Adolf Reinach
NESOCIALNA IN SOCIALNA DEJANJA (1911)
[1. Intencionalni akti]
Za kartezijance je [značilna] razširitev problema svobode na sodbo. Brentano tako pravi: »Sodba je neko dejanje.« [Toda tu je potrebno] razlikovanje med pojasnitvijo in prepričanjem. Prepoznanje in prepričanje sta [nekaj] povsem različnega. Nastanek prepričanja ni dejanje v našem smislu. Brentano je mešal med pojmoma dejanja in intencionalnosti, v tem primeru pa je potrebno [oba] pojma strogo ločevati. Intencionalno [pomeni] nujno usmerjenost na predmete. Nekaj je [torej] lahko intencionalno, brez da bi bilo dejanje. Prepričanje je najboljši primer intencionalnosti brez dejanja.
Toda pojem sodbe se razume dvojno:
(i)	prepričanje,
(ii)	ko se reče »A je B«, se s tem tudi nekaj trdi, nekaj postavlja.
To je [neko] dejanje, neko notranje početje. Trditev ne dopušča razločitve na različne stopnje prepričanja, [to pomeni] da pri trditvi tudi ni dana nikakršna stopnja gotovosti.
Drži sicer, da vsaka resna trditev predpostavlja prepričanje in da [ne obstaja] nikakršna resna trditev, ki ni osnovana na prepričanju. Vseeno pa sta Descartes in Malenbranche [v svojih določitvah] mislila, da velja »sojenje je dejanje« celo v primeru prepričanja. To je napačno: tisto bistveno pri spoznanju je [dejansko]
99
Phainomena xxiv/94-95
Respondenca
prepričanje, [tisto] ne-verovanje [nasproti] sodbi kot dejanju in trditvi. Smiselno je, ko pravijo: [v sodbimoramo skrbno postopati in biti pazljivi. [Toda] pri prepričanju [se govori] o [nekem] temelju na mesto [o nekem] motivu [kotpri trditvi]. Temelj je dejstvo, ki ga subjekt pozna in šele iz tega poznavanja izrašča prepričanje.
Intelektualna stališča imajo temelje, prav tako pa tudi emocionalna stališča [kot je zadovoljstvo]: zadovoljen sem zaradi prvega, ker ima to za posledico neko drugo. [To] niso dejanja, temveč intencionalnosti. Tu [zato] ne govorimo o motivih, temveč o temeljih.
Je tu dano nekaj takega, kot so »izvori«? [Neko] emocionalno stališče ima nek izvor. Pri intelektualnem stališču [pa imamo vendarle] nekaj drugega. Tudi tu so [dane] Individualne namere, toda dejanja tu ne [igrajo] [vloge, temveč] nekaj povsem drugačnega: stališča so v odnosu z odgovornostmi. Descartes in Malebranche [zato] za intelektualna stališča postavita zapovedi in prepovedi.
100 Kot odkrijeta, lahko subjekt preko drugih dejanj izvaja vpliv na intelektualna stališča. [Dani so] različni načini preko katerih je to mogoče izvršiti, [toda to] ravno kaže, da stališča niso dejanja. Zadovoljstvo [na primer je]:
1.	enostavno tu, [je možno],
2.	[ste mu] prepuščeni,
3.	ste do njega zaprti, se ga branite.
Zadovoljstvo zaradi [neke] nesreče lahko izrašča [tudi] iz narave subjekta, [toda] človek se lahko, ker to smatra za nizkotnost, pred tem brani. Zadovoljstvo v prvem smislu ni dejanje, medtem ko v drugem in tretjem smislu je.
Enako velja za prepričanje. Nekemu prepričanju se lahko prepustimo ali [ga] zavračamo. Po naravi obstajajo [na primer] lahkoverni ljudje, tod ti [vseeno] lahko preko izkustva postanejo previdni. Descartes in Malebranche [v tem kontekstu menita]: Prepričanje [je] neko dejanje. Toda prepričanje [ni] nikakršno dejanje! (zato [se mi obračamo] proti njemu.) Prepoved in zapoved imata smisel samo v razmerju do dejanj, ne pa v razmerju do stališč. [Zato] zapovedi ni treba usmeriti na prepričanje samo, temveč na točko 2 in 3 (tu [smo si mi] z njima [enotni]).
[V Kartezijanstvu je moč najti to] razliko [kot] staro razlikovanje med naravnimi in umskimi bitji. Slednje nakazuje zgolj na to, da človek izvršuje dejanja. K naravnemu bitju [tako spada vse], kar izrašča iz narave: predstave,
Adolf Reinach
zadovoljstva itd. Kartezijanci [pa pravijo]: nobeno početje subjekta [zato] ne sme biti osnovano na tem temelju. [Posledica tega je mnenje]: »Žival je stroj,« kar pomeni, da ne izvršuje dejanj. Vendar pa to ne drži [in ne more biti primerna ločnica razpoznavanja razlike] med živaljo in človekom. [Ta razlika] namreč [zelo dobro] obstoji znotraj človeka. Mnogi svetovni nazori [zato] zaukazujejo, da moramo naravo postaviti na stran. To ima smisel vkolikor se človek lahko zoperstavi svoji naravi (v smislu zgornjih točk 2 in 3), toda ne v smislu zgornje točke 1. Od tu vidimo nesmiselnost celotne asociativne psihologije. Predpostavka vsake asociativne psihologije [namreč] [je]: človek [je] stroj, najvišje naravno bitje; ne torej tisto, ki izpolnjuje dejanja. To ovrže [eno] in edinstveno dejanje motrenja.
[Neka] trditev [ima večinoma formo]: A je kot b; temu [se zoperstavlja] vprašanje: Je A kot b? Pravo vprašanje izključi prepričanje! Dvom, vprašanja [in podobno] so nekaj drugega kot trditve [kot smo o njih govorili do sedaj].
101
[2. Socialni akti]
Vprašanje je [prav tako neko] dejanje, [neko] notranje početje subjekta. [Je] tudi intencionalnost, [toda poleg tega] še [nekaj] tretjega. [To] nas pripelje do neke cele nove skupine dejanj, [ki] [so] posebej pomembna za civilno pravo. [Ta dejanja imajo nek] socialni moment, usmeritev k [nekemu] drugemu subjektu. Ta usmeritev ni intencionalnost v odnosu do [nekega] subjekta. (Kajti [neko] vprašanje [je] intencionalno v odnosu do [svojega]predmeta.) Tu je potrebno [tovrstna dejanja tudi] razlikovati od sovraštva, zavisti in podobnega. [Imajo neko] usmeritev na nekoga in zaradi nečesa. Zavist se ne zaupa drugemu subjektu, niti se od njega ne obrača. [Za] vprašanje [je nasprotno] bistveno, da se usmeri na nekoga, da vanj prodre, da se razglasi.
Uvesti [je mogoče še] mnogo temu podobnih dejanj: prošnja, povelje, odgovor, obljuba. [To daje neko] delitev dejanj:
1.	prošnja, povelje, sporočilo, vprašanje [itd. so] socialna dejanja;
2.	nesocialna dejanja.
Socialna dejanja [so] dejanja, ki v sebi ne mirujejo. [Za] socialna dejanja je bistven predpogoj [neki] drugi subjekt, kateremu se želijo oznaniti. Oseba na katero so usmerjena mora [zato] biti deležna pripoznanja. [Neka] povezava
Phainomena xxiv/94-95
Respondenca
med ljudmi [namreč] ni možna neposredno. Tu [je] torej nujno izražanje; socialna dejanja morajo najti izraz, da se lahko sporočajo drugim. Tu so na razpolago različne forme: besede, geste [itd.]. [Pri]socialnih dejanjih je torej nujen [nek] naslovnik in za ta namen je nujna tudi [neka] pojavna oblika [tega dejanja]. Usmerjenost na naslovnike se torej nahaja v bistvu tovrstnih dejanj [in je njihova] duša. [Neka] drugost kot pojavna oblika se ne nahaja v [njihovem] bistvu [in je njihovo] telo. [Obstoji] samo zato, ker med nami ljudmi velja, da lahko naša notranja dejanja spoznamo samo preko njihovih pojavnih oblik.
Molitev, na primer, je neko socialno dejanje. Prvo [pri njej] obstaja, drugo ne. Religiozni človek predpostavlja, da naslovnik sliši molitev brez pojavne oblike. [Zato je] možna tudi tiha molitev.
Vsako socialno dejanje temelji v nekem doživljaju, ki ni socialno dejanje. [Neko] vprašanje, na primer, predpostavlja neprepričanost, vnaprejšnjo 102 obljubo volje, saj se obljubljeno dogodi šele preko odpošiljatelja.
[Zato] je potrebno razlikovati:
1.	notranje doživljaje, ki se nahajajo v temelju socialnih dejanj,
2.	socialna dejanja, ki so izgrajena na doživljaju, ki so lahko svobodna ali pa ne,
3.	zunanja pojavna oblika socialnih dejanj.
Doživljaji, [na primer] motrenje [sveta], se odvijajo, brez da bi pustili za sabo [neko] sled samih sebe v svetu tam zunaj. Socialna dejanja [nasprotno] ustvarjajo: ko se izvršijo, za sabo nekaj pustijo. Na tem gradi celotno civilno pravo. [Pri] obljubi [je pomembno], da nastane obligatoren odnos. Tisti, ki obljubi, ima obveznost: tisti, ki mu je bila obljuba dana, ima zahtevek. Pravo [torej ni] umetno ustvarjeno s strani družbe, oblasti ali države. Državo in družbo si je treba zamišljati brez zamišljanja pravnih odnosov.
Obveznost pri obljubi nikakor ne izhaja iz zakonika. Pri tem [je] nasploh nerazvidno, kaj obveznost pomeni. Obstajajo [torej] socialna dejanja, v katerih so apriorno vsebovani pravni odnosi. Zahtevek, obveza in tem podobna dejanja temeljijo v nekem naravnem jeziku, ki je lahko zelo daleč od pozitivnega prava.
Kaj je opustitev obljubljenega? Prav tako neko socialno dejanje! Opustitev pravice [je tako] še en primer [socialnega dejanja].
Adolf Reinach
[3. Fondamenti del diritto e ontologia degli oggetti giuridici Osnove prava in ontologija sodnih predmetov]
Pravni odnosi se gradijo v socialnih dejanjih in skozi njih. [To] ni nikakršno naravno socialno pravo, niti ne idealno pravo, temveč podlaga prava. V tovrstnih dejanjih torej temeljijo civilno in podobna prava, obligatorne obveze in zahtevki.
Zahtevki in obveze niso nič fizičnega niti nič psihičnega, kot tudi niso doživljaji. [Nekaj] psihičnega so [samo] občutki obvez in znanje o obveznostih. Toda tega ni potrebno poistovetiti z zahtevki in obveznostmi. [So to tedaj] morda idealni predmeti v Husserlovem smislu? Toda na noben način [niso] nekaj zunajčasovnega, tako kot številke in podobno. Zahtevek in obveza imata trajanje, se začneta, [itd.]. [Sta torej neki] svojski vrsti, [neka] nova razreda predmetov.
[Pri njiju] mora obstajati nosilec, vsebina in nasprotna stranka.
1.	Imata nosilca.
2.	Nujno imata vsebino. Zahtevek in obveza se ne moreta nanašati na preteklo.
3.	Imata neko nasprotno stranko (pomembno!). [Imeti] naslovnika [je pomembno samo] za socialna dejanja.
Za tisto, kar izraste iz socialnih dejanj, za zahtevek in obvezo, mora veljati enako. Nosilec zahtevka [je] obenem nasprotna stranka obveze, nosilec obveze je nasprotna stranka zahtevka. Tu je treba razlikovati med obvezo in absolutno etično dolžnostjo. [Neka] dolžnost [je sicer] tudi časovna in ima nujno nosilca in vsebino, toda ne nujno [nekega] nosilca [in] nasprotne stranke. Primer: dolžnost pomagati nesrečnemu. Toda [ta] ni enaka [neki] obvezi nasproti nesrečnemu, ni obveznost sama po sebi. [Obratno]: A obljubi B-ju, da bo naredil nekaj C-ju. [To] je obveza samo nasproti B-ju, ne nasproti C-ju. [Naredimo] preskus z dejanjem opustitve: [neka] obveza bo odpravljena z zavrnitvijo s strani nasprotne stranke. [Toda] pri [neki] dolžnosti nam opustitev ne pomaga: dolžnosti se na ta način ne more odpraviti.
103
Phainomena xxiv/94-95
Respondenca
[4 Osnova pravnih entitet]
104
Noben zahtevek niti nobena obveza ne nastane brez temelja; nista nenadoma tu. Velja zakon kavzalnosti tudi za ta razred predmetov? [Natančneje:] Zakaj naj bi bil kavzalni stavek tu neveljaven? Tu namreč [obstaja] [neka] velika zev. [To je] razlika med kavzalnim odnosom in izvorom, iz katerega izraščata zahtevek in obveza. [Tu je potrebno biti pozoren] na tri bistvene točke:
1.	[Sledeč] Humu kavzalni odnos ni odnos med bistvi. Ne more se ga doseči analitično, iz bistva stvari, [temveč] lahko do njega prispemo le empirično. Toda vzročni odnos se nahaja v bistvu obljube, da lahko tvori obvezo in podobno. [Stavek] »zahtevek in obveza nastaneta preko obljube« ni nikakršen izkustveni stavek. Torej [imamo tu opravka] s povezavo med bistvi.
2.	[Predpostavlja se], da so kavzalni odnosi funkcionirali. Kako se prepričamo, da stvari res tako stojijo? Preko opazovanja in zrenja: krogla se premika. Toda v drugih primerih ni [dano] direktno izkustvo. [Nek] zahtevek ni viden neposredno, temveč [se je potrebno], da bi lahko zahtevek prepoznali, prebiti k izvoru, iz katerega zahtevek izhaja. (Analogija [k temu: Neka] dogma bo dokazana) preko [nekega] števila stavkov. [Potrebno se je] vrniti k tej izpeljavi, da lahko dokažemo pravilnost dogme.
3.	»Isti vzroki imajo iste učinke«. Vprašanje: Ali velja [tudi] obratno? Imajo enaki učinki enake vzroke? [To je] dvomljivo, [zato tu vlada] velik spor. V našem primeru to gotovo [ne velja].
Isti zahtevek lahko kot povsem identičen, izraste iz zelo različnih izvorov. Subjekt se lahko nahaja bližje ali dlje od predmetov (biti v oblasti [v odnosu proti predmetom], [imeti jih]v posesti). Relacija pripadanja pri lastništvu ni umetelna. Pozitivno pravo sankcionira te relacije, četudi jih ni ustvarilo. Pojem pripadanja [je] tako malo samovoljno proizveden ali ustvarjen s strani pravnikov, kot pojem »desno« ali »levo«. Tudi ta relacija ima [svoje] izvore. [Neka] nova relacija pripadanja se konstituira najprej preko prenosa, izpolnitve obljube, [in ne samo] preko obljube. Pridružena je bistvena zakonitost, da [neka] nova lastninska relacija sledi iz obljube.
Adolf Reinach
Zahtevek [je] samo tisto, kar se konstituira iz obljube. Isti zahtevek je dan, ko je odvzeto tisto, kar nekomu pripada.
Zahtevek [izhaja] iz obljube. [Toda] obljuba lahko [tudi] zgreši svoj namen, če ne najde nasprotne stranke. Golo notranje nastajanje socialnih dejanj na strani subjekta še ne proizvede obveze in zahtevka. [Zato] je [vseeno] najprej potrebno [neko] stališče naslovnika. [Toda] samo pri pritrdilnem odgovoru nastane [nek] zahtevek, [to je] ko je obljuba predpostavljena s strani naslovnika.
Osnova za postavitev tega problema je v zgodovini filozofije obrnjena, zato [so tudi] rešitve nepravilne. Hume [je dejal]: skozi obljubo vzpostavljena vez je umetelna institucija države. Toda obljuba [ni] kot izrek volje, nekaj kar mora nekdo narediti. Isto napako je moč najti v psihološki teoriji Th. Lippsa: [neka] notranja prisila izraste v meni, takrat ko vem, da drugi ve, da imam jaz voljo njemu nekaj narediti. Toda občutek prisile je nebistven. Ta občutek nastaja nekaj šele preko obljube. [Ta teorija] lahko nasploh razloži samo nastanek občutka prisile, ipd. ([toda] tudi tega ne naredi zares). Tretji primer 105 [je] Schuppovo moralno stališče: ko voljo pozunanjim, potem se lahko drugi na to zanese. Tu [se] torej predpostavlja to, kar je treba šele dokazati [in] zato se od tu vse poraja: da je nastalo nekaj, na kar se drugi lahko zanese. Zanesemo [se] lahko le takrat, ko obveza že obstaja.
Za tisto, kar leži v bistvu [socialnih] dejanj, je vseeno, kako se ga človek zaveda. [Enako] kot je vseeno, kako izgleda subjekt obljube - človek, angel [itd.]. Živali ne morejo izvrševati socialnih dejanj, zato ne obljubljajo. Rimsko pravo [določa]: »Sužnji ne morejo imeti nikakršnega zahtevka na osnovi obljube.« To [je] napačno: obljuba je tu. [Ta določitev je] stvar civilnega in ne naravnega prava (rimski pravniki [so imeli v tem oziru] še kako prav).
Že to, da je pravna aksiomatika nasploh možna, se zdi neobičajno. [Neka] cela množica pravnih aksiomov [je]možna ravno v odnosu do usode zahtevka in obljube: »obligatoren odnos teži k svojemu koncu, k izpolnitvi«: [to je] apriorni stavek, ki ni prevzet iz pozitivnega prava. [Nadalje:] v sprejemanju neke obljube [najprej] nastane (legalno, licite [?])obljuba. Zahtevek kot zahtevek je mogoče povsem veljavno zavrniti. Torej se obligatorni odnos porazgubi skozi [neko] socialno dejanje. Toda [neka] obveza ne more biti [tako] preklicana, [temveč] samo preko predhodnega dogovora (preklica), s čimer je obveza za vedno ovržena.
Phainomena xxiv/94-95
Respondenca
Če se nahaja v sprejemanju neke obljube neka obljuba, potem veljajo tu isti zakoni, kot za obljubljanje. Pravica do preklica lahko nastane iz [nekega] dogovora. Pravica do preklica [je] enaka pravici, ki vzpostavlja dogovor (tu [bi se govorilo] o »absolutnem pravu« namesto o »obligatornem pravu«. [To je povsem] pravna terminologija, toda še ne v pozitivnem smislu.)
Izbira pravno pomembnega se dviga iz množice okoliščin ter terja pravni talent. Obstajajo dobri pravniki, ki ne poznajo nobenega »pozitivnega prava«. [V pravniški izobrazbi je poudarek na] dandanašnji pomembnosti rimskega prava.
[5. Volja, moralnost in socialna dejanja]
Socialni odnosi se konstituirajo tekom socialnih dejanj. Za njih je pomembno vse: svoboda in nesvoboda (v smislu nevoljnega izvrševanja in 106 v smislu prisile); [imajo] izvore, motive itd. V kolikšni meri se modificira to socialno dejanje [obljuba] skozi svobodo, voljno ali nejevoljno? Neodvisno je od tega. Tako pri prisili kot pri grožnji je [fiksirano]: obljuba velja! Če grožnja prihaja s strani odpošiljateljev obljube, takrat [nastanejo] zapleteni odnosi. [Pride do] konflikta med tistim, kar je nastalo iz obljube in med etičnimi zapovedmi. Toda zahtevek in obveza sta tu.
[Primer] nemoralnosti obljube: [neka] etična prepoved pride v konflikt med zahtevkom in obvezo. Toda v vseh primerih bo preko obljube nekaj ustvarjeno. Tu lahko rešitev ponudijo zakoni: k nemoralni obljubi nismo obvezani. Toda v smislu obstoja zahtevka in obveznosti se [s tem] ne spremeni nič.
Prevedel Jernej Kaluža
Adolf Reinach
Bibliografija1 DESCARTES, RENE
1641, Meditationes de Prima Philosophia, IV Meditation, Paris, Soly. HUME DAVID
1739, A Treatise of Human Nature, London, Noon. LIPPS, THEODOR
1899, Die ethischen Grundfragen, Zehn Vorträge, Hamburg-Lepizig, Voss.
1903, Leitfaden der Psychologie, Lepizig, Engelmann.
MALEBRANCHE, NICOLAS
1674, De la recherche de la verite, Paris.
REINACH ADOLF
1989, Sämtliche Werke, Kommentar und Textkritik, Karl Schuhmann e Barry Smith (a c. di), München, Philsophia Verlag.
SCHUPPE, WILHELM	107
1881, Grundzüge der Ethik und Rechtphilosophie, Bresau, Koebner.
1 Citirani viri po Reinach 1989: 729-730.