MAKEDONSKE FOLKLORNE PRIPOVEDI V SLOVENŠČINI
V zbirki Kondor za leto 1982 je izšel izbor makedonskih folklornih pripovedi v slovenščini z naslovom Osla jahaš, osla iščeš, s podnaslovom Makedonske ljudske pripovedke. Izbral jih je in jim spremno besedo napisal dr. Dragi Štefanija, ki skrbi za makedonščino na ljubljanski slavistiki. Delo je prevedla Nada Carevska.
Dragi Štefanija na kratko, a pregledno predstavi bistvene posebnosti makedonske slovstvene folklore, v skladu s predmetom njegovega izbora je njegovo težišče seveda na pro-
178
zi. Pri tem ne ostaja strogo znotraj slovstvenih kriterijev, saj poudarja, da pripovedi niso »samo del ljudske proze« in »sestavni element književnosti naroda«, ampak »najznačilnejša izpoved kolektivnega duha« in »posebna oblika narodne zgodovine« (166). Nato razmejuje folklorno prozo od pesmi glede na naslovnika in jezik ter opozarja na različna izhodišča tudi pri zapisovanju makedonskega pripovednega izročila: medtem ko je npr. M. Cepenkov, eden najbolj zaslužnih Makedoncev za zbiranje njihove slovstvene folklore, zapisoval večinoma po spominu in je zato njegov osebni delež oblikovanja pri njej dokaj velik, so se drugi, kot so M. Miladinov, K. Šapkarev, S. Verkovič trudili zapisovati vsako slovstvenofolklorno enoto dobesedno, kar je bliže današnjemu znanstvenemu gledanju na ta tip besedne umetnosti.
V nadaljevanju D. Štefanija razkriva, kakšno usodo so doživljale objave zapisov makedonskih pripovedi, ko so se mukoma levile iz srbskega ali bolgarskega »varuštva«; sledi zgodovinski prikaz o zbiranju makedonske slovstvene folklore s težiščem obravnave na proznih vrstah in predstavitev dela najpomembnejših, že zgoraj omenjenih makedonskih zbiralcev ter podatki o izdajah slovstvenofolklornega gradiva v republiki Makedoniji znotraj SFRJ po letu 1945. Za slovenskega bralca je morda še posebno mikaven prerez zanimanja za makedonsko slovstveno fokloro pri Slovencih od prvih objav, ki jih je oskrbel S. Vraz, do današnjega dne.
Končno se D. Štefanija loti obravnave predmeta omenjenega izbora. Najprej na kratko označi nosilce makedonske slovstvene folklore, ki so v pričujočem primeru pripovedovalci. Premisleka vredna je ugotovitev, kako slovstvena folklora v svojem naravnem okolju živi kot del družinskega izročila, saj so tudi zbiralci črpali svoje gradivo največ od svojih najbližjih sorodnikov. Štefanija ne zanemari niti procesa transformiranja makedonske slovstvene folklore v današnjih dneh in nastajanja njenih novih oblik ter njeno plodno povezavo z makedonsko književnostjo.
Po zagotovilih izbiralca so v omenjeni antologijici predstavljene vrhunske umetnine makedonske pripovedne slovstvene folklore, in sicer je štiriinosemdeset enot razvrščenih v šest skupin z naslovi: Živalske, Fantastične, Realistične, Šaljive, Ukane, Legende in izročila. Posebno skrb urednika dokazuje tudi dejstvo, da si znotraj naštetih skupin posamezne pripovedi sledijo po abecednem redu njihovih naslovov v slovenščini. Njegove poglavitne misli v zvezi z njimi so naslednje: Pripovedi o živalih so najstarejše, saj se motivno in miselno navezujejo na prve korake človeštva: na divjaštvo in totemizem in pričajo o ne-razdružni zvezi človeka in njemu nujno potrebnih domačih živali. Fantastične govore o tem, kakšno življenje so si ljudje želeli; realistične so najbolj razširjena vrsta in zajemajo celotno življenje vseh kategorij ljudi od rojstva do smrti. Njihova glavna tema je delo, razmerje do njega in drugih konkretnih življenjskih razmer. Del teh so šaljive pripovedi z makedonskim Pavhhom - Zvitim Petrom in njegovim večnim nasprotnikom Nasredinom Hodžo, sicer pa kritizirajo predvsem nedelavnost.
Pozoren bralec bo morda opazil, da se dosledno izogibam ponoviti termin pripovedka, ki je sicer uporabljen v samem podnaslovu omenjene zbirke. Zakaj? Pojem pripoved je v pričujočem sobesedilu manj obvezujoč in s širšo pomensko ravnino, saj zajema tako pravljice, povedke (slovenska folkloristika namesto termina pripovedka že nekaj časa raje uporablja termin povedka), šale ipd. Razvrstitev gradiva obravnavane zbirke na živalske, fantastične, realistične in znotraj njih šaljive »makedonske ljudske pripovedke« kakor govori podnaslov, bralca res navaja na to, da gre za povedke, toda označba v spremni besedi, še bolj pa branje gradiva samega v teh razdelkih malo bolj poučenega spre jemalca spravlja v zadrego in stisko: ali ne gre za nesporazum. Klasična folkloristika, tudi na Slovenskem, je doslej govorila o živalskih, fantastičnih in realističnih ter šaljivih pravljicah, ne pa o povedkah. Le-te (ali po starem pripovedke!) je označevala kot zgodovinske, ai-tiološke, bajčne in legendne oz. na kratko bajke in legende. Termin legenda ima v opre-
179
delitvi D. Štefanije precej širšo pomensko vrednost kot v slovenščini, saj zajema vse naštete vrste povedk vsaj po ustaljeni slovenski folkloristični tradiciji. Na kratko torej gre za tole: kar smo doslej označevali kot pravljica, je v obravnavani knjigi predstavljeno kot (pri)povedka, in tisto, kar smo včasih imeli za (pri)povedko, je tu imenovano legenda. Res so v strokovni literaturi precejšnje diskusije o razmejevanju posameznih žanrov slovstvene folklore, še posebej med pravljico in povedko, saj parametri zanju ne veljajo enkrat za vselej; tudi zato sem se tokrat raje oprijela termina pripoved, a tudi zato, ker me bega misel, ali ne gre za usoden nesporazum pri prevajanju. Vendar tega ne morem dokončno razrešiti, ker nimam pred sabo avtorjevega originalnega besedila, da bi se prepričala, kakšno terminologijo je uporabljal. Termin se ujema s pojmovanjem slovenske folklori-stike in splošne rabe le v naslovu razdelka Legende in izročila, kolikor so v njem res zastopane legende, medtem ko so »izročila« verjetno slovenjena makedonska »predanija«. In to so slovenske povedke, ki so v omenjeni razdelek tudi res uvrščene.
Ah so se torej podobnim težavam zaradi srbohrvaške »pripov(ij)etke«, ki pomeni v slovenščini pravljico, predaja pa povedko, sedaj pridružile podobne nejasnosti in zmede tudi pri prevajanju iz makedonščine? Resnična škoda, saj je zbirka drugače skrbno urejena in besedila nadvse polno in jezikovno tekoče prevedena, tako da je njihovo branje pravi užitek.
Resnična škoda, saj je zbirka drugače skrbno urejena in tudi prevedena, branje besedil pa pravi užitek. Morda bi se kdo mogel spotakniti tudi ob misel o kolektivnem duhu, ki da ga izpoveduje (makedonska) slovstvena folklora, kar bi si lahko razlagal kot neprese-ženo romantično razsežnost pri obravnavi predmeta, vendar nova iskanja pri teoretičnem podstavljanju slovstvene folklore dajejo omenjeni sintagmi novo vsebino (prim. Narodna umjetnost, 19, 1982, Zagreb, 139-150).
Marija Stanonik
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani