Skrivnostni medaljon 
in druge zgodbe 
Renata Bokan 
Custvena inteligenca za otroke 
Naslov: Skrivnostni medaljon in druge zgodbe – Custvena inteligenca za otroke 
Avtor: Renata Bokan Naslovnica, oblikovanje: Primož Škoberne 
Založnik: Samozaložba Leto izdaje: 2020 Kraj izdaje: Maribor Cena: / URL: https://sites.google.com/view/male-zgodbe/ 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
821.163.6-32(086.76) 159.947(02.053.2) 
BOKAN, Renata Skrivnostni medaljon in druge zgodbe [Elektronski vir] : custvena inteligenca za otroke / Renata Bokan. - Spletni zvocni posnetek. - Maribor : samozal., 2020 
Nacin dostopa (URL): https://sites.google.com/view/male-zgodbe/ ISBN 978-961-07-0296-2 (pdf) COBISS.SI-ID=40784387 
ISBN 978-961-07-0295-5 (mp3) COBISS.SI-ID 40725763 

Kazalo 
Skrivnostni 
medaljon 
Kako 
se 
znebiti 
vsiljivca? 
Kdo 
je 
Julija? 
Šola 
pri 
sraki 
Modrorepi 
Kam potuje 
babica 
Danica? 

Dragi 
otroci! 



Skrivnostni medaljon 
Kaj narediti s slabo vestjo? 
Babica Danica je živela v rumeni hiški na koncu kratke ulice. Za otroke iz sosešcine je bila njena hiška kakor drugi dom. 
Najbolj zvesti obiskovalci babice Danice so bili; sestrici Ema in Mila, ter bratca Nik in Jakob. 
Ce je bil dan soncen, so se otroci podili po prostranem vrtu polnem skritih kotickov ali pa so senco poiskali pod mogocnim drevesom ob hiši. 
V dneh, ko je padal dež, so zavetje našli v veliki kuhinji, se sladkali s piškoti in se igrali, kolikor so želeli. 
Z babico Danico sta živela še muca Mici in kuža Berti. 
Berti je bil že v poznih letih. Najraje je pocival v udobni košari pod oknom. A ko je Berti slišal prihajati otroke je skocil na noge, pomahal z repom in se podil z njimi po vrtu, dokler ni omagal. 
Muca Mici je je bila bolj samotarske narave. Ljubila je mir in tišino. Ni se veliko družila z otroki. Le Mili je dovolila, da jo je gladila po sivem kožušcku. 
Kadar je bilo za njena obcutljiva ušesa otroškega direndaja le prevec, se je umaknila v najbolj skrite koticke hiše ali se podala na potep v bližnji gozd. 
Babica Danica ni bila zares babica otrokom, a so jo od nekdaj vsi prebivalci ulice tako klicali. Tekom let se je v ulici marsikaj spremenilo: zraslo je vec novih hišk, mlaka, ki je bila dolga leta domovanje žabic, je presahnila, nekdanji otroci so odrasli in imeli svoje otroke. 
Le babica Danica se ni veliko spremenila in njena hiška prav tako ne, kot da se ju zob casa ni dotaknil. 
Kje je medaljon? 
Nekega dne, ko so otroci prišli do babicine hiše, so na pragu preseneceni obstali. 
Obicajno pospravljena kuhinja jih je tokrat pricakala v neredu. Povsod so bili lonci, knjige, papirji, vsebina predalov je bila razsuta po mizi. 
Babica Danica je zbegano je pogledovala naokoli in se spraševala, "kako je mogoce, da ga ne najdem. Le kam sem ga založila?" "Kaj išceš, babica Danica?" je vprašala Ema in z zacudenjem opazovala razburjeno babico. "Ni ga, otroci, mojega medaljona ni," je rekla babica Danica. 
"Ali išceš ogrlico z okroglim obeskom in pisanimi kamencki?" je ponovno vprašala Ema. Ema je obcudovala je vse kar se je svetilo in lesketalo. Še posebej ljube so ji bile ogrlice in že zdavnaj je opazila babicino ogrlico z nenavadnim medaljonom. 
"Da, prav ta medaljon pogrešam," je Emi odgovorila babica Danica. "Zvecer, pred spanjem sem ga kot obicajno položila na vrhnjo polico, a zdaj ga ni, ne na polici in tudi nikjer drugje." 
"Ali je ta medaljon zelo dragocen?" je zanimalo Milo. Babica je za trenutek pomislila, kot da išce prave besede, s katerimi bi odgovorila Mili in nato dejala: "Zame je zelo dragocen, mnogo spominov je povezanih z njim," ob tem je babica z roko nežno pogladila Milo po temnih kodrih. Otroci so opazili, da je babica žalostna. 
"Babica, morda pa so tvojo hišo obiskali tatovi?" je vprašal Nik. Zelo rad je poslušal zgodbe o policajih in detektivih. 
Že zdavnaj se je odlocil, da bo detektiv, ko bo velik. Nic na svetu ga ne bi bolj razveselilo, kot to, da bi prav on našel tatica babicinega medaljona. 
"Hm, tatovi praviš?" je zamišljeno dejala babica Danica. "Na to še pomislila nisem. Toda v hiši je bilo vse na svojem mestu, le medaljona je izginil. Najbrž bi tatovi našli še kaj, kar bi jih zamikalo?" 
"Ali pa je zmikavt tocno vedel, kaj išce," je z resnim glasom dejal Nik. "O, zelo detektivsko razmišljaš Nik," ga je pohvalila babica. "A najprej se moram zares 
prepricati, da ga nisem sama kam založila. Morda sem ga ob vsem tem vznemirjenju le spregledala. Bi mi ga prosim pomagali iskati?" "Seveda," so odgovorili vsi štirje. 

Sraka Modrorepa se veseli 
Medtem, ko so bili otroci in babica Danica zaposleni z iskanjem medaljona, se je na drevesu ob hiši nekdo zelo veselil. Sraka Modrorepa je prepevala in plesala. Proslavljala je uspešno jutranjo akcijo. Iz hiše ji je uspelo izmakniti svetleci medaljon. 
Že zelo dolgo ga je opazovala in vzdihovala: "O, kako lepo bi lahko okrasila svoj dom s tem cudovitim medaljonom." 
Srakine misli so se sleherni dan vrtele okrog obcudovanega predmeta. Koncno se je ponudila priložnost. 
Sraka Modrorepa je opazila, da je babica Danica pustila odprto kuhinjsko okno, medtem, ko je šla po opravkih. Medaljon se je v jutranjem soncu blešcal na svojem obicajnem mestu, na vrhnji polici v kuhinji. 
"Zdaj je priložnost," je pomislila sraka Modrorepa. 
Vznemirjenje jo je preplavilo po celem telesu. 
Da bi umirila svoja razburjena custva in lažje izpeljala nacrt, je globoko vdihnila in pocasi izdihnila. 
"Zdaj sem pripravljena," je pomislila in poletela proti odprtemu oknu, naravnost do police z medaljonom. Z mocnim kljunom je zagrabila medaljon in ga odnesla v svoj dom. 
Koncno ga je lahko obcudovala cisto od blizu. Sraka Modrorepa je bila srecna. Vse kar si je želela je bil medaljon in zdaj je bil njen. 
Bližala se je noc. Srako je skrbelo, da bi medaljon ponoci, ko bo spala, zdrsnil iz drevesa na tla. Zato si je ogrlico z medaljonom poveznila cez glavo na prsi. "Tukaj bo na varnem," si je rekla in mirno zaspala. 
Tudi babica Danica v hiši se je odpravljala spat, a ni bila tako zadovoljna kot sraka na drevesu. Spraševala se je, "le kam je izginil moj medaljon?" 
Zelo dobro se je še spomnila trenutka, ko ji ga je pred mnogimi leti podarila mama. 
Da bi lažje zaspala po razburljivem dnevu, si je pripravila skodelico caja, ter se nato odpravila k pocitku. 

Vabilo na zabavo 
Drugo jutro, ko se je sraka Modrorepa zbudila, ji je v glavo šinila odlicna zamisel. 
"Priredila bom zabavo v cast svoji novi pridobitvi," je rekla in urno skocila iz postelje. 
"Zabava bo priložnost, da medaljon pokažem svoji sestricni Crnooki in vsem drugim srakam iz sosešcine. Prepricana sem, da bodo zavistne, ko bodo videle moj cudoviti medaljon. 
Kar takoj moram napisati vabila na zabavo," je sklenila in se lotila pisanja. 
Ko je sraka vabila napisala, je pricela iskati goloba Sivka. Sivko je bil znan kot najbolj zanesljiv poštar v okolici. Opazila ga je na strehi babicine hiše, bil je sredi slastnega zajtrka. Pohitela je k njemu. 
"Sivko, dragi, prošnjo imam zate. Vem, da si najboljši poštar dalec naokoli, prosim, raznesi vabila še danes, zelo se mudi," je bila sladka sraka. 
Prijazni golob Sivko je težko odrekel srakini prošnji. Modrorepi je obljubil, da bo vabila predal do poldneva. Najprej bo poletel k njeni sestricni Crnooki, nato pa še k drugim srakam. 
Pogled na uro je sraki Modrorepi povedal, da se mora lotiti urejanja doma, ce želi opraviti vse, kar si je zadala. Cakalo jo je najmanj prijetno opravilo, cišcenje in pospravljanje. 
Sraka Modrorepa ni bila navdušena nad tem opravilom. Njen dom je bil kraljestvo nereda, pravo sracje gnezdo. "A za zabavo se je vredno potruditi," si je mislila. Hitro je vzela metlo v roke in se lotila dela. 
Zlošcila je še srebrni medaljon ter pisane kamencke v njem tako temeljito, da je v njih videla svoj odsev. 
Ozrla se je po svoji, tokrat cisti hiški in izbrala najbolj primerno mesto, kamor je namestila zlošcen medaljon. 
"Tako, še nekaj prigrizkov pripravim in se ocedim, potem pa se zabava lahko pricne," je bila zadovoljna sraka Modrorepa. 

Sracja zabava 
Pozno popoldne, ko je sonce že pricelo izgubljati svojo moc, so povabljenci en za drugim prihajali na zabavo. Prva je priletela sestricna Crnooka in njeni številni mladici. Kmalu so se jim pridružile še druge povabljene srake. 
V Modrorepini hiški je nastala velika gneca, a to ni nikogar motilo. Srake so pele in plesale, vrešcale in se smejale, obcudovale medaljon in bile zavistne, tocno tako, kot je pricakovala Modrorepa. 
Utrujene od plesa in obilja hrane, so se pozno zvecer srake poslovile. Modrorepa je ostala sama sredi nereda in sracjega perja, ki je frcalo naokrog med plesom. 
Zadovoljna z zabavo, predvsem pa s tem, da je vzbudila zavist pri prijateljicah, je Modrorepa hitro smuknila v posteljo in zaspala. Še prej pa si je medaljon poveznila cez glavo, kot že prejšnjo noc, ga objela in zaspala. 
Tudi babica Danica se je v hiši odpravljala spat. Minil je že drugi dan, a medaljona ni našla. Toda upanje je ni zapustilo. "Morda pa se skrivnost razjasni jutri," si je mislila. 

Slabo pocutje 
Ko se je sraka Modrorepa naslednje jutro zbudila, se ni pocutila najbolje. Sprva je mislila, da se je loteva nahod. Potem je slabo pocutje pripisala utrujenosti po naporni zabavi. Kljub dolgemu spanju in lenarjenju v postelji se sraka ni pocutila nic bolje, zato je sklenila, da je najbrž zelo resno zbolela. 
Pricelo jo je skrbeti. "Kaj se dogaja z menoj," je tuhtala. 
"Še vceraj sem bila zdrava, srecna in ponosna, da sem tako spretno izmaknila medaljon iz hiše. Danes pa sem povsem brez veselja in moci. Boli me v prsih in medaljon je tako zelo težak. Kaj je narobe z menoj?" je stokala in jokala sraka Modrorepa. 
Nenavadna bolezen se je nadaljevala naslednji dan in še naslednji. 
Sraka Modrorepa ni cutila lakote, niti žeje, še vstati iz postelje ni želela. Le vse bolj je postajala žalostna in brezvoljna. 

Sovica Ursula priskoci na pomoc 
Srakino stisko je opazovala sovica Ursula, ki je živela tik pod vrhom krošnje od koder je imela odlicen pogled nad dogajanjem v srakinem domu. Zadnje dni je bila prica vsemu, kar se je dogajalo v srakini hiški. 
Sovica Ursula je veljala za modro in socutno, marsikomu je že pametno svetovala. Opazovala je srakino stisko in nemoc ter se odlocila, da jo obišce. 
Sraka Modrorepa se je obiska razveselila. Vedela je, da sovica Ursula zna pametno 
svetovati. "Morda pa mi lahko pomaga," je polna upanja pomislila sraka Modrorepa, ko je sovico Ursulo zagledala na vratih. 
"O, kako sem te vesela, draga soseda Ursula," je sraka prijazno sprejela sovico. "Nic kaj dobro se mi ne godi zadnje dni," je hitela opisovati svoje pocutje Modrorepa. 
"Žalostna sem in bolna, v prsih me tišci in boli. Neka nenavadna bolezen se me je lotila in ne vem, kaj mi je storiti." "Hm, hm," se je sovica odkašljala, potem, ko je Modrorepa umolknila. "Res nisi videti najbolje, draga soseda," je dejala sovica in sedla na stol ob srakini postelji. 
Nato je nadaljevala, "morda, draga sraka Modrorepa, pa tvoje težave izvirajo iz dogodkov 
zadnjih dni?" "Kako to misliš, sovica? Kako bi lahko zabava vplivala na moje slabo pocutje?" se je Modrorepa zacudila. 
"Nisem imela v mislih zabave, temvec lepi medaljon iz babicine hiške," je mirno nadaljevala 
sovica Ursula. "Hm, kako pa je lahko medaljon kriv za mojo bolezen?" Osupla sraka je bila prepricana, da sovica tokrat ne govori pametno. "Morda ji je škodila poletna vrocina zadnjih dni," si je mislila Modrorepa. 
Srakino razmišljanje je prekinila Ursula rekoc, "res ni kriv medaljon, ampak tvoje dejanje." 
"Moje dejanje? Kaj pa sem storila, da sem si prislužila to cudno bolezen," je vprašala že precej vznemirjena sraka. "Babici si iz hiše izmaknila njen dragoceni medaljon," je odgovorila sovica Ursula. "A, samo to," si je sraka oddahnila. "Ja, samo to. Zdaj te morda pece vest," je sovica potrpežljivo pojasnila. "Da me pece vest? Še nikoli nisem slišala za slabo vest," se je še vedno cudila sraka 
Modrorepa. Sovica Ursula je nadaljevala s pojasnilom: "Kadar komu škodujemo ali ga prizadenemo, nam je kasneje lahko zelo žal. Pravimo, da nas pece vest." 

Kako ozdraviti slabo vest? 
Nastala je kar dolga tišina. Sraka je razmišljala o tem, kar je pravkar slišala: "Da me muci, kako je že rekla sovica ... slaba vest? Hm, nenavadno. Še nikoli nisem slišala za bolezen, ki se ji rece slaba vest. A soseda Ursula bo že vedela." 
Naposled se je Modrorepa oglasila z žalostnim glasom: "Morda imaš prav, sovica Ursula. Toda, kaj naj storim, ljuba soseda? Rada bi bila ponovno srecna in zdrava. Samo to si želim. Ne maram vec te, hm, kako si že rekla, slabe vesti. Hocem se je znebiti!" 
"Ti si tako modra in izkušena, sovica Ursula, zagotovo veš, kako bi se znebila slabe vesti," je še moledovala sraka. 
"Mislim, draga soseda, da sama veš, kaj bi bilo najbolje storiti, da se znebiš slabe vesti," je sovica, kot obicajno, prijazno odgovorila. 
Sraka je bila zelo brihtna in se ji je hitro posvetilo, kaj bi utegnila imeti v mislih sovica Ursula. A je preverila svoje misli rekoc, "mi želiš povedati, spoštovana soseda, da moram medaljon vrniti babici?" 
Sovica je prikimala, "mislim, da je to edina rešitev, ce se želiš znebiti nenavadne bolezni." 
Odgovor sraki Modrorepi ni bil niti malo všec. Rada bi obdržala medaljon in se hkrati znebila slabe vesti. 
Cemerno je odgovorila sovici Ursuli, "želim se znebiti te slabe vesti, ampak, medaljona pa ne dam! Še nikoli nisem slišala, da bi sraka vrnila tisto, kar je izmaknila!" 
Ob teh besedah je Modrorepa skocila iz postelje ter hodila sem in tja po svoji hiški. Bila je zelo razburjena. 
"Kaj bodo rekle druge srake, ce bom medaljon vrnila? Saj se mi bodo smejale! Ne, to pa že ne!" je govorila na glas. 
"Najbolje, da te pustim samo," se je oglasila Ursula. "V miru boš lahko premislila, kaj si zares želiš, imeti medaljon ali se znebiti slabe vesti." 
"Tako zelo sem si želela lepi medaljon, zdaj naj ga pa vrnem," je bila obupana sraka. A hkrati je cutila, da ima soseda Ursula prav. Ce želi biti zdrava, zadovoljna in brez te zoprne slabe vesti, bo morala medaljon vrniti. 
Sraka še dolgo v noc ni mogla zaspati. "Morda je babici hudo, ker sem ji ukradla medaljon," prvic odkar si je prisvojila medaljon, je pomislila na babico Danico. Ob tej misli se je pocutila še slabše. 
Napocilo je jutro. Sraka je utrujena od nocnega premišljevanja žalostno pogledala medaljon, ki ga je še vedno imela okrog vratu in se odlocila: "Medaljon bom vrnila babici Danici. Meni je prinesel samo težave in bolezen. In potem bom zaživela brezskrbno in svobodno, kot se za pticko spodobi. Brez te nesrecne slabe vesti. Pa še babica bo ponovno imela svoj medaljon." 

Težka naloga 
A vrniti medaljon ni bilo tako preprosto, kot je sraka mislila, saj babica nekaj naslednjih dni ni zapustila svoje hiške. Srako Modrorepo je slaba vest preganjala že vec kot teden dni in iskreno se je hotela znebiti medaljona. 
Nato pa je napocilo jutro, ko je sraka opazila, da se babica odpravlja od doma. 
Na srakino sreco je babica Danica pustila kuhinjsko priprto. Modrorepa je ocenila, da bo lahko neslišno poletela v kuhinjo in vrnila medaljon na polico. A na nesreco je v trenutku, ko je skoraj že bila v hiški, s krilom udarila v okensko steklo. 
Hrup je prebudil kužka Bertija. Jezen, ker je nekdo zmotil njegov pocitek, je Berti še napol v spanju pricel glasno lajati. Opazil je srako in jo skušal spoditi. Poskakoval je in lovil njen rep. Modrorepa je prestrašeno iskala izhod in se umikala Bertijevemu ugrizu. 
Berti je s smrckom ujel konec srakinega repa. Modrorepa je v paniki izpustila medaljon iz kljuna. Skupaj z medaljonom pa je proti tlom padlo dolgo srakino pero. 
Naposled se je Modrorepi uspelo izmakniti Bertijevim zobem. Prestrašena je poletela nazaj v krošnjo. Srce ji je divje razbijalo. Precej casa je trajalo, da se je umirila. 

Babica Danica se veseli 
Babica Danica se je vrnila domov, ko se je dan že prevesil v vecer. Takoj, ko je vstopila v hišo je na tleh ugledala nekaj svetlecega. Stopila je bliže in na obrazu ji je zaigral velik nasmeh. "Moj medaljon," je vzkliknila veselo. Pobrala ga je iz tal in ob tem opazila dolgo, crno pero. Dobro si ga je ogledala. 
"To je zagotovo sracje pero," je rekla. 
"Mislim, da vem kaj se je zgodilo. O, ti srakica ti. Najbrž te je zapekla vest in si medaljon vrnila," je babica razmišljala, medtem, ko je medaljon položila na polico. Shranila je tudi lepo sracje pero. 
Ko so otroci naslednji dan prišli na obisk k babici Danici, so takoj opazili, da je dobre volje in tudi, da ima okrog vratu medaljon. "Kje si našla medaljon, babica?" so bili zacudeni otroci. 
"Nisem ga našla, nekdo ga je vrnil," je babica odgovorila. "Prav si imel, Nik. Res je bil tatic v hiši. In ta tatic si je želel le moj medaljon. Prepricana sem, da boš dober detektiv," je babica pohvalila Nika. 
Štirje pari otroških oci so še vedno zacudeno zrli v babico Danico, zato je nadaljevala: "Ko sem vceraj prišla domov, sem na tleh v kuhinji našla medaljon. In ne samo medaljon." Babica Danica je pomahala z dolgim peresom po zraku. "Veste kaj je to?" je vprašala. "Seveda, to je pticje pero," se je prvi oglasil Jakob. 
"Kaj pa ima pero opraviti z medaljonom?" je zanimalo Emo. "O, ima, zelo veliko," je babica smeje odgovorila. "To je sracje pero. Najbrž je pripadalo sraki, ki živi na drevesu ob hiši." 
"Srake so prav posebne živali," je nadaljevala babica. "Malo so podobne nam, ljudem. Rade imajo vse kar se blešci in sveti. Prav tako kot ti, Ema. Obožujejo zlate prstane, kovance in seveda ogrlice. Prepricana sem, da je tudi moja soseda na drevesu podlegla skušnjavi in mi spretno odnesla medaljon." 
"Kako pa je medaljon prišel nazaj," je bila radovedna Mila. "Vrnil se je po isti poti, kot je odšel. Sraka ga je vrnila. Ker pa je Berti dobro opravil cuvajsko 
nalogo, je v begu pred njim izgubila še pero. Upam, da je z njo vse v redu in da je Berti ni prevec prestrašil," je s skrbjo v glasu rekla babica Danica. "Ampak, ali nam želiš povedati, da je sraka najprej medaljon ukradla in ga potem vrnila? 
Zakaj bi to storila?" je zanimalo Emo. 
"Vem, da je to precej nenavadno. Mislim, da ima zasluge za to tudi medaljon. Cetudi izgleda kot navadna ogrlica z lepim obeskom, ima nekaj nenavadnih sposobnosti." "Kakšne nenavadne sposobnosti?" je zastrigel z ušesi Jakob. 
"Kdor ga nosi okrog vratu, temu se lahko dogaja marsikaj. Ce si ga je sraka nadela okrog vratu, je zagotovo spoznala, da ni ravnala prav." 
"Zapekla jo je vest, zato je medaljon vrnila. Tako vsaj mislim, da se je zgodilo, cisto gotova pa ne morem biti," je pojasnila babica Danica. 
Otroci so z zanimanjem poslušali. Zgrnili so se okrog mize, kamor je babica Danica položila medaljon, da bi si ga lahko dobro ogledali in se ga dotaknili. Toliko bi jo še želeli vprašati. A babica je pogledala na uro. 
"Otroci, pozno je že. Še bo priložnost, da vam povem kaj vec o skrivnostnem medaljonu, zdaj pa bo treba domov." 
Otroci se niso povsem strinjali, a babica se ni pustila pregovoriti. 
Ema, Mila, Nik in Jakob so se odpravili proti domu. "Lahko noc otroci, kmalu se ponovno vidimo," je zaklicala babica za njimi in zaprla vrata svoje hiške. 



Kako se znebiti vsiljivca? 
Je bolje tekmovati ali sodelovati? 
Poletje je pokazalo vse svoje care. Na babicinem vrtu se je bohotila raznovrstna zelenjava, a otroke so najbolj navduševale sladke maline. Prelevili so se v kuharske pomocnike in babici Danici pomagali pri kuhanju marmelad. 
Maline, borovnice, marelice in jagode so se v velikih loncih na štedilniku spreminjale v poslastico. Otroci so s kuhalnicami mešali sladko gošco in komaj cakali, da okusijo slastne marmelade. 
Medtem, ko je babica Danica marmelado nalivala v kozarce, so drobni prstki otrok kar sami hiteli v lonec. 
"Mmmmm, kako dobro," so mrmrali otroci in se oblizovali. 
Tudi na mogocnem drevesu ob hiši je življenje teklo v miru. Sraka Modrorepa je bila ponovno srecna. Na medaljon, ki ji je prinesel kopico težav in nekaj osivelih peres, je skoraj že pozabila. 
Sovica Ursula je najraje pocivala v gugalniku pod vrhom krošnje, od koder je imela odlicen pogled dalec naokrog. 

Vsiljivec 
Nekega jutra, bilo je še zelo zgodaj, je srako Modrorepo prebudil nenavaden hrup. 
Tok, tok tok, je odmevalo po okolici. In ponovno tok, tok, tok... 
"Kaj se dogaja?" je bila presenecena sraka. 
"Kdo me budi skoraj sredi noci? Še v svoji hiši nimam miru!" je godrnjala Modrorepa in lezla iz postelje, da pogleda, kdo je jutranji rogovilež. Bilo je še prevec temno, da bi videla, kdo povzroca hrup. 
Zavpila je, "hej, kaj pocneš, kdorkoli že si!" Odziva ni bilo. Modrorepa je še glasneje zaklicala: "Kako si upaš povzrocati hrup tako zgodaj? Kdo sploh si!?" 
Namesto odgovora se je ponovno slišalo, tok, tok, tok... 
Zdaj je bila sraka Modrorepa že zelo jezna, "kaj tudi govoriti ne znaš? Takoj prenehaj s tem zoprnim hrupom! Tu sem jaz doma in to je moje drevo!" je bila odlocna Modrorepa. 
"Fjuuu, tvoje drevo?" je slišala posmehljiv, nic kaj prijazen glas. 
"Kako to misliš, da je drevo tvoje? Saj si le navadna sraka, ki pac živi na tem drevesu. Kaj se tako šopiriš in vrešciš," je jutranji vsiljivec odgovoril sraki. 
In nadaljeval, "tako slastnih crvickov že dolgo nisem jedel in ne, ne bom se premaknil od tu, pa cetudi vrešciš in kriciš cel dan. Mi, detli imamo radi prav takšne crvicke, kot se skrivajo v tem lubju." 
Nastopilo je nekaj trenutkov tišine, nato pa je vsiljivi detel nadaljeval, "pravzaprav, mislim, da si bom v tej duplini naredil zelo udoben dom." 
Po teh besedah je detel ponovno zacel trkati na deblo. Tok, tok, tok... je odmevalo. 
Modrorepa je spoznala, da ne bo šlo tako zlahka, kot je pricakovala. Pokrila si je ušesa, da ni slišala hrupa in bi lažje razmislila, kaj ji je storiti. Svojega drevesa ni bila pripravljena deliti z detlom. 
Ko se je zdanilo je hrup ponehal. Novi stanovalec se je koncno najedel. In zaspal. Sraka Modrorepa si ga je zdaj lahko dobro ogledala. 
Na glavi je imel nekakšen rdeci cop in zelo dolg kljun. "Kako je smešen, ta rdecerepi cupko," je pomislila. 
Tisti dan sraka Modrorepa z vsiljivcem ni spregovorila niti ene same besede. Pravzaprav je bila užaljena. "Kako mi je že rekel, da sem navadna sraka in da se šopirim in vrešcim," je razmišljala o detlovih besedah. 
Nenadoma pa je sraka dobila odlicno zamisel. "Že vem, kako bom pregnala detla," je vzkliknila od veselja. "Boš ti dragi 'prijateljcek' detel že videl kaj je to kricanje, le malo še pocakaj," se je sraki smejalo. 

Sracji zbor 
Vsa navdušena je Modrorepa poiskala poštarja, goloba Sivka, saj je ponovno potrebovala njegovo pomoc. Našla ga je pri majhnem okencu pod streho babicine hiše, kjer je imel poštni urad. 
"Dragi Sivko, prosim, cim prej odnesi tole pismo moji sestricni Crnooki. Zelo se mudi," je bila 
prijazna sraka. Sivko je obljubil, da bo kar takoj poletel do Crnooke in ji predal pomembno pismo, saj nima nobenega drugega pametnega dela. 
Ko je Crnooka prebrala sporocilo svoje sestricen Modrorepe je bila navdušena, "koncno se 
bo dogajalo nekaj zabavnega," je pomislila. Kar takoj je poletela do svojih sosed in prijateljic, da jih obvesti o nacrtu, ki ga je skovala zvita sraka Modrorepa. 
Medtem pa je detel ponovno postal lacen, slišalo se je tok, tok, tok... 
A tokrat se Modrorepa ni razjezila, le pomislila je, "ne boš se vec dolgo mastil s crvicki na mojem drevesu, o ne." Padel je mrak in Modrorepa je pricakovala svoje obiskovalce. "Ce je Crnooki uspelo zbrati 
dovolj srak iz sosešcine, bo nacrt zagotovo uspel," je bila prepricana. Kmalu so obiskovalke prišle. Bilo jih je zelo veliko. Vodila jih je seveda sraka Crnooka. Srake so posedle po vejah drevesa, zelo tiho, da ne bi zbudile detla, ki je po dobri vecerji 
utonil v sladki sen. Crnooka se je postavila na najvišjo vejo in spregovorila zbranim srakam. "Pozdravljene, spoštovane prijateljice." "Hvala, da ste prišle na pomoc naši dragi prijateljici, sraki Modrorepi. Naša naloga je odgnati 
vsiljivega detla." "Kot veste, bomo uprizorile pevske vaje, vendar to ne bo lepo petje, temvec navadno dretje. 
Vrešcale bomo na vse grlo, cim bolj neubrano in glasno. Krakale in srakale bomo tako dolgo, dokler detel ne zapusti tega drevesa." "Jaz sem vaš zborovodja in bom skrbela za to, da bomo res zoprno vpile in vrešcale. Saj to 
znamo, kajne?" S temi besedami je Crnooka zakljucila svoj govor. Srake so navdušeno kimale. "Na moj znak pricnemo," je še dodala Crnooka in pricela šteti. "Ena, dva, tri...pricnimo." In se je zacelo vrešcanje, kricanje kraaaa, kra kraaaaa, sraaa, sraaaa, krrrrra, krrrrra, 
kraaaa, sraaaaaa... 
Neprijetno in bucno vrešcanje je zadonelo na drevesu in nic ni kazalo, da bo kmalu potihnilo. 
Detel, ki je že sladko spal v svoji duplini je prestrašeno skocil pokonci. "Kaj se dogaja," se je spraševal. 
V temi ni videl veliko. Je pa zato slišal cudno vrešcanje iz vseh strani. Cepel je v svoji drevesni luknji in si pokril ušesa, ter upal, da bo hrup kmalu prenehal. A sracji zbor je bil vztrajen. Krakanje in srakanje se je nadaljevalo zelo dolgo v noc. 

Brez zmagovalca 
Tudi babico Danico je prebudil hrup. "Le kaj se dogaja na drevesu, cemu to sracje vpitje?" se je cudila. 
Kuža Berti je hotel iz hiše, da bi videl, kakšna nevarnost preži zunaj. Babica Danica mu je odprla vrata in Berti se je pognal pod drevo in pricel na ves glas lajati. Ne da bi vedel, je srakam pomagal, saj je bil zdaj hrup še bolj neznosen. 
Najbolj nesrecna pa je bila muca Mici. Poleg hrane je imela najraje tišino. Ob hrupu je skocila na zofo in potisnila glavo pod veliko blazino, da bi cim manj slišala. 
Proti jutru so srake koncno omagale. Krakanje in vpitje je prenehalo. Modrorepa se je prijateljicam zahvalila za pomoc, utrujene srake so odletele. 
Detel, ki zaradi hrupa vso noc ni zatisnil ocesa je dobro vedel, da ga sraka želi odgnati. A bil je odlocen, da ostane na drevesu. Še vec, tudi on ne bo pustil sraki spati. Še preden se je naredil dan, je pricel z kljunom mocno trkati po deblu. Tok, tok, tok... 
Zgodba se je naslednji dan ponovila. Cez dan je detel s svojim nenehnim trkanjem na deblo spravljal ob živce srako Modrorepo, ponoci so srake pod vodstvom Crnooke vrešcale, da detel ni mogel spati. 
Po treh dneh so bili izcrpani vsi, tako srake, ki jih je bolelo grlo, kot detel, ki že nekaj noci ni spal. Tudi babica Danica, kuža Berti in muca Mici so bili navelicani nocnega hrupa. 
Kljub temu, da so srake dale vse od sebe, je detel vztrajal na drevesu. Že dolgo je tega, kar je nazadnje bival v tako udobni drevesni vdolbini in še slastno hrano je imel na dosegu kljuna. Še na misel mu ni prišlo, da bi zapustil svoj novi dom. 
Cetrti dan si je sraka Modrorepa priznala, da njena zamisel ne deluje. Utrujena in poražena je koncno globoko zaspala. Zaspal pa je tudi detel, zadovoljen, ker se ni pustil odgnati, a tudi malo zaskrbljen, kaj neki si bo ta iznajdljiva sraka še izmislila. 

Premirje 
Iz svojega gugalnika pod vrhom krošnje je sovica Ursula opazovala dogajanje. Zelo dobro je vedela, da se spor med srako in detlom lahko še dolgo nadaljuje, saj sta oba zelo trmasta. Zato je sklenila, "cas je, da ukrepam." 
Naslednje jutro je sovica najprej obiskala srako Modrorepo in jo povabila na popoldansko limonado. "Z veseljem sprejmem vabilo, soseda Ursula," je prijazno odvrnila sraka. 
"Kot naroceno je prišlo to vabilo," si je mislila. "Morda bo pametna soseda imela nasvet, kako se znebiti vsiljivega detla." 
Sovica Ursula je obiskala še detla, se mu predstavila in tudi njega povabila na limonado. 
Detel je povedal je, da mu je ime Danijel in se zahvalil sovici rekoc, "limonada se bo v tej vrocini zelo prilegla, hvala za vabilo sovica." 
Sam pri sebi pa je ugibal, "to bo najbrž kakšna past, ki mi jo je sraka pripravila?" 
"Bolje, da ostanem previden," je sklenil. 
Popoldan, tocno ob dogovorjeni uri je bila sovica Ursula pripravljena na obiskovalca. Prva je prišla sraka, takoj za njo pa še detel. 
"Kaj pa ti tukaj?" je sraka Modrorepa besno prhnila proti detlu. 
Še preden je detel lahko kaj odgovoril, se je oglasila sovica, "jaz sem ga povabila, prav tako kot tebe. In oba prosim, da sta prijazna drug do drugega, dokler sta moja gosta." Ob teh besedah je tudi že polnila kozarce s hladno limonado ter povabila svoja gosta, da se odžejata. 
Ko so spili prvi požirek hladne limonade, je sovica Ursula spregovorila. "Že zelo dolgo stanujem na tem drevesu. Rada sem tukaj in veselim se vsakega novega dne, ki ga bom še preživela tukaj, pod vrhom krošnje." 
"Toda ta vsiljivec ne stanuje tukaj," je Ursuli skocila v besedo sraka Modrorepa in pokazala na detla. 
Sovica je odlocno pogledala srako Modrorepo in dejala: "Prosim soseda Modrorepa, da me poslušaš do konca, potem pa boš lahko povedala, kar želiš." Modrorepa je nejevoljno utihnila in godrnjaje prisluhnila sovici. 
Sovica Ursula je nadaljevala. "Kot sem rekla, lahko smo srecni, ker živimo v tem prijetnem okolju. Toda, kot vesta, se je naše mirno življenje zadnje dni precej spremenilo. Vsi smo utrujeni in tudi spimo slabo saj dan in noc poslušamo nemogoci hrup. Prepricana sem, da si prav tako kot jaz želita živeti v tišini in miru, zato imam za vaju predlog, ki bi lahko rešil naše težave." 
Detel Danijel je pomislil, "o, kako uceno govori sovica Ursula." 
Tudi srako Modrorepo je zanimalo, kaj ima sovica Ursula povedati. 
"Kakšen predlog imaš v mislih, sovica?" je radovedno vprašala. 
"Torej, predlagam vama, da do jutrišnjega dne razveselita drug drugega. Ti, Sraka Modrorepa, stori kaj koristnega za detla Danijela. In ti detel, prav tako razmisli, kako boš prijetno presenetil srako Modrorepo." 
Po teh besedah je nastala tišina. Prva se je zgroženo oglasila sraka, "si rekla, da naj nekaj dobrega storim za tega vsiljivca, ki cele dneve tolce po deblu in bo pojedel vse crvicke pod lubjem?" 
"Da, prav si slišala, predlagam, da storiš za detla Danijela nekaj prijaznega. Prepricana sem, da to zate ne bo pretežko, saj srake veljate za zelo pametne ptice." Sraki je pohvala o pameti zelo dobro dela, zato ni vec ugovarjala. 
Tudi detel Danijel je bil zelo presenecen. "Kdo je še slišal kaj takega! Ona cele noci krici in kraka, jaz pa naj bom prijazen z njo! Saj nisem tepcek!" je jezno ugovarjal. 
Sovica Ursula je razumela, da sta njena obiskovalca zelo presenecena in da potrebujeta cas za razmislek o njenem predlogu, zato ju je prijazno spodbudila: 
"Draga gosta, vem, da je moj predlog za vajina ušesa nekoliko neobicajen, a vaju prosim, da storita, kot sem vama predlagala." 
Sraka in detel nista bila prav zgovorna, ko sta se poslovila od sovice. 

Kaj storiti? 
"Še nikoli nikomur nisem nic podarila, jaz raje izmaknem drugim, kar mi je všec," je zleknjena na postelji tuhtala sraka Modrorepa. 
A sovice Ursule ni želela razocarati. Zato je pricela razmišljati, kaj bi lahko prijaznega storila za detla Danijela. Spomnila se je, da je nekoc v dar prejela zelo lepo viseco mrežo, ki je ne potrebuje. Viseca mreža je že zelo dolgo v omari. 
"Ce jo podarim detlu, bo lahko na njej pocival. Jaz pa bom imela vec prostora v omari," je razmišljala sraka. "Najbolje, da detlu podarim viseco mrežo," se je Modrorepa odlocila. 
Vejo nižje se je tudi detel Danijel spraševal, kaj neki bi naredil za srako in seveda, ne sme biti prenaporno zanj. 
Imel je nekaj zamisli, a za vse bi se moral precej potruditi in porabiti veliko casa. To pa mu ni dišalo. Bil je bolj lagodne narave. Še nikoli ni nikomur naredil nobene usluge in ni se želel prevec utruditi pri tem. 
Nato pa se je spomnil socnih in sladkih robid, ki jih je zjutraj zobal na babicinem vrtu. Robide so dobro skrite za leseno lopo, zagotovo jih sraka še ni odkrila. "Nabral bom nekaj divjih robid za srako in jih dal v košaro. Lahko bi primaknil še kakšnega crvicka, ki jih je pri meni pod lubjem zelo veliko. Saj bo zame še vedno dovolj te poslastice," je bil detel zadovoljen, ker je koncno našel rešitev problema. 
In tako se je zgodilo, da je detel Danijel zgodaj zjutraj pred srakina vrata odložil košarico crnih in slastnih robidnic z nekaj belimi crvicki na vrhu. 
Sraka Modrorepa je svojo viseco mrežo okrasila z veliko pentljo in jo postavila pred vhod v detlovo duplino. 
Sraka Modrorepa se je košare z dobrotami zelo razveselila. Že dolgo ni zaužila tako sladkih robidnic, da o crvickih sploh ne govorimo. Vse je pojedla že za zajtrk, le eno robido si je prihranila za popoldansko malico. "Tole je bilo pa res slastno," se je oblizovala sraka Modrorepa. 
Tudi detel je bil vesel darila. Mrežo je obesil med dve sosednji veji in jo kar takoj preizkusil. "Vauuu, odlicno je takole lenariti in se zibati v mreži," je ugotovil. "Dobro se je spomnila soseda sraka. Saj niti ni tako zoprna, kot sem mislil," je mrmral zleknjen v viseci mreži. 

Nova naloga 
Proti poldnevu sta se sraka in detel oglasila pri sovici Ursuli, da se pohvalita, kako dobro sta izpolnila nalogo. Sovica Ursula je poslušala o slastnih robidnicah in crvickih, ter o najbolj udobni viseci mreži. 
"Imenitno sta opravila prvo nalogo," je bila navdušena sovica Ursula. "Prvo nalogo?" sta se zacudila sraka in detel. "Da, za vaju imama nov predlog," je sovica nadaljevala. "Kaaaaj?! Ali prav slišim?" je bil ogorcen detel Danijel. Sovica Ursula, kot da detlovega ogorcenja ni opazila, je nadaljevala: "Prepricana sem, da bi 
vajino pomoc potreboval še kdo. Ozrita se naokoli, zagotovo bosta opazila koga, ki bi mu 
vajina pomoc prišla prav." Detel, ki se je že nekoliko umiril je precej zacudeno pogledal sovico, "praviš, naj narediva nekaj dobrega za nekoga, ki ga sploh ne poznava?" 
"Zakaj bi pomagala nekomu, ki naju za to ni prosil? " je bila zacudena tudi Modrorepa. 
"Ko bosta storila, kar sem vama predlagala, bosta našla tudi odgovore na vajina vprašanja," je malo skrivnostno odgovorila Ursula. Sraka Modrorepa in detel Danijel sta se poslovila precej nejevoljna. Pricakovala sta pohvalo, 
dobila pa še eno nalogo. 
"Zelo nenavadno," je detel Danijel spregovoril prvi. Sraka se je strinjala in priznala, "viseco mrežo sem ti podarila, ker je ne potrebujem." "In jaz tebi košaro robidnic in nekaj crvickov, ker je bilo to najbolj preprosto," je bil iskren 
detel. Ob tem sta se sraka in detel spogledala in se pricela smejati. "Kaj bova storila?" je sraka vprašujoce pogledala detla Danijela. "Niti sanja se mi ne, komu bi midva lahko pomagala, še manj pa, kako," ji je odgovoril. "Kaj ce bi se o tem pogovorila jutri, zdaj sem tako zelo lacen, da ne morem razmišljati?" je 
še dejal detel Danijel. 
"No prav, pa jutri," se je strinjala sraka. "Saj se ne mudi tako zelo. Zdaj je prevroce, da bi si razbijala glavo s tako zahtevnimi vprašanji," je rekla in poletela v svoj dom. Detel pa se je lotil iskanja licink pod lubjem. Slišalo se je tok, tok, tok… 

Hiška za bumbarja 
Jutranji dež je prebudil tako srako Modrorepo, kot detla Danijela. Oba sta v svojih hiškah razmišljala o predlogu sovice Ursule. 
Detel, dobro skrit pred dežnimi kapljami v svoji duplini je nenadoma zaslišal zzzzzzz, pa spet zzzzzzz. 
"Kdo pa je to?" je bil zacuden. 
Cmrlj s crnim smrckom in rumenim plašckom je silil v njegov dom, da bi se skril pred dežjem. Nerodno je opletal okrog detla in iskal zavetje v njegovi drevesni luknji. 
"Ali nimaš svoje hiške, mali bumbar, da takole nevljudno vdiraš v mojo?" si je mislil detel Danijel in želel odgnati nadležnega cmrlja. Tedaj pa ga je prešinilo, "morda mali cmrlj res nima svoje hiške?" 
Detel Danijel je bil resda bolj lenobne sorte, a misli je imel zelo hitre. Kar takoj je sprejel odlocitev, "midva s srako Modrorepo ti bova naredila dom, da se boš imel kam skriti pred dežjem." 
Detel je bil ponosen nase, "kakšna dobra ideja. Komaj cakam, da jo povem sraki Modrorepi." 
Ko so soncni žarki pregnali oblake, je sraka Modrorepa obiskala detla. Bila je prepricana, da se je že cesa domislil in tudi radovedna, kaj bi to bilo. In res. Detel je bil dobre volje. Kar takoj je sraki Modrorepi povedal, kaj je sklenil, ko je opazoval nesrecnega cmrlja brez doma. 
"Odlicna ideja," je sraka navdušeno in iskreno pohvalila detla Danijela.. 
Lotila sta se dela. Pod sosednjo smreko sta našla kos lesa, v katerega je detel s kljunom vrtal toliko casa, da je nastalo nekaj ravno prav velikih lukenj. 
Sraka Modrorepa je v tem casu iskala suho listje in trave in še nekaj slame je izmaknila na babicinem vrtu. Vse to je s kljunom potisnila v luknje, da so bile mehko obložene in bo cmrlju udobno. 
Bumbar, kot je detel poimenoval cmrlja, je ves popoldan krožil v bližini ter opazoval detla in srako pri delu. 
Ko je bilo delo opravljeno, sta Modrorepa in Danijel s skupnimi mocmi cmrljo hiško postavila na varno in soncno mesto. 
Utrujena, a zelo zadovoljna z rezultatom svojega dela, sta si prizadevna graditelja pripravila izvrstno vecerjo. 
Sedec skupaj na veji, sta po vecerji opazovala, kdaj se bo cmrlj Bumbar vselil v novi dom. Ni bilo treba dolgo cakati. Cmrlj je glasno brencal okrog nove hiške dokler ni izbral najbolj primerne luknje zase. Sraka Modrorepa in detel Danijel sta ga zamaknjeno opazovala, ko je vsaj že stotic priletel in odletel, ter neutrudno lepšal svoj dom. 
Drugo jutro je nova cmrlja hiša dobila še vec stanovalcev. Prva jih je opazila sraka, ki je zjutraj poletela na smreko in radovedno pogledovala kaj neki se dogaja v novi hiški. Imela je kaj videti. 
Cmrlj ni bil vec sam. Še dva njegova prijatelja sta se namešcala v novi dom. Tudi nekaj cebelic je bilo videti v bližini, prav radovedno so si ogledovale luknje v hiški in se odlocale, katera bo pravšnja. Hiška, ki sta jo naredila sraka in detel je z novimi stanovalci oživela. 
"Vau, koliko živalic je bilo brez doma," je bila presenecena Modrorepa. "Najin trud ni bil zaman," si je mislila. 
Od tega dne sta sraka Modrorepa in detel Danijel postorila še marsikaj s skupnimi mocmi. Sovici Ursuli sta popravila leseni gugalnik, veverici pomagala nabrati lešnike in semena, golobu Sivku pocistiti poštni urad. 
Življenje na drevesu je bilo za srako, sovico in detla prijetno in tudi zabavno. "Upam, da bo ta harmonija trajala še dolgo," je vcasih pomislila sovica Ursula. 


Kdo je Julija? 
Moc socutja 
Poletje se je poslovilo, prišla je jesen. Sraka Modrorepa, detel Danijel in sovica Ursula so nabirali semena, lešnike in orehe ter jih skrbno shranili za dolge zimske dni. 
Otroci so s prihodom jeseni imeli vec obveznosti. Poleg Nika, ki je bil že tretješolec, je v šolske klopi prvic sedla Ema. 
Babica Danica je v mirnih jesenskih dneh zapisala mnogo novih zgodbic, ki jih bo brala otrokom v zimskih popoldnevih. Za njene mlade obiskovalce ni bilo vecjega zimskega veselja kot je poslušanje zgodbic in sladkanje s piškoti. 

Dan za palacinke 
Bil je deževen dan, ko so otroci potrkali na babicina vrata. Takoj, ko so vstopili, jih je objel prijetni vonj sveže pecenih palacink. Babica Danica je otroke povabila, da si izberejo marmelado, s katero si bodo osladili palacinke. 
Nik je izbral marelicno marmelado, Ema in Mila sta se odlocili za jagodno. Le Jakob, najvecji sladkosned med otroki, se ni mogel odlociti. "Ne vem, katero malmelado naj izberem," je žalostno rekel. Beseda marmelada mu je delala še nekaj težav. 
"Ne skrbi, Jakob. Pripravila ti bom palacinko presenecenja," je dejala babica Danica. Poleg palacinke z borovnicevo marmelado mu je postregla še kepico sladoleda. Jakob se je z veseljem lotil posladka. 
"Kaj bomo poceli sedaj?" ga je zanimalo, ko je pojedel že drugo palacinko. 
"Igrajmo se," je predlagala Mila. 
"Ah, ne. Zelo sem sit, ne morem se premikati." je potarnal Nik in se zleknil na mehko preprogo poleg specega Bertija. 
Tedaj pa se je oglasila Ema. "Babica, obljubila si, da nam boš povedala zgodbo o medaljonu. O tistem lepem obesku, ki ga je sraka odnesla in potem vrnila. Saj se še spomniš, mar ne?" 
"Spomnim se, seveda," je babica pritrdila. "Najbrž se tudi sraka še spomni, kako jo je pregnal naš Berti." Ob teh besedah je babica Danica pogladila Bertija za ušesi. Berti pa, kot bi razumel babicine besede, je pomahal z repom. 
"Si vsi želite slišati zgodbo o medaljonu?" je vprašala babica. Otroci so prikimali. 
"Super bo slišati resnicno zgodbo," je menil Nik. 
"Kaj vas pa najbolj zanima?" je želela vedeti babica Danica. 
"Vse o medaljonu želim vedeti," Emin glas je izdajal vznemirjene, veselila se je, da bo koncno potešila svojo radovednost. 
"Mene pa najbolj zanima, ali ima medaljon res nenavadne moci," je na babicino vprašanje odgovoril Nik. 
Babica se je ob zadnjih Nikovih besedah nasmehnila in rekla, "prav, pa pojdimo lepo po vrsti." 
Pricela je pripovedovati. 

Zgodba o nenavadnem medaljonu 
Medaljon sem prejela od svoje mame. Moja mama ga je prejela od svoje mame, moje babice. In prav z mojo babico, Julija ji je bilo ime, se ta zgodba zacenja. 
Julija je imela le oceta, saj je njena mama umrla, ko je bila Julija še zelo majhna. Julijin oce (moj praded) je bil popotnik in znanstvenik. Malo pa tudi trgovec. Zanimala so ga stara ljudstva, njihove navade in vse kar je povezano z daljno preteklostjo. Bil je ucen mož, svoje znanje je prenašal tudi na Julijo. Veliko je potoval v razlicne dežele, moja babica Julija je potovala z njim. Obiskala sta Ameriko, Kitajsko in tudi Afriko. In prav v Afriki se pricenja zgodba tega medaljona. 
Juliji je bilo deset let, ko je z ocetom potovala po deželah Afrike. Kamorkoli sta prišla, je hitro našla prijatelje. Ucila se je jezika svojih afriških prijateljev, se z njimi podila po vaških prašnih poteh in opazovala oceta pri delu. Z veseljem je brala ocetove knjige, še raje pa je gledala risbe in fotografije v njih. 
Nekoc se je Julijinemu ocetu ponudila priložnost, da odpotuje v pušcavo, kjer živi prav posebno ljudstvo, ki ga je želel spoznati. Skupaj z Julijo, dvema domacinoma, ki sta poznala pot skozi pušcavo in štirimi kamelami, so se odpravili na pot. Julija je prvic jahala na kameli in bilo ji je zelo všec. 
Popotnike je cakalo nekaj dni ježe pod pekocim soncem in spanje na prostem v hladnih noceh. Vsak vecer je Julija strmela v cudovito zvezdnato nebo. Da bi lažje zaspala, ji je oce pripovedoval zgodbe o ljudstvu, h kateremu sta bila namenjena. 
Prvi dnevi potovanja so minili brez težav. Nato pa jih je zajel pešceni vihar. Divji veter je nosil pesek, ki jim je silil v oci, nos in usta. Z mokrimi krpami so si pokrivali obraz, da bi se ubranili peska. Na sreco sta vodnika našla dovolj veliko skalo, ki je nekoliko ublažila pritisk vetra in peska. Ure in ure so skriti za skalo cakali, da pešceni vihar mine. Za skalo so preživeli tudi noc. Z jutrom pa je vihar le ponehal. Takrat so tudi spoznali, da sta dve od štirih kamel v viharju izginili, najbrž sta odtavali dalec stran. Z njima pa je odšla tudi zaloga hrane in vode. Julijin oce je postal zaskrbljen, saj jim je ostalo še zelo malo vode in hrane. 
Še bolj ga je zaskrbelo, ko je opazil, da vodnika vse bolj negotovo pogledujeta naokrog in se prerekata o tem, v katero smer morajo kreniti. 
Še dva dni so popotniki tavali po pušcavi in slednjic spoznali, da so se izgubili. Kmalu so bili tudi povsem brez hrane in vode. 
Obležali so na sipinah peska pod žgocim soncem. Julija in njen oce sta bila že zelo onemogla, nic bolje se ni godilo vodnikoma. Nemocni so na sipinah peska preživeli še en vroc dan in tudi zelo mrzlo noc. 

Rešitelj 
Ob jutranjem svitu se je Juliji zazdelo, da v daljavi vidi kamelo in jezdeca na njej. Sprva je mislila, da je to privid. Oci so jo pekle od peska, le s težavo jih je odpirala. Toda, ko ji je ponovno uspelo odpreti oci in pogledati v isto smer, je jasno videla moškega na kameli. Ko je jezdec prišel bliže je Julija videla, da ima glavo povsem ovito z modrim blagom, od obraza so bile vidne le oci. In te oci so govorile Juliji, da mu lahko zaupa. 
Moški je prijezdil do izcrpanih popotnikov in vodo najprej ponudil Juliji. Tudi nekaj dateljnov in kruha je imel s seboj. Ko so se malo okrepcali in se postavili na noge, jih je moški povabil, naj mu sledijo. Odpravili so se za njim, napredovali so zelo pocasi. V nekaj urah so dosegli podrocje, kjer je bilo nekaj vec nizkega grmicevja in trave. Tik pred nocjo so prijezdili v naselje, ki ga je sestavljalo nekaj preprostih, slamnatih kolib in šotorov. Med šotori so se podili otroci, ob robu naselja pa je Julija opazila nekaj koz in ovac. 
Izcrpani popotniki so pri prijaznih ljudeh našli zatocišce. Za Julijo so skrbele ženske, še posebej skrbna in prijazna je bila ena od njih, za katero je Julija kasneje izvedela, da ji je ime Takama. Imela je najlepše oci, kar jih je Julija kdaj videla in prijazen nasmešek. Vsako jutro ji je Takama prinesla skledo svežega kozjega mleka, pred spanjem pa skodelico okusnega caja iz zelišc. Vsak dan se je Julija pocutila bolje. Cetudi Julija ni razumela jezika, v katerem ji je Takama govorila, je cutila, da je v dobrih rokah. 
Bilo pa je še nekaj, kar je Julija opazila na Takami. Ko je pred spanjem prihajala k Juliji v šotor s skodelico caja, je imela okrog vratu ogrlico s srebrnim obeskom. Okrogel medaljon z raznobarvnimi blešcecimi kamencki se je svetil na Takaminih prsih. Kar težko je odvrnila pogled od njega. Vsak dan se je veselila, da ga bo zvecer, ko bo Takama stopila v šotor, ponovno videla. 
Po treh dneh pocitka se je Julija toliko okrepila, da je lahko zapustila šotor. Sledili so cudoviti dnevi, ki jih je preživela v družbi otrok. Vsak dan so otroci gnali koze na pašo. Ceprav so bile to dolge in naporne poti, je Julija uživala. Tekanje po pesku, sonce in igra z otroki so ji razširili nasmešek na obrazu. 
Proti veceru so se otroci skupaj s kozami vrnili v tabor. Ko je sonce zašlo, so ženske zakurile ogenj in na njem pripravile okusen obrok, ki so ga vsi skupaj pojedli kar ob ognju. 
Oce je opazoval presrecno Julijo in odlašal z odhodom. Toda, po nekaj tednih življenja z domacini, je bilo potrebno nacrtovati odhod. 
Na dan odhoda je Julijin oce pripravil kamele za pot. Otovoril jih je s hrano in vodo. Moški, ki jih je rešil, je Julijinemu ocetu dal natancna navodila, kje in kako potovati, da pridejo cim hitreje do mesteca na robu pušcave, kjer so zaceli svoje potovanje. Poslovili so se od prijaznih domacinov in jim izrocili nekaj daril. 
Tik preden je oce hotel Juliji pomagati sesti na kamelo, je do nje prišla Takama. V rokah je imela zavoj iz modrega blaga, ki ga je izrocila Juliji. Ob tem je izrekla nekaj besed, cesar pa Julija ni razumela. Oce, ki je stal ob Juliji je nekaj od izrecenega razumel in se je Takami zahvalil. Julija je še zadnjic pogledala v Takamine zelene oci in se ji zahvalila za darilo. 
Potovanje se je srecno izteklo. V nekaj dneh so prišli na cilj. Šele takrat je Julija odvila modro blago. Pred ocmi se ji je blešcal Takamin medaljon. 
Po teh besedah je babica Danica umolknila. Ema, Nik in Jakob so zrli v babico v pricakovanju, da bo pripoved nadaljevala. Le najmlajša, Mila je mirno spala zleknjena na udobni zofi. Najbrž jo je v spanje zazibal glas Babice Danice. 

Stara fotografija 
Babica Danica je odšla do predalnika, kjer je imela shranjene fotografije. Iz lesene, lepo izrezljane šatulje je vzela fotografijo. Že na prvi pogled je bilo videti, da je to zelo stara fotografija. Bila je porumenela a podoba na njej je bila dobro vidna. 
Na fotografiji je bila deklica, temnih, kodrastih las in sijocih, svetlih oci. Okrog vratu je imela medaljon. Ob deklici je stal visok možak z brki. Njegov nasmeh je bil širok, z desno roko je objemal deklico okrog ramen v levi roki pa je držal klobuk. V ozadju fotografije je bilo videti veliko ladjo. 
"Na fotografiji sta Julija in njen oce," je rekla babica. Nik je na hrbtni strani fotografije opazil številke, "1 9 2 2" "1922 je letnica, ko je bila fotografija posneta," je babica pojasnila. "Še nekaj piše pod številkami," je opazil Nik in se trudil razvozlati precej zbledele crke. "Ca-sa-blan-ca," je pocasi prebral. "Izgovori se 'kasablanka," je dejala babica Danica. "To je mesto v Maroku, kamor sta se 
Julija in njen oce odpravila po dogodkih v pušcavi. Fotografija je bila posneta nekaj dni 
preden so se vkrcali na ladjo, ki jo vidite na sliki." Babica Danica je kratko umolknila, nato pa nadaljevala: "Ko sem bila približno vaših let, mi je babica Julija velikokrat pripovedovala o življenju v tujih deželah. Najraje se je spominjala pušcave, prijaznih domacinov in seveda Takame, ki ji je podarila cudoviti medaljon." 
"Ali lahko še enkrat vidim medaljon," je Ema prosila. Babica je vzela medaljon iz police in ga 
izrocila Emi. "Kako je lep," je Ema zašepetala. "Pisani kamencki na njem so kot bonboncki," je menil Jakob. "Ti si en velik sladkosned, ki vidi bonboncke povsod," mu je Ema smeje odgovorila in babici vrnila medaljon. 
"Zdaj veste, otroci, od kod izvira medaljon," je dejala babica Danica. "Rekla si tudi, da ima medaljon skrivnostne moci," je Nik spomnil babico Danico. Babica si je vzela nekaj trenutkov za razmislek, nato pa je spregovorila. 

Kaj zmore medaljon? 
"Ko je bila Julija stara 16 let, ji je oce povedal, kaj je Takama izrekla, predno je medaljon izrocila Juliji." 
"In kaj je rekla?" je Nik radovedno vprašal. 
"Naj ti medaljon pomaga, draga Julija, da se v življenju nikoli vec ne boš izgubila. To so besede, ki jih je Takama namenila Juliji," je rekla babica Danica in nadaljevala, "Julija je rada nosila medaljon. Z leti je ugotovila, kaj vse medaljon zmore. 
Velikokrat ji je pomagal premagati strah, razumeti druge ljudi, pravocasno prepoznati nevarnosti na potovanjih. 
Spomnim se, da si ga je nadela, ko je iskala prav posebna zelišca, iz katerih je pripravljala caje in zdravilne kapljice. Tudi, ko je na potovanjih zbolela je z medaljonom na prsih hitreje okrevala." 
"Kako medaljon pomaga tebi, babica Danica," je vprašala Ema. 
"Hm, najveckrat ga imam na sebi, ko razmišljam o novih zgodbicah in pesmicah za vas. Nosim ga tudi, ce želim bolje razumeti, kaj se muci Mici plete po glavi ali ko želim ugotoviti, kako se pocuti naš junak Berti." 
"Nekoc sem imela oslicka in dve kozi, z njimi sem se pogovarjala skoraj tako kot z vami, ce sem imela medaljon okrog vratu," je še povedala babica Danica. 
Popoldan pri babici Danici je hitro minil. Otroci so se odpravili domov. Tokrat so bili bolj zamišljeni in tihi, kot obicajno. Zgodba o Juliji in medaljonu je bila še dolgo v njihovih mislih. 


Šola pri sraki Modrorepi 
Kako ukrotiti nadobudneže? 
Že dva dni je naletaval sneg. Babica Danica je skozi okno opazovala belo snežno odejo in pomislila, da bo treba poskrbeti za pticke. Ogrnila si je debelo jopo ter z vrecko polno semen in prosa krenila do pticje hiške na vrtu. Ko je nasula proso in semena v pticjo krmilnico je sklenila, "jutri bom ptickom pripravila lojno pogaco, to imajo v mrzlih dneh najraje." 
Tudi sraka Modrorepa je iz svoje hiške na drevesu opazovala zasneženo okolico. "Kako carobno," si je rekla. "Prav nic mi ni treba poceti, ves dan lahko lenarim." 
Tedaj pa je nekdo potrkal. Zacudena, kdo neki jo moti tako zgodaj je sraka odprla vrata. Na pragu je stal premražen pismonoša, golob Sivko. 
"Tole je zate," je Sivko pomahal s pismom in ga izrocil sraki. "Pa lep dan ti želim." Še preden je utegnila Modrorepa odgovoriti je Sivko že odletel. 
"Le kdo mi piše," se je cudila sraka in si ogledovala pisemsko kuverto. Ko jo je odprla je razgrnila bel list papirja in pricela brati: 
Draga sestricna Modrorepa. 
Upam, da si dobro in da si zdrava. Pišem ti, ker imam veliko prošnjo. Kot veš, draga sestricna, smo srake zelo družabne. Cakanje na pomlad nam v družbi hitreje mine. Zato sem povabila svoje prijatelje, da preživijo zimo v moji hiški. Toda, prišlo jih je zelo veliko. Zdaj živimo v gneci, prav nic prijetno nam ni. 
Zato sem pomislila, da bi moji dve najmlajši srakici, Belka in Carna, zimo preživeli v tvoji hiški. Prav gotovo bi ti njuna družba dobro dela. Mladenki sta res zelo živahni, morda vcasih malo nagajivi, a sta dobrega srca. Prepricana sem, da boš znala ukrotiti njuno razigranost in da se boste dobro razumele. 
Prosim, draga sestricna, cim prej mi odgovori. 
Lepo te pozdravljam, Crnooka 
Sraka Modrorepa je osuplo zrla v pismo. Skoraj ni verjela svojim ocem. "Kaj neki je padlo Crnooki na pamet, da mi želi poslati Belko in Carno. Saj vendar ve, da najraje živim sama. 
Lepo mi je, prav nic ne potrebujem družbe cez zimo. Sploh pa ne želim skrbeti za dve razvajeni srakici. Prav nobenih izkušenj nimam z mladici." 
Jezna sraka Modrorepa je s pismom v roki hodila sem in tja po hiški. Bila je vsa iz sebe zaradi Crnookine prošnje. 
"Kaj naj naredim," se je spraševala. "Ce zavrnem prošnjo, bom Crnooko razocarala. Ce sprejmem mladi srakici v svoj dom, se lahko poslovim od miru in tišine. In kje bom staknila hrano za tri lacna usta sredi zime?" 
Sraka Modrorepa se je odlocila, da bo prijazno zavrnila prošnjo svoje sestricne Crnooke. Že je pricela pisati odgovor, ko je pomislila "saj vendar ne morem zavrniti prošnje. Crnooka je moja prijateljica. Velikokrat me je že rešila iz zagate. Ko sem se želela znebiti detla Danijela je priletela z vsemi svojimi prijateljicami, ki so vpile in vrešcale vso noc. To lahko naredi samo zares dobra prijateljica." 
Modrorepa je po dolgem razmišljanju sklenila: "Potrudila se bom po svojih najboljših moceh in skrbela za Carno in Belko. Tudi jaz želim biti dobra prijateljica sraki Crnooki." 
Lotila se je pisanja odgovora svoji sestricni Crnooki. Prijazno je povabila Belko in Carno v svoj dom. Crnooki je obljubila, da bo zanju skrbela po svojih najboljših moceh. 
Pismo je odnesla do goloba Sivka, ki je takoj odletel k Crnooki. 

Nic ne bo, kot je bilo 
Drugo jutro, malo za tem, ko je Modrorepa zlezla iz postelje, je ponovno nekdo potrkal na vrata. Na pragu je bila nasmejana sraka Crnooka. Ob njej sta stali Belka in Carna, vsaka s svojo potovalko. "Pozdravljena Modrorepa," so rekle vse tri v en glas. 
Crnoka se je zahvalila sraki Modrorepi rekoc, "zelo sem ti hvaležna, draga sestricna, da si sprejela moji mladenki pod svojo streho." Potocila je solzico ali dve in se poslovila od svojih hcera. "Vem, da sta v dobrih rokah," je še rekla in odletela. 
Zacelo se je novo obdobje v življenju srake Modrorepe, le da ona tega še ni vedela. 
Mladi srakici ste se v novem domu hitro ugnezdili. Zasedli sta Modrorepino posteljo. "O, še nikoli nisva spali v tako udobni postelji," sta bili navdušeni obiskovalki. 
Modrorepa pa si je mislila, "in kje naj spim jaz? Prav bi mi prišla viseca mreža, ki sem jo podarila detlu Danijelu. Zdaj je, kar je. Znajti se bom morala." 
"Najbolje, da si naredim ležišce v omari," je sklenila. Tako je tudi storila. 
Ko sta se srakici namestili, sta postali zelo lacni. Modrorepa je poiskala nekaj hrane v shrambi, a sestrici sta se zmrdovali. "Ne maram te puste hrane," je Belka protestirala, ko je Modrorepa postregla z zrni in semeni. 
"Kaj nimaš nic crvickov, teta Modrorepa?" je Carna zacudeno vprašala. 
"Kje pa naj zdaj, ko je zemljo prekril sneg, najdem crvicke?" je nejevoljno odgovorila Modrorepa in dodala, "jedli bosta, kar je na voljo!" Srakici sta neradi ubogali. Pozobali sta nekaj žitnih zrn in semen, še vec sta jih raztresli naokrog. 
Ves dan sta Belka in Carna skakali po hiški, vrešcali in se prepirali. Bili sta zelo neposlušni in svojeglavi. Ko je Modrorepa rekla, "pospravita nered, ki sta ga naredili," sta se le smejali. Ce je prosila, naj se ne prepirata, sta vpili druga na drugo še glasneje. 
O, kako si je sraka Modrorepa želela miru in tišine. 
Naslednje jutro je srako Modrorepo zbudilo vrešcanje Carne in Belke, ki sta si skocili v perje in se ponovno na ves glas prerekali. Ko sta koncno sklenili premirje, sta priceli krtaciti svoja bela trebušcka in crna krila. Nase sta obesili svetlece prstane, na vsako nogo tri in še tri okrog vratu. "Saj sta okrašeni kot božicni jelki," je pripomnila Modrorepa. Ob spominu, kako je nekoc tudi sama oboževala vse, kar se sveti in blešci, se je nasmehnila. Zelo dobro se je še spomnila prigode z babicinim medaljonom in tiste zoprne slabe vesti. 

Kdo poskakuje nad detlovo glavo? 
Detla Danijela, ki je imel svoj dom pod srakino hiško, je zanimalo kdo kar naprej poskakuje nad njegovo glavo. 
Potrkal je pri Modrorepi in ko je videl dve mladi sraki skakati in vrešcati je le socutno vprašal, "potrebuješ pomoc, soseda Modrorepa?" Seveda si detel Danijel ni znal predstavljati, kako bi zares lahko pomagal Modrorepi a utrujena sraka se mu je zasmilila. 
"Ne moreš mi pomagati Danijel. Bojim se, da me bosta ti dve mali 'pošasti' spravili ob pamet," je odgovorila Modrorepa. 
Da bi se rešil hrupa nad glavo, se je detel Danijel odlocil prezraciti krila in poleteti malo naokoli. Zvecer ga je cakalo pomembno srecanje. Morda, tako je upal, bo njegova ženitna prošnja uslišana. A k izbranki mora priti cist in urejen. Razcesal in uredil si bo rdeci cop na glavi in si pokrtacil peresa, še prej pa jih bo namazal z oljem, da bodo sijala. Ko se bo pojavil pred izbranko, ki mu je ogrela srce je želel zasijati v vsej svoji lepoti. Takšen je bil njegov nacrt. 
A nacrt sta imeli tudi Belka in Carna. Slednja je opazila, da je detel Danijel zapustil svoj dom. Z Belko sta hrepeneli po tem, da bi lahko videli, kaj vse se skriva v detlovem domu. Prave prilike za obisk še ni bilo. Detel je bil zapeckar in je dneve najraje preživljal v viseci mreži. A zdaj se je pojavila priložnost, ki je ne smeta zamuditi. Carna in Belka sta se po prstih odtihotapili mimo Modrorepe, ki se je prepustila opoldanskemu pociteku. 

Detel Danijel je besen 
Uspelo jima je. Modrorepa se ni zbudila in srakici sta tiho smuknili v prostorno detlovo duplino. "Vau," se je cudila Belka, "kako je detlov dom cist in urejen." Povsem drugace kot pri teti Modrorepi. 
Carna pa je z navdušenjem opazovala številne okraske in lepo urejene knjige na policah. 
Na majhni mizi, sredi detlove hiške sta opazili negovalno olje za perje, glavnik ter ogledalce s srebrnim okvirjem. Vse to si je Detel pripravil za popoldansko urejanje in lepoticenje. 
"Poglej Carna, kakšno cudovito ogledalce," je vzkliknila Belka in se hitela obcudovati v njem, malo iz leve in nato še iz desne strani. "Saj sem prav cedna," si je mislila. "Še lepša bom, ko si bom perje namazala z oljem." Naoljila si je krila in rep in seveda tudi svoj lepi beli trebušcek. Carna ji je pomagala nanesti olje še na hrbet. Nato sta zamenjali. Belka je Carni pomagala, da se je ta povsem prekrila z oljem. Z glavnikom sta cesali perje tako mocno, da se je prelomil. Mladenki se zaradi tega nista vznemirili. V ogledalu sta obcudovali lesket peres in svojo podobo. 
"Že dolgo se nisva tako zabavali, kajne Carna," je menila Belka. Carna se je strinjala in ljubko nagnila glavo, medtem, ko je opazovala svoj kljun v ogledalu. 
"Hm, mislim da bi nama tole ogledalce zelo prav prišlo," je rekla Carna vprašujoce pogledala svojo sestro. 
"Seveda, prav takšno ogledalce potrebujeva. Kar s seboj ga vzemi. Saj sva vendar sraki," se je strinjala Belka. 
Ko sta potešili svojo radovednost, sta zapustili detlov dom. Skrivaj, da Modrorepa ne bi opazila, sta ogledalce skrili pod posteljo. Nato sta legli na posteljo in hlinili spanec. 
Ni trajalo dolgo, ko so se vrata Modrorepine hiške s trušcem odprla. "Kje sta, sraki srakasti!" se je slišal detlov glas. "Vrnita, kar sta mi odnesli!" 
Belka in Carna sta zaigrali zacudenje. "Ne vem, o cem govoriš, sosed detel," je dejala Belka zelo prijazno. "O cem govorim?! Govorim o ogledalu!" je bil še bolj glasen detel Danijel. 
Sraka Modrorepa, ki ni razumela, kaj se dogaja in detla že dolgo ni videla tako jeznega, je predlagala: "Umirimo se vendar in se pogovorimo." A detel se ni dal utišati. 
Razburjeno je pojasnil Modrorepi, kaj se je zgodilo. Ob vrnitvi v svojo drevesno luknjo je skoraj padel iz drevesa, ko je videl razdejanje v svojem domu. Olje, s katerim se je želel ocediti, je bilo razlito povsod, po tleh, po policah in na mizi. Glavnik je bil prelomljen, malega ogledala pa ni bilo nikjer. Seveda pa je detel Danijel zamolcal, da je prav danes imel pomemben zmenek in je nujno potreboval olje, glavnik in ogledalo. Zato je bil še toliko bolj jezen. 
Sraka Modrorepa je želela stopiti v bran mladenkama, zato je z mirnim glasom vprašala detla, "kako veš, dragi sosed, da sta bili v tvoji hiški prav Carna in Belka?" 
"Kako vem, sprašuješ!?" Detel je v tistem hipu pomahal s povsem crnim peresom. "No, kaj praviš Modrorepa je to sracje pero ali ni? Preprican sem, da pripada eni od tvojih srakic. Našel sem ga na tleh moje hiške!" 
Modrorepa je morala priznati, da ima detel Danijel prav. Pero je bilo sracje. 
Carna in Belka sta se na postelji prestrašeno stiskali. "Ogledalo sva si samo izposodili," je z milim glasom dejala Belka. Carna pa je smrkala in tocila velike solze. "Saj sva se samo igrali," je ihte pojasnjevala. 
Zaplet se je koncal tako, da sta srakici na Modrorepino zahtevo, izpod postelje potegnili ogledalo s srebrnim okvirjem. Modrorepa je morala priznati, da je ogledalce zares lepo in bi ga tudi ona imela a pripadalo je detlu Danijelu. Prav je, da ga sraki vrneta. 
Mladi sraki sta se detlu Danijelu opravicili. Obljubili sta, da v njegovi hiški ne bosta vec stikali. 
Koncno je bilo tega napornega dne konec. Carna in Belka sta zaspali. Sraka Modrorepa je upala, da bo naslednji dan prijetnejši. 

Modrorepa ima vsega dovolj 
Naslednje jutro se je sraka Modrorepa zbudila zelo zgodaj. Sklenila je, da bo priskrbela nekaj hrane, saj se je shramba v hiški hitro praznila. Poleti, ko je bilo hrane veliko, si je naredila nekaj zalog pod bližnjim grmicevjem. 
Uspelo ji je izkopati nekaj lešnikov in semen iz svojih skrivališc. S polnim kljunom se je vracala in pri drevesu zaslišala strašen pticji hrup. Po glasu je spoznala Carno in Belko. Poleg njiju pa je bilo slišati še mnogo drugih, prestrašenih pticjih glasov. Ko je priletela bliže, je ugledala Belko in Carno, kako podita jato drobnih, lacnih ptickov stran od slastne lojne pogace. Vso lojno pogaco, ki je visela na veji, sta hoteli imeti zase. 
Sraka Modrorepa skoraj ni verjela svojim ocem. Zapodila se je do pogace, na kateri sta sedeli sracji mladenki. Zgrabila je Belko pod desno perut in Carno pod levo, ter z njima poletela v svojo hiško. 
"Kako sta lahko tako grdo ravnali?" so bile prve besede Modrorepe, ko je srakici spustila izpod peruti. 
"Babica Danica je pogaco namenila vsem pticam, ne samo srakam," je še jezno rekla. 
Carna in Belka sta videli, da je Modrorepa zelo jezna. Belka je skušala pojasniti, "saj sva se samo igrali." 
"To je zelo neprimerna igra," je odgovorila Modrorepa. "Res sta vecji in mocnejši, kot drugi pticki, a to ne pomeni, da jih lahko prikrajšata za hrano." 
Ta dan je bilo v srakini hiški nekaj vec miru. Mladi srakici sta se kujali, Modrorepa pa je bila zaskrbljena. "Nekaj moram ukreniti," je razmišljala, "Belka in Carna sta iz dneva v dan bolj svojeglavi in neubogljivi." 
Tedaj pa se je spomnila na svojo drago in pametno sosedo. 
"Sovica Ursula bo zagotovo vedela, kaj naj storim z Belko in Carno," je olajšano pomislila. 

Sovica Ursula ima nasvet 
Zvecer, ko sta Carna in Belka zaspali, se je Modrorepa odpravila k sovici Ursuli. 
Sraka je sovici Ursuli zaupala, da je želela biti prava prijateljica svoji sestricni in je zato sprejela Carno in Belko. A zdaj je bila obupana in bi najraje mladi srakici poslala domov. 
"To je zame prevelik zalogaj. Nisem vedela, da je tako težko vzgajati mladice. Kdo ve, kaj bosta ušpicili jutri," je tarnala sraka Modrorepa. 
Sovica Ursula je pazljivo poslušala in izbrala pomirjujoce besede: "Veš soseda Modrorepa, mislim, da še ni vse izgubljeno. Mladi srakici potrebujeta nekaj vec reda, tudi zaposliti bi ju bilo dobro. Njuno radovednost boš potešila tako, da ju boš cesa novega naucila. Pravzaprav mislim, da Belka in Carna potrebujeta šolo." 
Od vsega kar je sovica Ursula dejala, je bila sraki Modrorepi najbolj všec ena beseda, šola. Od presenecenja je razširila oci in rekla, "šola? To je odlicna ideja! Sovica, ti si genialka, si najbolj pametna sovica na svetu!" je vzklikala sraka in od navdušenja plesala. 
"Tocno tako bom storila, ustanovila bom šolo za Carno in Belko. Jaz, sraka Modrorepa pa bom uciteljica." 
Še dolgo v noc sta sraka in sovica kovali nacrt, kako bosta Carno in Belko navdušili za šolo in kaj vse se bosta mladenki ucili. 

Prve šolske ure 
Carna in Belka sta bili naslednje jutro nenavadno tihi. Cutili sta, da Modrorepa nekaj naklepa. Carna se je zelo bala, da ju bo Modrorepa poslala nazaj k mami Crnooki. Tega si ni želela, prav lepo ji je bilo pri teti Modrorepi. Belka pa je imela drugacne skrbi. Prav ona je bila tista, ki je predlagala, da se poigrata z malimi pticki in jih napodita stran od slastne, lojne pogace. Ni si želela, da bi Modrorepa to ugotovila. 
"Bolje, da ne jeziva tete Modrorepe," je Belka predlagala. Carna se je strinjala, rekoc, "danes bova ubogali in storili vse tako, kot bo teta Modrorepa želela." 
Toda Belka in Carna nista vedeli, da ju caka veliko presenecenje. Takoj po zajtrku je Modrorepa dejala: "Dragi Belka in Carna, danes je za vaju zelo pomemben dan. Postali bosta ucenki v šoli pri sraki Modrorepi. Dobrodošli!" 
Osupli Carna in Belka sta se spogledali. "Sem prav slišala? V šolo morava?" je nejeverno vprašala Belka in zgroženo zrla v srako Modrorepo. "Prav si slišala, Belka," je sraka odgovorila. 
"A uciti se bova morali? Pisati, racunati in še druge brezvezne reci?" se je oglasila Carna, ki je upala, da se teta Modrorepa zgolj šali. 
A sraka Modrorepa je bila pripravljena na ta pogovor in je mirno nadaljevala: "O, dragi ucenki, šola je še mnogo vec kot samo crke in številke, prav zabavno bo, komaj cakam, da pricnemo." 
"Šola je dolgocasna in brez veze," je še vedno vztrajala Carna. 
"Šola pri sraki Modrorepi ne bo dolgocasna. Veliko se bo dogajalo. Prepricana sem, da bosta navdušeni," je Modrorepa odgovorila ter takoj nato zatresla šolski zvonec ciiiin, ciiiin, ciiin za zacetek pouka. 
Uciteljica Modrorepa je iz shrambe prinesla vreco z lešniki, ki jih je nedavno izbrskala iz svojih skrivališc. Ni jih bilo veliko, a za zacetek ucenja bo dovolj. Pred radovedni srakici je postavila lešnik. "Koliko lešnikov imamo?" je vprašala. "Samo enega," je odgovorila Belka. Nato je Modrorepa dodala še en lešnik in ponovno vprašala, "in koliko lešnikov imamo sedaj?" 
"Enega in še enega," je ponovno odgovorila Belka. "Res je. Ena in ena je dva. Imamo dva lešnika," je pojasnila uciteljica Modrorepa. 
"Pozobajmo ju," je predlagala Carna. 
"Nikar tako hitro! Najprej ucenje, nato sledi nagrada," je odgovorila Modrorepa. 
Tako sta Carna in Belka vstopili v svet števil. S pomocjo lešnikov sta se že prvi dan v šoli naucili šteti in racunati do deset. Seveda je sledila nagrada, mladenki sta pozobali dva lešnika in izracunali, da jih je ostalo še osem. 
Sraka Modrorepa je bila ob koncu prvega šolskega dne zadovoljna. Carna in Belka sta jo prijetno presenetili. Bili sta zelo radovedni in željni znanja. Belka se je bolje znašla s s številkami, Carna pa s crkami. 
Dnevi so postali skoraj prekratki za vse, kar je sraka Modrorepa želela nauciti Belko in Carno. Poleg crk in številk sta se ucili tudi o prijateljstvu, socutju, prijaznosti in iskrenosti. 
Spoznavali sta, kako lepo je imeti prijatelje in pomagati drugimi. Vso zimo sta vestno skrbeli, da so do hrane v lojni pogaci prišli vsi lacni pticki in ne samo najmocnejši. 
Tudi z metlo in krpo sta se naucili ravnati. Pocistili sta shrambo in kuhinjo ter vsak dan pometli tla. "Da bo tudi v naši hiški tako cisto in urejeno kot pri detlu Danijelu," sta rekli. 
"V slogi je moc!" je pogosto ponavljala uciteljica Modropera. Carna in Belka sta spoznali, da skupaj zmoreta zelo veliko. 
Sraka Modrorepa se je v svojo uciteljsko vlogo zelo vživela. Imela je veliko zamisli in še vec potrpežljivosti. Velikokrat je bila njihova ucilnica kar v gozdu. Tam sta ucenki spoznavali skrivnosti, ki jih srake morajo poznati, na primer, kako razbiti lupino oreha in priti do slastne sredice, ali kako najti sladke sadeže, kljub snežni oddeji. 
Šola je bila še bolj zanimiva in zabavna, kot je obljubila sraka Modrorepa. 

Dober glas se širi 
Nekega dne je Carno in Belko prišla obiskat mama Crnooka. Bila je zelo prijetno presenecena. Njeni obicajno jezikavi srakici sta bili prijazni in vljudni. Prav nic se nista prepirali in toliko novega sta se naucili. 
"Le kako ti je to uspelo," je polna spoštovanja do svoje sestricne, vprašala Crnooka. Modrorepa ji je povedala, da je ustanovila šolo in tudi, kako dobri ucenki sta Carna in Belka. 
"Zelo sem ti hvaležna, sestricna Modrorepa. Toliko koristnega si naucila moji mladi srakici, odlicna uciteljica si in najboljša prijateljica." Ob teh besedah je Crnooka objela sestricno Modrorepo. 
"Zdaj sem tudi jaz dobra prijateljica," je ganjena pomislila sraka Modrorepa. 
Sraka Crnooka je dobila novo zamisel. Kar takoj je vprašala sestricno, ali bi lahko sprejela v šolo tudi njene druge mladicke in še nekaj sosedovih. Tudi njim bi šola koristila. Vsako jutro bi prileteli v šolo in se po pouku vrnili domov. 
Modrorepa je poslušala predlog svoje sestricne in zraven razmišljala, "ce bi imela še vec ucencev, bi šola pri sraki Modrorepi lahko postala slavna in seveda bi bila slavna tudi jaz." To, da bi ona, sraka Modrorepa, bila slavna in bi jo druge srake obcudovale, je bilo zelo mikavno. Zato je sestricni Crnooki odgovorila, "prav, naj jutri pridejo v šole vse mlade, vedoželjne srake." 
Že naslednje jutro je priletelo deset novih ucenk. Sraka Modrorepa je hitro spoznala, da bo potrebovala pomoc. Le kdo drug bi lahko bolje pomagal kot uceni detel Danijel. Prebral je veliko knjig in je bil spreten z besedami. Hitro sta sraka in detel sklenila dogovor in tako je tudi detel Danijel postal ucitelj v šoli pri sraki Modrorepi. Pa ne samo ucitelj. S svojim dolgim kljunom je spretno izdelal pravo šolsko tablo in nekaj klopi, za katerimi so sedele uka željne srake. 
Novica, da je na drevesu ob babicini hiški cisto prava šola za pticje mladicke, se je hitro razširila dalec naokrog. Sraka Modrorepa je prejela še vec prošenj. Kmalu so poleg srak v šolo prihajale še sinicke, drobne tašcice in dva igriva vrabcka. Detel Danijel in sraka Modrorepa sta imela z mladino zelo veliko dela, a tudi veselja. Seveda je sraka Modrorepa postajala slavna in obcudovana, kot si je želela, a na sreco ji vse to ni prevec stopilo v glavo. Imela je veliko dela, zato se ni utegnila ukvarjati s svojo slavo. 

Šola potrebuje ravnatelja 
Sovica Ursula je iz svojega gugalnika na vrhnji veji obcasno pogledala, kaj se dogaja v šoli. Bila je zelo zadovoljna s tem, kar je videla. 
Razmišljala je, koliko zapletov se je zgodilo v minulih mesecih, a so jih sraka Modrorepa, detel Danijel in ona s skupnimi mocmi premagali. In zdaj je bila na drevesu prava šola v katero so vsak dan prihajali številni mladi pticki. Sraka in detel sta prehodila dolgo pot od dveh prepirljivih ptickov do prijateljstva. Oba sta zdaj vzor mladim ptickom 
Toda sraka Modrorepa in detel Danijel sta imela pred seboj še eno težavo. 
"Vsaka šola ima ravnatelja, najina šola pa je še brez njega," je nekega dne potožil detel Danijel. 
"Res je," se je strinjala Modrorepa. "Predlagam, da ima naša šola ravnateljico," je bila skrivnostna Modrorepa. 
Detel je zacudeno pogledal srako, a je hitro uganil njene misli, "sovico Ursulo imaš v mislih, kajne?" Modrorepa je pokimala. 
Sraka in detel sta se strinjala, da bi bila sovica Ursula odlicna ravnateljica. Upala sta, da bo sovica njun predlog sprejela. 
"Draga soseda Ursula, prošnjo imava zate," je prvi spregovoril detel Danijel, ko sta z Modrorepo priletela k sovici. Modrorepa pa je nadaljevala, "najina šola se hitro širi, imava vse vec ucencev, a nimava ravnatelja. Vcasih mladicki potrebujejo nasvet ali spodbudo od nekoga, ki ima veliko izkušenj in je zelo moder." 
Sraka je še dejala, "zelo bi bila pocašcena, ce bi to pomembno nalogo lahko zaupala tebi, spoštovana soseda." Nato je z upanjem v oceh pogledala sovico. 
Za sovico Ursulo je bila prošnja popolno presenecenje. Kar sapo ji je vzelo in je potrebovala trenutek, da razmisli. 
"Tudi meni bi družba mladih ptickov in skrb zanje dobro dela," si je mislila sovica. 
Nato je odgovorila, "hvala za vabilo, sraka Modrorepa in detel Danijel. Z veseljem bom ravnateljica v vajini šoli." 
Detel Danijel in sraka Modrorepa sta si ob teh besedah oddahnila. "Zdaj ima šola pri sraki Modrorepi tudi ravnateljico," je slovesno oznanil detel Danijel. 


Kam potuje babica Danica? 
Kako rešujemo probleme? 
Priceli so se topli pomladni dnevi, s tem pa tudi cas pocitnic za babico Danico. Stala je na pragu svoje hiške, ob njej dva velika kovcka in kuža Berti. Cakala je, da prijatelj Rudi izstopi iz nenavadnega vozila s katerim se je pravkar pripeljal. 
Ko je Jakob zagledal cudno vozilo pred hišo je vzkliknil, "Nik, poglej, hiša na kolesih!" 
"Da, prav res nenavadna hiška na kolesih," se je strinjal Nik. "V njej bodo babica Danica, Rudi in Berti potovali in spali," je pojasnil mlajšemu bratcu. 
Rudi je opazil, kako otroci radovedno zrejo v nenavadno vozilo, zato jim je odprl vrata rekoc: "Vstopite in si oglejte naš dom na kolesih, otroci." 
Medtem, ko so si otroci ogledovali notranjost nenavadne hiške na kolesih, sta babica Danica in Rudi pospravila prtljago v vozilo in bila pripravljena na odhod. 
Babica se je pred odhodom še zahvalila otrokom, saj bodo v njeni odsotnosti skrbeli za muco Mici. Macja dama ni marala potovanj, zato bo ostala doma. 
"Ali nam boš koncno povedala, babica, kam se odpravljate?" To je bil že tretji poskus, da bi Nik izvedeli, kam se trojica odpravlja na pocitnice. Babica je doslej ostala skrivnostna. 
Tokrat pa je odgovorila, "v kuhinji, na mizi vas caka darilo, ki vam bo pomagalo ugotoviti, kam potujemo." 
Prišel je cas odhoda. Rudi in babica Danica sta se namestila na sprednjih sedežih, Berti pa si je našel udobno mesto na postelji cisto na koncu nenavadnega vozila. Slišalo se je še biiip, biiip in potniki so se odpeljali novim dogodivšcinam naproti. 
Otroci so pohiteli v babicino kuhinjo. Na mizi jih je cakalo darilo, kot je obljubila babica Danica. Ema je odvila ovojni papir, pred otroki je bila knjiga s pisanimi platnicami. 
"P i k a N o g a v i c k a," je Nik prebral naslov knjige. Knjigi je bilo priloženo pisemce. Nik je bral na glas: 
Dragi otroci, z Rudijem in Bertijem se odpravljamo v deželo visoko na severu, prav tja, kjer je doma Pika Nogavicka. Upam, da jo bomo srecali in vam bom lahko pripovedovala o njenih novih dogodivšcinah. Ce želite še bolj natanko vedeti, kam nas vodi pot, poglejte na zemljevid, ki sem ga pritrdila na steno. 
Želim vam veliko zabave ob Pikinih norcijah, 
babica Danica 
"Vau, babica Danica bo spoznala Piko Nogavicko," je bila navdušena Mila. "Kje pa sploh živi Pika Nogavicka?" je zanimalo Emo. "Poglejmo na zemljevid," je predlagal Nik. Vsi štirje so stopili do stene in se zazrli v zemljevid. S prstom so sledili rdecim pikam, s 
katerimi je babica na zemljevidu oznacila pot in cilj potovanja. Kjer so se pikice koncale, je Nik prebral, " Šved–ska." "Pika Nogavicka živi v deželi, ki se imenuje Švedska in tja potujejo babica Danica, Rudi in 
Berti," je Nik glasno pojasnil prijateljem. 

Kje je muca Mici? 
Otroci so vsak dan prihajali k babicini hiški. Po tekanju in igranju so najraje pocivali na klopi pod drevesom in prisluhnili Niku, ki jim je bral o norcijah in prigodah Pike Nogavicke. 
Ko je napocil cas za Micino vecerjo, so ji otroci pripravili macji obrok. Mici se je še dolgo po vecerji oblizovala okrog gobcka. S prijaznim mijaaaav se je zahvalila in najraje smuknila v narocje Mili, kjer je zadovoljno predla. 
Dnevi so minevali tako, kot so si otroci želeli. Toda, teden dni po babicinem odhodu, je otroke cakalo neprijetno presenecenje. 
Ema je tako kot vsak dan odprla vrata babicine hiške. "Mici! Miciii!" je zaklicala. Mici je obicajno pritekla, ko je zaslišala Emin glas, a tokrat je bilo vse tiho. 
Muce ni bilo na zofi, kjer je bil njen najljubši koticek. Ni je bilo niti pod zofo, kamor se je rada skrila. 
Emi se je pri iskanju muce Mici pridružil Nik. Preiskala sta prav vsak koticek v hiši. Muce nista našla. 
Nik se je napotil še v klet hiše kjer je kot pravi detektiv ugotovil, da je Mici zapustila hišo skozi 
priprto okno v kleti. Ob oknu je našel majhen zvoncek, ki ga ima Mici na ovratnici. "Verjetno ga je izgubila pri smukanju iz hiše," si je mislil Nik. Zdaj je bilo jasno, da je muca Mici zapustila hišo in da bo potrebno pregledati še vrt okrog hiše. 
Medtem, sta se iskanju muce pridružila še Mila in Jakob. "Miciii, Miciii, Miciii..." so po vrtu odmevali klici otrok. Pogledali so pod vsak grmicek, tudi v 
majhno uto sredi vrta in pod vse klopce. Nik je splezal na drevo in iskal Mici v veliki krošnji. Vse zaman. Muce Mici ni bilo nikjer. Žalostni so obsedeli na klopi pod drevesom. Ni jim bilo do igre in tudi ne do dogodivšcin Pike 
Nogavicke. "Le kaj se je zgodilo z Mici?" je zaskrbljeno vprašala Mila. "Najbrž se je izgubila in ne najde poti domov," je menil Jakob. "Ali pa jo je kdo ugrabil!?" se je še bolj prestrašila Mila. Ema je skušala pomiriti mlajša otroka rekoc, "Mici se bo vrnila, prepricana sem, le na kratek 
potep se je odpravila." A Emin glas je izdajal, da je tudi sama zelo zaskrbljena in ne verjame povsem svojim besedam. 

Kaj bi storila Pika Nogavicka? 
Še nekaj naslednjih dni so otroci zaman pricakovali muco Mici. Muca se ni vrnila. Nik in Ema sta bila vse bolj zaskrbljena. Jakob in Mila pa vsak dan bolj žalostna. 
Minil je že dober teden, kar je Mici izginila. Ema se je nemirno obracala v postelji, nikakor ni mogla zaspati. 
"Kako bi se Pika Nogavicka lotila iskanja muce Mici?" se je spraševala Ema in skušala razmišljati kot Pika Nogavicka. 
"Najbrž bi Pika storila kaj nenavadnega. Morda bi poiskala pomoc? Prepricana sem, da bi Pika Nogavicka tako dolgo iskala, da bi našla muco Mici," je še razmišljala Ema. 
Nenadoma pa se je necesa domislila. Obraz ji je zasijal in glasno je zaklicala, "vem, kako bomo našli muco Mici!" Zadovoljna in pomirjena je Ema koncno zaspala. 
Naslednji dan, ko so se otroci zbrali v babicini hiški je Ema vprašala prijatelje, "se kdo spomni, kdaj babica Danica uporablja svoj lepi medaljon?" 
Zacudeni, kaj ima medaljon opraviti z izginulo muco, so prijatelji priceli odgovarjati. 
"Ja, rekla je da ga ima okrog vratu, kadar jo kaj skrbi in mora najti rešitev," se je spomnil Nik. 
"Tudi, ko piše zgodbice za nas, ga ima pri sebi," tega se je spomnila Mila. 
"Nekoc je rekla, da lahko z medaljonom ugotovi, ce je kdo v nevarnosti," se je oglasil še Jakob. 
"Tocno tako," je Ema pritrdila Jakobu. "Ker je Mici morda v nevarnosti, bi tudi nam medaljon lahko pomagal." Ema je te besede izrekla zelo odlocno. Trdno je verjela, da jim medaljon lahko pomaga. 
"Kaj pa, ce ne bo delovalo," je nejeverno vprašal Nik. 
"Pika Nogavicka bi zagotovo uporabila medaljon, zakaj ga ne bi tudi mi," mu je odgovorila Ema. Ta odgovor je Nika navdušil zato je dejal, "prav imaš Ema, kar lotimo se." 

Ali bo medaljon pomagal 
Po teh besedah je Nik odšel v kuhinjo. Ker do police z medaljonom še ni segel, si je pomagal s stolom, ki gaje postavil pod polico. Stopil je nanj in z lahkoto dosegel medaljon. 
Vrnil se je k prijateljem in pojasnil svoj nacrt. "Vsakdo bo imel medaljon okrog vratu natanko pet minut," je rekel. 
Najprej ga je podal Emi, "ti si ga nadeni prva." Ema si je medaljon poveznila preko glave in s prsti pogladila pisane kamencke na njem. 
Otroci so se nato namestili na udobno zofo. Tedaj pa je Milo zaskrbelo, "kako bomo vedeli, kdaj bo minilo pet minut?" Mili se namrec niti sanjalo ni, koliko je pet minut. A Nik jo je pomiril. "Ne skrbi, Mila. Jaz bom pazil na veliki kazalec v uri." 
Receno, storjeno. Nik je imel veliko dela. Skrbel je, da je vsakih pet minut medaljon zamenjal lastnika, hkrati pa je skušal na glas brati, da bi jim cas hitreje minil. A so se mu besede precej zatikale. Tudi otroci tokrat niso bili prav dobri poslušalci. Toliko drugih misli se jim je podilo po glavi. 
Ko je medaljon zakljucil potovanje med njimi, so se spogledali. "Nic posebnega se mi ni zgodilo," je razocarano rekla Ema. "Enako. Nic," je skomignil z rameni Nik. Tudi Jakob je bil razocaran. Le Mili se je zdelo, da je za nekaj trenutkov zaspala in v sanjah videla muco Mici. A to je bio vse, kar se je lahko spomnila. 
"In kaj bomo sedaj?" je vprašal Jakob. 
Ema, ki je medaljon nemirno obracala v rokah je imela nov predlog. "Morda bi morali misliti na muco Mici, ko imamo medaljon okrog vratu. Lahko bi tudi zaprli oci, da si bomo Mici lažje predstavljali. Babica Danica je nekoc rekla, da se z medaljonom molce pogovarja. Morda moramo biti tiho." 
Z Eminim predlogom so se vsi strinjali. Nik je ponovno pazil, da je vsak imel medaljon pet minut. 
Zadnja si je medaljon poveznila cez glavo Mila. Stiskala je veke in si zelo živo predstavljala, kako Mici leži v njenem narocju. Nenadoma je pricela mocno zehati, postajala je vse bolj zaspana. Ni trajalo dolgo, ko je Mila trdno spala. 

Mila v macji hiši 
Ema, Jakob in Nik so odprli oci in z zacudenjem opazovali speco Milo. "Pustimo jo spati," je rekla Ema in pokrila Milo s tanko odejo. 
"Ah, prav nic posebnega ni bilo, ko sem imel medaljon okrog vratu," je razocarano rekel Nik. Tudi Ema in Jakob sta ugotovila enako. 
Tedaj pa je Jakoba premagal jok. Med solzami je govoril, "nikoli vec ne bomo videli muce Mici. Kako bomo babici pojasnili, da nam je ušla?" Nik je bratca objel okrog ramen, ga stisnil k sebi in dejal "vse bo še v redu Jakob. Obljubim." Upal je, da bo res tako. 
Medtem, ko so bili trije otroci razocarani, ker jim medaljon ni prav nic pomagal, se je Mila odpravila na potovanje. 
Lahna kot peresce in gibka kot drobcen pticek je poletela visoko pod oblake. Opazovala je hiše dalec pod seboj, zdele so se kot majhne škatlice. Cutila je piš vetra na licih in se prepustila prijetnemu letu. 
Nenadoma pa je bilo potovanja med oblaki konec. Mila se je znašla pod mogocnim stopnišcem v veliki, stari hiši. Zacudeno se je ozirala okrog sebe. Hiša je bila polna starinskega pohištva, velikih omar in udobnih, s tekstilom obloženih stolov. Toda najbolj nenavadno je bilo, da so bile povsod muce; male, velike, bele, crne, tigraste. 
Bile so na stopnicah in pod njimi, na vrhu starinske omare in na stolih. Še na lestencu pod stropom je pocival crni muc. 
Nekatere muce so spale, druge so se pretegovale ali klepetale. Nobena od muc se ni zmenila za Milo. Le velik, star mackon, ki mu je manjkala polovica levega ušesa je besno prhnil proti Mili, ko mu je po nesreci stopila na rep. 
"Ojoj, kje sem," se je zacudila Mila. 
"Še nikoli nisem videla toliko muc. Morda je naša Mici med njimi," je pomislila. In res, takoj, ko je pomislila na Mici, je za seboj slišala znani mijaaaaav. Ozrla se je in pred njo je stala muca Mici. Podrgnila se je ob Milino nogo in še nekajkrat se je slišal nežni mijaaaav. 
"Kod hodiš Mici! Vse nas zelo skrbi," je Mila ogovorila muco Mici ter se sklonila k njej. Pogladila jo je po hrbtu. Mici je v macjem jeziku, ki ga je Mila zacuda z lahkoto razumela, rekla: "Nic ne skrbi Mila, meni je zelo lepo. Zaželela sem si macje družbe, zato sem prišla v macjo hišo. Še nikoli nisem bila v družbi toliko muc. Klepetamo, zabavamo se in se potepamo po macjem mestu." 
"Saj si vendar najbolj samotarska muca, kar jih poznam. Nisem vedela, da se rada zabavaš," je bila zacudena Mila. 
"O, seveda se rada zabavam! Vendar le v macji družbi," je odgovorila Mici. 
"Zdaj odhajam na vecerjo v macje mesto. Ti Mila, se vrni in povej prijateljem, da se bom kmalu vrnila v babicino hišo." 
Takoj, ko je Mici izgovorila zadnje besede je Mila cutila, da ponovno postaja lahna kot peresce. Brez napora se je odlepila od tal in poletela visoko pod nebo. Pod seboj je znova videla pomanjšane hiške in vrhove dreves. 

Mici se vraca 
Trenutek kasneje se je Mila zbudila, si pomela oci in skocila na noge. 
Zavpila je, "videla sem muco Mici in se z njo pogovarjala. V macji hiši je in se zabava!" Ema in Jakob sta jo osupla pogledala, Nik pa je želel pomiriti vznemirjeno Milo, "samo sanjalo se ti je, Mila. Ni bilo resnicno," je rekel. 
"Vem, da je bila muca Mici resnicna! Saj sem govorila z njo!" se Mila ni pustila prepricati. 
"Mici se sprehaja po macjem mestu. Rekla je tudi, da se bo kmalu vrnila. Nic si nisem izmislila! Prav nic!" je vztrajala Mila. 
Ema je svojo sestrico dobro poznala, zato je pomirjujoce dejala, "verjamem ti Mila, da si govorila z muco. Najbolj pomembno je, da se bo Mici vrnila. Ni potrebno, da nas še skrbi." 
"Upam, da imaš prav Ema," je dejal Nik, ki ni želel pokvariti veselja dekletoma, cetudi o Micini vrnitvi ni bil preprican. 
Mila je nenadoma opazila, da ima medaljon še vedno okrog vratu. Cisto je pozabila nanj, medtem, ko se ji je toliko razburljivega dogajalo. Veselo je vzkliknila, "medaljon mi je pomagal! Zaradi medaljona sem lahko šla v macjo hišo in srecala muco Mici." 
"Tudi jaz sem o tem prepricana," se je strinjala Ema. Bila je vesela, da je medaljon 'deloval', a cisto malo jo je še skrbelo, ali se bo muca zares vrnila. 
Milino navdušenje je bilo nalezljivo. Pocasi je tudi Nik je pozabil na skrbi. Z veseljem je prijateljem prebral še zadnje poglavje v knjigi o Piki Nogavicki. 
Zvecer, ko sta se dekleti poslavljali od deckov, je Mila še zadnjic ta dan rekla, "Boste videli, Mici bo kmalu nazaj." Nik in Jakob sta se nasmehnila in pomahal Mili in Emi v slovo. 
A naslednji dan muce še vedno ni bilo. A Mila je ostala neomajna. "Kmalu se bo vrnila, boste videli," je vztrajala. 
Nato pa, bila je sobota, sta Nik in Jakob že zjutraj prišla do babicine hiše. Ko je Nik odprl vrata, je na zofi zagledal muco Mici, ki je trdno spala. 
Fanta skoraj nista verjela svojim ocem. "Mici je nazaj," je bil navdušen Jakob. Stekel je do zofe in cisto od blizu pogledal speco Mici. "Ja, to je ona," je rekel. Njen obicajno cisti kožušcek je imela kar nekaj posušenega blata na sebi. 
Nik, si je zatisnil nos, ko se je približal muci. "Umivanje potrebuje," se je skremžil. Toda Jakob ga ni vec slišal, saj je že tekel k Emi in Mili, da jima pove veselo novico. 
To je bil dan veselja! Ko se je muca Mici zbudila, so otroci že imeli pripravljeno kopel za njo. Mila in Ema sta jo okopali, Jakob in Nik pa zdrgnila njen kožušcek z brisaco. 
Mici se ni upirala, nasprotno, otrokom se je zdelo, da nadvse uživa. Še bolj pa je bila vesela velikega krožnika macjih dobrot. Mila in Jakob sta bila prepricana, da je muca shujšana, zato sta ji krožnik napolnila kar dvakrat. 

Presenecenj še ni konec 
Veselje se je vrnilo v babicino hišo. Otroci so vsak dan prihajali in skrbeli za Mici. Knjiga o Piki Nogavicki je bila prebrana. Bližal se je cas babicine vrnitve. Obljubila je, da se vrne, ko bo bodo zorele cešnje. Vsak dan je bilo na drevesu vec rdecih cešenj, zato so otroci vedeli, da do babicine vrnitve ni vec dalec. 
In res, ko sta se Jakob in Nik nekega toplega junijskega dne bližala hiški, jima je naproti pritekel kuža Berti. Mahal je z repom in skakal od veselja. 
Babica Danica je opazovala igro obeh fantov in Bertija ter cez cas zaklicala, "pozdravljena fanta! Mila in Ema sta že za mizo. Pohitita, da ne zmanjka cešnjevega zavitka!" 
Ko je Jakob slišal besedo cešnjev zavitek, ga nic vec ni moglo ustaviti. Zavitek je imel poleg palacink najraje. 
Otroke je cakalo še eno presenecenje. Na mizici poleg zofe so bili štirje mošnjicki, povezani z rdeco pentljo. Babica Danica je dejala, "kar poglejte, kaj se skriva v mošnjickih." Prvi je odvezal pentljo Jakob. Na mizo je padel zlatnik. Jakob je bil navdušen. Tudi v vseh drugih mošnjickih je bil okrogel zlatnik. 
"Zlatnike vam podarja Pika Nogavicka," je pojasnila babica Danica. "Gotovo ste v knjigi prebrali o njenem kovcku zlatnikov." 
"Seveda, na vrhu omare ima kovcek zlatnikov in zelo rada jih prešteva," je dejal Nik. 
"Ceprav ne zna dobro šteti," je dodala Ema. Babico je zabaval pogovor otrok, "vidim, da ste knjigo zelo natanko prebrali," je dejala. 
Otroci so babici Danici pripovedovali o vsem, kar se je med njeno odsotnostjo dogajalo; o izginotju muce Mici, o medaljonu in Milinih resnicnih sanjah, o macji hiši in umazani Mici, ki se je po dolgem casu vrnila. 
Babica je skrbno poslušala otroke. Ko so koncali je rekla, "moji dragi mladi prijatelji, vem da vas je izginotje muce Mici zelo skrbelo in razžalostilo. Na sreco se je vse dobro izteklo. Mici je videti zelo zadovoljna. Hvala, da ste tako ljubece skrbeli zanjo." 
Sladkanje in klepetanje se je v babicini hiši nadaljevalo še dolgo. 
Otroci so se ta vecer vrnili domov zelo dobre volje in z zlatnikom v žepu. 

Štiri kepice srece 
Bližal se je cas poletnih pocitnic. Otroci so skupaj z Bertijem popoldneve preživljali na vrtu. Le muca Mici je bila raje v zavetju hiške, kjer ji je babica Danica pripravila udobno ležišce v košari. Zadnje tedne je Mici postala bolj okrogla in zato nekoliko nerodna pri hoji. Mila je bila prepricana, da je to zaradi dobre hrane, ki jo je pripravljala zanjo v preteklih tednih. A babica je imela drugacno mnenje. 
"Še malo pocakaj Mila, potem boš videla, kaj je razlog, da je Mici nekoliko okrogla. Zdaj pa potrebuje mir in pocitek." 
Napocil je prvi pocitniški dan. Otroci so k babici Danici prišli razigrani in glasni. "Pssst," jih je umirila babica in pokazala z roko proti košari v kateri je pocivala muca Mici. Zacudeno so gledali v Micino košaro. V njej so tesno ob Mici spale štiri majhne mucke. 
"Mici je danes postala macja mama," je rekla babica Danica. Utrujena muca Mici je v pozdrav otrokom le rahlo pomigala z repom. 
"Kako so ljubke," je zašepetala Mila in se nagnila nad košaro, da bi mlade mucke videla cisto od blizu. Mucke so se pricele prebujati in se ena za drugo prisesale na Mici, da bi si potešile lakoto. 
Mici jih je s svojim jezickom skrbno gladila po trebušckih in majhnih glavicah. Bila je nežna in skrbna mama. Nik, Ema, Mila in Jakob so še dolgo ocarano opazovali prizor v košari. 


Dragi otroci! 
Prišli smo do konca tokratnih prigod naših junakov. 
Mila, Jakob, Nik in Ema so se prepustili pocitniškim radostim. Sraka Modrorepa, detel Danijel in sovica Ursula pa tudi potrebujejo pocitek po napornem ucnem letu. Upam, da so vam zgodbice ugajale. Vesela bom vaših mnenj in predlogov. V mislih ima še 
nekaj zgodbic in upam, da vam kmalu lahko predstavim nove junake. Do takrat pa lepo pozdravljeni, Renata