Sedemdaset iet Kamiie Šušteršič
Jesensko cvetje
Konec maja 1945 v Zapužah pri Begimjah na Gorenjskem. Razcvetelo drevje in nemir v srcu Kamile Šušteršič. Težko pričakovana svo-boda, še ne pozabljene rane vojne in mir na slovenski zemlji.
Tistega svetlega opoldneva je Kamila Šii-šteršič stala vrh stopnišča z dojenčkom v na-rofju in 4-letnim prvim sinkom ob krilu. Za-strmela se je v nasmejaneqa temnolasega moža, ki se je odločno vzpenjal navzgor po stopnicah. Prešiuilo jo je: moj France. Takrat se je 4-letni deček že odtrgal od krila in planil očetu v objem. Nenadoma so stali tesno skupaj in ni-hče ni vedel, kdo naj koga objame, stisne.
•   »To je bil najlepši trenutek po vsem hu-demr« je  s  srebrnim  leskorii v  očeh  povedala Kamila   Šušteršič:   »Imeli   smo   srečo.   Družina je bila sk-upaj.«
•  Karrlila  Šušteršič je marca praznovala 70 let življenja. Vendar pogovarjati se z njo po-meni . besedovati z živahno, urejeno in drobno sogovornico,   ki   pri   besedah   niti   za   hip   ne omahuje.   Pob_liisk   drobnih   uhanov;   v   ušesnih mečicah   je   znamenje   stresanja   spominov   in navala čustev:
•   »Dolga   leta   sem   bila   družbenopolitična delavka,   toda   dolga  leta   sem   bila  tudi . doma gospodinja   in   vzgojiteljica.   Sinova   Miloš   in Dušan  sta zahtevala  svoje  in šele ko  sta  od-rasla, sem. se ozrla po zaslužku.«
•  Deset let je delala na Upravi javne var-nosli   kot   referentka   za  vozniška  dovoljenja. Delila jih je tistira,  ki so pač uspeli v boju s prometnimi   predpisi,   inštruktorji   in   člani   iz-pitne komisije. Ža slovo (že pred desetimi leti) je kolektivu zapustila lepo pesmico.
•  Toda  vrnila  sva  se  v  olroštvo:   »Rojena sem v Kočevju v uradniški družini. Se spoini-njam, kako je  oče namenoma jezil Kočevarje, kadar   smo   pri   odprtem   oknu   prepevali   slo-venske pesmi. Vendar so tudi Nemci kdaj pri-sluhnili milim zvokom.«
•  Napredni Slovenec je kasneje, služboval v Črnomlju  in tam  je  Kamila začela  telovadHi. Kasnoje je bila celih deset let telovadna vadi-ieljica v sokolskem krogu Litije. Leta  1940 se je poročila z zalim udeležencem sokolskih vaj Francijem Sušteršičem. Začetek strašnih dni do-movine je Kamila dočakala v Litiji:
•   »Mož je bil vpoklican, jaz pa sem gledala dolge kolone utrujenih in razcapanih vojakov. Čutili  smo  razsulo   in  bilo  nam  je  neizmerno hudo. Kmalu smo se morali preseliti v Zapuže pri Begunjah.«
•  Kaj naj stori tisti, ki so mu poteptali cio-stojanslvo in vzeli domovino? Ne, Šušteršičevi niso   imelj   kaj   razmišljati.   Povezali   so   se   v vasi,   kmalu so   se ponoči  oglašali  prvi  borc:i. Treba  je   bilo' zbirati   denar,  cigarete,   obleko, zdravila,  odeje. Kamila je postala  članica  OF in AFZ, mož pa je odšel v partizane:
•   »Bilo   jo   težko.     Ostala   sem   z   majhnim otrokom, drugi pa je bil na poti. Padel je mo-žev brat in ljudje niso vedeli  natanko,  morda je bil to moj France?<
•  Za družinico Šušteršič se je krvava rihtd srečno   končala.   Obnova   doraovine.   Kdaj   pa kdaj je Kamila na udarniško odšla kar z obe-ma  otrokoma. In kaj  bi Kamila dejala zdaj   o svoji  bogati  preteklosti?
•   »Vidite,     družbenopolitično   delo je   lepa stvar. Toda vsakdo naj bi delal toliko, kolikor zmore. Veliko sem delala v Rdečem križu. Ve-dno bolj  se mi zdi, da so pogostitve starčkov le  premalo.  Bolj   bo  treba  organizirati  pomoč in se posvetiti vsakemu posamezniku. Tudi aa-ša mladina je dobra, vse premalo se ukvarjamo z njo. Da, jaz sem srečen človek, posebno, ka-dar  pomislim  na  družino. Saj,  če  imamo  svo-bodno dompvino, jesti in  denarja za življenje, je lo menda dobro.«
•  Na pretek pri Šušteršičevih cvenka nikoli ni bilo. Pa je Kamila svoj prosti čas posvečala
¦vezenju, ročnemu delu. Tako je lahko obdaro-vala sorodnike, znance, svoje snahe in si kra-sila stanovanje:
•   »Danes pa so moja sreča štirje vnučki. ..«
•  Svoja občutja je znala izraziti tudi v pe-smih. Preprostih, tekočih, vendar pa so vedno besede in raisli pripovedovale .o  človeku, nje-govih občutjih in hotenjih. Sploh se zdi, da je Kamila Šušteršič žena, ki čuti družino in lepoto te  osnovne  družbene  celice. Zanjo  je nemara tudi domovina mati, ki razprostira svojo zaščit-niško roko nad tistim, ki jo ljubi. Vendar pa je Kamila  Šušteršič   v   svojera  jesenskeiru cvelju tudi hudomušno zapisala:
»....ubogi penzioner zdaj  časti  vse,  ki ve-drijo na oblasti. . .«
Bogomir Šefic