Gospodarske stvari. Ovčje po postavi zavarovane bolezni. Med ovcje po postavi zavarovane bolezni, ktere do odločenega roka kupčijo razdero, spadajo koze ali osepnice. Pod to boleznijo razumevamo nalezljivo iz notranjib vzrokov izvirajočo kožno bolezen, ktera se more na vse druge domače živali prenesti. Brž v začetku, ko se bolezen začne izcimljevati, postanejo živinčeta klaverna, od časa do časa se tresejo, veselja do jedi kakor navadno nimajo, iz očes se jim cedijo solze (ovce se jočejo), iz nosa jim teče večkrat redka, svitla tekočina, ki postane poznejezelenkastosiva. Izdihana sapa kakor tudi kožna izhlapovina ima nek poseben neprijeten duh. Kmalu potem se pokažejo na trepavnicah, v v gobci, na notrajni koži stegen, na prsih, trebubu in na spodnjem delu repa male, rudeče maroge, ki se v gumpice zdebelijo in kakor giab debele postanejo. Napolnjene so te guinpice s tekočino čisto kakor voda. Te prikazni se dajo 3—4 dni, ko se je bolezen začela, opazovati. Okoli 14. dneva bolezni spremeni se vodena tekočina v gosto, gnojnato in žolto tekočino, ki se po 4—5 dnevih popolnoma posuši. Na mestih, na kterih so se meburji bili poprej napravili, postanejo rujave garje. Cela bolezen trpi tedaj kakih 18—21 dni. Te osepnice ali koze so tako imenovane dobre alr nehude osepnice. Vse drugače pa je stvar s tako imenovanimi hudimi ali nevarnimi osepmcaini. Pri ti bolezni se vse polno mehurjev po životu živinčeta vzdigne, ki se potem jedeu v drugega izlije in tako velikein dolgodobne guoječe se rane delajo. Boleno živinče ima močno mrzlico in malo ali celo nic ne je. To občno motenje življenja pri živinčetu postaja od dne do dne hujše. Rane po koži, iz kterih se cedi gnojevita tekočina s časom vso kožo razjedo, iz ktere se razširja smrad, ki ga ni mogoče prenašati. Zival kmalu potem pogine s prikaznimi, ktere kažejo na občno oslabljenje in spridenje krvi. To bolezen imenujejo črne koze ali hude osepnice. Pravega vračila zoper to bolezen ne poznajo. (Kouec prib.) Konjerejsko društvo štajersko pa planinski paš- niki za žrebeta. II. V Gornje-grajskem okraji nahaja se ob štajersko-kranjskej meji 1300 joh velika planina, 4758' ali 1503 metrov visoko nad morjem. Imenuje se Meninska planina iu je last ljubljanskih škofov. Pripada 4 katastralnim srenjam; sv. Mar tin, Bočna, Gornjigrad ia sv. Miklauž. Najviše vspenja se v Šavnici proti Vranskemu. Površina ove planine ni vseskozi ravna, vendar pregloboko ni nikjer pretrgana in živina brez posebnih težkoč pašo najde. Najlepši kos planine je na Smrekovci, ki je proti zahodnim vetrovom s pogozdenimi vrbi zavarovan. Tukaj bi se najleži dali prirediti hlevi in stanišča za pastirje. Blizu je čista studenčna voda, proti severu pa 7 — 8 joh veliki travniki. To je najlepši kos ove planine. Na njo pelja več stez in sicer iz Gornjega grada, Bočne, sv. Martina, Vranskega in Motnika  na KranJ8kem. Steze so precej strme. Na planino vganjajo blizu 2000 goved in ovac. Grajščina Gornjegrajska jo daja v najem za 360 fl. na leto posamezaim najemnikom, ki potem male najemščine od posestnikov [jobirajo za vgnano živino.x  Letos je treba najemščino pii grajičini ponoviti. Planina je vgodna paši za žrebeta. Zato je konjeiejsko društvo voljno prirediti takšno pašo,  vendar cele planine ne misli jemati v najem, ampak le nekolik del za prvo poskušnjo. Tudi bode  društvo vselej pripuščalo vganjati goveda in ovce. V tej reči ne misli napraviti nobene premembe. Planino za pašo žrebetom pa hoče v porazumu s kmetijsko družbo štajersko in c. k. ministerstvom* za poljedelstvo, katero je voljno skozi 3 leta po 500 fl. dati v podporo celemu podjetju! Premirauje konj po konjerejskem društvu stajerskem bode se letos od 3.—17. sept. vršilo v Žavci, Ormoži, Ljatomeru, Cmureku, Fehringu, Doblu, Teufenbachu, Liezenu in Grobmingu. Premije so zuatne. Natančnejši črtež objavimo prilično.