-g?

Listki. — V. zvezek.

Meta Holdenis.

d)

liiti,

francoski spisal

5

VIKTOR CHERBULIEZ.
Poslovenil Davorin Hostnik.

Meta Holdenis.

franeosli spisal

VIKTOR CMTRBULITZ.

Poslovenil Davorin Hostnik.

Prvi del.

V LJUBLJANI.

Tiskala in založila „Narodna tiskarna".

1873 .


<Km>38

Slišal sem, gospa, da vi svojim prija¬
teljem radi neveste preskrbljujete. Pišete mi
z renskih bregov, da imam veliko zmožnostij,
pridobljiv značaj, in da bi bil izvrsten soprog;
ob enem sporočate, da imate pripravljeno
čarobno deklico, ki bi bila kakor nalašč za¬
me, da je vrhu tega Nemka in vrla pijani-
stovka, kakor vi; da je čestilka slikarstva,
posebno mojega, ter da združuje poetično fan¬
tazijo s kuhinjsko umetnostjo, da ima končno
vse izborne lastnosti, ki bi osrečile Tonija
Flamerina, vašega slugo.' Popisujete mi jo
plastično. Vidim jo, kako ima lepe, rumene
lase, kuhinjski prtič jej je obvezan okolo
pasa, v desnej roki drži kuhalnico, v levej
pa lepo, ob straneh pozlačeno knjižnico, eno
oko čuva kaserolo, drugo pa se solzi zaradi
Egmontove in Klarine nezgode. Za vašo do¬
bro misel sem vam jako hvaležen; toda, ali

veste, da nijsem še oženjen, ali skoraj oženjen,

1 *

4

ali ravno toliko kakor oženjen ? Kajti v tej
reči je veliko stčpinj. Kar pa je največ: vi
mi zagotavljate, da ima vaša mlada prijate¬
ljica nebeško modre oči. Ah ?  gospa! nebeške
oči! — To je cela povest, ki vam jo moram
objaviti; vi ste molčljivi, gotovo jo ohranite
za sebe.

L

Ko sem bil izpolnil dvajseto leto, pretekla
so ravno tri leta, odkar sem začel študirati
slikarstvo v šoli necega mojstra, ki ga vi
dobro poznate. Kar dobim list od svojega
očeta, poštenega burgnjonskega sodarja, list,
ki ga je, to vam rečem, pisalo dobro pero.
Vsled tega lista povežem brzo svoje imetje
v culico ter se silno urno napotim v Beaune.
Nemiren sem bil, s svojim vedenjem nič prav
zadovoljen. Strašno sem se bal stopiti očetu
pred obličje, zdelo se mi je, da ne bom mogel
prenesti njegovega pogleda — akopram bog
ve kakih budobnostij nijsem imel na vesti.
Slikarstvo sem ljubil strastno, včasih sem po

5

tri tedne neprestano delal, ne da bi si bil
privoščil naj manjše zabave. Pa je prišel
zopet čas, da sem z enim mabom naredil tri
ali štiri debele neumnosti. Kar pa dela mla¬
dostno veselje najdražje, je gizdavost. Naj¬
bolj mi je dopalo, kadar se je o meni govo¬
rilo, in kadar sem mogel galerijo iznenaditi;
to me je stalo dosta, denarja pa mi je bilo
malo na razpolaganje. Pač nijsem bil še pre¬
mislil besedij modrijanovih, ki vele, da je
takov razloček med onim, ki je že srečen,
in pa onim, ki ima še le postati, kakor med
dvema živalima raznega plemena.

V Beaune prišedši najdem svojega očeta
na potlakanem dvorišči, kjer je rad pušil
pipo tabaka. Ko stopim pred njega, ogleduje
dolgo mojo kričečo opravo, potem odkima
trikrat z debelo burginjonsko glavo, počene
na sod, ter mi reče: Toni Flamerin, edini
moj sin, postavi se na solnce tukaj-le pred-me,
pa poglej na tla, pa boš videl neumnega člo¬
veka na senci.

Nekatera neumnost traje dolgo, rečem

6

jaz še dosta srčan, a mislim, da moje ima
biti kmalu konec.

V blaznici, seže urno v besedo, ter
izleče tri goste oblake iz pipe, potem pa go¬
vori močnejše: Toni Flamerin, hotel si biti
slikar. Poprijela se te je bila budalasta misel,
da imaš zmožnosti za to ; a le eno imaš, ki
jo jaz poznam: da prodaješ kožo, predno
imaš medveda. To je napaka tvoje pokojne
matere, bog jej daj nebesa! Ona si je iz¬
mislila, da je tvoja postava prelepa, da so
tvoje roke prebele da bi bil sodar, kakor
jaz, tvoj pošteni oča. Naj bo ! pošlje se go¬
spodič učit v Lijon k trgovcu, ki je na debelo
tržil; ob konci leta pa se izbaca skozi duri,
ker je račune in pisma svojega gospodarja
z deželicami porisal. Med tem umrje vse časti
vredna ženska, zapustivši dečaku vse svoje
osobno premoženje, kakih osem in dvajset
tisoč pet sto frankov, in jaz, ne prepiraj se,
pošljem ta izvrstni talent v Pariz, da bi se
učil slikarstva. Toni poglej-no svojo senco,
pa mi povej, če nij res norčeva senca! Toni,

7

zračuni, koliko ti še laliko ostane od osem
in dvajset tisoč pet sto frankov, ki ti jih je
zapustila pokojna mati.

Jaz se ozrem po svoji senci, a ta nij
bila norčeva, nego je izraževala potrto lice
pa hudo pečenje vesti.

Toni, nadaljuje, tri leta si bil v Parizu,
pa nijsi zaslužil ni enega božjaka; zapravil
pa si šestnajst tisoč frankov, o centimah niti
ne govorim.

Dve tisoč prvo leto, računim jaz, štiri
tisoč drugo, tretje leto pa osem tisoč. To je
geometrična progresija. Kes, priden sem bil,
e pa kaj!

Te besede izgovorivši vtaknem jezik med
ustni, a nehote, in moral sem se zasmijati,
kajti domislil sem se marsikatere lepe reči.

Ko vzdignem glavo, onega spomina nij
bilo več. Dve veliki, okrogli očesi ste me
gledali iz glave očetove.

Oče se razhudi. Menda se hočeš še nor¬
čevati iz mene, zaupije srdito ter vrže pipo
po tleh, da se razleti v sto koscev.

8

Jaz sem takrat najbolj resen, izgovarjam
se jaz, kadar se smejem. Potem se mu bli¬
žam, da bi ga objel. A on me porine od sebe.
Vzlic temu se mu izpovem ter razodenem
svoje porednosti tako ponižno, da sem ga
ganil, za gotovo mu obljubovaje, da hočem
zanaprej pošteno živeti.

Čuj dečko, začne mi potem. Povedati ti
imam neko ponudbo, ako jo zavržeš, potem
je proč z nama, jaz te ne pogledam več.

Jaz ga prosim, naj govori. Kmalu zvem
vse. Moj strijc Gedeon Flamerin se je bil
preselil pred dvanajstimi leti v Ameriko.
Sreča mu je bila ugodna; ustanovil je tam
banko, ki mu je prinesla veliko bogastva.
Ker nij bil oženjen, začel ga je dolgčas
trpinčiti. Domisli si tedaj, ter piše mojemu
očetu, da naj mene pošlje, rekši, kako bom
srečen pri njem, da me ima že zanaprej za
svojega sina, da bodem njegov drug in na¬
slednik, — tri reči, zaradi katerih se mi je
koža ježila. Terjal je tudi, naj me pošlje v
Hamburg in London, da se naučim nemškega

9

in angleškega jezika, predno se odpeljem v
Novi Jork. Najbolj pa me osupne pripis v
njegovem listu; tako-le se glaseč: „Moj nečak
je menda malo top, a to zlo nij hudo, treba
je le, da preide mladost. Oženi ga, to je
najbolje, ako se koce mlad človek spraviti
na pravi pot. Ako najde Toni v Hamburgu
ali Beaune-u lepo, pošteno žensko, ki bi že¬
lela postati moja sneba, naj jo le pripelje;
jaz ju sprejmem z veseljem.“

Beseda sneba me je tako vzburila, da
nijsem mogel dalje strpeti* Iz mene bočejo
narediti oženjenega človeka! To je pa preveč,
vskliknem jezno. Ta list je zoprn, postskript
grd. Vraga! kadar se daje ljudem vino, ki
nij nič vredno, vsaj nij treba da bi bila še
muba na dnu kupice.

Premisli, da-li se ti rači, vpije oče, če-
gar jeza se je bila razgrela. Strijc ti ponuja
srečo. Prosto ti, ali jej žrtvuješ slikarstvo ali
ne. Le na nekaj te opozorujem: Ne računi
več na-me. Ko sem začel, nijsem imel nič.
Z velikimi skrbmi, s potnim čelom sem si

10

nabral štiri tisoč frankov rente. Živel bi za-
naprej rad v miru, trpel sem do zdaj zadosta.
Kadar me pokopljejo, dobiš ostanek mojega
imetja, a prej nič. Zanesti se smeš na resnico
mojih besedij, tu le notri so zapisane.

To izgovorivši, potrka se na čelo, njegov
obraz je govoril tako izrazno, da sem mislil,
da res vidim zapisane one besede. Jutri,
dostavi, podam ti račun in ostalino premo¬
ženja tvoje matere, dvanajst tisoč frankov
pa nekaj črez, kajti nečem ti biti več blagajnik,
tvojih soldov nečem več braniti pred toboj.
Bog ti daj srečo pri njih. Kadar boš imel
izbirati le med Novim Jorkom pa norišnico,
takrat se udaš gotovo ter pokusiš vino svo¬
jega strijca; kupica in muha, vse ti pojde
naenkrat skozi goltanec. Amen!

Ko bi bil jaz mehkega srca, takoj bi
bil bežal nazaj v Pariz. Za drugo ne rečem
nič, a da me je strijc imenoval topega člo¬
veka, to mi je bilo preveč. Dobro se mi je
zdelo, da umeteljnik ne more biti srednje
vrste, da je slikar brez talenta norec. Veliko

11

sem zaupal v svoj genij, a najboljše prepri¬
čanje včasili nema nič moči. Pretehtavši to
stvar mislil sem si: Bog in moj strijc Gedeon
sta gotovo sporazumljena. Pa pojdimo, ako
hočejo drugi, učit se nemškega jezika; sli¬
karstva mi tako nij treba opustiti. Cez leto
in dan gotovo zvem, kdo sem in koliko ve¬
ljam. — Sklenil sem iti v Draždane, ne v
Hamburg, kajti tukaj nij muzeja, naravna
živahnost mi nij dala časa, da bi premišljal.
Zamolčaje skrivne naklepe izjavljam očetu
svojo misel. Oče me sune, da hi se mi do¬
brohotnega skazal, s pestjo v križ, bolj nego
hi se bilo nadejati. Neko jutro, kakih štir-
najst dnij potem , poslovim se od njega, v
srci njegov blagoslov, v mošnji pa trinajst
tisoč frankov.

Osoda je sklenila, da se imam prej
nemški naučiti, predno sem na Nemškem.
Na potu iz Beaune-a proti Genevi pridruži
se mi mož srednjih let, čegar obraz je bil
še cvetoč in rudeč, postava vse časti vredna
in prijazna. Imenoval se je Benedikt Hol-

deni s. Govoril je prav pošteno o vsakojakik
rečeh, posebno o izboljšanji osode trpečih
stanov, o otroških vrtik, da je treba pri žen¬
skem spolu zgodaj razvijati moralieno miš¬
ljenje in občutek ideala. Mislil sem iz po-
četka, da je ta človekoljub kak protestan-
tovsk pop; a potem mi pove, da je trgovec,
da je pred desetimi*' leti zapustil Elberfeld
ter se ustanovil v j&enevi/ kjer je zdaj vo¬
ditelj velike trgovske firme, ki trguje z drob¬
nim blagom. Njegova konverzacija je bila
za-me malo previsoka, vendar sem se delal,
kakor bi imel okus za-njo. Neskončno me
je veselilo, da me je imel, sodeč me po be¬
lem lici in lepej zavratnici, za sina imenitne
družine, ki potuje zato, da se zabavlja.
Vpraša me ponižno, kje je posestvo mojega
očeta. Odgovorim mu, ne da bi se lagal; a
v odgovoru bila je neka narejenost, ki mu
ugodne misli o meni nij skalila. Da vam po¬
vem vse; iskal sem, pa sem tudi našel pri¬
ložnosti, da sem odprl svojo denarno listnico,
katere polnost ga je prisilila do vsklika, ki

13

mi je bil zelo prikupljiv; on niti mislil nij,
da nosim, kakor filozof, vse svoje soboj. O
mladost! kako si neumna. Končno se tako
sprijateljiva, da mi pomaga iz vagona, da
svojo adreso, ter me prisili do obljube, da
ga obiščem, ako ostanem nekaj dni v Genevi.

Namenil sem se vzeti takoj slovo od
mesta. Ali, stori človek kedaj to, kar sam
hoče? Jedva sem na potu, pa se skoraj z
nosom zadenem ob nekega pravega sina ime¬
nitne družine, z imenom Harris, s čegar ma¬
lovredno osobo sem se bil seznanil v Parizu.
Prišel je v atelier, kadar se mu je ljubilo, a
še takrat samo zdebat. Glavno opravilo mu
je bilo zapravljanje rent in iskanje neko¬
ristnih zabav. Mesto 'fteneva mu nij več
dopadala. Zagledavši mene, vzdigne dolge
roke proti nebu ter hvali boga, da je njego¬
vemu dolgemu času poslal nepričakovan plen.
Pregovoril me je, da sem si najel sobo v
hotelu „Bergues“, kjer je on stanoval, — in
letala sva od zore do mraka ob jezeru, da
se je večkrat kateri izpodtaknil. Po noči sva

14

v enomer igrala brezkončne partije pikeja
ter praznila s tovariši kozarce, katere smo
si včasih tudi v glavo metali.

Neki dan jezdiva daleč na sprehod. Jaz
jaham alezana, živega in iskrega. Harris, ki
se je učil jahati in ki je bil s pohvalo vedno
skop, hvalil me je, rekoč, da imam zmožnosti
za dvornega kavalirja, da sem mislil, da me
res vse gleda. Proti večeru greva v neko
vaško gostilnico, da bi se okrepčala — mi¬
dva in najina konja. V konci kolibe, ka¬
mor sva sela, južinala je neka družina. Meni
nasproti je sedela deklica kakih devetnajst
let stara prvorojenka, ter je rezala pečeno
kokoš. Na glavo si je bila dela trioglato ruto,
da bi se zavarovala proti solnčnemu žarku,
ki jej je skozi zelenje meril v oko. Gledal
sem to ruto, ki mi je bila prav po okusu, a
še bolj me je zanimalo obličje, ki je bilo pod
njo. Harris me vpraša, zaničljivo smijaje se,
kaj-li ono nelepoto tako gledam. Jaz mu od¬
govorim, da je on ne zna ceniti.

Ona nelepota je bila brineta, raje maj-

15

tena nego velika, temno-kostanjevih las,
jasno-modrih očij, ki so izraževale neko mi¬
lobo, pa zrno lepote na lici. Niti lepa, niti
čedna nij bila, kajti nos je imela prilično
velik, čeljusti skoraj štirioglate, usta jako
velika, ustna zelo obilna. Zato pa je bila
nekako čarobne polti, enake rudečej breskvi,
lica enaka temu sadu, v kateri je tako pri¬
jetno ugrizniti, njena fizijonomija nema enake,
odkritosrčnost jej je gledala z lica, iz očij pa
zaljubljenost; glas jej je bil enak petju, smeh¬
ljanje njeno je bilo angelsko. Hitela je re¬
zati kuretino. Dva majhena bratca in štiri
sestre so stali v krogu okolo nje, vsak s svo¬
jim krožnikom, odpiraje usta, kakor negodni
srakoperji, ki čakajo, kedaj jim bo stara pri¬
nesla Črvička. Ko vse zadovoli, reče jej
oče, ki je meni kazal hrbet, s sladkim gla¬
som z germanskim naglasom: Meta, ali za-se
nič ne prihraniš! Ona mu odgovori nemški,
in ta odgovor mu je bil brez dvoma ljub,
kajti vskliknil je: „allerliebst“! kar sem raz¬
umel, akopram nijsem bil še v Draždanih.

16

Mož se obrne, jaz spoznam v njem častit¬
ljivo osobo svojega potnega tovariša, gospoda
Holdenisa, kateri je imel v mojih očeh to
zaslugo, da je bil oče najljubeznjivejše ne-
lepote, ki jo je nebo imelo pod svojim obo¬
kom. Jaz grem k njemu, on me sprejme z
razprostrtimi rokami ter me prosi, da-li mu
dovoljujem, da me predstavi svojej gospej,
velikej, debelej ženski, ki je bila okrogla
kakor oblica, in grda, ter brez čarobe. Iz¬
govarjal sem se, da ga nijsem obiskal, in
prej nijsem šel od njega, predno me je po¬
vabil na drugi dan k obedu.

Cernu to! pravi mi Harris, dvignivši se
zopet na konja, povej mi vendar, kaj hočeš
početi s temi Holdenisi?

Naslikati jim čem njihovo hčer, odgo¬
varjam mu jaz. Nikdar mi nij bila domiš¬
ljija tako živa, kakor denes.

To je prava bolezen, zavpije ter mahne
s korobačem po konji. Kar je res: jaz pri¬
znavam, da ima Meta čedno roko, lepo po¬
stavo, lepa ramena, kolikor mi je videti dala

17

tančica njene obleke; in da boš še bolj ve¬
sel, pristavim misel, da bo njeno grlo izpol¬
nilo vse, kar se od njega obeta; toda, od¬
kritosrčno rečeno: vse drugo nij vredno hu¬
diča. —

Jaz pa ti povem, prijatelj, odgovarjam
mu jaz, da ti ne sodiš z očmi umeteljniko-
vimi, da je lepota predsodek, in da gospo-
dičina Holdenisova vzbudi še marsikatero
veliko strast.

Gospod Holdenis je stanoval v krasnej
vili kakih pet minut od mesta. Kraj se je
imenoval Florissant, hiša pa Mon-Nid; vi
sprevidite, da sem imel poseben uzrok ne
pozabiti teh imen. Gospod Holdenis me po¬
zdravi z največjo prisrčnostjo kot dobro do-
šlega. Poklicavši vse otroke, postavi jih po
starosti in velikosti v vrsto, kakor bi videl
orgle pred soboj. Pove mi potem ime vsakega,
hvali njihovo ljubeznjivost, njihova vrla dela,
njihove zmožnosti. Jaz sem se delal, kakor
bi bil očaran, gospa Holdenisova se je smi-

jala svojim angelcem. To so pravi otroci

Meta Holdenis. Roman. 2

18

svoje matere, reče soprug, pogleda Ijubez-
njivo svojo soprugo ter jej poljubi rudeče
roke. Med tem pa hodi živahna Meta sem
ter tja, dela šopke, da okinča z njimi kamin,
bojeva po jedilnici, ter pomaga hišini, ki je
napravljala na mizo, a skoči zopet v kuhinjo,
da bi videla, kaj dela pečenka. Oče mi p'ove,
da jej pravi „miška“, ker se njena hoja ne
sliši in ker je vedno povsodi.

Obed se mi je zdel izboren; ona ga
je pripravljala. Kar se mi je zdelo najbolj
čudno, bilo je to, da je imel moj amfitrijon
tak dober tek; bal sem se nezgode, delal
sem mu krivico. Kavo smo pili v verandi,
pri svitu nebesnih zvezdic. Jasmin pa timi¬
jan sta nas preskrbovala z vonjavo. Kaj
deje, reče mi gospod Holdenis, ako se sta¬
nuje v slamnatej koči, namestu v palači, da
je le modro nebo nad človekom, na katero
se more gledati tudi iz podstrešnega okna.

To izgovorivši pokliče svoj zarod, po¬
stavi ga v krog, ter zapove, naj se zapoje
vrsta svetih pesnij. Meta zaznamuje mladim

19

koncertantom takt, ter jim intonuje. Njen
glas je bil enak slavčevemu, — čist, kakor
kristal.

Potem gremo zopet v salon. Po petji
pridejo nedolžne igre; ko pa ura udari deset,
namigne vredni pastir svoje črede, ki ga takoj
razumčje. Ko poneha smeh, odpre velikan¬
sko biblijo „in folio“, ter nagne črez njo
svoje patrijarlialično čelo. Nekaj časa pre¬
mišljuje, pa improvizuje bomilijo o sledečem
tekstu tajnega razodetja: „to ste dve oljki,
dva svečnika, ki sta vedno v navzočnosti
< Gospodovej.“ Menda sem razumel, ako sem
mislil, da sta svečnika gospod in gospa Hol-
denis. Otroci so, rekel bi, le svečnički, toda
s pridnostjo postanejo svečniki.

Ko zapre biblijo, vstanem jaz, ter hočem
oditi. On me prime za obe roki ter mi reče
z mokrimi očmi: Tako je naše vsakdanje
življenje. Našli ste Nemčijo v nenemškej
deželi. Pa ne, da bi vas hotel žaliti. Nem¬
čija je edina zemlja na svetu, ki pozna pravo
družinsko življenje, intimno zedinjenje src,

20

poetičen občutek in vzor vseh rečij. Meni se
zdi, da se ne motim, dostavi z ljubeznjivim
glasom, ako rečem, da ste vi gotovo vredni,
da postanete Nemec.

Jaz ga zagotavljam, po strani Meto gle¬
daje, da ne misli napak, da čutim nekaj v
sebi, kar je podobno klicu milosti. To sem
pol ure pozneje ponavljal tudi Harrisu, ki
me je z besno nepotrpežljivostjo čakal med
dvema steklenicama ruma, držaje v rokah
kvarte. Kje si se pa kropil, vpraša me, ko
me zagleda, da tako dišiš po pobožnosti.
To izrekši poišče krtačo ter me snaži od
glave do nog. Hotel je, naj mu obljubim,
da ne pojdem več v Florissant, a se je za¬
stonj trudil. Da bi me kaznoval, hotel me
je z rumom upijaniti, a kdor misli na Meto,
temu rum nij mar.

V Mon-Nidu, gospa, so prijazno ravnali z
menoj. Povedal sem gospodu Holdenisu, da bi
se rad naučil nemškega jezika. Z veseljem in
marljivostjo me je učil vsak dan. Nekega
dne mu razodenem, da bi rad naslikal nje-

21

govo hčer, kar mi on z veseljem dovoli. Ta
reč je bila povod, da sem šel vsak dan za
več ur v svetišče kreposti. Cas, ki sem ga
posvečeval Ollendorfovej gramatiki, nij bil
ravno naj prijetniši — ne da bi me bil go¬
spod Holdenis slabo učil, le njegove litanije
so mi bile predolge. Prevelikrat mi je po¬
navljal, da so Francozi frivolen narod, da
je uzor njihovim pesnikom zaklenena črka,
da sta Corneille in Racine mrzla govornika,
pa La Fontaine-u manjka milobe, Moliere-ju
živahnosti. Večkrat mi je tudi na dolgo in
široko dokazoval, da se le v nemškem jeziku
da izraziti globokost misli in neskončnost
občutkov.

Seje, ki sem jih imel z Meto, bile so
mi nasproti zelo kratke. Slika, ki sem se je
bil lotil, bila je meni najprijetnejša, a naj
težavnejša naloga. Večkrat sem že obupal,
da jo bom častno izvršil, tako me je skrbelo
izraziti, kar sem videl in čutil. Ali pa je
tudi kaj težjega, nego s čopičem posneti čar
brez lepote, pritrditi na platno podobo brez

22

črt, ki pridobiva le z naivnim izrazom, ža¬
rečo beloto, z zaljubljenim očesom, glasno-
milim smehom. Pa to še nij vse. V tej an-
gelskej postavi je bilo še nekaj drugega, kar
bi bil rad posnel. Gospa, so angeli, in an¬
geli. Nemški nijso podobni drugim. Njihove
oči imajo posebnost, ki je pa ne slutijo, da
vtajnostnem jeziku obetajo ljubeznjivosti, ki
jih nemajo. Kdor je hodil po vašej deželi,
vedel bode, kaj čem reči. Gotovo je nahajal
Čast terjajoče belobe, ki dihajo razkošje,
kojega na poznajo, deviške nedolžnosti, ki
morejo libertina spreobrniti k poroki in kre¬
posti, ker zdi se mu, da tam najde, kar išče;
da povem vse: hotel sem vam samo razlo¬
žiti, zakaj sem obupal, da bom Meto dostojno
dovršil.

Stala je pri slikanji dopadljivo, menda
jej nij bilo dolgčas pri meni. Bila je zdaj
resne, zdaj vesele volje. Ako je bila res¬
nobna, izpitavala me je o Louvru in o zgo¬
dovini slikarstva. Ako je bila vesela, govo¬
rila je z menoj nemški; moral sem jej oblju-

23

biti, da bom desetkrat zapored ponovil vsako
teško besedo. Odgovarjal sem jej nemški
kolikor sem mogel, delaje napako nad na¬
pako ; zaradi mojega smešnega izgovarjanja
smijala se je včasih tako, da se je solzila.
Dovolila mi je, da jo smem imenovati z nje¬
nim ljubeznjivim imenom „Mauschen“; to
besedo sem.vpletal v vsak stavek; akopram
mi je bila teška izgovarjati, bila mi je pak
najkoristnejša vaja. Ob konci vsake seje re-
eitovala mi je za plačilo „Tulskega kralja 1 ' z
jako izbranim okusom. Kadar je prišla do
zadnjih verzov:

Die Augen thaten ihm.smken

Trank nie einen Tropfen mehr,

napolnile so se jej oči s solzami, in njen
lahni, tresoči se glas je začel kakor umirati.
Tolikrat mi je pela to krasno pesem, da sem
se jo kmalu na pamet naučil, in še zdaj jo
znam.

Tako sva si kratila čas; jaz sem si ga
preganjal še na drug način. Vpraševal sem
se, gledaje jo, ali jo ljubim kot umeteljnik

24

ali kot ljubo vnik. Zvedel sem kmalu pravo.
Kinčala se je zanemarjeno-gracijozno. Neko
jutro pa si priveže like, ki so jej običajno
po čelu vihrale, nazaj. Jaz jo pokaram, ter
rečem, da je ta mrzla poprava umeteljnosti
smrt. Ona se sačne smijati, ter razveže urno
velikanske lase, da jej padejo kakor dež
črez obličje. Tako ostane nekaj minut, pod¬
prta s komolcem ob koleno ; skozi njene ko¬
stanjeve lase pa me je gledala dvojica ne-
beškobojnik očij. Povedal sem vam prej, kaj
se čita včasih v očeh nemških deklic. Kaj
so rekale njene, tega bogme ne vem, a čutil
sem kmalu, da jih ne ljubim kot umeteljnik,
in še tisti dan sem v hotel stopivši delal
Harrisu tako čudne predloge, da mi je z
grajajočim glasom rekel, da nijsem več člo¬
vek. Po njegovih besedah sem bil na tem,
utoniti v mleku, kar je za umetnika največja
nečast.

V romantičnih možjanih začele so mi
zares rasti jako čudne ideje. Prijemal sem
se za glavo, da bi videl, se me li še drži.

25

Dan na dan, sejo na sejo zmanjševala se je
studnost zakonskega stann. Zdelo se mi je,
da ima ipak postskript strijca Gedeona nekaj
smisla. Mislil sem si, da je dobra žena ve¬
lika pomoč in ljubljena prijetnost v življenji
umeteljnikovem, žena, ki z nedolžnim srcem
zedinja jasen dub, okus za lepe reči in
milobo, ki življenje dela cvetoče, žena, ki se
joka recitovaje tulskega kralja, in ki raz¬
tresa na zemeljsko veselje cvetje rož, ki jih
je natrgala v nebesih. Zraven tega mi hvali
gospod Holdenis neki večer germansko na¬
vado zgodnje zaroke. Glejte mladeniča, ki
gre med svet, reče z liričnim glasom. Prišel
bo med veselice velikih mest, med zmote
otrok našega veka. Kdo ga ubrani skuš¬
njavam? Kateri talisman, katera amuleta
ga obvaruje pregreh in oskrumbe? Sladka
in sramežljiva podoba njegove rumenolase —
ali kostanjevolase neveste, ki si jo je vti¬
snil v srce. Ona ga pričakuje; obljubil jej
je, da jej prinese zvesto srce in čiste roke.

26

Angel čiste ljubezni čuje nad njim, ter peha
skušnjavca proč od njega.

Se-li vam izpovedujem, gospa? — A
povedati vam imam, kaj sem doživel. —

Najhujše želo ljubezni je ljubosumnost.
Dva tedna je bilo, da je začel v Florissant
hoditi vsak dan gost slabega pomena, neki
baron Grtineck, katerega bi bil jaz naj rajši
videl, daleč tam v njegovem Pomorji. Bil
je star dečko pri kakih šestdesetih letih,
majhen, vedno je krehal, bil suh kakor tr¬
ska, na glavi baroko, hrbet vpognen, noge
krive, glavo pa trmasto. Meni se zdi, da je
imel revmatizem v udih. Ali pa je morebiti
svoje dni, ko je bil pri kavaleriji, požrl
kako sabljo, katere nij mogel prebaviti.
Najbolj me je vzburjalo, da se je temu ma-
gotu še upanje dajalo. Njegovi neslani go¬
vori, mešani z dopadljivostjo in paznostjo, bili
so meni kladivo ob glavo. Vedno je sedal
k Meti, čudno jo gledaje v oči. Krmil jo
je z madrigali, podarjal jej pomenljive bu¬
kete, kineane s črnimi in belimi trakovi, na

27

katerih se je videl Potsdam in pruski kralj,
ki ogleduje kavalerijo. Med tem, ko je ona
molčala, govoril je on potihoma, a nemški.
Ta dolga besedičenja, od katerih nijsem ra¬
zumel niti trohice, grela so mi uže tako
vročo kri še bolj. Neki dan, ko je bila žejna,
jej gre po kupico vode. Ona jo izpije do po¬
lovice, drugo jej on vzame iz rok, ter jo
zlije v enem dušku v sebe, kričaje: „To je
nektar!“ — Ko bi bil jaz Meta, ne trpel bi
njegove dvorljivosti, ne dal bi si, postavim,
igrati s svojimi lasmi. Kes je, da se je vča¬
sih tudi meni nasmijala, a ta smeh je bil
tudi gospodu baronu Grunecku všeč. Z eno
besedo, dobrota njenega srca bila je prevelika.

Izprevidel sem, da je najpametnejše, ako
povem, kdo sem. Kot pošten človek sklenem
z odkritosrčno besedo razdeti domišljije, ki
jih je menda gospod Holdenis imel o meni
in mojem bogatstvu; kajti do zdaj mu jih
nijsem kalil, nego utrjeval sem ga v njih
z zapravljanjem in strastjo do konj. Neko
jutro pride k meni v hotel. Nagovori me,

28

kakor običajno, prijazno. Zdelo se mi je, da
vidim gube na njegovem lepem visokem čelu ;
domislil sem si, da ga nekaj časa sem tarejo
skrbi. Nekaj mi ima povedati, mislil sem si,
akopram je s konca govoril le o indiferent¬
nih rečeh. Jaz zavijem s pota, ter začnem
praviti o svojej mladosti, o svojih sanjah, o
strastnem nagnjenji do slikarstva, o zadnjem
razgovoru s svojim očetom sodarjem in o
listu strijca Gedeona. Nekaj trenotkov stoji
osupnen, kakor človek, ki se prebudi; a
kmalu je v navadnem položaji. Povprašuje
me v vseh točkah, ki sem jih bil omenil,
zvedel bi bil rad moje najmanjše tajnosti.
Dopoveduje mi, da je stan umeteljnikov jako
izboren, da imam sigurno veliko zmožnosti,
da slika njegove hčere to svedoči, a da ipak
ne smem trmoglav zavreči strijčevik ponudeb,
da občutek ideala oplemenuje vsako početje,
in da me banka ne bo ovirala slikati v pro¬
stih urah.

Pozneje govoriva o vsem tem, pravi dalje,
zdaj dovolite, da vas malo pokaram. Smem-li ?

29

zdi se mi, da ne mislite dosta resno o živ¬
ljenji, ki je pa ipak zelo resna stvar; jaz
mislim, da poraba vašega denarja nij v pra¬
vem razmerji z vašim imetjem, in da pre¬
vidnost, ki je mladosti tako potrebna, pre¬
daleč od sebe pehate. — Preneha malo, pa
zopet govori dalje: Vi bi me pozneje morda
zvali dolgočasnega, indiskretnega odgojitelja.
Da se to ne zgodi, dajte si naložiti preskušnjo.
Ali nij nevarno mladeniču vašega značaja,
da ima v listnici nad dvanajst tisoč frankov,
a ne pomisli, da mu spe? Imejte dva tisoč, dru-
zih deset pa meni zaupajte. Moja trgovina,
bogu bodi čast in hvala, je tako dobra, da
vam plačam lehko velike obresti, deset od
sto, da imate zagotovljeno vsaj majheno rento.
Ali terjam preveč? Vam je-li trud prevelik?
Vsaka reč ima svoj začetek, bogatstvo in
modrost. Dobro bi bilo, da bi soglasili z mo¬
jim predlogom.

Tako govoreč pobožal me je tisočkrat
ter me zval svoje ljubo dete. Zdelo se mi
je očividno in gotovo, da bi se ne brigal

30

tako za-me, ako bi ne videl v meni Metinega
ženina. Vesel letim v sobo ter vzamem deset
biljetov. Ne bom vam skrival, da sem jih
opazoval nekaj časa z nekakim strahom,
tudi oni so se mi zdeli ginjeni. Dam jih go¬
spodu Holdenisu, ki mi da takoj sprejemno
potrjilo. To je dobro, mi de, vaša vest bo
zadovoljna. Verjemite mi, to je prava sreča.
Jaz ne vem, je-li bila moja vest zadovoljna
ali ne, nijsem se brigal, da bi jo vprašal.
Cenil sem poradi te kupčije. Zamenjal sem
deset tisoč frankov za dovoljenje, odpreti
Meti svoje srce. Čakal sem samo še ugodne
priložnosti, a dalje časa zastonj. Zoperni ba¬
ron Grtineck se nij mogel spraviti s pota.
Končno ga vendar revmatizem, hvala mu
bodi, spravi v posteljo, kjer ga zamuja več
časa, da dobim jaz priložnost, iz srca govo¬
riti z Meto. Ta večer je imela Meta čedno,
belo obleko, kateri so bili rokavi tako široki,
da so se mogle videti bele roke. Bila je jako
resnobna; zibala je menda v glavi kake sanje,
ki so jej včasih prikazale se v temelji njenih

31

očij, a zopet odtavale kakor fantom, ki ga
prežene luč.

Po večerji je bila sama na vrtu. Jaz
grem za njo. Sedela je na klopi. Sedem po¬
leg nje. Noč je bila‘temna, slavček je peval
svoje mile milodije. Mrak je bil zapustil na
horizontu tavajočo svitlobo, ki je počasi
ugašala; zvezdica se je prižgala za zvedico.
Meta pa, ki je vedela vse, povedala mi, je
ime vsake, ki se je prikazala iz sence. Po¬
tem začne govoriti o drugem svetu, o več¬
nosti; reče mi, da je raj mesto, kjer duša pije
boga, kakor tukaj na zemlji cvetice roso. —
Moj raj, rečem jej jaz na uho, je ta-le klop
pate-le oči. To izgovorivši opletem svojo roko
okolo njenega telesa, njeno pa vzdignem,
ter jo krepko poljubim. Ona se počasi opro¬
sti, brez jeze, — ter mi da svojo roko po¬
božati ; bila je vroča. Namah se začuje njeno
ime; Meta odbeži, in videl sem se prisilje¬
nega drugipot skleniti, kar sem začel.

Spal sem to noč izborno. Sanje sem imel
sladke, vzbujenje mi je bilo še slajše. V Flo-

32

rissantu so me pričakovali popoludne, jaz
pa grem uže dopoludne tja; tako mi je te¬
žila ustna beseda, ki je nijsem mogel izgo¬
voriti, tako se mi je mudilo zavezati se z
izjavo, ki se ne da preklicati! Ne da bi
bil pozvonil, vstopim; nikogar nij bilo v sa¬
lonu. Nazaj grede zagledam Meto v verandi.
Obraena je bila s hrbtom proti meni; jaz jo
pokličem. Hrupen vodomet je požrl moj glas,
da ga nij slišala. Postopim naprej. Sedela
je pri okroglej mizi, podprta z rokami, pred
polo papirja; zdela se mi je zamaknena.
Stegnem vrat; na papir je bila narisala ve¬
nec iz vijolic in potočnic, v sredo pa je bila
zapisala z velikimi pismeni: „ Gospa baro-
novka Grtineck.“ To je opazovala s srečnim
zamišljenjem.

Gospa, ali ste uže rabili škotsko kopel ?
Ali veste, kaj skuša nesrečni kopanec, ki se
oblije z gorko vodo, in ki čuti trenotek po¬
tem, kako se mu trkljajo po plečih prve
kapljice s tu dene vode ? Bežal sem , kakor
volk. A predno zapustim salon, spolznem se

33

do stojala, kjer je stala dovršena slika le-te
„Mauschen“, ter zapišem na okvir: »Ljubila
je zvezde pa barona Grimecka." Potem se
ukradem od tam kot tat.

Pet dnij je preteklo , da nijsem šel v
Mon-Nid. Vozil sem se s Harrisom v kalupi
po jezeru. Drugo jutro po vrnitvi stopi mi
v sobo kakor bi trenil. Ali veš, kaka novica
leta denes po mestu ? mi kliče. Neki komi-
sijonar jo je ravnokar pravil hotelskemu vra¬
tarju. Hiša krepostnega Holdenisa je vsta¬
vila plače, zapečateno mu je vse, sodnijsko
preiskavanje se je pričelo. Vse časti vredni
mož je igral na borzi, pa nij imel sreče pri
spekulacijah. A stvar je zelo piškava, za¬
gotavlja se, da upniki ne bodo dobili deset
od sto. K sreči ti nijsi zraven. Kjer nij nič,
še cesar ničesa ne terja.

Te besede zaslišavši obstanem kakor
marmor; gotovo sem bil bled ko zid. Harris
stopi dva koraka nazaj, ter se čudi: Kaj!
Toni, moj sin, presladko burginjonsko dete,

tudi tvoje uboštvo si je ta debeli lisjak vedel

Meta IloUcnis. Roman. 3

34

ukoristiti? — Čudovito se smijaje ter hodeč
sem ter tja po sobi govori dalje: Najstarša
beloba, intimno zedinjenje src, poetičen ob¬
čutek rečij, višnjevo kraljestvo, jaz te molim!
O krepost vseh patrijarhov, evo svoje vredne
podobe!

Harris govori še več, a jaz sem uže
doli na kraji stopnjic, tekoč na vse duške.
Z besnim srcem računam celi pot sladke
radosti, ki se dajo napraviti z dvema tiso-
čema tolarjev, ter jezno pogledam vsakega
kmeta, ki ga srečam.

Usopihan pridem v Mon-Nid, ter se spla¬
zim v kabinet gospoda Iloldenisa. Bil je
sam, pred njim tista velikanska biblija in —
folio odprta. Mirno položi roko na sveto knjigo,
ter mi kliče : Evo edino, veliko uteho!

Gospa! Kadar so Burginjoni razsrdeni,
nemajo navade, da bi besede žvečili. Mogoče,
odgovorim mu s sesopnenim, a grmečim gla¬
som, da brezvestniki dobivajo v bibliji uteho.
A prosim vas, kje jo dobe prevarjenci?

To govorjenje ga nij žalilo. Zadovoljno

35

vzdigne oči proti nebu, da bi izprosil milosti
za moje bogokletje, ki je pa le njegovo hi¬
navstvo žalilo. K meni prišedši me prime,
akopram sem se branil, za obe roki. Na
moje očitanje, na moje zmerjanje mi odgo¬
varja prilizljivo, sladko, z grenko-plakajočim
glasom. Zaklinja se pri vseh štirih evan¬
gelistih, da me za onih deset tisoč frankov
nij hotel prevariti, nego da mu je bil le moj
prid na umu. Da pa se jih je slučajno po-
služil, da bi plačal stiskajočo ga terjatev. —
Zdel se mi je dober razumitelj kazuistike,
posebno dobro podkovan v točki: o ravnanji
namena. — Potem nastavi besedno a temno
pripovedovanje o svojej tako zvanej nesreči:
da so mu tajni sovragi spleli pogubo, da se
je dal prevariti prekanjenemu trgovcu, — da
je insolventen dolžnik dovršil njegov rujin,
na kar začne milo objokovati osodo svoje
svete sopruge in ubogih svojih otrok. V so-
sednej sobi začujem globoke vzdihljaje; menda
je bil to glas Metin — baronovke Griineckove.

Jaz potegnem iz žepa sprejemnico, ki

3 *

36

mi jo je bil dal gospod Holdenis, raztrgam
jo v štiri dele, ter vržem kosce po tleh. Jaz
nečem veličati vaše nesreče, rečem mu z
grenko ironijo. Kar ste mi dolžni, naj bo
častni dolg, ali, če vam je bolj prav, ne
bodite mi ničesa dolžni. Vaša vest pa evan¬
gelij naj odločita.

To izgovorivši grem iz svetišča kreposti,
s trdnim sklepom, da se ne vrnem več tja.
Nekaj ur pozneje plačam v hotelu ter krenem
proti Bale-u. Ko se poštni voz začne pre¬
mikati, prikaže se majhen možiček, ter se
kljubu hranitvi uradnikov zbaše v meni so¬
sedni oddelek; včasih ima revmatizem perute.
Ta možiček je bil baron Griinek. Dobro je,
ne biti prijatelj, včasi se sreča v taistej
misli, v taistem vagonu.

Gotovo vam je znano gospa, kako se
čistijo ribe. Denejo se v čisto vodo, da iz¬
gube okus, ki so se ga nalezle v morji.
Tudi jaz sem se hotel izčistiti, a po baš
uprav nasprotnem načinu. Tako se mi je
zagnjusila „krepost“, da sem sklenil otresti

37

še to trohico, kolikor sem je še imel. Vsta¬
vim se v Badnu, kjer se mi je jako dopalo.
Tam naletim več žensk, ki so se zelo malo
pečale z zvezdami in katerim bi se gotovo
ne bilo ljubilo popisavati raja. Jaz sem jim
bil po godu, — zato pa sreči nijsem bil po
volji. Zastonj sem se trudil, pridobiti v igri
dve tisoč tolarjev nazaj; izgubil sem v njej
zadnja peresa že tako uničene peroti. Raz¬
dražen, kakor še nikdar, odpotujem proti
Draždanom, kamor pridem skoro gol, tako
malo denarja imajoč, da sem bil prisiljen
prodati dragocene malenkosti in nekaj cunj,
streznen, kar se tiče malovrednega življenja,
a vedno zaklet sovrag kreposti, ne zaupajoč
očem nebeške barve m kakor kristal čistemu
glasu.

Ta neumnost mi preide kmalu; spoznal
sem, da je ves svet naša družina, da se do¬
biva povsod, kar trebamo za živež. Slučajno
najdem zavetje pri najboljših ljudeh na svetu,
ki so, da se ne zlažem, kaj malo govorili
o idealu. Plačam jim naprej nekaj za živež >

38

drugi mesec sem bil pri kraji; izjaviti sem jim
moral, da sem v denarni zadregi. Sprejmo
me v prijateljstvo, dajo mi na voljo, kedaj
in po koliko čem plačati, ponudijo mi jedi
in novcev, da bi si napravil obleke, katere
ponudbe se nijsem branil sprejeti. Več tednov
sem jedel redno le vsak tretji dan, dva dni
sem bil ob kruhu pa čistej vodi. To žalo¬
stno življenje pa mojemu zdravju nikakor
nij škodilo; bil sem krepak in cvetoč, vesel,
kadar sem se spomnil bodočnosti. Akopram
sem bil čestokrat tako gladen, da nijsem
mogel zaspati, žvižgal sem ipak kakor strnad
spomladi. Po dnevi sem bil v muzeji; kopi¬
ral sem tam sliko Rembrandtovo, ki vam je
znana: v roči ima kupico, na kolenih pa mu
sedi nevesta. Domišljeval sem si, da bodem
takoj tist dan prodal kopijo, kadar bo kon¬
čana; — vera gore premiče.

Spominjam se tek dnij velike bede, ko
sem spoznal, kaj je glad, pravi glad, kot
dnij sreče, ki so prouzrokovali epoho v mo¬
jem življenji. Nesreča je dobra mati, ki po-

39

daje svojim otrokom suhe prsi, da se napijo
zdravega, krepilnega mleka. Delal sem ra¬
dosten; o svojem poklici nijsem več dvomil.
Zdelo se mi je, da sem se razodel samemu
sebi, da sem našel, da imam voljo, in koliko
ta premore, idoč iz muzeja srečaval sem na
ulici ljudi, ki so gotovo zajutrkovali, in zdaj
zopet šli kosit; pa sem si mislil, da je nij
resneje reči na svetu, nego je Rembrandt
pa njegovo „čisto-temno.“ Ako se je li zde-
halo mojemu želodcu po žlici, učil sem ga
ponosno, da je njegov strašni glad gola ši-
mera, kakor i obedi drugih ljudi j, da strijca
Gedeona nij več, akopram si ga domišljuje,
in da je na tem domišljivem svetu tisto telo
najsrečnejše, ki mu nij treba prebavljati.

Ta preskušnja nij tako dolgo trajala,
da bi mi presegla moči. Ko vstopim neki večer
v svoje gnjezdo, najdem na mizi dva lista
pa zapečaten paket. Eden teh listov bil je
od pobožnega gospoda Holdenisa, Harris mu
je bil dal mojo adreso. Poročal mi je v naj
slovesnejšem stilu, da se je njegova pošte-

40

nost v obče pripoznala, akopram so brez¬
vestni jezici napadali njegovo čast in resni¬
čno poštenost. Pisal mi ie ' dalje, da so
upniki podpisali' 'jtofikotdaJ;, ter se zedinili,
naj se njihove terjatve reducirajo načasno
do dvajset od sto, ker se trdno nadejajo, da
bode gospod Holdenis z božjo pomočjo iz
nova začel tržiti, in da se jim bode izpla¬
čalo vse z obrestnimi obrestmi. Potem do¬
stavlja, da je dovolil svojej hčeri, naj se
meni v prid oropa družinskih dragocenosti,
ki so vredne te svote, pa raj še še več, tako
da se mu mudi pokazati mi staro poštenost.
Ta starinski človek in način, ki ga je imel
pri izplačevanji dolgov, ki so bili od nje¬
gove poštenosti zavisni, — to mi je bilo
všeč, in mislil sem, da bi ne bilo znamenje
blage duše, da bi se dal izplačevati po nje-
govej hčeri.

Drugi list odprem, pisala ga je tresoča
roka. To-le je bil njegov obseg: „Gospod,
ubogi oče mi je povedal, da je vaš dolžnik.
Zagotavljal me je, da je braselet, ki je v

41

doposlanem zabojčku, vreden svote, ki vam
jo je dolžan. Pridevam tudi, ne da bi on
vedel, vsa svoja žlahtna kamena, s prošnjo,
da razpolagate z njimi, kakor se vam raci,
samo da stvar ostane tajna. Želim vam
sreče; za nas je na veke izgubljena. Meta.“
Ta list me je zopet malo sprijaznil s
spominom na „Mauschen.“ Takoj nesem
dragocenosti k poštenemu zlatarju, ki mi je
bil moje malenkosti dobro plati 1. Rekel mi
je, da je braselet k večjemu 500 frankov
vreden, prstan in drugo pa polovico menj.
Prodam mu braselet za pomenjeno ceno,
ostalo pa zavijem ter pošljem Meti. nazaj z
besedami: „Hvala, bilo je veliko preveč.“
Njenemu hinavskemu očetu pišem te-le vr¬
stice : „ Gospod, dal sem ceniti dragocenosti,
ki ste mi jih poslali. Ničesa mi nijste vee
dolžni. Moja lehkomišljenost vas oprošča
vsega ostalega. “ To storivši plačam pošte¬
nim ljudem zastalo stanovnino, ter vprašam
svojo filozofijo, ali bo mi pripustila delat iti
bombanco v Belvedere. Enkrat nij še na-

42

vada. Okrepčavši se sprehajam po brilski te¬
rasi, ki omeja levi breg Labe. Mislim si:
kdo je ta Meta, ter si hočem razložiti njen
značaj. To sem premišljeval še več ur;
drugi dan ne več.

Bil sem umetnik, rojen pa v Beaune-u.
Slutnja me nij prevalila. Ravno tisti treno-
tek, ko sem, s paleto v roči, delal zadnje
retuše na kopiji, vstopi v galerijo mož pre¬
cej visoke postave, katerega obličje me osu¬
pne. Bil je pri kakih petdesetih, a njegovi
svitli, črni, gosti lasje, kjer nij bilo ni
enega sivega, so hranili to tajnost. Zunan¬
jost mu je bila veličastna, ročnost velika,
obnašanje tako, kakoršno se nahaja pri bolj¬
ših stanovih, oko prebodljivo, ostro, obličje
važno, skoraj resno, a razsvetljeval je je naj-
zapeljivši smehljaj. Nijsem se dolgo pečal
ž njim; ogledoval sem svoje platno, je pri¬
merjal z modelom ter kramljal s svojo vestjo;
le nekaj nemira nama je ostajalo. Namah
zaslišim za hrbtom glas: „Ce je ta kopija na
prodaj, jaz jo kupim." Obrnem se živahno,

43

ta govor bil je namenjen meni, in kupec, ki
ga je poslala previdnost, ki skrbi za berače,
bil je ovi mož ponosne postave, ki se je
znal tako lepo smehljati. Imenoval se je go¬
spod Mauserre, in nij bil nič menj, nego
francoski poslanik v Draždanah. Seznaniva se
tako urno, da me povabi na drugi dan k
obedu. Osem dni poznej začnem njegovo sliko,
ki jo dokončam v šestih tednih; v čast iz¬
vršitvi napravi gospod Mauserre velik obed,
h kateremu povabi vse diplomatične osobe.
Rad bi bil jaz, da bi bil ta dan sodar iz
Beaune-a  videl, kako se njegovemu tra¬
pastemu sinu ljubka in priklanja,"— kako
ga slavi vse. Prihodnjo pomlad pošljem to
imenitno sliko v salon; velikej množici nij
bila po okusu, a umetniki so jo hvalili ter
prorokovali, da bom še velik slikar. Kakor
je gospod Holdenis dejal, vsaka reč ima svoj
začetek.

Blažen bodi strijc Gedeon, ki je bil uzrok,
da sem šel v Draždane nemškega jezika se
učit, in da sem tam naletel na gospoda Mau-

44

serre-a. Da nij ta odlični mož ena glavnih
osob povesti, ki vam jo pripovedujem, go¬
voril bi vam še več o njem, tako sem mu
hvaležen. Meni se zdi, gospa, da dobra pri¬
jateljstva ne nastajejo iz podobnosti situva-
cij in značajev, nego v nekakem soglasji v
čutenji in sodbi. Midva, gospa, sva dobra
prijatelja, a sva si, menim da, malo po¬
dobna. Izpraševal sem se, kako-li morem biti
po gospod Mauserre-ovem okusu, in kako
je mogel ta sprijateljiti se z mladim člove¬
kom, komaj malo otesanim, nevednim v vsa-
kej reči, ki ne spada v njegov strok, ki živi
in misli tja v en dan in ki mu nij mar ni-
jene stvari. Ko ga vprašam o tej točki, reče
mi, ne da bi se jaz sam hvalil, o čemer je
on dobro prerokoval, da me je spoznal za
prebrisano glavo. On sam je bil olikanega
duha; veliko je bil popotoval, veliko ogledal,
veliko čital. Skušnje in berilo, — to dvoje
bilo je povod njegovej finesi in naravnej
sodbi. Videla se je v njem inteligencija, ki
je dobila veliko hrane, ki je pa vso prebavila.

45

Olikan je tist človek, ki razumeva svojo
stvar dobro, poleg tega pa še o drugih stva¬
reh nekaj ve. Gospod Mauserre se je se svojo
stvarjo čudovito mnogo pečal; imel je za-njo
okus in oliko. Imel je navadno rekati, da je
diplomacija umeteljnost, ki obsega v sebi še
štiri druge: umeteljnost, podučevati se, ki
terja oči in ušesa; umeteljnost, učiti druge,
koje prvi pogoj je ta, da se znamo posta¬
viti v njihov položaj; umeteljnost svetovati, —
najkrasnejša izmed vseh ; končno umeteljnost
posredovanja, pri katerej mora duhu poma¬
gati značaj. Po mojej misli je bil on v vseh
štirih enako izvrsten. Ministerstvo je nje¬
gove depeše jako cenilo; meni jih je čital
več, zdele so se mi izvrstne, klasične. Ve¬
liko diplomatov svetuje svojej vladi iz raznih
uzrokov samo to, kar je njej po godu; rajši
jo prevarjajo, nego da bi jej kaj neugodnega
povedali. Gospod Mauserre pa je menil, da
se onečesti, ako zamolči neprijetne, a ipak
vedenju koristne resnice. Izjavljal pa jih je
tako prekanjeno, da se je njegov predlog

46

vsegdar sprejemal. V razgovoru z inostran-
skimi ministri je bil ponosen, a izkazoval jim
je ipak zasluženo čast. Menil je, da je ma¬
lovredno dejanje znamenje malega dulia, ka¬
tero končno umori avtoriteto; da je velika
tajnost pregovoriti brez laži, ki je bila po
njegovem mnenji'- „oslovski most.“ ^TSljeiia'
stvar ne krči tako duha kakor strah, da bi
človek ne bil prevarjen; ta strah je bolezen
mnogih politikarjev, katerim preobilnost v
nezaupnosti jemlje izvrstne priložnosti. Go¬
spod Mauserre nij imel navade, da bi lehko-
mišljeno veroval; a velikodušne reči je rad
urno zaupal, pa se zaradi tega tudi nikdar
nij kesal. Ta velikodušnost v občutkih strinjala
se mu je iz načinom mišljenja. Ogledaval
je vsako stvar od najboljše strani. Veroval
je v poglavitne ideje in v njih možnost. Pri-
poznaval je slučajnost v svetovnih spreme^%=
nah; vedel je, da majhbne nezgode in maj-
hene intrige ne razlagajo popolno zgodovine
človeškega rodu; da je javno mnenje pravi
pravcati vladar sveta; da je vse, kar se ve-

47

likega zgodi, zmaga ali propad ene ideje.
Zaničeval je empirike, pa tudi utopiste, za¬
pletal je obojne v svoje govore, ki so mi iz¬
čistili duh, razsvetlili mi več stvarij, ter me
silili, naj s čitanjem obrusim sramotno ne¬
vednost.

S časom so dobili najini razgovori bolj
intimen značaj; nijso se raztezali samo na
politiko in slikarstvo, nego i o svojih zade¬
vah mi je gospod Mauserre začel govoriti.
Jako prijazno se mi je zdelo, da sem si pri¬
dobil zaupanje moža, kateremu je bilo za¬
radi esitukacije in premoženja moči dospeti
do vsega. Nij me malo osupnilo, ko' sem za¬
pazil, da najbolj izkušeni in previdni ljudje,
ki dajejo drugim najboljše svete, čestokrat
sami sebi slabo svetujejo.

Gospod Mauserre je bil \že kakih se¬
dem ali osem let vdovec, kar ga je zelo te¬
žilo. Da-si iskan in okrožen od vseh stranij,
čutil se je ipak vedno nekako samotnega.
Večkrat bi se bil Uže lahko oženil, a nikdar
mu nij bilo srce, ki se mu je ponujalo, po

48

volji. Srečni so tisti čestiželjniki, katerim
sreča vse nadomešča, srečni tudi oni prija¬
telji veselja, ki jim nij mari drugo nego za¬
bava! Kdor išče v življenji opravkov in za¬
bav, gotovo jih najde; a gorje onemu, ki
ima srce! To je stvar, ki se na svetu naj¬
manj potrebuje. Gospod Mauserre nij bil
niti prijatelj veselja, niti goli čestiželjnik.
Združeval je z odvažnim duhom vroče srce,
kar je redkokrat zedinjeno. Da-si resen v
svojej gorečnosti, imela je ipak pri njem
strast večjo moč, nego previdnost, in je kon¬
čala z budalostjo, ki mu je spridila karijero
ter mu navlekla občno grajo, lstina je, da
je naše najboljše imetje čestokrat vir največjih
nezgod. Tri mesece sem ga poznal in občeval
ž njim; kar zapazim neko spremembo v nje¬
govem obnašanji: v sredi pogovora se je često
utopil v molk, iz katerega se je le z naj¬
večjo silo izkopal. Prisojal sem to s početka
kakemu državnemu dogodjaju, ki mu more¬
biti nij bil po volji; on sam me je potegnil
iz zmote. — Uvede me neki večer v svoj

i

49

kabinet, katerega dvojne duri zaklene s skriv¬
nostnim obrazom; tukaj mi pove, da popolno
zaupa v moje prijateljstvo, in da želi z me¬
noj pretehtati velevažni korak, ki ga misli
storiti. Hode več časa po sobi in čestokrat
globoko vzdihnovši izpove se mi, da je za¬
ljubljen v najboljšo, najčarovnejšo žensko, ki
je pa v oblasti surovega sopruga, ki jo tr¬
pinči, kolikor jo more; da si je zvest, da ga
ona ljubi, da pa do sedaj nij še ničesa do¬
segel, ker je njena duša, po njegovih bese¬
dah, ravna bila kakor trst; laž jej je uzro-
eevala nepremagljivo grozo. Le nekaterim
diskretnim osobam je tožila svoje'" trpljenje.
Dostavil je, dajo preveč ljubi, da bi jo delil
z možem; vso je hotel imeti sam, zato pa
mu nij drugega kazalo, nego odvesti mu jo.
Hvala bogu, reče mi, da je soprug doma iz
dežele, kjer je zakonska ločitev postavno do¬
voljena. Ko bode videl, da sem mu jo od-
vel, hitel bo veseliti se svoje svobode, in
moja ljubica postane moja sopruga.

Gospod Mauserre bode srečen, rečem

Meta Meniš. Roman. 4

50

jaz, a kaj počne francoski poslanik V — Ko
to zasliši, povesi glavo ter jo drži nekaj časa
v rokah. Da, istina je, povzame, odpovedati
se moram nekaj časa karijeri, ki mi je zelo
po volji. Prosil bom za nedoločen odpust.
Uzrokov mi ne manjka; navesti čem stanje
svojega zdravja. Saj je tudi res, da sem
bil preteklo leto bolan; zdravniki so rekli,
da mi podnebje v Nemčiji ne ustreza, da se
mi utegne bolezen povrniti, ako ostanem v
Draždanik. Zakaj bi si pa _ tudi človek ne
privoščil vsake reči, ki se mji'hslči ? Življenje
je uže tako ustvarjeno, da moramo voliti.
Sreča se ne podarja, kupiti se mora.

Potem mi začne gospod Mauserre z
naj bolj ognjenimi besedami slaviti krasoto,
prijaznost ter dušne in srčne lastnosti boginje,
kojej je hotel žrtvovati sedanjost in bodoč¬
nost. Imenoval mi je nij; toda iz popisa, ki
mi ga je o njej dajal, spoznal sem lahko,
da je ta kreolina francoskega rodii, gospa
N . ...,  soproga nekega diplomata, ki jo je,
sit njenih čarov, žrtvoval nevrednim zvezam,

51

ter se družil z malovrednimi stvarmi. Sre¬
čal sem pri gledišči to krasno žrtev, ki jo
je ves draždanski svet pomilovaje ogledoval.
Gospod Mauserre me jej predstavi. — Zdelo
se mi je, da je malo bahal z njenim duhom,
ki je bil le srednjih zmožnostij. Kar pa se
tiče njene lepote, bilo bi res nemogoče jej
najti enake; bila je čudovito krasna, non-
šalatno-gracijozna; pa saj je tudi očarala
polnomočnega poslanika pri petdesetih letih,
čegar srce pa nij bilo staro nad dvajset.

Ta večer, gospa, sem govoril kakor ka¬
teri sedmih grških modrijanov, kako lehko
se človek zmodri na račun drugih! Dokazo¬
val sem gospodu Mauserre-u, da misli storiti
hudalost; da budalosti prinašajo za soboj
dolgotrajne bolesti in žgeče kesanje; da
strast traje le nekaj časa; da se bode, ako
se mu ohladi njegova, zavzčl, kako jej je to¬
liko žrtvoval; da mu bode vsled njegovega
značaja nedelavno in breznameno življenje
s časom neprenesljivo; da ga bodo obsojale
v nemar puščene zmožnosti; da puščavniki,

52

sanjarji in poetje mogo najti srečo v nepra-
vilnej situvaciji, a da se morajo za delovanje
rojeni ljudje udati pravilom družbe, kakor
mora igralec paziti na pravila igre, ako neče,
da se inače ne izključi iz nje. Čutili se boste
srečnega eno leto, k večjemu dve leti; a
tretje leto boste izprevideli, da je vaša sreča
na noge vam privezana teža, in da vas vaša
lojalnost sili, riniti to težo do proklinjanega
konca.

Na tem mestu mi seže v govor, zago-
tavljaje me, da se ne misli za zmirom po¬
sloviti od opravil, da jaz sodim, kakor bi se
on hotel za zmirom okleniti nepravilne situ-
va^ije; da se, nasproti temu, on trudi 'regd--'
litfizirati jo, in da se bode mislilo le na nje¬
gove pretekle in bodoče zasluge, ter se po¬
zabil neumni korak, da bode le oženjen.

A kdo vam je porok, govorim jaz, da
se zgodi vse tako, kakor si vi obetate, in
da bodo okolnosti in svet take prijaznosti
vašim nameram, kakor mislite? Soprogi, to
so strašni ljudje. Ste-li gotovi, da vam bode

53

ta storil veselje terjati razvezo zakona? Lehko
se zgodi, da bi bil nasprotne volje, in da bi
višje cenil sladkost dolgo gojene osvete, nego
svobodo.

Te ugovore mi gospod Mauserre po
vrsti ometa, a ipak mu včasi uide kak izdih¬
ljaj ; — akopram sem bil zelo silen, ustavil
mi je govorjenje, razlagaje, da so strasti
zrele starosti med vsemi naj hujše in naj¬
krutejše; da nima moči protistavljati se
svojej strasti in da je davi pisal ministru,
naj mu izvoli naslednika. Taki so vsi, ki
beračijo za svet. Dobro vedo, kaj bodo
storili, a ipak ne popuste svoje strasti, dru¬
gega vam ne ostaje, nego priznavati jim, da
imajo prav.

Gospod Mauserre se je tako trdo držal
svojega naklepa, da so vsi trudi, spraviti ga
na prejšnji pot, razbili se ob zmoteno voljo.
Ministerstvo se je živahno branilo proti reso¬
luciji, koje motivov niti vedelo nij; verjelo
je, da je bilo zdravje uzrok prošnji, rotilo
je pa ipak prosilca, naj malo potrpi, žago-

54

tovljaje mu, da se mu poda lehko dobro
mesto v kakej stolici na jugu, ako draždan-
sko podnebje ne ugaja njegovemu zdravju.
Jaz začnem zopet poskušati svojo moč; a
zastonj. —

No vse je imelo izpodleteti zaradi upora
gospe N . . ., katero je zadrževala dolžnost,
mučila jo vest. A ne da bi mislili, gospa,
da se je delikatna in pohlevna duša za ne¬
vredno štela žrtve, ki jej je bila posvečena.
A končno se ipak uda obupnim prošnjam,
ki nijso poslušale pravice. — Ako se ti žen¬
ska, ki te ljubi, ustavlja, žugaj jej, da si
boš razsul možjane; pa se moraš tudi zmo¬
žnega skazati, spolniti to obljubo. To je naj¬
boljše sredstvo proti upornim ženskam.

Gospod Mauserre mi pove nekega dne
žarečih lic, da se je njegova demisija potr¬
dila, in da on ve vse, kaj mu je storiti.
Teden potem odide v gaštinske toplice, kamor
gre gospa N. . . za njim; dva meseca po¬
zneje dobim list iz Sorrenta, ki mi objavlja,
da je v Neapolu ta najsrečnejša dvojica.

55

Ta list me je tudi povabil v Florenco,
da bi tam izdelal sliko najbolj čestivredne,
pa tudi najbolj češčene ženske. — Lehko si
mislite, da je ona stvar naredila v Draždanih
velik hrup,- zametavali so jo naravnost, ne¬
kateri poradi morale, drugi poradi ljubosum¬
nosti.

Budalosti modrih ljudij so neumnežem
najboljša učilnica. Razgovori z gospodom
Mauserrom so odprli mojemu duhu razgled
v več stvari, njegova nepremišljenost mi je
bila povod najzdravejših preudarkov. Izpre-
videl sem, da se v življenji včasi umeteljnik
bolje ve obnašati, nego diplomat. Dozdaj sem
bil v oblasti domišljij; namah pa jim pokaže
moja volja zapovedujoč obraz, ter jim po¬
glavarski govori: Tak-le je bil Ludovik XIV.,
ko je ostrožen, z bičem v roči, parlament silil
v ograjo pameti. Koncem zime zapustim
Draždane, obljubovaje si, da se vrnem še
kedaj. To je mesto, koje ljubim, in kjer sem
pustil dosta dobrih prijateljev. Takoj po vr¬
nitvi v Pariz pišem strijcu Gedeonu, naj si

56

išče druzega sina in dediča ; potem se po¬
dam proti Italiji, da se nekaj časa pomudim
v Beaune-u, kjer ostanem dva dni pri očetu.
Ravnal je z menoj po otročje, a ko vidi,
kako imam nabito listnico, zrastejo mu oči,
in ne more se zdržati, da bi me ne opomnil
na točnost svoje vesti. Očetje godrnjači so
res modra naprava; človeku, ki je vedno
doma jedel bel krub, bode se kruh tujčev
vedno grenek zdel.

Gospod Mauserre je dobro zadel, da se
je ustanovil v Florenci. Za sanjarje je to
najbolj tolerantno mesto na svetu, najbolj
gostoljubno nepostavnim situvacijam, — tu¬
kaj istinito vladati še prijetnost in miloba
Dekameranova. Našel sem popotna goloba
ravno v veselji medenih tednov. No proro-
koval sem bolje, nego sem mislil. — Soprug
se nij zmenil za nijeno stvar, prilizovanje,
žuganje, obljube, — vse je bilo zastonj. Ta
trmoglavi Menelavs je sklenil trdno, da ne
bo terjal zakonske ločitve; a tudi se nij
zmenil, da bi nazaj dobil soprugo; dosta

57

mu je bilo, da jo je oviral poročiti se s Pa-
risom. — Kakor se mu zdi, reče gospod
Mauserre, da bi bila srečna — tega sigurno
ne more braniti. — Sliko gospe N . . kojo
z vašim privoljenjem zanaprej čem zvati
gospo Mauserre-ovo, začel sem urno delati,
pa jo tudi, ne da bi se bahal, srečno dovršil.
Imela je v Salonu neprenehljiv vspeb: re-
komandacijo, bogatstvo, ime — vse to sem
dolžan njej; a priznati moram, da je imela
divna lepota vzgledova večjo zaslugo pri tem
vspehu, nego zmožnost umeteljnikova.

Da bi bolje zadel lepoto tega vzgleda,
sprijateljim se ž njim. Povedal sem vam uže,
da je bila olika gospe Mauserre-ove zelo
plitva; ta gospa je bila menda njiva, ki ako-
pram menda obdelovana, nij bila izdatno ro¬
dovitna. Pisava jej je bila prav bizarna; či-
tala pa nij druzega, nego „la bibliotheque
bleue“, pa „posnemanje Jezusa Kristusa",
knjige, ki so jej bile vedno nove, naj jih
je še tolikrat brala. Ta izpoved jej bode pri
vas, gospa, delala morebiti krivico, ker imate

58

veliko znanost in ste dokaj čitali, ter vam
ženske, ki ne čitajo, nijso po okusu. A za¬
gotavljam vas, da je imela dosta duha, ako-
pram se jej to nij videlo. Bila je iznajdljiva;
z milobo in živahnostjo svojih sočutij pro¬
dirala je v tajna hrepenenja vseh, ki so bili
okolo nje. Meni se zdi, da take vrste duh
ženski zadostuje, osobito, če je zraven tega
še lepa, kakor solnce. Odkritosrčnost jej je
bila čudovita; njena duša, prosta kakor vrba,
nij poznala hlinjenja. Izda vala se je za to,
kar je bila, a hvalila se zaradi tega nij,
kajti mislila je, da je ves svet tak, kakor
ona. Včasi se je dala še celo prevariti; a
saj sem slišal, da se take ženske ne smejo
ljubiti, ki se ne dajo nikdar prevariti.

Edina njena napaka je bila tista kreo-
linska lenoba; pri njej se je nahajala v prav
velikej množici. Gotovo boste vzdihnili, ako
vam povem, da jej je stalo truda, vstati
pred poludnem, in da jej je razen pletkanja
vsako ročno ali duševno delo zbegalo potr¬
pežljivost. Najmanjši sprehod jej je bil uže

59

teško delo. A graje vredni so le dolgočasni
lenuhi; gospa Mauserre-ova pa se nij nikdar
dolgočasila; sedela je čestokrat po celi dve
uri kakor klopčič v kotu kakega divana, s
hladilnikom v roči, govore li ne, to jej je bilo
bilo vse eno — zaljubljena je bila pa kar
do cela v svojo nemarnost, ki jej je pripu¬
ščala, da se je smela pečati s svojimi mislimi.
Saj je bila srečna, da je živela, in da je
imela sopruga, ki jo je nad vse ljubil. —
Neki dan je plavalo peresce, ki je grlici
ušlo iz peroti, sem ter tje po zraku, podeno
od pomladanskih sapic. Neka feja je imela
prečudno domišljijo, narediti iz tega peresa
žensko; ta ženska je bila gospa Mauserre-
ova. Ohranila je mehkoto in milobo onega
peresa ter se dala metati sem ter tje od živ¬
ljenja, kakor prej od sapic. Dostaviti imam,
da je včasi njena izborna dobrost trijumfirala
nad lenobo; ako je hotela služiti ali poma¬
gati, imela je neznanske moči; niti besedij,
niti korakov jej nij bilo mari. Za nesrečneže
je delala do utrujenosti. Videl sem jo v Flo-

60

renči dvakrat en dan sopsti v podstrešno
sobo tako zvanega slepca, ki je bil nad vse
hudoben; znal si je pridobiti njeno blago-
klonjenost, akopram sem jej jaz dokazoval,
da bolje vidi, nego ona. Videla se je v teh
strastnih napadih ljubavi do bližnjega neka
potreba; videlo seje,  kakor da bi hotela
reči tistim osobam, ki jim je pomagala: Vi
mi nijste dolžni biti hvaležni; ne veste-li, da
sem i jaz velike milosti potrebna? Nadejam
se, da sem vse to v sliki nekoliko zadel.

Gospod in gospa Mauserre sta hotela,
da bi ostal pri njima , a nij mi bilo moči.
Zavezal sem se, da ju bom vsako leto enkrat
obiskal; pa sem tudi izpolnil to obljubo.
Našel sem ju drugo spomlad veselo-zavzeto
zaradi rojstva ljubeznjive hčerke, ki je obe¬
tala, da bo tako lepa, kakor mati. A ipak
je bila radost gospoda Mauserre-a mešana z
z nekako melanholijo; kruta mu je bila misel,
da mu postava zabranuje pripoznati kot svoje
to dete. — Koncem taistega leta napadejo
gosp6 Mauserre-ovo črne koze, bolezen, ki

61

jej je žugala s smrtjo. Soprug je bil v smrt¬
nih skrbeh. Videl sem jo, ko je okrevala.
Bolezen jej je bila milostna; pustila jo je
še vedno biti najlepša ženska cele Evrope.
Ipak je njeno obličje, poprej podobno lilijam
in vrtnicam, izgubilo neprimerljivi svit, to
edino cvetko lepote, ki je bila v stanu opra¬
vičiti vsako budalost, ki jo je vdihnila. Ne
vem, kaj je gospod Mauserre o tem mislil;
hotel mi je vsakako čitati v dnu molčljivih očij.

Leto potem zapustim Florenco menj za¬
dovoljen ; bal sem se, da bi se gospod Mau¬
serre, čegar čud se je bila stemnila, ne za¬
čel kesati zaradi kupa, ki ga je naredil z
osodo. Velikanske reči so se začele priprav¬
ljati po celej Evropi; zanimale so ga živahno,
njegova bistrovidnost je videla vse njihove
nasledke. Grajal je politiko francoske vlade,
češ, da jo njeni uradniki slabo opozorujejo,
in da jej še slabše svetujejo. To je bil edini
predmet vseh njegovih pogovorov; vselej se
je usopel, kadar je o tem govoril, končno pa
je vsklikal z bridkim glasom: Pa saj poza-

62

bljam, da nemam več besede pri tej reči,
pozabljam, da nijsem nič. Jaz sem ga
primerjal s pridnim vojaškim konjem, kateri
se prenaglo odvede z bojišča ter upreže v
navadne ojnice; ko zasliši grom topov, se
trga od nevrednega voza — a zastonj. —
Gospa Mauserre-ova je dobro vedela, kaj
se godi v njem; delala se je v njegovi na¬
vzočnosti ipak vedno veselo. Prihodnje leto
se mi je zdelo, da se je sprijaznil z osodo.
Da bi si kesanje malo utešil, počne pisati
politično zgodovino Florence; cele dnijepre-
iskaval arhive; to delo ga je zopet zresnilo.
Ne upal bi se vas zagotavljati, je-li bil še
zaljubljen v svojo soprugo ali ne; a čutil se
je z neločljivo vezjo navezanega na mater
svojega deteta. Kar se tiče nje, bila mu je
posvetila globoko udanost, mešano z občudo¬
vanjem in absolutnim zaupanjem, ki bi imela
le z njo vred umreti. Z eno besedo, nikdar
nijsta bila še dva človeka bolj zaročena, ka¬
kor ta dva, ki nijsta bila; — s tem pa ni¬
kakor nečem reči, da župani in njihova vez

63

nijso koristni. Sploh se sme reči, da so ve¬
deli kaj delajo, tisti, ki so iznašli poroko. —
Nekaj mesecev pozneje se snidemo na
Spanjskem, kjer sem sklenil študirati boga
slikarstva, Velasqueza, naj popolnejšega vseh
slikarjev, ki so kedaj živeli. Delal sem v
Madridu obris sliki, o kateri se je dosta go¬
vorilo in ki je predstavljala zadnjega mav-
riškega kralja Boabdila, poslavljajočega se
od Granade. Predno smo se razstali, od¬
krije mi gospod Mauserre svoje hrepenenje
po Franciji, in da bi se rad ustanovil na ne¬
kem posestvu v Bugey-u, blizu Cremien-a;
ta čudovita domena zvala se je Charmilles.
Samo nekaj ga je na tem oviralo. Imel je
iz prvega zakona hčer, ki je bila uže sedem
let omožena z grofom d’ Arci, čegar grad je
bil kakih pet kilometrov oddaljen od Cliar-
milles-a. Moj zet je vse česti vreden človek,
reče mi, a malo trdovraten; mojej nepremiš¬
ljenosti, kakor jo je zval, ne more odpustiti.
Dolgo časa je silil mojo hčer, naj čisto po¬
zabi na-me; da jej je potem dovolil dopisa-

64

vati mi, zgodilo se je to le s pogodbo, da
gospe Mauserre-ove ne bode nikdar omenila,
nego se delala, kakor bi ne vedela za-njo.
Trdo mi bo stalo stanovati v njenem sosed¬
stvu, a ne smeti videti jo; še trje bode to
za mojo soprogo; samota se še sprejme, toda
osamljenje ne. Ako se vam posreči očlove-
citi divjost mojega zeta ter ga sprijateljiti z
menoj, spolnite s tem naj dražjo željo gospe
Mauserre-ove, in hvaležen vam bom neizrek¬
ljivo.

Obložen s tem delikatnim poslom od¬
idem. V gospe d’ Arci sem našel častivredno
osobo, pri katerej sem se nadejal vspeha.
Bila je podobna svojemu očetu, kadar je bil
miren. Gospod Mauserre je bil moder človek,
se živo domišljijo. Podelil je svojej hčeri
modrost, prihranivši romane in nepremišlje¬
nosti za-se. Hočem vam reči, da nij imela
niti briljantnih, niti nevarnih stranij njegovega
duha. Hladna čud, priprosta pamet, izvrstno
srce, pa hladna domišljija — evo gospo d’
Arci. Akopram razumna, dala se je ipak

65

čestokrat osupniti, saj je v življenji dosta stva-
rij, ki se ne dado razumeti. Življenje polno
dogodeb bilo jej je uganka. Rekala je : —
Je-li moči? Kako so to storili? Kaj so mi¬
slili? So-li glavo izgubili? — Obnašanje oče¬
tovo jej je bilo brezdno, v katero se nij dalo
pogledati. Ljubila pa je vedno tega čudnega
očeta. Ko se je bila omožila, podarila je go¬
spodu d’Arci svojo voljo, ter se dala vla¬
dati po njegovih svetih, ki jih je poštovala
kakor povelja. Pošlje me k njemu.

Gospod d’ Arci me od konca slabo
sprejme. Bil je satiričen, zvitega duha, tem¬
nega obraza, glas mu je bil osoren, čud go¬
drnjajoča ; nijenemu nij prizanesel; zraven
tega je imel navado, da je klical stvari po
imenu; sicer pa najboljši človek, ki je mr¬
mraje delal dobro. Začel mi je dokazovati,
da je njegov tast pravi zaletel, in da ne pri¬
čakuje, da bi ga njegova sopruga še kedaj
videla, ker bi jej oČividno tako svetoval, ka¬
kor je sebi. Jaz mu odgovarjam, da premalo

pozna gospoda Mauserre-a, da človek zaradi

Meta Boldenis. Roman. 5.

66

ene budalosti nij še norec, in več takih reči.
Končno ga tako dobro vjamem, govorim mu
tako goreče o gospe Mauserr-ovej, da ga
ukrotim. Obljubi mi, da obišče gospoda Mau-
serre-a takoj o njegovem prihodu v Cliar-
milles, in da se potlej odloči. — Jaz nijsem
zahteval več, kajti bil sem si v svesti, da se
sprijaznita gospa Mauserre-ova in gospod d’
Arci pri prvem sestanku, in da se bosti či¬
slali te dve pošteni duši. Hitel sem, da bi
objavil vspeh svojega pota gospodu Mau-
serre-u; gospa Mauserre-ova se mi nij mogla
dosta zahvaliti.

Od tod tečem v Beaune, kamor me je
pozval za smrt bolni oče. Trpel je hudo bo¬
lezen , ki je delala takoj grozovite korake.
Nič več nij po otročje ravnal z menoj. Toni,
mi reče objemaje me, ne vprašam več, imaš-li
zmožnosti ali ne; več me te reči ne zani¬
majo; a prosim te, razloži mi nekoliko svoj
položaj. — Moja izpoved mu je bila po volji;
obstal mi je, da sem ga iznenadil, on je bil
zadovoljen z menoj, a jaz nijsem bil ž njim,

67

kajti moči so ga zapuščale očividno. Kmalu
je obležal, neprenesljivo tlačenje mu nij dalo
pokoja. Štirnajst dnij se mu nijsem oddalil
od zglavja. Nič več nij godrnjal, bil je kro¬
tek, in ker je bil vedno pri pameti, stisne
mi moji roki v svoje, priporoča mi to pa
ono, modrost pa najbolj. Ponavlja mi, da
nam je veselje največji sovrag, da je naj¬
potrebnejše zapovedati samemu sebi, da je
lahko pridobiti, a teško obvarovati in da je
disciplina volje tajnost trajajočih dobitkov in
dolgega blagostanja. Neko noč, ko je govoril
ravno o tej točki, zapoje sosedov petelin. —
Toni, mi reče oče, vedno sem ljubil petelinje
petje. On naznanja dan ter preganja nočne
prikazni. Njegovo petje je podobno klicu
na boj; opominja nas, da se imamo celo
za življenje boriti zoper sebe same. Toni,
kadar boš cul petelina peti, spomni se, da
je to edina muzika, ki jo je ljubil tvoj oče. —
Noč potem zaslišiva o taistej uri močno pe¬
telinovo petje. Ubogi oče poskuša vzdigniti

glavo, pomigne mi s prstom, — zasmijal bi

5  *

68

se rad, pa — izdihne. Gospa, nikdar še nij
petelin pel, da bi me ne spomnil umirajo¬
čega očeta in njegovih zadnjih svetov, vidite
dakle, da so mi bili po volji.

Cena kake reči se izpoznava stoprv po
izgubi. Globoka žalost me je trla nekaj
dnij. — Opravki, ki mi nijso bili še nikdar
tako zoprni, terjali so me v Pariš, kjer sem
imel več slik v obrisu. Delal sem celo zimo
s tako nevoljo, da me je nehala potrpežlji¬
vost. Tekom aprila meseca mi piše gospod
Mauserre, da je videl hčer in zeta. „Sprava
je tako popolna, da je prepustil gospod d’
Arci popravo svojega gradu zidarjem samim,
ter se dal pregovoriti, da bo ostal celo leto
sč svojo soprogo v Charmilles-u. Samo še
Vas manjka k tej radosti, pridite, prej ko
morete. Delali boste tukaj sliko Boabdilovo
in gospe d’ Arci“.

Jaz sprejmem povabilo; a iti se name¬
nim, da bi se malo sprehodil, skozi Kbln,
o bregovih Rena, in skozi Švico; to je bogme
ovit pot, a ipak srečen, kajti v Bonnu me

69

je doletela čast, da sem bil Vam predstav¬
ljen, gospa, in da sem cel dan preživel z
Vami na čarovnej terasi, kjer boste to-le či-
tali. To je dan v mojem življenji, ki si ga
zapomnim. V Moguncu najdem list od go¬
spoda Mauserre-a; pisal mi je, dame  hoče
zaradi ovinka na potu kazniti s tem, da mi
naroči nekaj za Genevo. Njegova ljuba hčerka
Lulu (imenovala se je Lucija, kakor mati),
ki je bila v petem letu, postajala je dan na
dan samovoljneja. Jako jej je trebalo gu¬
vernante, od koje pa je oče zahteval, naj bo
zelo poštena, zelo podučena, zelo razumna,
zdaj vesela, zdaj resna, — prava popolnost.

Mislil je, da se ta čudež laglje najde v
v protestantovskej deželi; in v ta namen se
je bil obrnil do nekega genevskega pastorja,
s katerim se je bil v Rimu seznanil. Čudil
se je, da mu nij odgovoril; naročil mi je
tedaj, naj izvem uzrok njegovega molka.
— Srce mi nij bilo več nemirno, ko sem
šel po Genevi; komaj da sem še vedel, da
je kaka M e ta na svetu: šest let, gospa, to

70

spremeni človeka. V kazen za svojo pozab¬
ljivost srečam nekaj korakov od kolodvora
slučajno gospoda Holdenisa.  Potlačeni klo¬
buk in trdo na život nabita obleka bila sta
svedoka njegovega uboštva. Obraz mu je bil
klavrn kakor ga ima vsak nesrečen igralec;
delal se je, kakor bi me ne poznal. Znebim
se naročene mi stvari. Pastor, kojemu se je
dvakrat pisalo, in ki nij niti enkrat odgovo-
voril, pravi mi zmešanim glasom, da, ako-
pram je želel ustreči ljubeznjivim ljudem, ki
jih čisla, in akopramje bila svota obljubljene
plače velika, vendar nij mogel dobiti nikogar,
ki bi ga poslal gospodu Mauserre-u. Pogle-
davši me s kotom očesa, reče mi, da sem
brezdvomno uganil uzrok, zakaj ne.

Vi poznate gospoda in gospo Mauserre,
rečem mu jaz. Ste-li naleteli na vašej pa-
storskej karijeri na tako pošteno dvojico?

— Baš to je težava, reče mi nekaj resno
nekaj smehljaje se. Vest bi mi bila nemirna,
ako bi poslal pošteno deklico k ljudem, ki
se zvesteje ljubijo, nego ko bi bili zaročeni.

71

Povem vam, da so kreposti, ki so mladini
nevaren vzgled. Zagotavlja pa mi ipak, da
ako se najde kaka dobra priložnost, ne bode
je pastil; a videl sem dobro, da je ne bode
iskal. Zapustim ga, a koga srečam na potu
od njega? Najbolj dolgočasnega vseh Har¬
risov, ki še nij našel kraja, kjer bi se za¬
baval; odlašaj e odhod vedno na drugi dan,
nij se mogel ločiti od hotela „les Bergues“.
Zdehajoč me objema, in čestitajočemu mi se
mu zdeha. Pravi mi, da bode njegova dol¬
gočasnost na zdravje moje mlade slave pila
dve butelji šampanjca. Vstopiva v hotel.
Zahvaljevaje se mu za toaste, dopovedujem mu,
od kod prihajam, kam idem, in da iščem
guvernante.

Kaka je plača? vpraša me.

— Štiri tisoč frankov, ki se bodo pla¬
čevali v štirih obrokih, z nadejo na povi¬
šanje. Imaš-li veselje predstaviti se?

— Ne, mi reče flegmatično, a valjda
bi ti lahko predložil kako osobo.

Jaz mu odgovarjam, da sem prepričan,

72

da je razumen v vsakej stvari, osobito pa
pri izboru učiteljice; potem začneva govoriti
o drugih stvareh. Ko jemljem slovo od njega,
reče mi: O „miški“ me pa nijsi še nič vpra¬
šal, pa imaš prav. Uboga deklica je zbo¬
lela od tuge, da si jo tako izdajsko zapu¬
stil. Morebiti je celo umrla zaradi nepre¬
bavljive poezije, ali pa, ker je prevečkrat
recitovala „Tulskega kralja", ali pa da je
popila kupico strupa. Kdo ve, od česa žen¬
ske mrjo? —

— Ali se na pol ali čisto šališ? vpra¬
šam ga malo ginjen.

— Jaz sem naj menj šaljiv človek, od¬
govori on. Kar se tiče starega lisjaka, nosi
pomeščeno obleko, da bi pri upnikih milost
vzbujal, a trdi se, da nekaj časa sem mno¬
goteri tolar spusti v mošnjiček.

To izgovorivši zazeva ter odide.

Tretji dan potem pridem v Charmilles,
kjer najdem vesele obraze in zadovoljne ljudi.
Gospod d’ Arci nij več mrmral; bil je oča¬
ran od olikanega duha svojega tasta, kojega

73

je dozdaj jedva poznal, ter si vsega drugač¬
nega mislil. — Vi ste kralj prijateljev, reče
mi gospa Mauserre-ova pri prvem tete-a-tete-u.
Nijsem si mogla odpustiti, da sem zanetila
razpor med svojim soprugom in njegovimi
otroci. Vi ste mojej vesti dali mir nazaj. —

Da bi se mi izkazala hvaležno, da mi
najlepšo sobo svojega prekrasnega gradu;
razgled iz nje je bil diven. Gospod Mau-
serre je dal popraviti star, na pol razdejan
stolp, ki je bil na konci vrta, in prvo nad¬
stropje pretvoriti v atelier, okinčan s pano-
plijami, in z lepimi o vesami starinskih rakev.
Godilo se mi je v Charmilles-u, kakor pete¬
linu v kozolci.

Toda imeli smo med soboj kalilca ra¬
dosti. Lulu, s ponosnimi, kakor orgije čr¬
nimi očmi, bila je včasih kakor zdivjan konj,
pravi vražec. Kadar so jo prijele njene sit¬
nosti, postala je ošabna, jezna, kruta, da bi
vam zagnala v glavo, kar bi dobila v roke.
Odgojala se je nedostojno. Gospa Mauserre
jo je dosta karala, jej žugala, a dosegla ni-

74

česa. Rekla jej je: Lulu, ako ubiješ še eno
okno bodeš klečala. Lulu ubije še tri okna,
a klečati jej nij treba. Ako so jo hoteli ka-
zniti, jemaje jej igrače, napala jo je zopet
besnost, za katero je pala v omotico, da je
bila mati vsa obupna. Gospa d’ Arci bila
je preveč olikana, da bi harmonirala s tako
slabostjo; a ravno ta olika jej je zapovedo¬
vala, naj molči, ter se ne meša v zadeve
drugih. Gospa, ako bodem imel kedaj kaj
otrok, ne bodem jim vedno se šibo žugal; a
kadar jo bodo zaslužili, bog jim jo blago¬
slovi, ne bodem je hranil. Obetati, pa ne
mahniti, — to ne velja nič.

Gospod Mauserre je videl, kako je Lulu
potrebna odgoje. Zato se zelo ustraši, ko
mu to vest prinesem iz Geneve. Hotel je
uže sam iti v Pariz iskat guvernante; a jaz
dobim od Harrisa ta-le list:

„Dragi moj! veseli me, da imaš toliko
zaupanje v mene. Vzburil sem se pri igri,
pa mislim, da sem našel srako na gnjezdu.
To je čarovna, zelo zmožna osoba, ki jo

75

moreš z lehko vestjo priporočiti. Ker si mi
dal polnomočje, sklenil sem kup za gospoda
Mauseire-a. Moja pokrovljenka odide jutri
s popoludanšnjim vlakom; prosi svoje prija¬
telje, naj jej pošljejo voz do Amberieu-a na¬
proti, kjer dojde ob šestih zvečer. Ne za¬
hvaljuj se mi. Saj veš, da Ti vse rad storim.

. Tvoj stari Harris“.

Ta nepričakovani list me spravi v ve¬
liko zadrego. Amerikancu, ki se dolgočasi,
je res vse mogoče; bal sem se, da je na-
siljena učiteljica kaka zapeljana deklica, ali
pa valjda on sam, ki je rad žrtvoval brke,
da bi le koga prekanil. Žal mi je bilo, da
ga nijsem podučil o pravem položaji gospe
Mauserre-ove; tresel sem se, da bi se ne vi¬
dela v njegovem šaljenji razžaljiva nakana.
K nesreči mi je njegov list došel proti poldnevu,
neznanka pa bi imela nastopiti pot dve uri
pozneje; nemogoče si je bilo dakle pomagati.
Sklenil sem, da povem vse gospodu Mau-
serre-u. Smijal se mi je.

Prosto vašemu prijatelju, mi pravi, za-


76

bavati se na naše stroške. Ako nam pošlje
kako vetrnico, vedeli jo bomo sprejeti. A če
je poštena osoba, hiti govoriti gospa Mau-
serre-ova, glejmo, da jo sprejmemo priznatno,
in da je ne žalimo z impertinentnimi vpra¬
šanji in pogledi.

Ah, moja ljuba, si li ti uže žalila koga?
povzame on. Tebi bi se zdel zlodej dober,
ko bi le toliko pameten bil, da bi te obiskal
s predrtimi komolci. Toliko ti povem, naj
bo vetrnica ali ne, ti jo objameš, predno jo
povprašaš za ime. Jaz verujem nagonu otrok:
Lulu nam pove, s kom imamo opraviti; po
njenem mnenji čem ravnati svoje.

Mi nehamo besediti o tajnej neznanki,
in gospod d 1  Arci, ki je imel lahek svinčnik,
naredi karikaturo, ki predstavlja prihod
ugnane guvernante v Charmilles. Voz je od¬
šel ob treh proti Amberieu-u. Zvečer se sni¬
demo v dvorani pričakovaje njegove vrnitve.
Hud veter je bil, nevihta se je oznanjala, in
v taistem času se začne od daleč bobnenje
groma, na tlaku v dvorišči pa dohod kčnj-

77

Duri se odpro. Neznanka se prikaže, zavita
v velik, rujav plašč, ki jej je padal po petah.
Ovratnik jej je bil vzdignen, da je skrival
skora ves obraz. Prestopi prag z nesmelim
korakom; kapuco vrže raz se. Iz nje se pri¬
kaže, v moje največje zavzetje obličje, ki
mi je bilo znano, dve očesi, ki ste me stali
malo da ne dva tisoč tolarjev.

Ko bi se ljudem lahko zaupalo, priznal
bi vsakdo, da mu je pri vsakem sestanku
prva skrb zgovoriti se se svojim samoljubjem.
Jaz vprašam svoje; odgovorilo mi je, da nij
treba zarudeti mojej mladosti, da se je v
času himer zaljubila v osobo, ki stoji pred
menoj.— Bila je nekaj spremenjena; več
nij bila mlada deklica, nego žena se je iz-
obličila iz nje. Njen pogled je prihajal od
dalje, ter se je bil navzel neke sladke me¬
lanholije. Videla je bila v šestih letih dosta
turobnih stvarij; ohranila si jih je v temelji
očij.

Ona me nij izpoznala. Sedel sem v senci,
maskiran z velikim portefeljem, na kateri sem

78

risal — ne vem več kaj. Bila je zelo zme¬
šana; bodisi zaradi kurijozitete prvega se¬
stanka s tujimi ljudmi, — tresla se je, ka¬
kor list na trepetliki. Hotel sem jej teči na
pomoč; gospa Mauserreova, koje srce je bilo
v enakib slučajih urno, me prebiti, in da bi
opravičila prerokovanje svojega sopruga,
dvigne se proti njej, ter jej reče s počasnim
glasom : „Bodite mi dobrodošla v tej hiši, go-
spodičina, smatrajte jo za svojo. “ — Potem
jo prime, hoteča jo peljati v jedilnico, da bi
se okrepila. Meta jej zagotavlja, da nij
gladna. — Vsedite se tukaj ter čakajte, da
doboste teka, reče jej gospa Mauserre-ova.
Pokazati vam imam majheno deklico, ki bo
trebala vaše potrpežljivosti.

Lulu je bila v temtrenotku naj slabejše
volje. Zarotila se je, da bode bedela ter ča¬
kala svoje guvernante; pa celo uro se je
uže tepla se spanjem; znano vam je, kako
so dremajoči otroci ljubeznjivi. Ko razgleda
prišlo guvernanto, teče v konec salona, se
stisne k zidu, dene roki na hrbet, ter se drži,


79 _

kakor bi hotela reči: Glej ga sovraga! —
Mati jo kliče — zastonj, niti ne gane se ne.
Gospodičina Holdenis pripogne glavo, ter jej
ponuja roko. Ti se me torej bojiš, jej reče.
Kaj ne, jaz sem strašna. — Lulu se obrne
v zid. Meta odloži svoj „water-proof,“
sleče rokovice, odpre glasovir .ter udari prve
takte neke Mozartove sonate. Jaz poznam
samo dve ženski, ki razumeti Mozarta; Meta
je ena teh dveh; smem vam reči, gospa, da
je izborna muzikantinja. — Lulu začuti čar.
Korak za korakom gre proti glasoviru; ko
guvernanta neha igrati, reče jej Lulu očit-
ljivo: Le še igraj le.

— Ne morem, sem trudna.

— Ali boš jutri igrala ?

— Da, če bo Lulu pridna, odgovori
Meta. To izgovorivša sedne v fauteuil, ka¬
kor bi se ne zmenila dosta, kaj bo rekel
otrok, ki vzburjen zaradi te indifirencije za¬
kriči: Ti si moja guvernanta; ali morebiti
misliš, da mi boš res ukazovala?

— Bodemo videli.

80

— Ali misliš, da te bodem res pobožala ?

— Se bolj čudne reči so se godile na
svetu.

Lulu, ne vedoča kaj bi, bliža se Meti,
ter jo pocuka za obleko. Meta se obrne, raz¬
prostre roki, in v tem trenotku jej leži dete
na kolenih, kakor da ga je zmagal sladak
magnetizem, ter jej reče : Kaj pa imaš tu-
kaj-le, na levem lici?

— To se zove zrno lepote.

— Pa je ipak moja mama lepša, kakor
ti, reče Lulu ; samo da ti si prijaznejša.

V treh minutah Lulu zaspi z zatisne-
nimi pestmi; guvernanta jo smehljaje gleda.
To je bila lepa grupa; dozdaj sem si ohra¬
nil „eroquis“ od nje. Meta ostane ter prenese
dete v postelj. Gospa Mauserre-ova jej brani,
češ, da je to hišino delo. — Dovolite gospa,
reče jej Meta se sladkim glasom, zbudila bi
se, ko bi jo razpravljali; bolje, da jaz opra¬
vim to delo.

Meta odide z bremenom; gospa Mau¬
serre-ova gre za njo, ter mi reče'gredoč:

81

čarovna je. Pišite kmalu svojemu prijatelju,
pa se mu zahvalite za zaklad, ki nam ga
je poslal.

Črez četrt ure se vrne z listom, ki jej ga
je prinesla gospodičina Holdenis, in ki se je
tako-le glasil: „Prečestiti gospod! Obrat

osode in težave, s katerimi preživljam brojno
družino, terjajo, naj se ločim od tega, kar
mi je najbolj drago na svetu. To je vele-
kruta preskušnja, ki mi jo bog nalaga. Meta
si bode morala služiti sama kruh; obetal sem
si za-njo boljšo bodočnost. Dovolite očetu,
da priporoči vašej in vaše blage soproge do-
brosti svoje ubogo, ljubljeno dete. Gotovo
boste cenili plemenitost njenega značaja in
vzvišenost njenih čutov. Naučila bode vašo
ljubljeno hčerko nemškega jezika, naučila jo
tudi, naj se ozira navzgor, ter bolj nego vse
pozemeljsko blago ceni oni najvišji ideal, ki
je hrana srca in dušni kruh. Prejmite, če-
stiti gospod, izraz največjega poštovanja od
vašega ponižnega in udanega sluge.';

Benedikt Holdenis."

6

Meta Holdenis. Roman.

82

Gospa Mauserre-ova mi da ta list, naj
ga čitam, ter mi podčrta z nohtom te tri be¬
sede: vaše blage soproge,  rekoč mi na
ubo: Trebali bomo dolgočasnih izjav; zakaj
vaš prijatelj nij tega opravil!

Je-li mogel opraviti, odgovarjam jej jaz,
kar sam nij vedel? —

Jaz dam list gospe d’ Arci. Usta se
jej nabero v zaničljiv smehljaj, da reče:
Nemka je, ime jej je Meta, in cesti ideal.
Pomagaj, kdor more! — Obrnovša se proti
gospe Mauserre-vej reče: Vi ste jo razžalili
gospa, da ste jej ponujali večerje. Ali si
domišljate, da je, pa pije? To delamo lemi,
ki nijsmo Nemci.

Ponavljam vam, da je čarovna, odgo¬
varja jej gospa Mauserre-ova, in da jo uže
iz celega srca ljubim.

Kar mi dopada na njej, pravi gospa
d’ Arci, je to, da nij koketa; kaka druga
bi bila pustila svoj „water proof" pred durmi.

Kar pa se tiče mojega mnenja, reče go¬
spod Mauserre, je to-le: Meta je kakor tista

83

Čarovna ženska, kojej so lepe oči in lepa
polt služile v to, da so jej razsvitljevale
njeno nelepoto.

Tedaj res mislite, danijlepa? mu ustav¬
ljam jaz govor. Prvemu pogledu se ne sme
zaupati. Poznal sem ljudij, ki jim se Rim
nij dopadel na prvi pogled; ko pa so bili
kakih osem mesecev tam, nijso se mogli več
ločiti od veličastnega mesta.

Res je, pravi gospod d’ Arci zvito, da
mi dozdaj le namestja, poznamo. Je-li bilo
vam dovoljeno obiskati kolisej?

Nič šaliti se, odgovori mu gospa Mau-
serre-va ter ga udari s pabalko po ustih, si¬
cer poprosimo gospodičino Holdenis, naj vas
malo o idealu poduči.

Zet ima prav, reče gospod Mauserre.
Jaz tudi mislim, da posebna luč Toniju raz-
svitljuje lepoto Luline guvernante. Toni, ali
nam poveste, v čem obstoji neumnost vašega
prijatelja Harrisa?

V tem, odgovarjam jaz, da mi je, ne da

bi jaz vedel, dal storiti dobro delo, na koje

6  *

84

bi bil jaz sam imel misliti. Gospod Holde-
nis si je v zadregi izposodil od mene nekaj
denarja, njegova tiči pa je prodala bra 9 elet,
da mi je plačala očetov dolg.

— Ker pa ste bogati, kupili ste jej go¬
tovo deset bra§eletov?

— O, kaj še! To je prav, da hčere
plačujejo dolgove svojih očetov.

— Zdaj sem zopet miren, reče mi smeh¬
ljaje se. To je govorjenje, ki nij zaljub¬
ljeno.

— Uboga revica! povzame gospa Mau-
serre-ova, ki jo je ganilo to pripovedovanje.
— Kak6 mil pogled ima! kako se jej do-
brost srca bere na obrazu! Zapustila sem jo
nekaj časa, da sem šla klicat hišino. Ko
se vrnem, najdem jo na kolenih zraven za¬
spale Lulu. Molila je z ginljivo gorečnostjo.
Ko me zagleda, zarudi notri do las, kakor
da bi jo bila jaz dobila v smrtnem grehu

.Toda, meni se zdi, da je protestan-

tovske religije; kateri katekizem pa bo učila
Lulu?

85

Muhamedanski ali Budovi, odgovori jej
gospod Mauserre, samo da njen katekizem
uči, da se ne smejo pobijati okna, in krož¬
niki drugim ljudem lučati v glavo — je njena
religija moja, pa živio Buda! —

Zdaj gre vse spat. Ako sem hotel priti
v svojo sobo, iti sem moral po celem kori¬
doru, koncem kojega se je odprla „la nu-
sery“. Duri so bile na pol odprte; jaz jih
odrinem še malo, pa zagledam Meto, kako
je praznila zaboje in perilo spravljala v omaro.
Jaz jo gledam nekaj časa; končno se ona
obrne proti meni. Eh bien! rečem jej nem¬
ški, ste me li ta pot spoznali.

Ona odskoči za korak ter vsklikne: Vi
tukaj!

— Tedaj se vam še nij povedalo, da
sem domač tukaj?

— Da bi bil gospod Harris menj dis¬
kreten, gotovo bi ne bila prišla. — Potem
pristavi: — Zelo sem nesrečna, da sem našla
sovražnika v hiši, ki me je tako dobro spre¬
jela.

86

— Sovražnika? rečem jaz. Kako mo¬
rete to reči? Jaz vam čem storiti vse, kar
hočete. Hočete-li, naj se spominjam vsega ?
Hočete-li naj pozabim vse?

— Jaz nečem ničesa, jaz ne želim ni-
česa, reče bridko-žalostno. — Hvala bogu,
da sem našla delo, pri katerem naj mi bog
pomaga, da je dobro izvršim, — pa mi po¬
kaže s prstom na posteljico male Lulu. Po¬
tem reče, na pol smehljaje se: A kaj hote
v tej sobi vaši spomini in vaša pozabljenja,
— pa mi sladko, svoje oči v mojih, zapre
vrata pred nosom.

Se tisti večer pišem Harrisu: „Dragi
prijatelj, hotel si, naj se gori prej ali pozneje
srečati. Bodi miren, trčili se ne bosti. “

To celo noč so psi hudo lajali krog in
krog. Drugo jutro pri zajutreku nas vpraša
gospa Mauserre-va, katero je vzbudilo la¬
janje, kaj jih je pač tako zdražilo. Nek sluga
jej odgovori, da se je ušatorila četa ciganov
v bližini. Gospa prosi Meto, naj pazi nekaj
dnij na Lulu, in naj se nikdar ne seta po

87

parku z njo. Gospa, življenje bi bilo laglje,
da bi imeli blago braniti le proti umazanim
obrazom in podvzetnikom velikih cestovanj.

Drugi del.

m.

Ako boste kedaj hodili črez Cremien,
svetujem Vam, da se tam pomudite. Mislite
si staro, majheno mesto. Na enem kraji je
obdaje naravna terasa z navpičnim zidovjem
in podrtine starinskega, utrjenega samostana;
na drugem skalovje, po kojem pleza srobot.
Na skalovji stojč, kakor venec razvaline, v
katerih ima čuk svoje stanovanje. To malo me¬
stice, ki ima priporočujoče se hotele, stvarja
središče gorskega kroga, koje se odpira proti
zahodu, ter gleda po velikej, valovitej dolini,
kjer si je reka Rhhne izvolila pot, da bi
prišla v Lijčn. Crčmien je za vsakega ča¬
roven kraj , za umeteljnika pa najbolj: zdi
se mu, da je v Italiji, tako laska zemski

88

kras klasičnemu veličestvu, tako imajo tereni
živahne barve, tako je skala siva ali oven¬
čana s cvetjem, kakor bi hotela klicati se
Sulamito : Glej, solnce me je ranilo! Tukaj
se zbirajo v oskem prostoru naj različnejši
motivi, kratki in nezmerni horizonti, gore in
doline, dobrave, kjer čepe oparnice med ma-
linjami in zimzelenom; tam zopet hlad ko¬
šatih orehov, čar brajde, dolga šetališča z
ridami vitkih jagnjed — pa zopet stisnene
doline, koder se bister vir seta se svojim
mrmljanjem; drugje zopet nezmerno močvirje,
obrasteno z jelšami, kopajočimi se v črnih,
lenih tolmunih. Ali ljubite rodovitno, smehlja¬
jočo se krajino, detsljina polja, ali koruzne
njive, koje križajo vinske armade? Pa valjda
še bolj ljubite suhe, izsesane kraje, nad ko-
jimi gospodari kaka starikava skala, kojo
objema mlado zelenje? V Cremien-u boste
našli vsega, česar boste želeli.

Stanoval sem v Charmilles-u v napušnem
stolpu; eno okno je gledalo po divjej do¬
linici, kojo je zapiral grad, ki mi je pred

89

očmi razvijala umno sestavo svojih harmo¬
ničnih črt, in kjer se je tu pa tam lesketal
ponosni Rhone. Le sobo mi je bilo treba
prehoditi, pa sem prišel od Poussin-a do-
Salvatorja, od stila do fantazije.

Med tem časom, ko sem si jaz ogleda-
val pokrajino, prikupila se je Meta vsem pre-
prebivaleem Charmillesa. Malo časa jej je
bilo dosta, da je ukrotila trmasto Lulieo.
Zahtevala je, naj se nihče ne utiče med-njo
in med otroka; naj njenemu svarjenju nihče
ne jemlje moči, naj nikdo ne brani otroka
kaznovati. Te točke so bile za gospo Mau-
serre-ovo jako tropljive, teško je dovolila
za-nje; a soprug jo je pregovoril. Pri prvem
pregrešku kazni Meta Lulo s hišnim zaporom,
ter se zaklene z njo vred v veliko dvorano,
kjer se nij dalo ničesa ubiti, potem se vsede
k oknu ter šiva, češ, naj razsaja otroče, ko¬
likor hoče. Lulu je tudi storila svojo reč;
ceptala je, prevračala stole, skakala; kake
tri ure je bil tak ropot, da bi se bog ne bil
slišal, ko bi grmel. Guvernanta je v enomer

90

šivala, niti zmenila se nij za razbijanja; ko
jej je zmanjkalo uže sape, vleže se na tla
ter zaspi.

Po dveh ali treh takih preskušnjah iz-
previdela je ta mala Lulu, da je dobila moj¬
stra, in da jo ta mojster res ljubi, ako terja
samo pametne stvari od nje; da je tedaj
najboljše, ako se svojej guvernanti dobro-
voljno udd.

Dete ljubi le to, kar se mu protistavlja;
mirno, pametno ravnanje učinja nanj kakor
čar. Kljubu svojej jčzi je bila Lulu dobro¬
srčno dete; zato se je pa privadilo kmalu
svoje guvernante tako, da je bila vedno pri
njej, in da je rajša poslušala njene lekcije,
nego da bi se igrala. Ta ročna učiteljica se
je trudila vzbuditi v njej zanimanje , obdr¬
žati jo pri vztrajnosti ter soliti svoje učenje
z dobro voljo in veseljem. Z besedo: obna¬
šanje male deklice se je tako spremenilo, da
je to vsakega osupnilo. Kadar jo je njena
muha iznova napala, zadostil je Metin pogled,
pa je vedela, kaj sme, kaj pa ne. Mil ponos,

91

^trajen duh, hladnokrvnost, potrpežljivost,
to so lastnosti, ki delajo čudeže; a pritrdili
koste, gospa, da je to redkoma zedinjeno.

Jaz ne vem, kje si je Meta vzela časa,
da je stvorila vse, pa ipak nikdar hila ne¬
voljna. Odgoja Lulu nij bila sinekura; a
kmalu je imela na sebi i dolžnosti inten-
dantinje. Gospa Mauserre-ova je bila pre¬
dobra , da bi znala vladati hišo. Naj večja
skrb jej je bila, videti okolo sebe le srečne
obraze. Spominjam se še, da je nekdaj v
obližji rimskem, ko smo pred dežjem bežali
v neko priprosto krčmo, do zadnjega grižljaja
Pojela pusto omeleto, da bi le krčmarjevega
samoljubja ne žalila. Sama je pripoznavala
to slabost. Kadar sem karal svojo hišino, da
mi je pokazala mrzel obraz, rekla mi je
gospa: Jaz sem jej podložna, e in avilisco.

Svojim ljudem, ki jim je zelo stregla,
je jako dopala. Meta je kmalu zapazila, da
gospodinjstvo trpi, da se v hiši tr&ti. Za¬
radi njene izjave o tej stvari prosi gospod
Mauserre soprogo, naj njej prepusti gospo-

92

dinjstvo; denarja mu sicer nij bilo toliko
mari, a ljubil je red v slehernej stvari. —
Kmalu je videl, da je gospodinjstvo refor-
movano, kakor Lulu. Povsodi je imela Meta
oko; zdaj v pralnici, zdaj v jedilnici. Brez
prenehanja se je cul na stopnicah njen mišji
stopaj, — pa je zopet plavala na konci dol¬
gih koridorov hvost njenega zelenega krila,
ki je bilo, akopram ne novo, tako čedno in
pripravljeno, kakor bi bilo prišlo ravnokar
iz šiviljinih rok. Nižjim poslom njena av-
ktoriteta nij bila takoj po godu, pretrpela
je več nego eden napadaj; a posrečilo se jej
je razorožiti se svojo nespremenljivo politeso
domačinsko obnašanje in surovo ravnanje.
Imela je milobo, ki bi bila v stanu unežiti
vsako zver; prve dni uže so jej prezentovali
grajski buldoki svojo spoštljivost. To je bilo
baš njeno z vanj e.

Ob šestih je imela „miška £t  navado
obleči krilo iz črnega tafeta, katero si je
pripenjala običajno z rudečim vozlom; drugi
vozal si je devala v lase, in taka je priha-

93

jala k obedu, kjer je malo govorila, a skrbno
nadzorovala Lulino živahnost. Med osmo in
deveto uro je devala otroče v postelj, ter
prišla potem v salon, kjer jo je vse nepo¬
trpežljivo pričakovalo. Prebivalci Charmilles-a
so bili vsi zaljubljeni v muziko, osobito pa
gospod Mauserre; muzik pa nij bil nijeden,
razen gospoje d’ Arci, ki je imela pošten in
prijeten, a bojazljiv glas. — Ne vem ga iz-
gleda, ki bi se dal primerjati muzikaličnemu
spominu Metinemu; njena glava je bila po¬
polno repertorije oper, oratorij in sonat.
Igrala ali pela je vse arije, ki so se zahte¬
vale, dopolnjevaje po moči, kar je po ne¬
sreči pozabila. Končavala je svoj koncert,
da bi še sebe razveselila, s komadom iz Mo¬
zarta. Lice se jej je razburilo, oko jej iskralo;
in potem se je nelepota Metina, kakor je
gospod Mauserre rekel, še le prav razsvetlila.
Pa je ipak končno moral priznati gospod
Mauserre, da bi bila Velasquez in Rembrandt
to nelepoto bolj čislala, nego pa lepoto.

Tri tedne po prihodu je bila Meta v

94

Charmilles-u tako domača, kakor ko bi bila
uže od nekdaj tam; zdelo se je vsakemu,
da bi ne mogel živeti brez nje. Ako je ob
času, ko smo se zbirali v salonu, zaostala
v svojej sobi, rekel je vsakdo vstopaje: Go-
spodičine Holdenis nij tukaj? Kje pa je go-
spodičina Holdenis? Cel6 gospod d’ Arci je
obstal, da-li je bil dobre čudi, da se spri-
jaznuje z idealom; dozdaj, češ, nij verjel, da
se tudi z idealom da živeti. Gospa Mau-
serre-ova nij mogla nahvaliti bisera vseh gu¬
vernant; imenovala je Meto Holdenis svojega
angelja, in čestokrat je blažila Amerikana
Harrisa, da jej je podaril to dobrotstvo, lju-
beznjivo deklico, to nedolžno srce, ki je čisto,
kakor pomladansko nebo. Na ta način se
je izražal njen entuzijazem; jaz jej nijsem
ugovarjal.

Neki dan me gospa Mauserre pokliče na
stran, ter mi reče z bojazljivim glasom, da
jej vest zapoveduje Meti vse objaviti, in da
prosi mene, naj bi prevzel ta posel. — Jaz
ne vem, dostavi potem, kako se v inostranji

95

govori o nas ; a hudo bi mi bilo, da bi go-
spodičina Holdenis od drugih ljudij morala
zvedeti to nesrečo, katero porod moje hčerke
Še povekšuje. Nadejam se, da ta objava ne
bo predrugačila udanosti, ki nam jo je po¬
svetila in uže tolikrat skazala. Ako bi pa
imelo biti drugače, terja lojalnost od nas,
da jej povem, kar bi bila imela zvedeti uže
predno je v to hišo. stopila. — Odgovorim
jej, da sem čisto njenih mislij, ter obljubim,
da jej to željo sigurno izpolnim.

Drugo jutro se mi ponudi priložnost.
Krenem okolo štirih popoludne proti, prijetno
ležečemu selu, katero zovejo Ville-Moirien.
Gospodičina Holdenis se je peljala se svojo
gojenko na sprehod; slučaj je hotel, da me
voz do teče ravno pred selom. Jaz predlagam
Meti stopiti iz voza ter se od mene dati
spremljati na malo korakov od tam oddaljeno
čedno pokopališče, ki se drži ladanjske cer¬
kve ter podaje krasen razgled. Ona se da
pregovoriti ter gre z menoj, držeč Lulu za
roko. Pokopališče, katero sem jej hvalil, bilo

96

je res vredno obiska; na nijenem nijsem še
videl več zelenja, več cvetja. Takoj pri
vstopu je ponujala velika žalujoča vrba svojo
sladko senco, v katerej se je solnce zaba¬
valo risajoč srebrne mrežice. Povsodi rože,
povsodi cvetoče astre, povsodi tavajoči in
brenčeči insekti, kojih muzika je imela za¬
bavati mrtvece, ne da bi jih motila: ali nij
prijetno mrtvecu, ko sliši nad soboj, iz dna
večnega počitka, bezkončno brenčanje živ¬
ljenja, ki preskrbuje s sanjami njegovo mirno
spanje ?

Vsedemo se na nizek zid. Ker Lulu nij
mogla dobiti dosta zabave, pokažem jej na
trati zraven zidu lepega metulja, ter jej na¬
ročim, naj ga lovi, kar končno tudi guver¬
nanta dovoli.

Preskrbel sem si z Meto tete-a-tete, da
bi jej povedal, kar mi je bilo naročeno; a
primerilo se je, da sem začel s čisto drugo
stvarjo.

Marsikateri dan, gospa, nijsem prav čisto
trezen, akopram ne pijem ni kapljice vina.

97

Domišljija je baš hudobna nagajalka; menda
se od veselja, da živi, opijani, kakor ptič
kobilar, kadar se črešenj obzoblje. Ta dan
sem bil odposlal nekemu naročniku sliko;
zhtvorivši jo v zaboj obstal sem si, kakor
oČa bog, ko je bil svet ustvaril, da je ko¬
rektna. Pomnite si, da je bilo vreme prijetno;
hladni vetriči so slabili vročino; nekaj obla¬
kov se je šetalo po nebeškem azuru, pojaje
po travnikih svoje lahne sence. Te popotne
sence so se mi zdele enake marljivim in hi¬
tečim poslanikom, ki neso bog ve komu ve¬
sele vesti bog ve o čem. Pridenitc še, da so
nepristranski sodniki štiri tedne sčm kolikor
so mogli hvalili osobo, ki mi je nekdaj re-
citovala „tulskega kralja, 1 'ter mi dovolila, da
sem jo imenoval „Mauschen“. Čudno se vam bo
valjda zdelo, da sem imel časi take misli, da sem
si moral rekati: E! moj bog, zakaj neki ?
Mislite si še, da je imela Meta novo krilo, ka¬
tero je gospa Mauserre dala narediti svojej hi-
šini, bilo je iz rujavega marčna, ter je delalo

Meto čarovno. Končno volite pomisliti, da

Meta Holdeuis. Roman, 7

98

sva si sedela vis-a-vis na tako ljubeznjivem
pokopališči, in da sem vzdignovši obraz pred
soboj zagledal veliko posodo, v kojej je rasla
mirta. Gospa, ta mirta, ti oblači, to krilo in
vse druga je bilo uzrok, da vzdignem, ko
se je bila Lulu oddalila, roko, pokažem dete
s prstom, ter rečem osorno:

— Ko bi se bil Toni Flamerin pred
šestimi leti oženil z Meto Holdenisovo, imela
bi midva denes za kratek čas še lepšo de¬
klico, nego je ta le.

Jek ponovi vse te besede zapored. Meta
se iznenadena strese, kakor bi jej bile mravlje
prišle pod kožo; povesi obraz ter zaradi. —
Lulu, ljubka moja, zakriči guvernanta, —
idi k meni nazaj. A Lulu je imela preveč
opraviti se svojim lepirjem, nego da bi bila
čula guvernantino prošnjo.

— Sem bil-li nepriličen? — vprašam
Meto. Zdi se mi, da je pametno, kar govorim.

— Je-li kedaj pametno, reče s tresočim
glasom, da se obžaljuje dvoumna sreča, ka¬
tere človek hotel nij?

99

— Ah, dovolite, kdo nij hotel, vi ali
jaz ? rečem jej, pa narisam s koncem paliei-
nim na tla venec vijolic, v sredo kojega po¬
tegnem te-le besede: „ Gospa baronovka Grft-
neck“. Sč zaklinjajočim obrazom pogleda
ttiene in palico; končno se jej razsvetli duh.

— Pa zato ste zapisali na okvir moje
slike: „ona česti zvezde in barona Grunecka?“
vpraša me sklenovši roke. Ta venec, ta
napis ....  Tedaj nijste izpoznali pisave moje
sestre Tekle? Storila mi je to porednost, ker
je dobro vedela, kako nerada vidim onega
lepega snubača. Ko ste me bili iznenadili,
imajočo glavo v rokah, nijsem bila zamak-
Uena, nego kovala sem osveto. Tedaj tako
resnobno ste mogli misliti ?-

Ona poneha. Solza jej zaiskri v očesu.
Potegne s prstom po razpoki v zidu; pras-
kaje z nohtom oddrgne jej mah. Potem go¬
vori: Ali hočete, da vam povem, zakaj

nijste hoteli Mete Holdenis ? Zato, ker je bila
uboga „miška“ hči rujiniranega človeka.

Strahu poskočim. — Je-li gospod Hol-

7 *

100

denis zopet premoženja dobil? vprašam jo
živahno.

— Kako vprašanje? Menite, da bi bil
dovolil, naj ga zapustim, ko bi ga sila k
temu ne tirala?

— Veledobro, vse se da popraviti, in
pravila bode kedaj povestnica, da je ta-le
Toni Flamerin čez šest let zopet našel to-le
Meto Holdenis, da jo je peljal na čedno po¬
kopališče, polno rož, zraven cerkve, ki od¬
pošilja jek, da jej je ponudil roko, in da jo
je ona iz gole ljubezni sprejela.

Meta vstane, ter zakriči, kolikor more:
Lulu, čas je, da idevi. — Preveč je bila gi-
nena, da bi se slišal njen glas. Lulu se niti
zmenila nij.

Jaz jo silim, naj sede. — Pustite ven¬
dar Lulu in njene metulje v miru, rečem jej,
ter poslušajte mene. Kaj vraga! izpovedati
se pošteno, po burginjonskem načinu, nij še
nikomur nič žalega uzročilo. Ne bom vam
pravil, da vas čestim, ne bom vam opisoval
muk zaljubljenega plamena. Čestokrat sem

101

mislil, da sem zaljubljen; a bil sem samo
enkrat: preteklo leto v Madridu. Ljubica mi
je bilo veliko platno Velasquezovo, ki se
sove slika Lancev. Ko sem videl to rokov-
niško platno, imel sem deset dnij mrzlico,
deset dnij pa spal nijsem. Takrat sem iz-
Poznal boga; a božja norost ne napolni niti
življenja niti srca. Nahajajo se hiše, kjer
se eden dan v tednu pase kakor cesar; druge
dnij pa se je<16 skorje in ostanki. Živeli
banketi! a dobra navadnost ima svojo ceno,
in navadnost srca je draga soproga, od koje
se nij treba več ločiti; to je nežno ih zvesto
prijateljstvo, spojeno z zapovedujočo potrebo,
naj se živi skupaj. Povem vam okritosrčno:
le z eno žensko sem se srečal, ki mi je udih-
nila hrepenenje, da bi živel z njo, — to je
osoba, ki sedi na tem zidu, zraven mene, in
ki ima vse: razum, modrost, milobo junakov,
Čar skromnikov, ne da bi mislil, da ljubi ze¬
leno, rudečo in maronasto, barve, ki vse meni
dopadajo. Ker se je dosedaj iznašlo le eno
pošteno sredstvo živeti skupno s kako žensko,

102

namreč da jo vzame za soprogo, izbudila
se mi je, vrag me vzemi! prvi dan, ko sem vas
videl, želja, dobiti vas za soprogo. Ta mi¬
sel se mi je zdela iz početka budalasta, de-
nes se mi zdi polna duha. Proklet bodi ba¬
ron Griineek! Ko bi njega ne bilo, bili bi vi
uže moja soproga. Ba! kar se nij zgodilo,
se še lebko zgodi. A je tudi dobro, da sva
čakala. Poprej — kaj čem reči? sem vas
bolj želel, nego ljubil; zdaj vas bolj ljubim,
nego želim. Sploh pa v onem času nijsem
bil še nič; druzega bi vam ne bil mogel iz¬
ročiti, nego vetrno glavo, pa dve prazni roki.
Denes — Veliki-Mogol sicer nijsmo, a ne¬
kaj smo vendar; mi imamo slavo, imamo za¬
gotovljeno bodočnost. Zver je splašena;
moja soproga bode imela rente.

Poslušala me je molče, zbranim duhom;
povešena glava je upirala oči v tla. Roke
so se jej lahno tresle, rutica se jej je časi
napihnila, kar mi je dajalo nade. Pri be¬
sedi „rente“ uide jej gibljaj nevolje. S kon¬
cem ombrele grobni spominek, na kojem so

103

bile zlatimi pismeni zadolbeni ti-le štirje verzi,
ki jih je zložil pisatelj Jo cely  na  za pri¬
jatelja, spečega pod tem marmorom:

Tout preš de son berccau, sa tombe fut placee

Peu d’ espace borna sa vie et pensče;

Contenf de son bonbeur, il sut le renfermer

Antour des seuls objets qu’ il e ut besoin d’ aimer. *)

Poezija je lepa reč, vskliknem jaz, malo
imetja pri tem nič ne škodi, in porok sem
Vam, da bode moja soproga ....  Allons! po¬
zabil sem, da je še nemam. In stegnovši
vrat: — Draga miška mojega srca, ali me
hočete? Da-li odnikate, odpeljem se na jutro
v Pariš, kjer se bodem naslikal, — ali pa,
kakor se mi bo zdelo. Ako pa pritrdite,
bom tako vesel, da bom delal smrtne skoke,
ter takoj Lulu kazal, kako se hodi po rokah.
•— Valjda bi radi vedeli čas ? Kadar bom
imel v žepu avtentično zagotovilo, lastno-

*) Grob so postavili mu zgodnji tik zibeli,

V življenji mogel skazati nij z mnogimi se deli.

Se srečo svojo zadovoljen, ljubil je samo
Kar čislalo mu srce za drago in ljubo.

104

ročno podpisano, v dobrej obliki, potem ča¬
kam, kolikor dolgo račite; moja nadeja je
potrpežljiva.

Meta vzdigne glavo ter deje: Nemci
imajo zoprno navado, da o resnih rečeh resno
govore; v Francoski pridejo poradi tega če¬
stokrat v veliko zadrego. Veleteško je ve¬
deti, kedaj se Francoz šali, in kedaj je resen!
Jaz ne rečem ni da, ni ne; vam ne zaupam.

— Pogledite me, jej rečem. Vidite zdaj
sem resen, kakor osel, ki ga bičajo, pa vas
zagotavljam, da ne greste prej s tega po¬
kopališča, da mi odgovorite. Po teh besedah
jo primem za roke. Hoče mi jo vzeti, a ne
da se jej. Išče z očmi Lulu; odpre usta,
da bi jo poklicala. Lulu je bila daleč. Rav¬
nokar se je bila zleknila na hrbet, ter gle¬
dala tekati oblake, kramljala prav na glas
z njimi, ter jim s paličico, s kojo se je igrala,
kazala pot, po katerem naj gredo.

— Nič se ne branite, nadaljujem. —
Odgovorili mi boste. Ne volite izkušati, da
je Burginjčn bolj svojeglasen, nego Nemec.

105

Potem pristavim: — Sladka ročica, ki jo
držim, ti, ki si mi razodela Mozarta, in ki
si mi nekdaj kazala nebeške zvezdice, vsako
z imenom, ti si modra, da ne grajaš ničesa,
niti šivanke, niti trikota, niti likalnika. Ti
imaš vse milobe, vse popolnosti, vse vede, in
zagotovljam te, da te je osoda meni odločila,
da si ti za mojo srečo ustvarjena, da bi mi
kazala pravi pot, ter mi šivala gumbe h ko-
mašam. Da-li ti stvorim kedaj kaj, kar ti
ne bo dopalo, pomolim ti lice, tvoje zauš¬
nice mi imajo biti sladke. Rosna, gibka ro¬
čica, ki se mi zvijaš kakor jegulja, - bočeš-li
biti moja? Govori, povej mi svojo skrivnost.
— Meta mi pokaže bele oči, ter reče: —
Vi ste Francoz, vi ste umeteljnik, in šest let
se nijste zmenili za-me. A čujte! Dajte mi
Časa v pomislek. Ako v dveh mesecih
Stojte, jaz verujem v obletnice. Prvega sep¬
tembra 1863 sedela sva na vrtu; noč je
bila lepa, vi ste mi pravili vsakojake buda-
losti. Prvega septembra tega leta sešla sva
se na tem pokopališči. Te-le rože bodo zgi-

106

nile; valjda vzrastejo druge. Sela bodeva
na ta-le zid, pa vam povem, ali da, ali ne.

— Uže velja! odgovorim, davši jej pro¬
stost.

— Zdaj mi dovolite, da pokličem Lulu,
kaj ne da?

— Počakite še malo, vskliknem. Lulu
še nij izkramljala z oblači, in jaz še nijsem
začel izpolnovati posla, ki mi je naročen.
Dogodba, ki vam jo imam povedati, je čudna
in gotovo vas bo zanimala.

Poslušala je moje govorjenje pazljivo do
konca. Takoj pri prvih besedah spremeni
obraz: časi zgrbanči čelo, časi grizlja ustna,
časi brskne z ombrelo prst, ali, prijemši se
za brado, gleda trdo v horizont, kakor bi
kaj iskala tam. Končavši povest jej rečem:
Zdi se mi, da vas je moje pripovedovanje
genilo.

Ona mi odgovori, da, ako bi bila prej
vedela, brezdvomno ne bi bila prišla v Char-
milles, kajti ne hotela bi slaviti zmage nad
ozko vestnostjo svojega ubogega očeta. Jaz

107

pomislim sam pri sebi, da je njen oče pre¬
vesel človek, da se je udal luksusu ozko-
vestnosti, in da jaz, kadar bom oženjen, nje-
govej vesti ne bom dovolil obiskati me. —
Ona pa mi navede potem nemški pregovor:
Cegar kruh jem, tega pesen pojem, „wess’
brod ick esse, dess’ lied ich singe.“ — Teško
je dokazati svetu, pristavi, da se ne odo-
brujo principi ljudij, koji se ljubijo, in kojim

se služi.-Jaz jej odgovorim, da bode

skrb za njeno reputacijo varoval »pred vsem
Toni Flamerin, da se jej od te strani nij
nič bati, da gospod in gospa Mauserre nijsta
grešila iz principa, da jima je kruta nepri-
ličnost zabranila zaročiti se, in da bode dan,
ko se jim bodo odprla vrata v županovo hišo,
najlepši njihovega življenja.

Bila jo je volja predikovati, kar je sto¬
rila z lahnim, učenim in prepričevalnim gla¬
som, ki nij bil neprijeten. — To je zelo de¬
likatna naloga, reče mi, vzgajati dete, ki se
je rodilo iz zmote. Kako vdihniti gojenki če-
ščenje do božjih postav, do postav proti star-

108

šem? — Jaz jej predstavljam, da je Lulu
še zelo mlada, da še nij tako posebno po¬
trebno, razlagati jej o šestej zapovedi.

Molčavši nekaj časa vsklikne: — Rada
bi odšla, ko bi mogla. Enkrat, pa mi je bilo
dosta, da se mi je to dete tako priljubilo,
da bi se strašno teško ločila od njega. Zdi
se mi, da sem odgovorna pred bogom za to
drago dušico.

— Odgovorna, jej pravim, do prvega
septembra. Splob pa, človek si lahko uravna,
kakor si hoče, in ako boste račili, boste tudi
po poroki lahko odgojevali to gospodičino.
Ona bo po zimi v Parizu, poleti pa pridemo
v Charmilles. Gledite, nijsem-li ustrežljiv
soprog?

Videlo se je, da me Meta ne posluša
pazno: v enomčr je brskala prst z nogo.
Praševala me je o nekovih točkah mojega
pripovedovanja, ki sem jih bil površno ome¬
nil, in ki so jo zelo zanimale. — To je pravi
roman, mi deje; a meni dopada le taka na-
kazen, kjer sta junak in junakinja reveža;

109

gospod in gospa, Mauserre, oba sta bogata ?
velebogata, kaj ne?

— Gospa je doto pustila prvemu soprogu
v krempljih, a potem je dedovala po očetu.

— Cegav je Ckarmilles?

— Gospod Mauserre-ov, ki je vrhu tega
še imatelj dveh hiš v Parizu, in ki ima dve-
stotisoč liver rente.

— Vi izgovarjate besedo „renta“ z ne¬
kako emfazo, reče smehljaje, napolnuje vam
usta. Ponavljam vam: uže ko sem bila čisto
majhena, sem izkušala, da človek biva žejen,
ako je, ali ako romane čita. Roman, ki ste
mi ga vi objavili, bi mi bil bolj dopal, ko
bi bila gospod iu gospa Mauserre pobegnila
v kako borno kočo, ter tam delala, ljubeča
se. Sveta ubožnost! vsklikne nekako vzvi¬
šeno, ti očistiš vse! ti nadomeščaš nedolž¬
nost! ti si poezija, ti si sreča!

Jaz jej hočem odgovoriti; Lulu pride,
akopramje nij nihče klical. Meta jej gre ne¬
kaj korakov naproti, jo vzdigne ter si pri¬
tisne z nežno strastjo na prsi, kar bi bilo

110

gospo Mauserre-vo gotovo očaralo. Vrnemo
se k vozu, kjer se tudi meni odloči sedež.
Dete začne kimati z glavo ter zaspi; Meta
si jo položi na kolena. Hotel sem obnoviti
pogovor, a nij se dalo. Razmišljena mi od¬
govarja Meta, zbegana gleda po krajini, gotovo
je kaj senjala.

Ko prideva do grajske ograje, praša me
namah: Kaj mislite, sta-li gospod in gospa
de Mauserre srečna ali ne?

— Še bolj bi bila, ko bi se mogla za¬
ročiti; toda človek se privadi vsega.

Človek je rojen za red, mi odgovori,
ako ga zgreši, gorje mu.

Zdelo se mi je, da je postala malo resna.
Pošegačem jo po ustnih z mavro, ki sem jo
bil izpulil na pokopališči. Kar me pomiruje
za to neredno hišo, rečem jej, je to, da jej
bodo vaše omare izprosile milost pred bo¬
gom. V njih je vse tako lepo uredjeno , da
jih neizmerne čete Kerubinov gledajo z ne¬
beških višav.

Potegne mi mavro iz rok, ter mi od-

111

govori: Ako mi hočete dopasti, trudite se, da
boste menj Francoz in menj umeteljnik. Po¬
tem pristavi: — Obljubite mi, da ne boste
nikomur ničesa povedali o tem, kar se je
denes godilo med nama, in da tudi meni ne
boste prej o tem govorili, nego prvega sep-
tempra.

Jaz jej odgovorim z enim onih štirih
verzov, ki jih je bila ona občudovala. Ne
bojte se, jej rečem: content de son bonheur
il sut le renfermer.

Pri obedu in celi večer pazila je s po¬
dvojeno skrbjo na gospč Mauserre-vO; zdelo
se mi je, kakor bi jej hotela pokazati, da,
akopram ve vse, je zato nič menj ne čisla
in ne ljubi. Storila je še več: želeča jej lehko
noč, prime jo za roko ter si jo ponižno pri¬
tisne na ustna. — Ah, draga moja, deje ji
gospa Mauserre-ova, kar ste tukaj, storili ste
zdaj-le prvič stvar, ki mi ne dopade; hočem
vam pokazati, kako se prijateljice objemajo.
— Poljubi jo nežno na obe lici.

112

IV.

Akopram je bila Meta Holdenis tako pre¬
vidna v porabi časa, da ga jej je vedno
ostajalo, ipak v šestih tednih nij dobila tre-
notka, da bi govorila tete-a-tete z Vašim slugo.
Nij se jej videlo, da bi se me ogibala ; a
tudi iskala me nij.

Pa je tudi dela več imela. Gospod
d’ Arci nas je zapustil ter šel za nekaj časa
na zemljišče, koje je podedoval v Touraine,
in gospa d’ Arci je šla čez nekaj dnij za
njim. Oče jo je nerad pustil. Končal je bil
uže skoraj prva dva zvezka florentinske po-
vestnice, ter ju mislil dati v tisk, da bi bila
le prepisana na čisto. Ker se mu je naro¬
čalo, naj si varuje očij, prevzela mu je hči
prepisovanje rokopisa, ki je bil polen po¬
prav, nadpisov, črt; bila je vešča v teh ča¬
rovnih polah. Ko je bila ona odšla, hotel si
je dobiti tajnika. Ponudi se mu Meta; iz po-
četka se jej brani, potem jo sprejme in kmalu
ga očara novi kopist. Meta je imela še lepšo

113

pisavo in je bila še bolj inteligentna, nego
gospa d’Arci; — kar pa ga je najbolj ge-
nilo, bil je veliki okus, ki ga je javila za
njegovo plemenito delo. Zdela se ji je po-
vestniea florentinska čudovita, av^tor velik
mož. To so stvari, ki jih vsak pisatelj rad
posluša; jaz poznam pisateljev, ki jim je
hudo, da svojim občudovalcem ne mogo pre¬
skrbeti rent; a vsakdo nema enake zmož¬
nosti za občudovanje. Glas, vedenje — to še
ne zadostuje; treba je, da se umešava po¬
gled, ki naj naglasa hvalni govor. Meta je
imela govoreč pogled. Saint-Simon ' je dejal
o nekej velikej dami svojega časa, ki se je
mešala v velike stvari, da je „brineta z mo¬
drimi očmi, ki brez prenehanja govore, kaj
jej je všeč.“ Meta Holdenis je bila tej dami
zelo podobna.

Izkazala pa je gospodu Mauserre neko
drugo še bol bistveno dobrost; rešila mu je,
skoraj da, življenje. Živci so ga časi mučili.
Sredstvo , s kojim si je lajšal to zlo, bilo
je, da je proti večeru jahal v pokrajini okolo ;

Meta Holdenis. Roman. 8

114

utrudenje mu je privedlo spanje. Na enem
teh ponočnih sprehodov se prehladi, in to
prehlajenje je bilo uzrok hude plerezije. Go¬
spa mu je izprva hotela sama streči in
bdeti pri njem; a moči jej kmalu omagajo,
treba jej je Metine pomoči. Ker je zlo po¬
stajalo vedno večje, začel jo je gristi nemir,
kojega nij znala niti nadvladati niti skrivati,
pa jej je končno zdravnik zapovedal, naj se
več ne bliža bolniku. Trebalo bi bilo tedaj
pozvati gospo d’ Arci nazaj; a Meta je za-
gotovljala, da jo lahko ona nadomesti, pa
je tudi izpolnila obljubo. Ko je bil gospod
Mauserre izpoznal čar njene postrežbe, nij
hotel jemati od drugega zdravil, nego od
nje, kajti v bolezni je bil enak razvajenemu
otroku; in v sobo nij pustil nikogar, kajti
Meta, ne da bi bila imela samo nekaj znanja v
medicini, — ker je zdravila brate in sestre
v več nevarnih slučajih — bila je tudi lju-
beznjiva, potrpežljiva, brzonoga, ročna, ne¬
utrudljiva — prava pravcata bolničarica. Po¬
čitki je potrebovala malo. Ko je prečula

115

celo noč, zaspala je kje na kakem stolu, ter
se vzbudila koncem ene ure, brhka, vesela,
dobre volje, urna, kakor poprej. Glejte, to
je ljubav do sobrata; ti občutki delajo čudesa.

Pa se jej je ta skrb i povračala. Go¬
spod Mauserre je okreval in se mahoma po¬
pravil, kakor je baš običajno pri nervoznih
naturah, ki padajo in vstajajo v taistem tre-
notku.

Neki dan po zajutreku se mu posreči
prehoditi ves park, oprt na roko gospodičine
Holdenis, ki je nesla v drugej roči. poljski
stolček, in spremljan od Lulu, ki je obetala
biti pametna. Gospa Mauserre se Meti nij
mogla zadosta zahvaliti za skrb in udanost.
Hoteča jej dati majheno znamenje hvaležnosti
naroči gospč d’ Arci, naj kupi o svojej vr¬
nitvi skozi Lijčn najlepšo uro, ki se da do¬
biti, okitjeno z briljanti, da bi nadomestila
priprosto srebrno urico, ki je kazala tej Iju-
beznjivej deklici ure tako koristno porab¬
ljenega življenja. —

Taisti dan, ko sta gospod in gospa d’

8 *

116

Arci imela priti, moral sem jaz oditi. Terjala
me je v Pariz slika, kojo je kupec rekla-
inoval in koje nijsem hotel dati iz rok, predno
jej ne bi naredil poslednjih retuš. Meta, kojo
sem videl trenotek pred odhodom, mi je že¬
lela srečen pot, a nij me vprašala, kedaj se
vrnem; zdela se mi je malo prediskretna.
Bil sem osem dnij v atelieru v rue de Do-
nai,  ko dobim list od gospe d’Arci, da mi
hoče nekaj naročiti. Zadnje vrste lista so se
glasile: „Jaz in moj soprog imava prav po¬
seben uzrok želeti, da bi prišli prej ko moči.‘ £
Ta postskript me je osupnil; zdelo se mi je,
da nijsem tako potreben k sreči gospe d’
Arci. Sklenem se vrniti v Charmilles stoprv
koncem meseca, podam pa se malo prej na
pot. Prišedši v grad srečam na peronu gospč
d’ Arci, ki mi deje na pol glasno: — Gode
se tukaj stvari, ki nam ne dopadajo.

— Kaj hočete reči ? vprašam jaz.

— Verjemite samo svojim očem, mi od¬
govori. Želim, da bi ne bilo istina.

Zares, godilo se nij v Charmilles-u nič,

117

česar bi bilo vredno omeniti: toda, naj reče
aritmetika bar hoče, nič pa nič je včasih
ipab nekaj. Gospod Mauserre, do cela od-
zdravljen, pečal se je sč zgodovino, pa, ako-
pram se je bila njegova' hčer vrnila, jej nij
izročil posla kopistovega; — povedal sem
vam, da je imela Meta lepšo pisavo od gospe
d’ Arci. Videl sem še, da je ohranil navado,
sprehajati se vsak dan po zajutreku časi kaki
dve ari v parku. Spremljali ste ga samo
Meta in Lulu ; nekaj indisbretnega se mu je
usililo. Hladni in čmerni obraz je hotel
kazati mimogrede, kakor bi ga ne bilo treba.
Pripoznati se mora, da je njegov značaj po
bolezni nekako čuden postal. Bil je teman,
molčljiv; za njegovimi melanholijami pa je
prišlo čestokrat malo prenapeto veselje. Ako
je imel človek plerezijo, je čisto naravno,
da ima to upljiv na njegovo čud, in večkrat
se mora prizanašati povestničarju, ako se
trudi, da bi razsvitlil nekoje kontroverzne
točke Pazzijeve zarote. Tudi Meta sama nij
bila taka, kakor običajno. Bila je razmiš-

118

ljena in v tem stanu je vrtila oči sem ter
tje ter gledala, kako so letale. Časi se je
zapazilo nasprotno na njej nekaj vzburje¬
nega, nekaj prenapetega; imela je zopet
teško sapo, da bi kmalu kdo mislil, da v
sobi nema zadosta zraka za svoja pluča in
za svoje nade; — a treba bi bilo biti gospa
d’ Arci, da bi si domišljal,,da seje kaj na¬
dejala. Bolj naravno je bilo misliti, da je
utrujenost in probedene noči pri bolnikovej
postelji slabo učinjalo na njeno zdravje.

Na večer mojega dohoda je pela Meta
čarovnim glasom ne vem uže katero arijo iz
Don Juana, pa postane namah zelo bleda
ter pade na moč znak. Gospod Mauserreje
bil k sreči ravno za njenim stolčkom, da jo
je vjel, ter jo odnesel v fauteuil. A kako
prenesti žensko, da bi se je ne dotaknil?
— Odloživši svoje breme si valj da nij mo¬
gel urno oprostiti rok; pri petdesetih letih
človek nema ročnosti mladeničeve. Drugo
jutro se norčuje neprizanesljivi gospod d’

119

Arci iz Mete poradi njene omotice; neustra¬
šen sprejme njegov tast te pike.

Kar se mi je zdelo gotovo, je, da go¬
spa Mauserre-va ne misli nič hudega; imela
je vsakdanji obraz, vsakdanjo lepoto, vsak¬
danje smehljanje. Verovala je v svojega so¬
proga , da vi gotovo ne verujete bolj v boga,
gospa; imela ga je za nadnaravno bitje, ki
nema splošnih slabostij, čegar lojalnost je
bila tako nepokončljiva, kakor beseda Jupi-
terjeva, kadar je prisegel pri Stiksu. Ta,
kakor kristal čista duša, si je domišljevala,
da je ves svet transparenten, kakor ona, in
da je nij stvari, ki Iji bila njej skrita; —
pa saj, ali se jej je kaj skrivalo. — Zdelo
se mi je, da si je tudi gospa d’ Arci slepo
prisvojila posebnosti svojega soproga. Go¬
spod Mauserre jej reče neki dan vpričo mene:
— O! ljuba moja, ko bi ti gospod d’ Arci
opoludne svojim odločljivim glasom trdil, da
vidi zvezde, zagledala bi ti po kratkem obo¬
tavljanji zares celo rimsko cesto z vsemi nje¬
nimi zvezdicami.

120

29. avgusta popoludne grem v atelier,
ki je bil, kakor vam znano, v prvem nad¬
stropji osamljenega stolpa kakih sto kora¬
kov od gradu. Lotim se zopet z gorečnostjo
Boabdilove slike. Da bi bil siguren, da me
ne bo nihče pri delu motil, zaklenem duri in
potegnem ključ iz njih. Pol ure slikam, pa
mi prinese veter skozi na pol odtvorjeno
okno mrmljanje in korake. Bila sta gospod
Mauserre in Meta, ki sta se, spremljana od
otroka in bono, vračala z navadne prome¬
nade. Stolp je bil sredi ploščadke, ki je
podajala razgled proti gradu; na enem kraji
je bila nibaljka. LuIk prosi bono, naj jo
guga; izprva sem čul samo močno smijanje.
Kmalu se mi zdi, da se dve osobi bližati.
Potrka se na duri; izskuša se odtvoriti; jaz
se ne ganem. Osobi odideti, misleči, da je
atelier prazen; obsegal je ipak dve ušesi, ki
sti pazili, dobro vedoč, zakaj.

Med tem, ko se je Lulu nihala, sti oni
dve osobi, ki nijsti mogli v atelier, korakali
po esplanadi. Ko prideti zopet bližje, vja-

121

mem ostanke nekojih besedij njune konver¬
zacije, Bile so izprva le prelomljene be¬
sede, potem stavek, izgovorjen z velesladkim
glasom: Še nikdar nij nihče ljudij tako poznal.

Približati se; vstaviti se baš pod mojim
oknom; taisti sladki glas začne: Ah, go¬

spod, vi nijste ustvarjeni le pisati zgodovino,
temveč jo tudi ustvarjati. Zakaj nijsem kra¬
ljica, ali cesarica? V Charmilless-u bi iskala
prvega ministra. Potegnila bi ga iz njego-
govega zavetja, rekoča mu, da so vzvišeni
možje last družbine, da jim bog ne prepušča
poditi od sebe zmožnosti, ki jim jih je podaril.

Gospod Mauserre odgovori živahno: —
Vi ste kruta. Ali ne veste, da bi odrli rano,
ki se je jedva malo zacelila.

— Oproščajte, odgovori potrtim glasom.
Govorila sem prehitro, pozabila sem....

— Vi me imate pravico trapiti, govori
on. Vam-li nijsem življenja dolžan. — Molk.
Potem govori zopet gospod Mauserre dolgo
Časa potihoma. Njegovega govora nijsem čul,
razen sklepa, ki ga je govoril mirnim gla-

122

som : — Ko sem doprinašal ono žrtev, nijsem
meril njenega obsega.

Po teh besedah počneta iti. Glej, o čem
se pogovarja, kadar se seta po parku! mislil
sem si, pobirajoč čopič, ki mi je padel z rok.

Nekaj minut pozneje začutim ju zopet
pod oknom; zopet napnem uho. — Vi go¬
vorite o izravnavi, reče gospod Mauserre,
meni je znana le ena, tista, ki se izvrši se
staranjem, in vem, da pride čas, ko človek
misli, da še lastnih kesanj nij vreden.

— Ne mislite na to, gospod; oni čas
vam ne pride še tako naglo.

— O! da; kaj mislite, koliko sem star?

— Jaz ne vem. Vi bi znali imeti, gospa
soproga in vi, ona malo menj, vi malo več
nego štirideset.

Zasmeje se na lahko. Ta smehljaj mu
je prišel iz onemoglega srca.

— Vine  poznate; vzemite jih gospč de¬
set, meni jih pa dvanajst pridenite, pa boste
imeli pravo število.

— Kak lažnik je vaš obraz! reče ona.

m

A žalim ga, on govori resnico. Mladost va¬
šega srca in duha je večna, vi ne boste ni¬
kdar stari. — Preneha ter zaklikne nad
bono, ki je nihala Lulo: — Varujte, ne tako
visoko ! — potem govori: Glejte jo, pravo
izravnavo. Oživeli boste v tem ljubem otroku,
ki vam je v vsem podoben. Oh! zadela
sem drugo rano. Da bi se dala ta druga
kmalu zaceliti, da bi prišel dan, ko bi vi
Lulu mogli sevsem zvati vašo hčrko!

Z močjo udari on s palico po stolpovem
pragu ter reče s kratkim glasom: ko bi vi
poznali zakon, vedeli bi, da je to nemogoče.

Dolgo časa nijsem zopet ničesa slišal;
mislil sem, da tudi ničesa več ne bom. To
bi bilo škoda; njijun razgovor me je zanimal.
Dobro da Lule nihaljka nij nič menj zani¬
mala, kar je bilo uzrok, da se je naredila
še ena promenada, da sem slišal nekaj minut
pozneje važno izrečene besede: — Vi tedaj
mislite, da tudi ona trpi?

— Ona je tako dobra, gospod, odgo¬
vori sladki glas, da vam skriva svoje tugo-

124

vanje, svoj dolgčas in nevoljo. Bila je stvar-
jena za svet, da bi se svetila, da bi jo ogle¬
dovali. Po njenej sliki soditi, bila je izredno
lepa.

Hotel sem teči k oknu ter jima zakri¬
čati: — Ne tarnajte, še je najlepša ženska
na Francoskem. — Skesam se, in gospod
Mauserre se obrne do Mete z nekim vpra¬
šanjem. Odgovori: — Vi me spravljate v za¬
drego, gospod. Ljubezen je tako predrzna,
tako sebična, da malokdaj šteje žrtve, ki
jih terja. A pač se mi zdi, da, ako bi imela
strašno nesrečo biti ovira karijeri moža, ki
bi ga ljubila, bi mi bog dal moč, ločiti se
od njega, žrtvovati se mu, imajoča se za
srečno, ako bi me njegovo pripoznanje in
ljubezen v samoti kedaj obiskala.

Ta krat mi uidejo na pol glasne besede:
— Glejte, kačji jezik! —

— Meni se zdi, da nekdo govori, pravi
gospod Mauserre — potem zaklikne : — Toni,
ali ste vi tuk&j? — Jaz molčim, kakor
zemlja.

125

— Vi se motite, jaz nijsem ničesa cula,
odgovori mu Meta.

Kmalu potem pokliče ona Lulu, govoreč
jej, da je čas, vrniti se v grad. Ko otroče
nij bilo še pri volji pustiti igrače, grč Meta
tje ter zapove boni, naj vzame Lulu iz ni-
haljke; potem pride zopet b gospodu Mau-
serre, ki jo je čakal, sedeč na kamnitej klopi
nekaj korakov od stolpa.

— Gospod, reče mu, imam vam nekaj
zaupati, vprašati vas za svet za nekaj. Pa
ne vem, če si bom upala.

On odgovori z najmilejšim glasom: —
Jaz nemam nič skritega za vas; srečen bo¬
dem, ako mi podarite svoje zaupanje, kakor
sem vam jaz svoje.

Meta zabrede v dolg uvod, da jo go¬
spod Mauserre prosi, naj ga okrajša. — Kaj
hoče to jecljanje? idite k faktu, prosim
vas, — reče jej, tako tiho govoreč, da sem
komaj nekaj zlogov ujel. Zdelo se mi je,
da je večkrat izgovorila moje ime. Gospoda
Mauserre je njeno pripovedovanje zelo ge-

126

nilo; vsklikal je tu pa tara: — Je-li možno ?
Kaj takega bi pa ne bil nikdar verjel.

Ker je molčal, ko je bila ona izgovo¬
rila, vpraša ga , je-li izustila kako besedo,
ki bi ga znala užaliti, ali mu biti zoperna.
On jej burno odgovori: — Kaj svetuje srce?

— Kaj včm? odgovori ona. Bojim se,
da ga slabo umevam. — Preneha; potem:
Ljubite Tonija ali ga ne ljubite? govori s
taisto živahnostjo, kojo je prešinjala jeza.

Odgovor je bil tako nedoločen, da ga
žalibog nijsem mogel uhvatiti.

— Vi hočete tedaj, naj vam svetujem ?
reče zopet se sladkim glasom. — Po pravici
povem, da vam zdaj tega ne morem. Govorili
ste ravnokar o sebičnosti ljubezenski: tudi
prijateljstvo je sebično. Tri mesece se stoprv
poznava in vam povem odkrito, da mi je vaša
družba postala tako prijetna, da mi je kruta
misel, ko bi se jej moral odpovedati, tako
živ mi je čar najinih dragih kramljanj. Ipak
čem pozabiti samega sebe, svetovati vam ho¬
čem samo to, kar more vam biti koristno.

127

Meni je človek, o kojem mi govorite, jako
ljub ; izkazal mi je dobrosti, ki mu jih nikdar
ne pozabim. Toda akopram ima take zasluge,
ipak dvomim, da bi bili vi srečni z njim. •
On je umeteljnik, in to iz cele duše; slikar¬
stvo in slava, to sti njegovi ljubici, soproga
bode stala za njima. Potrpite da vam povem
svojo misel: nekaj časa mu boste igrača,
pozneje gospodinja. Moje prijateljstvo vam
želi soproga, ki bi bil z vami taistega okusa,
taistih občutkov, ki bi vedel, kaj ste vi; so¬
proga, ki bi znal ceniti vašo redko inteli-
gencijo, vaš solidni, laskavi značaj, to ča¬
rovno dopadljivost vašega duha, ki tako dobro
razume misli drugega, ki živi takorekoč v
duhu drugega. Srečali boste tega soproga
neki dan, vzel vas bo za svojo ljubljeno drugo,
kojej bo zaupal vse, kar misli, ki mu bo
svetovalka in prijateljica v naj intimnejšem
in najslajšem smislu tč besede.

Te zadnje besede so se izrekle s takim
ognjem, da se je videlo, kakor da bi se bila
Meta unežila.

128

— Tedaj hočete naj odrečem ? vsklikne.
V treh dneh se imam ločiti.

— Ali me hočete poslušati? ne hodite
1. septembra v Ville-Moirieu. To je najboljše.
Tukaj pa se lahko ognete vsakega tete-a-tete
z gospodom Flamerinom; ako hi imel biti
preveč silen, povejte mi, pa se takoj izrečem
proti njemu.

— Naj se zgodi, kakor vi hočete! od¬
govori z lahkim glasom, kakor nuna, ki iz¬
govarja samostansko obljubo. —

Moja zvedavost doseže naj višjo sto¬
pinjo; splazim se k oknu ter vzdignem ogel
zastora. Ali sem bil jaz brljav, ali je pa
gospod Mauserre prijel Meto za roke ter jej
nalahko poljubil konec prstov. Z obrazom
je bila na pol obrnena proti meni; čelo se
ji je žarilo, na pol odprta ustna so bila iz¬
raz radosti. Tako se smehlja kmetovalec,
ko vidi po odhodu trdovratne zime oživljati
se žito, koje ogleduje ves polen nade na bo¬
dočo žetev.

129

Trenutek po tem ne vidim nikogar več,
odšla sta.

Jaz padem v fauteuil, kjer se nekaj
časa ne ganem. Roke so mi bile utrujene,
glava teška, oko, zdi se mi, čmerno. Na-
mah se vzdignem, volja me je prisilila; za¬
čnem se tipati po vsem životu, kakor človek,
ki je padel z balkona in se želi prepričati,
ima-li še vse ude. Po tej urnej preskušnji
prešetam dvakrat žvižgaje atelier, vesel,
da sem znal še žvižgati. Spomnil sem se,
da sem se v Draždanab izobrazil v tgj umet¬
nosti; zmislil sem se na Rembrandta; Rem¬
brandt me je domislil, naj sanjam o Velas-
quezu. Zdelo se mi je, da slišim glas: To
je edini bog, ki ne prevari. — Odprem mi-
znico ter vzamem iz nje penasto pipo, ki
sem jo podedoval za otcem; natlačim jo,
vžgem jo, ter nehote zakričim: Sodar iz Beua-
ne-a, tvoj sin se vrlo dobro počuti! —
Potem se vsedem zopet pred platno, ter po¬
čnem retušovati svojega Boabdila. Izpove¬
dati se moram, da se mi je čopič nekoliko
Meta lloldeuis. Roman. 9

130

tresel, da ni j sem še nikdar tako potreboval
podpore za roke, nego zdaj.

Koncem ene ure potrka nekdo iznova
na stolpove duri. To pot nij bil gospod
Mauserre, niti Meta; — stal sem si face-a-
face z najbolj umazano, najbolj zanikrno
vseh cigank. Oči so jej bile enake dvema
tintnima lisama, obličje lokavo, kakor ka¬
kega ponočnega ptiča, ki ga luč preganja.
Ko sem bil zjutraj srečal to lepoto med ci¬
ganskimi popotniki, poradi kojih so buldoki
tako lajali, zaljubil sem se v njeno hudičje
bitje, v njene pregrešno-mikalno milobo, ter
jo povabil, naj pride v moj atelier. Žuril
sem se, upeljati jo v atelier, zvedav, kaj mi
bo povedala. Osoda mi je poslala v njej
vzgled in tovaršico, koje sem bil jako po¬
treben. Odgrnovši svoj croquis, počnem kram¬
ljati s ciganko. Povedal sem vam uže, go¬
spa, da mi prešine neka sveta nežnost srce
za lumpovsko drhaldo, ako naletim na tem
svetu na nekake kreposti. Taka navdušenja
so istinito jako nevarna.

131

Solnce se je uže pomikalo proti zapadu,
ko končam sejo ter se podam z vzgledom iz
atelier-a. Ko ideva po ploščadki, zasveti se
meni pod nihaljko neka briljantna reč: bil
je to Lulin medaljon, ki ga je nihaje se iz¬
gubila. Jaz ga poberem, pa taisti trenotek
zagledam Meto na konci vrta. Premikala
se je proti nama, glavo povešeno, z očmi
sem ter tja iskaje ter po grmovih stikaje.
Jaz rečem ciganki nekaj besedij v uho ter
jej stisnem zlat denar v roke. Nij mi bilo
treba več govoriti, kaj čem; bila jo, izučena
za take slučaje; zlat, ki ga je držala med
krivimi prsti, in ga smehljaje se ogledovala,
odprl jej je pogled in znanost. Gospa, ko
hi jo tako dobro plačeval, stavim, da bi jo
naučil v osmih dneh cel oče naš.

Naji je skrivalo neko drevo. Meta, ki
je bila vsa zamišljena v iskanje, prišla je
na deset korakov do naji, ne da bi naji vi¬
dela. — Pozabil sem se na promenadi, re¬
čem glasno ciganki. Pozno je uže; preložiti
morava sejo na jutro.

9 *

132

Guvernanta Lulina se vstavi; obraz jej
je zoprn; očividno tij mene iskala po grmih.
To srečanje menda jej nij bilo nič kaj po
godu, hotela se je umakniti. — Lulu je izgu¬
bila medaljon, rečem jaz, tukaj je. — Meta
se mi zahvaljuje ter gre po-nj. Predno jej
ga dam, jej rečem: Dovolite, da vam pred¬
stavim deklico iz Egipta, ali nij čarovna?

Ta črnorujava postava Meti nij dopala.
Pogleda jo resnim očesom, malo nemirna;
zdelo se mi je, kakor bi kdo golobico vpra¬
šal, kaj misli o kragulji.

To je deklica, rečem jaz, ki ima vse
pregrehe, a tudi dosta častnih lastnostij. Ako
je lažnjiva, kakor kak dvorsk lakaj, je pa
zato tudi odkritosrčna, da se kaže, kakoršna
je. Ona ne veruje ni v boga, ni v hudiča.
Ko ju bo srečala na onem svetu, ustrašila
se bode, in gospod bog jej poreče: Ciganka,
pridi k meni na desno; meni so ljubši oni
ljudje, ki me ne poznajo, nego oni, ki me
kompromitirajo. Priznavam, da je laskrna,
kakor ščuka; zaljubljena kakor mačka; a

133

vedite, da ljubi vse ljudi zapored; da njeno
srce ne poje dveh arij ob enem. Da bi bila
še popolnejša za naslikati, ukrala je to jutro
dvoje rac pa troje piščet; a dam vam be¬
sedo, da nij šla še nikdar ropat sreče dru¬
gih; da jih še nij nikdar prevarila za kaj,
kar imajo radi.

Potem se obrnem proti ciganki rekoč:
Prorokinja mojega srca, ti nijsi brala Jean-
Paula, niti njegovega obravnavanja o vzreji
ženskega spola. Ti bodeš vedno nepopolna
in vetrna; a pripoznavam ti bistrovidnost v
pozemeljskik rečeh. Ravnokar si mi pove¬
dala, kaj se ima pojutršnjem zgoditi na ne¬
kem pokopališči, kjer rasto rože; zdaj pa
mi stori veselje, in ugani osodo te-le osobe.
Meta me piči srditim očesom ter skuša uiti.
Jaz jej stopim na pot, preskrbim si njeno
desnico. — Ciganka, vskliknem, povej mi
tajnost te-le roke, koje jaz nijsem mogel
uganiti.

Egiptovska hči stegne glavo, ter se strese
osupnena. Zdela se mi je zatopljena v tako

134

živali no občudovanje, da je Meta strmela in
zvedavosti se prodala, položivši svojo roko v
cigankino, odvrnivši obraz in pomilovanja
se smehljaje, kakor bi se bila iz dopadlji¬
vosti posodila otročjemu vedenju, koje je iz
nova občutila.

Zagotavljam vas, gospa, da je bil to
slikanja vreden prizor. Se svojim zlim in
globokim pogledQin magnetizoval je kragulj
golobico. Pel je španjski, hripavim, zma-
galnim glasom: Lepa deklica, lepa deklica,
tvoje roke so srebrne, ti si golobica brez
žolča; a včasi si strašna, kakor levinja iz
Orana, kakor tigra iz Okanje. Ti imaš zna¬
menje na lici, kako je čarovno! Sladki Je¬
zus, zdi se mi, da vidim luno bliščeti. Lepa
deklica, bog te hrani padcev; dosta jih ima
nevarnih za dame, ki hočejo bivati prinee-
zinje.

V tem trenotku razsvetli zapadajoče
solnce ves grad, čegar okna se zaleskečejo.
Stolpi ob oglih gradovih; terasa, obrobljena
z opiralom iz belega marmeljna in okinčana

135

z dvema bronastima levoma, ki sta iz žrel
brizgala vodo; peron v podobi konjske pod¬
kvi ; raznobarvena okna; veliki atiški pilastri,
kojib robovi so se risali v profilu na opal-
natem nebu — vse je plavalo v eklatantnej,
mehkej svitlobi. Ciganka je pela vedno :
Hermosita, hermosita,

La de las manos de plata,

Eres paloma sin hiel,

Pero a veces eres braba.

Un lunar tienes: que lindo !

Ay Jesus, que luna clara!

Namali, spremenivši glas, vsklikne či¬
stim grlom:

Senorita, vi boste živeli sto let; neka¬
tera srca se ne ugonobe.

Potem naredi z roko krog, ki je obse¬
gal njen indeks, park in grad, ter mrmra
sladkim glasom: — Ti hrastovi, te brajde,
ti stolpi, ti vetrokazniki, ti levi, to vse, lepa
deklica, bode enkrat tvoje. Jaz sem opa¬
zoval Meto z napetim očesom. Videl sem,
da se ji je dolg plamen zasvetil v očesu, koji
je hotela skriti s trepalnicami; čutila je, da

136

je moj pogled va-njo uprt; namah se obrne,
da bi mi skrila zastano in zarudelo lice.

Ciganka jej ne izpusti roke, nego jo
nadalje pregleduje. Na mah zgrbanči obrvi,
potegne prst po dveh križajočih se črtah, ter
deje zasmehajočim glasom: Senorita, majhen
svet: ne streljajte dveh zajcev na enkrat.

Pri teh besedah se izgubi v drevored,
odnesši zlat, ki ga je tako pošteno zaslužila.

Meta, mislim, jo je hotela nazaj pokli¬
cati; toda streznovši se premaga ginenje,
kakor osoba, ki si zna zapovedovati, in, ne
da bi sprejela roko, ki sem jej jo ponudil,
koraka proti gradu. Jaz sem jej šel na
strani; v njenem pogledu je bilo nekaj žare¬
čega; šla je tako urno, kakor bi hotela priti
na konec sveta.

— Eh bien! rečem jej, nij-li uljudna
moja ciganka?

— Jaz ne umejem, odgovori mi navadno
sladko, da se človek zanima za prorokinjo
dobre sreče in njeno bedasto prorokovanje.

— To ni j istina, rečem jaz, da bi bilo

137

to prerokovanje bedasto. Nekoji verujejo
v hiromantijo, drugi velike in male proroke ;
kajti nekaj se mora verovati. Vi veste bolje
nego jaz, koliko prerokovanj je v bibliji,
koja gotovo večkrat citate. Akopram sem
vrlo malo bibličen človek, odprem davi slu¬
čajno sveto knjigo, in ker me vaša bodoč¬
nost, kije malo tudi moja, jako zanima, skle¬
nem, da se imajo vrstice, koje bom pri od¬
poru zagledal, na vas obračati. Ko odprem
biblijo, zagledam besede: „In bog reče Abra¬
hamu: Skleniti čem s toboj zvezo, in dal ti
bom kanaansko zemljo, kjer si tujec 11 . Ali
se vam ne zdi čudno to soglasje? Meni se
zdi, da se je biblija sporazumela s cigani.

Ona mi odgovori mrzlo: — Vi se ne
trudite, da bi mi dopali, vi veste, da je neki
način šaljenja, ki ga imenujemo drugače.

To izgovorivši pospeši korak ter pride
vsa usopihana v grad. Jaz stokam za-njo
po peronu. Med potom pa sem grizel te-le
verze Henrija Heine-ja:

138

Na oči lepe devojke svoje
Speval sem najkrasnejše romance,

In na usta njena rožno boje,

Skladal sem mehkodoneče stance;

Opeval lica njena sem v tercetih,

In da ima srce, bi pel o njem v sonetih.

V.

Drugi dau zvečer mi naznani sluga, da
me gospa Mauserre pričakuje v salonu. —
Ko vstopim v dvorano, zagledam tam pre¬
strašeno žensko, ki nij mogla drugega reči,
nego: Ah! Toni, dragi Toni, ko bi vi ve¬
deli ! . .. Boječa se, da bi je kdo ne izne-
nadil v tem stanu, pozove me za soboj v
sosedno sobo, ki jo je imela za posebne slu¬
čaje. Pade na divan; potegne iz žepa list,
list ki ga je ravnokar dobila od matere, ter
mi ga da brati. Obsegal je te-le besede:
„Nadejam se Lucija, da Ti bom mogla kmalu
objaviti naj veselejšo novico.“

— Kaj mislite, kaj pomeni to? vpraša
me upiraje v mene oči, v katerih se je slikal
nered njenega duha.

139

— To se mi zdi jasno, rečem jej, in
rečem vam, da sem ravno tako zadovoljen,
kakor vi. To pomeni....

— Ne povejte, Toni, zmoti me držeča
mi roko pred usta. Pa ipak — da — ne mo¬
tite se. Nikakor nijsem mislila, da bom tako
iznenadena; da bom občutila tako veselje —
ako smem biti tako odkritosrčna. — Ali nij
to zlo od mene, da se veselim bližnje smrti
Človeka, kojemu bi zdaj imela streči in ob¬
jokovati ga? Slabo sva se porazumevala;
uzročeval mi je dokaj trpljenja. Pred tremi
leti je bil hudo bolan; jaz mu pišem, da mu
vse odpuščam, ter ga prosim, naj tudi on
meni. Zagotavljam vas Toni, da je bila lju-
bav v tem pismu ; lahko bi si bil rekel, pre-
Čitavši je: „Več je vredna, nego sem mislil."
Veste, kaj si je izmislil?

Dal mi je odgovoriti po enej svojih pri-
ležnic tako trdo, tako napadljivo, da sem
se zaradi tega osem dnij jokala. Tudi zdaj
se še jokam, a solze so mi mešane z ve-

140

seljem. Kaj ne Toni, jaz sem zelo kazni
vredna ?

— Jaz še bolj, gospa, kajti moje ve¬
selje je čisto, da je končno ta stari rokov¬
nik bogu nazaj dal svojo lepo dušo.

Obrne se do mene s prosečim glasom:
— Molčite! nekatere besede prinašajo ne¬
zgodo. Sicer pa, ali imam pravico komu kaj
očitati? Odgovorilo bi se mi labko: kaj si
pa ti storila v življenji tako krepostnega,
tako redkega. To bi bil dober odgovor, kajti
končno Toni, se vsa krivica moža, ki si ga
ne upava zvati, zbira v tem, da se je osrečil
kolikor je mogel, in v načinu, ki zares nij
bil lep. Ali pa nijsem i jaz storila ravno
toliko? Neki dan, ko sem bila žalostna, šla
je sreča pevaje pod mojim oknom ter mi
pomignila s prstom; jaz sem šla za-nj6 doli
v dno Italije, odkoder me je pripeljala v
Charmilles. Zdaj sva se tukaj ustanovila, on
pa jaz, vsako jutro bolj očarana, da živiva
skupaj. Časi se vprašam, kaj sem pač sto¬
rila, da sem si pridobila drago srečo, ni

141

nemir me obide, da v svojej preteklosti ne
nahajam niti enega zaslužnega čina.

— „Bil je nekdaj mož, ki se je bahal,
da je v življenji storil le eden zločin“ — go¬
vorim jaz. Vi gospa, vi imate v računu le
eden, dober čin,  koji obstaje v tem, da
osrečujete one, ki so okolo vas, da ne go¬
vorim o ubogih.

— O ! reče ona, le tisti čini so dobri,
ki kaj stanejo. Vi ste premilostljivi, Toni.
Zagotavljam vas, ko bi bog le svojo pra¬
vičnost poslušal, poslal bi mi te dni mesto
vesele novice kako turobno poročilo.

— Jaz pa trdim, da je nebo pravično,
da je rokovnik, čegar ime nečeva izgovoriti,
sklenil poginiti. Samo nekaj me vznemirja,
stvar še nij storjena. Midva računiva na
medvedovcj kožo; kaj vraga, ko bi se pa
izpremislil, in še hotel živeti!

— To je res, reče živahno. Moja mati
ima le prerada želje za realnosti. Več ko
enkrat je bila uzrok, da sem se veselila nad
vestmi, o kojih sem pozneje izvedela, da so

142

napačne; bedasta sem, da sem si ucepila v
glavo besedo, ki ne poveda ničesa. Kaj ne,
Toni, boljše je, da ničesa o tem listu ne
govorim gospodu Mauserre-u. Ne vem kaj bi
storil od veselja, in ko bi pozneje izvedel,
da se je prekmalu veselil, bila bi mu tuga
pregrenka.

— O! zelo grenka! ponavljam jaz po¬
časi in z naglasom izgovarjaje vsako besedo.

Nasloni čarovno glavo na blazinico ; oči
ima zaprte, z zobmi grizlja robec; čez ne¬
kaj sekund, vzdignovša glavo, govori: To¬
žijo me, pred vsem vi, da sem lenuška. To
je res, to napako imam od rojstva. Ipak
mi v dolgih napadajih lenobe glava nikdar
ne pokima, misli so mi vedno žive. Nij ga
dne, da bi si ne rekala: Sem-li vredna, da
bi mi žrtvoval svojo bodočnost? Kar me
malo teši, a vrlo malo, je to, da v Dražda-
nih nijsem ničesa opustila, da bi se mi od¬
povedal. Največja napaka za lenobo mi je,
da sem preobčutljiva za sodbo svetovo. Več¬
krat sem uže hotela reči gospodu Mauserre:

143

Idimo v Pariš, vi boste tam v središči
vsega, kar vas zanima, kar najrajši študirate.
Srčnosti mi je manjkalo; Parisa se bojim,
zdi se mi/ da bi ondi v očeb vsakega brala
svojo zgodovino. Gotovo se moje oči boje
tujih. — Sklenovša roke: Ah, Toni, ko bi
mu bila kedaj soproga! Ko bi kedaj, svojo
roko okolo moje, zopet stopil med svet, in
kmalu potlej v svoja prejšnja opravila.

— Zaupajte, dejem jaz; ta čas vam
pride.

Vstane, rahlja si čudovite lase jujavo-
blede boje. Njeni lasje, gospa, so imeli uže
naravno frizuro, da jih je bilo le potresti
treba, pa je bilo vse storjeno, da govorim
resnico. — Hotela bi biti lepa oni dan, za¬
čenja zopet, da bi bil gospod Mauserre po¬
nosen na-me, da bi ves svet čudil se in re¬
kel: Storil je veliko budalost, a ta budalost
nij bila norost. Ah! a jaz sem bedasta! —
Kazaje mi svoj potret, ki nama je visel
nasproti, reče: Ali ste mi preveč dajali pred

144

petimi leti, ali pa sem se veliko spremenila.
Kaj menite!

Pa se je pogledala v zercalo, in zopet
povzdignila oči proti sliki, kar jej nij bra¬
nilo vsklikniti. — Pa tako grda menim da
vendar še nijsem, da bi se me bilo treba
strašiti.

— Vi ste najkrasnejša, najnedolžnejša,
najljubeznjivša vseh žensk, rečem jej polju-
bovaje jej roko sč strastjo, katere motivov
si niti domišljala nij.

Ko se ozrem, se vrata odpro in Meta
vstopi. Kadar je ona hotela, šla je tako tiho
in na lahko, da se nij dalo slišati. V tem
trenotku se mi je zdela nelepa. Nekatere
krajine, gospa, so take, da nemajo nij enega
čara na sebi, le igranje luči jih naredi krasne,
da se imajo rajše, nego katera si bodi pri¬
jetna in smehljajoča se dežela. Tudi duša
ima svojo luč, ki spreminja obličje, in
baš zato se mi je Meta časi zdela čarovna;
a zapazil sem, da si je bila zraven gospoje
Mauserre redkokrat na dobrem, ne poradi

145

efekta nemogoče primere, nego ker je čutila
v njenej navzočnosti muko, silo, neugodno
tajnost, kojo je izkušala skrivati. Uzrok ta¬
kega ravnanja mi je bil nekaj časa znan.

Gledala naji je osupnena, izraz njene
postave je bil trd, v zadregi. — Veste kaj
sva govorila? vprašam jo jaz. Gospa Mau-
serre mi je trdila, da je njen portret lepši,
nego ona.

— Oni, ki je delal sliko, je velik ume-
teljnik, odgovori ona; oni, ki je delal model,
je pač več, neko umeteljnik.

— To je stvar, ki se da razsvetliti mej
menoj in med bogom, rečem jaz; a portreti
so v tem na boljem, da se ne starajo, gospa
Mauserre-ova pa trdi, da misli postati stara
žena tridesetih let.

— Ah, gosp&, mej nama sem jaz sta-
reja ženska, akopram imam še le štiri in
dvajset let, odgovori Meta z melanholičnim
akcentom.

— Vidva sta oba poredna prilizovalca,

deje gospa Mauserre. Midva sva govorila

Meta Iloldenis. Roman. 10

146

o nekej drugej stvari, draga moja; prejela
sem naime list...

— Gospa, sežem jej jaz v besedo, kralj
Ludvik XIV. je imel navado rekati, da se
ne sme bahati prehitro z bodočnostjo, kajti
s tem se ugrabi izidu miloba, ki jo ima ve¬
sela novost.

— Glejte, kako je mislil Ludvik XIV.,
govori Meta; a mnenje gospoda Flamerina
je, da se nij dobro zaupati vsakemu človeku.

— Kaj pravite? vsklikne gospa Mau-
serre-ova. Komu še čem zaupati, če vam ne ?
Vzemite, čitajte urno ta list; sigurna sem,
da boste delili z menoj ginenje, koje mi je
prouzročil.

Zvonec pokliče k obedu, nijena beseda
se ne da govoriti. Lulu, ki je bila uže gladna,
nas priteče klicat. Med obedom gospod d’
Arei svojega smelega in pikajočega humorja
nij brzdal. Bodi-si razmišljenost, bodi-si pro¬
dajanje pohlevnosti — prišla je Meta k mizi
v zelenej, jutranjej obleki; napade jo tedaj
z vojsko ter jo praša, zakaj sivo barvo tako

147

ljubi, je-li to valjda izraz ljubavi do sivih
sester. Ona se mu zahvali za pozornost, ki
jo daje njenej toaleti ter mu odgovori, da so
jo vedno zvali „miško“, da je rojena miška,
da bo miška umrla, in da po tem tudi livrejo
nosi. — Glejte, reče gospod d’ Arci, vi mi
razlagate veliko stvari. Vedno sem mislil,
da ima dve biri čestiželjnikov, požiralci in
glodalci ; prvi lovijo komade, drugi jih
glodajo s počasnim grizljanjem.

— S pridnostjo, gospod! deje mu ona
malo nepotrpežljiva.

— O! deje gospod d’Arci, vaša česti-
željnost je zelo hvalevredna, vi si pridobite
vsako srce; odLulu do mene nij osobe tukaj,
ki bi vas ne čestila.

— Njena tajnost je zelo priprosta, deje
gospa Mauserre; ona pozablja sebe, da
misli na druge.

— Prav to sem hotel jaz reči, odgovori
on prazneč kupico.

Trenotek potem začne kritikovati rujav

vozal, ki si ga je bila Meta Holdenis dela v

10  *

148

lase; trdil je, da se rujavo pa sivo ne strin¬
ja, da je eno prosta boja, druga po-
tuhnena. Gospod Mauserre mu očita, da ta¬
ko grizečega človeka nij še videl, in gospod
d’ Arci shrani ta kompliment; kajti iz iz¬
kušnje je vedel, kako daleč sme iti.

Dve uri pozneje smo bili v salonu. Me¬
ta je ravnokar odšla, da bi Lulu dela leč.
Sluga vstopi ter da list gospe Mauserre-ovej.
Ona ga odpre, in grozno zakriči; z enim
okom se joka, z drugim smeje. Vstane ter
z omahujočim korakom teče gospodu Mau-
serre-u na kolena; izdihljaji so jej dušili
glas. Končno se jej posreči, da reče: Alfonz,
prosta sem.

On se je oprosti malo živahno, kurijo-
ziteta dela človeka nepotrpežljivega. Ta vest
ga gane, da vstane; osupnenost prouzroča
efekte. Potem odpre svojej soprogi roki ter
vsklikne: Dolgo sva ga morala čakati.

Kakor vidite, gospa, nij res, da bi bila
prva ganenost vedno najboljša. Ko je bila
Meta opravila svoje delo, pride v salon na-

149

zaj. Gospa Mauserre-ova plane proti njej,
ter vsklikne, podajaje jej list: — Ak, pojdite
urno, gospodičina! —

Meta čita. Bila je-li poveljnica svojemu
jeziku, pa zato obrazu nij bila, in, da rabim
staro besedo, svojim malim slabostim nij bila
vsikdar kos; časi so jo izdale. Zdi se mi,
da sem jej dan poprej videl iz oeij iskrati
se plamen; ta trenotek je obledela, da je
bila taka, kakor smrt, da sem mislil, da ji
je slabo. Gospod d’ Arci je gledal njo in
mene, na ustnih mu je igralo črno smeh¬
ljanje. Meta plane na vso moč na gospo
Mauserre-ovo ter jo objema tako dolgo, da
jej gospod d’ Arci končno deje: — Dovolite,
gospica, ljudje se objemajo, ne zadušajo se
ne. — Potem opisavši četrt kroga, reče: —
Draga gospoja, volite prejeti čestitanja va¬
šega zeta.

— Hvala, odgovori mu gospa Mau¬
serre-ova; a čakati moramo še deset me¬
secev.

150

— Tako hoče zakon, reče gospod Mau-
serre z resignujočim glasom.

Uboga ženska nas objame vse zapored
ter se reši potem v svojo sobo, kojo zakle¬
ne. Sreča jej je delala ozko vest, radost jej
nzročala bojazen; zdelo se jej je potrebno
skrivati to radost, in, kakor je rekala, le
onemu govoriti o tej stvari, ki jo razumeje.

Gospod d’ Arei nij skrival svoje; bila
mu je prekipeča, da bi kakemu drugemu
valjda ne bila prizanesla. Gospod Mauserre
si vzame journal, jaz pa list papirja, ter za¬
čnem risati. Senca se urine med lampo in
med moj svinčnik. Vzdignem oči; Meta se
je bila postavila pred me. Več nij bila ne¬
lepa; obličje ji je bilo živo, koketno, v po¬
gledu nekaj utrujenega.

— Ali se da vedeti, praša me s tihim
glasom, kaj vam je prorokovala ciganka.

— O čem?

— O tem, kar se ima pojutrišnjem go¬
diti na pokopališči, kjer so rože.

151

— Prerokovala mi je, da se ne bo nič
godilo.

— Prav nič?

— Prav nič.

— Zakaj ne?

— Zato ne, ker pojutrišnjem niti mene
niti vas ne bo tja.

— Niti mene niti vas? deje. Ciganka
se je na pol legala; jaz bom tam in vas
bom pričakovala.

Gospod Mauserre odloži journal, ter se
nama bliža.

Jaz ne vem, kaj je vjel iz najinega po¬
govora. Meti reče z najnaravnejšim obra¬
zom: — Ker se vsi veselimo, zdi se mi do¬
stojno, da bi se i Lulu. Uže dolgo želi vi¬
deti paladriško jezero, ki je, kakor se se-
tim, čarovno. Sklenil sem, gospica, da jo
popeljemo tje pojutrišnjem, prvega septem¬
bra. — Potem pristavi bolj z odsvetujočim,
nego vabečim glasom: — Steli z nami, Toni ?

— Sigurno.

— I jaz, dragi oča, deje gospoja d’ Arci.

152

— Ker mene nihče ne povablja, reče
gospod d’ Arci, povabim se sam.

Jaz zapišem z velikimi črkami na pa¬
pir, kamor je Meta vedno gledala: „Hiro-
mantija nij ležnjiva umeteljnost. “

Ko odidem, priteče gospod d’ Arci za
menoj na koridor, ter potegnovši me za ro¬
kav, zamrmra mi na uho: — Gospod Fla-
merin, jutri 7am imam nekaj zelo resnega
povedati.

Tretji del.

VI.

Drugi dan je dežilo celo dopoldne, go¬
spod Mauserre pa gospica Holdenis se nijsta
šetala po parku. K sreči je malo ponehalo,
da sem mogel priti v atelier, kjer sem imel
začeti portret gospoje d’ Arci. Kmalu pride
ta za menoj spremljana od soproga. Jaz od¬
ložim paleto, ki sem jo ravnokar vzel v roke,
in gospod d’ Arci, ki je burno podrl vrata,

153

mi deje: — Gospod Flamerin prisezimo, da
se ne ganemo od tukaj, predno ne iznajdemo
sredstva, kako se oprostiti od te intrigantinje!

Njegov akcent je bil tako tragičen, da
ga vprašam, misli-li rabiti otrov ali nož. —
Da se iznebi miši, mi odgovori, treba je ra¬
biti mišjega strupa. Znabiti so vam znana
milejša sredstva; poskusimo je.

Vsede se na stol; jaz dam gospč d’ Arci
fauteuil, sedem na klopico k njenim nogam,
in seja se začne. Ko bi nas bil kdo videl,
rekel bi, da smo vojni svet, ki kuje .plan za
oproščenje kake dežele.

— Kako se je izdala! reče gospod d’

Arci.

— Res je, odgovorim jaz, obledela je,
nij vedela kaj bi.

— Da, imela je podobo zbegane duše,
pridene gospa d’ Arci; cel večer nij delala
drugega, nego od sedeža do sedeža tekala,
ker jej nij bil nobeden po godu.

— Dobro, da se jej vse vidi; v hlinenji
nij še dospela do mojsterstva.

154

— Od prvega dne, ko sem jo videl,
zdele so se mi njene intencije sumljive, njen
staroočansk nosek mi nij dopal.

— Kar mi je najbolj žal, je, da je pre¬
slepila mojega ubogega očeta.

— To dokazuje, gospa, da vi ne raz¬
umete občutkov, ki jih vdiha ženska v ču¬
teče srce bolnika, kojemu streže.

— A kaj ima takega na sebi ta vetr¬
nica? ta nelepota?

— E! gospod, vi veste, da jaz tega ne
verjamem.

— Se vam-li njen duh zdi tako briljanten ?

— E! gospoja, njen duh nij briljanten,
nego postrežljiv, in valjda si je izbrala
pravi del.

— Recite rajši, da je njen duh gola
zvijačnost pa priliznenost.

— Ah! gospod, najbolj rafinovani po¬
litiki reusirajo naj večkrat s pomočjo surovih
sredstev, kajti oni imajo ljudi za take, ka¬
kor so, to je, za velike otroke.

155

— Meni se istinito zdi, da jej hočete
pred nama peti slavodatke!

— Ah! gospoja, jaz bi se ne varoval,
a dober general svojega sovraga ne sme
zaničevati.

Gospod d’ Arci se pokaže nepotrpežlji¬
vega, in zdi se mi, da se je potihoma pri-
dušil. — Čemu bodemo nosili vodo v morje
in tratili čas, deje. Jaz pripoznavam popolno
gospodu Flamerinu, da bistrovidni duh go-
Spice Holdenis nij nepotrebni grm, ki kra¬
soti vrt; jaz izpoznavam v njej, kakor on,
ono malo sadno drevesce, ki da za malo
postrežbe, dežja in za veliko solnca obi¬
len sad. Bog blaži njo in njene špalirje!
Mi se nijsmo sešli, da bi diskutovali njene
Velike zasluge in deviškegracije. Nas vseh želja
je poslati jo čem prej tem bolje v njen dragi
florissant, k njenemu ponižnemu in krepost¬
nemu ognjišču, k njenemu nježnemu oči, ki tu-
guje, da so v njenej nenavzočnosti njegove mo-
gunske gnjati izgubile vso poezijo, k njenemu
čarovnemu, ljubljenemu bratstvu, kojega obleka

156

/

razpada v cunje, kar nij nje, da bi jim za¬
krpala perilo. Smo-li vredni imeti to mistično
golobico? In kaj je prišla delat v filistejsko
deželo ? Jaz vem, gospod Flamerin, da dobro
delo, koje premišljamo, vas dosta menj za¬
nima, nego nas. Mi drugi se tepemo pr o
aris et focis,  a vaše prijateljstvo do go¬
spoda Mauserre-a je tako zvesto, da pozabite
zraven na lastne interese. Smo-li ene misli?
Dobro, nadaljujem. Ne da bi vam hotel oči¬
tati, dragi gospod, vi ste mi trdili pri vašej
česti, da je moj tast, ki jih ima uže tri in
petdeset za soboj, očistil se vse nesnage, in
da bode do konca dnij najpametnejši človek.
Opiraje se na vašo lepo zagotovo sprijaznil
sem se s tastom, in si poradi tega iz prva
le čestital. Bil sem prijetno iznenadjen, ko
sem našel v ženski, ki mu je nekdaj storila
neprizanesljivo budalost, osobo, koje vzvišeni
in delikatni občutki so mi vdihnili takoj prve
dni poštovanje in ljubezen do nje. Le ene
stvari si še želim : da bi mogla legitimovati
tudi formelno zvezo, od koje bi smela pri-

157

čakovati srečno bodočnost. Včeraj je izginil
zadnji zakonski zadržek; toda rudeča luna
je počela pluti nad Charmilles-om, strašna
katastrofa nam žuga. Ne migajte s pleči, slu¬
čaj je važen: v nevarnosti smo videli očeta
moje soproge onečestiti se z lehkomiselno
prodajo in peljati k altarju Lulino guvernanto,
koja teži postati vladarica Charmilles-a, in
vsega, kar zraven spada.

— Moja ne! sežem mu jaz v besedo;
nesreča nij tolika, kakor se vam vidi.

Blagovolite me poslušati do konea, go¬
vori gospod d’Arci. Jaz sem človek mirnega
premisleka, gospod, jaz nemam navade, da
bi me genila vsaka mala stvar. Zagotavljam
vas, da se je moj tast strezil, kar se tiče
prve ljubezni; kaj govorim ? bodisi da je go¬
spa Mauserr-ova še lepa, vendar mu je zdaj
nedopadljiva postava, podoba velike buda-
losti, ki ga je ovirala, da nij postal poslanik
v Carjemgradu ali Londonu. To se pravi ne
imeti odkritosrčnosti reči si: Ti si hotel to,
George Dandin! V njegovo in našo nesrečo

158

so hotela nebesa, Toni Flamerin, naj pride
sem hinavka, ki vzdiguje oči proti oblakom,
in ki se z eno roko tolče ob prsi, med tem,
ko druga diskretno preiskava sosedov žep.
Jaz ne porečem, da ne zna pripravljati bez¬
govega čaja, in iztepati hišnih tapetov, toda
spravila je našega diplomata v pokoj se svo¬
jimi uljudnostmi, s priliznenostjo , z oprav¬
ljanjem, z medenimi sveti, z ekstazami nje¬
nega občudovanja in z očmi, kakoršne ima
karp, ki se je najedel omotice, koje oči mu
ponavljajo od zore do mraka, v visokej nem¬
ščini, da je velik mož. Prosto mu razodeti
jej svoj plamen, prosto njej biti diskretnej,
to je nja skrb, meni to nič mari, a ta nisko-
noga Maintenon si je ubila v glavo postati
mu soproga. Igrala bo krepostnega zmaja,
in videli boste da preskoči, zmoten po njenej
ostrosti, denes ali jutri jamo, naj si bo še
tako globoka. Malo sramote se kmalu požrč.
Tako-le rokovnico sprejeti za taščo, sluga!
To od mene terjati bi bilo preveč, in sklenil
sem iti takoj h gospodu Mauserre-u, ter se

159

zgovoriti z njim odkritosrčno pa odločilno.
Od dveh stvari j eno: ali gre jutri vlačuga
za zmiraj z Charmilles-a, ali pa ga jaz sč
soprugo zapustim. Gospod Mauserre ljubi
svojo hčer, nadejam se, da ga bode moj mali
govor nekoliko genih

Gospa d’ Arci je z nevoljo poslušala to
malo brutalno govorjenje, a opomniti si nij
nič upala; da si je ljubila očo, strinjala seje ipak
raje se soprugom, nego da bi mu ugovarja¬
la. Zahvali se mi dakle s pogledom, ko vi¬
di, da mu ovračam se sledečimi besedami:

— Dragi moj grof, vaše premise se mi
zde ekscesivne in vaši sklepi zelo vetrni.
Temperament gospoda Mauserre-a je melan¬
holičen; on je hipohonder, ki od osode nij
Prejel, kar je želel, in ki misli, da se sme
Pritožiti proti njenej krivici. Pomislimo, da
Je on v starosti, kjer za večino ljudij ljubav
nij drugega, nego potreba druščine, ki jim
Je srce veleva; ženske, ki jim dopadajo, so
°ne, ki jih milujejo ali občudujejo, kratko¬
časijo ali tolaže. Dopalo je nebu pa dolgo-

160

časnemu Amerikanu — Toni Flamerin si pri
tem umiva roke — poslati nam osobo, ki
nij niti rokovnica niti vlačuga; razžaljenje
nij še nikdar nič dokazalo, in gospodičina
Holdenis je z eno besedo inteligentna, ročna,
laskava osoba, ki razumeje umeteljnost, ne-
zapazena splaziti se človeku v občutke, v
reve življenja in jih popraskati tam, kjer jih
srbi. Jaz ne porečem, da čar, ki je okoval
gospoda Mauserre-a, nij nevaren, ako se mu
vda, — niti da .gospodičina Holdenis nij
čestiželjnica, koje domišljija laska nekojim
sanjam, ki jih odpušča njena religija. Po¬
vejmo vse: ko bi gospa Mauserre-ova umrla
denes ali jutri, morebiti bi vi teško zabrani-
li gospodu Mauserre-u zaročiti se z guvernan¬
to njegove hčerke.

Njegov duh je preveč liberalen, da bi
ga premišljevanje imetja in rojstva moglo
odvrniti od njegovega nagnenja; jaz ne po¬
znam človeka, ki bi bil predsodkov tako
prost, kakor on. K sreči je gospa Mau-
serre-ova živahna, zelo živahna, in gospod

161

Mauserre časten mož, ki mu je njena beseda
sveta. Kar se bojim, dragi gospod, je ne¬
primerna'' intervencija, ki bi ga vzburila in
vse skazila. On je ošaben človek; ako se
poda katerikrat svojim mislim, ima malo po-
štovanja do menenja drugih, in njegova pre¬
vzetnost mu ne dopušča, da bi od koga lek-
oije sprejemal. Pri bogu, opustite vi svojo.
Vaše preodkrite izjave bi ga spravile v ne¬
spametne navade, in morebiti bi dovolil svojej
jezi, kar bi strasti gotovo odrekel, kajti vzbu¬
dili bi mu živ okus do osobe, ki mn znade
bolje ustrezati nego mi.

— Jaz mislim, da ima gospod Flamerin
prav, požuri se govoriti gospa d’ Arci, po-
gledavši soproga s kotom očesovim, da bi
izvedela, koliko si sme upati. Mčči je, dra¬
gi Albert, da se nam stvari vidijo prečrne,
in da nesreča nij tako strašna, kakor mi¬
slimo. Toda, bodemo-li mirni, gospod Fla¬
merin? Bodemo-li pustili bolezen tekati po
njenem tiru, ne da bi poskusili kak lek? Bo¬
demo-li trpeli sovraga tukaj ustanovljenega,
Meta Ooldcnis. Roman. 11

162

mesto da bi se požurili oprostiti ubogega
deo njegove gospice družice, ki nij poštena.
Se vam-li intervencija gospoda d’ Arci zdi
nevarna, obrnimo se do gospe Mauserre-ove.
Sigurna sem, da se jej bodo njena pred¬
stavljanja uslišala; ako se šest let ljubi,
mora vendar ostati kaka iskrica pod pepe¬
lom. Idimo jo iskat, odvežimo jej oči, o-
zdravimo jo njenega slepega zaupanja, ki je
prava nevarnost, in iščimo z njo vred sred¬
stva, kako odpraviti brez ropota modre oči,
ki nam žugajo z nevihto.

Ah! gospa, vi me silite, naj vzdihnem,
dejem jaz. Ali ne vidite, da bode to za¬
upanje, koje vi nazivate slepo, a koje se
meni zdi čestivredno, naša rešitev? Z njim
drži brez dvoma v šahu tajnostna tavanja
gospodičine Holdenis, in uzroča, da gospod
Mauserre ne more ničesa hoteti, ničesa upa¬
ti, celo ničesa želeti. Bode-li dobrosrčen
človek izdal ženo, ki veruje v njega, kano v
boga ? Njo zlorabiti, se pravi: hoteti vse
izgubiti. Pri prvej besedi, ki jej jo boste

163

rekli, bode raz-se, iz pameti, zaradi nemira
in nevolje. Ne pričakujte od nje niti pre¬
vidnosti, niti zmernosti, niti ročnosti; ona
bode zaplakala, da se jej bo sovrag zanič¬
ljivo smijal. Čudno sredstvo rešiti obseden
kraj, tako, ako rešitelj biva sam breša!

— Vi odbijate vse, kar se vam predla¬
ga, mi odgovori gospod d’ Arci osornim
glasom. Potrudite se rajši, da doboste kak
pomoček; inače ostanem pri velikem leku, •
to je, pri mišjem strupu.

— Prosim vas, da mi dajte polnomočje,
odgovorim mu jaz.

— Kaj hočete storiti?

— Jaz hočem doseči od bojevalca, naj
vojsko neha.

— S tem, da apelujete na njegovo iz¬
borno občutljivost in na delikateso njegove
lepe duše?

— Ne, z drugimi sredstvi. Ne vprašujte
me, s kakimi; to je moja skrivnost.

— Pa upate reusirati?

— Potrudil se bom; vi pa mi obljubite,

11 *

164

da ne boste gospe Mauserre-ovej o ničem
govorili, in se tudi proti gospici Holdenis
prijazno vedli.

Gospod d’ Arci mi odgovori, da terjam
preveč od njega, da bode dopustil, naj prej
jaz poskusim, potem bode on postopal po
svojej volji. Vihaje si mustače odide, in poje
na potu Frideriku Velikemu najbolj pri¬
ljubljeni refrain:

Je la traiterai, biribi,

A la fagbn de barbari,

Mon ami.

Proti večeru dež poneha, nebo se zjasni.
Ko se drugo jutro vzbudimo, nij ni enega
oblaka bilo na nebu. Sest ura še nij bila,
uže ste nas dve kočiji, pred kojima so raz-
tepali po trije iskri konji, čakali pred te-
rasino ograjo. Vse osobe dojdejo o točnem
času, i gospa Mauserre-ova, kojej je sreča
izsilila junaška dejanja. Ko pride do nas,
imela je še oči debele od spanja, ter bila
zavita, kakor v hudej zimi. Gospod Mauserre
engažuje to zmerznenko stopiti v kalešo, ko-
je vzdignena kapota jo je imela varovati

165

mraza. On sam gre na break, ter pokliče za
sob oj Lulu in njeno guvernanto. Računil je
brez zeta, kajti ta si privošči zločasto ve¬
selje, vsesti se k njim, z izgovorom, da bi
rad poslušal podučljivi razgovor gospodičine
Holdenis. Nem je bil za vse ugovore, in se de¬
la, kakor bi ne bil zapazil, kako je tast mi¬
gal z obrvmi, akopram se je moral končno
uravnati v ženantno druščino. Jaz sedem v
kalešo h gospe Mauserre-ovej in gospe d’
Arci, pa se počnemo spuščati v dir.

Ako želite poznati Bugey, gospA, pa ne-
mate časa iti tja, študirajte izvrstni Joanne-
ov kažipot; meni bi bilo nemogoče, popi¬
sati vam popolno krajine, ki se prehodijo,
ako se gre od Crčmieu-a do paladriškega
jezera. Da-si ljubitelj lepih krajev bodi-si po
okusu, bodi-si po profesiji, pustil sem v Char-
milles-u svoje slikarske oči; druzega nijsem
bil, nego Toni Flamerin, ki je imel kladivo
v glavi. Kaj sem hotel storiti? Tajna sred¬
stva, koja sem si laskal- imeti, zdela so se
mi pri preskušnji dvomljivega vspeha, nijsem

166

se mogel odločiti, da bi se jih poslužil. Da-li
sem hotel bistvo videti v svoje vedenje, tre-
balo mi je videti v občutke. Časi sem mislil,
da sovražim kakor kugo nasprotnika, s ko-
jim sem se sklenil biti, in zaklel sem se, da
bom brez milosti ravnal ž njim; trenotek po¬
tem sem počel dvomiti nad sovraštvom, ki
se je spremenilo bolj v ljubosumnost, nego
v zamrzo. Vi ste čitali Tassona in epizodo
o očaranem gozdu, kojega razčarati se je
poskušal Tankred. A razčarati bi si bil mo¬
ral poprej lastno srce, kajti znano vam je,
kaj se je zgodilo ž njim in njegovim mečem,
ko mu je drevo, koje je hotel presekati, poka¬
zalo obličje one Klorinde, o katerej si je
laskal, da je več ne ljubi. Jaz sem se pra-
šal, sem-li popolno ločen od Klorinde, bi-li v
odločilnem trenotku ne čutil, da se mi v roči
trese meč neizprosljive pravice. Edini izhod
mi je bil, računiti na neprevideno, na kaj
slučajnega, kar bi mi udihnilo kak sklep; a
kaka ročnost je to, ako se človek slučaju

167

meče v naročje? Gospod d’ Arei ne vem kaj
bi bil dejal, ko bi mi bil videl v misli.

Tako je deloval duh; odpustili mi boste,
da sem obiskal najlepšo deželo na svetu, pa
je ne videl. Ipak se setim dolgih vrst gričev,
od hrastov obsenčenih, ki so bili okvir plo¬
dovitim planjavam, pokritim z bogatimi set¬
vami. Sli smo kaki dve uri po planjavi, ob-
sejani s holmci; dospevši na vrh enega teh
holmcev zagledamo druge, ki so se kakor
amfiteater razprostirali okolo nas, ovenčani
z  lepimi vasmi, špičastimi stolpi in ihasivnimi
gradovi. Tudi se spominjam lepih sel, kojih
pobeljene hiše so ostajale za nami; setim še,
da je pod napušom vsake teh hiš visela lesa,
na kojej se je sušil sir, skozi okna pa se je
Čulo brenčanje kolovratov in ropotanje statev.
Zdi se mi, da je stal pred vsako hišo košat
oreh, čigar podolgana senca je mirno spa-
vala na cestnem prahu, na levfej in desne jr
kopice slame in potem nezmerna polja de¬
telje, koruze, cvetoče ajde, v sredi kojih so
se vzdigale brajde, obložene z barvajočimi

168

se grozdi in držeče se, kakor bi hotele ple¬
sati, pijane od svojega lastnega sadii.

Konji počno iti navkreber, meni pa se
izčistijo ideje, in dolgo sem ogledoval čarovno
dolino, ki je bila enaka onej Poussinovej
sliki, na katerej je zedinil vse prizore la-
danjskega življenja. Na dnu je sekalo dvoje
ljudij šoto, tretji pa jo je skladal na kup,
malo naprej je bila njiva, na kojej so ženske
žele grah, malo naprej so deklice prale v
potoku, ali dečki rezali vrbove šibe, pa zopet
travnik, na kojem so se pasle krave pa bel
konj; na drugej strani doline je bilo dobro
obdelano, plodno, krasno polje, po kojem seje
šetala brana, ki so jo vlekli štirje voli. Možje,
žene, otroci, vse je kramljalo in se smijalo.
Šotorezci so klicali ženjice, brana je perice
opozorovala; zdelo se mi je, kakor da bi se
bila tudi goveda pomenkovala, in sodila o
veselji onih ljudij. Razprostrte čez ta prizor
previdljiv sopar in milobo jesenskega solnca,
ki popije sproti vsako kapljico zemeljskega
znoja; ne, Poussin nij bolj ega naredil.

169

C

Jaz vem še neko bolj zanimivo stvar,
nego so najlepše krajine v Bugey-n; to je
prizor, ki nam ga podaje srečna duša; pom¬
nite pa, da ne sme biti last hudobneža ali
norca. Gospa Mauserre-ova mi je podavala
ta prizor. Bila je poosobljena sreča; svetila
se je, bodi-si da v očeh bodi-si pri smehu.
Svit jo je obdajal enako flujidu. Lahko bi
se bilo mislilo, da živi stoprv dva dni; svet
ji je bil čarovna novica, najneznatnejši ob¬
jekti so jej prouzrokovali osupnenje, oča-
ranje. Bogme, menda je ta dan vprvič videla
solnce. Njen pogled mu je rekal: — A pro-
pos, ti veš, da bodem v desetih mesecih nje¬
gova soproga! Ta nježna duša je hotela raz¬
liti veselje povsodi okolo sebe, v pijanosti
oblagodariti vse, kar jej je prišlo nasproti.
Podučila jo neko pastarico puranov, kako
ravnati s to živalijo. Rekla je vstaviti voz, pa
je tekla k njej, ter začela objemati dete, ki
je v zanošeni in raztrgani obleki letalo po
travniku; purani priteko, ter začno kavljati
okolo nje. Zapuščajejo, stisne jej zlat v roke.

170

3

Malo naprej izprazni si mošnjo, spustivši vse
ostalo v klobuk starega prosjaka. Jaz pa
gospa d’ Arci sva se pogledovala s kotom
očesa; ta pogled je povedal dosta stvarij.

Od doline, ki me je domislila na Pous-
sina, do abretske vasi, kjer smo se vstavili,
da bi zajutrkovali, imel sem menj zabave,
in zagotoviti vas morem, da pot, ki smo jo
storili, nema enake. Šla je skozi alejo iz
sadnega drevja, najkrasnejšo, najčarovnejšo,
pokrito s tako volno travo, da sem si želel
biti janec, da bi jo jedel; drevje, ki je bilo
lepo v vrstah, med kojimi je bila naša pot,
segalo je čez cesto, ter se nam upogibalo
bogato obloženo nad glavo. Gospoda Mau-
serre smo došli še le v Abretu; vozil je
kakor veter, kajti purani ga nijso motili.
Pa je tudi vodil breaka slabočud človek, ki
bi bil valj da rad še tri iskre konje, da bi
še bolj hitel. Vi bi mi ne verjeli, da si je
bil gospod Mauserre po okoliščinah malo
podoben. Bila sta v njem dva človeka, ko-
jih eden si je znal zapovedovati, drugi pa

171

Čisto nič. V Draždanih je bil imel opravek
z bodečo stvarjo, in videl sem ga, kako ji
je protistavljal neobčutljiv in priprost obraz;
— kar pa je imel paziti le na samega sebe,
nij se znal več hliniti, nevolja se mu je po¬
kazala na obrazu, da jo je vsak lahko bral
kaho iz odprte knjige.

Bil je teman celo jutro, kakor duri ka
kega zapora. Po odhodu od mi^e dobi po¬
vračilo. Bila je na vrtu gostilniškem tarča.
Gospod Mauserre izterja gospoda d’ Arci,
ter zadene potem trikrat zapored 'središče.
Gledalci počno ploskati, biser vseh guver¬
nant pa vsklikne: — Povejte nam dakle,
gospod, enkrat za vselej, katerega talenta
nimate vi! — Gospod d’ Arci ustreli prvič
v prvi krog, pa prekolne pištolo; vstreli
vdrugič, pa ravno tako nesrečno. Zaveže se,
da se ne gane z vrta, dokler ne bo imel
središča, pa zagleda, da se je njegov tast
izgubil, ne da bi ga čakal. Vse gre k vo¬
zovom. — Ravno o pravem času ste še do-
sli, deje mu gospa Mauserre-ova; — potem

172

resnejša: — gospod Mauserre se pritožuje,
da imate slabo navado, nagajati gospici
Holdenisovej; ko bi to dolgo trajalo, moglo
bi bivati na kvar duhu njene gojenke. . -
Mi smo jako srečni, da je guvernanta dobi¬
la tako absolutno gospodarstvo nad našo
nepodučljivo neporednico! — On se začne
zaničljivo smehljati, jaz ga dregnem v roko,
da je opustil odgovor.

Po odhodu iz Abreta smo šli dobro uro
po precejšnjem klanci; ko pridemo do vrha,
pustimo veliko cesto ter gremo po stranskej
poti, ki pripelje v kakih pet in dvajsetih
minutah v vas Paladru, ki je malo korakov
od jezera, na podnožji cerkvice, ki je zidana
na holmček. Gospa, ker sem videl palod-
riško jezero, govorim vam lehko o njem;
videl sem ga tako blizu, storil sem ž njim
tako znanje, kakor bi ne bil želel. Ako
ljubite statistiko, povedal bi vam, da leži
kakih petnajst sto čevljev nad morskim po¬
vršjem, da je skoraj dve milji dolgo, eno pa
široko, da je zelo globoko, da mu je voda

173

mineralna in proti več boleznim zelo aktivna,
pa da ima saponast (mjilast) okus, kar pa
rib ne ovira, da bi ne živele v njem. A re¬
čem vam rajši, da se ne sme iti v Bugey,
ako se ne misli ogledati to krasno jezero,
kojega okolje je ljubeznjivo, in kjer se na¬
hajajo ponosni jeseni; kojega bregove okvir-
jejo na enej strani najlepše obdelane, na
drugej gozdnate in divje gore. Dnevne ure
in samovolje vetra barvata ga zdaj z biser¬
no bojo, zdaj z azurno-modro ali svinče¬
no sivo. Naravi je dopalo zbrati tukaj vse
različnosti, zalive, predgorja, šope dreves,
tresoče nad vodami svoj kinč; tja je posta¬
vila sivo skalo, naj jo umivajo igrajoči se
Valovi, malo naprej zopet plešejo v krogu
hitri vrtinci. Ako pridete kedaj tja, posta¬
vite se na bregu na skalo, pa se ozrite na
levo. Onstran jezera in njegovega bieja vi¬
deli boste na prvej planjavi zastor srebrno-
listili vrb — dalje od vrb visočina, osenčena
od lepih orehov, izmej kojih se vzdiga zvo¬
nik in stolpovi gradu, in, ako je zrak čist,

174

prikaže se vam Mont-Blanc v vsem svojem
veličestvu bliščečega se snega, odkrivajoč
vam nakrat svoja dva stolpa, kojih prvi se
spušča doli proti Francoskej, drugi pa je
enak orjaškemu zidu, kojega vrhunec bi
valjda komaj postojna dosegla.

Kažipot, gosp&, podaje vam le obris le¬
pot paladriškega jezera; a ne povč vam, da
je to kraj, kjer se morejo doživeti neprijet¬
nosti. Ona, ki sem jo doživel jaz, mi je
jasno dokazala, da ima pridigarjevo opravilo
gotove nevarnosti, in da imajo Nemci večkrat
zelo čudne misli.

VII.

Dve uri po dohodu zadremlje gospa
Mauserre, sita jezera in Mont-Blanca in utru¬
jena zaradi pota, na kanapeju hotela les
Bains;  Lulu, ležeča na blazinici, jej je spala
pri nogah. Pričakovaje ure obeda, povabi
gospod Mauserre, ki je bil tak junak v šahu,
kakor v streljanji, gospoda d’ Arci, da bi ga

175

ponižal, na partijo šaha; ta pa jo sprejme v
nadeji himeričnega povračila.

Meta odide ; šla se je sč svojimi mislimi
šetat na obrežje, kamor je ravnokar došel
z druge strani čoln. Čolnarji, ki so bili v
njem, priklenili so ga btli ravnokar za kol,
ter ovili jadra okolo jambora. Imela je do¬
mišljijo stopiti va-nj; videl sem jo, kako se
je vsela na sprednji del, ter bivala tamo
nepremaknena, nagnena k vodi, ki jej je valjda
nadomeščala zrcalo. Priložnost se mrje zdela
ugodna; malo sekund, pa sem bil pri Meti,
odpel nalahko verigo, prijel za veslo ter
pehnil čoln od brega.

Od konca se mi je zdela malo ostrašena,
videča se samo z menoj v tej zibajočej se
lupini; prosi me, naj jo peljem h kraju. Jaz
je nečem slišati, nego pridno veslam naprej.
Počasi se umiri, ali resignuje. Vsede se na
zadnji del blizu krmila. Ko prideva v sredo
jezera, popustim veslo, ter izročim čoln ve-
trovej volji. Ona me pogleda pazna, izpraše-
vaje mi obličje in molk.

176

Našel sem dan poprej v grajski bibli-
joteki staro izdajo knjige „les Provinciales“,
ter vteknil nos va-njo. Eden stavek me je
posebno osupnil in se mi obranil v spominu.
Naslonivši se na jambor, denem si roke na-
vskriž in počnem govoriti: — Zares, moj
oče bi hotel imeti opraviti toliko z ljudmi,
ki nemajo religije, kakor z onimi, ki so v
njej podučeni notri do intenci je, kajti konči
intencija onega, ki rani, ne lajša ranjencu
bolečin. On niti ne ve o tej tajnej intenciji,
on le čuti udarec, ki ga je dobil. Kar se
tiče mene, bilo bi mi vse eno, da-li me bije
človek, ki ima vzvišene občutke, ali poulični
potepin, kojemu druzega nij mari, nego pest.

Potem pristavim: — Ah, kako velik člo¬
vek je bil Pascal, in kako nevarna veda je
kazuistika.

— S kom pa govorite? me vpraša ona
smehljaje se. Ali z nebom, ali z ribami, ali
z menoj?

— Z nekom, odgovorim jaz, ki mi je
več nego enkrat očital, da sem lahkomišljen

177

človek, in kojemu zdaj odgovarjam: — Srečni
so lehkomišljeni ljudje, jutri razdenejo zlo,
ki so je včeraj naredili. Onih pa se bojim,
ki delajo vse s premišljenjem, in o teh je
govoril Pascal, ko je dejal, da človek nij
nikdar večji malovrednež, kakor kadar je iz
prepričanja. —

Ona pogleda olcolo sebe, ter deje sladko:
— Jaz ne vidim nobenega jezuita, ki bi
mu vaš govor veljal. Vi veste, da mi moja
odgoja ne dopušča ljubiti teh dobrih očetov,
kakor jih i vi ne ljubite.

Jaz primem zopet za veslo; kmalu ob-
jadram malo predgorje, katerega senca nama
je skrivala vas in kotčl. Meta se nij bala;
reče mi mirnim glasom: — Kaj se bo od¬
govorilo Lulu, ko bode prebudivša se, pra-
šala, kje je guvernanta. Je-li to odpeljatev?
Ah! pozabila sem, da je denes prvega sep¬
tembra, in da bi midva morala imeti denes
rendez-vous; toda jezero nij pokopališče. —
Potem obrne glavo ter ogleduje Mont-Blanc,

Mota Holdeuis. Roman.

12

178

ki se je kazal v svojem orjaštvu zadaj za
orehovim drevjem.

Zopet popustim veslo, ter se naslonim
na jambor. Delati počnem cigareto, kojo po¬
tem prižgem. — Jezuiti imajo dober hrbet,
začnem govoriti. Mogoče je, da so iznašli
lepo umeteljnost, da lebko delajo protivestno;
a slišal sem, da se kazuistika kultivira i v
tacib deželah, ker ti patri nijso po godi. Vi¬
dijo se tam ljudjč, ki ročno iščejo dobrih
uzrokov, da bi opravičili najbolj neopravič¬
ljive stvari. Drugi zopet se poslužujejo vere,
da bi posvetili svoja poželjenja. Dejanja, ki
jih činijo iz interesa, so jim pobožna. Ti božji
otroci smatrajo celo zemljo za svojo dedino,
in, prepričani, da jim je nebo izročilo skrb
zavezati hudobneže k povračilu, položč, se
solznim očesom, roko na njihovo imetje, katero
si osvojijo.

Jaz vržem cigareto v jezero. — Govo¬
rilo se mi je o nekej grešnici, nadaljujem,
ki je, da se govori resnica, grešila samo en¬
krat; življenje ji je bilo tako milostno, da

179

je našla srečo v svojci pregrehi. Nek svetnik
•pride mimo, in videč to srečno grešnico,
vsklikne: — Kak zapeljiv izgled! Božja po¬
stava tega sveta je red, ki ga je ta ženska
prestopila. V interesu neba in dobre nravi
moram jej vzeti imetje, katero je tako grešno
pridobila; vzel jej bom hišo, vzel jej bom
dete, vzel jej bom minolost in bodočnost,
spomine in nade, vzel jej bom vse, in bog
mi poreče: Dobro si delal, angelj luči! eden
nered je menj na svetu. Plamen Stopi Meti
v lice; zakriči mi: — Nekaj dnij govorite v
uganjkah; povejte mi enkrat za vselej, kaj
mislite, in katere infamije me sumničite.

— Tam-le doli, odgovorim jej, v vaškej
gostilni, je ženska, ki mirno spava. Da bi se
nikdar ne vzbudila več! kajti neki dan jo bo
tri obup, ker videla bo , da je gospodičina
Meta Holdenis storila čestivredni in smeli
sklep, poročiti se z gospodom Mauserre.

Njeno obličje dobi jezen in suh izraz,
kakoršnega pri njej še nijsem videl. A to je

bil le teatraličen čin, scepa se kmalu spre-

12  *

180

meni. Skoraj divji pogled, kojega so njene
oči uprle v mene, kakor čebelino želo, osladi
se počasi. Stisnena ustna se zravnajo, na-
grbljeno čelo postane gladko, kakor zrcalo;
povesi glavo, in zdelo se mi je, da so jej
solze padale čez trepalnice. Jaz čakam, da
bi začela govoriti; a čakal sem zastonj. Gor¬
ska jezera so samovoljna in fantastična. Ko
sva stopila v čoln, nij bilo niti sapice v zraku,
niti gube na vodnem zrcalu, katero je bilo
srebrno-modre boje. Kmalu dobi od brega
prišla senca smaragdovo barvo; zeleno, ki
je počasi zmagalo ažurno, se razlije po vsem
jezeru, koje počne pluskati. Čoln je bil na
sredi vode. Vedno bolj v zadregi zaradi Me¬
tinega in mojega molka sklenem vrnitev.
Namerim jo proti vasi, kamor je veter pihal;
odvijem jadra, prašaje Meto, hoče-li prijeti
za krmilo, koje je bilo le treba držati na
ravnost. Ona mi odgovori z znamenjem očij,
ter prime krmilo s sigurno roko. Jadra se
napihnejo, čoln začne iti kakor konj, kojega

181

se je udarilo z bičem: kmalu se nama približa
obrežno bičje.

Meta obrne glavo; na pol odprta usta
so jej pile hladui veter, prša so se jej vzdi-
gala. — Recitovati vam hočem še enkrat
Tulskega kralja,  zamrmra; poslušajte
dobro. — In s tistim glasom, kakor nekdaj
začne vrže, ki sem jih tudi jaz vedel, brez nje:

Es war ein konig in Thule
Gar treu bis an das grab,

Dem sterbend seine buhle
Einen goldnen becher gab.

Veter postaje vedno hladnejši. Namah
se razpne jadro na vso moč, ter vihra, kar
se jambor ne ulomi. Jezero postane sivo,
se počne peniti in vršeti, kakor da je srdito.

Meta se nagne nerodno, da se čoln na¬
gne in zajame precej vode. — Varujte se,
rečem jej jaz; še enkrat tako, pa lahko
utoniva.

Prišla je bila do zadnjega odstavka:

182

Er sah ihn stiirzen, trinken,

Und sinken tief ins meer.

Die angen thaten ihm sinken,

Trank nie einen tropfen mehr.

Dvakrat ponovi te zadnje verze; potem
me pogleda, in njena postava se mi zazdi
čudna. Odvzame si klobuk; veter si začne
igrati z njenimi lasmi, da jej plavajo po če¬
lu; lica se jej žare, v temelji očij, ki jih je
imela uprte na-me, vganjala je svoje burke
tajnostna budalost.

— Vaša ciganka, vsklikne, je bila le-
žnjlvka; ali mi nij prerokovala, da bom ži¬
vela sto let? — Potem pristavi s tišjim gla¬
som: — Denes bi morala odločiti, bodeva-li
živela skupaj, ali ne; ker vi ne mislite več
na to, umreti hočem z vami.

To izgovorivši sune s krmilom tako strašno,
da se čoln obrne in da vaš sluga pride šest
čevljev globoko pod vodo.

Gospa, na tem svetu se ne ve, kaj ko¬
risti, in kaj škodi. Nikdar bi si ne bil do¬
mišljal, da mi bode občevanje s prijateljem

183

Harrisom kedaj kaj koristilo. Streznovši se
in prišedši iz dna jezera na površje, domi¬
slim se na prvo dolgočasnega Amerikana,
ter si čestitam, da sem bil v Genevi tri me¬
sece ž njim skupaj, kajti, ker sva se kopa¬
la vsaki dan v jezeru, postal sem dober
plavalec; — bodite prepričani, da so se mi
v tem trenotku vse moje slike, minole in
bodoče, zdele prava malenkost v primeri z
možnostjo, držati se na vodi. Misli se mi
sčistijo in pride mi na mar, da se blizu
mene utaplja ženska, kojo sem imel rešiti,
ali pa poginiti ž njo. Vi smete misliti, kar
volite, gospa; a k temu činu me nij silila
niti humaniteta niti usmiljenje: vprvič sem
čutil neko biro zaljubljene besnosti. Vse sem
odpustil Meti, samo zaradi šarmantne in
hvalevredne namere, utopiti Toni-ja Flameri-
na; zdelo se mi je, da življenje brez nje je
nemogoče. Ta občutek se vam bode zdel
ekstravaganten, in mislili boste valjda, da
voda paladriškega jezera, kojega sem se dobro
napil, združuje z drugimi dobrostmi i to, da

184

bolj upijani, nego rensko vino. Gospa, da
se ekstravaguje, nij treba piti; malo nespa¬
meti je v vsakej človeškej strasti. Srce člo¬
veško pač zna upijaniti.

Jaz pridem na vrh, a Mete ne zagledam.
Strah me malo poneha, ko jo zagledam vi¬
seti pod čolnom; za obleko seje bila natek-
nila. Hitro jo oprostim. Zavest je bila iz¬
gubila popolno; a posebno se nijsem bal.
Kajti komaj eno minuto je bila pod vodo.
Lahno gibanje prstov me je pomirilo do
cela. Vzdrževaje jej glavo z levo roko, pla¬
vam z desnico in z nogami tako izborno, da
vem, da bi me bil še Harris zadovoljen.
Koncem nekojih trenotkov dospejem srečno
do brega.

Prva skrb mi je bila, položiti Meto na
tla; kmalu odpre oči, a takoj jih zopet za¬
pre. Jaz jo vzdignem ter tečem ž njo proti
gostilni, ki nij bila daleč. Sredi pota me
srečata dva brodnika, ter me besno začneta
zmerjati, ter terjata čoln nazaj. Pokažem
jej ga s prstom, zagotavljaje ju, da je v do-

185

brem stanu, akopram ga nijsem videl. Po¬
časi se unježita, in moja mošnja, ki jima jo
dam, je bila tako nabita, da spremenita glas,
ter mi hočeta pomagati nesti dragoceno bre¬
me, a nij mi bilo mari, da bi mi kdo po¬
magal. Gospa Mauserre, ki se je probudila,
je ravnokar prišla iz hotčla z Lulo, da bi
naji poiskala. JZagledati naji, in misleči, da
se je izgodila nepopravljiva nesreča, vskli-
kneti, da mi je vse po ušesih zvenelo. Čol¬
narje, ki so terjali čoln nazaj, sem lahko
pomiril; več truda sem imel z Lulo, ki me
je izpraševala, kaj se je izgodilo z njeno
guvernanto. Kar je bilo še bujše: gospod
Mauserre zasliši te krike. Namah popusti
šah, skoči na dvor, in mislil sem, da bode
stvar z njim prav resnobna. Gledal me je s
prebodljivim in besnim očesom. Jaz se po¬
kurim pregnati mu nepokoj, zagotavljajoč, da
je Meta živa; a nepokoj menim da ga je
menj trapil, nego grizeČa nevolja, videti jo
stegneno na mojih rokah, njeno lice proti
mojemu, njene lase po mojih sencih.

186

Vrže se na-me, z vzdignenimi pestmi,
ter zakriči: — Vi ste ubog norec!

Ta krik mi je bila mera globočine nje¬
gove njegove rane. — Vi se spozabljate, go¬
spod, odgovorim mu hladno. — In, odpahnov-
ši si ga s spleč, vstopim v gostilno, kjer od¬
ložim breme. Nij ga entuzijazma, ki bi imel
vedno vztrajnost, i meni so bile moči pri
konci.

Gospod d' Arci je bil pritekel; vzdig-
novši pleča in gledaje Meto, ki je bila ble¬
da, kano smrt, deje mi: — Kaka komedijan-
tinja! — Potem mrmra med zobmi: — Misel
je bila izvrstna; a srca vam je manjkalo.

VIII.

Neprenehljiva skrb gospoje Mauserre,
katerej je pomagala sneba in gostilničarica,
vzbudila je kmalu biser vseb guvernant. Ko
so jo bili slekli, položč jo v gorko postelj,
kjer je dobila takoj vso zavest; zakliče Lulo;
ta priteče, ter pade na-njo, veselja vsa pijana.

187

Med tem časom zamenjal sem bil jaz
svojo mokro obleko proti kmetskej opravi,
ter se šel v kuhinjo grčt. Tam najdem go¬
spoda Mauserre. — Vi se mi imate odgovo¬
riti, mi zakriči.

— Dovolite, odgovorim jaz živahnim
glasom, mislim, da imam jaz od vas terjati
računa.

Staro prijateljstvo premaga njegovo ljubo¬
sumnost in srd, da mi reče najljubeznjivšim
obrazom: — Vi imate prav; kričanje Lule mi
je zbegalo duha. Oprostite, prosim vas, in
objemiva se.

Jaz mu sežem v roke, a uzroka ladje-
loma mu ne povem tako na drobno, kakor je
hotel. Vse, kar je mogel izleči iz mene, je
bilo to, da je gospodičina Holdenis izvolila
trenotek, ko je veter pihal z vso močjb, pa
nerodno sunila s krmilom.

— To dokazuje enkrat za vselej, pri¬
stavim jaz, — da so ženske slabi piloti; ne
dajmo jim krmila niti na vodi, niti na suhem.

Nemiren, da mu nijsem vsega povedal,

188

stisne me k oknu, in pogledavši me belim
očesom naravnost v obraz reče: — Ali imate
resne misli o gospici Holdenis?

— Kaj to vas briga? odgovorim mu.

— Zanimam se za vaji, in zdi se mi,
da nijsta ustvarjena drug za drugega.

— Za koga je ona dakle ustvarjena?
prašam ga gledaje mu naravnost v lice.

— Za mojo hčer, katerej je zelo po¬
trebna. Kaj ne, vam bije srce za-njo.

— Lehko da, rečem mu. A moji občutki
nijso nikomur mari, razen njej.

Komaj izgovorim te besede, oznani se
nama, da je obed pripravljen. Imel sem pravi
burginjonski tek; dobro sem si ga bil zaslužil.
Delal sem obedu čast, osobito nekej ščuki,
ki se je zjutraj vjela baš na onem kraji, kjer
sva se z Meto imela potopiti; ta produkt
paladriškega jezera se mi je zdel delikaten;
gospod Mauserre je jedel koncem zob, in
niti treh besedij govoril. Gospa Mauserre nij
mogla strpeti, da bi me ne prašala o nav¬
tičnem dogodjaju, ter se mi zahvalila, da

189

sem rešil njej tako drago osobo. Gospod d
Arci je utikal kos za kosom, da bi mu ne
bilo možno govoriti. Gospa d’ Arci me je
gledala mirnim smehljanjem, ter mi čisto
tiho dejala: — Lepe ščuke so v tej vodi.

Med surovim maslom in sirom zapusti
nas gospa Mauserre, ter gre gledat, kaj počne
Meta. Prišedša nazaj nam pove, da se juna¬
kinja dneva počuti bolje, da se je, izpivša
juho, hotela vzdigniti, in da je ona poslala
iskat druge obleke, ker Metina nij.Je suha.
Lulu, ki nij mogla biti brez guvernante, ho¬
tela je k njej. Nij se jej pustilo; tu počne
jokati ter tresti se, kakor nekdanje lepe dni.
Da bi jo utolažila, vzame jo gospa d’ Arci
na kolena ter jo niha. Jaz se umaknem na
vrt, da bi zapalil cigareto.

Luna, v drugem krajci, je razsvitijevala
Polovico jezera; na drugej polovici je ležala
orna senca. Jezno nij bilo več; a ostala mu
je neka nema nevolja; časi so mu zajecljali
valovi pretrgane besede: vedlo se je, kakor
dete, katero v jezi uhvati spanje, da čisto

190

potihoma godrnja v sanjah. Domislim se, pa
grem iskat Mete; zdelo se mi je, da imava
po najinem dogodjaju dosta povedati drug
drugemu.

Vstopim v gostilno, skozi zadnja vrata.
Z volčjim korakom idem po stopnicah, spla¬
zim se do konca koridora, a ko mislim po¬
trkati, zapazim, da Meta nij sama. Dejala
je nekomu: — Povejte mi kaj novega o mo¬
jem rešitelju.

— Čarovne čudi je, odgovori teman glas,
kojega sem izpoznal za 6ni gospoda Mauserre.

Prva volja mi je bila burno odtvoriti
duri, druga, biti miren pa poslušati; a iz
dobre vesti vzhajajo skrupuli, kakor dobra
zemlja rodi dober plod. Da bi se odtegnil
izkušnjavi, ukradem se kakor tihotapec v
sobo, kjer sem se bil preblekel. Hotel sem
se vrniti, pa zopet zaslišim dva glasa zače¬
njati razgovor. Spomnite se, gospa, ako ke-
daj pridete v Paladru, da so v hotelu „Bains“
postelje mehke, jedi v dobrej meri, ščuke
delikatne, a da so stropi in stene tako tenjke,

191

kakor list kartona, da se iz ene sobe v drugo
vse sliši, in da je treba svoje tajnosti jako
tiho mrmrati. No n bis in idem,  pravijo
juristi, kar znači, da nij treba imeti vesti
dvakrat zapored v taistej stvari. Ta pot sem
poslušal, in slišal.

— Ali ne smem tedaj vedeti, kdo vaji
si je izmislil ono promenado na vodi? reče
gospod Mauserre suhim, skoraj zapovedujočim
glasom.

— Jaz še sama ne vem, gospod; meni
se zdi, da se je ladija sama odklenila.

— In vam se je zdel zelo naraven in
Čudozgoden tete-a-tete z mladim možem,
kojega čislam, a ki je valjda slab sodnik
v pitanjih skladnosti?

— Jaz nijsem ravnala prav, reče po¬
hlevno. Pozabila sem svojega stanu, in gu¬
vernanta vaše hčere, gospod, vas prosi zaradi
tega oproščenja.

— Jaz v tem trenotku nijsem oče svoje
hčere, jaz sem človek, ki je mislil da ima
Prav, ako. .. — Nij se mu zdelo končati

192

stavka; rajši začne drugi: — Ali nij denes
prvega septembra? Kaj ne, denes vasje imel
Toni zahtevati roke? kaj ste mu odgovorili?

— Nij mi bilo treba odgovarjati, gospod,
ker me nij ničesa prašal.

— Ipak je ladij a zelo dobro izbran kraj
za izpovedi; človeku nij treba riskirati, da
bi ga kdo zmešal. Ali je bila njegova izpo¬
ved goreča? Je-li uporabil okoliščino, kakor
bi jo priročen človek? ali je bil podvzeten?

— Ali mislite pač, gospod, s kom go¬
vorite ?

— Kmalu bi mislil, da vajin ladjelom
nij bil slučaj. Gospod Flamerin si je hotel
preskrbeti veselje rešiti vas, in še večje, nesti
vas deset minut dolgo na svojih rokah. Kako
vas je imel naravnost k svojemu srcu pri-
tisneno! Ali je res, da ste bili čisto ob zavest?

Te besede so jej bile morebiti malo pre¬
več; čisto na glas vsklikne: — Se ve da,
gospod Flamerin si je dovolil z menoj velike
prostosti. Kar me tolaži, znabiti bodem kedaj
njegova soproga.

193

— To ne boste nikdar.

— Ako hoče, kdo mu more braniti?...
Vi ste pozabili, da je prost; da, prost je on!

Te besede ga osupnejo, in zdi se mi,
da je izpahnil globok vzdihljej ; a moči je
tudi, da je bila to le iluzija; v nekaterih slu¬
čajih mi zveni po ušesih.

— Akopram zametujete moje svete, začne
sladkejšim glasom, upam vsaj, da svoje rod¬
bine ne boste izpustili iz nemar. Zagotavljati
vas moram, da vam oča te poroke ne bode
dopustil.

— Ste mu li dakle pisali? Kako zlo¬
rabljate moje zaupanje!

— Odgovoril mi je s poštnim obratom,
da bi bil gospod Flamerin brez dvoma do¬
bra partija, a da hoče za zeta človeka, ki
ima resnobnega duha in stroga načela, pa
da se taki ljudje ne nahajajo med umetelj-
niki. Ta izjava mu dela tim več česti, ker
je, kakor se mi zdi, v situvaciji, ki nij, me¬
nim da, cvetoča.

Meta Holdenis. Romati,

13

194

— Vam je-li govoril o svojem položaji?
praša ga ginena.

— Jaz sem mu zelo hvaležen za to za¬
upnost. Nekdo ga sili za druga v podvzet-
je, v katerem bi v kratkem času zopet obo¬
gatel; a terja se od njega kapital, ki ga
nema.

— In ki ga prosi od vas?

— Srečen bom, da bom mogel kaj sto¬
riti za očeta Mete Holdenis.

— Ah, gospod zakaj hočete od hčere,
naj se poteguje za vas proti svojemu oči, in
vam pove, da, akopram je pošten in lojalen
človek, se vendar podaje himeričnim ponud¬
bam; da je nesrečen v vsakej stvari, katere
se loti; da mu boste izkazali slabo službo,
ako mu osrčite domišljijo; da ne boste nik¬
dar videli posojenega denarja, in da bi se
moj ponos zaradi tega ne mogel utešiti ? . . .
Terjam vas, gospod, da imejte srčnost, od¬
reči mu prošnjo. Pripravljena sem, ako
treba, na kolenih prositi vas, da me uslišite.

— Pomirite se. Odrekel mu bom, ker

195

me vi prosite. Zagotavljam vas, da ne po¬
znam tako plemenitega in tako ljubeznjivega
srca, kakor je vaše.

— Vi pa gospod, vi ste dobrost sama.
• . . Vendar ste me nedavno silili, naj se
prepiram tako nedostojno.

— Zdi se mi, da je promenil prostor,
ter se jej približal.

— Zadnjič vas prašam, ali ga ljubite,
ali ne? reče jej.

— Pustiva ta predmet, gospod; hudo
mi deje z vami prepirati se.

— Tedaj nečete potolažiti mojega ne¬
mira? reče skoraj prosečim glasom.

— Komaj da verujem vaš nemir; prej
ki govorila o despotizmu, ko bi ne bili tako
dobri.

— Tedaj vam je moje trinoštvo nepre-
aesljivo? —

— Rada bi se vam dala vladati, go¬
spod ; a mi živimo, dostavi živahno, v času,
ko naj bolj podvržena ljudstva hočejo vladi
izreči svojo misel.

13 *

196

— Iločete-li, da jo tudi jaz izrečem?
Vi me hočete siliti, naj vam povem, kar sem
si obljubil vedno molčati? . . . Da, jaz sem
despot, in moja tajnost. . . Ah! ne morajte
me da bi govorili, vi ste me očarali!

Potem nastopi dolgo molčanje, vsaj me¬
ni se je zdelo dolgo. Gospod Mauserre za¬
čne končno: — Jaz ne vem, kaj boste mi¬
slili od mene; se vam-li moja izpoved zdi
zaničljiva, ali smešna?

— Jaz vas ne sodim, gospod, odgovori,
zdi se mi, da sanjam. Vi se prevar jate, vi
si delate iluzije. Kdo sem jaz, uboga de¬
klica brez duha in brez lepote, da bi se da¬
la ljubiti možu, kakoršen ste vi ? To bi
bila večna slava mojega življenja; a ljubši
mi je mir, nego ta nevarna čast. Kako sem
bila srečna na vašej strani! ih! gledite me
obsojeno jutri zapustiti Charmilles. Gospod,
kaj ste storili? Kako ste kruti!

— Vi me hočete zapustiti ? vsklikne na
vso moč; tega jaz ne dopustim.

— Ko bi ostala, kako življenje bi to

197

bilo v hiši, kjer bi vas rada iskala, pa bi
mi previdnost, dolžnost — vse velelo ogibati
se vas? Z bogom! sladka svoboda, ki je
imela za-me in za vas toliko Sara.

— Vi ostanete, vam pravim; a ne bo
vam treba ogibati se me. Obljub ujem vam,
da ne boste slišali niti ene besede več, ki
bi vas utegnila raniti ali osupniti. Ta dan
je strašan, pozabiva ga. Naj bo jutri, ka¬
kor je bilo včeraj, pozabiva oba, da sva se
sešla na prokletem kraji, kjer me je ljubo¬
sumnost pritirala do razuzdanosti.

— Kaj terjate od mene, gospod? Vam
bo lahko pozabiti, a jaz svojim spominom
nič ne zaupam.

— Prosim vas, ravnajte z menoj, kakor
z bolnikom, kojemu se prizanaša, kojemu se
dopušča vse, iz strahu, da bi še kaj hujše¬
ga ne učinil. Bodite sigurni, da bolnem
svojo budalost, a bojim se je ipak; ako mi
odrečete — porok vam nijsem za nijeno
stvar — znal bi zakričati, da bi ves svet
zvedel najino nesrečo. Prisezite mi, da ne

198

boste razpolagali o vašej roki, ako se nijste
posvetovali zmenoj, in da ne zapustite Cbar-
milles, ako jaz ne bom soglašal.

— Vi me strašite! reče obupnim glasom.

— Jaz se ne ganem odtod, dokler mi
ne daste besede.

— Dajem vam jo, gospod, dajem vam
jo, nadejaje se, da jo dobim nazaj.

Ta razgovor, gospa, me je strašno tra¬
pil, bil mi je neprenesljiv, in mislil sem na
sredstvo, kako ga ustaviti. Kar slišim, da
so se odprle duri. Trenotek potem izpo-
znam glas gospe Mauserre, ki je rekla: —
Z veseljem vidim, draga moja, da ste v prav
dobrej druščini. Zdaj ste uže čisto dobri;
kaj ne da, dragi Alfonz.

— Hvala za vašo skrb, gospa, za ka¬
tero vam bodem vedno priznatna, odgovori
jej Meta. Čestitam si, da sem bila tako
blizu smrti, kajti imela sem priložnost, pre¬
pričati se, da me volite malo ljubiti.

— Ste-li dvomili o tem? Ah, kak lep
strah ste mi prouzročili. — Pa začne gospa

199

Mauserre o tej stvari govoriti; kajti rada
je pravila po dvakrat taisto reč, ako jo je
bila genila.

Jaz odidem ua vrt, ter premišljujem
tam dolgo časa, kar sem slišal. Sodbe nij-
sem vedel izreči. Bil je v meni polnomočni
general, ki je tožil, pa zvit advokat, ki je
vsako stvar ovrgel. Sodnji stol se je zibal
v dvomu, treba mu je bilo sodnijske obrav¬
nave. Posvetovaje se sam soboj, ogledaval
sem zvezde; a nijso mi dale pojasnila.

Glasovirovi glasi me potegnejo iz za-
mišljenja. Meta, zavivša se v veliko ruto
gospč Mauserre, se je bila podala v občno
dvorano, ter igrala nokturno od Chopina, ki
je sigurno na-me mislil, ko jo je zlagal.
Njena muzika je slikala občutke človeka, ki
se hoče potopiti se žensko, ki jo ljubi; tudi
je rekala ; ker nečete živeti z menoj, hočem
Umreti z vami. Glasovir je bil poreden
vaški stroj, kateri je Meta upotrebljevala za
govorjenje; pregovor ima prav: Za delavca,
ki ima hudiča v telesu, nij slabega orodja.

200

Meni se je zdelo, da ima Meta v očeh hu¬
diča. Jaz grem, ter se naslonim na okno,
ter jo opazujem, ne da bi me ona videla.
Navadna sladkost njenega pogleda se je
spremenila v molilno živahnost; toda, vsi
hudiči nijso zli, in s pomočjo muzike sem se
skušal pregovoriti, da v Metinih modrih zik-
lih tičeči meni obljubuje srečo. Posebno
časi se mi je to zazdelo evidentno; ko je
Meta zaprla glasovir, se mi ta stvar nij več
zdela tako sigurna.

To noč sem zelo slabo spal, prvič, ker
mi je rojil po glavi matematičen problem,
drugič pa zato, ker je moj sosed na desno,
gospod Mauserre, celo noč hodil sem ter tja,
kakor medved v kletki. Njegova nespečnost
je tolažila mojo.

Na željo Lulino se je sklenilo, da bo¬
demo zajutrkovali v Paladru, in še le popolu-
dne odšli v Charmilles. Proti enajstim grem
doli v salon, da bi jedel. Gospa d’ Arci je
sedela pri oknu, ter gledala na vrt, kjer se
je gospa Mauserre šetala z Meto. Pokaže mi

201

ju zapored s prstom ter deje: — Kako se
more želeti te le, ako se ima ono?

— Treba je vse umeti, odgovorim jaz.
Ženska, ki jo vidite, ima vso svojo ceno pri
kakej slovesnosti, pri kakem plesu; a v
Charmilles nemarno plesov; priznati se morS,
da ta ženska na deželi podaje veliko zani¬
mivosti, ako je dan deževen.

— Dostavite, začne ona, da je prva to¬
liko zanesljiva, kolikor je druga tajnostna,
zvita in temna; in gotovo je, da moški ceste
le nevarne ženske.

— Veliko ljudij, odgovorim jaz, potuje
le po takih deželah rado, kjer so brezdna.

V tem trenotku naji gospa Mauserre
zapazi, ter zakliče: — Držita se, kakor dva
zarotnika. Ali je možno vedeti, kaj kujeta?

— Midva kujeva, rečem jaz, da vas pri¬
peljeva v desetih mesecih sem, ter napraviva
P r i paladriškem jezeru benečansko svečanost,
k oje program bom jaz uredil.

Zahvali se mi priklonivša se z glavo,
ler nadaljuje svoje šetanje.

202

Gospa d’ Arci zatvori okna ter me začne
izpraševati prašanja, na katera sem dajal le
ogibajoče se odgovore. Spominjam jo, da sem
prejel od nje in od g. d’ Arci obljubo zaupnosti.

— Dobro boste storili, reče gospod d’
Arci, ki je med tem vstopil, da nam podaste
svoj račun.

Vaše namere so dobre; le to vam očitam,
da nijste doslednji in da znate preveč plavati.

— Jaz nečem smrti grešnikove, nego
da se spreobrne, pa živi.

— Predikovati uže smete ljudem, od¬
govori on, a ,iz vode jih nij treba vlačiti.

— Dovolite mi, da delam po svojej misli,
in spominjajte se svoje obljube.

— Jaz ne porečem ničesa, kar bi mi
utegnilo užaliti tasta, ali vznemiriti gospo
Mauserre. Ste-li zadovoljni?

— Popolno bodem, samo da se ognemo
prevrata, ki bi se končal sovragu v dobiček.

— Bodite mirni, mi deje gospoja d
Arci. Mislila sva na vaše priporočilo, in pre¬
pričali ste naji, da se gospa Mauserre ne bo

203

dala raniti, akopram jej bode vse odkrito;
njeno zaupanje, misli, da je nezmotljivo.

Jaz dam znamenje, naj molči; zaslišal
sem v sosednjej sobi, katere duri so bile na
Pol odprte, mišje stopanje. Zagotovil sem se,
da Mete res nij več na vrtu.

— Bog hoti, da bi nas ne bila čula!
rečem gospe d’ Arci. Verjemite mojej izkušnji,
zidovi te gostilne so perfidni.

Dve uri pozneje smo bili na potu. Go¬
spod Mauserre je vzel soprogo na break,
bodisi da bi se zavaroval proti gospodu d’
Arci, bodisi proti sebi. Jaz se vsedem se
svojima dvema zaveznikoma v kočijo. Idoč
v Paladru sem bil zamišljen; idoč od tam,
sem sanjal. Naj sem se še tako silil ogledo¬
vati pokrajino, videl sem vedno bučeče jezero,
sem ter tja pebano ladijo, v njej pa dve malo
budalasti očesi, gledajoči me naravnost ter
kričeči mi: ljubezen, ali življenje! Glejte,
gospa, dvakrat se lahko gre čez Bugey, ne
da bi ga videl.


204

IX.

Nekaj dnij nijsem videl Mete. Nič več
nij čutila kopeli; a Lulu se je na potu nazaj
prehladila, da ji je guvernanta zapovedala
ostati v sobi, kjer ji je bila zvesta družica po
noči in po dnevi. Nepotrpežljiv sem čakal,
da bi zapustila dobrovoljni zapor, kar na¬
stane kriza, koje sem se bal. Dati moram
gospodu d’ Arci pravico, da je on nij bil čisto
nič uzrok; to osodepolno krizo, od koje sem
se bal, da bo godila sovražniku, je provo¬
ciral sovražnik sam. Zidovi hotela „des Bains“
so res nad vse perfidni.

Neki večer, kmalu po obedu, ko je go-
spoja Mauserre gotovo najmenj mislila in
sama bila v svojem malem salonu, vstopi
k njej gospica Holdenis bleda, skesanim
obrazom, ter jokaje pade na kolena pred njo.
Gospa si iz početka misli, da je Lulu mrtva,
ali da umira, a Meta k sreči začne govoriti,
da jej pove uzrok prihoda.

— A kaj je dakle, draga moja? Vi me
strašite. Ste-Ii prejeli kako tužno vest ?

205

Meta odkima z glavo.

— Vas je-li kdo razžalil ? Si je-li gospa
d’ Arci dovolila ....  Povejte mi vso vašo
tugo. Zelo nesrečna bom, ako vas ne bodem
mogla tolažiti.

— Vi me obsipate z dobrostmi, odgo¬
vori Meta, ki je vedno jokala. Ravnajte z
menoj, kakor sč sovražnico, zapodite me iz
te hiše: za vas in za me je dobro, da nijsem
ni en dan več v njej.

Več se jej ne da govoriti, jok jej zapre
glas. Gospa Mauserre jo izprašuje na
vse načine, a dobiva le kratke, zvite in temne
odgovore; toda, ako je človek nekaj časa v
temi, začne končno se razsvetljevati okolo
njega, in z enim mahom izve gospoja Mau¬
serre kruto resnico.

— Ah! veliki bog, vsklikne, gospod

Mauserre _ Ljubi vas, in osmelil se je vam

b> reči, kje? kdaj? kako? kaj seje zgodilo?
Jaz hočem vse vedeti.

— Saj sem uže preveč povedala, odgo¬
vori Meta.

206

V tem trenotku položi glavo gospe na
koleno, a ta jo z obema rokama burno od-
pahne; kmalu ji je pa žal za to ravnanje.

— Kako sem krivična! deje Meti. Srdim
se nad prijateljico, ki je toliko srečna, da
se mi je prišla izpovedat in me opozorit.

— Ah gospa, odgovori Meta, ne hvalite
moje srčnosti, nego usmilite se moje slabosti.
Gospod Mauserre me je prisilil do obljube,
da ne bom Charmilles zapustila, če on ne
bo hotel. Govoril mi je gospodarskim gla¬
som, jaz sem se zbala, ter sem mu prisegla.
Povejte mu, prosim vas, da sem vam ga
prišla zatožit, v svojej jezi me bode spustil.

— Ne, Vašega plemenitega zaupanja ne
morem zlorabiti, reče jej gospa Mauserre.
Govorila bodem v svojem imenu, prosila ga
bom . . .

— Ne prosite ga, jej seže Meta v be¬
sedo. Zapovejte, terjajte. Bodite sigurni, da
mu nijsem mogla udihniti resnega občutka,
in da ima za-me le enodnevno domišljijo,
katera bo zarudela pred našim očitanjem,

‘207

da se bo požuril, žrtvovati vam jo. Kdo sem
jaz, da bi vam jemalo njegovo srce, vam, ki
ste tako lepi, kakor dobri! Ohranili ste vso
moč čez-nj, prva beseda-, ki mu jo porečete,
spravi ga k pameti. Povejte mu, da nekaj
sumničite, da vam moje tukajšnje bivanje
dela nemir, da ste pripravljeni, odpustiti me
sami, ako me on neče. Če pa vam tako go¬
vorjenje ne ugaja, zatožite me, da zanemarjam
svojo dolžnost, da nijsem več goreča v skrbi
za vašo hčer. Karkoli rečete, nijene reči ne
bom tajila; ranjenim sreem, a tieizsrečeno
hvaležna roki, ki me bode zapodila, odšla
bom od tod. / e

Gospa Mauserre biva nekaj časa osup-
nena, zbegana; sanjala je, kakor se sanja,
kadai<^6? stoji na robu kakega brezdna.

— Ne, odgovori konči, nič nečem po¬
skušati; in teško bi me stalo, obrekovati
osobo, ki mi nij storila nič hudega, razen
nehote. Ne terjajte, da bi se legala; tega
talenta jaz nfemam. Če govorim, govorim
resnico, in povem vam ta trenotek, da vas

208

občudujem, da vas ljubim in da vas so¬
vražim.

To izgovorivša začne točiti solze; Meta
se je nij upala tolažiti; gospa Mauserre jej
reče, naj molči o vsem, jo z močjo objame,
ter jo odpusti.

Običajno nas je bilo sedem pri mizi;
ta dan sva bila le dva. Gospod in gospa
d’ Arci sta sprejela povabilo nekega soseda,
gospo Mauserre je bolela glava, da je mo¬
rala ostati v sobi, Meta pa je kosila vedno
prisvojej mladej bolnici v „nursery“. Udvor-
ljivo je sprejel gospod Mauserre ovi tete-a-
tete z menoj, ter moral kazati vesel obraz k
nepovoljnej stvari. Kljubu najinej dobi’ej
volji je bilo najino pogovarjanje dolgočasno,
kritično: toliko stvarij sva imela, ki si jib
nijsva smela povedati!

Po kavi me zapusti, da bi izjahal na
sprehod; to navado je imel, kadar so ga trle
skrbi.

Ravno sem hotel iti v svoje stanovanje,
pa me pokliče gospa Mauserre. Takoj se

209

podam k njej; komaj jo pogledam, pa vi¬
dim, da je ne boli glava, nego nekaj dru¬
gega. Obraz jej je bil zbegan, ustna trepeča,
oiSi mrtve. Poda mi roko ter izkuša zasmi-
jati se; to polovično smijanje, ki ga nikdar
ae pozabim, zdelo se mi je podoba razbite
sreče.

— Kazen, ki sem se je bala, je prišla,
vsklikne mi; a strašnejša je, nego sem si
mogla sanjati.

Ko jej obljubim, da obranini" tajnost,
pripoveduje mi o razgovoru z Meto. Jaz jej
rečem vse, kar bi jo moglo pomiriti in jej
dati srčnosti; svoje reve sem pozabil. Sodil
s em jo bil prav: ta duša, ki je bila odprta
v sem vtisom, skrajna v tugi, kakor v veselji,
bila je nezmožna, kazati v nezgodi srčnost;
prvi udarec jo je pobil na tla, nij se mogla
v ee vzdigniti.

— Vam li hočem povedati, kje sem?
mi deje. Takoj, ko sem zagledala gospodi¬
čno Iloldenis, bil je izraz njenega pogleda
'-ako turoben, da sem hitro slutila veliko
Meta Meniš. Roman. 14

210

žalost, ki ima priti v hišo; prva misel mi je
bila, da je hčerka umrla. Bog mi odpusti,
ko bi mi bila umrla hči, bi trpela laglje;
ljubav mi je bila več, nego dete.

Jaz jo pustim govoriti; žalost se utrudi,
ako kramlja, in to utrujenje jo lajša.

— Ne, Toni, ne sanja se mi, mi deje;
le deset mesecev sem imela še čakati, pa bi
mu bila soproga. Bog me kaznuje, da mo¬
ram videča luko trpeti ladjelom. Ali! ko bi
vi vedeli, kaj mi je bil! Sla sem ž njim,
da bi ga še tisočkrat bolj ljubila, nego tisti
dan, ko me je odpeljal — kajti on me je
odpeljal, kaj ne da Toni? Gotovo je vedel,
kaj dela. Dolgo časa sem se mu ustavljala;
a mučil me je tako dolgo, da sem privolila,
bolj iz slabosti in milosti, — vam li čem pove¬
dati? kakor iz ljubezni. Vi ste vedno tu¬
kaj, vedeti morate vse. Da, takrat me je
ljubil, gotovo še bolj, nego jaz njega; kako
sva spremenila role!

On mi je postal malik, in, menda meje
zato kaznil; on preklinja malikovalstvo.

211

Nekaj trenotkov pozneje začne temu
ljubosumnemu bogu očitati nepravičnost, kru¬
tost. Ali nij mogel dobiti na vsem svetu
bolj kaznivredne ženske, kakor je ona, da
bi jo tepel? Ali nij mogel prihraniti teh
velikih kaznij, teh velikih udarcev za ošabne,
insolentne napake?

Ali je bilo v interesu njegove slave, da
je treskal v rožo?

Potem na enkrat zavpije, da se je Meta
zlorabila, da je preveč neverjetnosti v njenej
povesti. — Kako bi se mu bila mogla pri¬
kupiti, Toni? Ali me morete zagotoviti, da
je bolj lepa, nego jaz? Ali se več ne spo¬
minjate, da se mu je o prihodu v Charmil-
les samemu zdela grda ? Prepirala sva se o
tem; njena postava mi nij bila nevšečna.
Ona je prijetna, ker ima inteligenten in do¬
ber obraz; a to je vse. Odkritosrčno, Toni,
ali se vam zdi tako izredna? Ima-li na
sebi kaj, česar jaz nemam? Ah! vi, drugi
ljudje imate čudne oči; vi vidite z njimi,
kar se vam zdi; to so krive priče, ki ne-

14 *

212

sramno lažejo, da bi vašo nezaupnost opra¬
vičile.

Kmalu premeni glas: — Ah, jaz bi bila
morala videti, da je ta Meta uzrok nevarnih
primer in mislij, ki jih ima gospod Mauserre
o meni. Ona ima vse zmožnosti, ki meni
manjkajo. Ona dela brez prenehanja, jaz pa
se ne morem ni deset minut držati po konci,
da bi ne pala od truda. Ona odgoja dete,
vlada hišo; jaz nijsem znala še nikdar nič
drugega vladati, nego svojo pahalko. Gospod
Mauserre govori lehko z njo, kar ga zani¬
ma; ona je tako razumna, jaz pa sem topa
gos. Ona ga umeje, ona ga kratkočasi, ona
mu svetuje. Da, to bi bila resna soproga,
ki bi ugajala resnemu moževi. Ona ima
kreposti mravljine, jaz pa sem kobilica. Kaj
pravim ? Kobilice pojo, jaz ne pojem; pri¬
petilo se je, da je mravlja muzikantinja, in
vi veste, da je vsa zaljubljena v muziko.
Potem pa, povedati vam moram vse, ona se
mu prilizuje; ali nij res, Toni, da se mu
prilizuje? Jaz, jaz ga molim, a prilizovala

213

se mu nikdar nijsem, in akopram mi je bog,
mu ne ponavljam na vse grlo, da je velik
mož. Vedno se mi je zdelo, da se za pri-
lizljivostjo skriva tajno zaničevanje tega, kar
se ljubi. Možje nijso občudovanja, ljubkanja,
prilizovanja nikdar siti; toda stanovitna lju¬
bezen jih dolgočasi. Svesta sem si, da se
mu uže dolgo zdim sitna; sam sebi govori:
vedno taista stvar. Osupnen, da me je tako
ljubil, skrival mi je iz usmiljenja smrtno rano,
ki mi jo je zadal.

Jaz nijsem mogla ničesa videti; ko bi
me bili hoteli zlorabiti, nikdar bi sama ne
bila ugenila. Toni, ljubezen je slaba; a za¬
kaj se mi jemlje iluzija ? zakaj se mi odpi¬
rajo oči? daleč smo prišli!

Kadar se vidi resnica z 6či v oči, nema
se-več, ko ena misel: rešiti se na zapuščen
otok ali na drugi svet.

Tako je govorila brez prenehanja, mešaje
vse glase, oporekaje si, a vedno je došla
zopet na ta nespremenljivi sklep: — ah!

214

Toni, kako sem nesrečna — pa je začela
plakati.

Ker je odločno odbijala moje tolaženje,
zjezim se, zovem jo bedasto, trmoglavo; po¬
vem jej malo negladko, da stvar nij tako
huda, kakor misli, da je edina nevarnost, ki
se mi zdi neresnobna, prenapetost in pre¬
obilnost njenega togovanja.

— To bodemo videli kmalu, mi odgo¬
vori, ter nagrbanči obrvi.

— Kako? kaj mislite storiti?

— Izreči se drevi proti gospodu Mauserre.

Skoraj bi bil pri teh besedah jaz postal
glasan ter jej govoril surovosti; kajti ures¬
ničile so se mi najskrajneje slutnje. — Ne¬
srečnica, vskliknem, tedaj hočete tako dolgo
igrati, da vse izgubite?

— Namenjena sem, odgovori mi, pogle¬
dati bistro v svojo situvacijo, vedeti popolno,
kje sem. — Potem, hoteča, kakor se je ka¬
zalo, logiko upotrebljevati, pristavi: — Ali
je to, kakor pravite vi, kaprica brez do¬
slednosti; ali pa, kakor se bojim jaz, važna

215

stvar; in tedaj čemu čakati ? Kaj bom s tem
pridobila? Poznati čem svojo osodo prej ko
je mogoče.

— E! ali ne veste, odgovori mi, da opo¬
zicija, o nepravem času, zadostuje, da po¬
trdi človeka v kakej kaprici, ter ga sili do
do skrajnostij, na katere še mislil nij? Pri
premišljevanji se človek ujeda, postane tr¬
mast, potem se mu primeša jeza, da končno
hoče, kar bi si prej še misliti ne bil upal.
Še malo počakajte, gospa, ako kaj razumejete
gospodinjstvo, ali diplomacijo; a vi ste naj¬
bolj neokretna ženska, kar jih jaz poznam.

Odgovori mi, da jo dobro sodim, da je
Časi precej neokretna, pa tudi preveč ponosna,
da bi se posluževala malovrednih posredkov,
da rajša izgubi proces, nego da bi ga ne¬
častno dobila. — Sicer, nadaljuje, vidite do¬
bro, da me hče gospica Holdenis, ki se je
obnašala kot poštena in prava prijateljica,
siliti, povedati vse gospodu Mauserre čem
prej, tem bolje.

— Jaz ne dvomim, jej rečem, da bi

216

Meta ne bila navdušena boljšimi intencijami;
a dvomim, da bi vas bolj ljubila, nego jaz.
Račite mi verjeti, izpolnite rajša moj svet,
nego njen.

— In kaj mi svetujete?

— Da bodite potrpežljivi, zmerni, hli¬
nite se in pustite delovati svoje prijatelje.

— Ah! Toni, odgovori žalostnim smeh¬
ljajem, vi terjate od mene nemogočo stvar.
Dober zdravnik preiskava bolnikov tempe¬
rament ter mu zapiše le taka zdravila, od
katerih vč, da jih bo mogel prenašati. Jaz se
nijsem nikdar znala niti siliti niti hliniti se; jaz
sem uže taka, ravnajte z menoj tako, ka-
koršna sem. Ko bi gospodu Mauserre svoje
misli ne izjavila, govorile bi mu moje oči,
ter mu kazale moj nepokoj , mojo ljubosum¬
nost. Prepustite me mojej osodi, naj se trkljd
kamen v brezdno, kamor ga vleče lastna
teža; ga-li obdržite denes, izmuzne se vam
čez dva dni.

Jaz se ne podam, delam jej najživah-
nejša, najzgovornejša predstavljenja. Prosim

217

jo, rotim jo, žalim jo skoraj, kar se urno
duri odprč, pa vstopi gospod Mauserre. Moje
ganenje bi ne bilo tako neprijetno, ko bi
videl hudiča v osobi.

Osupnen je bil, da je našel soprogo tete-
a-tete z menoj, še bolj, da sva bila tako
zmešana, da mu svoje zadrege nijsva mogla
skrivati.

— Jako sem vesel, draga moja, deje
jej ter položi klobuk na mizo, da vas vaša mi¬
grena ne obsoja k samoti.

Jaz ne vem, kaj bi mu bila odgovorila,
Če bi jej jaz ne bil odmigal, kar pa nijsem
prav storil. Gospod Mauserre je šel proti
zrcalu, pa zdi se mi, da nij nič zapazil v
njem. Vzame si fauteuil, sede, ter reče
mirnim glasom: — Lucija, vaš obraz je bled.
Mene je vzadnjič Toni ozdravil, ko sem imel
hud revmatizem; je-li vam potipal žilo?

— Gosp& ima malo mrzlice, odgovorim,
in meni se zdi, da jej je treba počitka; dobra
noč jo bo sezdravila. — In, vzdignovši se,
pogledam ga z okom, ki je hotelo reči: jaz

218

grem, dragi gospod, vi bi pač smeli storiti
taisto.

— Jaz nijsem zaspana, ne bom se še
vlegla, vsklikne gospa Mauserre, ter me po¬
gleda, kakor bi hotela reči: lepo vas prosim,
ne idite še.

— Naš sprehod v Paladru se je slabo
obnesel, povzame gospod Mauserre. Lulu se
je prehladila. Vam je-li vaša migrena pri¬
pustila obiskati jo ta večer?

Gospč Mauserre preleti groza po vsem
životu. — Šla bi bila k njej, ko bi Lulu
sama bila; a Lulu nij sama, osoba pa , ki
jej streže ...

Jaz jej urno prerežem besedo: — Zares,
rečem veselim glasom, gospica Holdenis se
proti bolnikom prijateljski obnaša, ponosna
je, in ne pusti, da bi se kdo bližal.

Kake dve minuti nij govoril nihče be¬
sede; le tik-tak pendulin je motil ta molk;
imela je, menim, tudi pendula mrzlico,
kajti udarila je enkrat, ali dvakrat vsako se¬
kundo , kakor se jej je zdelo. — Noč je

219

ponosna, deje zopet gospod Mauserre. Jutri
imamo ščip, uže denes je bil mesec okrogel,
kakor hlebec sira.

— Opazila sem nekaj, deje mu gospa.
Vi izjašete vselej, kadar ste delom obloženi,
ali če se imate posvetovati sami soboj. Ste-li
ta večer imeli kako skrb?

— E, draga moja, kako skrb pa hočete,
da bi imel ?

— Na kaj ste mislili na sprehodu?

— Na vašo migreno, ki je obsodila
Tonija, da je moral sam kositi'z menoj;
sicer ničesa.

— Alfonz, človek vašega značaja misli
vedno na koga, ali na kaj.

Osupnenim obrazom jo pogleda. — Ah!
draga gospoja, vskliknem jaz, učeni možje
so bolj čudni, kakor bi vi mislili; jaz po¬
polno verjamem, da so vstani celo uro zijati
v mesec, a ničesa misliti. — Potem grem
k oknu, ter govorim dalje: — Res je, da
je noč zelo lepa. Se vam-li rači, gospod, iti
z menoj na teraso pokadit eno cigaro ?

220

Moj predlog mu dopade, da se bliža
soprogi, da bi jej želel labko noč; pa mu
ona deje: — En trenotek, Alfonz, imam vam
nekaj povedati.

Kljubu skrbi, ki sem jo imel, nijsem
mogel opovzeti zaSetka, pred katerega kon¬
cem sem se tresel. Proti ženskej trdovrat¬
nosti boriti se! Urno sem bil pri vratih;
uže sem držal za kljuko, pa mi zakliče go¬
spa Mauserre: — Ostanite Toni, prosim vas;
odkar vas poznamo) nemarno tajnostij za vas.

— Ostanite, dragi moj, mi deje on
sardoničnim glasom, in ne držite se tako
osupneno, da bi kmalu mislil, da uže veste,
kaj mi bo gospa soproga povedala.

Sedem na stol, denem roki naskriž,
vprem oči v plafond, ter v duhu govorim s
karnisom, roteč ga, naj nam pade na
glavo.

— Eh bien! Lucija kaj mi imate po¬
vedati? prača gospod Mauserre, ki je bil
brez dvoma bolj nepokojen, nego se je hotel
videti. Kaj je predmet tega razgovora, ki

221

ga tako slovesno uvajate? Bodemo-li
imeli besedni prepir? Bodemo-li pisali pro¬
tokol? Ali naj Toni vzame pero v roke?

— Prositi vas imam nekaj, mrmra go-
spoja Mauserre.

— Prositi? Kaka beseda! V vseh šestih
letih, kar imam srečo, živeti z vami, me še
nijste nikdar ničesa prosili.

— Baš to me osrčuje, da mi te edine
prošnje ne boste odrekli. Rotim vas, da mi
storite žrtev, ki vam bo valj da teška.

Da je bika prijela za roge, ta umeteljni
način mi prouzroči gibanje besnosti, in preklel
sem sam pri sebi vse ženske; na vas v tem
trenotku nijsem mislil. — Kaj vam je Toni?
me vpraša gospod Mauserre; potem začne
gledati pred-se, ter pričakuje.

Po kratkem obotavljanji reče gospoja
Mauserre: — Bodite tako prijazni, pa odpu¬
stite gospico Holdenis iz te hiše.

On se strese v fanteuilu. — Sem-li prav
slišal ? vsklikne. Kaj! to osobo, ki ste jo
občudovali, ki ste jo hvalili, ki ste jo pov-

222

zdigovali v oblake, ki ste jo zvali biser vseh
guvernant, to hočete zdaj tako nepričakova¬
no odpraviti. Kaj je storila, prosim vas, go-
spodičina Holdenis, da ste jej odtegnili tako
mahoma svojo milost, in kaj jej imate
očitati ?

— Ničesa, za kar bi bila ona odgovor¬
na. Zelo vam bom hvaležna, da-li me pu¬
stite zamolčati moje motive. Jih-li ne ugane¬
te sami?

— Gledimo malo; kdor išče, najde. Ali
vam zndbiti nij še dosta koristna in potre¬
bna tukaj? Ali obžalujete, da je s pomo¬
čjo dobrega ravnanja in s potrpežljivostjo
ukrotila in k pameti pripravila dete, ki bi
je ne mogli odgojiti niti vi, niti jaz, in ki bi
postalo neprenesljivo, ako bi samo midva
skrbela za-nje. Se vam li zdi to grešno, da
ima duh za red in za gospodarstvo, da se
jej uklanja vse vaše služabništvo. — Ali pa
jej morebiti nijste hvaležni za pazno in vdano
skrb, ki mi jo je kazala, ko sem bil bolan;

223

ali vas to bode, da včasi kramljam z njo?
Govorite, povejte, kaj vas peče?

— Žali me, da ste proti njenej volji
postali njen ljubimec, odgovori zdihujočim
glasom.

Ta odgovor ga malo zmeša; hoteč za¬
kriti rudečico, ki mu je stopila na lice, po¬
makne stol nazaj, da ga zakrije senca sve-
tilničnega senčnika. — Kaj pomeni ta na¬
pad? zavpije. Kdo je tisti izvrstni prijatelj,
ki vam je izkazal to dobro službo'”. . . ga-li
poznate Toni?

— Ne, odgovorim mu suho. Jaz me¬
nim, kakor vi, da so slučaji, kjer mora pri¬
jateljstvo molčati, in molčanje mi je bilo
tim laglje, ker nij bilo nobene stvari, ki bi
se absolutno morala molčati.

— Toni je pobijal moj sum, govori go¬
spa Mauserre; a umiril me nij. E, ljubi bog,
ne očitam vam nijene pregrehe, Alfonz; ob¬
stanite, da vam gospica Holdenis dopada,
da vam je tako udana, da se mi to zdi
malo preveč ekscesivno. Dala mi je izpo-

224

znati ono malovredno zlo, ki se zove ljubo¬
sumnost; da, prvikrat v življenji se čutim
ljubosumno, in vi me preveč ljubite, kaj ne
da? da bi me pustili še zanaprej v takih
mukab.

— Recite rajša, da čislam preveč vaše
dobro mišljenje, vašo zmožnost razsojanja,
da bi mislil, da morete še dalje trpeti zlo,
koje si domišljate in trdovratno živeti v do¬
mišljiji, katero bom inače moral resno ob¬
ravnavati.

— Alfonz, reče glasneje, ali mi oblju¬
bite, da gospodičina Holdenis odide?

— Da, takoj, da le najdete drugo uči¬
teljico, ki jej bo enaka po duhu in po srcu,
ki bode zmožna olikati, učiti vašo hčer, da
si bo prisvojila veliko stvarij, koje učiti jaz
nemam časa, vi pa okusa ne.

Pri teh zadnjih besedah se vzburi. —
Uže dobro, vsklikne; gospica Holdenis za¬
pusti Charmilles, če ne, ga zapustim jaz.

— Sacrebleu, to mi je preveč, zacepta
z nogo. Ko bi vas dalje poslušal, znal bi

225

se razhuditi, in svojim strastmi ne zaupam.
Nadejam se, da boste jutri tako pametni,
kakor ste bili včeraj. Lekko noč, draga
moja; pustim vas z vašim zaupnikom. Da
bi vam modro, pa brez interesov svetoval!
— deje, ter me pogleda z očesom, ki nij bilo
nježno. Potem odide široko stopajoč po sa¬
lonu skozi duri, katere precej surovo zapre.

Gospa Mauserre takoj potem vstane ter
koraka po sobi, da so parketi škripali pod
njemin strastnim podplatom. Idoča pred ka¬
min, vrže na-nj pahalko. Se nikdar je nij-
Sem take videl. Ranjeni ponos ji je vžigal
lica. Bilo je v njej nekaj robatega, kakor
v postojni, katerej se razdere gnjezdo; zde¬
lo se mi je, da slišim tublo mrmranje srca.
Gre k vratam, ki so se odperala na balkon;
pod balkonom je bila tratica; na njej Flori¬
da statuva, in vse je bilo ograjeno železno
0  graj o, čudovito izdelano, okinčano železnimi
kakti. Ogleduje nekaj časa statuvo, potem
ograjo. Jaz se začnem bati ter grem za-
Rjo; pa je bila kmalu zopet v navadnem na-
Mota Meniš, Roman. 15

226

turelu: groza jo preleti, da skoči zopet na
sredo salona, kjer začne jokati, da bi vam
srce počilo. — Toni, vsklikne, yi ste ga vi¬
deli, vi ste ga slišali; boste-li še rekli, da si
izmišljam fantome, in da me nij preklel v
svojem srci?

— Videl sem ga, slišal sem ga, jej od¬
govorim, pa vam rečem, da ste sama sebi
smrtna sovražnica; tekmec, ki bi vam zažu-
gal pogin, bi vam ne storil hujšega, kakor
si sami delate. Živi bog! vi bi zaslužili, da
bi se prepustili vašej žalostnej osodi; a ho¬
čem vas rešiti vam kljubu, pa vas bom tudi
rešil.

Položi mi roke na pleča, ter mi gleda
nekaj časa naravnost v oči; zdelo se mi je,
da si je v njih iskala bodočnosti.

— Le tri dni terjam od vas, nadaljujem
oproščevaje se. Obljubite mi, da te tri dni
ne boste ničesa storili, ničesa govorili kajti
vse, kar bi znali govoriti ali storiti, bi bilo
zoper vas.

Tri dni! je-li treba toliko časa, da se

227

požre ženska, kakor sem jaz. — Potem go¬
vori, kakor otrok, ki prosi, da bi se mu pri¬
zaneslo : — Obljubujem vam, mi deje, da bo¬
dem pametna, zelo pametna. — In da bi mi
podala brez odloga izgled svoje pameti,
mi deje:

— Ako se vam ne posreči, Toni, eh
bien! šla bom; a povem? vam, po stopnjicak
ne bom šla.

V

Četrti del.

X.

Teško je, gospa, narediti dobro sliko;
a ipak, ako se človek potrudi, se mu včasi
pospeši. Nič menj teško nij rešiti potaplja¬
joče se ženske; ako je človek dober plava¬
lec, posreči se mn. Plavati se navadi, kakor
se navadi slikati; a ima neko umeteljnost,
ki se ne da učiti, niti naučiti, ker nema go¬
tovih pravil: zove se umeteljnost življenja.
Znabiti imate vi o tej stvari boljše nazore;

jaz sem se prepričal po lastnej izkušnji, da

15 *

228

je gizdava smelost, kalkulirati in voditi raz¬
mere tega sveta. Ne pričakujmo od filozofije,
da bi nas naučila, kako vladati osodo, svojo
ali dragih. Tej filozofiji mora pa še starost
pomagati! To je najina osoda, gledite, gospa,
kar nama pa ne brani, da ne bi živela sto
let, in bila do konca prav modra in srečna.

Popustiti čem svoje premišljevanje, ter
zopet nadaljevati povest. Gospa Mauserre
mi je bila obljubila, da bode skušala pre¬
magati svojo tugo, da se bode od drugega
dne naprej odpovedala svojej migreni in svo¬
jemu sklepu. Ta trud se jej jo zdel kmalu
prevelik, kljubu mojim svetom si je ubila v
glavo, da se bode zopet naredila bolno ter
ostala v svojej sobi; manjkalo ji je srčnosti,
dejala je, prenašati nekatere poglede, kjer
je mislila, da bere svojo sodbo.

Gospa d’ Arci gre k njej, da bi zvedela
od nje novih vesti. Nij je bila treba dolgo
izpraševati, kaj se je zgodilo. Čez pol ure
potem me sreča: — Cesar ste se najbolj bali,
se je zgodilo!

229

— Da, jej dejem, dobro da se nam
ne more ničesa očitati.

— A kaj čemo zdaj storiti?

— Nevihta se napoveduje; glejmo, da
pridemo pod streho.

— Hočete-li delati z nami?

— Gospod d’ Arci, jej odgovorim, bode
meni zaveznik, ki me bo kompromitoval;
midva pojeva taisto arijo, a tekst nij taisti.
Jaz vam dajem prostost nazaj, draga gospa;
pustite jo tudi vi meni.

Zapusti me, malo osupnena zarad mo¬
jega diskretnega tavanja. Nekaj ur pozneje
gre gospodičina Holdenis na teraso se svojo
gojenko, ki se je uže dobro počutila. Meta
se vsede na klop, ter gleda Lulo, ki je okolo
skakala. Gospa d’ Arci se sprehaja na roki
svojega soproga v nekem drugem delu vrta;
a urno ga zapusti, gre naravnost k Meti,
proseča jo na razgovor. — Draga mala, reče
otroku, pojdi se malo naprej igrat; te bodevi
takoj poklicali.

— Meni sme le ena osoba zapovedovati

230

odgovori Lulu, posvetovaje se z obrazom gu-
vernantinim, katere oči jej pomignejo, naj
odide. Takoj sluša.

— Ta deklica je čisto v vašej oblasti,
deje gospa d’Arci; kakor hočete vi, tako
dela.

— Jaz jo zelo ljubim, gospa; to je moja
cela tajnost.

— Prepričana sem, gospodičina, da ste
ravno tako ljubeznivi, kakor razumni; zato
mi dovolite neko prošnjo, ki potrebuje deli¬
katese vaših občutkov. Vi brez dvoma slutite,
kaj vam mislim povedati.

— Ne, gospa; a pripravljena sem, vas
poslušati.

— Blizu tukaj živi ženska, ki je zelo
nesrečna; vi ste, ne da bi hoteli, uzrok nje¬
nega trpljenja. Bodi prav ali 'ne, pazljivost,
ki vam jo izkazuje moj oče, vdihnila ji je
malo ljubosumnosti, in ker je zelo občutljiva,
misli si stvar malo prehudo, tega sem si¬
gurna. Ali ne boste nič storili, da jej daste
nazaj pokoj in srečo ?

231

— Kaj pa morem storiti, gospa?

— Oditi, pyej ko morete; tako boste
nesli soboj naše čislanje in naše obžalovanje.

— Vam je-li gospod Mauserre rekel, ob¬
javiti mi odpust? Slušati čem z veseljem.
Verjemite, iz srca bi rada zapustila Char-
milles; tudi jaz sem zelo nesrečna tukaj.

— Oče mi nij ničesa zapovedal, go-
spodičina.

— Pojdite k njemu, gospa, in prosite
ga, naj mi zapove oditi; zelo priznatna vam
bodem.

— Je-li treba čakati tega povelja, go-
spodičina? Vam-li srce ničesa ne veleva?

— Da bi bili bolje podučeni, gospa,
vedeli bi, da me je gospod Mauserre prisilil
do obljube, tako dolgo ostati, dokler bode
on hotel.

— Osupnili ste me, gospodičina. Taka
obljuba vas je v stani, še eno uro držati v
hiši, kjer ste, ne da bi hoteli, zasejali razpor,
zmoto in tugo?

232

I

— Jaz sem dala besedo; in prelomiti
je ne morem tako malomarno.

— Mislila sem, deje gospa d’ Arci go¬
reče, da nam dolžnost veleva, male obljube
žrtvovati velikim stvarem.

— Morebiti pa nemavi taiste misli o
dolžnosti, odgovori sladko. Vi imate svojo
vest, jaz pa svojo.

— Vaša je tajnostna, gospodičina; obup
gospe Mauserre je čisto nič ne vznemirja.

— Vi ste smeli v vašib obsodbah, gospa.
Prašajte gospd Mauserre, povedala vam bo
ona, sem-li indifirentna za njene skrbi in
tuge; potem pa, ker menda mislite, da sem
vam dolžna računa o svojem obnašanji, ve¬
dite, da sem jaz sama zarotila se prositi od¬
pusta, in doseči ga.

— Istina, gospodičina? Eb bien! bočete-li
vedeti, kaj bi bila jaz storila na vašem mestu?
Jaz bi bila molčala ter odšla.

— Ah, gospa, kar hočem naj storim, vi
boste še vedno kaj povedali. Ponosna ju-
stica komtese d’ Arci misli, da jej nij treba

233

pravičnej biti revnej ženski, ki nij nič in
nema nič. K sreči je nad oblači najvišji
sodnik, ki gleda taistim očesom velikaše, ka¬
kor reveže.

— Ako bi konči gospa Mauserre vašega

odpusta ne dosegla.deje gospa d’ Arci,

kojo je ta trdovratna miloba čedalje bolj
motila.

— Dosegla ga bo, ne dvomite, seže jej,
na pol smehljaje se, v besedo. Volite imeti
malo potrpljenja; jutri ali pojutrišnjem se
vrnem v svoj nič, in vi boste za zmiraj
oproščeni moje neugodne navzočnosti.

— A, mislivi si, prosim vas, da gospa
Mauserre, ki je menj duhovita, menj zmožna
pregovoriti koga kakor vi, gospica, in ki ne
Upa nič umeteljuosti, dobiti svoje procese s
priročnimi prilizuenostmi; mislivi si, pravim,
ko bi se ona vedla tako nerodno, da bi se
jej ne dalo prav; — ali smem vedeti, kaj
bi vi storili?

— Prosila bi boga na kolenih, pa bi
od povedal, reče vzdignovša oči proti nebu.

234

Gospod d’ Arci se je bil počasi pribli¬
žal. Takoj se umeša v pogovor, ter začne:
— Vašega boga poznam, gospodičina: to je
bog vseh prepiralcev in hinavcev; in ko ga
boste klečeči molili, odgovoril vam bode ta
dopadljivi bog: „Ne idi odtod, ljubica; tu¬

kaj je dvesto tisuč lepih liver rente, katere
boš neki dan jokaje vzela, kajti ti se lahko
jokaš; jokati pa se mora vselej, kadar se
jemlje. “

Morbleu ! ali nij na tej terasi vernega
bogotajca? Objel bi ga! —

— Moj bog preklinjevanja ne trpi, go¬
spod, govori Meta vstajaje; toda on odpušča
takim, ki o njem zaničljivo govore, ker ne
vedo, kaj delajo.

Ko hoče oditi, jo prime za roke; a v
tem trenotku zakriči Lulu, ki se je bila pri¬
bližala do nekega grma. Guvernanta teče k
»jej- -

Kača, kača! vpije otrok ves bled, nazaj
pomikaje se, ter pokaže s prstom naj nedolž-
nejšega slepca.

235

— Vi ste se po nepotrebnem vstrašili,
odgovori jej Meta. Kače imajo bolj ploščasto
glave, pa špičast rep, in grše gledajo.

— Nič ne zaupaj guvernantinemu pri-
rodopisju, deje gospod d’ Arci.

Jaz ti bom pokazal kače, ki nemajo
ploščaste glave in tudi grdo ne gledajo. —

Meta vzdihne, vpre v gospoda d’ Arei
solzne oči, ter mu reče: — Gospod, kadar
sem sama, me imate na razpolaganje; a
prosim' vas, ne napadajte me v navzočnosti
tega-le otroka.

Pa odpelje Lulu, ki se obrne, videča jo
plakati, proti gospodu d’ Arci, ter ga pogle¬
da, kakor bi Eliacin pogledal človeka, ki bi
pred njim napadal Jehovo. — Hudobnež, za¬
radi tebe se joka, mu zakriči, jaz bom uže
nekomu povedala.

Kakor prejšnji dan, tudi denes ni go-
spice Holdenis ni gospoje Mauserre nij bilo
k mizi, da je bilo vse tiho. Sklenil sem
zvečer Meti vse povedati, kako in kaj, skle¬
nil sem oplašiti jo v njenej nedoliodnej

236

I

nursery, makari da bi imel iti skozi
okno noter; a počakati sem hotel, da bi Lulu
zaspala.

Park je imel dva izhoda; eni je držal
na veliko cesto, ki pelje proti Cremieu, dragi
v divjo dolino, katere melanholija in nagost
je gospoda Mauserre spominjala na nekatere
kraje rimske obližine. V tej samoti se je
šetal zvečer se svojimi sanjami. Prehodil je
park na dolgo ter odšel skozi male duri,
katere je zapiral priprost zapah. Naučil je
konja, daje  sam odrival zapah; bilje bolj po¬
nosen na ta vspeh svoje stanovitnosti, nego
da je pisal florentinsko zgodovino. Od steze,
po katerej sem šel, videl sem ga jahati po
drevoredu; ker je bil ves zatopljen v misli,
me nij zapazil. Pustim ga naprej, in ko
odidem za njim skozi mala vrata, je bil uže
zginil.

Nekaj trenotkov pozneje počenem kraj
zapuščenega pota. Na desno sem videl
razvijati se nezmernost planjave v sivosti
nočini, ki se je začela razširjati. Rožna svit-

237

loba zapadajočega solnca je počasi ugašala.
Zvezda se je prikazovala za zvezdo, in zem¬
lja je potihnila, da bi poslušala nebeški
tnolk. Drugega nij bilo čuti, nego cvrčanje
murčkov, in žvenket srpa zaostale ženjice.
Pred menoj je stala strma skala, obraščena
z bršlinom in košatim srobotom. V mračnej
luči dobe še tako neznatne reči nekaj smisla;
gibajo se tako rekoč. S tem bršlinom sem
se pa res bavil; pravil mi je svoje občutke.
Kmalu se pride luna mešat med najine raz¬
govore. Vzdigne se izmed dveh gora, na
konci dolgega vrbovega drevoreda, katerih
veje so jej delale, stikaje se nad njo, krasen
baldahin. Domišljal sem si, da se bode od¬
pela od neba, ter spustila se k meni, pa da
me bodo vrbe zaradi tega zavidale. Povedati
vam čem s tem gospa, da nijsem bil v na¬
vadnem položaji; običajno ne mislim, da bi
se luna zaradi mene mogla tako zmotiti.
Stegnem se ob potu, ter zaprem oči. Ko
bi bil prišel kdo po potu, imel bi me za spe¬
čega človeka. Pa bogme nijsem spal, nego

238

skušal sem potrditi se v sklepu, katerega
slučaje sem kalkuliral. Obrnem se, ter rečem
ne vem komu : — Gotovo je, da ljubim, pa
tudi skoraj gotovo, da sem ljubljen.

Ko vstopim v park skozi male duri, za¬
gledam hipoma kakih sto korakov od mene
senco, ki je šla naravnost proti meni. Pa je
bolj letela nego šla. Skrijem se za drevo,
in gledam, kako se mi bliža. Bila je Meta.
Zavita je bila v rujav plašč, katerega ka¬
puco si je bila potegnila čez glavo,- v roki
je nesla malo culico.

Ko je prišlar vštric drevesa, skočim urno
pred-njo ter jej zastopim pot. Osupnena se
zgane. — Prosim vas, mi deje, pustite me
naprej.

— Kam pa greste tako hitro?

— Naravnost naprej. Ubežati čem iz
te hiše, kjer me ne poznajo, zaničujejo;
zmerjajo. Vi ne veste, kaj so mi rekali to
jutro. Ko bi bili vi zraven! lajali bi bili s
pasjo četo.

— Jaz vas nijsem nikdar napadal, od-

•239

govorim jej. Znabiti sem godrnjal nad va¬
mi, znabiti sem se obnašal trdo; toda, ali
nemam pravice, ako vas kljubu pameti,
kljubu sumu, kljubu svojej pravičnej nevolji,
kljubu vsemu, še tako neumno ljubim?

Uide jej vzdihljej, ali, da rečem bolje,
slab krik.

— Ne igrajte se z menoj, jeclja, in pu¬
stite me naprej.

— Čakajte malo. Obljubil sem si, da
bodem nocoj z vami govoril. Hvala- slučaju,
ki mi hoče dobro, ne bo mi treba ulomiti
vam durij ali okna.

Samo ena stvar me vznemirja.

Praša me s pogledom. — Zakaj, jo
prašam, ste si izvolili ta pot?

— Ker sem se nadejala, da tukaj ne
bodem nikogar srečala.

— Dovolite, skoraj bi bili srečali ne¬
koga, ki vsak dan jaše potem potu.

— Vedela bi se mu ogniti, odgovori mi
živahno.

— Rad vrjamem; sicer bi vaši lajalci

240

mislili, da si hočete preskrbeti zmagalno vr¬
nitev.

Razžaljena vsklitne: — Ali ne vidite,
da me napadate tudi vi?

— Ker sem ljubosumen, vam ne za¬
upam. Zdaj nadaljujte svojo promenado, če
se vam rači; jaz vam ne branim, a vedel
bom, kaj si imam o tem misliti.

Vzbujena vrže culico ob tla, ter pade
na klop, ki je tam bila. — Ah! moj bog,
vsklikne, tedaj je vse nemogoče.

Jaz se vsedem zraven nje, ter jej de-
jem: — Nekaj je mogoče, kar bi vse po¬
ravnalo ; to bi bilo.

— O! govorite. Tako sem utrujena od
tega, kar sem zadnje dni doživela, da vam
obljubin* vse storiti, kar mi boste rekli.

— E! parbleu, zaročiva se.

Groza jo pretrese; počasi vzdigne glavo,
ter me osupnena gleda. — Veliko bi mi mo¬
rali dati, da bi vam verjela, da govorite
resnico.

— Vi vedno dvomite nad mojo resnobo,

241

odgovorim jej nježno oklonovši se je z roko.
Meni je elegični ton in vkloneno držanje ne¬
znano; jaz nijsem plakajoča vrba. Obstati
si morem nasproti, da nijsem še nikdar ni¬
kogar prevaril. Vi me poznate, vi veste da
sem najiven, in da imam le eno besedo.
Moje obnašanje je bilo vedno čisto, vaše
nasproti dvoumno; zato sem si prisegel, od¬
povedati se vam; a od tistega dne, ko ste
me hoteli potopiti v jezeru — pamet naj mi
bo milostna — vas molim. Držanje, ki ste
je imeli pri onem lepem sunu, me muči, me
preganja, se mi prikazuje v sanjah. Nij se
vam posrečilo umreti z menoj; vrniva se k
svojemu prvemu sklepu, ki je bil tako lep,
ter živiva skupaj, osrečevaje drug drugega,
kolikor nama bo možno. Povedal sem vam
oni dan, da nijsem bil še nikdar v drugega
zaljubljen, nego v Velasqueza. Zdaj preklicu¬
jem to, ljubim vas ravno tako, kakor njega,
samo na drug način, kajti z njim se še nij¬
sem nikdar hotel zaročiti. Znabiti ne govorim
dosta jasno; a mislim ipak vedno najjasnejše.

Meta Holdeuis. Roman. 16

242

Ali bi vam bilo mogoče, ne moliti me — tako
veliko ne terjam — a ljubiti me malo, in
nikogar drugega ljubiti, nego mene? Prašam
vas zadnjikrat, hočete-li biti moja soproga ?
prisežem vam pri luni, ki naji opazuje, da
vam bom vdan, dopadljiv in plemenit soprog.
Sva-li enih mislij ? Kdor molči, soglašal Samo
to želim, da se ta stvar uravna še ta večer;
nižine misel, da bi vas pustil še naprej se
obotavljati, niti štiri in dvajset ur več ostati
v stiskah. Idite v grad, posvetujte se, pa mi
pišite čist, precizen in kolikor mogoče nježen
odgovor. Ne bojte se; povejte mi vse ob¬
čutke, vse, kar vam teži srce; jaz vaših hi¬
perbol ne bom zlorabil, kajti norec nijsem.
Jutri se predstavim gospodu Mauserre, z va¬
šim listom v roči, ter mu povem robato, ali
okroglo, kakor hočete: — Gospodičina Hol-
denis vam je obljubila^ da vas ne zapusti,
pa ne more več dispoiftmtft- soboj, kajti last
je nekoga, ki jo ima vzeti za soprogo , in
ta nekdo sem jaz; odšla bode v Genevo, kjer

V

*) $uc iaect tvArt*

v v t

243

bode pričakovala dne najine zaroke, ki ima
kmalu priti.

Malo časa preneham, ter poslušam ; zdelo
se mi je, da sem čul konjsko razgetanje. —
Se vam-li ne rači pisati, začnem zopet, saj
pride kmalu nekdo mimo naji, pa mu leliko
živahnim glasom poveva ....

— O ne, vsklikne, nečem ga niti videti,
niti govoriti z njim. V njem je nekaj, kar
mi ne ugaja, česar se bojim. Rajša pišem.
Bog bodi z nama! To izgovorivša- vstane;
potem se nagne k meni, mi zatisne herme¬
tično z rokama oči, ter mi pritisne na usta
krepak poljub, da sem obrnil glavo, kakor
norimberška punčika. Dala mi je okusiti, ta
poljub; a tega nij hotela, da bi ga videl.
Ko mi je bila odtegnila roke, in ko sem od¬
prl oči, zdelo se mi je, da vidim na nebu
dve ali tri lune, in da te vsipajo na vse
drevje v parku srebrn dež, ki pada z veje
na vejo, s peresa na perč kakor babje pšeno.

Med tem je ona pobrala svojo culico,

ter z lahnim korakom odšla; jaz vstanem,

16 *

244

da bi šel za-njo. Ko storim deset korakov,
se vstavim, ter si položim roko na srce, ki
je klepalo, kar se nij razletelo. — Toni, si
dejem, ne izvršuj budalasto pametne stvari.

Komaj sem se malo strezil, pa vidim
risati se blizu mene, na pesku drevorednem,
senco konja pa jezdeca. Neki glas mi za¬
kliče: — Ste-li vi, Toni? Dobro se mi zdi,
da vas srečam; govoriti vam imam besedo.
To jutro se je nevredno ravnalo z osobo, ki
jo čislam, in ki jo moram varovati, ker mi
je zelo potrebna pri hiši. Zdi se mi, da se
je sklenilo, zapoditi jo od hiše s pomočjo
grdega ravnanja in s kazanjem nevolje. Bo¬
dite tako dobri, pa povejte tistemu, ki je ta
malovredni komplot iznašel, da si veliko upa,
in da riskira od moje strani tako skrajne
sklepe, da bi jih morebiti jaz prvi obžaloval,
ako bi mi je bilo treba izvršiti.

Potem, ne pričakovaje mojega odgovora,
sune z ostrogami, in kmalu zgine med gostim
grmovjem.

Se tisti večer gre gospica Holdenis k

245

gospe Mauserre. Ker dobi vrata zaprta, po¬
trka nalahko, ter mrmra: — Odprite, go¬
spa, prosim vas; oznaniti vam imam dobro
novico.

Duri se odpro. — Dobro novico! od¬
govori gospa Mauserre, ki se ne more pri¬
praviti, da bi podala Meti roko. — In kaka
je ta novica?

— Kako ste bledi, gospa! kako se vaš
obraz teško pogleda! Takoj, ko me boste
zaslišali, vzcveto vam zopet rože na licih, pa
se boste smehljali, kakor prej.

Vedite tedaj . . . Gospa, tako sem zme¬
šana, da ne vem, kje bi začela.

A konči ipak najde začetek, ter pripo¬
veduje od konca do kraja razgovor, ki ga
je imela z menoj, in kaj sva sklenila. Gospa
Mauserre se vzveseli; pritisne si jo na srce,
kar je ne zaduši.

— Kako vas ljubim, draga moja! vskli-
kne. Vi zaslužite to, prvič, ker imaste po¬
šteno in kakor zlato čisto srce, še bolj pa,
ker ljubite Tonita, saj ga ljubite, kaj ne da?

pa se tudi zaročite z njim. Zakaj ste mi to
tako dolgo skrivali?

— Oprostite, gospa; bila sem vsa zme¬
šana, kajti da me ljubi, tega si nijsem bila
gotova. Prvikrat mi je dejal: Hočete-li bi¬

vati moja soproga? a na pol šaljivo, in
mislila sem, da mu nijsem po godi. Neki
dan je govoril tako trdo z menoj, da sem
mislila, da me zaničuje. Nijsem mu zaupa¬
la, a zdaj mu skoraj vse zaupam. Adieu,
gospa; hotela sem vam preskrbeti dobro noč;
mislim, da sem dosegla to željo.

Meta odide; gospa Mauserre jo pokliče
nazaj. — Ste-li uže pisali list, ki vas ima
rešiti, ki ima vse popraviti?

— Moja glava je uboga! mi odgovori.
Eno uro sem sedela pred mizo, hoteča si
zbrati misli, ki so plesale okole mene, ka¬
kor uporni dijaci. Sicer pa se mi je roka
tresla, da bi se list ne bil mogel brati, če
bi ga bila pisala.

Bolje, da prespim svoje ganenje; bom
jutri pisala. —

247

— Jutri?

— Ne bojte se, predpoludue bo uže
imel list.

— Ne, draga moja. Treba, da še no¬
coj pišete; jutranji dan nij naš. Jaz vam
bom pomagala; časi se z majbeno pomočjo
človek izleče iz velike stvari, in, ako se
vam trese roka, biti vam čem jaz tajnikom;
vi boste list le prepisali.

Kmalu prinese kljubu protistavljanju Me¬
tinemu tintnik, pero, in škatljo,.. iz katere
vzame list rudečega papirja za pisma. —
Gledite, kako lep je ta papir! reče gospa
Mauserre; navdušil naji bode, kajti najin
list ima biti zelo zaljubljen, kaj ne da?

— Priporočil mi je, da naj bo kolikor
moči nježen, odgovori Meta smehljaje se, in
ravno to me spravlja v zadrego; v tem genru
literature sem čisto neizvedena!

— Če vam pa rečem, da vam bodem jaz
pomagkla! Jaz bodem držala pero; kako
bodevi začeli? Jaz bom pisala: Toni, jaz

vas molim.

248

I

— Ah, gospa, prosim vas, prizanašajte
mojemu ponosu, deje držaje jo za roko. In
dalje, vi ga zovete Tonita, vi imate tudi
pravico; a jaz si tega nijsem nikdar do¬
volila . . .

— Denes si morate dovoliti, odgovori
gospa Mauserre. Ne pozabite, da se list,
ki ga hočevi pisati, v diplomaciji zove javni
list.

Po dolgem obotavljanji in diskutovanji
pokaže ipak ta nesrečna minuta svoj dobri
ali slabi rod; list je bil tako-le sestavljen:

„Ker sta mi osupnenje in radost branila
govoriti, vam pišem, Toni. A zakaj vam
pisati? Zdi se mi, da sem vam vse pove¬
dala, akopram nijsem ničesa govorila.

Sem-li sanjala, da sva bila neki večer
skupaj, da naji je rezgetanje konja vzplašilo,
da sem se oprostila vaše roke, ki ste jo
imeli ovito meni okolo vrata, da sem potlej
ušla. . .

Ta poljub, Toni, ali nij bil to odgovor ?
Zdaj hočete še drugi; tedaj mi res ne za-

249

upate! Bodite zadovoljeni, ako ne veste,
vas bo ta list podučil, da vas ljubim, da je
moje srce od nekdaj popolno vaše. Toni,
vam prepustim svojo osodo, pripravljena
sem, iti za vami do konca sveta. Ne pre-
varite me, kadar hočete, postanem vaša
soproga. “

Zapisavša zadnjo besedo tega koncepta,
ga prečita gospe Mauserre.

— To je dakle dovršeno, vsklikne go¬
spa Mauserre; drugega ne manjka, nego
datum.

Hitro k delu, moja lepa! tukaj je papir.
Se vam-li roka še trese?

— Ne, gospoja, odgovori Meta, ter po¬
moči odločno pero v tinto.

— Dovolite, odgovori gospa Mauserre,
pozabila sem, da je ta papir zaznamovan z
mojim chiffrom; da bi to zapazil, mislil bi
v aljda, da se jaz v vašo stvar utičem in da
s em vam list jaz narekovala. . . Pišite ga
Pri vas v sobi. Ste si-li sigurni svojega

250

spomina, ali morebiti hočete soboj ta pa¬
pirček ? J?

— Ni j treba, gospaja, odgovori jej Meta
vesela. Jaz znam svojo romanco od začet¬
ka do konca; hočete-li, da vam jo reci-
tujem V - * *\>,

Pri teh besedah zvije papirček ter ga
hoče sežgati na sveči. Gospa Mauserre jej
ga vzame, ter ga zaklene v svojo šatulo.—
Bojim se, da bi se ne izpremislili. Ta kon¬
cept je priča, in ohranila ga bodem do jutri,
da vas osupnem, ako vaša kopija ne bo po¬
polna. Bo-li treba, pokažem ga Toniju.
Glejte, morate ga vestno prepisati; prisezite
mi to pri vseh solzah, ki sem jih pretočila
zaradi vas!

To izgovorivša jo prime za obe roki, jih
potrese ter jo spremi do vrat, govoreča: —
Ali sem zlorabljena, ali pa bo moj bolnik
kmalu zdrav, in jaz najsrečnejša vseh
soprog.

251

XI.

Drugi dan je bil dan, kakoršnih k sreči
malo štejem v življenji; ne spominjam se ga
rad. Vzbudil sem se v najboljšej dispozi¬
ciji, v lepej luči gledajoč bodočnost in ljudi,
ki se zaročajo, zadovoljen soboj, svojim ob¬
našanjem, svojo modrostjo, in s kupom, ki
sem ga bil naredil. Ne da bi se bil kesal
zaradi prostosti, še blažil sem vezoči ovrat¬
nik, ki sem si ga del sam okolo vratu.

Celo jutro sem pričakoval Metinega
lista, in čudil sem se, da sem moral čakati;
a nepokojen nijsem bil. Siguren sem si bil
njenega srca, kakor svojega. Pripravljal
sem se za razgovor z gospodom Mauserre;
uvod, jedro, konec, vse od kraja do konca
se mi je zdela občudovanja vredna zgovor¬
nost, da se mi je vspeh zdel zagotovljen.

Poludne zazvoni; ničesa še nijsem pre¬
jel, nepokoj me začne trapiti. Zapustim
svoje stanovanje; hodeč pred sobo gospodi
Mauserre, katere duri so bile na pol odprte,

252

zagledam tam veliko kopico obleke, katero
je neki sluga deval v kofre. Ti kofri so mi
vzbudili zopet veliko mislij. Zadnja, pri ka-
terej sem ostal več časa, je bila, da se je
gospod Mauserre čez noč valjda zmodril, ter
izpoznal, da bi bilo cestovanje najboljše
sredstvo, da pozabi nedostojne stvari in za¬
radi tega 3klenil odpotovati v deželo, kjer
so oranže, Mete pa ne. Tak sklep se mi je
zdel pošten in njega vreden. Ko vstopiva v
jedilnico, dobim tam gospo Mauserre, ki je
zapustila končno zkpor. Bila je bleda, re¬
snobna; a v očeh ji je sijala nadeja.

Kar sem mislil pred gospod Mauserreovo
sobo, nij bilo napačno : med kosilom nam
pove gospod Mauserre, da ima še nekaj po¬
iskati v florentinskih arhivih, da mora tedaj
takoj zvečer ali drugi dan zjutraj oditi. Go¬
spodu d’ Arci je ta vest jako ugajala, a bil
je dosta mojster svojih občutkov, da nij bil
kazal radosti, ki mu jo je naredila. Molčal
je. Kar se tiče Mete, zapazil sem v njenem
obnašanji in v njenej čudi neko predraga-

253

čenje. Obraz se ji je podolgal, trepalnice
so jej migale, pogled ji je bil begajoč, glas
teman. Iz izkušnje sem poznal nestanovit¬
nost njenega značaja, dvakrat mi je uže iz-
poddrsnila ta gibljiva zemlja izpod nog; a
ta dan sem bil vesel kakor ščinkovec, in
pregnal sem si iz duha vsak žaleč pred-
pomen.

Po zajutrku sem bil sam z gospo Mau-
serre v salonu: — Domišljam si, jej rečem,
da ste zadovoljni.

— Kako morem biti, Toni? Močno jo
dakle ljubi, kjer se mu zdi treba odpotovati,
da pozabi tugo. Bog ve, kedaj pride nazaj!

— Dale gospodičine Holdenis ne bo
tukaj.

— Ah, Toni, rada bi ga prosila....

— Ne prosite ga ničesa, kar vam po¬
nuja, to prejmite. Prosim vas, idite v svojo
sobo, in kadar se pride poslovit od vas, ob¬
jemite ga nježno, tako, da ne bode vedel,
ga-li grajate ali hvalite. Oboje bi bilo enako
žaljivo.

254

— Storila bom, kar mi vi svetujete; ali
nijste vi moj rešitelj ? Vi ste ga opozorili,
naj beži iz nevarnosti.

— Motite se; jaz k njegovemu sklepu
nijsem ničesa pripomogel.

— Ne zaupajte mi tako malo. Gospica
Holdenis mi je objavila vse; obstanite....

Urno 7Stopi gospod Mauserre, da nij
mogla več govoriti. Pogleda naji nezaupnim
očesom. To gospo oplaši, da vstane ter zbeži.

Gospod Mauserre stopi k meni, ter mi
reče: — Žal mi je Toni, da vas v vaših
tajnih pogovorih z gospo Mauserre vselej
motim; a imam vam povedati nekaj zelo ne¬
diskretnega in neudvorljivega, zato me vidite
v velikej zadregi. Obraz mu je bil zmešan,
da sem mu odgovoril: — Kaj vas more
spravljati v zadrego? Denes bi mi bilo zelo
teško, da bi vam moral odreči kako stvar.

— Sel sem davi k gospici Holdenis,
nadaljuje, da bi jej obznanil svoj odhod ter
je prosil, naj ostane tako dolgo tukaj, da
jej gospa Mauserre dobi namestnico. Sogla-

255

sila je iz vdanosti do moje hčere, a z enim
pogojem:

Da se vi vrnete še denes v Pariš;
čujte, sama je rekla, da ji je nemogoče ostati
dalje v Charmilles, ako ste vi tukaj.

Te besede me osupnejo, visel sem nekaj
časa med dvomom pa med srdom; kake dve
ali tri sekunde se mi je zdelo, da se mi
parket trese pod nogami, kakor most, ki se
podira.

Gospod Mauserre se je hudobno veselil
mojega strmenja.

— Kaj ste jej dakle naredili? Mislil
sem vedno,' da živita v slogi med soboj.
Vprašal sem, a nijsem je mogel prebuditi iz
globokega molka.

— Meni je uzrok te izjave tudi čisto
neznan, dejem mu; a nič ne dč, denes zve¬
čer me ne bo uže tukaj.

Brez odloga? mi reče malo bolj pri¬
jazno. Jaz se bodem obnašal proti vam vedno,
kakor se obnaša proti staremu prijatelju!

256

toda veste kaj? Počakite do jutri, pa idete
z menoj v Florenco.

— O! tistega pa ne, odgovorim. Jaz v
arhivih nemam ničesa iskati, in rad hi bil
uže v Parisu v svojem atelieru.

Gospod Mauserre me zapusti; jaz tečem
k vratam Metine sobe; hočem jih odpreti,
a nij se mi dalo, zaklenena so bila. Grem
na teraso, a nikogar nij tam nego Lulu,
spremljana od bone. Zdelo se mi je, da ima
Meta kaj opraviti, vrnem se nazaj, a potrkal
nijsem, kajti gospod Mauserre je bil pri njej,
ter se je prav navdušeno z njo razgovarjal.
Odidem, ter se vrnem uro pozneje; ta pot
vstopim, a tiča nij bilo več v gnjezdu. Grem
zopet v svoje stanovanje, ter začnem posprav¬
ljati svoje imetje v kofre. Hitro zapazim
skozi okno svojo nevidljivo, kije prišla iskat
gojenke v park, ter jo peljala v grad nazaj.
Urno letim po stopnicah doli, in prišedši na
peron vidim tam žensko, ki je kontrastirala
se svojo navadno pohlevnostjo. Njen obraz,
njene obrvi, njeno Semiramidino držanje me

257

osupne. Ogledavala je kanjo, kije vpila zibaje
se nad gradom. Stisnila je ustna ter napihnila
si nosnice; zdelo se mi je, da tudi ona išče
kakega plena, da ima v srcu kanjo, ki je
lačna, kakor ona, in ki, kakor ona, tolče s
perotami ter kriči.

Šla je po peronu s trdim korakom, kakor
bi hotela reči: Ta peron je naš! Jaz se na-
slonem na balustrado, denem eno roko čez
drugo ter je pričakujem. Ko pride do mene,
me pogleda, kakor se pogleda neznanec;
Človek bi bil mislil, da me nij nikdar videla,
da nij nikdar govorila z menoj, da izkuša
vgeniti, kdo sem. Nij ga bilo nikogar, ki
bi jej bil povedal, da mi je včeraj zvečer
pritisnila goreč poljub na ustna. Ni ene be¬
sede nij mogla izgovoriti, nego je tiho šla
mimo mene. Rajši bi jo bil stresel za rame,
nego govoril z njo.

Ko pridem v svojo sobo, potegne me
gospa d’ Arci, ki je bila zelo vznemirjena, za
suknjo, me sili v salon ter me praša treso¬
čim glasom: — Kaj se pa godi?

Ida lloldonis. Roman.

17

258

— Jaz ne vem, in vrag me vzemi, če
se kaj brigam za to, jej odgovorim. Vse je
mogoče, ako se z nemogočim začne.

Hotel sem se zmuzniti, a pridržala me
je. — Račite me poslušati in mi svetovati.
Ravnokar sem se predstavila očetu, da bi
se mu ponudila za spremljevalko v Florenco.
Gospica Holdenis je bila pri njem, celo dopo-
ludne sta bila skupaj, zdaj v njenej, zdaj
v očetovej sobi. Ko sem šla po predsobi, cula
sem ga reči: Dokažite mi, pa se ne bom
maščeval. — Ko zagleda mene, se vstavi
urno, in ko izve, kaj hočem, me prosi, naj
odidem rekoč: Saj ne bom odpotoval.

— Ponavljam vam, da se mi samo to
čudno zdi, da sem še tukaj, odgovorim jezno;
a dolgo ne bom. Ta hiša mi je sovražna,
sit sem žensk, ki jokajo, in katere se mora
tolažiti z ležmi, sit žensk, ki se lažejo, in
kojih rebuse se mora ugibati, sit videti dva
moža, ki nijsta norca, da bi ju smešna lju¬
bica imela za igračo, zdaj tega, zdaj onega;
sit končno, da slišim vedno spregati glagol

259

odpotovati: ona bo odpotovala, jaz boin od¬
potoval, mi bomo odpotovali, končno pa ne
odpotuje nihče, razen mene, morbleu! Naj
ostane, kdor hoče v tem zakletem gradu,
kjer bi končno zgubil veselje, mladost in
talent.

Takoj naročim slugi, naj mi preskrbi v
Cremieu voz, ter odidem v svoje stanovanje,
s trdim sklepom, da se bom zaklenil do od¬
hoda, in da se ne bom od nikogar poslovil.
A ko zabijem vse kofre, začne se. mi zdeti
nemogoče, da bi odpotoval, pa ne vedel, kaj
se je zgodilo, in kaj si je Meta izmislila, da
bi me odstranila; zakaj gospod Mauserre ne
odide, akopram je to hotel, in kaj pome-
njajo besede: „Dokažite mi, pa se ne bom
maščeval.“ Počel sem sumničiti, da je črna
mahinacija tu zraven, ter |sem začel vsako-
jake sklepe delati. Solnce je ravno zatonilo;
jaz grem naravnost v sobo gospoda Mauserre,
pa ga nij bilo notri. Neki sluga mi pove,
da je šel k svojej soprogi, odidem tedaj tja;

nepričakovan prizor me je tam čakal.

17 *

260

Gospa Mauserre se je ravnala, kakor
sem jo bil naučil; celo dopoludne je tičala
pri ognjišči, a z nikomur ni besedice govori¬
la, tudi izšla nij, le malo se je peljala na
sprehod. Komaj je prišla domov, in še klo¬
buk je imela na glavi, ko jo obišče gospod
Mauserre.

— Alfonz, mu deje, nadejam se, da
bom od vas samega zvedela, da ne boste
odpotovali.

— Zvedeli boste od mene samega, jej
odgovori, da lebko človek, ki si je svoje
volje naj bolj siguren, svojo misel v enem
dnevu trikrat spremeni. Davi sem sklenil
oditi, pred dvema urama sem se namenil
tudi Lulu vzeti soboj. . .

— Kaj pa njena guvernanta? ga zmoti
živahno.

— Znabiti ... A pomirite se, važno
opravilo terja, da ostanem tukaj.

— Katero opravilo, Alfonz? smem-li
vedeti ?

— Davi, nadaljuje gospod Mauserre,

261

hoteč biti miren, — ko sem objavil Meti, da
mislim oditi, ostrmela je, ter mi rekla, da
nij prav, ako odpotujem. Trenotek potem,
ko sem jo prosil, naj ostane še nekaj časa v
Charmilles, izrekla je za pogoj, da gospod
Plamerin odide še ta večer v Pariš. Zdel se
mi je ta pogoj, čuden, kakor brezdvomno
tudi vam. Popoludne grem zopet k njej;
silim jo, vprašujem jo. Več ko eno uro sem
jo trapil, da je že rekla, da jo imam na
raztezalnici. Konči sem jej vendar izvil taj¬
nost; a priprosto trdenje mi nij bilo zado-
sta, hotel sem imeti dokazev. Da bi mi jih
dala, obljubil sem jej slovesno, da se ne bo¬
dem maščeval, da vam še omenil ne bom
ničesa, nego odšel. A take obljube ne za¬
vezujejo, in tudi jaz je ne izpolnim; — vi
veste, kdo sem, in kaj ima gospod Flamerin
od mene pričakovati. —

— Sem vas-li prav čula? vsklikne ona.
Vi se boste maščevali nad gospodom Fia-
merinom, ker se osmeljuje, ljubiti gospico
Holdenis in jo hoče za soprogo?

262

— Ta komedija je končana, odgovori
on, in vam ne more več služiti. Toni se je
tako dobro vedel, da je menjal z menoj ;
ponavljam vam, da vem vse, in da imam v
rokah dokaz, da je vaš ljubimec.

Ona obstane, kakor bi bila okamnela,
ne zaupajoča svojim ušesom in vprašajoča
se, ali se jej sanja, ali je res. Kakor bi bila
mašina, ponavlja: — Vi imate dokaz, da je
Toni . . .!

Alfonz, ali ste pri pameti ? — Kmalu se
jej nekaj zjasni v duhu, teče k mizi, ter
burno odpre šatulo.

— Prehitel sem vas, tu imate, kar išče¬
te ! jej deje gospod Mauserre; in pri teh be¬
sedah seže v žep, ter jej pokaže osodepolni
rudeči papir.

Gospa Mauserre mi je pripovedovala, da
je v tem trenotku čutila, kako se ji je duša
razcepila v dva dela, v grozo neke periidije,
ki ji je prešinila domišljijo, in v veliko ve¬
selje, ko je videla, da jo gospod Mauserre
še toliko ljubi, da je ljubosumen. Ko se po-

263

miri, potegne strastno roko za zvonec ter
deje: — Gospica Holdenis ima priti sem;
ona sama vam ima vse razodeti.

Koncem ene minute se prikaže Meta, in
gospa Mauserre je ostrmela, kakor jaz po¬
prej, zaradi urne premembe v Metinem dr¬
žanji in obličji: čelo visoko, ustna stisnena,
govor uren in kratek, pogled oster, vse dr¬
žanje splob tako, kakor ga ima osoba, ki
naredi smel sklep in hoče imeti z osodo
boj, ki ga če dobiti, na vsak način. Gospa
Mauserre jo izprašuje nekaj časa z mol¬
čanjem.

— Poklicala sem vas, draga moja, jej
reče, da mi poveste kaj novega o vašej
zaroki.

— O katerej zaroki, gospa'? s kom?

— Z gospodom Flamerinom. Ali nij
bilo o njej govorjenje?

Sklepi se delajo in razdirajo v tem gra¬
du z neslišano lehkoto. —

— To mi nij bilo znano gospa.

— Ali se ne setite, da ste imeli včeraj

264

z gospodom Flamerinom v parku intimen
razgovor, da vas je prosil vaše roke, da ste
se dogovorila, da mu boste pisali, in da se
vaše pismo pokaže gospodu Mauserre?

— Jaz ne vem, o čem govorite, gospa.

— Vam-Ji jaz govorim? mi-li vi odgo¬
varjate? nij-li res, da svi mčdve sestavili ta
list, da svi sedeli pri tej-le mizi, da sem jaz
držala pero, vi pa ste mi narekavali?

— Gospa, to se vam je gotovo senjalo.

Gospa Mauserre se približa Meti, ter jo
pogleda v oči; takoj je zapazila njihovo dno,
in to jo je ustrašilo. — Ab! gospodičina, jej
reče, bojim se vas, kdo pa ste?

— Vi ste pa tudi malo preveč silni;
deje gospod Mauserre soprogi. Kako more¬
te hoteti, naj podpira se svojim pričevanjem
izjavo, ki je tako malo resnici podobna?
Kaj še, ko bi bili vi gospico Holdenis pre¬
hiteli in se‘bili zgovorili z njo. . .

V tem trenotku stopim jaz v izbo in
osupnene oči mi začno begati sem ter tja,
hoteče ugeniti, kaka scena se igra med tem

265

človekom, ki je tako malo znal biti hladno¬
krven, pa med tema dvema ženskama, ka¬
terih ena je imela obraz kake blaznice, dru¬
ga bledost in otrpnenost kakega kipa.

— Pridite Toni, mi kliče gospa Mau-
serre. — Zelo izredne stvari se gode tu¬
kaj. Mislite si, vi ste moj ljubimec, gospica
Holdenis to trdi, gospod Mauserre pa ver¬
jame.

Jaz zagrabim rudeči papir, ki mi ga je
pokazala s prstom. Pregledavši ga urno,
vskliknem: — Človek, ki si more domišljati,
da je gospa Mauserre pisala ta-le list meni,
je bore norec.

Gospoja Mauserre pride k meni, ter mi
stokajočim glasom začne pripovedovati, kaj
se je zgodilo. Gospod Mauserre naji zmoti:
— Tukaj se ne bodemo zgovarjali, mi deje
glasom avktoritete, — potem reče žugajočim
obrazom: — Odidimo; končati moramo svoj
prepir tete-a-tete.

Gospa Mauserre se vsede med-nj pa med
vrata. — Gospodičina, deje Meti, bodete-li

266

do konca trdili laž, ki spravlja dve življenji
v nevarnost?

Jaz se obrnem proti Meti; a moj pogled
se jej nij dal prenesti; bil je pa tudi brez
dvoma tako strašan, kakor bi prišel izpod
čela rudeče oblečenega rablja. Videl sem,
kako je počasi začela strmeti. Mislil sem,
da se jej bodo kolena uklonila, pa da bo
pala na tla. A vendar se ji je posrečilo,
da je ostala po konci. V svojej omotici je
ohranila nekak teman ponos.

— Ne gledite me, gospa, deje gospe
M&userre, ki se ji je približala; ne govorite
mi, inače ne obstanem ničesa.

Naj sem si še tako prizadevala, ljubiti
vas mi nij bilo mogoče; vi ste bogati, jaz
sem ubožna, vi ste lepi, jaz nijsem, in v
vašej dobrosti je nekaj surovega. Več nego
enkrat sem mislila, da storim dobro delo,
ako vam ugrabim srečo, ki je krivično po¬
vračilo grde zmote, in katero vi preveč ka¬
žete. Včeraj zvečer mi vaše veselje nij go-

267

dilo, in odšla sem od tod z menj dobrim
srcem, nego sem prišla.

Potem obrnovša se proti gospodu Mau-
serre: — Da, gospod, osveta, na katero
mislite, bi bila zločin, kajti legala sem;
toda, nijste-li i vi legali, ko ste mi dali be¬
sedo, da me ljubite in da se ne boste
osvetili ?

Po teli besedah se izmuza od zidu, ka¬
mor je bila uprta, ter gre čez sojio, da bi
prišla do vrat. Mimo mene idoča obupno
zakriči ter jeclja: — Zakaj nijsem pred
osmimi dnevi poginila v paladriškem je¬
zeru!

Ko je bila odšla, se gospod Mauserre
nekaj trenotkov ne gane; bil je brez barve,
brez glasa. Je bil-li zadovoljen? je bil-li
žaljen? Zdi se mi, da je bil oboje. Bilje
v onem duševnem položaji, v katerem je
človek, ki je našel napako v svojih računih,
in ki še enkrat predela vse adicije, povpra-
ševaje se, kako se je mogel zmotiti, ob enem
jezen na-se, a ipak vesel, da je v pravem ča-

268

su zmoto zapazil. Vprl je oči v tla. Vzdig¬
ne jih, ter ogleduje duri, skoz katere so
ravnokar odšle in izginile za zmiraj sanje,
katere je valjda obžaloval; domišljam si,
da se je posvetoval, kako bi jih nadomestil:
človeške natvore je pred praznoto groza. Ali
pa morda še nij vedel, kje je? To pa je
istina, da je streznovši se prišel k meni, me
objel, ter mi dejal ginenim glasom: -— Ali
mi kedaj odpustite?

— Ne računite na to, mu odgovorim;
obljubujem vam, da spišem knjigo z naslo¬
vom: O budalosti velikih mož.  — Po¬
tem dostavim: — Tukaj je nekdo, čigar mi¬
losti vam je bolj treba, nego moje.

In, prijemši ga za roke, peljem ga k
gospe Mauserre. Ona ga gleda dolgo s pre¬
čudnim smehljanjem, potem jej solze žalijo
oči in sune me v komolec, rekoč: — Zelo
je treba, da mu odpustim vse, dobri Toni,
ker je hotel vas usmrtiti!

269

XII.

Vi ste tako prijazni, gospa, da mi pri-
poznavate talent; toda o mojej modrosti ste
vedno dvomili.

Jaz ne vem, kaj boste v kratkem o
njej mislili; na to, kar vam bom povedal,
sem bolj ponosen, nego na najboljšo svojo
sliko.

Gospod d’ Arci je bil cel večer v mo¬
jej sobi. Bil je podučen o vsem, in zago¬
tavljam vas, da se mu noge nijso dotikale tal.

— Hvalo bogu, strahu se nam nij bati,
mi reče. Tedaj je res, da hudobnež stori časi
delo, ki ga prevari. Istina, gospica Holdenis je
bolj dopadljiva, nego sem mislil: nehote je
združila, kar je bila hotela razdreti za zmiraj.
Kako, da nij vedela, da ljubosumnost živi dalje,
nego ljubezen, in da jo v nekaterih slučajih
zopet vzbudi? Le mislite si človeka, ki mu
blago nij čisto nič mar; ako pa začnete
Vpiti tat! tat!, bode imel takoj roko pri
žepu.

— Pri tej stvari je še več, odgovorim

270

jaz, gospod Mauserre se je prepričal, da se
človek svojim spominom ne odtegne tako
lehko. Uže mislimo, da so mrtvi; makoma
pa pridejo — ne ve se odkod, ter nas zgra¬
bijo za goltanec. Najboljše je, da se človek
ne razpre z njimi.

— To je možno, odgovori on; a nam
se je še po sreči izteklo.

Ah! ti rokovnica ti! — Pa si je počel
zagrizeno roke meti.

Proti polunoči me zapusti. Vse to, kar
se je v zadnjih štiri in dvajsetih urah zgo¬
dilo z menoj, me je tako zbegalo, da mi nij
bilo moči spati; sklenem tedaj, da se nebom
vlegel na postelj. Hodil sem po sobi sem
ter tja, in sklenil sem, da bodem to nada¬
ljeval do jutra. Želel sem z vrha svojega
stolpa gledati Metin odhod; mislil sem, da
bom lagljeje dihal, ako bom svojim očesom
izpred velike ostrožnice videl oditi kočijo, ki
bo vzela soboj sovražnico mojega pokoja. A
še je bil čas do odhoda; vzamem si „notes“
ter začnem citati zgodovino svojega življe-

271

nja; a komaj eno poglavje sem dokončal;
se mi uže več ljubilo listov obračati.

Hodil sem tedaj sem ter tja, hoteč mi¬
sliti na Boabdilov plašč, ali na teorijo kom¬
plementarnih barv; a vse drugo mi je bro¬
dilo po možjanih. Pa sem se naslonil na
okno. Ogledaval sem visoka drevesa, moleča
svoje vrhunce proti zvezdatemu nebu, vrsto
zmešanih streh in dva vetrokaznika, ki sta
škripala zaradi vetra; — zdelo se mi je, da
ta dva vetrokaznika, ta drevesa, te strehe
občute veliko ginenje, katerega bi se rade
kmalu iznebile, in da ima grad ostrmeli ob¬
raz kurnika, v kateri je zašla lasica.

Kmalu zaslišim praskati ob vrata; po¬
slušam. Potrka se; jhz zakričim: — Kdo
je? — Duri se odpro in prikaže se mi Meta
Holdenis, oblečena v svojo sivo opravo in
prsno zaveso iz tula, na katerej je običajno
visel karneolast križec. To je bila njena
jutranja toaleta; a zdelo šemi je, da je za¬
vesa, ki jo je božala po licih, nova, da jo
je ravnokar nalašč vzela iz kartona, da bi

272

meni delala čast. Zdela se mi je Meta skozi
in skozi čisto nova, kakor bi je še ne bil
nikdar videl. Mokri pogled se ji je svetil
čudovite sladkosti; oči, ki so jokale mnogo,
so se ravnoko raztegnile zaradi trpljenja.
Čelo ji je plulo v luči; človek bi dejal, da
je kerubin tuge ali kesa zlil na-nje kupo ne¬
beške rose. Lepota je vedno sama sebi po¬
dobna. Nijena stvar se ne ponavlja brez
prenehe, nego po postavah, ki imajo karakter;
to so čevlji za iznenado.

Gospa, umeteljnik tudi pozna jezo, ne-
voljo, zaničevanje; a vest mu je čestokrat
na razpolaganje. On meni, kakor Brindoison,
da je oblika velika stvar, in on odpušča zlo¬
činom, katere spremljajo lepi lučini vpljivi.
Prva misel mi je bila, da sem vzel svinčnik,
ter rekel čudnej osobi, ki me je obiskala po
noči: — Ostanite tam, na pragu, držite se
po konci in ne genite se, dokler vas ne na¬
risani. — A urno spremenim misel: akopram
se mi je videla čisto nova, vzbude se mi
ipak spomini ter jo pozdravijo, klicaje jo po

273

imenu. Izpoznal sem instinktno lahno in
gibko postavo, ki sem si jo bil stiskal v
roke, dve roči, ki ste se mi bili položili na
oči, usta, koja so stali poljubi ravno toliko
kakor obljube.

Jaz obrnem glavo, da se mi je videlo,
kakor da bi hotel reči: — Odlazite mi prej
ko morete! — Ona odskoči; potem se osrči,
stopi v sobo, ter zapre duri. Sama sva bila,
jaz pa ona! Grajska ura je udarila dve.

— Kaj mi hočete? zavpijem jej robato.
Ali ne vidite, da vas me je groza?

Ona pade na stol, položi komolca na
mizo, pa začne zalita sč solzami in rado¬
darna s pridevniki, s kojimi me je ravnoko
obsipala, nekaj, kar se običajno imenuje iz¬
poved, to je besednat razgovor, poln neso¬
glasja in protirekov, iz katerih sem komaj
razločil resnico od lčži. Karkoli je rekla,
verjela si je; to nij bila potuhncna duša,
nego spridena vest; ker je šla rano v gim¬
nastično šolo sofistike, pridobila si je tako

ročnost, da je pregovorila vse, kar se ji je
Meta Holdenis. Romau. 18

274

zdelo. Gimnastika je dobra reč, gospa; a
rabiti jo je treba diskretno. Ne trpite, da bi
se učili vaši otroci ude zvijati si, niti na
glavi stati; a tudi tega ne dovolite, da bi se
jim vest tanjšala. Poprej tepec, nego ko¬
medijant! ako bodem kedaj oče, bo to moja
maksima.

Meta se začne tožiti, govoreča o sebi
kolikor mogoče trdo, risaje svoje obnašanje
z najmenj usmiljenimi besedami. Deje mi
potem, da ji je prišel gospod Mauserre na¬
znanit svoj odhod, da jo je užalilo, dajo  tako
lehko zapušča, da se ji je njena koketerija
(rabila je to besedo) uprla, da je takoj mi¬
slila na strašno porabljenje rudečega papirja,
da jo je ta misel iz početka pretresla, da
pa se ji je pozneje priljubila tako, da jo je
objela slepo in nepremagljivo strastjo. Pri¬
merjala je fatalno siljenje, ki se mu je udala,
nekej biri halucinacij in strahom namešanim
potezanjem, katero učinja brezdno na onega,
ki mu stoji na robu; končno reče, da je to
preskušnja, ki ji jo je bog poslal, da jo po-

275

niža, a da jo s tem nauči božjo krepost kesa,
ki ji je bil dozdaj nepoznat.

Tako je govorila. Ponavljam vam, to
je bila sleparska vest, trak čez oči; oble so
se trkljale, skakale, se križale v zraku.
Toni Flamerin bi bil ploskal, ko bi ne bil
užaljen.

— Dobro, sežem jej v besedo. Zanaprej
poreče tat, ako ga kdo prime, da nij vedel,
da krade. Sin, ki bode natepel očeta, se bo
izgovarjal, da se mu je v glavi vrtilo. Ne
kolnimo lupežev in morilcev; bog jib je za¬
peljal, da bi kesanjem postali popolnejši.
Le ena točka me spravlja v zadrego: da nij
dosta, da človek pregovori samega sebe, pre¬
govoriti mora i sodnika.

Ona seže v žep, ter izleče list, ki ga
je bila zjutraj dobila od očeta. — Glejte, to
me je pogubilo! vsklikne.

Jaz vzamem list, ki je bil jako težak,
ter urno pregledam prve liste. Gospod Hol-
denis je podaval v njem nove vesti o vsem

golobnjaku, govoreč jej na dolgo in široko

18  *

276

o njenih mladih sestrah in malih bratih, za¬
gotavljajoč jo, da Francelj, Tekla, Fanica,
Karolinica, Jelica, Adinica vedno dobro na¬
predujejo v idealnosti. — Misli si, je dosta¬
vil, da je mali Stanko onidan pogledal nebo,
ki je bilo čisto, kakor tvoje srce, ter vskliknil:
Dober dan, ljubi bog! Ta najivni pozdrav je
genil do solz mene in tvojo ljubo mater.

Akopram sem se zanimal za malega
Stankota, čital sem vendar z večjo pazlji¬
vostjo zadnjo stran lista, kjer se nij več o
njem govorilo. Bila je tako-le sestavljena:

„Zaupne izjave našega dragega angelja
spravile so nas v neizrazljiv strah. Naj dobro
preudari, predno se odloči in odpahne krasne
perspektive, ki se mu odpirajo pred očmi.
Ti nam zaupno praviš, da ti je srce vjeto;
jaz ti odgovarjam: Ne verjemi lehkomišljeno
svojemu sercu, drago dete. Ker sva tako da¬
leč narazen, mi je teško ti svetovati; toda,
morem-li dopustiti, da bi nebo odločilo našej
Meti za soproga umeteljnika, ki nema drugega
boga, nego svoj talent, in dovoli mi dostaviti:

277

Človek, ki se je nevredno vedel proti tvojemu,
mu bode-li kedaj pomagal? Cim bolj mislim
na kombinacijo okolnostij , ki jih je prouzro-
čila božja previdnost, da si izpoznala go¬
spoda Mauserre, timbolj izpoznavam v njih
tajnosten svet najvišje modrosti, ki ga je
dala tebi in temu distingiranemu človeku;
gotovo namerava sčistiti mu srce, ter mu
pokazati, kako se uživa imetje. Brezbožneži
pripisujejo vse slučaju; pravim ti, da nij
slučaja. Bog te je očividno izbral, da pokaže
svetu svojo luč; ali bi ne bilo pregrešno od
tebe, ko bi odbijala visoki stan, h kateremu
se mi zdi, da te vabi, in rajša poslušala ne¬
premišljeno nagnenje tvoje romantične do¬
mišljije? Dragi angelj, premisli dobro, in pri
tem premišljevanji ne pozabi tvojega ubo¬
gega očeta, ki te ljubeznjivo objema."

Učin, ki ga je imel ta list na-me, je
bil ta, da sem skušal svoj srd ohladiti slad¬
kim veseljem. Dolgo uže uijsem čital gospod
Holdenisove proze, in tč male teorije o pre-

278

vidnosti, zdelo se mi je, da se čisto strinjajo
z njegovim predestinaeijsbim obrazom.

— Čemu ste mi pokazali ta list ? vpra¬
šam Meto. Je-li moči, da je mogla imeti ta
bore zaplata papirja najmanjši vpljiv na vaš
odlok? Zakaj niste tako-le storili?

Pa raztrgam vseh osem listov v majhne
koščeke. Vesel sem bil, ko sem videl letati
po zraku roj teh ljubeznjivih metuljčkov.

— Hotela sem vam pokazati, mi odgo¬
vori, da je videz časi prevarljiv. Naenkrat
neha, a kmalu si pomaga iz te zadrege. Po¬
vesi oči, ter zopet začne: — Ali vam ne
dokazuje to, da, akopram se vam je zdelo,
da sem vam nezvesta, vam je moje srce
vedno udano bilo? — Potem, ne da bi me
pustila izpregovoriti kako besedo, začne mi
silovito pripovedovati, da me je vedno lju¬
bila, da se zarad mojega odhoda iz Genčve
nij mogla tolažiti, da ji je moja podoba
ostala utisnena v srce, da je prišla v Char-
milles zato, ker ji je Harris zagotovil, da
mene tam dobi. Potem začne tožiti, da jej

279

jaz nijsem nikdar kazal prave ljubezni, in
da nij nikdar mogla prav izpoznati mojih
občutkov do nje. Rekla je, da sem se proti
njej posluževal vedno prav malomarnega tona,
in da si nij bila nikdar sigurna, da-li jo
ljubim. Moja izjava na pokopališči, rekla je,
jo je vznemirjala; odobrajoča gorečnost go¬
spoda Mauserre, hotela je vzbuditi v meni
ljubosumnost, ne da bi bila previdela ža¬
lostne nasledke, ki bi jih to igranje znalo
imeti. — Z eno besedo, dejala je, vi ste
veliko uzrok pri tem, kar se je zgodilo, in
še včeraj, po najinem rendez-vous v parku,
sem se izpraševala, da-li ste resnobni, in da-li
ne boste zagrabili prvega izgovora, znebiti
se besede, ki ste mi jo dali.

Pri teh besedah odidem humorističnim
smehom, ter sedem v fauteuil, kolikor mogoče
daleč od nje: — To je preveč, draga moja,
rečem jej.

Videli boste, da sem jaz zločinec, da
sem vam bil nezvest, da sem vas izdajal; da
sem oni večer vas objel, potem pa na vso

280

moč tekel, ter drugej ženski ponujal srce in
usta. Ali bi ne mogli biti enkrat odkrito¬
srčni, da bi mi priznali, da, če ste bolj ob¬
čutljivi, nego nežni, ste še bolj čestilakomni,
nego občutljivi? Tajnost vašega vedenja je vci-
gankinib besedah. Priznajte, da ženske vašega
značaja lovč dve zveri na enkrat, in da se
je vam poljubilo nameriti enkrat na kunca,
ki sem jaz, vaš sluga, drugopot na zajca, ki
se je imenoval zdaj baron Grtineck, zdaj
gospod Mauserre. Zajec vam je ušel; dvo¬
mim, da bi vjeli kunca. —

Ona zakriči, ter me sili, naj molčim,
naj ne napadam njene ljubezni; končno pa
ipak prizna, da je v mojem govoru bilo ne¬
kaj resničnega. — Eh bien! da, jaz izpo-
znavam, vsklikne trgajočim glasom, da sem
imela še včeraj dve duši, ki sti se tepli v
meni. Bogu bodi hvala, ena je propala, ne¬
sreča je treščila va-njo ; zdaj živi v meni le
še ona, ki ljubi vas, ki je popolno vaša.

Tri sekunde pozneje pade na kolena
pred-me, ter se me oklene okoli nog, a ko

281

se je oprostim, me strastno prime za obe
roki. Ko bi vam mogel popisati vzburjenost
njene zgovornosti! Delala mi je najnežnejše,
najstrastnejše izjave, katere ponavljati bi od
mene ne bilo dostojno; rekla mi je, naj vem,
da me moli; ako mi je delala neodpustljive
krivice, bode celo svoje življenje porabila
za to, da jih popravi, ako jo pomilostim; da
me tako ljubi, kakor še nij nikoli kaka žen¬
ska moškega ljubila, da jaz še slutil nijsem
groznega navdušenja in vdanosti," ki ju je
imela in še ima do mene; da živi in diše le
le za-me; da sem jaz njeno vse, njen svet,
njen vzor, njen bog.

Vem da riskujem, gospa, imenovan biti
od vas budalast človek, a ipak vam trdim,
da je bila v tem trenotku nad vse lepa, tako
čudno lepa, da sem časi mislil, da je hudi¬
ček, časi pa, da je angelj. Bolest in strast
sti ravnoko modelirali njeno obličje, kakor
kiparjev prst izobražuje mehko ilovko; na
vratu, na licih, na čelu igrale so si luči in
sence, katerih tajnosti jaz do zdaj nijsem iz-

282

našel. V živahnosti njenega gibanja razve¬
zali so se jej lasje ter jej vihrali po plečih.
Tudi prsna zavesa ji je prišla iz reda ter
je dajala mojemu pogledu nevarno svobodo.
Ustna so jej gorela; njene mokre oči so
počivale v mojih. Rekale so mi razločno:
— Ali ne vidiš, da sem popolno tvoja. Stori
z menoj, kar se ti rači! — Rekale pa so
tudi a p ar te: — Ako te izkušnjava pre¬
maga, imel me boš, in jaz bodem tvoja so¬
proga.

Gospa, ta trenotek je bil kritičen. Bil
sem zelo ganen, dihal sem na glas, po gla-
. vi se mi je bliskalo, in boga me, da ne
vem, kako bi se bila ta scena končala, ko
bi ne bil kar naenkrat ....  Gospa, kar
naenkrat je začel grajski petelin na vse grlo
peti; njegov glas je bil čist, presunljiv, me-
taličen in vojnemu klicu podoben, da sem
padel v fauteuil. Prikaže se mi v mislih
oče na smrtnej postelji; gleda me. Petelin
zapoje iz nova; jaz zaslišim beauneskega
sodarja klicati mi: — Toni, življenje je boj;

283

ne zaupaj svojemu ganenju! — In, ko pe¬
telin zapoje tretjikrat, uprem trdo oči v
Meto; zdelo se mi je, da so njene svitle
oči podobne onim lepim afrikanskim jezerom,
ki imajo ažurno vodo, a v katerih bivajo
krokodili.

Meta me bojazljivo pogleda, izpraševaje
se, kaj bom li storil. Jaz jo nežno odrinem,
vstanem, ter tudi njo silim, naj stori taisto;
primem jo za roke, grem po sobi z njo, od¬
prem duri, ter jej pokažem s prstom kori¬
dor. Ona pade v omotico, S, namah se pre¬
maga. Tresoča z rokama lase, zakriči mi
profetičnim glasom, in kakor bi jo bila hi¬
poma napala Sibilina besnost: Prokleta bodi
ženska, ki jo boš ljubil! — To izgovorivša
zgine kakor fantom.

Tri ure pozneje zapusti Charmilles, kjer
je pustila nekaj olajšanih src in deklico, ki
se nij dala utolažiti. Ko ubogi otrok za¬
gleda, da se premika kočija, ki odnese gu¬
vernanto, začne na vso moč kričati.

284

Je-li treba dostaviti, da sta ste gospod
in gospa Mauserre poročila? Lulu nij do¬
bila druge učiteljice, nego svojo mater, ki je
zarad tega, kar je doživela, postala menj
zaupljiva, a tudi malo menj lena. Gospod
Mauserre je stopil v politično življenje nazaj,
s tem, da je postal poslanec; on sedi v zbor¬
nici v naj pametnejšem oddelu desnega sre¬
dišča, kjer pa votira časi tudi zoper vlado.
Nij dolgo, kar sem čul, da ima dobiti veli¬
ko službo.

Neko noč pretekle zime sem se peljal
od Lijona v Valence prijatelja obiskat. Bil
sem od Perrache naprej sam v vagonu, ka¬
terega luč je slabo brlela. Potegnem si kuč¬
mo čez oči, ter se naslonem, da bi zaspal,
pa ustopijo v Terreauxu tri ženske v voz.
Po njihovej noši sem izpoznal, da so pro-
testantovske dijakonese, in po nekaterih be¬
sedah, ki sem jih vjel, sem izvedel, da gre¬
do na Italijansko vodit protestantsko učilni¬
co. Bile so mlade, in zelo zgovorne. Obraz
stisnen v kožuh, sem se delal, kakor bi

285

ne bil živ; a bog vedi, da sem ipak po¬
slušal.

Zdela se mi je ena malo starejša, in
bržkone je bila opatica onih dveh; akopram
je bil njen glas sladak, izraževal je ipak nekako
avktoriteto. Kar se tiče zadnje vojske, de¬
jala je, da so Francozi ljubeznjiv, a zelo ne-
moraličen in spriden narod ; pripovedovala je
nadalje, da je bila učiteljica v nekej fran-
coskej hiši, kjer se je nahajal imeniten sli¬
kar, da ji je bil od prvega dne, ko je tja
prišla, nagnen, pa da jo je oče njene go¬
jenke na vsak način hotel odpeljati, da sta
si hotela ta dva zaljubljena petelina iz lju¬
bosumnosti razkavsati goltance in da je mo¬
rala, da bi se jih iznebila, ubežati po noči
skozi tisoč nevarnostij, iz katerih jo je pa
božja milost rešila.

Ko pride voz v Valence, neha pogovor.
Mlajši dve sijonski hčeri ste spali spanje
nedolžnosti; tretja, ki je tako dobro govori¬
la, je z napol zaprtimi očmi senjala o svojej
minulosti, ali bodočnosti. Preden stopim iz

286

vagona, se nagnem k njej, in v živahno
osupnenje jej recitiram prva dva verza
Tulskega kralja,  katera sem — Goethe
mi odpusti! — malo retuširal: „V Tulu je

bila miška, jej rečem na uho, ki je legala do
smrti."

Es war ein Mauschen in Thule,

Das log bis an das Grab.

Prašali me boste, gospa, se-li še spo¬
minjam te miške, in če se je spominjam v
dnu srca ... To je moja skrivnost; ugenite.
Prosili me boste tudi, naj svojo povest kon¬
čam, kajti vi ne ljubite povestij, ki nemajo
konca. Moja dokazuje, da je treba vedeti,
kaj pomeni petelinje petje; da bi me oče ne
bil naučil te lepe vednosti, živel bi denes
morebiti sč zelo distingirano, a zelo nevarno
tovarišico. Končno pa vam moja povest še
razlaga, zakaj sem tako nezaupen, ko mi
ponujate deklico, ki ima nebeške oči. Ob¬
stajam vam, da nebeškim očem ne zaupam;
treba jih je pogledati iz blizka in sicer do
dna. Bog vas blagoslovi, gospa, ki nemate

287

dveh duš, in naj naji obvaruje za zmiraj
polzečih tal, potov, ob katerih so brezdna,
nestanovitne volje, ekvivoknih značajev, zmo¬
tenih src in tenkih vestij!

Konec.