Ženska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) 22. ,,Vsi pojte rakom žvižgat Lažnjivi pratikarjil" Preširen. Filozofi, ki sede nod zore do mraka, od mraka do dne" za pečjo, in katerih duševni proizvodi so odvisni več ali manj od večje ali manjše temperature peči, ti filozofi trdijo, da so Ijudje po mestih bolj nemoralični, nego na kmetih. S ponosom kažo oni na Rovte, ter pravijo: Tje pojdi pregrošna duša, tam bodeš videla, kako se živi čednostno! Lepa hvala vam vi, zapečni filozofi. Toda jaz vam ne verjamem vsega kar tako. _ Tudi v Rovtah ni več one nepokvarjenosti, kakor je bila ta čas, ko se je vaš pra-pra-praded ženil. Resnica je, da se po meatih izlega popačenost; ali ona ne ostane le v njih, ampak zapusti tudi tnestno ozidje, ter gre potem h kmetu, kateri se je tudi poprime, ter se je še huje drži potem, nego meščan. Tudi Rovte niso več one čestitljive Rovte, o katerih poje tako krasno naš Preširen. Tudi v Rovtah rabijo uže na mestu besede: popačen tujko aferderban"; in s to nferderbano" tujko je prišla tudi »ferderbanosf tje. Ali da niso Rovte dan danes tudi užč tako pokvarjene, kakor veča mesta, kriv je teinu le vzrok, da uimajo v njih ljudje toliko sredstev, nego po mestih. Rovtar greši bolj na tibeui; njega pregrehe ne pridejo tako lehko v časopise, kakor meščanske, in zato, ker se tako redko čuje kaj o njem, sodijo in sklepajo zapečni filozofi: Rovtar je moraličen skozi in skozi. Meščan ima več priložnosti, da se popači. Prvič ima on več potrebščin, nego Rovtar. On uživa lehko mnogo pikantniša jedila in pije pijače, katere mu prehitro razgrcjejo kri. In kaj sledi temu? Človek, kojemu je zavrela enkrat krf, ne vpraša rad, je-li to prav, kar hočem storiti, ali ni prav. A kdor se ne vpraša vedno tako pri svojem dejanji in nehanji, ta zaide prelehko na kriva pota. Toda Rovtar — poreko oni prej imenovani modrijani — Rovtar ne ve o vsem tem nič. Žganjci in mleko, pri katerem se tako dobro ima, kakor kralj pri pečenki, ga ne zapelje na kriva pota. — Res je, dragi moji premodri modrijani: žganjci in mleko še ni nikogar zapeljalo, ali vaš Rovtar pije tudi žganje. In to ga bode pokopalo. Le zapustite malo vaš prostorček za pečjo, ter idite malo ven v bližnjo vasico. Stopite v prvo gostilnico, ter oglejte si rnalo pivce in njih pijačo. Ne bodete jih našli mnogo, ki pijo vino, največ jih je, ki si namakati menijo grlo z žganjem. Vino je predrago; kmetič nima roliko borov, da bi se mogel opijaniti ž njim, in zato pije žganje. Pijan vender mora biti kmet vsaj vsako nedeljo; če ni, nueni, da ni človek. Dosti se je uže pisalo in govorilo zoper to pijačo. Po neki narodni pripovcdki so stavili trije hudiči v peklu, kateri izmej njih bode največ ljudi pripravil v pekel. Podali so se na zemljo. Prvi je učil ljudi vojskovati in pobijati se. Spravil jih je mnogo v pekel, vender ne toliko, kakor drugi, ki jih je učil kvartati; in ta zopet tudi ne toliko, kakor tretji, ki jih je učil piti žganje. Ljudstvo samo je tedaj obsodilo to pijačo, a vender jo pije tako rado. Žganje oslabi telo. V slabem telesu biva — po nekem pregovoru — tudi slab duh. Slabo telo je pravo gnjezdo vseh grdih strasti; in čem slabeje postaje ono, tem močneje postajajo strasti. Zato žganje ni samo vir hitrega propada telesnega, nego tudi vir nenravnega življenja. Zastonj je vse, kar se piše zoper to pijačo, dokler ne bode postalo boljši kup vino in pivo, in dokler ne bode izprevidel kmet, da mu ni treba biti pijanenm vsako nedeljo. Ni ravno potreba, da je vino in pivo tako drago; ali vinski kupčevalci in pivarnarji ne bi mogli imeti drugače toliko premožeDJa, kakor ga imajo zdaj. Drugič se meščan mnogo ložje spači, nego kmet, ker mnogo ložje prebira proizvode neke literature, katero je iznašel neki četrti hudič. V to vrsto spadajo pred vsem oni tako zvani Bpikantni" romani, kateri imajo sicer prav nedolžne naslove, v časih še celo kak rek iz sv. pisma. Ali njih vsebina je pravi strup, kateri srka človek v se dostikrat prav ne vede. In žalibog, ti romani ne ostanejo le v mestih, kjer so se izlegli; opravilniki z mogočnimi culami tacih knjig gredo na vse vetrove, strupit z njimi tudi kmetsko ljudstvo. In čudimo se potem, ako se zgodi kaka žalostna dogodba, in vprašujemo se: Kako je to mogoče? Kdo je naučil tega ali onega kaj tacega? A slednjič najde se le kaka knjiga, iz katere si je prisvojil ta ali oni navod k temu dejanju. Kritika je užč davno obsodila te proizvode, in koliko se je uže pridigovalo v cerkvi zoper nje. Ali vender ljudje ne bodo nehali brati teh knjig, dokler jih vzgoja ne bode vtrdila popolno v dobrem.