108 SLOVAN SLOVANOV:
Ob materini postelji.
o mračni sobi se sliši tiktakanje ure, na mizici brli leščerba, s postelje se pa sliši bolestno vzdihovanje matere. Oči so ji zaprte; !e časih se odpro, ko prosi vode.
Ob postelji sloni sin Ivo. Nemo gledajo njegove oči predse, obraz je videti izmučen, saj je prcčul žc več noči pri njej, da ii je stregel. V srcu mu leži dvom, ali bo ozdravela ali ne. Kaj bo, če umre ona, ki jo ic sama ljubezen? Kdo ji je enak? Iz ljubezni do njega je prehodila daljno pot v mesto, da mu jc prinesla perilo in plačala s krvavimi krajcarji stanovanje. Nazaj gredc jo je dohitela ploha dežja, in sedaj leži na smrtni postelji.
»Ali pride kmalu zdravnik; pozno je že?« je vprašala s tiliim, koniaj slišnim glasom Iva.
»Vsak čas rnora biti tukaj!«
Kaj bo odgovoril danes, bo li kaj tolažilnih bescd, kaj upanja na zdravje? Ko je pred dvema dnevoma rekel, da je malo upanju, je kanila Ivu kaplja solze na tla, zajokal je zopet kot otrok. In odsihdob stoji vedno pri postelji in streže mamici, da bi bilo bolje. Če umre, je z njc-govimi študijami konec, moral se bo ločiti od priljubljenih knjig.
Vsak večer je tnolil zaupno k Bogu; in vselej po molitvi sc tri!i je zdelo, da je materi bolje. — »O, Bog. ohrani rni mater... usliši me! ...« je klical.
Zdravnik je prišel. Tiho se je približal postelji... Ivo je nestrimo pričakoval odgovora, kako je z zdravjem ...
»Bolje!...« ie zašepetal zdravnik.
»Hvala Bogu!«
»Storite nadalje tako, kakor ste delali doslej; čez dva dni prideni zopet. — Sedaj imam več upanja. Če pojde naprej tako, born prihodnjič lahko natančno povedal o stanju. Zbogom!« Odšel je.
V Ivovem srcu je ležala iskrica upanja in čutil se je srečnega. Samo da je bolje!
Pokleknil je pred posteljo. Še nikdar ni niolil s tako gorečnostjo in s takim zaupanjem. —-------
Ura na steni je tiktakala, leščerba je brlela, mati je pa prvič v bo-lezni lahko zaspala. Odleglo ji je; tudi Ivo je po nekaj prcbitili nočcli zopet veselo zaspal.
Ernest Železni,
zadnji  na Gosposvetskem  polju  ustoličeni vojvoda