5 74 Listek. nimljivo narečje, katerega se laste" jednako Slovenci in Hrvatje, samo iz različnih zbirk narodnih pesmij in pravljic, med katerimi gre gotovo prvo mesto lepi zbirki Valjavčevi. Iz takih zbirk se ni moči nikoli poučiti o vseh jezikovnih podrobnostih ; posname se v glasoslovnem oziru jedino le površna slika. Zato nam je pisatelj jako ustregel, da nam je prav podrobno in vestno opisal kajkavsko narečje v Prigorji. Njegova razprava se odlikuje po obilosti zbranega gradiva in natančnem zaznamenovanji naglasa. Za razlago se pisatelj navadno ne briga; podaje nam samo vestno sliko govora. Mi smo mu hvaležni tudi za to. Na podlagi njegove razprave vidimo, da tudi kajkavsko narečje ni jednotno, da je dosti znatne razlike med severnim kajkavskim ogrankom okolo Varaždina in južnim, katerega nam je opisal Rožič Severno je dosti sorodnejše sosednemu slovenskemu štajerskemu narečju, južno se pa že nekoliko bolj bliža čakavščini. V prvem se nadomešča polglasnik dosledno z e (v kolikor ni prodrl a iz književne hrvaščine), v drugem pa se je e razvil samo v deblih, v končnicah pa a kakor v hrvaščini. V prvem se nadomešča a z o mimo novejšega u, v drugem pa z u ; prvi ima za praslovansko skupino tj glas č, drugi pa hrv. c; nasprotno je v prigorskem narečji j, na mestu starega dj, v severnem pa nekako dž (g/') mimo j. Glede j se sicer strinja južno narečje s slovenščino, toda zajeduo tudi s čakavskim narečjem. Tedaj tudi tu opazimo, da narečja polagoma prehajajo in se prelivajo drugo v drugo ; mej med njimi ni. Južuo kajkavsko narečje v bližini čakavskega narečja je tudi temu sorodnejše, severno, ki mejaši na slovenska narečja, pa se tem znatneje približuje. Navajeni smo sicer tudi v jezikoslovji govoriti o slovenskem, hrvaškem (srbskem), bolgarskem jeziku. Toda to so zgodovinski in politiški izrazi, kateri obsezajo v jezikovnem oziru dosti različne tipe in tedaj niso vedno dovolj točni; razven tega pa se obseg teh pojmov izpreminja. Marsikateri nazori pisateljevi so že zastareli ali pa krivi. Tako n. pr. uči, da je h v komparat. nastalo iz % in i, da se je končnica u v instrum. sgl. a- deb. razvila iz starejše končnice -um po odpadu m, in vender je ravno končnica u starejša — da se je j v hijen ustavil i. t. d. Take malenkosti ne kvarijo mnogo spisa, ker si jih itak lahko vsakdo popravi. Bolj neljubo nam je, da pogrešamo v glasoslovji na nekaterih mestih natančnih poročil o izgovoru nekaterih glasov, sosebno različnih e. — Toliko o tem marljivem spisu, važnem za spoznavanje kajkavskega narečja. V. O. Hrvaški misal iz leta 1494. Prof. dr. V, Jagič je odkril hrvaški misal, ki se je leta 1494. natisnil v Senji. Ta knjiga, jednake dobe s srbskim oktoihom, sicer ni prva hrvaško natisnjena knjiga — I Milčetič piše v »Vienci«, da je prva hrvaška gla-golska knjiga misal iz leta 1483. — vender pa je važna zato, ker se ve", kje je bila natisnjena. Iz hrvaške književnosti. Kakor smo že poročali, izdala je Georgina Kayser-Sobjeska, članica narodnega deželnega gledališča v Zagrebu, dramatsko delo, naslovljeno: ,,Svako djelo dodje na videlo". Tragedija obseza tri slike iz zagrebškega življenja : ,,Jelačičev trg", ,,Radnički dol" in ,,Vila na Laščini". Vsebina: Metreso grofa Ferdinanda, lepo Loriko, obide prava ljubezen do delavca Matije, in njemu na ljubo se hoče odreči razkošnemu sijaju v vili na Laščini ter podati roko v zakon pošteuemu mladeniču. Matija pa ne ve", kaj je prav za prav njegova nevesta, nego misli, da je hišna v bogati rodbini. Grofu Ferdinandu pa ni dovolj samo Lorika, razkošnik zalezuje še Ljubico, sestro Ma-tijevo, in jo je res že takd premotil, da mu verjame. Mati Jana strahoma opazuje Lju-bičino ljubezen, zakaj pred davnimi leti je imela ona sama razmerje z grofom Bolte-zarjem, očetom Ferdinandovim, ki ni ostalo brez nasledka. Soproga grofa Boltezarjeva je v jednajstem letu svojega zakona bas ob tistem času povila mrtvo dete, in grof Bol-tezar ji je položil sina Janinega v naročaj, ne da bi bila njega soproga slutila prevaro. Grof Listek. 575 Ferdinand je torej brat Ljubičin. Ko nekoč pride na dom Ljubičin, skriti se mora v njeno spalnico, zakaj prav tedaj prihaja domov mati Jana, spremivši nekoliko Matijo in njega zaročnico Loriko. Skrit začuje pogovor Jane in svojega očeta. Da bi otela hčer, pozvala je namreč Jana grofa Boltezarja k sebi, da bi ga zarotila, naj svojemu sinu Ferdinandu pove" čisto resnico o njega rojstvu. Ferdinand ima toliko časti, da neče nadalje igrati polgrofa, nego se sklene odreči dosedanjemu sijaju in prodati svojo vilo. Samo jedenkrat še napravi gosti in povabi k sebi odlične goste Ali ko se vse veseli, tedaj pride slučajno Matija po trgovskih poslih v vilo, ugleda Loriko, plešočo s Ferdinandom, spoznd, kako kruto je bil prevaran, in ustreli najprej Ferdinanda, nato še samega sebe. — To je, kakor se vidi, precej romantiška snov ; vse delo pa kaže dosti rutine, in sosebno vsako dejanje se končuje z efektnim prizorom. Velikih značajev v igri ni. Lo-rika sama se nam vidi izdelana po slovečih vzorcih; tudi je vez, ki spaja vse tri slike dokaj rahla. Nečemo pa baš reči, da bi tragedija ne uspela, ako vsak igralec do cela stori svojo dolžnost. »Hrvaški pedagogiško-književni zbor« izdd za leto 1894. te-le knjige: »1. Rukovodj prirodoznanstvenu obuku« u nižim pučkim školama, I. zvezek, spisal dr. Gj. Turič'; 2. Frangois Rabelaisove »Misli o uzgoju«, z životopisom pisateljevim, z oceno in beležkami priredil Ivan Sirola ; 3. in 4. »Kameno srce«, po Hauffu priredil Stjepan Dubin (s slikami) in »Davorin Valjanje«, spisal Fr. Frisch, preložil Lovro Matagic ; 5. »Tugo-mila«, napisala Jagoda Truhelkova (s slikami). Knjigarska cena vsem petim knjigam je 2 gld. 40 kr. f Vladislav Vežic. Dne" 16. velikega srpana je umrl v Varaždinu veliki hrvaški pesnik Vladislav Vežic. — Pokojnik se je porodil dne 25 malega travna 1825 leta v Selinah v Dalmaciji. — Po dovršeni gimnaziji in filozofiji v Zadrti je poslušal pravniške nauke v Zagrebu. Že za dijaške dobe se je seznanil s tedanjimi ilirskimi prvaki. Pisal je v »Zoro Dalmatinsko« in Gajevo »Danico«. — V Zagrebu je kot dijak uredoval tri leta »Obči zagrebački koledar«, kjer je več njegovih prav zanimljivih in poučnih spisov. — Leta 1852. je izdal »Vienac francezkoga i španjolskoga zabavnoga književstva«. — Od prvega začetka je bil sotrudnik najstarejšemu hrvaškemu beletristiškemu listu »Viencu«, v katerem je lani začel priobčevati veličaustveno zasnovano »Milovanko«, katere konec bode najbrže v rokopisu — Najlepše njegovo pesniško delo je »Sigetski junak Nikola Zrinjski«, katerega je izdal leta 1867. Pravi pesniški umotvori so njegovi prevodi. Ce čitaš u. pr. prevoda: Goethejevo nIfigenijo na Tavridi" in ,,Armina i Dorotejo", ne moreš odložiti knjige, tako gladko v narodnem stihu teče pesem. —¦ Tudi za narodno gledališče imajo Hrvatje od njega več izbornih prevodov. —¦ O priliki važnejših slavnostij v Varaždinu je pokojnik navadno zložil primeren pesniški ,,proslov". — Pokojuik, odlična in spoštovana oseba, bil je leta 1848. imenovan za zapisnikarja pri banskem ,,viecu" ter bil v deputaciji na Dunaji ; leta 1854. pa se je preselil v Varaždin, kjer je bil do zadnjega časa kot odvetnik in javni beležnik. Jezik mu je v pesmih kakor pri malokaterem pesniku naroden. — Blagemu možu in odličnemu pesniku bodi i med nami blag spomin ! —o. Iz srbske književnosti. Sloveči pesnik Zmaj Jovan Jovanovič'je poslal ,,Srpski Matici" v Novem Sadu večjo zbirko izvornih pesmij, večinoma zloženih po narodnih motivih. Sosebno lepe so humoristiške pesmi, v katerih je Zmaj uprav nedosežen. Ta zbirka je najboljši odgovor kritiki dr. Ljuba Nediča, ki je sivemu Zmaju nasvetoval, naj ostavi poezijo in liro, češ, da se je že davno izpel. — Kraljevska akademija znanostij v Belem Gradu namerja izdati biblijografijo hrvaško in srbsko od leta 1893.; prireja jo znani srbski pisatelj Danilo Zivaljevič.