KRONIKA
KNJIŽEVNOST
KAJETAN KOVIC, NE BOG NE 21 VAL. Tudi če človek ne bi poznal po imenu avtorju pričujoče knjige* in ne bi zanj vedel, da je po svojem pravem literarnem poreklu eden vidnih slovenskih pesnikov povojne generacije, bi mu bilo, potem ko bi bil odložil knjigo, vse jasno: zakaj prvi Kovičev roman je predihnjen s tolikšno liričnostjo. da je že takoj očitno, da je tak roman napisal lahko samo pesnik. Seveda ta opomba ni mišljena kot graja, češ da noben pesnik ne bi smel pisati proznih del oziroma, da je bilo nepotrebno, da se je Kovic lotil pisanja tega romana. V tem primeru se zdi celo prav. da je avtor uporabil za to, da je izrazil svoje občutje našega vsakdanjega, normalnega življenja in vseh njegovih peripetij. prozno obliko. Vsebinski in problemski motiv, ki ga razvozlava v delu, je moral Kovica zelo vznemirjati, saj se je verjetno prav zavoljo tega lotil nove literarne oblike, ker bi mu bilo v liriki skoraj nemogoče izraziti in izoblikovati svoj odnos do teh problemov. In že ta avtorjeva prizadetost je odlika, ki je pri prebijanju romana ni moč prezreti.
Jedro teksta je preprosta zgodba o ljubezni med dvema otrokoma našega časa, arhitektom Andrejem in študentko Marto. Na zunaj ni v vsej zgodbi nič posebnega: Andrej in Marta se srečata čisto po naključju v neki napol vinjeni družbi, nenadoma začutita, da drug drugega potrebujeta, med njima vzklije ljubezen in po desetih dneh se spet razideta. A to je samo videz. Zakaj ob kroniki te zgodbe skuša Kovic odkrili in pojasniti vsa tista komplicirana protislovja, ki so v današnjem človeku, njegovo neprenehno tavanje od navadnega cenenega užitka do prave sreče, ki je po njem lahko samo v poistenju dveh ljudi. Simbolično označuje to njegovo hotenje že naslov sam: Ne bog ne žival — in s tema dvema pesniškima simboloma skuša poimenovati Kovic oba tista skrajna ekstrema, med katerima nastaja in se razvija človekovo življenje. Delo in ljubezen sta po njegovem edini možnosti, prek katerih lahko človek doseže božansko; in samo od tega človeka samega, od njegove psihične neobremenjenosti je odvisno, ali bo to božanskost dosegel ali ne.
Pri tem ko skuša Kovic razkriti vse tiste notranje in zunanje vzgibe, ki določajo to človekovo hotenje, ki potrjujejo njegovo željo po eksistenci (ne zgolj banalni, fizični, ampak tudi moralni in psihični), pa uvede v osnovno pripoved
*  Kajetan Kovic, Ne bog ne žival. Obzorja  1965.
740
novo., paralelno zgodbo o ljubezni med Andrejem in učiteljico Mileno, zgodbo, ki je za ča-. ki se v njem dogaja osrednje dejanje romana, že preteklost in ki živi samo še v Andrejevem spominu kot neka neizsanjana sanja o že enkrat zapravljeni danosti. S tem kompozicijskim principom skuša avtor ustvariti neko določeno notranjo napetost, intenzivnost, kot jo poznamo že iz cele vrste modernih romanov. In dokler je ta zgodba res samo še v spominu, dokler je samo še nekakšna kontrapunktična spremljava glavni temi. je ta princip zelo funkcionalen in dejansko širi problemsko območje celotnega romana. Nekje \ sredi knjige pa postane Milena naenkrat živa oseba, del sedanjosti. Andrej jo čisto po naključju sreča na cesti — in takrat se kontrapunktična izenačenost razbije, diapazon romanu, ki gotovo nima pretenzij. da bi bil samo navadna kronika in nič drugega, se nenadoma zoži na popis čisto navadne vsakdanje zgodbe brez kakšnega širšega, splošnejšega pomena. In od tega mesta naprej se kompozicijska zasnova romana nekako zmaliči: kljub nekaterim imenitno popisanim scenam (npr. zabava pri Andrejevem prijatelju Henriku) postane roman nezanimiv in šele zadnje poglavje« (tako ga je poimenoval avtor sam) mu deloma vrne njegovo prejšnjo miselno in problemsko intenzivnost. V tem drugem delu je tudi vrsta banalnosti, ki so v tekstu samem popolnoma odveč (npr. pogovor o možnosti, da je Marta zanosila, ki je skoraj neokusen, pa povod za to, da gresta Marta in Andrej narazen — konflikt zavoljo obleke je banalen in kljub temu. da avtor opozarja, da to ni tisto, zavoljo česar sta se oba junaka razšla, je pravi vzrok preveč nejasen in v meglo zavit, da bi ga lahko dojeli v vsej njegovi pomembnosti in pretresljivosti). Škoda, brez teh detajlov bi bilo delo  mnogo mnogo boljše, kakor je zdaj.
V začetku skuša Kovic pojasniti pomen in izpoved tega svojega romana, ko pravi: /Preteklost je hudobna dvoživka. Za naše čute je nepreklicno zgubljena in mrtva, navzoča in neuničljiva pa vztraja v spominu. Spomin na mrtveca je po navadi breme, je bolečina praznih rok in razpolovljenega telesa, je muka nemožnosti. Tudi ta zgodba je breme, ker je spomin. A ne samo zaradi lega. Zaradi tega morda še najmanj. Njena nemožnost ni zrasla šele iz preteklosti, bila je navzoča že v njeni sedanjosti, da. celo v njeni prihodnosti, takrat, ko je še imela prihodnost. Pravo breme te zgodbe so vprašanja, ki so ostala brez odgovorov ali pa so jih našla tam. kjer jih niso želela iskati (str. 5). in ko preberemo zadnje poglavje, vidimo, da avtor, žal. na vsa ta vprašanja brez odgovorov« ni odgovoril, da jih je nekaj ostalo nepojasnjenih. In kljub temu je treba priznati: zadnje poglavje Kovičevega romana ima precej razrešitev vseh problemov, ki jih gnete in obdeluje v dogajanju zgodbe same, iz teh razrešitev lahko razberemo človekovo nemoč, da bi pregnal svojo samoto, da bi našel tisti občutek, ki je bistvo vsakega medčloveškega odnosa: čutiti, da nisi v vsem tem zapletenem, zmehani/iraiiem življenju sam. in da bi prenehal dolžiti naravo, ker nam v telesni združitvi ponuja popolnost poistovetenja dveh človeških bitij in nam to popolnost v vseh drugih, mnogo daljših urah življenja spet jemlje: tisto kratko ekstazo, ki jo doživiš kot žival in se je spominjaš kot človek in bi hotel biti v njej večno navzoč kot bog (str. 154). Vendar in ni dovolj za tekst, ki bi lahko v marsičem odgovoril na tista bistvena vprašanja o človeku in svetu, ki jih razrešujejo velika dela literature dvajsetega stoletja. Svoje snovi, ki je po svoji pristnosti in navzočnosti v našem življenju brez dvoma zanimiva in posega marsikje prav v bistvo našega časa. Kovic še ni dovolj pregnetel v sebi: njegov  roman je prej kopica  fragmentov,
741
bolj ali  manj posrečeno /montirana  v neko zaokroženo celoto, kot pa enovita, homogena,  izenačena   literarna  umetnina.
Na koncu pa je vendarle treba pomisliti, da je to prozni prvenec Kajetana Kovica, da je to pr\i poskus. Upajmo, da pri tem poskusu ne bo ostalo, upajmo. da bo Kovic nadaljeval začeto pot, kajti roman Ne bog ne žival je prav gotovo obet, pomemben obrt. pri tem pa kljub vsem svojim pomanjkljivostim tudi zanimiv in dragocen prispevek k problemski podobi sodobne slovenske proze.
Borut   Trekman
742