List 49. Politiški oddelek. Preganjanje slovenske zastave. Slovenskemu narodu se je zgodilo nečuveno razža-Ijenje. Naša trobojnica je bila v Gorici na dan cesarjevega jubileja preganjana po policiji in se je morala odstraniti povsod, koder je bila razobešena. Policija goriška ni ta dan imela druzega posla, kakor da je letala od jedne slovenske hiše do druge in odstranjala slovenske zastave. In prav nič je ni motilo, da so dotični Slovenci ob jednem odstranjali tudi cesarske zastave. Sploh se je videlo, da so imeli policaji že prej določen nalog v tem pogledu. Razpostavljeni so bili po vsem mestu in Čakali kdaj se kje kaka slovenska zastava prikaže. Največje ogorčenje radi slovenske trobojnice je bilo v šolskem domu. Tudi je bila zbrana vsa mladina, okoli 500 otrok, z učiteljskim osebjem in mnogim drugim občinstvom. Ko se je pričelo cerkveno opravilo posveče-vanja, so razobesili tudi slovensko zastavo. Takoj je bil redar v hiši. Obljubilo se mu je, da se slovenska zastava koj odstrani, ko bo cerkveno opravilo končano. A policija s tem ni bila zadovoljna. Prišlo je 6 redarjev z jednim oficijalom kakor da je v »Šolskem domu11 revolucija. Nastop redarjev je občinstvo silno razburil, otroke prestrašil, da so vsi vprek jokali, jedna učiteljica pa je padla v nezavest. Vsled nastopa policije se je slavnost pretrgala in se je odstranila tudi slovenska [zastava, zajedno ž njo tudi cesarska. To postopanje je brez primere. Naša slovenska trobojnica je prvoveljavno priznana že od 1. 1848, ta trobojnica je zastava Vojvodine Kranjske njene barve se nahajajo v grbu grofovine goriške, vsa slovenska društva tudi na Goriškem jo imajo potrjeno v svojih pravilih in ta slovenska zastava se na Goriškem oblastveno prepoveduje ! Slovenski poslanci bodo radi tega interpelirali vlado in pričakujemo, da najdejo kropke besede, kajti slovenska trobojnica je našemu narodu tako pri srcu, kakor nobena zastava, ona je naša narodna svetinja, za katero gremo v ogenj, gremo na boj proti vsakomur, ki jo je žalil. Kdor žali to zastavo, žali do krvi ves slovenski narod. Popolnoma pritrjamo »Soči", ki piše o tej priliki. Slovenska trobojnica vihra ob vsaki svečani priliki po vsej Sloveniji. Še zadnje čase smo jo videli ponosno plapolati po Trstu in okolici, celo v Pulju, v Celovcu, Mariboru in Celju, nikjer je niso žalili drugače zagrizeni naši nasprotniki. Tudi v Gorici so jo Slovenci razobešali. Društva so jo rabila ob vsaki priliki. »Podporno društvo" je spremljalo ž njo vse svoje umrle ude k večnemu počitku. V prejšnjih časih niti goriški Lahcni niso kazali sovraštva do te zastave. Toda zadnja leta je prišlo drugače. Za gospodstva znane klike je pričelo preganjanje Slovencev na vsej črti — torej tudi slovenske trobojnice. Vemo, da sta goriški župan Venuti in drž. poslanec Lenasi vplivala pri glavarstvu, da se je to izposlovalo od namestništva nalog; odstraniti trobojnico povsod, kjer bi bila v Gorici razobešena, čes: ta zastava ima barve tuje države, ergo je ž njo združeno izzivanje druge narodnosti itd. Tako torej: barve goriškega grba, barve sosednje vojvodinje Kranjske so — barve tuje države?! — Mi vemo sicer, da te barve imajo tudi Črnagora, Srbija, Bolgarija, Rusija, (kupčijska), Francija, Nizozemsko, Me-klenburško, pa tudi Meksiko, Tripolis, Havaj, Tahitiinše druge, ali kaj je nam mari ta slnčajnost?! To so tudi naše barve, trobojnica je zastava slovenskega naroda, ki je pripoznana in odobrena, — in zategadel zahtevamo, da jo avstrijska država varuje z vso svojo avtoriteto in močjo pred vsakoršnim žaljenjem naših nasprotnikov. Državne oblasti so zatorej dolžne, varovati slovensko < 482 trobojnico z isto močjo, s kakoršno varujejo čast in ogled črnorumene zastave! Slovenski narod to tudi zahteva! Ali čuj, narod slovenski, kaj se godi v Gorici s Tvojo krasno trobojnico! Tu v glavnem mestu dežele goriške smatra tudi c. kr. politiška oblast slovensko trobojnico za izzivanje Lahov, zato da jo je treba tudi s silo odstraniti, ako jo Slovenci razobesimo! Mi Slovenci najodločneje protestujemo proti takemu tolmačenju politiške oblasti, katero smatramo za najhujše razžaljenje, katero nam je mogoče doživeti v tej državi. Zategadel zahtevamo, da višje oblasti storijo svojo dolžnost in dajo žaljenemu narodu popolno zadoščenje. Ni zadosti, da se odlok namestništva razveljavi in da dobe nekaterniki le dolg nos, marveč zahtevamo, da se žalilci eksemplariški kaznujejo. Ako se to ne zgodi, bo slovenski narod vedel, česa mu je pričakovati v tej državi, bo vedel, uravnati svoje stališče nasproti vladi in politiškim oblastvenikom.