594           M. P. Nataša: Pomladne slutnje. — Vojeslav Mole: Dvogovor.
In kadar duša tebe mi najde, najde si srečo, najde pokoj . . . In brez tebe v večnem iskanju neutolažen duh je moj!
Saj vem, na svetu ni kraja, da se srečava spet ... Pomlad za pomladjo odhaja, umira za cvetom cvet! . . .
Saj vem — na svetu ni kraja! — A jaz te iščem povsod . . . od zemlje do svetega raja ljubezen gre križevo pot . . .
•X
Ve ptičke drobne, v vejah žvrgoleče, kaj daljno že pomlad ve slutite? V poljubih solnca, v rožah hrepenečih, nemara v dihih ve jo čutite? —
Oh, sluti se pomlad — in v srcu čuti, — nje topli dih še v dušo prihiti . . . O, Bog ljubezni, daj, kar srce sluti: en sam poljub njegov — a do krvi! . . .
M. P. Nataša.
Dvogovor.
Xn jader belih niste vzrli vrh morja? „Ne, sokol le je tonil v svitanju neba."
In grom topov donel v obrežja skalna ni? „Ne, val le rušil je osamljene čeri."
In ni krik zmaganih ihtel skoz bojni mrak?
„Ne, z gromom vzduh je polnil mračen le oblak."
In pesem zmagonosna k nebu ne kipi? „Ne, val le nad mrliči smrten spev šumi ..."
Vojeslav Mole.