M eteIko V slovenskem slovstvu. 28. Med abecedarje so se povračevali Slovenci radi, ker to jiin je bilo vsaj prosto polje! Jako prostrano se je onim junakom odpiralo celo 1. 1848, kadar prineso Novice same v 6. listu posebej latinsko oznanilo vesoljnega alfabeta, to je, novih čerk za vse Evropejske narode in jezike; vendar v tistem listu pravijo, da slovenski pesnik 1848. leta v stari Bohoričici bi bil enak možiceljnu s kito 1790. leta! Čerka mori, duh pa oživlja; in res se je duh slovenski oživljal tedaj vidoraa. čim bolj so ga vklepali in krotili, tim bolj se je razprostiral in povzdigal. Mladi duhovniki so ga budili v malib šolah po deželi; domoljubni učitelji p. Kersnik, Martinak, Globočnik i. t. d. po srednjih, latinskih in licejskih; poleg Metelkota v bogoslovnih je za J. Zupanom čisto slovensko učiti jel duhovno pastirstvo J. Poklukar. Kakor je v Čbelici popeval Prešern, 'tako je po Novicah jel J. Koseski. Kako so pa tudi njegove pesmi, n. pr. Slovenija Ferdinandu 1. 1844, Bravcam Novic h koncu 1. 1845 v spomin (»Svetu pokažite lik domače navade in misli, — Biti slovenske kervi bodi Slovencu ponos«), Kdo je mar 1. 1846, Novice bravcam ob novira letu 1847 (»Urno tedaj kresavnike v dlan, zedinite iskre, — Dajte zasvetiti luč, množite, širite plam, •— Ino ne motite se, če pisano gleda protivnik. — Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje«) itd. itd., vžigale mlade Slovence, vzlasti učenee; to se skor popisati ne more. Tihi potok, ki je dotlej rosil lepe senožeti in ravne polja slovenske, bi bil moral narasti še v mogočno reko, da bi bila zadostovala; toda — namesto reke se razlije povodenj, in Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne, Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši, S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni raoč, Sivo pečovje ječi, v korenu se tresejo gore. — Tako, kdo reče zakaj, jo vrelo nebrojno narodov — Vsakega konca sveta —-1. 1848. Cesar Ferdinand I. da 15. marca svojim deržavljanom vstavo, innovadobase prične takrat tudi narodom slovanskim. Prenavljati in prestvarjati so jeli po vseb krogih, po vradnijah in sodnijah, posebno po učiliščih. V Ljubljani so se zbirali šolski ravnatelji iu učitelji, ter posvetovali o slovonskem nauku, o napravi slovenskega vseučilišča itd. V Gorici je bila že napovedana slovenska šola v dveb tečajih, in J. Irkič se ponudi, da hoče v ljubljanskih viših šolah vsaki teden trikrat razlagati slovenščino; tedaj oznani Fr. Metelko, ces. učenik slovenskega jezikoslovstva, zboru 11. majnika, da hoče svoje učeništvo slovenskega jezika razširiti (Vorlesungen iiber die enveiterte slowen. Philologie) in nekako po izgledu talijanskega dokončati v dveh tečajih. ,,Z veseljem, pravijo Novice, je zaslišal zbor hvale vredni namen učeniga gosp. profesorja — in dr. Blehveis je v imenu novo izbujene slovenšine g. Metelkota očitno in seraio prosil, naj bi gosp. profesor opustili svoj pravopis in se brez odlašanja poprijeli našiga sedanjiga pravopisa, kteri, akoravno tudi ni brez pomanjkljivosti — ima to p r e d n o s t za se, de je bolj o b č i n s k i. Dobro sicer včmo, de ima tudi uaš sedanji pravopis še nektere protivnike — pa ktera reč na svetu nima protivnikov? Še katoljška vera ni brez njih! Mi nobenimu ne branimo, de naj za-se piše, kakor koli hoče — od očitniga učenika pa pričakujemo, de se v sedanjib časih naj ne zoperstavlja občinskim vošilam. Upati gre tedej, de gosp. Metelko bojo prijazno spolnili želje novo izbujene slovenšinel Še enkrat prosimo". (Novic. 1. 20, str. 84.) Koj 16. maj. je dal Metelko prošnjo o premembi slovenskega jezikoslovnega nauka svojoniu ravnateljstvu, naj jo pošlje do ministerstva. Kako se je rešila in kako se je vravnal potcm nauk slovenski, ne vern; to pa vein, da je vsled tega vstala nova ,,čerkarska pravda" 1. 1848, v kteri se je očitno oglasil Metelko sam. Pomenke o vprašanji, kako in koliko bi bil slovenski jezik precej vpeljati v šole in kancelije, sproži v Novicah P. Hicinger, ter piše 1. 24. str. 98: ,,V zdanjih latinskih šolah bi se znala pervzeti bolj popolnama slovnica, in semtertje tudi kako prestavljanje iz slovenskiga v latinsko in iz latinskiga v slovensko. To bi sc labko zgodilo, de bi se le stol za slovenšino iz desete šole (bogoslovstva) v pervo ali drugo latinsko pon.ižal. Do zdaj je bilo res nekoliko čudno, de smo se nar pred učilr nemšine, po tem latinšine in grek.šine — more biti tudi italijanskiga, francozkiga in angležkiga — slovenšino pa smo čisto v nemar pustili; ali pa, kteri smo šli k bogoslovstvu, smo še popred bebrejsko, sirsko, kaldejsko in arabsko imeli, preden je bila slovenšina. na versti! Pesništvo in govorništvo v slovenskim jeziku se je prostovoljno že davno začelo v višjib latinskih šolah — že per ranjcim M. čopu smo včasih kak slovensk izdelik dali; zdaj je tega veliko več. V modroslovskih šolah bi lahko bila slovenska filologia kakor tudi latinska. Per bogoslovcib je ravno duhovno pastirstvo v Ljubljani, kar sostavnost in učenost tiče, v slovenšini tako visoko povzdignjeno, de je komaj še kaj vošiti itd." »Slovenski j ezik ni otrok" — je kazal v Novicah že prej M. Ambrož; v 26. listu pa o Hicingerjevem nasvetu piše: ,,To je bilo vse prav. Jez še to-le pristavim, de naj bi, ker nam bo zdej več slovnic potreba, gosp. Metelko popravili svojo sicer slavuo gramatiko, de bi bila nekoliko krajši in v sedanjim pravopisu pisana, kakor so gosp. Murko v drugim natisu tudi s svojo hvale vredno graiuatiko storili. Čerke, ktere gosp. Metelko tcrdijo, so — naj nam resnice ne zamerijo — tako neprijetne, de jib nikakor ne morenio vabilo slovenskiga jezika spoznati. Nočenio jim odreči, de imajo kake posamesne prednosti, za občni slovenski jezik pa niso. Res je, de ne rabimo imenovanib čerk v Novicah in v drugih spiskih, pa tudi to ni prav, da učijo v šoli tak pravopis, ki je v občinstvu že zdavnaj overžen. Zakaj bi visoka učenost tega častitljiviga gospoda učenika ne hotla potrebam sedanjiga časa se ukloniti? Rodovitno seme, kteriga bi sejali v prid domovine, bi potem obilni sad rodilo. Kolikanj zdaj obžalujemo, de se to ni že davnej storilo! Kaj pomaga kramarju blago, če ga prodati ne more? Čimu jc visoka učenost, ako se med ljudstvo ne razširi?" Besede le preresnične, ki pa tudi kažejo, kako močno so razumni možje čislali Metelkota. Bilo se mu je tedaj podati ali na rnir ali na boj; on pa — kaj stori?