Časopis
za
kritiko
znanosti
Enakopravnost jezikov
v oboroženih silah
Jaka Avšič / Pismo zvezni ustavni komisiji
Janez Janša / Enakopravnost jezikov v JLA
Milan Balažic / Generala Avšiča kritika
»samoupravne« mikrofizike oblasti
91/92 1986
UDK 3
Časopis za kritiko znanosti
91/92
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Mari-
bor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna
skupnost Slovenije
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor
Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo:
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažic, Andrej Klemene, Bojan Kor-
sika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Janez Janša
Glavni urednik:
Srečo Kirn
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Janez Janša
Tehnični urednik:
Janko Zlodre
Lektor:
Karmen Gradišek, Marjanca Mihelič, Milena Blažič
Naslov uredništva: Kersnikova 4/II, Yu — Ljubljana, uradne ure so
v torek in četrtek od 11.00 do 13.00, tel. (061) 319-498
Cena enojne številke 300.—, dvojne 500.— din. Celoletna naročnina za
posameznike 1.500.—, za institucije 3.000.— din.
Tisk: TISKARNA KOČEVSKI TISK, Kočevje
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974
je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi po-
datki o avtorju.
časopis
____
kritiko
znanosti
UDK 3 YU-ISSN-0351-4285
Časopis za kritiko znanosti 91/92 1986
Enakopravnost jezikov v oboroženih silah
Vsebina
3 Redakcijski uvodnik
7 Janez Janša / Enakopravnost jezikov v JLA
23 Jaka Avšič / Pismo zvezni ustavni komisiji
43 Milan Balažic / Generala Avšiča kritika »samo-
upravne« mikrofizike oblasti
51 Valentin Jež / Posledice organizacijske determi-
niranosti človeka v proizvodnem procesu
65 Lucij an Vuga / Vijugava pot do težnosti
71 Jelka Pirkovič-Kocbek / O sodobni arhitekturi
(in urbanizmu) v že pozidanih celotah
87 Matjaž Potrč / Marx in človeška narava
99 Siniša Zarić / Jugoslovenstvo i zajednički eko-
nomski prostor
107 Zeljka Mudravčič / Društveno-ekonomska oso-
benost stanovništva
117 Theodor W. Adorno / Negativna dialektika
141 Tonči Kuzmanič / David Macgregor: The com-
munist ideal in Hegel and Marx
149 Zvonka Pretnar / O oblikovanju sociološkega
pristopa k invalidnosti
)
91/92 1986
Redakcijski uvodnik
V	prejšnji številki ČKZ (89/90) smo objavili več člankov pod skupnim
tematskim naslovom »»Kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ«, v ka-
terih so analizirani splošni vzroki družbenoekonomske krize v Jugo-
slaviji ter predlagane nekatere rešitve. Nosilna tema te dvojne šte-
vilke Časopisa je neke vrste nadaljevanje razprave o mednacionalnih
odnosih v današnjem času, skoncentrirana pa je okrog temeljnega
vprašanja enakopravnosti v večnacionalni državni skupnosti, na vpra-
šanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti v SFRJ,
točneje v njenih oboroženih silah.
Kljub splošnemu ustavnemu določilu, da so jeziki in pisave narodov
in narodnosti v oboroženih silah SFRJ enakopravni, pa 2. odstavek
243. člena ustave določa, da se lahko izjemoma uporablja pri povelje-
vanju in vojaškem pouku v JLA eden izmed jezikov narodov Jugo-
slavije. Če pogledamo desetletje nazaj, potem lahko z gotovostjo
trdimo, da o enakopravnosti jezikov v javnosti ni bilo slišati dosti
besed, razen nekaj več v prvi polovici letošnjega leta. Prav tako lah-
ko trdimo, da zelo malo ljudi, posebej mlajše generacije, pozna citi-
rano ustavno izjemo glede enakopravnosti jezikov, še manj pa pozna-
jo okoliščine, ki so leta 1974 in še prej, vse od leta 1946, omogočale,
da je ta izjema ostala v ustavi in v uporabi. Pisanje o tej temi je bilo
vseskozi ne sicer prepovedano, temveč politično nezaželeno, kar pa
ima v določenih pogojih lahko seveda iste posledice.
V	programski usmeritvi uredništva ČKZ je tudi kritična osvetlitev
naše polpretekle zgodovine. Prav želja, da se vsaj deloma osvetli ne-
3
katere dogodke zadnjih desetletij, je bila prvi razlog, ki je narekoval
uredništvu, da se je odločilo za objavo dokumentov, študij in člankov
na to temo.
Drugi razlog je nedvomno aktualnost, ki jo je po pisanju časnikov in
revij ter takšnih in drugačnih razpravah na kongresih ZKS in ZKJ
deležna obravnavana problematika. Površno pisanje ter politične
diskvalifikacije v razpravah na zveznem partijskem kongresu so pri
marsikomu vzbudile različna razmišljanja, predvsem pa odprle vrsto
vprašanj, na katera skušamo v nadaljevanju odgovoriti. Popolni od-
govori in argumenti bi seveda morali priti s strani organov in drugih
institucij, ki se s tem poklicno ukvarjajo.
Tretji razlog za objavo naslovne teme pričujoče št. Časopisa je že-
lja, da se opozori in zavrne vse tiste površne napade že na sam po-
jem enakopravnosti jezikov v JLA, ki enakopravnost povezujejo z
»republiško vojsko«, »etično čisto JLA« in podobno. Uredništvo smatra,
da je sklicevanje na težnjo po republiških armadah v zvezi s predlogi
po uvedhi več jezikov v JLA zgolj izgovor tistih, ki nimajo stvarnih
vojaških in političnih argumentov proti enakopravnosti jezikov v JLA.
Četrti razlog za objavo je vzpodbuda za strokovnjake, zgodovinarje,
slaviste, borce NOB, vojaške teoretike ter vse ostale, da se vključijo
v razpravo o tej temi ter da jo osvetlijo z različnih plati trezno in
argumentirano. Brez tega predlog o spremembi ustave, zakona o SLO
in drugih normativnih aktov (kar je potrebno za ureditev tega vpra-
šanja, ki je vsebovano v nadaljevanju), ne bo ustrezno sprejet in
rešen.
Peti razlog za uvrstitev teme o enakopravni rabi jezikov v JLA v to
številko je napovedana sprememba ustave SFRJ. Uredništvo ČKZ se
želi z izdelanim predlogom vključiti v demokratično javno razpravo
pred sprejetjem ustavnih sprememb — amandmajev. Ta predlog se
nanaša na že omenjeni 243. člen ustave SFRJ.
Redakcija Časopisa se je odločila, da objavi »Pismo Jake Avšiča Zvezni
ustavni komisiji« v celoti in brez vsakršnih posegov, tudi lektorskih,
ki se zdijo vsakemu na prvi pogled nujno potrebni. Zato se seveda ni-
smo odločili samo zato, ker gre za delo izjemno vztrajnega človeka,
prvega slovenskega partizanskega generala in namestnika komandanta
glavnega štaba NOV in POS,1 temveč predvsem zaradi dejstva, ker že
tekst sam po svoji obliki pove mnogo. Napisal ga je človek, ki je bil
zaradi poklica, ki si ga je izbral, prisiljen delati v okolju, v katerem
je bil njegov materni jezik manj vreden oziroma neuporaben. Z izjemo
1 Jaka Avšič je bil rojen leta 1896 v Klečah pri Ljubljani. V starojugoslo-
vanski vojski je bil aktiven oficir, polkovnik po činu. V NOB je sodeloval
od leta 1941. Eden njegovih najpomembnejših prispevkov NOB je pridobi-
vanje oficirjev starojugoslovanske vojske za Osvobodilno fronto. Bil je
član in namestnik komandanta glavnega štaba NOV in POS, vodja slo-
venske delegacije na II. zasedanje ASNOJ-a ter njegov član. Po vojni je
bil kratek čas komandant zaledja Jugoslovanske armade ter nato vodja
4
NOB je moral tako v predvojni kot povojni Jugoslaviji pri delu upo-
rabljati srbohrvaščino oziroma srbščino, kar je pustilo v njegovem
izražanju posledice, ki se jim kljub prizadevanju ni uspel izogniti niti
takrat, ko je pisal tekste, kot je njegovo pismo Zvezni ustavni komisiji.
M^rda je prav zaradi zavesti o svoji lastni usodi vložil toliko truda in
razprav v prizadevanja za enakopravnost jezikov v JLA, o čemer priča
tako njegova biografija, kot podatki o njegovih večinoma brezuspešnih
intervencijah pri najvišjih organih in posameznikih za enakost jezikov
v oboroženih silah.
Avšič je stališča, ki so posredovana v pismu zvezni ustavni komisiji
v enaki oziroma podobni obliki posredoval neposredno tudi Titu in
Kardelju, prvemu z namenom, da bi ga spomnil na njegovo pozabljeno
avnojsko obljubo iz leta 1943, drugemu pa zaradi ustavne formulacije.
Glede na dostopne podatke lahko trdimo, da odgovorov ni nikoli prejel.
Z vsemi navedbami, ki so vsebovane v »Pismu«, se seveda ni mogoče
strinjati. Dokumenta v Časopisu ne objavljamo zato, ker bi se strinjali
z vsako njegovo mislijo (poleg tega pa je od njegovega nastanka pre-
teklo že 13 let in marsikaj se je medtem spremenilo), temveč zaradi
osnovne ideje o enakopravnosti, ki je globoko pravična in aktualna
danes prav tako kot pred desetletjem.
Dokument, ki ga objavljamo, je Avšič pred smrtjo zaupal svojemu
bojnemu tovarišu in prijatelju z naročilom, naj ga predstavi širši jav-
nosti. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo tovarišu Tonetu Kebetu, ker
je dokument odstopil Časopisu za objavo.
Uredništvo Časopisa pripravlja za naslednje številke več tekstov, ki
opisujejo izkušnje pri rabi več jezikov v isti armadi večnacionalnih
držav. Predvidoma naj bi šlo za izkušnje finskih, švicarskih in indijskih
oboroženih sil. Obenem poziva uredništvo svoje sodelavce in bralce, da
nam pošljejo v objavo ali informacijo svoje poglede in predloge za
ureditev jezikovnega vprašanja v naših oboroženih silah.
Ljubljana, september 1986
jugoslovanske vojaške misije v Berlinu. Iz armade je bil odpuščen že
leta 1947. Velik del svojega časa po upokojitvi je posvetil prizadevanjem
za enakopravno rabo jezikov v JLA. Napisal je tudi več člankov, pisem in
predlogov raznim organom in posameznikom, v katerih je zagovarjal
enakopravnost jezikov v oboroženih silah. Umrl je v Ljubljani leta 1978.
(Podatki so povzeti po publikaciji Vojaški leksikon, VZ Beograd 1981,
str. 789)
5
Enakopravnost jezikov v JLA
Janez Janša
1. Uvod
Enakopravnost jezikov v JLA je tema, ki terja v tem trenutku zelo
tehtno razpravljanje. Odsotnost vsake razprave v letih 1946—1966 in
1974—1986 je vprašanju enakopravnosti jezikov v JLA nadela videz
tabu teme, kar omogoča, da se poskusi odpiranja teh vprašanj takoj
napadejo in etiketirajo brez argumentov in utemeljitev, slonečih na
dejstvih, izkušnjah in teoretičnih dognanjih.
V večnacionalni državi je vsak privilegij enega naroda lahko vzrok
za konflikte večjih razsežnosti in za širjenje razdora na druga področja.
Nacionalizme porajajo privilegiji ali zatiranja. Nacionalno vprašanje
je v tem trenutku v Jugoslaviji ključnega pomena. Njegovo reševanje
še zdaleč ni podrejeno razrednemu vprašanju, ne glede na to, kako ga
prikazujejo.
Predpogoj za ureditev sedanjih kriznih razmer v Jugoslaviji je pravilen
pristop k reševanju nacionalnih vprašanj, ki jim vse do danes nismo
posvečali dovolj pozornosti. Položaj znotraj SR Srbije oziroma Kosova
najbolj nazorno argumentira navedeno trditev.
Uspešno reševanje nacionalnega vprašanja pa ni ustvarjanje novega,
umetnega jugoslovanskega jezika, kulture in v končni konsekvenci
enotnega jugoslovanskega naroda, temveč vedno bolj popolna enako-
pravnost vseh narodov in narodnosti v federativni državni skupnosti.
Bistvo reševanja nacionalnega vprašanja je torej vedno večja enako-
7
pravnost, kar seveda pomeni, da narodi in narodnosti v Jugoslaviji
danes še niso popolnoma enakopravni. Ce bi bili, potem nacionalnega
vprašanja ne bi bilo, ne bi govorili o iredenti na Kosovu, izkoriščanju
manj razvitih, neracionalnem zapravljanju pomoči za nerazvite itd.
Pomembno je spoznanje, da končne stopnje enakopravnosti ni in ver-
jetno nikoli ne bo dosežena, da so mnogi vzroki neenakopravnosti
rezultat objektivnih ekonomskih in družbenih zakonitosti, ki jih pač ne
moremo spremeniti tako, da v ustavo zapišemo, smo vsi enakopravni.
Če se gospodarske in kulturne razvitosti ne da enostavno izenačiti s
politično akcijo dn zakonodajo, pa se po drugi strani lahko administra-
tivno zagotovi enakopravnost narodov in narodnosti v večnacionalni
državi na področju političnih pravic. Ta enakopravnost je v SFRJ
zagotovljena v veliki meri, obstajajo pa tudi izjeme. Mednje spada
enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti SFRJ, ki jim
243. člen zvezne ustave zagotavlja enakopravnost tudi v OS, takoj v
drugem odstavku pa že predpisuje izjemo: »poveljevanje in vojaški
pouk v JLA«.1
V	nadaljevanju bomo poskušali spet znova dokazati, da ne obstajajo
več niti politični niti vojaškostrokovni razlogi, ki bi še opravičevali to
izjemo. Glede na to, da je predsedstvo SFRJ nedavno odprlo postopek
za spremembo ustave, menimo, da je končno napočil čas, da izjemo,
ki je bila močno sporna že pred 12. leti ob sprejemanju sedanje ustave,
dokončno odpravimo.
2. Razvoj
Na različnih mestih je bilo v zadnjem letu objavljeno več prispevkov,
ki so se tako ali drugače ukvarjali predvsem z razvojem vprašanja
slovenskega jezika v JLA.2 Tudi pismo Jake Avšiča ustavni komisiji,
ki je objavljeno v nadaljevanju, opozarja na nekatera dejstva in navaja
posamezne dogodke, ki so povezani z razvojem vojaškega jezikovnega
vprašanja v Jugoslaviji. Zaradi tega bomo na tem mestu na kratko
pregledali dejstva, ki so že bila obravnavana, nekoliko več pa se bomo
pomudili ob važnejših, predvsem novejših dokumentih in pobudah
za spremembo sedanjega stanja.
2.1. Avstroogrska
V	slovenskih in hrvaških deželah, ki so do leta 1918 spadala pod
Avstroogrsko monarhijo, je tedanja oblast novačila domače fante v
svoje vojaške enote. Kljub očitnim centralističnim in unitarističnim
1	Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, DDU, Ljubljana
1974, str. 105.
2	Glej npr.: Jaka Avšič, O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, Nova re-
vija, št. 50/51, Ljubljana 1986 (ponatis članka iz revije Jezik in slovstvo,
1969); Janez Janša, Vprašanje slovenskega jezika v JLA, Problemi št.
1/1986; pisma bralcev v Delu v prvi polovici leta 1986 itd.
8
težnjam, ki so prevladovale na Dunaju in v Pešti, pa so jih razporejali
večinoma v narodnostno homogene enote. V prvih letih vojne so te
enote dosegale solidne bojne uspehe, kasneje pa je nacionalna homo-
genost enot omogočala tudi revolucionarne upore slovenskih vojakov,
ki so bili sicer zadušeni, vendar so drastično opozorili na zatiranje
nacionalnih pravic v monarhiji, ki je bila takrat že tik pred razpadom.
Med 1. svetovno vojno je prišlo do prvega praktičnega poskusa for-
miranja oboroženih enot, sestavljenih iz pripadnikov poznejših Jugo-
slovanskih narodov, ki so jih zbrali po ruskih ujetniških taboriščih.
Iz njih je bil leta 1916 ustanovljen Jugoslovanski prostovoljski korpus.
Srbska vlada, ki je bila takrat na otoku Krfu, je poslala v korpus
poveljniški kader, ki je hotel v enote vpeljati jezik, običaje in navade
tedanje srbske kraljeve vojske. V moštvu korpusa je bilo veliko
število Hrvatov in Slovencev, ki takšnih zatiranj nacionalnih simbolov
niso bili vajeni niti iz službe pod Avstroogrsko, zato se je moštvo kor-
pusa po začetnih uspehih začelo osipati zaradi dezerterstva pripadnikov
zatiranih narodov. Krfska vlada je v strahu za obstoj korpusa na koncu
le dovolila ustanovitev dveh nacionalnih homogenih polkov, slovenskega
in hrvaškega, z lastnim oficirskim kadrom in povelji v materinem
jeziku, vendar je odločitev prišla prepozno, kajti korpus so morali za-
radi osipa vojakov razpustiti.
2.2. Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija
Srbska kraljeva vojska je postala ogrodje, jedro in model staro-
jugoslovanske vojske. Vpeljan je bil princip enonarodnostnega popol-
njevanja vojaških enot, uradni jezik je postal srbski. Poimenovali so
ga sicer za srbo-hrvaško-slovenskega, vendar je bilo ime le unitaristična
krinka, ki ni nikogar prevarala. Najostrejši kritik unitarizma v staro-
jugoslovanski armadi je bila Komunistična partija Jugoslavije, ki je
postavljala zahteve po ljudskem jeziku v vojski ter po služenju
vojaščine v domačem kraju.3
Vsa trhlost unitaristične armade se je pokazala leta 1941, ko je od nje
ostala samo »kraljeva vojska v domovini«, tj. četniki Draže Mihajlo-
viča.
Boris Kidrič je na zboru slovenskih odposlancev oktobra 1943 razpad
starojugoslovanske vojske zelo nazorno opisal: »Spominjate se, tovariši
in tovarišiče, da se je aprila 1941 pod udarci osvajalca sesulo vse, o
čemer so narodom Jugoslavije 20 let lagali, da je trdno, neporušljivo.
Tista jugoslovanska armada, ki je požrla velikanske davke našega
kmeta in o kateri so nam zatrjevali, da je naša hrabra vojska, je v vsej
Jugoslaviji razpadla v pičlih dvanajstih dneh, na naši slovenski zemlji
pa je prenehala obstajati že v treh dneh. Zaman so bila dvajsetletna
orjaška bremena našega kmeta. V nič so šli vsi dolgi meseci, ki jih je
3 Glej npr. brošuro KPJ »Kako rešiti našo vas pred propastjo«, Istorijski
arhiv komunističke partije Jugoslavije, drugi del, str. 265 ter gradivo s
posvetovanja KPJ in KPI januarja 1930, arhiv CK ZKS, Fond Komin- '
terne.
9
moral prebiti slovenski človek v kasarni in na vežbališču, kjer so ga
dostikrat nečloveško sramotili in mučili, namesto da bi ga učili, kako se
bo branil pred okupatorjem.«4
2.3. Narodnoosvobodilni boj
Partizansko gibanje se je v Jugoslaviji začelo z formiranjem oboroženih
enot na prostovoljni osnovi. Prve enote so bili pretežno nacionalno
homogene. Na Kosovu so bile najprej sestavljene skoraj izključno iz
srbskih in črnogorskih prostovoljcev, leta 1945 pa je obstajala nacional-
no homogena partizanska albanska divizija, kar je imelo velik politični
vpliv na prebivalstvo.5 Na hrvaškem se je vstaja začela najprej na
ozemljih s srbskim prebivalstvom, ki je bilo najbolj izpostavljeno
ustaškemu terorju. V Sloveniji se je nacionalna homogenost ohranila
do konca vojne. Tudi ob jesenski vstaji v Srbiji so se oblikovale
pretežno nacionalno homogene enote. Ko je pozneje zaradi razvoja NOB
ter premika operativne skupine brigad pri Vrhovnem štabu v Bosno
prišlo do večjega mešanja moštev v enotah, so se kljub temu v okviru
večjih enot ohranile nacionalno homogene osnovne enote — čete, ne
da bi to kogarkoli motilo ali da bi to dejstvo kakorkoli negativno
vojaško ali politično vplivalo na NOB; prej narobe. Poveljujoči jezik
v večini partizanskih enot je bil srbski, kar še posebej velja za uporabo
neposrednih povelj, ki se izgovarjajo ustno. Zaradi vojaškega znanja,
ki se je pri borcih, ki so služili vojsko v stari Jugoslaviji ali bili v njeni
armadi celo oficirji, oblikovalo v srbščini, je bilo to do neke meje
povsem razumljivo tudi za slovenske razmere. Na hrvaškem se tudi
zaradi ustaške čistunske gonje, ki je hotela iz jezika izriniti vse, kar je
spominjalo na srbščino, v vojaški rabi jezika tudi v nacionalno homo-
genih enotah niso uveljavile jezikovne razlike in posebnosti, ki dejan-
sko obstajajo.
V Sloveniji se je za poveljevanje v širšem smislu, vojaški pouk in
administracijo že od vsega začetka uporabljala slovenščina. Izjeme so
bile pri neposrednih poveljih do leta 1944, ki pa se v partizanih niso
kdove koliko uporabljala, saj večinoma služijo bolj za paradiranje kot
pa za boj. Vsa pisna povelja glavnega štaba ter nadrejenih enot, po-
ročila, analize itd., so bila pisana v slovenščini. Slovenščina v vojaških
enotah se je uporabljala kot izraz naravne potrebe po izražanju v
maternem jeziku tudi na vojaškem področju ter seveda tudi kot izraz
narodove državnosti, kar za afirmacijo partizanstva na slovenskem
nikakor ni bilo majhnega pomena.
Slovenski jezik v vojski je bil tudi predmet razgovora slovenske dele-
gacije na II. zasedanju AVNOJ z vrhovnim komandantom maršalom
4	Brošura »Govor tovariša Kidriča, sekretarja IO Osvobodilne fronte slo-
venskega naroda na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju
dne 1. oktobra 1943«, Izdal knjižni zavod osvobodilne fronte, št. 30,
1945, str. 3, 4.
5	Glej: Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 2.
del, Dokumenti, str. 1132.
10
Titom 1. 12. 1943, kjer je le-ta med drugim dejal, »Jasno, povsem jasno
je, vi ste slovenska vojska, zato morate imeti v njej slovenski jezik od
vrhovnih komand do najnižjih edinic.«6
Triletna praksa, duh sklepov II. zasedanja AVNOJ ter neposredno za-
gotovilo vrhovnega komandanta sta narekovali komandantu glavnega
štaba NOV in PO Slovenije Francu Rozmanu, da je izdal formalni
odlok o slovenskem poveljevanju, ki vsebuje tudi dobesedno našteta
slovenska povelja. V spremnem pismu, s katerim je 1. 5. 1943 glavni
štab povelja razposlal podrejenim enotam, lahko beremo naslednje:
»V naši Narodnoosvobodilni vojski in Partizanskih odredih Slovenije
smo doslej poveljevali s povelji bivše srbske armade, katere
je prevzela tudi jugoslovanska vojska. Naš slovenski narod, ki se je
skozi vso zgodovino najbolj žilavo boril za svoj materni jezik, je
stremel tudi v bivši Jugoslaviji za njegovo enakopravnost. Slovenski
jezik, čeprav je bil državno priznan, pa ga je uradna srbščina v držav-
nem aparatu vedno bolj izpodrivala, v vojski pa je bila popolnoma pri-
viligirana. Ne smemo se zaradi tega čuditi, da se je slovenski vojak
počutil v bivši jugoslovanski vojski manjvrednega, ker je bil v tem
oziru zapostavljen. Danes pa, ko smo iz prebujajočih se narodnih sil
dvignili narodno zavest, v mogočen oborožen odpor, ko smo si pod
najtežjimi pogoji zgradili prvič v zgodovini našo vojsko, lahko pri-
stopamo k izvrševanju pravic, ki nam jih je zajamčilo II. zasedanje
AVNOJ ...
Bodoča federativna demokratična Jugoslavija jamči slehernemu narodu
politično in tudi jezikovno svobodo. S tem, da bo imela naša Narodno
Osvobodilna vojska slovenska povelja, ne bomo rahljali udarne moči in
sposobnosti naši skupni narodnoosvobodilni jugoslovanski vojski. Na-
sprotno! Njena moč in sposobnost bosta še večji, ker se bo slovenski
vojak in naša vojska, ki je sestavni del jugoslovanske osvobodilne
vojske, mnogo hitreje dvigala in utrjevala, ker bo naš borec povelja
razumel...
Ta naš Odlok, ki bo objavljen v »Vestniku«, je v skladu z razvojem
in potrebami naše vojske in je napravljen v duhu sklepov AVNOJ, ter
tudi z izrecnim pristankom tov. Tita .. .«7
4 Zapisnik dr. Marjana Breclja, ki se nahaja v Inštitutu za zgodovino de-
lavskega gibanja v Ljubljani. O tem razgovoru je v knjigi Listina (in
v posebej objavljenem odlomku iz nje z naslovom »Slovensko poslan-
stvo«) pisal tudi Edvard Kocbek in sicer konkretno: ».... da ni nobenega
dvoma, da smo si Slovenci v tej vojni ustvarili svojo vojsko, da bo ta
vojska ostala slovenska tudi po vojni in da bo imela slovenski komandni
jezik od vrhovnega poveljstva navzdol do najnižjih enot.« Iz navedenih
virov je razvidno (Brecelj), da je maršal Tito na konkretno Avšičevo
vprašanje glede kraja služenja nabornikov iz Slovenije obljubil, da bodo
le-ti služili vojaški rok v Sloveniji. Glej tudi Novo revijo št. 50/51, str.
1151 in 1152 ter Sodobnost 1970, str. 418.
7 Odlok se nahaja v arhivu glavnega štaba NOV in POS, F. 11. — I., In-
štitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Spremno pismo je v
originalu v arhivu Istrskega odreda, F. 296/II/7. V celoti je objavljeno
tudi v Novi reviji št. 50/51 na str. 1149 in 1150.
11
S tem odlokom je bila slovenščina dokončno uzakonjena tudi kot
neposredni poveljevalni jezik v vseh partizanskih enotah v Sloveniji, z
izjemo enonarodnostnih enot, sestavljenih iz pripadnikov drugih naro-
dov, ki so se borili v NOV in PO Slovenije (enote, sestavljene iz
Italijanov, avstrijski bataljon, ruske čete itd.). Gre za dejstvo, ki ga
velja še posebej poudariti. Kljub težkim vojnim razmeram se je brez
posebnih komplikacij upoštevalo narodnostne pravice manjšin v parti-
zanski vojski, vključno s pravico do vojaških povelj v maternem jeziku.
Poveljevanje, vojaški pouk, načrtovanje vojaških operacij, pouk v
partizanskih oficirskih šolah v Sloveniji ter korespondenca med politič-
nimi in vojaškimi organi je potekala v slovenščini tudi v letu 1945,
ko so bili slovenski korpusi skupaj z drugimi vključeni v sestavo Jugo-
slovanske armade.
2.4. Povojni razvoj
Brez kakršnihkoli širših posvetovanj so bile leta 1946 enote takratne
JA z administrativnim odlokom narodnostno pomešane, kar je imelo
za posledico uvedbo enotneg srbskega oziroma srbohrvatskega jezika
kot edinega uradnega jezika v armado. Iz nekaterih dokumentov iz
tega obdobja je moč sklepati, da je takšni odločitvi botrovala pred-
vsem Sovjetska Zveza oziroma svetli vzor njene Rdeče armade.8 V
obdobju vsesplošne centralizacije, nerešenih vprašanjih zahodnih meja
in povojne evforije vse skupaj ni vzbudilo velike pozornosti, saj razen
pri posameznikih ni bilo večjih reakcij (in jih niti ni moglo biti).
Po Informbiroju ter poskusih samoupravljanja in decentralizacije v
začetku 50. let, ko je na drugih področjih prišlo do večjih ali manjših
sprememb, je armada ostala v veliki meri izven dosega reform, med
drugim tudi glede jezikovnega vprašanja. Kritika nekaterih napak pri
urejanju nacionalnega vprašanja je prišla do izraza na VIII. kongresu
ZKJ ter posebej na 4. plenumu. Po dokaj burni razpravi je bila leta
1969 sprejeta resolucija zvezne skupščine, ki je terjala doslednejše
spoštovanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti
Jugoslavije. Med drugim je resolucija obvezala JLA, da pri svojem
delu izvaja načelo o enakopravnosti jezikov ter da s tem v zvezi upošte-
va tradicije NOB.9
Resolucija sama ni spremenila niti prakse niti določila 42. člena ustave
SFRJ iz leta 1963, ki je predpisovalo izjemo v enakopravnosti jezikov
v JLA in sicer je bilo izvzeto poveljevanje, vojaški pouk in administra-
cija.
8	Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 2. del,
Dokumenti, Brzojavka podpolkovniku Svobu, str. 1130 ter Ukaz o obna-
šanju vojaških oseb, str. 1135.
9	Uradni list SFRJ, št. 20/69.
12
V razpravi pred sprejetjem nove ustave v letih 1969—1974 se je vojaški
vrh krčevito upiral spremembi, ki bi glede na resolucijo zvezne skup-
ščine morala slediti v novi ustavi. Glavni argument proti enakoprav-
nosti jezikov v JLA naj bi bili zgolj tehnični, tj. pomanjkanje izkušenj,
literature in kadrov za uspešno opravljanje funkcij JLA po morebitnih
spremembah, ki bi jih narekovala jezikovna enakopravnost v njej.
Javno se z drugačnimi argumenti vsaj v Sloveniji tudi ni dalo nasto-
pati, saj so vsi vedeli za slovenski poveljevalni jezik v NOV in POS in
nihče ne bi verjel, da enakopravnost ni možna tudi 30 let po vojni
v neprimerno lažjih razmerah.
Ustava iz leta 1974 tako ni uvedla enakopravnosti jezikov v JLA,
je pa zaradi lepšega iz določbe izpadla navedba, da je edini jezik pri
poveljevanju in vojaškem pouku srbohrvatski ter je namesto tega
v ustavi zapisano »eden izmed jezikov narodov Jugoslavije«, ki pa je
v praksi seveda še naprej ostal srbohrvatski.
Slovenski jezik pa se je začel uveljavljati v Teritorialni obrambi. V
306. členu ustave SRS je določeno: »Poveljevanje in pouk v enotah,
štabih in drugih organih Teritorialne obrambe se opravlja v slovenskem
jeziku, v posameznih enotah pa glede na njihovo sestavo tudi v jezikih
narodov in narodnosti Jugoslavije.«10 Republiška ustava torej znotraj
svojih pristojnosti dopušča jezikovno enakopravnost glede na sestavo
enot in tako stvari ureja bistveno bolj napredno kot pa zvezna ustava
za JLA. Deloma so se stvari tako le začele premikati. Leta 1977 je
izšel Slovenski vojaški slovar, nekaj let pozneje pa je bil na študij
SLO v Ljubljani uveden predmet »Slovensko vojaško izrazoslovje«.
Zakon o splošni ljudski obrambi,11 sprejet leta 1982 je v 98. členu do-
ločil, da je eden izmed jezikov narodov, ki se uporablja za pouk in
poveljevanje v JLA, srbohrvatski oziroma hrvatskosrbski jezik. Hkrati
pa v istem členu piše, da se lahko v posameznih enotah in ustanovah
JLA uporablja tudi kakšen drug jezik naroda ali narodnosti Jugosla-
vije, če uporaba tega jezika glede na sestavo pripadnikov enote oziroma
ustanove zagotavlja učinkovito poveljevanje in uspešen pouk. Zakon
pooblašča zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, da določi enote,
ki izpolnjujejo naveden pogoj ter jezik, ki bi lahko prišel v poštev
za poveljevanje in pouk v njih. Določila omenjenega zakona so dovolj
široka, da bi se brez kakršnihkoli organizacijskih sprememb lahko npr.
slovenščina uvedla v vse rezervne (lahke divizije in brigade) enote
JLA v Sloveniji, ker so pretežno nacionalno homogene.
Tako sta junija 1983 Svet za slovenščino v javnosti ter Svet za SLO
in DS pri predsedstvu Republiške konference SZDL poslala zveznemu
sekretarju za ljudsko obrambo naslednji dopis:12
10	Ustava SRS, DDU Ljubljana 1974, str. 139.
11	Uradni list SFRJ, št. 21/1982.
12	Arhiv RK SZDL in RK ZSMS.
13
SOCIALISTIČNA ZVEZA DELOVNEGA LJUDSTVA SLOVENIJE
REPUBLIŠKA KONFERENCA — PREDSEDSTVO
SVET ZA SLOVENŠČINO V JAVNOSTI
SVET ZA SPLOŠNO LJUDSKO OBRAMBO
IN DRUŽBENO SAMOZAŠČITO
DATUM: 6. 6. 1983
ZVEZNEMU SEKRETARJU ZA LJUDSKO OBRAMBO
BEOGRAD
— V procesu demokratizacije ljudske obrambe in v povezovanju ter
vsestranskem sodelovanju enot JLA z delovnimi ljudmi in občani ima
vprašanje jezika sporazumevanje poseben pomen, kar je jasno razvidno
tudi iz ustavne opredelitve glede enakopravnosti rabe jezikov narodov
in narodnosti v oboroženih silah. Da bi na tem področju še pospešili
pozitivna prizadevanja in s tem prispevali h krepitvi obrambne moči
države ter učinkovitejši povezanosti JLA z okoljem, vam predlagamo,
da na podlagi določb 243. člena Ustave SFRJ in 98. člena zakona o
splošni ljudski obrambi ugotovite, da se v smislu določbe četrtega
odstavka omenejnega člena zakona uporablja pri poveljevanju in vo-
jaškem pouku v lahkih divizijah in lahkih brigadah JLA na ozemlju
SR Slovenije slovenski jezik.
To naj velja tudi za administrativno poslovanje teh enot in posebej za
njihove stike z javnostjo, kar sicer z ustavo in zakonom ni izrecno
urejeno, vendar je to potrebno poudariti, da bi se izognili morebitnim
nejasnostim v praksi.
Predlog utemeljujemo s tem, da bo v vseh omenjenih enotah, glede na
njihovo narodnostno sestavo, uporaba slovenščine zagotavljala učinko-
vito poveljevanje in uspešen pouk, kot je to določeno v tretjem od-
stavku omenjenega člena.«
Predsednik sveta	Predsednik sveta
za slovenščino v javnosti	za SLO in DS
Savin Jogan	Slavko Soršak
Odgovor širši javnosti ni znan, praksa pa je ostala nespremenjena.
V začetku leta 1986 je bilo v pismih bralcev v časopisu »Delo« objav-
ljenih več mnenj bralcev, ki so večinoma izražali podporo prepričanjem
in pobudam po enakopravni rabi jezikov v JLA.
Na X. kongresu ZKS je Matjaž Kmecl v svoji razpravi omenil tudi
jezikovni problem v vojski in sicer se je dotaknil »neustavnosti« na-
pisov na kasarnah, ki so tudi v Sloveniji v srbohrvaščini. Marca 1986
je izšla tudi letošnja prva številka Problemov, v katerih je pisec tega
sestavka objavil esej »Vprašanje slovenskega jezika v JLA«. Članek
je vzbudil med drugim tudi ostre reakcije, predvsem načelne diskva-
14
lifikacije in etiketiranja, nikjer pa argumentirane kritike.13 V neka-
terih revijah v drugih republikah so celo povezovali članek in diskusijo
na 10. kongresu ZKS.
Le pristojni so na javno postavljeno vprašanje molčali. Edini od vid-
nejših uradnikov, ki je odgovoril na vprašanje, kaj misli o enakoprav-
nosti jezikov v JLA, je bil predsednik ZZB NOV Slovenije Bogo
Gorjan, pa še ta je v intervjuju za Delo dejal, da se mu to vprašanje —
sploh ne zdi pomembno.(?!)
Na zadnjem zasedanju ZKJ je bilo veliko govora o nekakšnih težnjah
po republiških armadah, ki da se spet pojavljajo. Kazalo je, kot da
hoče nekdo ustvariti vzdušje, ki bi omogočalo diskvalifikacjo vsake
razprave o enakopravni rabi jezikov v JLA, češ da je to težnja po
«•republiških armadah«.
Enakopravnost jezikov v oboroženih silah še zdaleč ni zahteva po
republiških vojskah, kar je jasno vsakomur, ki problematiko vsaj
približno pozna (in večina »kritikov« na kongresu spada mednje).
Kljub temu pa bomo to tezo skušali še dodatno argumentirati v na-
daljevanju.
3. Posledice neenakopravnosti jezikov v JLA
V večnacionalni državi ni mogoče graditi enotnosti na račun enako-
pravnosti posameznega naroda ali narodov. Takšna enotnost slej ko
prej pokaže svoje razpoke. Čeprav se skuša najprej zvaliti krivdo na
tistega, ki je na te razpoke opozoril in ne na onega, ki jih je povzro-
čil, pa posledice same nedvoumno kažejo na prave razloge krize.
Posledice neenakopravnosti jezikov v JLA so se v praksi začele ka-
zati mnogo prej, preden so nanje javno opozorili sredi 60. let. Kot naj-
pomembnejše bi lahko navedli tri.
3.1. Neenakomerna zastopanost pripadnikov posameznih narodov in
narodnosti SFRJ v starešinski sestavi JLA
Po letu 1946 je pričelo število starešin z nesrbohrvatskega govornega
področja naglo upadati. Mnogo vojnega starešinskega kadra se je
demobiliziralo, interes za šolanje v vojaških šolah in akademijah pa
je stalno upadal. Najbolj pereča je bila zastopanost Albancev, ki jih
do brionskega plenuma praviloma sploh niso sprejemali v vojaške
šole. Rezultat te nacionalne diskriminacije je danes desetkrat manj
starešin albanske narodnosti v JLA, kot pa bi bilo to potrebno glede
na njihov delež v prebivalstvu SFRJ.
13 Zagrebški Vjesnik je kot odgovor na esej v Problemih objavil članek
novinarja Nina Pavića »Htjeli bi i etnički čistu JNA« (prav za dan
OF 1986); v članku pa Pavič označi vsakršno zavzemanje za enakoprav-
nost jezikov v vojski kot nacionalistično razbijanje JLA.
15
Odstotek slovenskih starešin je v letih 1969—70 znašal le še okrog
2 namesto 9 %, kar je bila najnižja točka in med drugim argument,
ki je vzpodbudil razprave v zvezni skupščini, znano resolucijo iz
leta 1969 ter predloge za ustrezno spremembo ustave.
Zadnji javno objavljeni podatki iz leta 1981 kažejo, da se stanje ni
bistveno spremenilo kljub temu, da se je posebno v Sloveniji posku-
šalo s politično akcijo zagotoviti večji vpis na vojaške šole. Vseskozi
pa se ni nič bistvenega uredilo, ali vsaj javno razpravljalo, niti o za-
postavljenosti nesrbohrvatskih jezikov v JLA niti o notranjih od-
nosih v vojaških šolah in armadi kot možnih vzrokih za manjši in-
teres mladincev s posameznih področij Jugoslavije za aktivno službo
v armadi. Povsem jasno je, da omenjena vprašanja vplivajo na in-
teres za oficirski poklic. Nesmiselno bi bilo npr. trditi, da se interes
npr črnogorske mladine za šolanje na vojaških šolah ne bi prav nič
zmanjšal, če bi v JLA uvedli slovenščino kot edini uradni jezik in
bi šli črnogorski mladinci v vojaške šole z zavestjo, da se bodo morali
jezika za pouk in delo šele naučiti.
242. člen ustave SFRJ določa: »Pri sestavi starešinskega kadra in po-
stavitvah na višje poveljniške in vodilne položaje v JLA velja načelo
čimbolj sorazmerne zastopanosti republik in avtonomnih pokrajin.«
Vsi pristojni dejavniki morajo zagotavljati uresničevanje tega načela.
Le-ti pa niso samo konstitutivni deli federacije, temveč tudi armada
sama. Z notranjm ustrojem, funkcionalnostjo, spoštovanjem človeko-
vih osebnih in nacionalnih pravic itd. mora biti kar najbolj enako
privlačna za vse narode in narodnosti in ne samo za nekatere. Nika-
kor se na problem ne sme gledati samo kot npr. na problem Sloven-
cev in Albancev, temveč tudi in predvsem kot na problem JLA. Re-
ševanje mora biti usklajeno in skupno. Slika in ocena problema bi
bila lahko mnogo realnejša in ustrezne rešitve hitrejše, če bi se o
problemu lahko pogovarjali javno, to je z vsemi potrebnimi podatki.
Marsikaj bi nam lahko pojasnila analiza nacionalne strukture tistih
starešin, ki so v zadnjih dveh desetletjih vložili prošnjo za demobi-
lizacijo. Na žalost so ti podatki brez potrebe strogo klasificirani.
3.2. Motiviranost nabornikov za služenje vojaškega roka
Dostopni so le nekateri delni podatki o motiviranosti za služenje vo-
jaškega roka glede na nacionalno pripadnost nabornikov — obvez-
nikov, ki pa kažejo, da je le ta podobna kot pri odločanju za vojaške
šole in poklice. Manjša je torej pri vseh nesrbohrvatsko govorečih
narodih in narodnostih z delnim odstopanjem Hrvatske (—) in Make-
donije ( + ). To je mogoče sklepati po dostopnih podatkih o oporečni-
kih, t.j. ljudeh, ki zavračajo služenje vojaškega roka, za del popu-
lacije pa so dostopni tudi točni podatki. Objavljeni so bili rezultati
odziva deklet za prostovoljno služenje vojaškega roka, ki kažejo, da
16
se je glede na število prebivalstva prijavilo najmanj deklet v Slove-
niji, na Kosovu in na Hrvaškem.14
Motivacija za služenje vojaškega roka je odvisna predvsem od me-
sta, ki ga na lestvici vrednot posameznika zavzema institucija, v ka-
teri se vojaški rok služi. To mesto pa je spet odvisno od vrednot, ki
jih posameznik postavlja v ospredje in ki jih lahko bolj ali manj po-
vezuje z določeno institucijo. Med te vrednote vsekakor spadajo tudi
enakopravnost, demokratičnost, avtoritarnost itd. Posameznik, ki se
odpravlja v okolje, katerega jezik dobro obvlada, je vsekakor bolj
motiviran kot pa nekdo, ki ve, da bo moral naslednje leto uporablja-
ti predvsem nematerni jezik za uradno in osebno komunikacijo. Od
motiviranosti pa je seveda odvisen učni uspeh, splošna morala, zavest,
kar vse skupaj tvori velik del »bojne pripravljenosti«, ki jo JLA po-
stavlja daleč v ospredje.
3.3. Zaostanek v razvoju vojaškega izrazoslovja
V	Sloveniji se je v NOB iz raznovrstnih osnov razvil soliden vojaško
strokovni in poveljevalni jezik, ki bi z lahkoto opravljal svojo funk-
cijo tudi v miru. Večdesetletni premor v praktični rabi jezika na po-
dročju, ki se tehnično in organizacijsko izredno hitro razvija, je pu-
stil velike posledice. Avtorji »Slovenskega vojaškega slovarja« so
naletili na vrsto ovir, ki so jih bolj ali manj uspešno rešili. Na še
večje težave pa so naleteli vsi, ki naj bi slovenski vojaški jezik upo-
rabljali tudi v praksi, t.j. pri pouku in poveljevanju v Teritorialni
obrambi. V šolah za aktivne in rezervne oficirje se tako kot v enotah
JLA uporablja izključno srbohrvaščina, ki človeku po enem letu ob-
leži v glavi in ušesih in se mu vse skupaj potem, ko naj bi v rezervi
V	večnacionalni državi ni mogoče graditi enotnosti na račun enako-
V	TO kar naenkrat uporabljal slovenščino, zazdi malce zmedeno.
Neredkokdaj prihaja tako do kaj čudne mešanice, katere ogrodje
je slovenščina, za vojaške izraze in predmete pa so vstavljene srbo-
hrvatske besede, ker starešine slovenskih pač ne poznajo. Lektorjem
se ježijo lasje, ko berejo gradiva za vojaško izpopolnjevanje v
ZRVS, v katerih mrgoli »uzbun« in »minobacačev«, vendar v teh pri-
merh ne gre samo za malomarnost avtorjev, temveč za posledico si-
stemsko urejenih (zgrešenih) zadev. Na take probleme je opozorilo
tudi Jezikovno razsodišče v »Vojaških klamficah« v stalni rubriki
»Dela«.
Očitno je, da je sedanje stanje nekakšen kompromis, ki ne vodi nika-
mor. Ni dovolj razglasiti, da se v TO uporablja slovenščina, hkrati
pa obdržati v vseh kadrovskih šolah srbohrvaščino. To dejstvo otežuje
uporabo nacionalnih jezikov v Teritorialni obrambi in zavira razvoj
nacionalnega vojaškega izrazoslovja, posebno pri Slovencih in Make-
doncih, medtem ko vojaško izrazoslovje narodnosti razvijajo v arma-
dah nacionalnih držav.
14 Podružbljanje varnosti in obrambe, RK ZSMS, Ljubljana 1984, str. 18
in 19.
17
4. Rešitve
4.1.	Tudi sedanja praksa predstavlja kršenje ustave
Tako ustava iz leta 1963 kot iz leta 1974 govorita o enakopravnosti
jezikov in pisav v oboroženih silah. Obe pa v nadaljevanju določata
izjeme, in sicer ustava 1963 »poveljevanje, vojaški pouk in administra-
cijo v JLA«, ustava 1974 pa le še »poveljevanje in vojaški pouk v
JLA«.
Resolucija zvezne skupščine je vendarle imela določen uspeh, saj med
izjemami v zadnji ustavi ni več »administracije v JLA«. Le ta naj bi
torej po novem potekala v jeziku, ki ga uporablja institucija ali po-
sameznik, s katerim JLA komunicira. V praksi administracija poteka
še vedno v srbohrvaščini, kar je ne glede na določila v nižjih pred-
pisih kršenje 243. člena zvezne ustave. Prav tako predstavlja kršenje
ustave SFRJ neupoštevanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov
in narodnosti pri opravljanju vrste drugih dejavnosti in opravil v
JLA, ki ne spadajo niti pod poveljevanje niti pod vojaški pouk in ki
potekajo izključno v srbohrvaščini.
Mednje še zdaleč ne spadajo samo napisi na kasarnah, kot bi lahko
sodili po nekaterih reakcijah, temveč predvsem:
—	medsebojno komuniciranje, npr. naslavljanje, predstavljanje, zgla-
sitev, raport in uradni pogovor;
—	opravljanje notranje službe (dežurstvo, požarstvo);
—	vojaške slovesnosti, proslave in časti ter žalne slovesnosti (dajanje
slovesne zaveze, dodeljevanje vojaških zastav, primopredaja dolžno-
sti, proslave vojaških in državnih praznikov, parade, pogrebi, kome-
moracije, polaganje vencev itd.).
—	sestanki vojaških kolektivov, organizacij ZKJ in ZSMJ.
Očitno je, da stvari kljub ustavnim določilom tudi zadnjih 12 let te-
čejo svojo pot. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da so vse polo-
vičarske rešitve pri tem vprašanju kaj malo vredne. Skoraj nemo-
goče je obdržati v srbohrvaščini samo poveljevanje in vojaški pouk,
pri vseh ostalih opravilih pa upoštevati enakopravno rabo jezikov.
Osnovni pogoj, ki omogoča zadovoljivo enakopravnost, so nacionalno
homogene osnovne enote v JLA.
4.2.	Nacionalno homogene osnove enote JLA niso republiške armade
4.2.1. Osnovni pogoj za jezikovno enakopravnost
Leta 1946 ni bilo nobene stvarne ovire za nadaljnje prakticiranje ena-
kopravne rabe jezikov v Jugoslovanski armadi. Ce bi generalštab JA
takrat razpustil samo nacionalno homogene enote, večje od čet, po-
tem enakopravnost jezikov ne bi bila bistveno ogrožena, saj so obsta-
jale tako izkušnje kot kadri, ki bi bili sposobni tudi ob drugačni for-
macijski razporeditvi osnovnih enot zagotavljati enakopravnost.
18
Enakopravnost jezika narodov in narodnosti v JLA tudi danes zahte-
va en sam osnovni pogoj, ki ga predstavljajo nacionalno homogene
osnovne enote v JLA. Ta pogoj bi izpolnili tako, da bi nabornike-ob-
veznike pošiljali na služenje vojaškega roka v čete (oziroma enote
ustreznega ranga v drugih zvrsteh in rodovih JLA), ki bi jih sestavlja-
li pripadniki iste nacionalnosti. Z ustrezno formacijsko razporeditvijo
teh čet bi zagotovili, da bi vsak bataljon sestavljale čete, ki bi jih
tvorili pripadniki najmanj dveh različnih nacionalnosti. V brigadi
ali polku bi morale biti zastopane najmanj tri različne nacionalnosti,
v diviziji obvezno vsi narodi in narodnosti, ki živijo v SFRJ. Glede
na številčnost posameznih narodov in narodnosti v Jugoslaviji so
takšni kriteriji povsem uresničljivi, zagotavljajo pa poleg enakoprav-
nosti jezika tudi enakomerno prisotnost narodov in narodnosti v vseh
enotah operativnega ranga, kar je mnogo bolj pomembno za »jugo-
slovanski« karakter JLA kot pa nekakšen jugoslovanski jezik.
4.2.2.	Nekatere izjeme
S predlaganim načinom popolnjevanja armade bi lahko zajeli večino,
to je 90 % celotnega obvezniškega sestava, izjeme bi bile potrebne
samo na bojnih ladjah, v manjših obmejnih posadkah, manjših poseb-
nih enotah itd., kjer število moštva enote ne dosega velikost čete, ki
predstavlja logično osnovno celoto za vojaški pouk in neposredno
poveljevanje. V teh enotah bi se lahko kljub mešani nacionalni sestavi
uporabljal en sam jezik, vendar naj bi se pripadniki teh enot vanje
vključevali po lastni želji oziroma po prostovoljni izbiri.
4.2.3.	Starešine bi morale obvladati več jezikov
V poveljstvih enot višjega ranga od čete, kjer prevladujejo izključno
aktivni oficirji, bi se za medsebojno komuniciranje uporabljal polju-
ben jezik, saj bi se za predlagani način popolnjevanja enot JLA del
aktivnih starešin moral naučiti več jezikov. Več jezikov bi morali
obvladati predvsem starešine na kontaktnih mestih, preko katerih
višji štabi poveljujejo podrejenim enotam. Ne glede na jezik, s ka-
terim bi se sporazumevali v štabih, bi tako makedonska četa dobila
povelje v makedonščini, albanska v albanščini itd. Tudi v primeru
pomote bi starešina, ki bi poveljeval četi, povelje razumel in ga ustrez-
no prenesel na moštvo. Učbeniki, navodila in drugi učni pripomočki
bi morali biti natisnjeni v vseh jezikih, kar se že danes delno prak-
ticira za potrebe TO.
Prav gotovo je bolj učinkovito pa tudi pravično, da so v učenje več
jugoslovanskih jezikov prisiljeni starešine, ki se končno za vojaški
poklic prostovoljno odločijo in se zanj šolajo kot pa da je večina
(vojaki — obvezniki) prisiljena slediti pouku in drugim aktivnostim
v jeziku, ki ga slabo ali pa sploh ne obvlada.
19
4.2.4.	Potrebna je minimalna reorganizacija
Poveljevanje na najvišjem nivoju, kjer se pri sestavi organov že da-
nes do določene mere upošteva načelo čimbolj enakomerne zastopa-
nosti vseh narodov in narodnosti, ne bi s predlaganim načinom po-
polnjevajna enot utrpelo nikakršnih sprememb, razen da bi generali
čez čas skozi službo v različnih enotah bolje poznali tako jezike
narodov in narodnosti kot njihovo kulturo, kar bi jim pri odločanju
mnogo bolj koristilo kot samo občutje (pa čeprav nedvomno iskreno)
jugoslovanstva. Predlagani način bi nedvomno pozitivno vplival tudi
na zastopanost pripadnikov narodov in narodnosti SFRJ v aktivni
starešinski sestavi JLA, kar bi na tem nivoju onemogočalo napredo-
vanje manj sposobnim, ki sedaj večkrat hitreje plezajo po vojaški
hierarhični lestvici zaradi načela enakomerne zastopanosti (ki je pri
»vrhu« bolj na udaru), ker so pač po nacionalnosti npr. Slovenci in jih
je v armadi premalo, ne pa zato, ker bi bili bolj sposobni kot drugi.
4.2.5.	Družbenopolitična aktivnost
Družbenopolitična organiziranost v armadi ne bi s samim načinom
formiranja enot ničesar izgubila. Se naprej bi obstajale osnovne or-
ganizacije ZKJ in ZSMJ z utečeno shemo povezovanja v višje nivoje.
Edina sprememba bi bila ta, da se na nekaterih sestankih ne bi go-
vorilo le srbohrvatsko ampak tudi v drugih jezikih. To dejstvo pa ne
bi smelo motiti jugoslovanske naravnosti programov obeh DPO, ra-
zen pri tistih, ki pojem jugoslovanstva povezujejo z enim jezikom
(srbohrvatskim) ali celo enim narodom.
4.2.6.	Ustavna vloga JLA ostaja nespremenjena
Iz doslej navedenega je razvidno, da za uveljavitev predlaganega na-
čina popolnjenja enot in uvedbe enakopravnosti jezikov v JLA ni po-
trebno spremeniti nobeno izmed načel, ki normativno in praktično
zagotavljajo, da je JLA skupna in enotna oborožena sila vseh narodov
in narodnosti v SFRJ. Nobena pristojnost s tem ne bi bila prenesena
s federacije niti na republike in pokrajini niti na Teritorialno ob-
rambo. Vojašnice v vseh mestih (večina ima večje posadke od čete)
bi imele večnacionalno sestavo vojaštva. Prav toliko obveznikov kot
sedaj bi lahko služilo vojaški rok izven svoje republike. Ena osnovnih
pravic vsakega naroda do uporabe materinega jezika v javnosti pa bi
bila kljub temu spoštovana.
4.2.7.	Vsak strah je odveč
Enakopravnost jezikov narodov in narodnosti v SFRJ oziroma vsi po-
goji, ki so potrebni za njeno uresničitev ne terjajo torej nobenih
»slovenskih« in »albanskih« polkov, ki so jih kot veliko strahoto sli-
kali nekateri dušebrižniki kvazijugoslovanstva v dosedanjih posku-
sih razprave, niti Vjesnikove »etnično čiste JLA«, niti »nacionalnih«
20
in »republiških« armad, ki jih kot etikete namesto argumentov se-
jejo »nepoučeni« kongresniki in nekateri odgovorni za tovrstne zadeve.
4.3. Sprememba ustave SFRJ
Konec julija 1986 smo lahko prebrali v dnevnem časopisju, da je kon-
ferenca SZDL Jugoslavije predlagala predsedstvu SFRJ, naj le ta
določi člene ustave, ki so godni za spremembe in naj potem le-te da
v razpravo. Razprava bo torej samo o členih, ki jih bo izbralo pred-
sedstvo SFRJ. Ne glede na čudne občutke ob takšni »demokratični«
razpravi vendarle predlagamo predsedstvu SFRJ, da kot člen, goden
za dopolnilo in spremembe, določi tudi 243. člen ustave SFRJ, ki go-
vori o enakopravnosti jezikov v OS.
Predlagamo, da predsedstvo predlaga, da se drugi odstavek 243. čle-
na enostavno črta in da ostane samo prvi odstavek, ki se glasi: V
oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije se v
skladu z ustavo SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov narodov in
narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav.
Ustrezno temu predlagamo delegatom za zvezni zbor skupščine SFRJ,
da v skladu s prejšnjim predlogom zadolžijo ZIS za pripravo spre-
membe 98. člena zakona o splošni ljudski obrambi, v katerem naj se
opredeli splošni kriterij za popolnjevanje osnovnih enot JLA, kot smo
ga razdelali v točki 4.2. V zakonu o vojaški obveznosti in raznih pod-
zakonskih aktih naj se podrobneje razdela splošni kriterij za popolnje-
vanje enot, njihovo razmestitev, merila za razporejanje starešin (ki
bi se lahko razporejali po enotah tudi ne glede na nacionalno pri-
padnost) itd.
5. Sklep
Po opravljenih ustavnih, zakonskih in administrativnih spremembah
ali še prej bi bilo treba dopolniti učne načrte vojaških šol in aka-
demij, v katere bi se uvedli jeziki vseh narodov in narodnosti. Za
vsakega starešino naj bi bilo obvezno poznavanje vsaj treh jezikov,
ki se govorijo v Jugoslaviji. Vse naštete in druge nujno potrebne
spremembe v administraciji, formacijah in praksi bi bilo možno opra-
viti v relativno kratkem času, najkasneje v dveh letih, če bi obstajal
zadosten pritisk javnosti ter politična volja, ki bi mu sledila.
V najkrajšem času je možno izdelati temeljito analizo naših izkušenj
iz časov NOB, pa tudi analizo izkušenj uporabe več jezikov v isti
armadi, npr. švicarski, indijski ali finski. Zadolžiti je treba pristoj-
ne vojaške organe, da natančneje ocenijo vse potrebne spremembe,
ki bi jih normativno in v praksi terjala enakopravnost jezikov na-
rodov in narodnosti v OS ter analizo predložijo skupščini in javno-
sti. Razprava o vseh teh analizah naj spremlja razpravo o ustavnih
spremembah, ki bo tako vsaj glede člena 243 močno argumentirana.
21
Ob tem naj opozorim, da so nekatere organizacijske spremembe v
smislu enonarodnostnega popolnjenja osnovnih enot potrebne tudi za
izvajanje sedaj veljavnih ustavnih določil, kajti razen poveljevanja
in vojaškega pouka bi moralo ostalo življenje v kasarnah potekati
v jezikih narodov in narodnosti, kar pa se v praksi ne dogaja. Ena-
kopravnosti ni niti tam, kjer jo ustava izrecno zagotavlja in kaže, da
se ne zavedamo krepke resnice, ki jo je opisal že Avšič, ko je dejal,
da: »JLA ne more drugače vzgojiti prepričanja in miselnosti svojih
vojakov o enakosti narodov in narodnosti kot samo tako, da ona to
enakost dejansko vpelje, da se ravna po tem principu, a ne da o brat-
stvu razlaga in govori a dejansko drugače ravna.«15
Vsi narodi in narodnosti v Jugoslaviji morajo videti v JLA brani-
teljico tako svojih nacionalnih kot razrednih interesov. JLA mora
biti v funkciji obrambe ne samo tistega, kar je vsem skupno, temveč
tudi tistega, kar je posebna vrednost samo posameznega naroda in
narodnosti. To izhaja iz ustavnega položaja JLA, na katerega se nje-
ni predstavniki tako radi sklicujejo. To pa pomeni, da JLA ni ne na-
cionalna ne nadnacionalna, temveč večnacionalna institucija, v službi
vsakega naroda in narodnosti in vseh skupaj, kar pa je nemogoče
uresničevati v praksi, če si pripadniki jugoslovanskih narodov in na-
rodnosti v njej niso enakopravni tudi v jeziku in pisavi. »Bistvo
enotnosti ni v enem jeziku, bistvo je v enotnosti volje za obstojem
države.«16
15 Jaka Avšič, pismo Zvezni ustavni komisiji, str. 21. Izvirnik se nahaja pri
tov. Tonetu Kebetu, kopija v arhivu ČKZ.
14 Isto, str. 15.
22
Zvezna skupščina
Zvezna ustavna komisija
Jaka Avšič
generalpodpukovnik u penz.
Aškerčeva 17, Ljubljana
22. julija 1973
Zajednička komisija svih veča za ustavna pitanja —
Redakciona komisija
Prejel sem Vaš načrt obrazloženja Načrta ustava SFRJ od 11. 5. 1973.
in sicer Glavo VI. — Narodna odbrana.
Izjavljam Vam, da se nikakor ni mogoče strinjati z Vašim tekstom
točka 6. na str. 2. in 3. On ne razlaga ustavni tekst, ampak ga spremi-
nja in potvarja. Na kraju tega spisa je tekst kako naj se glasi obraz-
ložitev, da bo verno tolmačila ustavno določilo.
I.
Splošni okvir jezikovnih okoliščin.
1. Predsednik Republike tovariš Josip Broz Tito je v svojih izjavah,
posebno v zadnjem času, naglaševal, da je treba upoštevati in spošto-
vati POSEBNOSTI narodov in narodnosti. Znano je, da je med etnič-
nimi razlikami ljudi najobčutljivejše za vsakega posameznika prav
družbeno priznanje njegovega maternega jezika. Razgledanemu člo-
veku v družbenih vprašanjih je razumljivo, da je z negiranjem neke-
ga jezika vršena občutna krivica dotičnemu narodu oziroma narod-
nosti. Kot posledica ustavno predpisane rabe same enega jezika nasta-
jajo privilegiji za člane enega naroda in zapostavljanje drugih naro-
dov. Nepriznavanje etničnih posebnosti ustvarja nezadovoljne ljudi
23
in zato direktno ogroža enotnost in bratstvo naših narodov in narod-
nosti.
2.	V slučaju JLA pada največje obremenjevanje zaradi neznanja ali
slabega znanja srbskega jezika na delavski razred manj številčnih
in zapostavljenih narodnosti. Zaradi večjega pritiska na tiste ljudi,
ki so manj izobraženi a bolj obremenjeni, je prav za prav ta tegoba
razrednega pomena in razredno vprašanje. Obremenitev delavcev na
obveznem odsluženju vojaškega roka s še enim dodatnim znanjem
jezika, ki ga sicer ne obvlada dobro ali pa sploh ne, saj ga do vstopa
v armado ni uporabljal, je čisto odveč in nepotrebno. Brez večjih
težav je možno organizirati komuniciranje na njihovih jezikih. To
pa ne dopuščajo in ko tak delavec stopi v kasarno v vojaško enoto
se znajde zapostavljenega nasproti vsem tistim njegovim kolegom, ki
obvladajo armadni jezik. Vojaške oblasti pa priznavajo edino tega,
vse njegove starešine govorijo samo srbski jezik, katerega pravilom
in miselnosti se mora odslej skušati prilagajati. To mu ni lahka naloga
in spremlja ga ves čas služenja vsepovsod. Njegova služba je težja ir
njegov napredek zaviran.
3.	JLA je skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti. Skup
nost ni nastala z namenom in željo asimiliranja in odnarodovanja
in tudi ne, da bi nepotrebno obremenjevala posameznike, ko pa bi
se lahko uredilo, da bi govoril in mislil v materinščini. Plemenita
naloga skupnosti je, čim bolj zadovoljiti vse narode in narodnosti, ki
so se z osvoboditvijo združili. Ne bi jim smela nalagati nove nepo-
trebne jezikovne težave, ko pa ima že sicer dosti učenja. Odsluženje
vojaškega roka mora biti enako težko za vse, za vsakega posameznika
ne glede na njegov jezik in narodnost. Sedanja organiziranost voja-
kov v JLA ni odsev, ne reflektira jugoslovanske stvarnosti, kot to
nekateri vztrajno sugerirajo, da bi opravičili krivični predpis. Narodi
in narodnosti ne živijo namreč pomešani med seboj na teritoriji Ju-
goslavije, ampak so teritorijalno ločeni po svojih etnično homogenih
republikah tako, da jim je omogočena lastna kultura, jeziki in na-
rodnostne posebnosti. Razlike so. Nekateri so zaradi zgodovinskih pre-
ganjanj manj razprostranjen in naravno je, da se razlikujejo med
seboj zaradi specifičnih etničnih posebnosti, s pomočjo katerih so se
ohranili in obdržali kot družbena skupnost in narod vkljub sovraž-
nim naklepom preteklosti.
Gre za zgodovinsko odpravo krivice, ki jo izvaja administracija armad-
nega vrha že od konca prve svetovne vojne, pa vse do danes, s pre-
kinitvijo med Narodno osvobodilno vojno. Svobodno združitev in
priključitev jugoslovanskih narodov in narodnosti je vojaška admi-
nistracija pojmovala in izvajala kot prisilno priključitev podložnikov,
kot teritorijalno zasedbo, a ne osvoboditev — skoraj analogno impe-
rialistični osvajalni politiki v kolonijalnih deželah, priznavajoč samo
jezik enega naroda. Jezikovno restrikcijo učinjeno vojakom v armadi,
ki je državna institucija, tolmačijo kot ravnanje s katerim država
izraža svojo nenaklonjenost zoper nekatere narode in narodnosti, zoper
24
narodno zavest ljudi. V zelo občutljivi sferi občečloveških pravic na
jezikovnem področju, JLA prizna pravico eksistence samo enemu na-
rodu, kot da se od časov Kraljevine Srbije v državi ni ničesar novega
zgodilo. Za tiste čase je bila povsem naravna raba samo enega jezika.
Od tedaj armada še nikakor ni akseptirala la fakt priključitve novih
narodov in celo tudi ne njihove afirmacije v NOB. V mononacionalni
državi raba enega jezika ni povzročala nobenih privilegijev, ker so
vsi državljani bili istega jezika, tako tisti v armadi kot drugi izven
armade. Jezik je subjekt kulture in literature, razvijala ga je admi-
nistracija države, armada in je bil v civilni splošni rabi. Vsi državljani
so imeli isti jezik. Ko pa je prišlo do nastanka Jugoslavije je prišlo
do jezikovne in narodnostne pestrosti. Diferencijacije (privilegije in
zapostavljanja) na medetničnem področju preje niso mogle nastajati,
ker ni bilo v državi drugih narodov zaradi katerih bi lahko nastajale
jezikovne privilegije in težave. Čim je v eni državi več popolnoma
formiranih narodov oziroma več etničnih družbenih skupin s svojimi
posebnostmi, je treba z njimi dobrohotno računati, saj so pomemben
^olitični in gospodarski faktor. Za narode je značilno, da imajo v
vni zgodovini začeto, v ljudeh zakoreninjeno in živo razvijajočo se
ulturo na lastnem jeziku, ki je nosilec, neodtujivi oblikovalec in va-
uh naroda. Oblikovanje jezika je osnovni pogoj oblikovanja naroda
in razvoja ljudi. On je tisti medij, katalizator, tista materijalna in
duhovna posebnost naroda in njegovih ljudi, s katero stoji in pada
narodni organizem. Na jezik so pripete druge narodne posebnosti,
kot so posebna zgodovinska tradicija, svoja mentaliteta, volja za na-
rodni obstoj, za delo, za obrambo, zavest za skupnost, kultura z lite-
raturo, narodne institucije itd.
Vse te posebnosti delujejo kohezivno na dotični narod. Ne moremo
pričakovati zato, da bi ob priključitvi v skupnost narodov, ljudje od-
vrgli zavest, ki jih veže na svoj narod in še celo jezik preprosto, ker
je to neizvedljivo. Skupnost je federacija, ona ni narodni subjekt.
Čustva ljudi so privezana za dobrine svojega naroda, za kulturo, za
jezik, občutek varnosti. Federacija ni narod in je za občutek ljudi
»■vakuum«. Ljudje se na federacijo vežejo skozi narod a ne neposred-
no. Zato je administrativni, nasilni odvzem jezikov v armadi nega-
tiven. Ni neposrednih pogojev za globoko intimno narodnostno »zavest
da bi se ljudje mogli direktno vezati na federacijo«. So pa posredne
vezi skozi ali s posredovanjem narodov.
Skupnostna državna homogenost ima drugačno vsebino, se razlikuje
od tiste, ki se razvije v enem samem narodu v eni enonarodni državi
vključno z voljo za odbrambo v njegovi državljanovi oziroma njeni
državni armadi. Homogenost v večnacionalni državi moremo in mo-
ramo pridobiti ampak na drug način. Nujno je, da se narodi z raz-
ličnimi in konstantnimi posebnostmi razvijajo paralelno. Odnose med
narodi je nujno pravilno urejati seveda morajo biti mednacionalni
a ne asimilacija. Socialistična ideologija jasno zahteva in moderni
dosežki znanosti potrjujejo, da je urejanje mednacionalnih odnosov
možno samo na bazi enakopravnih pravic. Naša Narodno osvobodilna
25
vojna in revolucija s Titom na čelu in Oktobrska revolucija z Leni-
nom na čelu so eklatantni afirmatorji tega socialističnega načela.
Dosegali so uspehe prav za prav sposobnosti, znanja in umetnosti
paralelnega razvijanja posebnosti vseh narodov in narodnosti. Brez
tega ne bi bilo naše države. Posebnosti morajo biti neokrnjeno na-
daljevani.
Ce bi v mednacionalnih odnosih nadaljevali po poti, ki jo je ubrala
armada, bi bili v teh odnosih narodov permanentni konflikti v vseh
tistih zadevah, ki so osnovne gibalne sile civilizacijskega in kultur-
nega razvoja narodov in narodnosti. Subjekti, na katere padajo bre-
mena in krivice, so posamezniki, ki so nosilci njihovih narodnostnih
posebnosti.
Življenje v armadi je značilno po tem, da je grajeno na splošni vojni
obveznosti, in zato ni in ne more biti separirano od ljudstev, (v stari
državi je bila ali ne od enega srbskega) kot so n.pr. bile nekdaj pro-
fesionalne najemniške vojske v takratnih razmerah. Politika je dolžna,
da s širšega vidika določi armadi notranje narodnostne odnošaje. Ona
bolje vidi preteklost, sedanjost in prihodnost kakor pa vojaški pro-
fesionalci. Ce je v državni instituciji prisoten jezikovni privilegij,
je to neizogibno stimulacija za medsebojno izživljanje in nasproto-
vanja nacionalizmov, (o socializmu in pravični ureditvi narodnostnih
posebnosti v njem — glej Milica Kacin — Wohins knjigo: Primorski
Slovenci pod italijansko zasedbo leta 1918—21. Mariborski tisk 1972.
str. 259, 260, 265, 268, 271, 272. itd). Upiranje zoper raznarodovanje
za ohranitev svojega narodnostnega obstoja (glej n.pr. Slavistična re-
vija leta 1973. štev. 2. Obzorja Maribor str. 150, 157, 171, 173, 176,
177, 178, itd.). Boj zoper poučevanje Slovencev v tujem jeziku je
star 200 let in več (France Ostanek (Ob dvestoletnici slovenskih šol-
skih tiskov. Tisk Učne delavnice Ljubljana, Bežigrad 8.). Boj za manj-
šinske pravice Slovencev zunaj naše države trpi zaradi jezikovne re-
dukcije lastne JLA v domači državi.
Patriotizem vojakov narodov in narodnosti mora izhajati in biti
usmerjen v ljubezni in privrženosti za živo stvarnost državne skup-
nosti, ne samo iz enega naroda za en narod ampak za vse narode.
To pomeni, da mora vsak posamezni vojak biti globoko prizadet in
zavestno zaskrbljen za naš politični in socialni sistem. Ta sistem, tudi
armadni, pa mora odgovarjati tudi vojakovim interesom, ki niso samo
interesi enega (srbskega) naroda kot je to bilo nekdaj. Mora biti
prepričan, da je država enako pravična za njegov narod kot za druge,
in zaupati da je skupnosti, pa tudi vodstvu armade, starešinstvu enako
drag in enako obravnavan vsak pripadnik katerekoli narodnosti. On
ne more biti ravnodušen če armada na privilegiran način upošteva
samo razvoj in rast enega naroda oziroma ljudi enega naroda.
JLA je skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti ampak ta
skupnost ne more pomeniti, da bi se morali vsi podrediti enemu je-
ziku, nasprotno, skupnost mora zadovoljiti narode in narodnosti, da
26
bi jih zadržale v skupnosti, krepila narode in skupnost — da bi vse
ljudstvo napravila za »porstovoljce« kakor je bilo v NOB. Ne sme
nalagati ljudem nove nepotrebne težave. Odsluženje roka mora biti
enako težko in enako pravično za vse.
5. Raba samo enega jezika ni upravičena ker se noben od nasprotnih
razlogov ni obdržal češ: (ni sposobnega vojaškega izrazoslovja; več
jezikov bi razdiralo enotnost države in armade; enotnost operacije
zahteva en jezik da bi vsak vojak razumel poveljevanje; tehnično iz-
razoslovje prepleta celotno armado in to morajo vsi znati; narodi
niso zanesljivi če niso vojaki pomešani med seboj v vsaki tudi naj-
manjši vojaški enoti; nimamo dovolj oficirjev, ki bi rodovno pripa-
dali pojedinim narodom in narodnostim; socialistični internacionali-
zem zahteva poveljevanje, poučevanje in znanje enega skupnega
jezika; vojaki se morajo upoznati s celo Jugoslavijo; enotna usvojitev
stare srbske tradicije je najboljša garancija za enotnost države; treba
je, čeprav nasilno, stvoriti en narod tako kakor v armadi sedaj teče).
Ničesar od tega ne dokazuje nujnosti, da bi sploh zaradi kakršnihkoli
vojaških moralnih ali tehnično-operacijskih potreb ali izvajanj kakšnih
drugih vojaških nalog vključno z notranjo varnostjo, ne morali ljudi
poučevati v materinščini. Nasprotno pa kljub temu sedanjo jugoslo-
vansko prakso zagovarjajo s stališča in vidika predpostavke, da je
samo en narod zanesljiv in državotvoren, a vsi drugi, da so bolj ali
manj nezanesljivi in jih je treba stalno nadzorovati. To nezaupanje
naj bi torej le popravili s formiranjem ene nacije (z raznarodovanjem
naj bi torej odpravili jezikovne razlike narodov in narodnosti). Takšna
nakana in metoda, kadar pride do njene manifestacije v praksi, ne-
izbežno psihološko deluje na pripadnike zapostavljenih narodov in
narodnosti in ima svoje globoke politične posledice, znane že iz zgo-
dovine teh narodov. Objektivno je takšen postopek z jezikovno po-
mešanimi rekruti zaradi privilegiranja enih, škodljiv za bratko so-
sožitje jugoslovanskih narodov. Naziranje o nezanesljivosti je v
preteklosti šlo tako daleč, da hegemonistična politika n.pr. makedon-
skega naroda niti priznavala ni. Makedoncem je onemogočila vsako
manifestacijo osnovnih človeških pravic, zatrla je celo samo ime Ma-
kedonec, narodno kulturo in posebnosti, ki ta narod razlikujejo od
Srbov in drugih narodov. Drugi nesrbski narodi in narodnosti so bili
deležni manj drastičnega postopanja, lahko bi rekli na daljšo dobo
izračunanega raznarodovanja. Najbolj sistematično in vztrajno je v
tem smislu izvajana v armadi restrikcija jezikov vseh drugih narodov
in narodnosti. Naravno, da je takšna politika morala peljati v ne-
zadovoljstvo in s tem tudi v nezanesljivost. Zato jo je treba spre-
meniti na bolje s spoznanjem njihovih posebnosti. S tem bi naradno
rastlo bratstvo in enotnost. Kako je bilo to napačna in škodljiva po-
litika je pokazalo 1941. leto, ko je nastalo povsem neprčakovano
totalno razsulo armade. Nasprotno pa je s priznavanjem narodnih
pravic, med katerimi naravno popolno priznanje rabe jezikov v arma-
di in administraciji, je uspela politika NOBJ. Dosegla je brez prisile
vzorno in trdno jedinstvo narodov in narodnosti.
27
II.
Načrt OBRAZLOŽENJA meri nazaj v asimilacijo
1.	Usodna napaka bi bila če bi tekst Zvezne ustave člen 221, odstavek
drugi tolmačili tako kot ga sedaj tolmači Načrt obrazloženja Načrta
Zvezna ustava namreč da se »komandovanje in obuka u JNA može
vršiti na jednom od jezika naroda Jugoslavije«, (str. 2. točka 6. drugi
stav Načrta Obrazloženja). S takšnim decidiranim odlokom načrt
spreminja smisel Ustavnega teksta. V ustavi je namreč v tem odgo-
varjajočem drugem odstavku 221. člena postavljena vejica a ne pika
— kar pomeni, da stavek ni dokončan. V nadaljevanju tega stavka
izza vejice pravi: »v njenih delih pa jeziki narodov in narodnosti«.
Torej je treba razumeti: hkrati, ko se lahko uporablja en jezik, se
v delih uporabljajo jeziki drugih narodov in narodnosti. V praksi
JLA mora torej biti spoštovano načelo enakopravnosti jezikov na tak
način kakor to predpisuje celoten stavek. Novinci regruti se morajo
temu določilu prilagojeno organizirati, drugače kakor to delajo sedaj
in sicer razporejati jih morajo v narodnostno homogenih osnovnih
četah (»nacionalno jezički homogenih jedinicah« str. 2. pri dnu posled-
nja vrsta). V takšnih homogenih delih armade naj se torej poučuje
v jezikih vojakov. V štabih večjih enot se hkrati uporablja samo
en jezik, kar bi zadovoljevalo prvo polovico tega celega sestavljene-
ga stavka.
Takšna praksa bi reflektirala realno stanje Federacije narodov in
narodnosti. V moderni armadi razlikujemo namreč dve obliki (dve
vrsti, dva načina) poveljevanja. V osnovnih enotah poveljujejo vo-
jakom neposredno njihovi komandirji in vodniki v njihovih jezikih,
torej poveljujejo in poučujejo v materinščinah vojakov govorno tete
a tete, a v višjih štabih bi se hkrati lahko poveljevalo v enem jeziku.
Značilnost poveljevanja v višjih štabih je v tem, da se vrši pismeno,
da je način poveljevanja administrativni — medtem ko se v osnov-
nih enotah vrši govorno, v neposredni konfrontaciji med oficirjem
(podoficirjem) in vojakom. Ne bi bilo človeško humano, če bi zahtevali
od vseh vojakov nesrbske narodnosti, da bi morali razumeti in znati
srbski, vsaj ne miselno popolno obvladati, kakor je potrebno za
dobro razumevanje teorije abstraktnega znanja. Veliko olajšanje bo
za vojake, ko bo v osnovnih enotah nasproti vojakom izpolnjevano
načelo enakopravnosti jezikov. Osnovno civilizacijsko in socialistično
pravilo je, da se spoštuje državljanske jezikovne posebnosti in ko-
municira z ljudmi na njihovih maternjih jezikih. Ni enakosti po-
stopka, če morajo razni vojaki govoriti en srbski jezik, enakost je,
če jim omogočimo, da govorijo vsak svoj jezik.
2.	Obrazložitev Ustave izgleda, hoče biti kot njen aneks, in kakor je
napisana sedaj, spreminja samo bistvo Ustavnega določila. Spreminja
samo bistvo rabe jugoslovanskih jezikov v JLA. Kar je v enem sa-
mem stavku in torej v miselni zvezi konteksta povedano skupaj, bi
se moralo tako tudi v praksi hkratno izvajati po večjih združenih
28
enotah in osnovnih enotah tako, da bi v nekaterih enotah osnovnega
ranga (najnižjega ranga) prišlo do obvezne rabe nesrbskih jezikov.
Obrazložitev, ki jo imamo pred seboj niti tega ne dopušča. Ustava
določa kombinacijo jezikovnih rab; Obrazložitev nasprotno, odstranju-
je vsako partnerstvo tako, da ostane goli enotni jezik, ne glede na
porazne posledice. Iz celotne ustavne stavčne kombinacije nesmiselno
iztrga drugi del stavka, ga loči in obravnava prvi del samostojno.
Tako doseže spremenjen in napačen pomen besed in celega stavka.
S tem vrača nazaj v nasprotno smer predvideni napredni razvoj JLA,
ki je postavljen v ustavnih temeljnih načelih. Takšno vračanje bi
bilo ogromnega negativnega pomena za odnošaje med jugoslovanski-
mi narodi in narodnostmi. Neenako tretiranje vojakov povzroča ne-
nehno nastajanje in konfrontacije nacionalizmov. Lahko rečemo, da
bi še samo takšno spreminjanje smisla ustavnega teksta izzvalo sumnje
na prisotnost starega razdiralnega državnega nacionalizma, toliko bolj
ker se ve kateremu narodu bi ugajale privilegije vojakov v JLA.
3.	Kakšna praksa odgovarja socialistični miselnosti v socialističnih
mednacionalnih odnosih? Praksa samo enega jezika v tako važni veji
državne dejavnosti kakor je JLA potegne s seboj še razne dodatne
administrativne posege na drugih področjih v smislu enojezičnosti
povsod tam, kjer ima armada stike. Isto neenakopravnostno prakso
prenašajo odsluženi državljani na civilni jezikovni sektor v družbo
in tam navajeni na armadni jezik a pri pomanjkanju znanja besed
svojega jezika, ker teh niso pridobili, delujejo jezikovnostno agresiv-
no, kar odtujuje armado od ljudstva, ki mu jezik materinščine pred-
stavlja duhovno vrednost. V konsekvenci je praksa in propagiranje
rabe samo enega jezika v JLA izraz zatiranja narodnih čustev drugih
(nesrbskih) narodov; medtem ko proti narodni zainteresiranosti enega
izbranega naroda ni ugovora, ker na njegovo ohranitveno miselnost
deluje pozitivno. Takšno jezikovno tlačenje čustev pripadnosti svo-
jemu narodu in skrbi za njegov obstoj ni mogoče razložiti kot so-
cialistično. Institucionalno izgleda kot svojevrstna metoda delovanja,
a ker spominja na metode, ki so jih uporabljali pri vojaških zasedbah
tujih teritorijev, je v očeh tega naroda občutek kakor da ga armada
drži za narodno manjšino nasproti onemu drugemu privilegiranemu
narodu. Vojak je v armadni rabi tujega jezika podrejen s sredstvi
državne prisile, pod pretnjo zakonskih kazni v armadi in je zato na-
sprotje med privilegiranimi in zapostavljenimi vojaki še bolj drastično
kar celo evocira spomine na fašistično dobo.
4.	Ali je to birokratski način po katerem bi prišlo do napačne razlage
ustavnega določila?
Ce imate u vidu tekst celega stavka iz Zvezne ustave (člen 221. od-
stavek 2.) potem je lahko razumljivo, da je že sama obrazložitev
razlagana ločeno v dveh razdvojenih stavkih, iztrganih iz celote,
napačno prikrojena in brez zveze med seboj. Tista zveza, ki se na-
naša na oba dela enega skupnega stavka in ki daje pravi smisel
29
skupnega izvajanja tega določila, pa je izpuščena. Ko so nam potem
predstavljena ločeno dva novo nastala stavka, sta napravljena tako
da dobi vsak drugačno vrednost; eden imperativno drugi kondicio-
nalno, tako izgubita skupno povezavo, ki zahteva, da se morata iz-
vajati oba enako obvezno. Kakor se izvaja eden tako se mora izvajati
drugi. Tako je torej v biroju napravljen na papirju navidez mali
prekršek na birokratski način v sintaksi stavka. Prenešeno v prakso
pa je od ogromnega pomena za državo in za ljudi, za vojake izvajalce.
Zaradi lažjega razumevanja si zamislimo, če bi v stavek Zvezne usta-
ve izza vejice postavili n.pr. besedico »hkrati«, ne bi prav nič spre-
menili smiselne vsebine stavka. Nasprotno pa spremenimo smisel če
razdvojimo ta sestavljeni stavek na dva samostojna dela in n.pr. po-
stavimo namesto vejice piko, kar sedaj lahko vsak stavek drugače,
po svoje, razlagamo in jih stavljamo v različne pogoje.
Tako je narejeno v Načrtu Obrazloženja. Ustavna določba je tako
obrnjena, da je vsa veljava dana prvemu delu stavka tako, da velja
za celo armado, na splošno brez izjeme, da se vrši pouk in poveljeva-
nje samo v jeziku enega naroda tako tudi v delih armade, v katerih
bi po ustavi morali veljati jeziki (plural). S tem se armada vrača
nazaj v stari sistem, ki podpira hegemonijo, monolingvistični sistem
s totalno negacijo manjših narodov in narodnosti. Ponovno bodo ljudje
padli nazaj in se znašli v dobi ko še ni bilo rešeno nacionalno
vprašanje oziroma ko je rešeno tako kakor ga rešujejo v koloni-
jalnem sistemu.
Načrt obrazložitve napravi takšno nazadnjaško stanje v armadi s tem
ko vsebino drugega dela stavka razrahlja z besedami: »Medjutim do-
zvoljava mogućnost« in se pri tem oslanja na bodoči Zakon o narodni
obrambi in njegove pogoje, ki kakor je slutiti ne bo uvedel rabe
jezikov in narodnosti. Takšno skeptično predvidevanje se oslanja na
sam fakt napačne Obrazložitve ustavnega določila in na to ker pri
prvem delu stavka pogojev Zakona sploh ne omenja, čeprav se ustav-
no določilo sklicuje na Zakon hkrati za oba načina poveljevanja.
Ustavni tekst zahteva, da Zakon o narodni obrambi obdela celotni
sistem jezikovne rabe tako tisti del ki predvideva rabo enega jezika
kakor tudi tisti ki je predviden za rabo jezikov narodov in narod-
nosti v delih armade. Naravno, da iz teksta izhaja, da je treba z
rabo njihovih jezikov zadovoljiti pripadnike narodov in narodnosti.
Iz tega izhaja, da je treba uporabiti takšen sistem, ki bo to storil.
Na srečo se da to vprašanje idealno in zelo enostavno urediti
s pomočjo pravilnega in namenu prilagojenega razporejanja regrutov
po narodnostnem principu (razrez regrutov). Na tak način bi na-
stale »nacionalno jezički homogene« osnovne enote. Ta izraz uporablja
Načrt Obrazloženja na str. 2. pri dnu, samo da takšno razporejanje
s pogoji, ki jih bo zakon določil (Načrt ustava medjutim dozvoljava
mogućnost...). Tale izraz pomeni nekaj čisto drugega, kakor pa je
rečeno v ustavi, ko govori o poveljevanju in poučevanju na enem
jeziku. Armada je dolžna rabo jezikov prilagoditi ustavnemu določilu
30
v celoti. Da bi to mogla je dolžna osvojiti takšen način formiranja
vojaških enot, ki bodo omogočale poučevanje in poveljevanje v ma-
terinščinah vojakov. S tem bo šele moglo priti do jezikovne enako-
pravnosti in s tem tudi do enakopravnosti in enakega postopanja
z vojaki vseh narodov in narodnosti.
Svoje krivo tolmačenje ustavnega predpisa hoče Obrazloženje potrditi
in zavarovati z zaključnim stavkom v zadnjem tretjem odstavku 6.
točke, ko pravi: »Ovakav ustavni princip ustvari predstavlja potvrdu
dosadašnje prakse u izgradnji JNA«. Takšna obrazložitev pomeni po-
polno negacijo prvega odstavka 221. člena Osnutka ustave Sociali-
stične federativne republike Jugoslavije in temeljev njenega družbe-
no političnega sistema.
5. Kakšne so nadaljnje družbene posledice potvorbe
ustavnega določila?
Dovoljevanje možnosti da JLA nadaljuje upeljano prakso rabe samo
enega jezika v celi armadi za vse vojake, ne glede na to, da bi morala
v delih armade poučevati in poveljevati v materinščinah, močno pri-
zadeva človeške pravice narodov in narodnosti, njihovo prebivalstvo,
saj jim s tem onemogoča polnopravno vključevanje v odbrambo svoje
domovine. S tem takorekoč razglaša en jezik ponovno za državni
jezik in vse druge degradira v drugo neenakopravnostno stopnjo; v
nepomembnost. Armada je oborožena sila ljudstva. Orožje jo dela
namreč za eksistenčno važno ustanovo, ki zaradi svoje vseobsežnosti
in moči močno vpliva tudi na izvenarmadno življenje v državi. Lahko
je razumeti, da njena neenakopravna usmerjenost škodljivo deluje z
omalovaževanjem na manjše narode in narodnosti. Ne samo to, za
njo sedaj takorekoč ne eksistirajo. Razglašanje pravice samo enega
jezika in naroda spravlja v nič razglasitve enakopravnosti narodov
in narodnosti in to: v odločujočem centralnem jezgru, v upravno po-
litičnih institucijah, ki bi morale najbolj spoštovati enakopravnost
zaradi svoje naloge upravljanja, zbiranja in razdeljevanja sredstev. Z
zanemarjanjem materinščin ljudi zmanjšujemo samozavest in zavest
pripadnosti in solidarnosti njegovi jezikovni skupnosti, s tem nje-
govemu narodu s pomočjo katerega je zavezan skupnosti narodov,
ki bi ga morala ščititi in mu dajati zaupanje in hrabrost borca. Zato
se z materinščinami ljudi ne more in ne sme razmetavati in podirati
narodne zavesti, ki je temelj skrbi vsake narodnostne skupnosti za
obstoj in ohranitev. Z odtujitvijo človekove zavesti o pripadnosti, ga
napravimo odtujenega in ko postane takšen nima več skrbi za skup-
nost, ne obveznosti; njegova vrednost, dragocenost za obrambo je
padla. Pada vse tisto kar imenujemo vojaška morala, kar pa nikakor
ni interes JLA. V naših razmerah ni človeka v katerem bi deloval
nek drugačen duhovni avtomatizem, če ga že ne mislimo razvred-
notiti in mu s tem odvzeti moralno vrednost. Pozitivnih osebnosti
ne potrebuje samo armada, tudi vsa družba, za dobro razvijanje
31
vsakršnjega napredka in tudi gospodarstva. Jezikovna službena vaba
ima torej velik vpliv. Ce bi še naprej vse prednosti priznavali samo
enemu narodu, bi spodkopavali temelje sožitja, voljo za obrambo
države bi ohromeli, pospeševali emigracijo in delili ljudi v katego-
rije raznih rangov, v privilegirane in zapostavljene, na zanesljive in
nezanesljive.
6. Kako delavski razred doživlja jezikovne krivice?
Velika večina ljudi v Jugoslaviji je rojenih v družinah, ki govorijo
en določeni jugoslovanski jezik in v njem vzgajajo svoje otroke.
To pokaže ljudsko štetje. Ljudje so torej enako trdno navezani na svoj
jezik in odvisni so od tega jezika ker jim je za življenje neobhodno
potreben. Prisiljeni so na čim večje spopolnjevanje v tem svojem
jeziku, da bi mogli, vsak zase doseči čim višjo sposobnost, večjo
izobrazbo, več znanja, kakor znanje, tako se tudi jezik razvija in
človek mora celo življenje skrbeti, da tudi v jezikovnem znanju ne
zaostaja. Potrebna je vse večja natančnost in spretnost izražanja v
svoji materinščini. To zahteva od posameznika dosti časa in naporov.
Toliko časa zahteva dobro znanje enega jezika kolikor zahteva mar-
sikatera stroka, profesija. Nekateri pa se nikakor ne morejo naučiti,
da bi se dobro izražali govorno ali pismeno, kakor zahteva znanje
in izražanje znanja stroka in torej zaostanejo.
Ljudje niso enako nadarjeni. Izobrazba je odvisna od nadarjenosti
(poleg drugih pogojev). Nekateri v jeziku dobro napredujejo, za druge
pa je prav težava pri učenju svojega jezika usodna, kar mu zavre
družbeni uspeh in dohodke. Za takšnega človeka je huda obsodba
če bi zahtevali od njega, da se mora naučiti še enega jezika. Ta naloga
ga popolnoma zlomi.
Na znanju jezika in sposobnosti izražanja v njem in še naprej v
znanju drugega ali več jezikov in zmožnostih uporabljati jih pasivno
ali aktivno, govorno ali pismeno, se ljudje močno diferencirajo. Njihov
položaj v družbi je močno pogojen od teh njihovih sposobnosti in
prizadevanj. Vsega tega se je treba dobro zavedati ko določamo lju-
dem rabo jezikov v JLA. Lahko tudi razumemo kako veliko krivico
napravimo novincu v armadi, če zahtevamo od njega znanje še enega
jezika, drugega jezika, ki pa ni njegova materinščina. Pri tem nikakor
ne smemo biti lahkomišljeni. Bolj upravičeno bi lahko jezikovno zna-
nje pričakovali od nekaterih inteligentnejših oficirjev, predstojnikov.
Zato moramo zastopati stališče da ljudi poučujejo in jim poveljujejo
v materinščinah. Malo težje je razumeti jezikovne težave rojakom
srbske narodnosti ker njim ne preti nadloga, da bi jih JLA prikrajšala
za njihovo materinščino. Vendar tudi njim etični, ideološki, humani
in kulturni razlogi nalagajo, da v tem vprašanju ne zavzamejo vul-
garnega, brutalnega, gospodovalnega in birokratskega stališča.
32
Ce hočemo pravilno presoditi odvzem pravice vojaku na njegovo
materinščino s stališča delavskega razreda, ne smemo imeti pred očmi
tistega manjšega števila jezikovno nadarjenih izobražencev, ki dobro
obvladajo dva in več jezikov in jim učna snov ne dela nobenih večjih
težav. Naša skrb mora biti in pogled obrnjen na tisto večino manj
nadarjenih, ki jim celo lastni jezik in izražanje v njem dela težave.
To je tisti del delavskega razreda, ki zasluži vso našo pažnjo pri
odločanju rabe jezikov. Ta je globoko zainteresiran za poučevanje
in poveljevanje v njegovi materinščini. On globoko občuti krivice
neenakopravnega ravnanja in mu ni težko razlikovati v čem je tukaj
pravica enakopravnosti. Lahko mu je tudi razumeti zakaj je potrebno
v delih armade uporabljati jezike narodov in narodnosti, a ne samo
en jezik za vse pripadnike raznih jezikov.
7. Kakšen pomen ima v Obrazloženju zapisani izraz, ki
pravi, da ustava utvrđuje: »da se u određenim sferama
delatnosti u JNA može odstupiti od načela
ravnopravnosti«?
Tega izraza v Ustavi ni in je v Obrazloženju na novo ustavljen.
On pomaga sestavljaveu, da bistvo določila prikaže spremenjeno.
»Sfera delatnosti« je nekaj zaokroženega, nekaj celotnega in ko se
bravcu ta celota utisne v spomin mu nadalje govori in sugerira samo
en jezik. Tako izgleda je lažje izpustiti in zanemariti ono kar bi
kvarilo celoto sfere, ki se zaradi tradicije lažje ujame z enim je-
zikom. Želi, da bi odstranil vsako misel na povezavo jezikov narodov
in narodnosti, ki pa se po ustavi morajo vključiti v poveljevanje
in poučevanje JLA. Ustava določa: »v delih JLA uporabo jezikov
narodov in narodnosti«. Ta del določila iz stavka ne smemo odstraniti
ker se očitno drži skupaj ter spada zato v isto sfero delovanja, t.j.
v poveljevanje in poučevanje. Določeno pa je, da jih vabijo v delih
armade in jih torej ne bi smeli tretirati pod drugačnimi, rekli bi,
strožjimi pogoji. Torej ustavni tekst ne dovoljuje odstopanja od na-
čela enakopravnosti jezikov kar v celi sferi delovanja JLA. Obrazlo-
žitev torej rabo jezikov napačno prikazuje.
Ni nujnosti odstopanja od enakopravne rabe jezikov, čeprav je bilo
v prejšnjih razlagah bivšega teksta drugače prikazovano, češ da je iz
tehničnih razlogov nemogoče izvajanje enakopravnosti jezikov v JLA.
Ta razlaga je pozneje opuščena. Le pri površnem pogledu na struk-
turo armade, ki mora vsebovati enotnost volje, bi mogoče komu iz-
gledalo, da je več jezikov nemogoče vklopiti v to organizacijo. De-
jansko to ne drži, bistvo enotnosti ni v enem jeziku, bistvo je v
enotnosti volje za obstojem države a da bi ta bila morajo vojaki
biti prepričani, da je država namenjena in posvečena obstoju in
ohranitvi narodov in narodnosti ter njihovemu socialističnemu na-
33
prednemu razvoju. Napredni razvoj ne zanika obstoja narodnostno
organizirane družbe. Brez posebnih težav je mogoče urediti pove-
ljevanje v raznih jezikih po posameznih enotah, če so te jezikovno
oziroma etnično homogeno organizirane. Prav zato ker vidijo perso-
nalizacijo individualizacije se bodo bolj zvesto borile za iste cilje
skupne ohranitve. Danes je v vseh modernih armadah prišlo do pre-
pričanja o potrebi narodnostnega zadovoljevanja.
V NOB smo imeli dele armade, ki so imele regionalno etnično ka-
rakteristiko v katerih so poveljevali in poučevali v jezikih narodov
in narodnosti. Bile so ne samo osnovne enote, čete in bataljoni,
baterije in divizioni, ampak tudi brigade, divizije, korpusi in Glavni
štabi narodov v katerih je od vrha do dole (dokumentirano z be-
sedami Vrhovnega komandanta) bilo poveljevanje in pouk v jeziku
dotičnega naroda. Največ brigad so sestavljale etnične homogenosti.
Razglašali so da »redna armada« v primerjavi s partizansko vojsko,
ne more prenesti več jezikov in to dokazovali s potrebo po večji
disciplini in udarnosti. Verjetno so se nekateri spominjali na nekdanje
jugoslovansko vojsko, ki se je v mirnem času obdajala z bajeslovnim
mitom o hrabrosti in nepremagljivosti, hoteč namigovati na kvaliteto
stare Srbske vojske iz I. svetovne vojne. Toda te kvalitete niso znali
gojiti ker v nacionalnem vprašanju niso znali najti prave poti vključ-
no s priznanjem in spoštovanjem narodov in njih jezikov v armadi.
Karakteristika kvalitete redne armade ni v tem, da prepove rabo
jezikov in narodnosti in dovoli samo en jezik. Nasprotno naj vodstvo,
kar se tiče narodnostnih pravic, posnema NOB, ki je vodila dejansko
prav takšne operacije, kakor jih vodi katerakoli armada, svoji obo-
rožitvi primerno, pa če ji damo naziv redna ali ne. In prav ta armada
NOB je zmagovala armade, ki so jih imenovali »redne«. JLA ima v
mirnem času možnosti in sredstva, da se višje in bolje organizira
a prav sedaj ima priložnost da dobro uredi mednacionalne odnose
vojakov, iz česar bi rezultirala večja moralna trdnost.
Jugoslovanski narodi imajo podobne jezike in so si sorodni kot južni
Slovani a pri tem imajo vsak svojo kulturo in narodne tradicije
približno enako razvito in na svetovno sodobni ravni. Iz zgodovin
sklepamo, da se bodo tudi za naprej upirali poskusom asimilacije.
Sorodnost ne more pri tem nič spremeniti, prej nasprotno, ker bio-
loška znanost še dobro pozna nagon sorodnostno agresivnost, ki se
upira asimilaciji. Treba je razumeti naš lastni novejši zgodovinski
razvoj. Zbliževanje, trdnost, solidarnost, enotnost in bratstvo je mo-
goče razvijati samo iz enakopravnostne baze naprej na interesni skup-
nosti vseh narodov in narodnosti tako da so stalno vsi narodi enako
spoštovani. Na tej Avnojski enakopravnosti je zavarovana prihodnost
in sedanjost Jugoslavije. Stara jugoslovanska armada (SHS) in država
je šla po drugi poti s hegemonijo srbskega naroda! Eden od sredstev
asimiliranja je bil en sam jezik v armadi. Napačno je bilo, da je tudi
naša armada diktirala en jezik, kar pa sedaj lahko popravi na korist
njene duhovne monolitnosti.
34
8.	Kakšna je zamisel Obrazloženja glede rabe jezikov
drugih narodov in narodnosti?
Najprej imamo razglašeno, da mora JLA rabiti samo en jezik tako
kakor to dela sedaj. Ker pa je očitno, da to ni prav, da ustava
drugače določa, preide na obravnavo drugih jezikov tako, da jih
skoraj popolnoma omalovaži in izloči iz prakse. Začenja se s stav-
kom: »medjutim dozvoljava mogućnost...«
V svojem tekstu Obrazloženje sicer predvideva možnost rabe tudi
drugega jezika, tistega ki se govori na določenem področju. No for-
muliran je s pogojenostjo zelo dvomljive uporabnosti. Spričo sedanje
prakse in miselnosti v armadnih krogih je skoraj brez upanja, da
bi lahko prišlo do izvršitve. Z določbo enega jezika se je tudi vnaprej
ogradilo in zavarovalo.
Ce bi ipak prišlo do realizacije, bi sicer pridobili na enakopravnosti,
kar je pozitivno, ne bi pa zadovoljevalo načela individualne enako-
pravnosti, kakor to zahteva Resolucija Socialistične zveze od 1967
leta, ki govori o jezikovnem urejanju v državnih organih Jugoslavije
in deklaracija priznavanja in izvajanja osnovnih človeških pravic,
med njimi je poučevanje v materinščini, kar zagovarjajo v Združenih
narodih in tudi neuvrščene države in kar je tudi vsebina izjave treh
komunističnih strank 1934 leta. Načelu enakopravnosti odgovarjajo
homogene osnovne vojaške enote ranga čete, podobno kot so osnovne
šole oziroma osemletke.
Očitno je, da se Obrazloženje izogiba izpolnitvi jezikovnega ustav-
nega določila, ki zahteva oboje, da se pri poveljevanju uporablja
lahko en jezik v JLA a v njenih delih pa jeziki narodov in narod-
nosti. Jasno je: deli armade so izvzeti rabe enega jezika in rezer-
virani za jezike narodov in narodnosti (vštevši srbski jezik). Izjema
od enakopravnosti jezikov torej en jezik ostane za komandovanje
v združenih enotah, njihovih štabih, torej tam kjer je iz vojaških
razlogov organizacijske narave resnično nujno. Nujno je zato, da
bi se izognili upočasnjenju operacij ali pa tam, kjer je zaradi malega
števila specialistov nujno združevanje vojakov raznih jezikov a ni
mogoče sestaviti homogene osnovne enote v kateri bi jim lahko nu-
dili pouk in poveljevanje v materinščini. Načelu enakopravnosti od-
govarja da ta »en jezik« ni imenovan. Seveda, sestavljanje vojakov
raznih jezikov v eno skupno enoto ne sme biti delano namenoma
t.j., da bi to samo sestavljanje bil izgovor zato, da bi se delalo z
vojaki na nematerinskih jezikih.
9.	Razlogi vojno organizacijske narave nastopijo takrat, kadar ni
mogoče zadovoljiti enakopravnosti jezikov in sicer zato, ker bi če bi
dali prednost enakopravnosti, zato trpela operativna sposobnost arma-
de. Drugih razlogov ni ki bi zahtevali združevanje v nehomogene
enote. Predpostavka, da je ta ali durgi narod nezanesljiv ne more niti
odgovarjati stvarnosti, še manj da bi zaradi nekaterih ljudi morali
35
odvzeti celemu narodu pravico na materinščino. Nezanesljivost se ne
more odpraviti z odvzemom osnovnih pravic.
Nasprotno. Dopuščamo, da je zaradi etničnega zanemarjanja prišlo
do tega, da so pojedinci postali sovražniki. Iz narodopisja in socio-
logije je znano, da so kratenja pravic te vrste zelo hude narave zato:
1) ker so v bližnji ali daljši povezavi z materijalno naravo oškodo-
vanja in 2) po tej poti pride celo do vojn. Iz obmejnih prask lahko
sklepamo da niso izključene celo med »socialističnimi« državami. Ta
ilustracija naj nam služi za spoznanje kako važna je pravilna ure-
ditev naših notranjih nacionalnih vprašanj. Nezadovoljneži in spe-
kulanti so povsod, ekstremisti tudi, preganjati jih je treba, ali mere
kot bi bile odvzem osnovnih pravic celemu narodu ali dopuščanje
neenakopravnosti, so krivice, ki podžiga nezadovoljstvo, ki je hrana
ekstremizmom. NOB je imela globoko zaupanje v narode in ker so
ljudje to občutili se je ljudstvo še bolj oklepalo vodstva in mu z
ljubeznijo vračalo zaupanje.
Mnenje, da je ljudem koristno če zahtevamo, da se en bloc vsi na-
učijo drugega jezika, je neljudska, napačna, nasilna praksa. Tako
mislijo in delajo tudi kolonij alisti in fašisti, pa jih socialisti in ko-
munisti obsojamo zaradi nehumanosti protiljudskih režimov.
Avtentičnost ustavnega besedila zahteva, da zakon jasno predpiše rabe
jezikov narodov in narodnosti v delih armade. Rabe jezikov morajo
biti prav tako obvezne oziroma uporabljane, kakor je jezik enega
naroda s tem, da vsak vojak uživa svojo materinščino, tako pri ko-
mandovanju kot pri vojaškem pouku.
III.
Članom ustavne komisije!
Naj mi bo dovoljeno sledeče razmišljanje:
Pri reševanju vprašanj, ki se tičejo posameznih narodov in hkrati
skupnosti narodov ter skupnih nalog, ki jih izvaja državna celota,
moramo si postaviti vprašanje kako naj se ravnajo komunisti, ker
so kot pripadniki izšli iz posameznih narodov in jim je svojstven do-
ločen manjši ali večji nacionalni egoizem. Ali sme n.pr. komunist
Slovenec, inteligent, zanemariti potrebe in koristi tistega dela slo-
venskega delavskega razreda, ki ga opredeljujemo kot bazo (nekva-
lificiran, polkvalificiran, manj nadarjen delavec, manuelni delavec
zaposlen na gradnjah v komunali, kmetijstvu, delavec ki ni mogel
dokončati osemletke ali ki je obiskoval samo posebno šolo za manj
razvite, ali ki zaradi manjših dohodkov ali takšen ki mu čas ali
okoliščina n.pr. zaradi bolezni ali intenzivnega osebnega urejanja sta-
novanja, ne dopuščajo, da se dopolnilno izobražuje v še enem do-
datnem jeziku ali kakšni drugi nadaljni izobrazbi itd.)? Pri tem pa
ta delavec in tudi izobraženec lahko vidita, da takšne osnovne koristi
pri neki drugi nacionalnosti niso zanemarjene.
36
Ce bi pri odločanju takšen komunist funkcionar ali delegat zanemaril
skrb za svoj delavski razred, kot se je to v naši praksi že dogajalo,
smemo trditi, da je nanj vplivala zbirokratizirana miselnost, odtujitev
od delavskega razreda, celo lahko tudi karijerizem. Za takšnega realni
delavski razred ni več stališče iz kateega naj izhaja. Ta ni na liniji
ustvarjanja socialistične družbe ampak se je izkoreninil proti čemur
se prav sedaj bori naša samoupravljavska politika.
Ravno tako bi bilo napačno, če bi takšen n.pr. slovenski delegat ne
videl državnih skupnih interesov in ne iskal usklajevanja in enako-
pravnosti za ves delavski razred in njegovo državo, njeno skupno
obrambo v JLA.
Kdor gre s stališča samo enega dela delavskega razreda in je torej
zaskrbljen kako bo lahko izpolnjeval svoje vojaške naloge samo ta
del, je prav tako zbirokratiziran tehnokrat in je, lahko rečemo, padel
hkrati tudi pod vpliv enega nacionalizma, enega naroda, v njegovo
nacionalistično mentaliteto, ki ne vidi težav delavskih množic drugih
narodov ali ki je mogoče celo mnenja, da ima lahko eden nadpravico,
višjo pravico na privilegije. Drugim, da je usojeno plačati te privi-
legije.
Prav gotovo morajo biti v polni meri upoštevane skupne vojaške po-
trebe. Zadovoljene morajo biti tudi specifično vojaško organizacijske
zahteve zaradi čimbolj še rabe raznih orožij in aparatov. Toda pri
zadovoljitvi tega je brez škode kot je dokazano možno upoštevati
in zadovoljiti jezikovno etnične potrebe vseh narodnosti. Tako je
bilo v NOB in je tudi širom po armadah splošna praksa. Ne sme se
preuveličevati samo vojaške oborožitvene faktorje a druge vojaške
faktorje (moralno) zanemariti. To bi bile napake, ki bi jih delali z
zanemarjanjem ostalih komponent življenjskega in moralnega, ljud-
skega, predvsem delavskega faktorja. Takšen član komisije, delegat
ali zastopnik stroke, sekretarijata, bi zavzemal ozko nekvalificirano
tehnokratsko stališče, ki ne more dati maksimalno možnih rezultatov
v narodni obrambi. Ko pa je vsak delegat, in tudi če je vojaški stro-
kovnjak, pripadnik enega ali drugega naroda, je podana nevarnost,
da nekdo iz delegatov svojo tehnokratsko stališče preuveličuje, ker ga
na to speljuje hkrati njegova nacionalna pripadnost, za katere pri-
vilegije bi se v tem slučaju lahko boril oziroma jih poskušal ohranjati.
Neadekvatno bi bilo zavarovanje takšnih nacionalističnih privilegijev
celo s pomočjo ustavnih določil ali pa kakor je v tem slučaju: z ob-
razložitvijo, ki ni avtentična z ustavnim določilom. Raba jezikov na-
rodov in narodnosti oziroma istočasno v gornji sferi poveljevanja (a
ne pouka) samo enega jezika v JLA, bo zahtevalo neki prehodni čas
za polno uveljavitev, ki ga je treba v zakonu določiti. Priprave sicer
niso težke, če nismo pretirano skompolozni in zavlačevalni. Zaradi
družbene občutljivosti je to vprašanje treba zadovoljivo rešiti tako,
da bo v interesu enakopravnosti. Popraviti je treba anahronistično
nepotrebno izjemo iz stare ustave, ki je odtujevala ljudi in kvarila
moralno stanje armade.
37
Ljudje, ki v armadi zagovarjajo samo enojezikovno rabo in odklanjajo
kakršnokoli rabo jezikov narodov in narodnosti v temeljni dejavnosti
poučevanja in poveljevanja, ki totalno objema vojaka v celotnem
življenju, stoje v bistvu na stališču, ki nasprotuje družbeni in poli-
tični ureditvi naše države, ki je z ustavo SFRJ določena (216. člen
ustave). Z rabo enega samega jezika se vzgaja pri vojakih in držav-
ljanih določena miselnost, ki poveličuje en narod, njegovo večjo ve-
ljavnost kar hkrati zmanjšuje veljavnost drugih narodov. Takšni ne-
enaki narodi ne morejo imeti pogojev za enakopravno sožitje za
federativne odnose, ki nujno predpostavljajo priznanje in miselnost
o enakopravnosti narodov, narodov ki so istega ranga ne glede na
številčnost. Armada je skupna in zato najširša in najintenzivnejša
vzgojna institucija. Ona tudi terja ogromne finančne izdatke narodov
in narodnosti. Iz tega sledi, da bi ljudje morali biti vzgajani v mi-
selnosti v kateri je globoko vkoreninjena Avnojska enakopravnost
in enaka veljavnost narodov. Ta predpostavlja sožitje narodov v ka-
terem ima vsak narod zaščito v skupnosti narodov svoje države v vseh
njenih institucijah. Vsak pripadnik katerega koli naroda mora priti
do prepričanja, mora biti prepričan, da so njegove etnične posebnosti
enako zaščitene; za enega kot za drugega pripadnika mora veljati
isto, za vse ki smo zaščiteni kot za vse tiste, ki ščitijo. Ce pripadniki
vseh narodov niso v armadi pridobili takšne miselnosti bi bila vo-
jaška vzgoja zgrešena vzgoja, ker če imajo nekateri drugačno pre-
pričanje, drugačne izkušnje s prakso vojaškega življenja, se pri teh
prirodno mora razvijati nacionalizem, bodisi zaradi zapostavljanja
bodisi tudi zaradi privilegijev. V armadi kot vidimo iz Obrazloženja
se hoče še naprej uveljavljati samo en jezik in ne skrbijo zato, da
bi se formirala miselnost, ki prežema ustavo in ki je v večnacionalni
državi neobhodno potrebna. Razen pripadnikov enega naroda so vsi
drugi zapostavljeni. Ti ki jim njihove narodnostne posebnosti niso
priznane ne morejo pridobiti tistega nadvse dragocenega prepričanja,
da so za državo enako-vredni in veljavni, kar bi jih namreč obvezo-
valo na enake dolžnosti in fizične obveznosti v narodni obrambi.
Ce je vodstvo armade zvesto NOB, zvesto ustavi naše države bi mo-
ralo biti zaskrbljeno za privzgojitev takšne miselnosti vojakov, ki nosi
prepričanje o potrebi enakopravnosti in enaki zaščiti narodov in
narodnosti. To pa predpostavlja takšno ureditev armade, ki prav to
na delu v svoji praksi izpolnjuje in torej priznava posebnosti vsakega
pripadnika. Ce bi hoteli odvreči od sebe staro miselnost o enem
narodu (kakršna je bila nekdaj v Kraljevini Srbiji), ki da ima pra-
vico nad drugimi jeziki, ki da je več vreden, ki vodi druge itd. bi
zlahka našli pravo organiziranost armade, ki bi zadovoljila zahteve
enakopravnosti in ljudi — pripadniki armade, bi sami našli tisto
miselnost o enakopravnosti, o pravem bratstvu, ki je neobhodna za
splošni in večji uspeh države.
JLA ne more drugače vzgojiti prepričanja in miselnosti svojih vo-
jakov o enakosti narodov in narodnosti kot samo tako, da ona to
38
enakost dejansko vpelje, da se ravna po tem principu, a ne da o
bratstvu razlaga in govori a dejansko drugače ravna.
Kako naj to naredi?
Vsakoletni celotni kontingent regrutov znaša določeni odstotek pre-
bivalstva. V tem kontingentu ima vsak narod in narodnost določeno
svoje število regrutov, ki je v sorazmerju s številom prebivalstva
vsakega naroda v državi. Večji del teh bi razdelili po jezikovno ho-
mogenih osnovnih vojaških enotah, del pa bi le moral biti v mešanih
osnovnih enotah, pa tudi v teh bi se našla možnost za aplikacijo
pravice na materinščino. Tako lahko predvidevamo, da bi od ce-
lotnega stoprocentnega kontingenta bilo n.pr. Slovencev kakih 5 %,
ki bi jih formirali v homogene osnovne enote vseh rodov vojske, v
katerih bi bil učni in poveljevalni jezik slovenski. Te enote bi lahko
bile zaradi vojaško organizacijskih operativnih potreb dislocirane ši-
rom jugoslovanskega državnega teritorija. Takšno ravnanje in more-
biti še kaj več bi odločilno prispevalo k dejanskemu izvajanju ena-
kopravnosti jezikov narodov in narodnosti, ker bi na isti način
postopali z vsemi regruti. Posledice tega bi bile velike. Pojmovanje
enakopravnega sožitja bi se hitro in kvalitetno spremenilo ne samo
v armadi, tudi bistveno v vseh mednacionalnih in ljudskih odnosih.
Spremenila bi se miselnost ljudi, medsebojno zaupanje bi poraslo,
padlo bi sumničenje o likvidatorskih naklepih in strah posameznih
narodov in narodnosti kar omogoča še bolje urejanja sožitja tako
narodov kot tudi ljudi. Ljudje bi bolje razumeli bistvo vojaškega
znanja, tradicije NOB in pomena armade. Takšno ravnanje bi bila
pozitivna mera proti agitatorjem in organizatorjem separatističnih
propagand. Dokler se vodstvo armade brani rabe jezikov narodov in
narodnosti, dela objektivno za asimilacijo in hkrati za sovražno pro-
pagando in za notranjo neenotnost, ne more prepričati, da je za-
govornik naše družbene in politične ureditve ter temeljnih prido-
bitev NOB.
Veliki pomen za ustavno enakopravnost ima armadna obveščevalna
služba kakor tudi informativna služba sploh. Če organe teh služb
(ljudi) ni prežela miselnost enakopravnosti, so tudi njihova stališča,
s katerih presojajo dogodke, napačna. Tako so tudi njihova poročila
in težnje temu primerna. Takšna poročila in dejavnost lahko zavaja
upravno politično in sodno ukrepanje. Iz samih njihovih elaboratov
je možno odkriti miselnost in stališča s katerih so narejeni zaključki.
Neenako odmerjanje pravice na izražanje narodnostnih čustev lahko
napravi skupnosti, prepričanju o bratstvu in enotnosti, veliko škode,
prav iz in zaradi neenakopravnostne miselnosti ljudi centralne admi-
nistracije (uprave). Iz miselnosti, ki poveličuje pripadništvo enemu
narodu — jeziku nastajajo razlikovanja, različni postopki, ki pora-
jajo nasprotja. Neenako tretiranje tvori producira uporni duh, ki iz-
bije zdaj pri enem zdaj pri drugem človeku, ko pride v kolesje
neenakopravnega tretiranja. Tako se v množici nabira nevarno raz-
položenje. Stopnjevanje na eni in drugi strani, ki se neizbežno for-
mirajo lahko vse nas vržejo v katastrofo.
39
Dokler v JLA vlada samo en jezik, je prav to dejstvo za ljudi
(ene in druge), signal, da se je treba postavljati pri ocenjevanju,
obveščanju, informiranju, poučevanju na ekskluzivna stališča. Pred-
pisani en jezik je torej kot reaktor, katalizator miselnosti ki ali
utrjuje ali pa slabi državo, razkraja duhove. Če v državni admini-
straciji njeni organi živijo in delajo v mentaliteti in sferi, ki se ne
zaveda prave enakopravnosti, takrat ta administracija sama priprav-
lja ogrožanje federacije in državne skupnosti.
Če organi državne administracije (sem je treba šteti celoten oficirski
kader), njihovi posamezniki, vršijo svoje službe in urejajo v takšni pri-
stranski miselnosti odnošaje med ljudmi (lahko celo nezavedajoč se
privilegirajo eno ali drugo etnično pripadnost) tako nastaja globoka
diskriminacija v širokih ljudskih plasteh. Imel sem priložnost to opa-
zovati, doživljati in razumevati škodljivost, ki slabi našo družbo.
Nekateri zaslepljeni tehnokrati sugeriraj o idejo, da bo uspelo de-
montirati drugim narodom vso dedno zgodovinsko in sodobno kul-
turo, literaturo, jezik in druge etnične posebnosti. Seveda je to ne-
srečna utopija. Ne. Ljudje morajo prav v življenju armade spoznavati
prave odnošaje na temelju spoštovanja in dejanskega doživljanja
enakopravnosti z uvedbo etnično homogenih vojaških enot. S prizna-
njem obstoja in posebnosti narodov in narodnosti se nujno spreminja
stara miselnost in jo zamenjuje nova miselnost, kvalitetno bližja
resničnemu bratstvu in dejanski tvorbi solidarnosti. Ko bo v armadi
vzpostavljena enakost, bodo mladi ljudje v armadi to sami videli,
doživljali in se preobrazili. To bi bila koristna vloga armade ne samo
znotraj, ker njeni gojenci gredo in delujejo v civilu, torej tudi za
celotno družbeno življenje, za enotnost.
Odpor proti organiziranju JLA tako, da bi se lahko enakopravno
uveljavili tudi jeziki narodov in narodnosti je dokaz, da še obstoja
nasprotna centralistično-nacionalistična miselnost, ki je ostanek ne-
poznavanja vsebine pridobitev NOB in nepoznavanja zgodovinskega
razvoja in ohranitvenih naporov naših narodov. Vsi naši narodi so
zgodovinsko zainteresirani za svojo ohranitev, kakor dokazuje NOB,
pri čemer volja enega naroda ne more biti večja od drugih in ne
sme storiti ničesar, kar bi vzbujalo dvom o iskrenosti bratskega
sožitja. Takšni narodi so najtrdnejši cement, ki drži enotnost države.
Aktivno znanje drugega jezika, čeprav sorodnega, predstavlja napor,
ki občutno prizadene vojaka. Vojaška oblast ne oziraje se na okoli-
ščine takoj pri vstopu zahteva od vsakega regruta znanje »enega
jezika«, kar je lahko vzrok raznim nesporazumom z predpostavlje-
nimi starešinami in svojimi kolegi. Čez te vojakove težave ni ustava
ni zakon ne sme iti brezbrižno, če hoče vzgajati dobre državljane.
Armada se ne more sklicevati na dosedanjo prakso, ker v JLA pri-
hajajo vsako leto nove generacije in se težave regrutov ponavljajo
prav zaradi samo enega službenega jezika. Obremenjeni človek trpi,
pouk se podaljšava, trpi preciznost in zanesljivost znanja. K temu
je prišteti politični faktor psihološkega pomena. Kratenje temeljnih
40
človeških pravic nikakor ne more politično pozitivno delovati na pri-
zadete. Krivično zgodovinsko tradicijo je treba popraviti.
Vojaško organizacijski razlogi so v določenih slučajih lahko vzrok
(dopolnitev enot z redkimi specialisti, no tega je postopno vse manj,
ker se šole proizvajajo povsod). Za nekatere ne bi mogoče organizirati
pouka v materinščini. Tudi po delih osnovnih enot ali celo po posa-
meznih orodjih, orožjih, aparatih, čolnih... je možno organizirati
pouk posameznih etničnih skupnosti. Torej bi bili le izjemni slučaji,
nikakor pa to ne more biti vzrok, da se enostavno vpelje za vse
vojake le en jezik. Pri tem je treba upoštevati nadomestilo za po-
manjkanje oficirjev nekaterih narodov in narodnosti. To se da urediti.
Kar ni dopustno zahtevati od vojakov, pa lahko pričakujemo od in-
teligentnih profesionalnih oficirjev, da se bodo z določeno prizadev-
nostjo osposobili za razlaganje na drugem jeziku. Lahko bi koristili
tudi rezervne oficirje itd. Kadar se združujejo višje vojaške enote
je jezikovni problem zadeva starešin — oficirjev. V podrejenih enotah
paralelno lahko rabijo druge jezike. Hierarhična zgradba armade
omogoča vključevanje jezikovno heterogenih enot brez kakršnekoli
škode za njeno efektivnost.
Mlademu, doraščajočemu človeku se v armadi širi horizont znanja.
Ce ga prisilimo na rabo novih besed v drugem jeziku bo moral hkrati
zaostajati v znanju svojega jezika. Ti vojaki prihajajo iz armade z
okrnjenim znanjem svojega jezika.
41
Generala Avšiča kritika
»samoupravne« mikrofizike
oblasti
Milan Balažic
Situiranje foucaultovske paradigme oblastvenih postopkov ali poli-
tičnih taktik se osredišča v povezavi niza kazenskega prava in niza
znanosti o človeku, kjer oblast predpostavlja spoznavanje človeka
in le-to vzpostavlja srž tehnologije oblasti. Skupki vsakokratnih na-
činov podrejanja omogočajo modifikacijo človeka v predmet vednosti
kot toposa znanstvenega diskurza, le-ta pa korelativno šele (že pro-
stre »belino« telesa za zasedbo oblastvenih razmerij, za politično
ekonomijo telesa. Telo je pač vselej investiturna točka politike upo-
rabnosti, voljnosti, razdelitve in podreditve, je torej v vsem svojem
vzroku in počelu »potopljeno v politično polje; oblastna razmerja ga
neposredno zajemajo, investirajo, ga zaznamujejo, urijo, mučijo, ga
pošiljajo k delu, mu vsiljujejo ceremonije, zahteva od njega znake«.1
Gospostvo se s političnim investiranjem telesa nesporno najtesneje
veže z ekonomsko uporabnostjo produkcijske sile, saj se delovna sila
projektivno dopušča in reproducira — v vlogi objekta političnega
instrumentarija — zgolj skozi podreditev, z Bravermanom rečeno,
»znanstvenemu upravljanju dela«.2 Produktivno in podrejeno telo ni
rezultat skrepenele gramscijanske transparence priličenja in žigosanja
po alterniranju nasilje—ideologija—mašineriji vladajočega razreda,
kajti subtilni značaji podrejanja lahko privzemajo hibridnejše oblike
nenasilne uporabe sile: nasilja ni, pa gre kljub temu za fizično pri-
1	M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, str. 30, DE, Ljubljana 1984.
2	Tu bralce napotevamo na študijo H. Bravermana, Rad i monopolistički
kapital. Globus, Zagreb, 1983.
43
silo; nenasilne oblike podrejanja so naddoločene (surdétermination)
z nasiljem, nasilje komunicira z ideološkim nadnabojem (surcharge).
Vednost o telesu in obvladovanje njegovih sil recipročno predstav-
ljata strukturalno matrico politične tehnologije telesa, ta pa ne in-
sistira kot nek zaprt koherenten vseobvladujoč krog gospostva —
nasprotno — sestavljena je iz posameznih drobcev, koscev, delov, iz
različnih postopkov in pripomočkov. Čeprav so rezultati le-teh naj-
večkrat koherentni, pa asimetrično politično taktiko žene diskontinu-
irano-asistematična instrumentacija, nevmestljiva v kako institucijo
in nezajemljiva za državni aparat. Institucije in državni aparat upo-
rabljajo, vsiljujejo ali sprožajo te taktike, medtem ko je področje
delovanja taktik domena mikrofizike oblasti. Za Foucaultovo teori-
zacijo mikrofizike oblasti so imanentne naslednje pritegnitve:
a)	oblast ne temelji na lastnini — odločilnejše so strategije in taktike,
b)	učinki gospodarstva niso element prilaščanja — tu je potrebno vztra-
jati na derivaciji delovanja, na tehnikah ali manevrih, vštevši
drsenje dispozicij,
c)	oblast ni z osvojitvijo strateških položajev po vladajočem razredu
pertinentno ohranjan privilegij — upoštevati moramo stalna spre-
vračanja mreže razmerij, znotraj katere se bolj kot lastništvo
ali pogodba uveljavlja nepretrgana bitka in iz nje izhajajoča oblast
kot interakcijski učinek, skratka oblast se nima (ne-ima), oblast
se izvaja, investira tiste, ki je nimajo in jih s tem vzpostavlja celo
v tisti destrukcijski točki, ko/da se upirajo gospostvu. Oblast sama
sebi proizvede načine opozicije; če Foucaulta radikaliziramo v
optiki socialističnega samoupravljanja: socialistična civilna družba
je nujni proizvod in kompetenca državno-partijske birokracije, ki
le-to retrodeteminativno kot tako vzpostavlja »prek cele vrste kom-
pleksnih kolesij« soočanja, spopadov in preobratov znotraj raz-
merij sil birokracija—tehnokracija—delavski razred. Ce želimo
adekvatno opredeliti določeno naravo sodobne socialistične države,
potem se moramo spustiti v analizo tistega, kar ta tip države
simptomatično izvrže iz sebe, da se lahko konstituira: negacija
države ali socialistična civilna družba dobiva rang negativnega
takorekoč vnazaj, kajti država nastopi šele kot učinek spregleda
izključitve. Socialistično državo vzpostavljajoči način pozabne iz-
ključitve socialistične civilne družbe le-tej korelativno določa
strukturo, s tem pa tudi strukturo območja državnega — z eno
besedo: socialistična država in njen reprezentant državno-partijska
birokracija proizvajata socialistično civilno družbo, načine tehno-
kratske alternative, oblike podreditve ali odpora delavskega raz-
reda skozi samoupravno odločanje, ki ga je birokracija prisiljena
razvijati, da si še naprej ohranja svojo oblast. Način proizvodnje
socialistične civilne družbe korespondira z načinom proizvodnje
vsakič historično pogojene socialistično pogojene države. Za vzpo-
stavitev le-te pa je neogibna retrodeterminacijska predpostavka
nenehno reproduciranje in izključevanje socialistične civilne družbe.
44
Načelno gnoseologijo brezkompromisnega razmerja sil pa Foucault
prižene še dlje. Ne le, da oblast proizvaja vednost, da — homologno
— neka specifična politika producira politično znanost prekritja na-
dej anega loga spoznanj e-ob vlado van je, »oblast in vednost druga dru-
go neposredno implicirata«.3 Oblast sopostavlja sebi prilično polje
vednosti in vednost konsistentno vzpostavlja neko oblastveno razmerje
do te mere, da sta spoznavni subjekt in objekt spoznanja zgolj učinka
historičnih variacij ključne implikacije oblast-vednost, ne glede na
to, ali je ta vednost v službi oblasti ali pa se ji zoperstavlja, saj
dispozitiv oblast-vednost določa in možne načine in razsežnosti spo-
znavanja. Utemeljitev presežne oblasti in primanjkljaja oblasti leži
torej v celi vrsti materialnih tehnik z nalogo prenosa podreditve v
politično telo tako, da vsako novo vedenje eminentno rezultira v
novi podreditvi: več veš, bolj si podrejen. Telo je zlasti projekt
mesta možne vednosti in napolnivši se v tej prizmi povratno pro-
izvaja delovanje oblasti z vračanjem vednosti, se pravi, z okrepitvijo
oblastnih učinkov. Oblast-vednost prek »neznatnih materialnosti«
spreminja telo v orodje oblasti in to obvladljivo kolesce. V diskurzih
meščanske ideologije permutira v subjekt, ki ga je potrebno osvo-
boditi, pa je že sam nič več od bežnega orientacijskega učinka pod-
jarmljenosti.
Kakor vidimo, je Foucaultov središčni problem diakritična razrešitev
neke luknje, okrog katere se strukturirajo načini mišljenja in spo-
znavanja, luknje, v dozdajšnjih poskusih tematizacije največkrat pre-
puščene odloženim izostankom, ohlapnim imputacijam, ali inerciji
lebdeče nadzgodovinske regulative: samo-po-sebi-razumljivost načinov
mišljenja in spoznavanja kot da le-ti načini ne bi bili zvezani z go-
spostvenimi razmerji in bi ravno ta samo-po-sebi-razumljivost ne bila
bistveni intencionalni pogoj/možnost za delovanje diskurzov oblasti,
sproščenih z velikimi »ne-političnimi« institucijami in njihovo juris-
dikcijo nad proizvodnjo zgodovinskega polja Družbenega. Med diskurzi
oblasti dominantno mesto zavzemajo znanstveni diskurzi, pri katerih
ni težko pokazati na koketiranje s politiko oziroma njihovo virtualno
političnost, pa se jim vendar vedno dodaja njihovo v osnovi apo-
litično osvoboditeljsko-humanistično jedro, evocirano z vse večjo
stopnjo obvladljivosti naravnih in družbenih zakonitosti. Foucault
oporeka takšni verifikaciji znanosti, ki zanj ne predstavlja nič drugega
kot ideološko samorazumetje naravoslovne ali družboslovne vednosti;
foucaultovski epistemološki rez (coupure epistémologique) pa impli-
cira preboj »spontane« ideologije znanosti in analizo vednosti, vzpo-
stavljajoče se z vzpostavitvijo (proizvodnjo svojih objektov in ne le
objektov, marveč hkrati objektov vednosti in ne le objektov vednosti,
marveč objektov obvladovanja) oblasti. Seveda oblasti, kjer je polju
političnega na isti ravni političnega kodificirano polje apolitičnega,
to je diskurzi in institucije, ki proritetno učinkujejo skoz lokalizacijo
fantazme družbe nasploh, Družbe kot celote, skozi in za katero se v
razrednem boju odpirajo politične bitke — »realnost« fantazme Druž-
3 M. Foucault, ibid. str. 32
45
be začne delovati, ko nekemu, s tem trenutkom vladajočemu razredu
uspe markirati specifično predpostavkovno območje družbene sploš-
nosti. To območje vnaprej določa subjekte, objekte, načine in sredstva
razrednega spopada, dojete v vseh možnih modusih punktualnosti, v
docela decentrirani večnivojski razpršeni raznolikosti.
Poudarili smo že, kako je Foucaultu posameznik torišče restruktu-
riranja institucij in figurira kot njihov proizvod, ko te brazdajo
modalitetno dvojico normalno-odklon in si od tu izhajajoče nalagajo
proceduralni akt urejanja in socializacije posameznikov, bolje, uprav-
ljanja in prilagajanja delovnemu procesu. Oglejmo si to politologiko
pobliže.
Uvedimo Foucaultovo konceptualizacijo oblastne tehnologije z nizi
elementov, značilnimi za tri dispozitive iz druge polovice 18. stoletja:
1
suverena moč
znamenje
ceremonija
premagani
sovražnik
mučeno telo
2
družbeno telo
znak
predstava
pravni subjekt
rekvalifikacije
manipulirana duša
3
administrativni
sled
vaja
neposredni prisili
podvrženi
posameznik
dresirano telo
Prvi dispozitiv talionskih muk je učinek določene mehanike oblasti,
ki javno razkazuje svojo oboroženo silo nad telesom in per defini-
tionem temelji na obveznostih kot osebnih vezeh: vsak upor proti ali
pretrganje vezi velja za sovražno dejanje in žalitev suverena, zato v
sebi sproža zahtevek neomejne maščevalnosti. Govorimo o oblasti,
»ki zato, ker nima na voljo nenehnega nadzorovanja, skuša obnav-
ljati svoj učinek z bliščem svojih posamičnih manifestacij; oblasti, ki
se prekaljuje tako, da obredno razkazuje realnost svoje nadoblasti«.4
Tak način gospostva pa s seboj pertinentno nosi izmikajoči fragment
nevarnosti za samo politično oblast. Ljudstvo se v obredih nepremaglji-
ve oblasti navsezadnje solidarizira z žrtvijo in mučenčevo telo, v
katerem se spopada sodna oblast in ljudstvo, evocira cel plaz dokso-
loške iluzorike soočanj ali pravosodnih samoopravičil ali deskripcije
povzdigovanja zločinca vsled slabo razdeljenih razmerij oblasti in
verne impotence ideološke kontrole. Ravno provokativna mreža de-
skripcije pomeni pretvezo in povod premika osi oblastne tehnologije
k bolj rigidnemu urejevanju oblasti. Potreba že zaznamuje vpoklic
novega dispozitiva, v kali in docela zavezanega nastopu absolutne ob-
lasti vednosti.
Temu nastopu insistira odkritje »človeka« — merila oblasti, voljnega
spreminjanja ali popravljanja z različnimi znanostmi in praksami,
4 M. Foucault, ibid. str. 59
46
izgrajenimi na podlagi razvoja produkcije, naraščanja bogastva,
ostrejšim reformuliranjem lastninskih odnosov in s tem povezani-
mi restriktivnejšimi nadzorovalnimi metodami, gostejšim kvadrilji-
ranjem (quadrillage: mreža kvadratnih razdelkov političnega pro-
stora, namenjena nadzoru in kontroli) in konsistentnejšimi tehnikami
opazovanja — vse z namenom boljše segmentacije oblastnih meha-
nizmov prilagajanja, izpopolnjevanja in nadzora najnepomembnejših
vsakodnevnih premikov množice teles in sil. Dispozitiv 1 je bil zaradi
virtualno urejene porazdelitve oblasti reformiran, toda ne da bi sedaj
v vsej žlahtnosti neujemljivega presežka zavladala Pravica, temveč
da bo oblast dosegla razpršenejšo in kontinuistično porazdelitev z
odlikovano ureditvijo (Verfassung) pokorščine in uklonitve prek dvo-
cepega gibanja heterogenizacije-homogenizacije družbenega telesa.
Le-to zopet potrebuje obrambe pred konstitutivnim rezom (političnega)
prestopnika, nad katerim se znaša v dispoziitvu 2 neomejena —
ne več maščevalnosuverenova — »družbeno obrambna« nadoblast. To
je tehno-politika regulacije oblastvenih učinkov in taktik, »da bi
zadeli tarčo, ki je zdaj manjša, zato pa bolj na široko porazdeljena
po družbenem telesu«.5 Foucault glavna pravila tako koncipirane ob-
lasti subsumira pod:
a)	pravilo najmanjše količine (več interesa najdemo v izogibu kazni,
kot pa v tveganju prestopka),
b)	pravilo zadostne idealnosti (poudarjena je predstava in ne realnost
kazni),
c)	pravilo stranskih učinkov (kazen najrigorozneje deluje na one, ki
niso storilci prestopka),
d)	pravilo popolne gotovosti (vez med prestopkom in kaznijo je ne-
omajna),
e)	pravilo obče resnice (vsak prestopek se da zdravo-razumsko »ma-
tematično« dokazati) in
f)	pravilo optimalne specifikacije (natančno kodiranje polja ilegaliz-
mov brez vrzeli ali odvečne potrošnje oblasti).
Eksces mučenega telesa je torej nadomestil zbir znakov in reprezen-
tacij, nizov in genez, kontinuirano delujočih na površinski kolektivni
posamični »duh« kot klasiranih rezin mesta vpisa oblastnih tehnik —
območja interdeterminacije nadzorovanja idej in podreditve teles.
Iz demarkaže (démarquages) vznikne dvojična reprezentacijska kon-
figuracija s + — vrednostmi (znaki) ovirami, da bi podrejale gi-
banje sil razmerju gospostva, z razsvetljensko eksplicitacijo skritega
za naravno nujnost. Podrejanje pa še pridobi, ko 18. stoletje ugotovi,
da pokopanega ne more, živo telo prestopnika pa lahko koristno pri-
lašča pri javnih delih: tako prestopnik hkrati dela in proizvaja znake,
cele diskurze svarilnih naukov, celo zakon, knjigo, šolo. Dispozitiv
5 M. Foucault, ibid. str. 90.
47
2 — tako dramaturško dognan teater Pravice, spektakel zakona in
scena učenja — in vendar v troboju dispozitivov skoz odločilni epi-
stemološki rez — zopet — vednosti Evropo prekrije ogromen uni-for-
mirani aparat zaporov. Zakaj? Zakaj prisile in ne več predstave,
čemu izvajanje — »urniki, izraba časa, obvezno gibanje, premišlje-
vanje na samem, skupno delo, tišina, spoštovanje, dobre navade« —
in ne več znaki in akceptivni izveski (enseigne) — če ne zato, »da
bi pridobili ubogljivega subjekta, posameznika, ki si ga podrejajo
navade, pravila, ukazi, avtoriteta, ki se nenehno izvršuje okrog njega
in na njem in katere delovanje v samem sebi mora samodejno do-
pustiti«.6
Zdaj prehajamo v bolj neposreden stik s pobudo generala Avšiča.
Dispozitiv 3 v odnos oblast-posameznik importira izdelavo telesa/
/stroja, »s katerim manipulirajo, ki ga oblikujejo, ki ga dresirajo,
ki uboga, ki odgovarja, postaja spreten ali katerega moči se pomno-
žujejo«,7 z eno beseddo, gre za zapopadek La Mettrijevega L' Homme-
machine kot modela oblasti, legitimirane skozi analizo, spreminja-
nje in izpopolnjevanje telesa, bo le-to variiralo znotraj derivacije krot-
kosti, uporabnosti in podrejenosti. Vojska postane model družbe. Disci-
pline — z obveznostmi, prepovedmi ali prisilami doseženi gibi, drže,
prostori in časi delujočega telesa, se sprevržejo v obče oblike gospostva
s konotacijo: večja ubogljivost — večja uporabnost in obratno. Meha-
niki oblasti je oblast garantirana zavoljo novega inicialnega mesta po-
litične anatomije oziroma vojske/modela, katera telo zagrabi, razstavi
in ga ponovno sestavi, vmes je dresura, urjenje. Dosežek disciplin
politično relevantno kulminira v ločevanju oblasti od telesa: telesu
so ekonomsko izredno povečane uporabljive sile, kakor so obratno
sorazmerno telesu sile politično pomanjšane. Z drugimi besedami:
proklamiran je politični račun premega sorazmerja + — ekonom-
ske uporabnosti je enako + politične ubogljivosti, večja sposobnost,
večja podložnost, več vednosti, več podrejenosti, oziroma: »če ekonom-
sko izkoriščanje ločuje silo in produkt dela, lahko rečemo, da disci-
plinska prisila vzpostavlja v telesu prisiljujočo vez med povečano
spretnostjo in povečanim gospodovanjem«.8 Začetna razpršenost teh
dostikrat križajočih se procesov polagoma oblikuje metodo politične-
ga investiranja telesa vzpostavljajoč kohezivno mikrofiziko oblasti
Koristno Razumnega, ki poskuša inventarizirati celotno družbeno telo.
Pri tem je vojaški model panoptične hierarhične organizacije ekstra-
poliran na družbo, zdaj družbovojsko. Vojska/oblast prožno in pre-
cizno obdela politični prostor, tako da vsak samoupravljalec dobi v
ogromni strukturi samoupravnega sistema določeno mesto in vsako
mesto določenega samoupravi j alca. Ustvarja in perpetuira se disciplin-
ski prostor, v katerem se razvrščajo skupine in posamezniki : —
toliko, kolikor je skupin in teles, toliko je ekstenzije delov urejenega
politično-disciplinskega prostora. Z njim se razdira heteromorfni kon-
6	M. Foucault, ibid. str. 128.
7	M. Foucault, ibid. str. 136.
8	M. Foucault, ibid. str. 138.
48
tinuum nepreglednih in množičnih mnogovrstnosti, nadomešča še ne
dovolj razdelana razvrščanja in ukinja — nadzira-razreže nekontro-
lirano in zmedeno, deformirano in tvegano gibanje ter nevarno zgo-
ščanje posameznikov; z njim ugotavljamo prisotnost — odsotnost po-
sameznikov, vzpostavljamo načine in mesta najdevanja sujeta; z njim
kostituiramo uporabne komunikacije, »da pretrgamo druge, da lahko
vsak trenutek nadzorujemo obnašanje vsakogar, ga ocenimo, ga sank-
cioniramo, izmerimo kvalitete ali zasluge. Potemtakem gre za posto-
pek, ki omogoča spoznavanje, obvladovanje in uporabo. Disciplina
organizira analitičen prostor«.9
General Avšič v svojem tekstu lepo pokaže, kako institucija — vojska
konstitutivno proizvaja Eno, to je nek imaginarni čep Razlike. Enot-
nost JLA v nobenem primeru ne sme biti ogrožena, tako kot se ta
ideološka fantazma, ki sem ter tja ugleda dan v posameznih sim-
ptomih od »drugačne vloge JLA« v jugoslovanskem političnem si-
stemu do redukcije protislovij jugoslovanske družbe na načelo eno-
nacionalnosti. Vojska — neodvisno od tega ali na čelu sveti petokraka
zvezda ali ne — s sebi lastnimi snopi diskurzov, telesnimi vajami,
rituali, materializacijo neke specifične ideologije skozi »političko na-
stavo« to ideologijo vznači v telo: telo pripadnika JLA ve, je enako,
se podredi.
Poseben fenomen Avšičevega teksta je njegov jezik, bolje spake-
dranščina, bolje srboslovenščina. Ce povemo malo demagoško — glede
na jugoslovansko stvarnost Avšičeve zahteve seveda niso »upravi-
čene« in proti le-tej nima nobenega pravega dokaza. Ce naštejemo
le nekaj travmatike: nacionalizmi, nizka politična kultura, skrb za
enotnost, efektnost JLA in njena bojna pripravljenost, mednarodni
položaj in končno kajpak ,da za vse te lepe stvari čas še ni dozorel.
Edini »pravi« dokaz generala Avšiča je njegov tekst, spakedranščina
alias srboslovenščina. Avšič svoje zahteve prakticira.
9 M. Foucault, ibid. str. 138.
49
Posledice organizacijske
determiniranosti človeka
v proizvodnem procesu
Valentin Jež
V Sloveniji je mesečna fluktuacija delavcev v združenem delu enaka
1,16 odstotkov, v gospodarstvu pa 1,20 odstotkov.1 To pomeni, da
odide iz organizacij vsak mesec okrog 9320 delavcev, oziroma samo
v gospodarstvu 8120. Na leto pomenijo ta števila kar obravnavanja
vreden problem, če upoštevamo stroške, ki so z njim povezani. Seveda
so tu poleg tistih, ki zapustijo organizacije in si poiščejo zaposlitev
v drugih organizacijah tudi delavci, ki se upokojijo in delavci, ki
gredo na odsluženje vojaščine.
Na leto se upokoji2 okrog 14.500 delavcev, pri čemer je kar 33 odstot-
kov invalidskih upokojitev. Poleg invalidskih upokojitev pa šteje v
gornje število precej delavcev, ki so se predčasno upokojili zaradi
benificirane delovne dobe. Pri beneficiranih delih je namreč v Slo-
veniji zaposlenih 39.546 zavarovancev, kar predstavlja nad pet od-
stotkov skupnega števila zaposlenih v družbenem sektorju.
Podatki o izostankih z dela kažejo, da pride na zaposlenega v druž-
benem sektorju približno 1,7 izostankov na leto, v gospodarstvu pa
1,8. Zaradi tega je v družbenem sektorju na leto izgubljenih okrog
12,600.000, v gospodarstvu pa okrog 11,160.000 dni.4 Vzroki odsot-
1	Statistični letopis SR Slovenije 1985, Ljubljana 1985, str. 132.
2	Poročilo o poslovanju, SPIZ, Ljubljana 1983, str. 30.
3	Informacija o zavarovalni dobi, ki se šteje s povečanjem, SPIZ, Ljublja-
na 1982, str. 11.
4	Letopis o zdravstvenem in socialnem varstvu v Sloveniji 81, Zdravstvena
skupnost Slovenije, Ljubljana 1982, str. 38—41.
51
nosti z dela so različni in pogosto neznani, kot razlogi pa so najpo-
gosteje navedene bolezni, nega družinskega člana in nesreče pri delu.
Na 100 aktivnih zavarovancev znaša povprečni stalež (ne vštevši po-
rodnic) že več let 3,8. To pomeni 18,5 dni zdravljenja na vsakega
zavarovanca. Analiza pokaže, da je med boleznimi, zaradi katerih so
delavci na bolniškem dopustu, približno 40 odstotkov takih, ki so
lahko psihogene narave.
V družBenem sektorju je bilo leta 1981 skupno 51.078 delavcev ne-
zmožnih za delo zaradi nesreče pri delu, v gospodarstvu pa 48.742.
To pomeni 888.504 dni oziroma 833.106 dni dela. Poleg nesreč pri
delu pa imamo v okviru delovanja delavca v delovnem procesu še
druge pripetljaje, ki skupaj z nesrečami spadajo med nezgode pri delu.
Ti pripetljaji, ki niso poškodbe delavca, ne pomenijo razloga za od-
sotnost z dela, vendar predstavljajo ekonomsko škodo zaradi tega, ker
povzročajo prekinitev delavčeve produktivne dejavnosti.
Skupno gre za 89,5 odstotkov izkoriščenosti razpoložljivega delovnega
časa. To je tako, kot da na leto ne bi delalo 84.355 delavcev.
Kako razložiti te in podobne pojave, ki gledano skozi tehnokratska
očala povzročajo veliko gospodarsko škodo, skozi očala humanista pa
jih je videti kot simptome nečloveškega stanja, v katerem poteka
delavčevo delo?
Vsi navedeni in še drugi pojavi so rezultat interakcije človeka z de-
javniki, s katerimi se srečuje pri delu v organizaciji. Na eni strani
so odvisni od narave organizacije, v kateri dela, na drugi pa od zna-
čilnosti njegove osebnosti kot bio-psiho-socialne celote. Seveda so
vmes tudi taki dejavniki, ki jih ne moremo v celoti prištevati k tema
dvema elementoma interakcije, vendar smo prepričani, da so manj-
šega pomena.
Organizacije, v katerih dandanes delamo, so rezultat zgodovinskega
razvoja in imajo specifičen pečat meščanskega načina proizvajanja,
ki se je iz industrije razširil na vsa področja družbe. Gre za način
proizvajanja, ki se je razvil na motivih akumulacije kapitala in
deluje na protislovju kapitala in dela, protislovju lastninske razdvo-
jenosti — na lastništvu proizvajalnih sredstev na eni in delovne
sile na drugi strani. V dialektiki boja, ki izhaja iz protislovnih in-
teresov obeh strani, prerašča ta način proizvajanja samega sebe, raste
v svoje lastno nasprotje, pri čemer razvija proizvajalne sile. Toda ta
dialektični razvoj zahteva iz dneva v dan nove žrtve.
Ker je oplajanje kapitala možno le na osnovi presežnega dela, je eden
od temeljnih pogojev takega načina proizvodnje povečevati obseg ta-
kega dela bodisi z njegovim ekstenzivnim ali pa intenzivnim ob-
ravnavanjem. Vsekakor je pomembno, da se pri tem čimmanj vloži
v proizvodnjo in od nje čimveč iztrži. Vlaganje v proizvodnjo pa
poteka po dveh straneh: širjenje obsega konstantnega ali obsega
variabilnega kapitala, ki je zajet v proizvodni proces. Cim manj je
52
vloženega enega in drugega kapitala na proizvedeno enoto blaga, tem
večji je dobiček, ki izhaja iz take proizvodnje. Zaradi tega tak način
proizvajanja teži k zmanjševanju investicijskih vlaganj, zniževanju
cene delovne sile in povečevanju količine proizvodnje v mejah, ki ne
zahtevajo povečanja vlaganj. Vlaganje v produkcijo, njen obseg in
kvaliteta so torej odvisni od kriterija dobička. Seveda je med pro-
dukcijo in dobičkom še dodaten mediator, ki v veliki meri povzroča
racionalnost omenjenih odnosov. To je trg, katerega navidezno ira-
cionalni mehanizmi dajejo končni pečat racionalni produkciji.
Kot je znano, opredeljujejo način proizvajanja na eni strani pro-
izvajalne sile, na drugi pa proizvajalni odnosi. Spoj teh dveh skupin
elementov v specifičnem vzorcu pomeni specifičen način proizvaja-
nja. Menjanje tega vzorca v kvalitativno drugačnega nastaja v dia-
lektiki odnosov med obema skupinama, ki s preraščanjem v proti-
slovnost revolucionirajo proizvodni način. Ko postanejo odnosi, v
katerih poteka proizvodnja (lastninski odnosi), spona razvoja proiz-
vajalnih sil, se družba revolucionira.5
Socialistične revolucije so v mnogih deželah spremenile obstoječe
družbenopolitične ureditve in s tem načele spreminjanje družbenih
odnosov. Toda če pustimo drugo ob strani, spremenile niso načina pro-
dukcije, v katerem določajo njegovo kvalitativno naravo predvsem
proizvajalne sile oziroma stopnja njihove razvitosti. Razvitost pro-
izvajalnih sil pa opredeljuje proizvajalne odnose, zaradi česar se v
družbah, ki so z zavestno akcijo skušale spreminjati te odnose, stalno
pojavlja težnja po reprodukciji takih proizvodnih odnosov, ki so raz-
vitosti proizvajalnih sil adekvatni. Odtod objektivna osnova birokrat-
skemu ali (in) tehnokratskemu prisvajanju (produkcijskim odnosom,
ki odražajo privatno lastnino). Odtod tudi pojavi v materialni pro-
dukciji, ki spominjajo na podobne v tistih deželah, kjer do sociali-
stične revolucije ni prišlo. Skratka, način produkcije je opredeljen
s cilji te produkcije. Ce je ta cilj ekspliciten v proizvajanju blaga,
menjalne vrednosti, tedaj iz njega izhajajo vse implikacije načina pro-
izvajanja.
V tem okviru moramo najprej razčistiti nekatere poglede na vlogo
samoupravljanja kot proizvodnega odnosa v okviru načina proizva-
janja. Največkrat pripisujemo samoupravljanju, takemu kot dejansko
v naših gospodarskih (in drugih) organizacijah je, prevelik pomen v
zvei s preseganjem razmer, ki so nastale z delitvijo dela v času raz-
vijanja meščanskega načina produciranja. Se več, običajno se gleda
na stopnjo razvitosti samoupravljanja pri nas, kot da je taka, kakršno
srečujemo na normativni ravni. Empirične študije pa že vse obdobje
samoupravljanja dokazujejo, da ni tako. Poleg tega pa je samouprav-
ljanje v organizacijah še vedno le politična aktivnost delavcev, po-
polnoma ločena od proizvodne aktivnosti, v kateri vladajo obveznosti
5 K. Marx: Prispevek h kritiki politične ekonomije, MEID, Cankarjeva za-
ložba, Ljubljana 1968, str. 105.
53
in odgovornosti, tehnološki red in hierarhija vodenja. Tako organi-
zacije ohranjajo dualizem vodenja in izvajanja, rezultat razredne de-
litve dela, ki se spremeni v dualizem upravljanja in izvajanja, kajti
delitev upravljanja in vodenja, upravljanja s sredstvi in vodenja dela
se ne obnese zaradi nekaterih povsem jasnih razlogov.
V samoupravnih organizacijah sloni proizvajanje še vedno na enakih
principih kot v kapitalističnih podjetjih: približno enaka je stopnja
delitve dela, enaka ali bolj zaostala je tehnologija in organizacija vo-
denja (kot bomo videli) v glavnem ne odstopa od vzorca vodenja v
kapitalističnem podjetju. Ob tem pa naj bi potekalo upravljanje po-
vsem drugače. Tako se od nekvalificiranega ali polkvalificiranega
delavca (ki v organizacijah prevladuje) pričakuje, da bo na eni strani
opravljal visoko deljeno, rutinsko in poenostavljeno delo, na drugi
strani pa delo, ki je visoko kompleksno, ideativno in zahtevno. Na
eni strani naj bi ta delavec sprejemal strateške odločitve, spremljal
njihovo izvajanje prek zelo heterogenega in zapletenega informacij-
skega sistema ter izvajal ustrezne korektivne ukrepe, na drugi strani
pa se podrejal odločitvam, opravljal naloge izključno na osnovi od-
ločitev drugih, in sicer take, pri katerih je njegova odgovornost zo-
žena na minimum.
Da bi razumeli protislovnost take situacije in obenem uvideli njeno
konfliktnost za delavca, si oglejmo naravo organizacije še nekoliko
podrobneje.
Prej navedene ekonomske okoliščine, ki pomenijo zakonitosti blagovne
proizvodnje, diktirajo vse večjo kontrolo nad nematerialnimi in ma-
terialnimi vidiki proizvajanja. Kontrola se lahko realizira prek de-
litve dela in, z njeno pomočjo, prenosa tega dela z delavca na stroje.
Le dosledna kontrola nad procesom proizvajanja namreč lahko za-
gotavlja veliko stopnjo ekonomske racionalnosti tega procesa.
Delitev dela poteka v proizvodnji v horizontalnem in vertikalnem
smislu in tako parcializira in specializira opravila. Na ta način zo-
žuje delavčevo perspektivo nad celovitim procesom v prostorskem,
časovnem in vsebinskem smislu. Zaradi tega, ker se prvotno opravilo
posameznega delavca deli na več delavcev in se tako glede na nje-
govega izvrševalca dezintegrira, se pokaže potreba po posebni funk-
ciji usklajevanja med temi opravili, usmerjanja dejavnosti različnih
oseb, ki ta opravila opravljajo zaradi istih ciljev, in zato tudi po
kontroli nad izvajanjem (izvajalci) teh opravil. Te funkcije, ponovno
združene v eni osebi, lahko spet zagotovijo integracijo prej parciali-
ziranih in specializiranih opravil v posebnem vzorcu medsebojnih
odnosov, ki mu pravimo organizacija.
Učinkovitost organizacijskega vzorca pri realiziranju predvidenih na-
log je torej odvisna od komuniciranja med elementi organizacije.
Odvisno od stopnje delitve dela in heterogenosti opravil, ki iz take
delitve izvirajo, lahko komuniciranje omogoča integracijo teh opravil.
Ta dva vidika namreč opredeljujeta število udeležencev v komunika-
54
cijskem procesu, vsebino, zapletenost in pogostost vzpostavljanja ko-
munikacijskih zvez. Splošno vzeto je lahko na vsako osebo maksimal-
no pet do šest komunikatorjev, če hočemo zagotoviti učinkovitost tega
procesa.6 Ta princip pa pri velikem številu udeležencev v proizvod-
nem procesu oblikuje piramido funkcionalne hierarhije, v kateri naj
bi vsak višji sloj opravil imel širšo perspektivo v zvezi z dogajanjem
v organizaciji, ki pa lahko izhaja le iz večje splošnosti in abstrakt-
nosti znanja za opravljanje dela. Ta lastnost opravil na višjih slojih
hierarhije pa se kaže tudi v vrednostni hierarhiji opravil in njihovih
izvajalcev, ki izhaja iz kompleksnosti nasproti enostavnosti. Kot pa
je znano, je kompleksnost dela glavni dejavnik, ki opredeljuje redkost
v ponudbi nasproti povpraševanju in s tem tudi njegovo tržno vred-
nost. Ta redkost (in iz nje izhajajoča tržna vrednost) opredeljuje
vrednostni položaj posameznega nosilca opravila v organizaciji, ma-
terialne in nematerialne beneficije, ki posameznemu položaju sledijo,
izhajajo iz nje, ne pa iz položaja samega.
Ce naj torej taka organizacija deluje v smislu ekonomske racional-
nosti, tedaj se morajo odločitve v zvezi z njenim delovanjem kot
celote ali njenih posameznih delov, kolikor njihovo delovanje zadeva
celoto, sprejemati tam, kjer je perspektiva najširša, tj. na vrhu
organizacije. Te odločitve morajo biti najsplošnejše, najbolj odmišlje-
ne in dolgoročne ter se morajo nato od nivoja do nivoja (v smeri
izvajanja) operacionalizirati v smislu posebnih razmer, s katerimi se
nivo in njegovi deli srečujejo, in večje konkurentnosti v smislu funk-
cije vsakega dela na takem nivoju. Tako naj bi potekale odločitve
v verigi ukazov od vrha organizacije proti njenemu dnu, in kontrolne
informacije v nasprotni smeri, oboje zaradi zagotavljanja enotne
smeri dejavnosti vseh delov te organizacije.
Funkcionalna in vrednostna hierarhija opravil v organizaciji torej
na eni strani opredeljujeta podrejenost, na drugi strani pa avtoriteto
udeležencev v organizaciji. Pristojnosti in odgovornosti posameznika
v organizaciji so praviloma povezane s prej omenjeno perspektivo.
Ker pa so pristojnosti segmentirane, odgovornosti pa kumulirane, se
z večanjem avtoritete veča tudi moč in z njo svoboda kot realizacija
te avtoritete. V smislu kumulativnosti7 deluje tako tudi princip kon-
trole in z njim princip discipline, ki sta tako na dnu najbolj striktni,
najbolj natančno opredeljeni in najbolj večdimenzionalni.
Kontrola nad proizvodnim procesom je, kot smo videli, prepletena z
vsemi organizacijskimi elementi, vendar se na višjih nivojih, kjer
delitev dela še ni dosegla tolikšne stopnje, izvaja osebno, na nižjih
nivojih pa je neosebna, izvajana prek organizacijskih ukrepov ozi-
roma vgrajena v tehnologijo. V vsakem primeru poteka prek stan-
dardizacije delovnih metod in delovnega ritma, kar pomeni, da je
6	Ta problem je obravnaval že Fayol H.: General and industrial admini-
stration, Pitman, London 1949.
7	Follett Mary P. : Dynamic Administration — The Collected Papers of Mary
Follett. Henry C. Metcalf and Lyndall Urwick, Harper New York 1942.
55
stopnja opredeljenosti delavčeve aktivnosti dokaj visoka ne le po
vsebini, ampak tudi po trajanju ter časovni razporejenosti.
Navedeni organizacijski principi so le del tistih, ki jih razni organi-
zacijski teoretiki navajajo v zvezi z (ekonomsko) učinkovitim delo-
vanjem organizacije, in le nekateri od tistih, ki bi jih lahko navedli
kot vire konfliktne situacije, v kateri se znajde zrela osebnost, ko
se vključi v organizacijo. Konfliktnost, ki je prisotna med značil-
nostmi organizacije in značilnostmi zrele osebnosti (kar si bomo prav
kmalu ogledali) se s tem, da je samoupravljanje razcepljeno na tak
tip organizacije, še poostruje. Organizacija, kot smo jo na kratko
skicirali, zahteva parcialno, osebnostno nezrelo osebo, samoupravlja-
nje pa zahteva zrelo osebnost, polno vsestranskih interesov in de-
lovanja. Tako se od samoupravljalca zahteva, da razmišlja s svojo
glavo, daje iniciativo za najrazličnejše odločitve, brani svoja stališča
z argumenti, nastopa samodisciplinirano, je dovolj samokritičen, akti-
ven, deluje celovito in v smislu dolgoročnih ciljev itd. Od delavca
pa se pričakuje disciplina v skladu z merili drugih (oseb ali tehno-
loških postopkov), poslušnost predpostavljenim, hitro in točno izva-
janje ukazov in navodil, ki jih dobiva, ne da bi mu bilo treba o
njih razmišljati in ne da bi vedel za njihov dolgoročni pomen itd.
Medtem ko predpostavlja samoupravljanje enakost posameznika pri
skupnem delu, sodelovanje, vzajemnost in solidarnost med delavci v
okviru organizacije, predpostavlja meščanska organizacija dela dife-
renciacijo med udeleženci organizacije, tekmovalnost, sebičnost, indi-
vidualnost.
Različna (razredna) zasnova obeh tipov organizacij (samoupravne in
podjetniške) narekuje različno vedenje človeka v naših organizacijah
združenega dela. Tako se s tem v zvezi pojavita dva problema. Prvi
je individualen in se kaže v konfliktnosti za delavca — primer je
šolski, kot tisti o oslu in dveh kupih sena —, drugi pa je družben
in se kaže v funkcioniranju samoupravljanja. Ker ima podjetniška
organizacija svojo osnovo v stopnji razvitosti proizvajalnih sil, se
nanjo nacepljeni samoupravni odnosi, samoupravna organizacija, po-
gosto zreducirajo na kolektivno participacijo pri odločanju, kar do-
kazujejo mnoge empirične raziskave v zvezi z distribucijo moči in
druge.
Konfliktna situacija, v kateri se znajde delavec na razpotju med sa-
moupravnimi in podjetniškimi odnosi, ki jih formirata oba tipa, zdru-
žena v hibridno organizacijo samoupravnega podjetništva, je pre-
cejšnje potenciranje tiste, ki jo že sam po sebi povzroča razkorak med
lastnostmi zrele osebe in principi, na katerih organizacije delujejo.
Zrela osebnost predstavlja organizacijo velikega šetvila sestavin, ki
jih je posameznik razvijal in poglabljal v procesu individualizacije
in jih integriral v koncept Sebe. Katere in kolikšne so te sestavine,
je odvisno od posameznika, procesa njegovega zorenja in okolja, v
katerem je dozoreval. Kljub veliki stopnji variabilnosti takih sesta-
56
vin in njihovi obsežnosti pa imajo različne osebnosti le nekatere
skupne lastnosti. Te odsevajo zrelost posameznikove osebnosti.
Integriranje posameznih sestavin osebnosti se ne kaže le v njihovem
vključevanju v koncept Sebe, ampak tudi v njihovi medsebojni uskla-
jenosti, ki odseva tako imenovano notranjo uravnoteženost posamez-
nika na eni strani, kot tudi v usklajenosti navzven, ki kaže na pri-
lagojenost. Kljub temu da sestoji osebnost iz posameznih sestavin,
pa ni enostavna vsota teh sestavin, pač pa nova entiteta, v kateri
te sestavine delujejo kot del celote. Sprememba v eni od njih vpliva
na druge. Kolikor je majhna, ne vpliva na celotno ravnotežje, sicer
pa ga lahko resno poruši. Vsaka zrela osebnost predstavlja zato
trajno dinamično vzpostavljanje (ohranjanje) ravnotežja med svojimi
sestavinami in navzven, ki pa je možno le toliko, kolikor rušilni
elementi v njenem zunanjem ali notranjem kontekstu niso preveč
intenzivni.
Dinamika vzdrževanja ravnotežja je pri posamezniku najbolj deliktna
v zvezi z zadovoljevanjem njegovih potreb. Vzbujena potreba, kot
vemo, povzroči napetost in zadoščena potreba pomeni redukcijo na-
petosti. Različne potrebe vključujejo različne količine energije in zato
predstavljajo različno intenziteto in trajanje napetosti, kolikor so
vzbujene in še nezadoščene. Notranje potrebe, tiste, ki izhajajo iz
osredja osebnosti, vključujejo znatno večje količine energije kot tiste,
ki so bližje njeni površini. Prve oblikujejo veliko množino čustev,
druge le malo. Kolikor naletijo na prepreko, je frustracija pri prvih
mnogo intenzivnejša, kot pa pri drugih. Konflikt med prvimi je lahko
za osebnost popolnoma destruktiven, medtem ko so posledice kon-
flikta med drugimi blažje. Toda v vsakem primeru je destruktivnost
odvisna od načina, kako se konflikt rešuje. Ustrezen način reševa-
nja konfliktne situacije pomeni korak v razvoju osebnosti, neuspešno
rešen pa korak v bolezen.
Na poti samouresničenja človek zadovoljuje v svojem življenju po-
trebo za potrebo, ki se hierarhično razvrščajo od najbolj vitalnih do
najbolj duhovnih, tipično človeških potreb. V tem smislu se razvija
od pasivnega otroka do aktivnega odraslega, samoiniciativnega po-
sameznika. Iz nebogljenčka, odvisnega od skrbi drugih, se razvije re-
lativno neodvisna oseba, ki deluje kot zrela osebnost na mnoge raz-
lične načine v primerjavi z otrokom, katerega reakcije so omejene
na ozek krog aktivnosti. Te ustrezajo interesom, ki so pri otroku
površni, hitro se spreminjajoči, naključni, pri odraslem pa poglobljeni
in trajnejši. Od ozkega pogleda na svet se v dozorevanju oblikujeta
širina in globina prostorske in časovne perspektive, ki se na eni strani
kažeta v individuovem zaznavanju sveta okrog sebe in vključevanju
tega prek svojih izkustev v okvire svoje zavesti, na drugi strani pa
v usmerjenosti delovanja iz sedanjosti v prihodnost. Ko tako razvija
svojo duševnost, se vedno bolj zaveda vseh plasti sebe in vedno bolj
poglablja kontrolo nad samim seboj. S tem narašča potreba po sa-
mostojnosti in širjenju tistih področij njegovega življenja, v katerih
njegove lastne odločitve opredeljujejo izid njegovih prizadevanj. S
57
tem se iz podrejenega položaja v družini in družbi prikoplje do
enakega ali nadrejenega v odnosu do drugih.8' " 10
Poleg individualnopsiholoških posledic pa organizacija povzroča tudi
socialnopsihološke. Čeprav imajo tudi individualne neposredno ali po-
sredno socialno reakcijo, se v organizaciji, tako na vseh nivojih
vodenja ali štabnih funkcij, kot tudi na nivoju izvajanja (in tu prav
posebno), pojavljajo okoliščine, ki zavirajo normalno komuniciranje
delavca z njegovimi sodelavci in ga s tem od njih ločujejo. Posebno
na nivoju izvajanja je k temu močno prispevala organiziranost teh-
noloških postopkov, za katere pri nas še vedno ne iščemo alternativ-
nih organizacijskih izhodov.
V organizaciji se ima vsakršno komuniciranje med delavci, ki nima
delovne vsebine ali delovne podlage za odvečno, kot nedelo in za-
pravljanje časa. Prav tako se, kolikor gre za striktno upoštevanje
organizacijskih principov, komunicira med dvema mestoma na istem
nivoju v mnogih primerih lahko le ob prisotnosti ali vsaj z vednostjo
nadrejenega. Racionalna organiziranost delovnega procesa namreč (v
»idealni« obliki) predpostavlja vnaprejšnje predvidevanje vseh pri-
petljajev na posameznem delovnem mestu, vgraditev teh predvidenih
situacij v pravila posameznega mesta in izločitev horizontalnega ko-
municiranja. Ta princip je pri kompleksnejših tehnoloških postopkih
celo vgrajen v tehnološki »hardware«. Paradoksalno v naših organi-
zacijah pa je še to, da se mnogokrat meni, da celo komuniciranje v
zvezi s samoupravnim odločanjem in odločanje med delovnim časom
ne sodi v okvir tega časa. Zaradi tega so sestanki samoupravnih de-
lovnih skupin (in druge oblike samoupravnega komuniciranja) pre-
maknjeni na konec delovnika (ko »se že tako ne dela«), sestanki
samoupravnih organov pa celo na izvendelovni čas.
Komuniciranje med delavci je organizacijsko in tehnološko omeje-
vano na različne načine. Direktna prepoved ali pa izdelanost navodil
za delo sta kot dva ekstrema tega omejevanja le redka, zato pa se
v te namene oblači delavce raznih faz delovnega procesa v različno
obarvane delovne obleke, uvaja omejevanje prehodov iz oddelka v od-
delek ali gibanja po oddelku z zaostrovanjem delovnih norm (pri
katerih se takih potreb ne upošteva), fizičnimi preprekami (fiksne
ali začasne stene), ritmom gibanja polizdelka od faze do faze in po-
dobno, vse do kontroliranja z internim televizijskim ali drugim ce-
nejšim elektronskim sistemom. No, zadnji dve skupini kontrolnih
ukrepov sta pri nas izjema.
Poleg organizacijske izoliranosti pa je v naših razmerah treba pose-
bej omeniti samoupravno izoliranost. Gre za okoliščine, ko posamez-
niki ne dobivajo informacij, ki bi jih potrebovali za samoupravno
8	Erikson E. H.: Childhood and Society, Norton, New York 1950.
9	Musek Janez: Osebnost. Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljublja-
na 1932.
10	Lewin Kurt: A Dynamic Theory of Personality. Me Graw Hill, New
York 1935
58
odločanje. Teh informacij ne dobivajo nasploh ali pa dobivajo okrnje-
ne ali celo popačene. Tu žal ni dovolj prostora, da bi ta problem
obravnavali širše, omenimo le to, da je komunikacijska osamljenost
(predvsem na tem področju) največkrat povzročena s tem, da spo-
ročanje ni prilagojeno značilnosti sprejemalcev, zaradi česar posre-
dovani podatki največkrat za nekatere ne pomenijo informacije, ker
zanje niso iterpretativni.
Drug socialnopsihološki konflikt, v katerem se lahko znajde posa-
meznik v organizaciji, je različna stopnja brezosebnosti oziroma
osebnostne neidentitete. S tem mislimo to, da posameznik v organi-
zaciji za druge ni osebnost »xy«, ni zaznan kot oseba z določenimi
osebnostnimi lastnostmi in sposobnostimi, ampak predvsem prek
vloge, ki jo v organizaciji opravlja. Prekrivanje osebnosti in vloge
je včasih (čeprav redko) zadostno, zaradi česar je tudi zaznava drugih
udeležencev organizacije dokaj »pristna«. Toda v večini primerov je
razkorak med osebnostjo in vlogo tolikšen, da drugi člani organi-
zacije povsem zmaličeno zaznavajo osebnost. Vloga, ki jo opravlja
tak delavec je namreč preozka za njegove potencialne sposobnosti in
lastnosti in te se ne morejo izkazati. S tem je okrnjena identiteta
posameznika v ožji delovni, pa tudi širši socialni situaciji, hkrati
pa je okrnjena tudi naravnost, pristnost njegovega komuniciranja z
drugimi in s tem integriranje v socialno okolje.
Racionaliziranje produkcijskega procesa pa pri meščanskem načinu
in pogojih proizvajanja ne poteka le prek racionaliziranja z delovno
silo prek organizacijskih ukrepov v direktni in indirektni obliki,
ampak tudi z racionaliziranjem drugega variabilnega kapitala in fik-
snega kapitala. To pomeni čim manjše vlaganje v stavbe, stroje, sred-
stva notranjega transporta, klimatske naprave, naprave za čiščenje
odplak in dimov itd. Posledice take (profitne) naravnanosti in zane-
marjanje drugih (humanističnih) vidikov proizvajanja se kažejo na
nivoju delovnega mesta, oddelka, obrata in širšega okolja tovarne. V
skrajnem primeru se kažejo v vsesplošni poluciji. Relativna stopnja
onesnaženosti zraka, vode in zemlje, človeku škodljivih snovi v hra-
ni, pijači, oblačilih in predmetih, ki jih vsak dan uporablja, razode-
vajo motive, ki se skrivajo v ozadju proizvajanja vsake dežele in
dajejo osnove za oceno odnosov, ki prevladujejo pri tem proizvajanju.
Poleg navedenih posledic spreminjanja življenjskega okolja se ka-
žejo posledice v spremembi delovnih razmer, v katerih se znajde de-
lavec. Nezdrave delovne razmere se to pot kažejo na fizikalni ravni.
Izvirajo iz neposrednega zniževanja stroškov v fiksni kapital ali pa iz
drugačne strategije ohranjanja konkurenčnosti. Med prve štejemo
primere, ko se določenih (tehnoloških ali vzporednih) izboljšav ne
uvaja v delovni proces zaradi tega, ker je še vedno možno in hkrati
ceneje uporabiti delovno silo. Uvedba mehaniziranega postopka, elek-
tronske naprave, pnevmatičnega pripomočka, klimatske ali druge
očiščevalne naprave, drugačnih surovin itd. bi pomenila »dražjo« re-
šitev. Med druge pa uvrščamo tiste primere, ko nove tehnologije ali
59
drugih ukrepov ne uporabimo (čeprav so nam že znani) zaradi tega,
ker so stara tehnologija in ukrepi pri ohranjanju konkurenčnosti na
tržišču še dovolj učinkoviti za zagotavljanje ekstra profita. Posledice
za delavce pa so v obeh primerih bolj ali manj identične.
Iz navedenega izhajajo specifične razmere, v katerih poteka delo v
vseh primerih privat(izira)ne lastnine. Kritično vlogo pri tem igra
razmerje moči med lastnikom delovne sile in (pri)lastnikom kapitala,
najsi je zadnji lastnik tudi pravnoformalno ali pa brezpravno kot
skupina tehnokratske ali birokratske narave. Stvar ostane v bistvu
ista.
Delovne razmere, ki izhajajo iz takega odnosa, se kažejo v težkih
fizičnih ali mentalnih obremenitvah delavca, visokih temperaturah,
nasičenosti zraka z vlago, strupenimi plini, aerosoli itd., slabi osvet-
litvi, izpostavljenosti sevanju ali vibracijam in še v raznih drugih
negativnih elementih dela, ki ogrožajo biološko, pa tudi psihosocialno
plat človekove osebnosti.
Primerjava med značilnostmi organizacije in zdrave osebnosti nam
hitro razkrije neskladnost obeh. Cim nižje v skalami organizaciji je
neko delo in čimbolj kaže značaj množične produkcije, tem manjša
zrelost se pričakuje od delavca, ki to delo opravlja ,tem več se od
njega pričakuje pasivnosti, odvisnosti, podrejanja, tem bolj naj bi se
posamezne sestavine njegove osebnosti kazale parcialno in tem bolj
bi se moral prilagajati neustreznim okoliščinam dela. Stanje je za
zdravo, zrelo osebnost konfliktno, frustirajoče, kratkoročne perspek-
tive in daje stalen občutek nezadostnosti:11
—	doživlja frustracijo, ker je omejeno njeno samoizražanje,
—	ima občutek nezadostnosti, ker ji ni omogočeno opredeljevati svo-
jih lastnih ciljev glede na njene osrednje potrebe, poti do teh
ciljev itd.,
—	ima zoženo časovno perspektivo, ker ne more nadzirati jasnosti
in predvidljivosti svoje prihodnosti,
—	je v konfliktni situaciji, ker ne prenaša frustrirajoče situacije,
nezadostnosti in negotovosti na eni strani, hkrati pa pri drugih
delih ni videti boljše rešitve, kolikor so druga dela sploh na
razpolago.
Da bi posameznik ohranil notranje in zunanje ravnotežje svoje oseb-
nosti, njeno integriteto in s tem zdravje, ima tako imenovane ob-
rambne reakcije, ki so lahko (kot smo že rekli) zdrava ali nezdrava
rešitev take situacije. Cim bolj protislovne so zahteve formalne orga-
nizacije s potrebami zdrave osebnosti, tem verjetneje je pričakovati
take reakcije. Med mnogimi znanimi obrambnimi mehanizmi bomo tu
navedli le nekatere.
11 Argyris Chris: Understanding Organizational Behavior. The Dorsey Press,
Homewood 1960.
60
Beg iz situacije je med naj očitnejšimi obrambnimi reakcijami na
frustracijo. Kaže se v stalni ali začasni zapustitvi organizacije, v
obolenju, zatekanju k alkoholu ipd. Ta obrambni mehanizem je med
najpogostejšimi in najmočnejšimi dejavniki fluktuacije in absentiz-
ma. Posebno vpliven je ta faktor pri delih, ki so osiromašena vse-
bine, zahtevajo zelo malo sposobnosti, za delavca niso izzivalna in
pomenijo stalen pritisk nanj zaradi opredeljenega delovnega ritma.12
Taka dela ne angažirajo delavčeve osebnosti v zadostni meri, ne do-
voljujejo razmaha njegovih umskih in fizičnih sposobnosti in dovo-
ljujejo iskanja lastnih poti pri izvajanju, še manj pa postavljajo
pred delavca probleme, ki bi jih naj ta reševal.13' 14' 15 Posebna oblika
te obrambne reakcije se lahko kaže v vzpenjanju po organizacijski
lestvici navzgor, kajti vsaka naslednja stopnička pomeni manjšo kon-
fliktnost z vidika narave dela. Tu, pri takem načinu izhoda, se lahko
izrazijo tiste človekov lastnosti, ki so bile doslej zatrte: aktivnost, sa-
moiniciativnost, iznajdljivost, samostojnost, težnja po moči, razne
sposobnosti, ego vključenost, kontrola nad lastnim svetom, priznanje
samega sebe, pestra dejavnost in interesi itd. Ta možnost pa krepi
obenem tudi mnoge oblike vedenja, ki imajo asocialno obarvanost.
Bolj ko gremo proti vrhu skalarne organizacije, manj mest nudi to
možnost. Zaradi tega je pritisk na taka mesta vedno večji. Razvije
se brezkompromisna tekmovalnost, sebičnost in še nekatere druge
«•vrline«. Pa tudi običajna fluktuacija, bodisi notranja ali zunanja,
ne razreši situacije v vsakem primeru. Delavec največkrat najde
podobno delo in je zamenjava v pomoč le toliko, kolikor je tako
delo nekaj časa novost. Kolikor se taka reakcija sprevrže v fluktua-
bilnost, se v osebnosti formirajo drugačne »rešitve« te trajno po-
navljajoče se frustriranosti. V najboljšem primeru je to apatičnost,
pomanjkanje interesov, zmanjšanje vključenosti v delo (kolikor je
je kdaj bilo) in zmanjšana lojalnost do organizacije.
Zadnje navedene reakcije so lahko tudi edini način reakcije. Nekateri
posamezniki sploh iščejo take poti za zmanjševanje napetosti, ki so
običajno stanje frustrirane osebnosti. Konstantni poskusi, ki so orien-
tirani izključno na (pasivno) reduciranje emocionalne napetosti, vodijo
v nevrozo ali psihozo, kolikor že niso simptom ene ali druge.
Podobna reakcija je beg iz realnosti v sanjarjenje. Tak primer zelo
nazorno opisuje v svojem klasičnem delu Friedman.16 Najpogosteje jo
uporabljajo delavci ali delavke, ki delajo pri dolgočasnih in monoto-
nih opravilih, ki jih je zaradi enostavnosti in repetitivnosti mogoče
opravljati povsem avtomatično. Povsem nasprotna tej pa je agresivna
12	Jusič Božo: Socialne razlike i raspodjela vanekonomskih vrijednosti rada.
Kulturni radnik, Zagreb 1975, št. 5.
13	Fromm Erich: The Sane Society. Rinehart, New York 1955.
14	Argyris Chris: Personality and Organization. Harper and Brothers, New
York 1957.
15	Likert Rensis: New Paterns of Management. Me Graw Hill, New York
1961.
16	Friedman G-. Razmrvljeni rad. Naprijed, Zagreb 1959.
61
reakcija do dejavnikov, ki delavca ovirajo. Agresivnost se kaže v opo-
rekanju, zmerjanju drugih in namernem delanju škode. Take reakcije
največkrat povzročijo dodatne pritiske na delavca v obliki disciplin-
skih in drugih ukrepov; razvije se circulus vitiosus, iz katerega je
izhod le v zapustitvi organizacije ali razvitju psihosomatske bolezni.
Poseben primer obrambne reakcije je kompenzacija. Ta je dokaj po-
gost pojav pri tistih delavcih, ki ostanejo v organizaciji pri najbolj
frustrirajočih opravilih. Pri tej obrambni reakciji (in njenih analogi-
jah) gre za nadomeščanje cilja, h kateremu je usmerjena frustrirana
aktivnost. Tako delavec opusti delo kot sredstvo samorealizacije in kot
področje zadoščanja višjih, bolj duhovnih in za človeka bolj avtentič-
nih potreb. Največkrat mu potem delo postane zgolj instrument za
zadovoljevanje drugih potreb, potreb v prostem času. Usmeri se na
materialne vidike življenja, ki vodijo v drugo smer, proč od samo-
realizacije v popredmetenje. Denar in druge materialne dobrine, ki
jih je z njim mogoče doseči postanejo osrednji motiv in cilj njegove
produktivne dejavnosti. Vrednost predmetnih stvari je preponderirana.
Tu gre poudariti, da to obrambno reakcijo podkrepljuje tudi vodstvo
organizacij. Pogosta »filozofija« vodilnih je, da so delavci motivirani
predvsem z denarjem. Pa ne samo to, celotni sistemi, zgrajeni na
principih meščanskega načina produkcije, so orientirani v izključno
materialnost. Vsepovsod se poudarja pomen denarja, omogoča se »re-
ševanje problemov« s kreditiranjem in drugimi tehnikami (propaganda
in reklama, dizajn itd.) stimuliranja pri kupovanju materialnih dobrin.
Tako se spet razvije začarani krog (to pot na družbenem nivoju):17
1) industrijska delovna situacija frustrira zaposlene 2) delavci deloma
reagirajo tako, da dajo velik poudarek materialnim nagradam 3) sin-
dikati se usmerijo na vprašanja materialnih nagrad 4) vodstvo ne le
omogoča take nagrade, ampak jih 5) podkrepljuje z ekonomsko pro-
pagando, ki 6) podkrepi njihove želje po še večjih materialnih na-
gradah.
H gornjemu usmerjanju na materialnost se obrača tudi »nagrajevanje
po delu«. Ta, sicer socialistični princip se zaradi objektivnega nivoja
razvitosti proizvajalnih sil običajno sprevrže v nasprotje. Poleg tistih,
ki izhajajo iz stopnje delitve dela, pridejo v poštev tudi drugi vzroki,
kot na primer pomanjkanje ustreznega instrumentarija za merjenje
vseh vrst opravil, od najbolj enostavnih do najbolj »multipliciranih«.
To, kar je uporabno pri enostavnih delih, pri zahtevnejših ni, in sicer
v obeh pomenih: storilnost ni mogoče meriti na vseh nivojih kom-
pleksnosti dela, še manj pa »delovnih razmer«. Zaradi tega se vse
merjenje navadno zreducira na eksaktno določanje delovnih norm pri
enostavnih delih, pri drugih pa na ohlapno ocenjevanje. V vsakem
primeru pa gre za instrumentalizacijo dela, obenem pa za usmerja-
nje na materialne vidike nagrajevanja nasploh, ob ozki filozofiji
»homo oeconomicusa«.
17 isto kot 14, str. 110.
62
To je spet eno od okrnjevanj delavčeve osebnosti. Poleg tega, da so
»med maso proizvodnih delavcev v tipično industrijski proizvodnji
redki tisti, za katere se lahko reče, da delajo na optimalnem nivoju
svojih sposobnosti«,18 in je s tem ogroženo realiziranje in razvoj
njihove osebnosti, dobijo zaradi malozahtevnih opravil nižje osebne
dohodke, razen v primerih, kjer so razmere v katerih ti delavci delajo
prepotencirane.
Prepotenciranje delovnih razmer se kaže na dva načina: v povečevanju
osebnih dohodkov zaradi zdravju škodljivih delovnih razmer, ki naj-
večkrat nastane tam, kjer zaradi neznosnih razmer ni več dobiti
delavcev (npr. rudarji), ali pa pri dodeljevanju beneficirane delovne
dobe. Ce zanemarimo, da se take tendence pojavljajo le pri fizični
ogroženosti, lahko ugotovimo, da gre v bistvu za dva načina plače-
vanja življenja. Delavčeva beda (ki jo je napovedal že Marx) se stop-
njuje ob prodajanju svojega zdravja in življenja za materialne dobrine,
ki jih lahko kupi za tako pridobljeni denar, ali pa nastane še večja
beda življenja ob predčasni upokojitvi, ko brez osnovnega načina,
človeku najbolj svojskega načina samorealizacije, uživa pokoj, brez-
delje in »-svobodo« prostega časa. To najbolje vidimo v vsakdanjem
življenju teh ljudi, oropanih zdravja (fizičnega in duševnega) in aktiv-
nosti — bodisi v njihovem »dela prostem vsakdanjiku« ali v »poznih«
letih po upokojitvi. Zadnje je videti kot pospešeno pričakovanje smrti,
prvo pa kot izgubljanje od smrti še odmaknjenega življenja.
Namesto reševanja problema tam, kjer izvira, se delavci usmerijo na
področja izven dela, v tako imenovane »prostočasovne aktivnosti«.
Tudi te aktivnosti v organizacijah vztrajno podpirajo in pri tem tro-
šijo ogromna sredstva na vzporednih področjih. Vse, prav vse se
skuša storiti, da bi delavca obdržali v nemogočih razmerah, ki mu jih
taka organizacija nudi, ne da bi odpravili vire, ki vodijo v konfliktno
situacijo.
Ko tako delavec ostaja v organizaciji, bodisi zaradi take ali drugačne
reakcije na obravnavano situacijo ali pa zaradi že prejšnje preorien-
tacije na materialne dobrine, lahko reagira na konfliktno situacijo z
regresijo, tj. v svojem osebnostnem razvoju ostane na nižjem nivoju
ali pa naredi korak nazaj. Njegovo obnašanje se »prilagodi« situaciji
tako, da postane manj zrelo in manj učinkovito. Prične se obnašati
tako, kot mu narekujejo okoliščine: pasivno, brez iniciative, podrejeno
in odvisno.
Apatičnost, ki je pogosta spremljevalka ali pa posledica nezmožnosti
za reševanje frustrativne situacije, se kaže pri delavcih na različna
načine. Poleg znakov, ki so značilni za regresijo, spremljajo apatičnost
še drugi: zmanjševanje produkcijskih norm, goljufanje in upočasnitev
dela. Te reakcije pa se v nasprotju z doslej obravnavnimi pojavljajo
pogosteje na skupinskem nivoju. Ob tem se oblikujejo neformalne
skupine, ki tako obnašanje še podkrepljujejo z negativnim sankcioni-
18 Jusič Božo, prav tam.
63
ranjem tistih posameznikov v oddelku, ki »kršijo« norme neformalne
skupine tako, da delajo v skladu z zahtevami formalne organizacije,
in s pozitivnim sankcioniranjem tistih, ki se obnašajo konformno do
norm neformalne, ne pa formalne organizacije.
Tu ne gre prezreti posebne vrste reakcije, navadno skupine delavcev,
ki tudi pri nas ni redek, čeprav manj obsežen pojav kot v zahodnih
deželah. Gre za kolektivno reakcijo delavcev na dvojnost produkcij-
skih odnosov. Dvojnost, o kateri smo že govorili je v intencijah družbe
po razvijanju samoupravljanja in dejanskosti prisvajanja produkcij-
skih sredstev v obliki tehnokratizma in birokratizma. Gre za razredno
poanto reakcije na frustracijo družbene dimenzije ob hkratni frust-
raciji v smislu konflikta pričakovanja in realizacije ali možnosti in
dejanskosti, tj. konflikta med osvojenimi samoupravnimi, družbeno-
lastniškimi vrednotami in tehnokratsko ali birokratsko stvarnostjo,
oformljeno v mnogih naših organizacijah. Mislimo na prekinitve dela,
protestne ustavitve dela, izsiljene sestanke, kot jim pravijo, da bi pri-
krili protislovja, iz katerih izvirajo stavke. Da so odnosi, ki jih oform-
lja birokratska organizacija, ozadje najrazličnejših povodov stavk, je
bilo že ugotovljeno.19
Ne da bi še naprej naštevali druge vrste obnašanja, ki ga povzroča
obravnavani tip organizacije, lahko zaključimo, da nastaja velika iz-
guba človeških potencialov v vsakem primeru. Še sreča, da ta izguba
ni vedno v obolenjih ali pa v obliki tistih reakcij, ki restrukturiraj o
človekovo osebnost do take mere, da je rehabilitacija brezupna. Kakor-
koli že, s povsem humanističnega, kot tudi ozko ekonomskega vidika
nastaja v okviru organizacije, kot se je izoblikovala v okviru organi-
zacije, kot se je izoblikovala v okviru meščanske družbe in še vedno
persistirá tudi v socialističnih deželah, velika škoda saj so na eni
strani okrnjene velike zaloge človeških zmožnosti in energije, na drugi
strani pa materialnih sredstev, ki so že ustvarjena, pa tudi izgube
tistih, ki bi jih bilo možno ustvariti ob bistveno drugačnih organiza-
cijskih izhodiščih. Taka organizacijska izhodišča pa je možno reali-
zirati le ob drugačni temeljni motivaciji produciranja.
Samoupravljanje pomeni ustvarjanje odnosov, produkcijskih odnosov,
ki se bistveno razlikujejo od tistih, ki prevladujejo v meščanski družbi.
Pomeni tudi spreminjanje načina produkcije. Toda uvajanja takih od-
nosov se moramo lotevati celovito in v skladu s stopnjo razvitosti
proizvajalnih sil. Prevelik optimizemvuvajanju takih odnosov pomeni
prezirati vlogo teh sil ali pa precenjevati njihovo razvitost. To odpira
nevarnost restravriranja privatnolastniških kolektivističnih odnosov,
na katerih se razbohotita birohkracija in tehnokracija — katalizator-
ja pri nastajanju organizacije, kot jo še dandanes srečujemo in kot
smo jo tu obravnavali, s tem pa posledic, ki so z njo determinirane.
19 Mohar Lidija: Prekinitve dela v organizacijah združenega dela. Razisko-
valni center za samoupravljanje, Ljubljana 1984. Vidiki samoupravljanja
št. 80.
64
Vijugava pot do težnosti
Lucijan Vuga
V zadnjem desetletju je preučevanje gravitacije trdno zavzelo mesto
med najbolj proučevanimi področji sodobne fizike. Vsako leto se po-
javijo nove, popolnejše sprejemne naprave, ki naj bi omogočile za-
znavo vesoljskega — gravitacijskega valovanja. Znamenja temelječa
v opazovanjih orbitalne periode dvosistemskega pulzarja kažejo, da
se gravitacijska valovanja izločajo v skladu s predvidevanji; vendar
nam jih še ni uspelo neposredno zaznati. Nekateri pričakujejo, da se
bo to zgodilo v naslednjem desetletju in bo to začetek nove, gravita-
cijsko-valovne astronomije.
Naslednjo še težjo nalogo predstavlja generiranje gravitacijskih valov
v laboratorijskih pogojih, ki bi bili dovolj močni, da bi jih lahko re-
gistrirali.
Obstoječa razmišljanja so še vedno v okvirih modeliranja. Realistično
teorijo o interakciji gravitacijskega valovanja s snovjo bo šele treba
izdelati. V splošnem pa bi lahko rekli, da gre za proučevanje inter-
akcij gravitacije z elektro-magnetnim valovanjem, s čigar učinki je
danes povezano največ upanj za umetno generiranje gravitacije.
Nekateri, npr. Bondi, Pirani, Robinson in Gibbons iščejo v smeri reše-
vanja gravitacijskih enačb tipa ploskih gravitacijskih valovanj. Izho-
dišče je kvantna elektrodinamika v izkrivljenem prostoru-času z
metriko močnih ploskih gravitacijskih valov. Pri takem pristopu
smatramo, da je polje gravitacijskega valovanja klasično, čeprav kvan-
tizirajo tako elektron-pozitronska kot tudi elektromagnetna polja (me-
65
toda osnovnega polja). V principu obenem s kvantnimi materialnimi
polji v izkrivljenem prostoru-času preučujejo kvantizirano polje gra-
vitonov, pojmovano kot vzburjenje osnovnega gravitacijskega polja,
ker gravitacijski pentljasti diagram prispeva prav toliko k polarizaciji
vakuuma kakor pentlje materialnih polj.
Prostor-čas, z metriko ploskih gravitacijskih valov, se pokaže kot va-
kuumska rešitev Einsteinove enačbe, ki dopušča petparametersko gru-
po gibanj, pusti pa invariantno izotropno hiperpovršino valovnega čela.
Plosko gravitacijsko polje je opredeljeno z dvema poljubnima funk-
cijama parametra zakasne va jočega časa kar odgovarja dvema neodvis-
nima sestavinama polarizacije ploskega gravitacijskega valovanja.
Prednosti koordinatnega sistema, prostor-čas z metriko ploskega gra-
vitacijskega valovanja s harmoničnimi koordinatami, ki nimajo sin-
gularnosti, predstavljajo enega najtrših orehov fizikalne znanosti. Ven-
dar se ta isti koordinatni sistem pokaže kot dokaj neprimeren pri
konkretnem izračunavanju, če ni očitne simetrije glede na premike
na hiperpovršini, pri kateri je parameter zakasnevajočega časa enak
nič. Boljšo simetrično formo ima metrika v t. i. grupnih koordinatah,
ki so povezane s harmoničnimi koordinatami prek enačb. S tem močno
poenostavimo opisovanje intervala in se tako komponente metrike
pojavijo kot funkcije edine koordinate (u). Izkaže se, da ima tak
koordinatni sistem singularnost samo pri nekaterih (u). Najpogosteje
se pojavi ploskovalovna rešitev tipa impulza, ki mu pri praktičnem
reševanju fiksiramo začetek in konec.
Rezultat takega pristopa je, da prostor-čas ustreza lineariziranemu
ploskemu gravitacijskemu valovanju, ki se razprostira vzdolž »z« osi,
z izhodiščem v linearni teoriji svobodnega brezmasnega spinornega
polja. Za boljše razumevanje je smotrno uporabljati predstavo o polju
močnega ploskega gravitacijskega valovanja kot kodru (gubi) na iz-
krivljeni prostor-časovni osnovi, pri čemer izkrivljenost vpliva z valo-
vanjem nelinearno na metriko. Smatramo, da je kodranje hitro spre-
menljivo, medtem ko je metrika osnove veliko počasnejša. Pri hitro
potekajočih kvantnih procesih lahko prevzamemo, da je metrični ten-
zor v adiabatski odvisnosti (neodvisen od razmer v okolici) od para-
metra (u). Tako lahko obravnavamo tudi širjenje elektromagnetnega
valovanja na osnovi ploskega gravitacijskega valovanja. Maxwellove
enačbe se ujemajo s prostor-čas ploskim gravitacijskim valovanjem.
V predelu prostora z metriko Minkovskega dobljene rešitve ustrezajo
ploskemu valovanju; imamo torej ploski prostor-čas. (»Prostor Min-
kovskega« je predel pred in po prehodu gravitacijsko-valovnega im-
pulza.)
Očitno prihaja do interakcije med elektromagnetnim in spinornim
poljem v izkrivljenem prostor-času z metriko ploskega gravitacijskega
valovanja. Tako Zakon ohranitve ne preprečuje, elektronu da bi vsrkal
foton, če se ne ohrani impulz vzdolž smeri razprostiranja gravitacij-
skega valovanja. Ta efekt lahko interpretiramo kot rezultat izmenjave
med gravitoni in močnim valovanjem. V predelu šibkega gravitacij-
66
skega valovanja prihaja do fotorojevanja gravitonov; torej šibko
gravitacijsko valovanje poseduje krožno polarizacijo. S fikizalnega
stališča je ta proces soroden procesu, kjer elektron vsrka foton v
klasičnem polju elektromagnetnega valovanja. Razlika je v tem, da
gravitacijsko polje vpliva na foton in to vnaša nelinearnost. Analogijo
lahko še razširimo; že smo govorili o interpretaciji polja močnega
gravitacijskega valovanja kot »kodra« na prostorsko-časovni osnovi,
ki je izkrivljen s samim valovanjem. Če proučevani proces interakcije
karakteriziramo z zadosti majhnim prostorsko-časovnim merilom — v
kvantni elektrodinamiki je lahko tako merilo Comptonova dolžina
elektronovega vala — lahko smatramo osnovno polje kot stanovitno
in ima le to lastnost, da je »naglo« odvisno od koordinat, ki so karak-
teristične za »kodre«.
Fizikalne interpretacije predpostavljajo določene analogije posameznih
fenomenov kot je npr. interakcija med fotoni elektrona, ki je v kla-
sičnem polju elektromagnetnega valovanja, pri čemer je možno vzpo-
staviti relacije z gravitoni, ki se rojevajo iz valovanja ali jih valovanje
vsrka; vse to zajemamo z ustreznim statističnim aparatom, ki oprede-
ljuje verjetnostna stanja: npr. fotorojevanja gravitona.
Teoretiki predvidevajo, da je možno s temi posegi (dovolj) natančno
zasledovati mutacije v povezavi z gravitoni.
Znano je, da obstojajo tri popolnoma enakopravne geometrije: evklid-
ska (parabolična), hiperbolična in eliptična, vse tri so v sebi neproti-
slovne. Vsaka od teh geometrij se lahko realizira v sestavu popolnoma
konkretnih geometrijskih objektov.
Vprašanje, kakšna je geometrija fizičnega prostora v katerem živimo
je bilo že mnogokrat zastavljeno. Dokončnega odgovora še nimamo,
dasi množice znanstvenikov izmišljajo nove hipoteze in izdelujejo nove
teorije. Kakšna je struktura vesolja, na eni strani, in kakšna je znotraj
sveta atomov in subatomskih delcev, na drugi strani.
Znanost sloni na predpostavki, da je osnovni element prostora: pre-
mica. Pri tem navajajo, da se v našem kozmičnem prostoru nahajajo
taki objekti, npr.: trajektorija gibanja svetlobnega valovanja, silnice
težnostnega polja, pot materialnih delcev, ki se svobodno gibljejo v
vsemirju — kozmični žarki itd. Po zemeljskih merilih so te premice
kongruentne, vendar v vesolju ni nujno da je tako, zato ne moremo
govoriti na splošno o geometriji tega prostora, temveč lahko govorimo
le o geometriji svetlobnega žarka, geometriji gravitacije itd. Pri čemer
ni izključeno, da se te geometrije med seboj bistveno razlikujejo, še
več, stvari se dodatno zapletejo, ker je, po splošni teoriji relativnosti,
medsebojna zveza med elektromagnetnim valovanjem in gravitacijo.
Teoretično je bilo dokazano in kasneje tudi z poskusi potrjeno, da se
svetloba v magnetnem polju ne giblje premočrtno, temveč se ob veli-
kih masah ukrivi. Ker so te mase v vesolju neenakomerno razporejene,
je geometrija prostora valovanja zelo zapletena. Po splošni teoriji
relativnosti je tudi čas povezan z gravitacijo in elektromagnetnim valo-
67
vanj em, kar formira štiridimenzionalni prostor, ki je predmet poseb-
nega zanimanja sodobnih fizikov, matematikov in astronomov.
Z gotovostjo lahko trdimo, da tega ne obvladujejo zakoni evklidske
geometrije, temveč splošne Riemanove geometrije.
Ko govorimo o geometriji znotraj atoma so razmerja še manj jasna.
V kozmičnem prostoru je mogoče pokazati objekte, ki naj bi bili
premice, medtem, ko je to v mikrosvetu nemogoče. Zato je zelo težko
ali nemogoče kaj reči o znotraj atomskem in subatomskem prostoru
ter njegovi geometriji. Nekateri pač verjamejo, da je evklidska. Vendar
bi lahko, kakor v drugih primerih, tudi neka popolnoma drugačna
geometrija pravilno obdržala strukturo realnega prostora.
Pokazalo se je, da so geometrijski aksiomi le približna znanja o res-
ničnih svojstvih prostora in da natančnejša ter obsežnejša prouče-
vanja vesolja, atomskega sveta in časa dopuščajo novo zasnovo geo-
metrije, ki bi bolje odražala prostorske značilnosti. Mimogrede naj
pripomnimo, da na majhnih prostorih tako lobačevske-hiperbolične,
kakor riemannske-eliptične geometrije velja evklidska-parabolična
geometrija.
S tem v zvezi je tudi metrika neevklidskih prostorov, ki meri veličine
geometrijskih objektov (dolžino, površino, prostornino), pri čemer mo-
ramo dobiti način, da vsakemu od danih objektov pridružimo popol-
noma določeno realno število kot mero te veličine — kar imenujemo
preslikavanje, ki mora zadovoljiti nekatere pogoje. 1) enaki objekti
imajo enake mere, drugače rečeno — mera mora biti invarianta mno-
žica vseh gibanj; 2) če se objekt sestoji iz nekaj objektov istega tipa,
je njegova mera enaka seštevku teh mer. Tako moramo vsaki dolžini
pridružiti realno število, ki je invariantno z ozirom na gibanja ipd.
Kadar imamo zapletene razmere realnega sveta je treba postaviti temu
ustrezno metriko, kar pa ni vselej enostavno, ker je to v zvezi z
medsebojnim prepletanjem in sovplivanjem različnih realnih geometrij.
Brez obvladovanja metrike pa je nemogoča fizikalna obdelava in inter-
pretacija teoretičnih, še manj pa eksperimentalnih podatkov.
Ne ozirajoč se na velike uspehe v zadnjem desetletju pri vključevanju
gravitacije v občo shemo kvantne teorije polja, še ni dosledne kvantne
teorije gravitacije. Nadaljuje se pretresanje variant gravitacijske teo-
rije tudi na klasični ravni; npr. V. I. Denisov, A. A. Logunov: Novye
predstavlenia o geometrii prostranstva-vremeni i gravitacii ter C. M.
Will: Theory and experiment in gravitational physics. S tem v zvezi so
posebne pozornosti vredne metode, ki izhajajo iz splošnih, dobro zna-
nih, principov kvantne teorije polja v povezavi s fenomenologijo gra-
vitacijske interakcije. Domneve o obstoju delcev, ki prenašajo gravi-
tacijsko interakcijo v odvisnosti z makroskopičnimi lastnostmi težnost-
nih sil (odsotnost negativnega naboja, vplivanje na daljavo, Newtonov
zakon, odklon svetlobnega žarka v težnostnem polju), v okviru Lorentz-
kovariantne teorije vodijo do kompletiranja drevesnih diagramov, ki
68
v celoti dajo einsteinovski lagranžnian. Delec brez mase s spinom dva
in je minimalno povezan s tenzorskim ohranjajočim tokom drugih
delcev, mora imeti enako interakcijsko konstanto z vsemi temi delci
in je tako tudi v interakciji s samim seboj. Upoštevanje te interakcije
gravitona s samim seboj nas pripelje do preoblikovanja izhodnega
prostora — časa Minkovskega v Riemannov prostor splošne teorije
relativnosti. Geometrijski karakter gravitacijske teorije se pokaže kot
najbolj naraven odraz univerzalnosti gravitacijske interakcije — za
koordinate »zasledovanega« prostora Minkovskega se izkaže, da jih
ne moremo opazovati. Pri proučevanju teorije »vzburkanja« je često
najudobneje formulirati obdelavo in izsledke s terminologijo ploskega
prostora-časa.
Gravitacijska interakcija predstavlja le majhen del elektromagnetne
interakcije in jo je mogoče proučevati v primitivnejšem približku teo-
rije »vzburkanja«. S tem približkom se nelinearnost gravitacijske
interakcije scela izkaže in zato ustreza proučevanje gravitacijskega
valovanja v ploskem prostoru-času, s tem da uvedemo v elektrodina-
miko brezmasno snovno tenzorsko polje. Taka teorija je nujno le
približna (približek), kar se kaže v približnostnem karakterju kalibrir-
ne simetrije. Proučevanje snovnega polja simetričnega tenzorja dru-
gega reda v psevdoevklidskem prostor-času, katerega metriko posebej
izberemo, nam pokaže, da izbor lagranžniana svobodnega polja diktira
izbor pozitivne energije, vendar v terminih kvantne teorije polja in
pod pogojem odsotnosti »duhov«.
Pri kvantni obravnavi brezmasnega tenzorskega polja moramo izpol-
niti zahtevo »pozitivna gostota energije« in še nekatere druge pogoje.
Druga oteževalna okoliščina je v zvezi z »nepravilnim« znakom spre-
menljivih odnosov nefizičnih komponent polja, kar terja usmeritev h
koncepciji indefinitne metrike. Splošno je kvantizacija linearizirane
teorije brezmasnega tenzorskega polja analogna kvantiziranju svobod-
nega maxwellovskega polja. Z izključitvijo nefizičnih komponent je
mogoča klasična interpretacija, kar po drugi strani omogoča prouče-
vanje le z drevesnimi diagrami. Tako npr. pridemo do opisovanja
spiralastega gravitona.
Nadalje predpostavljamo, da je v smeri izhajanja koherentnega sestav-
ljenega valovanja sumarna intenziteta sevanja, v tej smeri, proporcio-
nalna kvadratu števila elementarnih delcev, in pri določenih pogojih
nastopi »nadsvetlobno« čerenkovsko sevanje. Kot primer takega po-
java je navedena plazma, v kateri se faznost gibanja posameznih
delcev uresničuje v polju prečnega elektromagnetnega valovanja.
Ker je mogoča inverznost procesa tudi gravitacijsko valovanje se
pretvarja v elektromagnetno, V tem primeru lahko dogajanje opisu-
jemo kot mešano valovanje, pri čemer se »razcepleni« posamezni modi
kažejo kot linearne kombinacije izhodiščnih elektromagnetnih in
gravitacijskih valovanj. Za to zelo dobro služi pisava vektorskega
potenciala sekundarnega kvantnega elektromagnetnega polja v spi-
ralasti obliki, pri čemer tudi interakcija ohrani spiralnost delcev.
69
Na žalost, ne gre brez uvedbe kvazi-delcev: fotogravitona in gravifo-
tona. V takem primeru igra zunanje polje vlogo anizotropnega okolja
(pomembnost smeri!!!) v katerem fotograviton ali gravifoton imata
fazno hitrost različno od hitrosti svetlobe in odvisno od smeri širje-
nja. V čisto električnih ali čisto magnetnih poljih ta efekt izgine pri
širjenju valov vzdolž polja. V realnih situacijah so fazne hitrosti iz-
hodnih fotonov in gravitonov pod vplivom okolja in polarizacije va-
kuuma različne, in zato ne pride do popolne prelevitve fotona v gra-
viton in obratno.
Interesantna je teorija, da je možna optična detekcija gravitacijskega
valovanja, kar izhaja iz osnov te teorije. Ta generacija naj bi izhajala
kot rezultat srečanja elektromagnetnih valovanj.
Pri širjenju elektromagnetnega valovanja krožne polarizacije v plaz-
mi, se ustvarja magnetno polje, ki je usmerjeno vzdolž valovnega
vektorja (obratno kot pri efektu Faradaya), ker rezultira v dodatnem
generiranju gravitacijskega valovanja zaradi transformacije fotonov
v gravitone v istovrstnem polju.
Vse te ugotovitve kažejo na dokaj šn j o (tudi) praktično uporabnost v
ekonomiji človeštva, dasi ni lahko napovedovati, kdaj bo prišlo do
tega. (Pri tem naj ne zvezni sarkastično pripomba, da je od galvani-
zacije žabjih krakov do praktične uporabe elektrike minilo precej
let, danes je čas od odkritja do uporabe bistveno krajši.)
Branje najnovejših del, ki obravnavajo to snov, kaže dvoje:
—	po eni strani prizadevanja za obvladovanje tega področja, ki bi
nam omogočalo praktično uporabo. S tem v zvezi je nujno iska-
nje dovolj natančnih približkov, poenostavitev in »začasnih« in-
terpretacij ;
—	po drugi strani pa je trud mnogih usmerjen v prodiranje v glo-
bine naravnih skrivnosti — velikokrat z neverjetnimi špekulaci-
jami, iskanju »duhov«, ki naj bi nam pomagali zakrpati (vsaj za-
časno) tiste luknje v vedenju, ki zevajo v celovitih teorijah.
Ker pa nikoli ni brez medsebojnega vplivanja, se pozna uspeh enega
tudi pri razvoju drugega in na žalost tudi obratno — tako je tudi
z zablodami...
Op.:
(Ta zapis je posledica branja drobcene knjižice D. V. Galceva, J. V.
Graca, V. I. Petuhova: Izlučenie gravitacionnyh voln elektrodinami-
českimi sistemi, Moskva, 1984)
70
0	sodobni arhitekturi (in
urbanizmu) v že pozidanih
celotah
Jelka Pirkovič-Kocbek
Vprašljivost »novega« v »starem«
Naša arhitekturna praksa je še donedavno imela mečahovski odnos
do že zgrajenega okolja, kot jih predstavljajo stara jedra naših mest
— da ne govorimo o starih vaških jedrih. Na splošno velja, da je nova
arhitektura v starem okolju vse prej kot tankočutno oblikovana. Za-
stavljena je namreč tako, da se po vsej sili drži kánonov moderne
arhitekture, kar pa hkrati pomeni, da jo občutimo kot tujek v okolju
in že na prvi pogled krši skladno ravnotežje mestnega prostora.
Naj naštejem nekaj najbolj razvpitih primerov konfliktov, ki jih
povzročajo nove stavbe v starem okolju: prva je vsekakor Mihevčeva
stolpnica v Kopru — že od vsega začetka je sprožala negativne reak-
cije, tudi iz vrst arhitektov,1 kajti bilo je preveč očitno, da je brez-
obzirna aplikacija moderne funkcionalistične arhitekture razvredno-
tila stari Koper kot celoto. Manj pa je znano, da je takšna uresničitev
funkcionalističnih idej le manjši del vsega, kar so si arhitekti za-
mislili, pa, k sreči, ni prišlo do izvedbe. Tako je v »zlati dobi« povojne
gradbene dejavnosti (to je do reformske streznitve leta 1965) nastala
cela vrsta načrtov, po katerih bi pozidali vrzeli in druge »prazne
površine« (pri tem so mednje seveda šteli tudi parke in vrtove) v
naših mestih. Naj jih le nekaj naštejem: ulični otok med sedanjo
Titovo, Čopovo, Wolfovo in parkom Zvezdo,2 nunski vrt,3 območja v
1	Glej V. B. Mušič — Akant: »Ljubljanske stolpnice«, Sinteza, št. 7, 1967,
str. 82.
71
Tivoliju4 (vse v Ljubljani) in prostor pred železniško postajo v Mari-
boru.5 Po arhitektonskih zamislih naj bi padla tudi marsikatera kul-
turna znameniost in precej spomeniškega tkiva naših mest. Tako je
že znameniti Sitte j ev načrt za popotresno regulacijo Ljubljane6 iz leta
1896 z novimi regulacijskimi linijami namenil stari Ljubljani kaj
slabo usodo — Fabiani je bil kljub svoji »progresistični« wagnerjanski
usmeritvi do starega mesta bolj prizanesljiv. Tako spoštovani mojster
Plečnik si je namesto ljubljanskega gradu zamislil tortasti slovenski
parlament,7 še pred tem pa bi zaradi ureditve monumentalnega stop-
nišča na Grad brez pomisleka žrtvoval velik del Starega in Ciril-Me-
todovega trga pod grajskim hribom. Tudi drugi veliki slovenski arhi-
tekt, Ivan Vurnik, je pri regulacijskih predlogih neusmiljeno posegal v
stara urbana tkiva, kot na primer v Kranju, kjer na bi ob regulaciji
ulic v starem jedru »posneli« vse ožine, vogale in druge, za tekoč
promet moteče »ovire«.8 Podoben način regulacije starega mestnega
jedra je uporabil celo Marjan Mušič pri svoje regulacijski skici No-
vega mesta iz leta 1928.9 Ce za Vurnika kot deklariranega jasno opre-
deljenega funkcionalista še razumemo, da ni imel posluha za vred-
note starih mest, je pri Mušiču, kasnejšem začetniku regeneratorskih
(prenovitvenih) prizadevanj takšna drža nerazumljiva, še posebej pri
njegovem rojstnem Novem mestu. Razložimo si jo lahko le s tem,
da arhitekti v času uveljavljanja zmagovitega funkcionalizma pač
niso zmogli dokazov proti »objektivnim« zahtevam prometa, hitrega
razvoja in napredka družbe in kar je še drugih podrobnih ideoloških
floskul, ki so podlaga kapitalski kolonizaciji prostorskih odnosov.
Arhitekti pa, ki so se v celoti postavili na stran »nove dobe«, so ne-
kritično ustvarjali tudi takšne absurdne projekte, kot je predlog pre-
novitve Novega mesta Božidarja Gvardijančiča iz leta 1944,10, kjer
je »zradiran« velik del Glavnega trga s precej okoliškega zgodovin-
2	Območje je kot novi reprezentačni trg (Južni trg) projektiral že Plečnik,
po vojni pa je bilo vključeno v natečaj za ureditev severnega dela sre-
dišča. Glej France Stele: »Spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja v
Ljubljani«, Kronika slovenskih mest 1940, št. 3 in »Natečaj za center
Ljubljane«, Arhitekt, 1960, str. 50—53.
3	Z vrsto načrtov za pozidavo nunskega vrta nas je seznanila razstava Trg
revolucije včeraj in danes (Cankarjev dom, Ljubljana 1984).
4	Že Plečnik je v svojem regulacijskem načrtu za Ljubljano (1929) v Tivoli
postavil novo univerzitetno središče, tik po vojni pa je bilo tukaj pred-
videno upravno sodišče Slovenije z ljudsko skupščino. Gl. Dušan Grabri-
jan: »Natečaj za ljudsko skupščino v Ljubljani«, Arhitektura, Zagreb
1948, št. 7, str. 777—785.
5	Leta 1960 je namreč nastal načrt za pozidavo stolpnice sredi Kidričevega
trga v Mariboru, Cf. Pirkovič-Kocbek; Izgradnja sodobnega Maribora,
Ljubljana 1980, str. 48.
6	Cf. Edvard Ravnikar »Urbanistična misel v Sloveniji od leta 1900«, Kro-
nika ,1981, št. 2, str. 172 in 173.
7	Zbornik oddelka za arhitekturo, Ljubljana, 1947.
8	Cf. Cene Avguštin: »Predvojni regulacijski posegi v urbano strukturo
Kranja«, Varstvo spomenikov, 1966, str. 49.
9	Original hrani Arhitekturni muzej v Ljubljani, objavljeno v katalogu
razstave Novo mesto skozi čas (Dolenjski muzej, Novo mesto, 1978).
10	Načrt je bil razstavljen na isti razstavi, omenja ga tudi J. Grobovšek
v svojem tekstu v katalogu (brez paginacije).
72
skega mestnega tkiva, namesto tega pa so postavljene funkcionalistič-
ne, prostostoječe ploščate stavbe. Z njimi je arhitekt izničil ne le
zgodovinsko resničnost Novega mesta, ki ga uvrščamo med lepše pri-
merke srednjeevropske urbane tradicije, temveč tudi prostorsko res-
ničnost kot tako, saj bi morali, če bi hoteli postaviti njegove bloke
v prostor, pravzaprav zravnati kapiteljski hrib v ravno površino.
Na srečo tako radikalnih zamisli arhitekti ne morejo kar tako uresni-
čiti, razen če ne posežejo vmes »višje sile«. Vseeno pa je takšna
naravnanost pripeljala do občutnih posegov v urbano strukturo skoraj
vseh naših mest — poleg že omenjene stolpnice v Kopru je bil po-
dobne pridobitve deležen tudi Kranj, v strogem središču Celja so
zgradili stolpnico in kasneje še blagovnico, ki v vseh pogledih izsto-
pata iz svoje okolice. Tudi v neoklasicistični Rogaški Slatini so po-
stavili stolpnico terapije, nato še hotelski kolos — hotel Donat —
in končno so podrli še stari, »odvečni« Wandelbahn. Tudi Portorožu,
drugemu letoviškemu kraju s stoletno tradicijo, ni bilo prizanešeno
— pozidali in zabetonirali so ga podolgem in počez. Da ne govorimo
o Ljubljani, kjer gradnja v višino res ni spoštovala nobene mere in
oblikovalskega čuta. Sicer pa se Ljubljana »ponaša« še z najbolj slav-
nim primerom neposredne rušitve spomeniškega objekta, z že skoraj
tri desetletja staro afero v zvezi s Koslerjevo hišo. Pred našimi očmi
pa se nepopravljivo spreminja tudi ključna ljubljanska zgodovinska
znamenitost — ljubljanski grad. Ker so naši arhitekti imeli več prakse
pri postavljanju stolpnic in blokov in ker so naučeni misliti v okvi-
rih preživele funkcionalistične šole, ni prav nič čudnega, če so tudi
v primerih, ko jim je »višja sila« dala proste roke, ravnali v tem
slogu. V mislih imam popotresno obnovo Posočja z žalostno usodo
Breginja, ki je, namesto da bi dokazoval našo uspešnost in vsestransko
modernost, le neposreden dokaz pomanjkanja kulture — žal tudi
pri arhitektih. Na drugi strani meje niso ravnali tako brezglavo —
obnove so se lotili premišljeno in — vsaj kar zadeva oblikovanje
nanovo postavljenih mest, dokaj uspešno. Tako so v Huminu/Gemoni
oblikovanje hiš zaupali mestnem arhitektu, ki se je potrudil povzeti
pokrajinski regionalni slog in mu hkrati dati tudi pečat sodobnosti
(postmodernizma, če hočete). Rezultat pa je, da novo mesto ni le
oblikovno enotno, temveč je enotnosti celo preveč in se na vsakem
koraku vidi, da je mesto pravzaprav le umeten nadomestek porušene
urbane kompozicije.
Drugo pot so ubrali v Osoppu in, po mojem, boljšo: samo k izgradnji
osrednje stavbe javnega značaja, k načrtovanju nove mestne hiše,
so povabili znanega arhitekta.11 Za gradnjo posameznih hiš pa so si
ljudje pomagali sami (če so želeli, so lahko načrt tudi naročili pri
arhitektu, sicer pa pri navadnih stavbenikih): seveda se je bilo pri
tem treba držati dogovora — ohranili so ulične črte, parcelacijsko
strukturo, potek ulic, spoštovali so garabite, oblike strešin itd. Re-
11 Tako je avtor projekta Luciano Semerani — glej Lotus International št.
43, 1984, str. 109—120.
73
zultat oblikovalsko res ni tako kvaliteten kot v Huminu (če arhi-
tekturno ocenjujemo kvalitete posameznih stavb), zato pa je celota
bolj pestra, bolj življenjska; ker je bliže temu, kako je mesto po-
navadi nastajalo.
Iz povedanega bi lahko povzeli prvi sklep: za novogradnje v obsto-
ječem grajenem okolju ni tako važno, da so kvalitetno oblikovane
— seveda kvaliteta ne škodi, hkrati pa dobra arhitektura sama zase
še ni porok za harmoničen odnos med novim posegom in »staro«
okolico.
Vrste odnosov med novimi posegi in že pozidanimi celotami
Na prvi pogled se zdi problematika, ki jo nakazuje naslov našega
razmišljanja, to je novega oblikovanja v obstoječem zgrajenem okolju,
dokaj omejena in jasna razprava bi morala pojasniti, kakšne težave
nastajajo pri vključevanju novogradenj v že pozidane predele mest
oziroma naselij na sploh, hkrati pa nakazati nekatere, vsaj ključne
poti za preprečevanje kratkih stikov med novimi posegi in staro
okoliško gradbeno strukturo. Takšno »metodo« so si izbrali tudi ne-
kateri pisci o arhitekturi v kontekstu,12 ki so vsi po vrsti tudi
arhitekti — praktiki, ne le arhitekti — publicisti. Kot zgled takšnega
načina razmišljanja naj navedem tri primere, prvega domačega, druga
dva tuja. V prvem primeru je to raziskovalna naloga Miloša Bonče
Novo in staro kot integralni prostor. Zal imam pred seboj le letno
poročilo prve faze raziskave (1982)13 in na tej podlagi pač ni mogoče
oblikovati zaokrožene sodbe o avtorjevem postopku. Vsekakor pa je
jasno, da avtor uporablja obrnjen običajni postopek, ki naj vodi od
teorije k praksi, medtem ko tukaj »teorija« služi za opravičilo (pred-
vsem avtorjevi) praksi. Teorijo sem postavila v narekovaj iz dveh
razlogov — prvi je nakazan že v prejšnjem stavku, drugi pa zadeva
navidezno sistematičnost in objektivnost Bončinega postopka. Ker ni
glavni namen pričujočega zapisa kritika omenjene raziskovalne na-
loge, naj le v ponazoritev navedem nekaj dejstev: Bonča vse, po
njegovem ključne sestavine arhitekturne kompozicije, piše z veliko
začetnico. S tem jih ne le poudarja in hkrati mitizira, temveč tudi
personificira (tekst je tako poln Oblikovalnih elementov — Open,
Sredin, Dodatkov, Zaščit in Povezav). Da v mislih res vidi gradbene
elemente kot žive stvari, se pokaže tudi, ko zanje uporablja glagole
premikanja. Tako na primer »se Zaščita odcepi«, »prostor je gibljiv,
fluiden«, »fasada se oddalji«, čeprav je res, da se oddalji le človek,
ki gleda fasado, prostor je lahko le v naši zaznavi raznovrsten, se-
12	Pri tem mislim na ožji pojem arhitekture v fizičnem kontekstu in ne
na široko polje kontekstuacije, kot je bilo zastavljeno na istoimenskem
simpoziju v Portorožu leta 1983. Obsežnost pojmovanja konteksta dobro
označuje citat, vzet iz prispevka B. Podrecce: ». . . kontekst (je lahko)
enkrat celoten milje, drugič mesto, tretjič noga stola, kajti tu, kot vemo,
je zajeta celotna kultura«. Cf. AB, št. 62, 1984, str. 28.
13	Miloš Bonča: Novo in staro kot integralni prostor, letno poročilo, 1982,
FAGG, VTOZD Arhitektura.
74
stavljen iz različnih vizualnih sekvenc, funkcijo zaščite, ki jo ima
fasada, pa le arhitekt lahko odcepi od celote v svoji miselni predstavi,
ko vsak problem rešuje, kot da bi bil stvar zase. Torej Bončin pristop
ni takšen, kot ga zahteva minimalna metodičnost raziskovalnega dela,
ni objektiven, temveč hudo subjektiven. Vendar ta subjektivnost ne
pomeni, da avtor gleda na arhitekturo z zornega kota tistega, ki mu
je arhitektura stvaritev namenjena (torej z zornega kota uporabnika
oziroma obiskovalca), temveč gre za značilno projektantsko gesto, ki
z navidezno objektivizacijo (segmentacijo problemov, kvazi-znanstve-
no govorico ipd.) zakriva skrajno subjektiven odnos do arhitekturnega
objekta. V grobem bi lahko njegov način reševanja problema vklju-
čevanja nove arhitekture v mestni prostor označili takole: najprej
arhitekt reši program in oblikovno zasnovo novogradnje kot ločeno
nalogo, potem pa stavbo »zmaši« v prostor, tako da na vogalih
stopničasto ali kako drugače zniža mase do gabaritov sosednjih stavb
in oblikuje fasado, ki je ali nevtralna ali pa kot ogledalo. Naj ci-
tiram Bončo:
»A. Povezovanje, 'Povezati novo z obstoječim okoljem v celoto', vzpo-
stavljanje in nadaljevanje mestne slike z interpretacijo obstoječih
volumnov, merila, oblik, struktur, barve,... novo zgradbo približamo
stari.
Humanizacija. 'Približati gradbeno celoto človeku, okolju', človeško
merilo, odnosi v prostoru.
B. Reflektiranje, navidez obstojna opna, z reflektiranjem okolja v
steklu doseči 'idealno povezavo' (nadaljevanje mestne slike prek zrcal-
nih odsevov oblik, struktur, barve, ... ; ustvarjanje posebnih efektov
s postavljanjem stekla pod različnimi koti).
Dematerializacija faasdne opne za koreten stik z obstoječim okoljem,
navidez neobstojna opna.
Transparentnost (nadaljevanje mestne slike v notranjem prostoru, na-
daljevanje notranjega prostora v mestni sliki).
Povezovanje z okoljem torej prek fasadne opne, ki je enkrat sorodna
strukturi obstoječega okolja (A), drugič pa jo za posebne združitve
strukturno razvrednotimo (B)«.
Dejansko je Bonča, čeprav na svoj kvaziznanstven način, jasno opre-
delil, kako se sodobna arhitektura vzpostavlja v starem okolju —
dodati bi morali še eno, najpogostejšo možnost: to je razmerje po-
polnega kontrasta, ko se nov arhitekturni objekt v vseh elementih
razlikuje od svoje okolice, jo formalno preglasi, pomensko pa osiro-
maši predvsem samega sebe.
Drugi zgled arhitekturnega pisanja o problemih nove arhitekture v
starem okolju — knjiga B. C. Brolina Architecture in Contex14 —
14 Brent C. Brolin: Architecture in Context: Fitting New Buildings with
Old, New York, 1980. Najpomembnejše ugotovitve je avtor objavil tudi
v obliki članka z enakim naslovom, Cf. The Harward Architecture Review,
vol. 2, pomlad 1981, str. 29—39.
75
v uvodu govori prav o razmerju kontrasta. Dejansko se je nova arhi-
tektura 20. stoletja (torej arhitektura modernega gibanja) vzpostavila
kot moderna prav z zavestnim zanikanjem tega, kar so imenovali
zgodovinska, tradicionalna arhitektura (torej z zanikanjem arhitek-
turnih govoric in slogov do vključno art nouveau oziroma do sece-
sije). Tako je, kot ugotavlja Brolin, ravno kontrast edini možni odnos
funkcionalistične arhitekture in sodobnega urbanističnega oblikova-
nja do prostora, kjer je stavba (ali kompleks stavb) nameščena. Mo-
derno gibanje, katerega zastavki še vedno prevladujejo v arhitekturni
in urbanistični praksi, se oblikovanja okolja loteva tako, kot da bi
venomer gradili v praznem prostoru, »na zeleni trati«. Ker takšnega
praznega prostora v resnici ni — če izvamemo skrajne primere grad-
nje novih mest v divjini, kot sta Brasilia ali Chandigar,15 dejansko
vedno posegamo v območja, ki so tako ali drugače že oblikovana
in ki že imajo svoj značaj.
Ce nadaljujemo z Brolinovim dokazovanjem — kontrast kot eden
od odnosov med posameznim arhitekturnim objektom in njegovo oko-
lico ni nov pojav, le njegova uporaba v preteklosti je bila omejena:
le stavbe posebnega pomena so lahko po velikosti, po razkošju ma-
terialov, detajlov, po izjemnem oblikovanju izstopale iz okolice. Hie-
rarhija slogovne pojavnosti je bila izraz pomenske hierarhije —
spomnimo se le najbolj »oguljenega« primera gotske katedrale in
anonimnega, slogovno izenačenega okolja srednjeveških meščanskih
hiš, ki so jo obdajale. Ce bi bila vsaka hiša podobna cerkvi, bi bil
pomenski naboj katedrale izničen. Ce ironiziramo, si arhitekti danes
prizadevajo prav to: zgraditi vsak svojo katedralo, ne oziraje se na
znižanje »praga občutljivosti«, to je tistega psihološkega mehanizma,
ki uravnava naše odzivanje na nepredvidljive, šokantne dražljaje —
če jih je preveč, ne dosežejo več takšnega psihološkega učinka, kakor
če bi doživeli le zmerno porcijo šokov.16 Edina vrsta omejitev, ki
preprečuje še večje število sodobni katedral, je ekonomske in z njo
povezane politične narave.17 V samem arhitekturnem izrazu pa je
le malo ali nič kodiranih vzorcev, ki bi za določeno arhitekturno
nalogo ali za določeno vrsto urbanih sklopov narekovali takšen ali
drugačen tip prostorskih rešitev.
Na kakšen način je možno doseči sožitje med novim in starim —
v tej točki ne morem več biti istih misli z Brolinom. Njegov po-
stopek namreč temelji na enostavni predpostavki: če se bomo po-
globili v oblikovno analizo »uspešnih« primerov sožitja (in ti primeri
so po večini vzeti iz arzenala klasične arhitekture 18. in 19. stoletja),
15	Pa še tam se je pokazalo ,da je prišlo do nepopravljivega konflikta med
arhitekturo oziroma organizacijo prostora in načinom življenja. (Glej
analizo Chandigar v knjigi Benta C. Brolina The Failure of Modern
Architecture, London, 1979, str. 88—103).
16	Za ponazoritev mehanizma »praga občutljivosti« glej George Baird »La
dimension amourense in Architecture«, Meaning in Architecture, ed. Ch.
Jenks in G. Baird, London, str. 83.
17	V tem primeru pojmujem tehnološke možnosti kot funkcijo ekonomije.
76
se bomo naučili spremeniti odnos do ustvarjalnosti. Sedanje prepri-
čanje, da je dobra arhitektura le originalna arhitektura (tisti pa,
katerega stvaritev se podreja značaju prostora, pa je le posnemovalec),
je namreč po njegovem vzrok za slabe dosežke na tem področju. Tako
s svojo knjigo niza primere takšnega ali drugačnega oblikovnega
podrejanja urbanemu kontekstu in analizira dobre in slabe plati po-
sameznih rešitev. V splošnem lahko rečemo, da je njegova metoda
podobna učenju v mojstrski delavnici: učenec — bralec naj bi se
na primerih iz »prakse« naučil veščine dobrega arhitekturnega in
urbanističnega oblikovanja.
Se korak dlje v formalizaciji problematike tako imenovane urbane
arhitekture pomeni delo Roba Krierja Urban Space.18 Krierjev od-
nos do obstoječih arhitekturnih objektov je drugačen od Brolinovega
— konkretni primeri mu ne služijo kot pedagoški zgledi za korekcijo
oblikovalske prakse temveč obratno: so uresničitev splošnih arhitek-
turnih zakonov, ki so izpeljani iz geometrijskega reda. 2e v uvodni
definiciji tako opredeljuje mestni prostor kot: »geometrijsko omejen
z vrsto fasadnih zapor. Šele zaradi njegovih geometrijskih lastnosti in
estetskih vrednot ga lahko zaznavamo kot mestni prostor«.19 Zato
tudi ceni pravilen geometrijski prostor, ki ga lahko začrta le enotna
arhitektova zamisel. »Cista, geometrijska mestna prostorska oblika
zahteva izjemno rahločutno in kvalitetno arhitekturo. Vsaka arhitek-
turna napaka je takoj opazna in hitro pokvari splošni vtis«.20 So-
časno oblikovana mestna celota je zato lepša od nepravilne »organske«
arhitekture.
Za Krierja je torej nepravilnost v prostorski zasnovi napaka, ki ruši
lepoto prostorskega reda. Drugačen pogled na prostorske deformacije
razkrivajo avtorji knjige Forme et déformation des objects architectur-
aux et urbains.21 Vsaka realizacija se mora spoprijeti z napakami — ne-
pravilnosti zemljišča in parcelacije so še najbolj mile oblike. Hujši
konflikti so posledica nasprotij v procesu nastajanja celote, kar seveda
vpliva na deformacije na oblikovni ravni,22 ali pa jih povzročijo na-
sprotja med starim »organskim« tkivom in novimi posegi, ki te-
meljijo na geometrijskem redu.23 Dodali bi lahko, da se prav v odnosu
do deformacij kaže bistvena formalna razlika med sodobno, iz funk-
cionalizma izvirajočo arhitekturo, in tem, kar v splošnem imenujemo
18	Rob Krier: Urban Space, Academy Editions, London 1979 (nemški origi-
nal 1975). Poglavje iz knjige je Krier objavil kot članek v reviji AD,
glej Rob Krier: »Typological and Morphological Elements of The Concept
of Urban Space«, Architectural Design, 1979, št. 1, str. 2—17.
19	Op. cit. str. 15. Za Krierjevo neoplatonistično pojmovanje je značilno,
da povzema Alberti j evo paradigmo: »mesto je velika hiša«. Tako je trg
mestna soba, ulica pa mestni hodnik. »Geometrijske značilnosti obeh
form so enake« (str. 16).
20	Op. cit., str. 31.
21	Alain Borie, Pierre Micheloni, Pierre Pinon: Forme et déformation des
objects architecturaux et urbains, edition E.N.S.B.A., 1984 (1. izdaja 1978).
22	Op. cit., str. 44.
23	Op. cit., str. 67.
77
»tradicionalna« arhitektura.24 Tradicionalna arhitektura namreč de-
formacijo vgradi v svoj formalni sistem brez ostanka, medtem ko
funkcionalistična ahitektura skuša napake prikriti (izogniti se jim
pač ni mogoče) in to najpogosteje tako, da togo sledi določenemu
vzorcu, nezaželjene posledice takšnega koncepta pa sramežljivo po-
stavlja v drugi plan ali jih zakriva s kozmetičnimi posegi. Značilno
je, da se v tem kontekstu tudi družbena resničnost pojavlja kot
napaka, deformacija: že od Haussmannove obnove Pariza dalje je
uradna arhitektura služila maskiranju resničnosti starih mestnih jeder
—	za lepimi fasadami novih bulvarjev se je skrival svet prenatrpa-
nih dvorišč, ozkih starih uličic in grdih zakotnih hiš.
Naj v tej točki naše razprave povzamem, kakšne vrste odnosov ozna-
čujejo stik novih gradbenih posegov z obstoječim prostorskim okvi-
rom. To so:
—	odnos formalne jukstapozicije oziroma negacije prostora,
—	odnos reflektiranja oziroma ustvarjanje zrcalne podobe prostora in
—	odnos formalne prilagoditve.
Za začetno stopnjo razvoja moderne arhitekture je značilna popolna
jukstapozicija med novo oblikovanimi prostorskimi zasnovami in res-
ničnostjo že pozidanega prostora. Prostor je pojmovan kot pomenska
in dejanska »tabula rasa«, kjer lahko arhitekt ustvarja po mili volji
in ga omejujejo le postavke moderne arhitekture (kjer so že vgrajeni
cilji »boja za lepšo prihodnost«, ki ga arhitekt bije s tem, da oblikuje
prostor za novega človeka). Pri tem velja pripomniti, da odnos do
prostora kot do tabule rase ni iznajdba 20. stoletja, temveč mu lahko
sledimo nazaj do časa renesanse, do tako imenovanih idealnih mestnih
planov torej do točke, ki zaznamuje nastanek arhitekture in urbaniz-
ma v sodobnem pomenu. Takšen način oblikovanja naj ponazorim
z najbolj slavnim zgledom, z Le Corbusierjevim Plan Voisin za Pariz
iz leta 1929. Res da na srečo načrta niso uresničili (niso podrli zgo-
dovinskega jedra Pariza na desnem bregu Seine in tam zgradili visokih
poslovnih stolpov), zato pa je njegova miselna naravnanost prišla do
izraza kasneje po vseh velikih mestih zahodnega sveta in tudi Pariz
ni ostal izjema. Ce pionirsko fazo moderne arhitekture simbolizira
prav Plan Voisin s svojimi stolpi čistih geometrijskih oblik, ki so
v geometrijskem redu tudi razporejeni po prostoru, je aplikacija tega
načela v gradbeni praksi prinesla kup težav. Tako je za 60. leta, ko
je moderna suvereno obvladovala vso arhitekturno in urbanistično
sceno, značilen velik razmah posebne inačice sodobne škatlaste arhi-
tekture, to je arhitekta z reflektirajočo stekleno fasadno oblogo.
Ogledalo kot zunanji arhitekturni plašč se je pač zdelo primerno
tudi zato, ker s tem, ko na zgradbi odseva zrcalna podoba okoliškega
24 Pojem je seveda ohlapen, ker ne dopušča razlikovanja med različnimi
»prostorskimi« praksami, ki so se razvile v različnih zgodovinskih oko-
liščinah. Hkrati je tudi res, da bi tudi posamične smeri sodobne arhitek-
ture po svojih zunanjih značilnostih prej sodile v to zvrst, kakor pa v
prvo.
78
(urbanega) pejsaža, na videz popolno rešuje problem nasprotja med
novim in starim: novo se dokončno zlije s starim, saj na površini
dosledno povzame njegovo podobo. Dejansko ozadje in učinke so-
dobne zrcalne arhitekture je razkrila Diana Agrest v svoji razpravi
»Architecture of Mirrors/Mirror of Architecture«.25 Ko govori o pro-
blemu arhitekture v kontekstu, ugotavlja, da »je prisotnost arhitek-
turnega objekta (ki ima zrcalno fasado), podrejena dejstvu, da objekt
poskuša vsrkati svoj kontekst, je hkrati objekt in kontekst. Zdi se,
da stavba nadomešča, in to dobesedno, slog konteksta in njegovo ma-
terialnost s pomočjo iluzionistične podobe... Zrcalna arhitektura je
realističen odsev/reprezentacija sveta, sporočilo brez koda. Podoba,
ki jo ogledalo odseva, je kot slika v časopisu ali fotografija, torej
sporočilo brez koda, nepretrgano, neskončno sporočilo.«26 V zadnjih
nekaj desetletjih se je najprej bolj sramežljivo potem pa vedno bolj
na široko pričel uveljavljati »manj radikalen« tok arhitekture v ši-
rokem razponu od nadaljevanja »tradicionalistične« smeri prek tako
imenovanih regionalnih smeri do »urbane arhitekture« in postmoder-
nizma. Ni moj namen povzemati, kako so se posamezne struje v svetu
pojavljale in razvijale,27 niti se ne nameravam lotiti arheologije tega
pojava pri nas — čeprav bi bilo takšno dejanje potrebno. Za namen
pričujoče raziskave zadostuje, če ugotovim le dejstvo, da je glavnina
takšnih prizadevanj sorodnih temu, kar smo zapisali o primeru Bro-
linovega načina razmišljanja: arhitekt naj se nauči prilagoditi svojo
stvaritev bodisi tako, da upošteva oblikovalske konstante danega
(pozidanega) prostora, bodisi tako, da se ob lastnem oblikovalskem
delu zgleduje pri »musée imaginaire« arhitekturne zgodovine. Vendar
niti v prvem niti v drugem primeru ni mogoče govoriti o celovitej-
šem pristopu, ki bi zagotavljal odpravo ideoloških mehanizmov za-
krivanja in premeščanja, tako značilnih za moderno arhitekturo in
urbanizem. Dogaja se le to, da druge vrste mehanizmov nadomeščajo
prejšnje, ključni odnosi in razmerja pa ostajajo nespremenjeni. Ce
je v svetu od 60. leta dalje naraslo število študij o arhitekturi in
urbanizmu, če se je tudi na tem področju pričelo gibanje v smeri
scientifikacije arhitekturne in urbanistične misli, le-to ni imelo ne-
posrednih pozitivnih učinkov na prakso oblikovanja prostora. Pri tem
je značilno razmerje postmoderne do arhitekturne zgodovine —
postmoderna očita modernistom predvsem slepo vero v lepšo prihod-
nost in zgodovinsko amnezijo, vendar na tem ne gradi trdnejših te-
meljev arhitekturne zgodovine, temveč se zadovoljuje s tem, da »spre-
jema tradicijo v katerikoli njenih pojavnih oblik in v tem vidi po-
novno potrditev pomena arhitekture .. ,«28 o čemer priča tudi citirana
25	Diana Agrest: »Architecture o Mirrors/Mirror of Architecture«, Oppo-
sitions, št. 26, pomlad 1984, str. 118—133.
26	Op. cit., str. 129 in 131.
27	Dovolj kritičen in zgoščen pregled situacije za francosko in deloma ita-
lijansko sceno urbane in postmoderne arhitekture je podal Michel Vey-
renche: »L'architecture urbaine: une utopie realiste«, Éléments d'analyse
urbaine, Philippe Panerai et al, Bruselj, 1980, str. 171—192.
28	Alan Colquhoun: »Three Kinds of Historicism«, Architectural Desing,
september-okt. 1983.
79
knjiga Roba Krierja. Ce so takšne okoliščine značilne za dogajanje
v Evropi in Severni Ameriki, je jasno, kakšno je stanje pri nas (v
Sloveniji), kjer bi resne raziskave na temo arhitekturne in urbanistič-
ne »teorije« lahko prešteli na prste. Tako se tudi naša najnovejša
arhitekturna dejavnost (v kateri sodelujejo tudi nekdanji predstav-
niki funkcionalistične smeri, ne le »postmodernisti«) zadovoljuje s
tem, da povzema le formalne značilnosti prostorsko — časovnega
zapisa, ne da bi se samokritično spraševala o položaju arhitekture v
družbi in še posebej o procesu urejanja prostora, o njeni vlogi v
družbeni delitvi dela, o omejitvah arhitekturnega poklica itd. Pri tem
lahko ugotovimo, da je srednja in starejša generacija arhitektov, ki
si je pridobila položaj še v času gradbene ekspanzije (in prevlade
sunkcionalizma) popolnoma prenehala z javno strokovno razpravo o
arhitekturnih vprašanjih. Aktivna je ostala le mlajša srednja gene-
racija, torej generacija, ki si šele išče ali utrjuje položaj na trgu
arhitekturne ponudbe in povpraševanja. Zanjo je v splošnem zna-
čilno, da se pri verbalnem diskurzu osredotoča na iskanje temeljnih
(naravnih) arhitekturnih načel ali pa se zateka v poveličevanje do-
ločenih izsekov iz arhitekturne zgodovine (Plečnik). S tem pa se
te razprave vključujejo v širši arhitekturni pojav, ki se hote ali nehote
vrača na ideološke pozicije neoklasicizma in historicizma 18. in 19.
stoletja.
V zadnjem času med arhitekti narašča zanimanje za to, da bi se od
tradicionalnih načinov gradnje naučili, kako ustvariti sožitje med
novim in starim, kako povzeti regionalno tipiko, človeško merilo in
kar je še podobnih mitoloških predstav. Prepričana pa sem, da je
dajanje oblikovalskih napotil sicer možno, ne more pa prispevati k
spreminjanju razmer na področju urejanja prostora. Da je temu res
tako, zadostuje premislek o tem, da sodobna arhitektura in urbanizem
nista več zmožna oblikovati prostora mest in drugih naselij tako,
kot se je to dogajalo v stoletni, če ne tisočletni naselbinski zgodovini.
Neizpodbitno dejstvo namreč je, da so mesta včasih nastajala in se
spreminjala kot ladja Argo.29 V našem času se je ta prenavljalska
lastnost naselbinskih oblik že skoraj izgubila. Produktov sodobnega
prostorskega urejanja ni mogoče sproti prilagajati spremembam živ-
ljenja in to niti na ravni osnovne prostorske celice — na primer
stanovanja, niti na ravni mestnega dela — na primer soseske, kaj šele
na ravni mesta kot celote. Edino, kar znamo storiti, je, da soseski
prizidamo še en stanovanjski kompleks. In prav to najenostavnejše
dodajanje (ki pa ga kljub rušitvam obstoječih gradbenih struktur
seveda ni mogoče izvajati v nedogled) je edina možnost »regenera-
cije« sodobnih prostorskih zasnov.
Tako smo od izhodiščne teme prešli na silno široko področje analize,
kjer bi morali po eni strani pojasniti, kako je prostorska organiza-
29 Cf. Roland Barthes: »Sémiologie et urbanisme«, Architecture d'Aujour-
d'hui, št. 153, 1970/71, str. 13, slov. prevod »Semiologija in urbanizem«,
Problemi-Razprave, št. 184—86, 1979.
80
cija delovala včasih, da je bil mogoč efekt ladje Argo, in hkrati
kritično analizirati vso sodobno prostorsko prakso.
Glede prve teme se moramo omejiti na ključno ugotovitev: nekdanji
načini organizacije prostora so neponovljivi, ker nista ponovljivi pro-
storska praksa in družbena konstelacija, ki sta bili podlaga in raison
d'être konkretne zgodovinske gradbene zasnove. Če spet vzamemo
zgled s stanovanjskega področja: sam izraz stanovanjska gradnja se
ne more vezati na gradbene oblike, starejše od sto, stopetdeset let.
To, kar je včasih služilo stanovanju v mestu ali na vasi, e je ravnalo
po čisto drugačnih načelih in je temeljilo na drugačnih družbenih
odnosih, drugačnih družbenih normah in kulturnih modelih.
Za razliko od sodobnega načina gradnje tradicija ni poznala pro-
storske delitve med območji za delo in za stanovanje.Torej je stavba,
na primer meščanska hiša ali kmečki dom — vsebovala tudi pro-
store in površine za delo in prav v tej prostorski povezanosti dela z
bivanjem je ključna, neponovljiva lastnost tradicionalnih »stanovanj-
skih« tipov.
Druga značilnost tradicionalnih načinov gradnje je, da je »stanovanj-
ska« stavba služila razširjeni družini kot osnovni družbeni in pro-
izvodni celici. Danes je družina skrčena na tako imenovano »nuklear-
no« družino in so stanovanja umerjena ta takšno velikost. Poleg tega
družina ni več ekonomska enota — oče in mati si vsak po svoje
pridobivata dohodek.
Tretjič: včasih so stavbe odražale socialni položaj lastnika, obenem
pa tudi »genius loci«. Danes je socialna transparentnost stanovanjskih
stavb zabrisana: v večini primerov se ne da razbrati, kakšen status
ima posamični lastnik »hišice po katalogu«, še manj pa stanovalec
v bloku — čebelnjaku. Znotraj posamezne tipološke vrste je loka-
cija še najbolj oprijemljiv znak, ki govori o socialnem položaju sta-
novalcev. Le pri ekstremnih primerih — pravih razkošnih vilah in
pri barakarskih naseljih točno vemo, kdo stanuje v prvih in kdo v
drugih. Glede »geniusa loci« pa lahko ugotovimo, da se je že skoraj
popolnoma izgubil in to ne le pri nas, v Sloveniji, ampak je obli-
kovno osiromašenje stanovanjske gradnje postalo univerzalen pojav.
In še zadnja, prav tako pomembna razlika: včasih so se vasi in mesta
gradila, obnavljala in spreminjala brez posredovanja arhitektov in
urbanistov, tako da področje gradnje ni bilo odtujeno od običajnih
poti družbene reprodukcije — bilo je enakovredni sestavni del življenj-
skega ciklusa. Danes se sodobna arhitektura in urbanizem postavljata
kot edina poklicana, da obvladujeta ne le gradnjo nasploh, temveč
tudi gradnjo stanovanj in to v imenu neukega ljudstva, ki je brez
občutka za higieno, za red in za splošne družbene smotre. V resnici
gre za nadaljevanje istega procesa indoktrinacije »drhali«, ki se je
pričel s koncentracijo proletariata v mestih, se nadaljeval z gradnjo
»delavskih kolonij« in »vrtnih mest« in se iztekel v današnji čas s
tem, ko je stanovanjska gradnja postala donosna veja gospodarstva,
81
oziroma v našem (jugoslovanskem) primeru del gospodarstva, ki ob-
rača 10 % narodnega dohodka, pa vendar ni videti konca pomanjka-
nja stanovanj v mestih in drugim vse globljim izrazom stanovanj-
ske krize.
Podobno primerjavo, kot smo jo ravnokar označili, bi lahko opravili
še za druge segmente prostorske prakse včasih in danes — in zašli
bi v široko sociološko analiziranje, kar nikakor ni namen pričujoče
razprave. Toda morda bi poglobljena zgodovinska študija starih pro-
storskih oblik prinesle kak napredek? Vsekakor, toda le s tem, da bi
prispevala k razširitvi zgodovinskih spoznanj, k uveljavljanju zgo-
dovinske zavesti, kajti: »Bolj kot je poznavanje preteklosti objektiv-
no, manj ga lahko apliciramo na naš čas. Uporaba preteklosti kot
rezervoarja modelov za sedanjo rabo je vzorčno povezana z ideološkim
izkrivljanjem preteklosti in sodobna historiografija si prizadeva od-
praviti prav ta izkrivljanja.«30
Kako razumeti obstoječe grajeno okolje in vlogo sodobne arhitekture
v njem
V	projektantskem postopku mora arhitekt ponavadi razrešiti vrsto
problemov na ravni programa in arhitekture »tehnologije« (kot so
dostopi, povezave, ločevanje, zahteve fizičnega in programskega zna-
čaja itd.). Vse zahteve in omejitve mora prevesti v prostorske, arhi-
tekturne rešitve. Postopek arhitekturnega snovanja je prvi najbolj
nazorno razčlenil Christopher Alexander — že leta 1964 v svojih
Notes on the Synthesis of Form in potem še v Pattern Language.31
V	obeh delih mu je bila vzor tradicionalna arhitektura »brez arhitek-
tov«, za katero je značilna velika mera prilagodljivosti tako človekovim
fizičnim kakor tudi čustvenim potrebam — mednje Alexander prišteva
tudi zahteve po zraščenosti arhitekture z okoljem. S tem, ko je racio-
naliziral arhitekturni postopek, je arhitekturi tudi odvzel avreolo po-
svećenosti in sodobnega arhitekta osvobodil michelangelovskega ust-
varjalnega napora.
Vendar za razmerje Alexandrovega ustvarjalnega postopka do tradicio-
nalnih prostorskih praks ni bistveno, da je prvi racionaliziran, ostali pa
slonijo večinoma na nezavednih, iracionalnih ustvarjalnih motivacijah
— prvi se od ostalih razlikuje v drugi bistveni točki: sodobni arhitekt
je postavljen v položaj zastrašujoče ustvarjalne svobode — sam si
mora zgraditi svoj ustvarjalni jezik, sam mora izbrati eno od milijonov
možnih formalnih kombinacij, sam mora svoji stvaritvi vdihniti vse-
bino, sporočilo, čeprav si pri tem lahko pomaga z raznimi triki gestalt
psihologije, socioloških spoznanj, zgodovinskih zgledov itd. To narašča-
nje svobodne odločitve32 je povezano z naraščajo zahtevo po original-
30	Alan Colquhoun, op. cit., str. 38.
31	Notes on the Synthesis of Form, Cambridge Mass, 1964 in A Pattern
Language, Oxford University Press, New York, 1977.
32	O svobodi v arhitekturnem ustvarjanju govori članek Christiana Norberg-
Schultza »Meaning in Architecture«, objavljeno v istoimenski knjigi (ed.
Charles Jenks in George Baird), London 1969, str. 221—225.
82
nosti, po modernosti in ji v zgodovini arhitekture lahko sledimo od
obdobja renesanse, ko se je arhitekturni poklic sploh začel konstitui-
rati. Jezik vzorcev je prav tako le pripomoček, ki sicer arhitektu olajša
(racionalizira) izbiro, ker jo razstavlja na manjše, bolj obvladljive in
»objektivnejše« segmente, ne nadomešča pa trdnega sistema vrednot,
kulturnih modelov in pomenskih kodov, ki vsi skupaj sestavljajo arhi-
tekturni jezik predkapitalističnih obdobij in tako imenovanih primi-
tivnih družb.
Tako smo pač danes primorani, da na čimbolj racionalen, znanstven
način poskušamo razumeti in razložiti to, kar sestavlja prostorsko
urbano celoto, pri vsem tem pa skoraj ni upati, da bi lahko v projek-
tantskem postopku dosegli izgradnjo podobne koherentne, kompaktne
celote večjih razsežnosti, kot so mesta včasih bila.
Da bi v postopku arhitekturnega osnovanja oblikovalci prišli do boljših
rešitev, ki bi pri ljudeh vzbujale pozitivne občutke, si arhitekti že
nekaj časa pomagajo s tako imenovano percepcijsko analizo. Vendar
je takšna metoda bolj uporabna kot podlaga za krajinsko oblikovanje,
na primer za komponiranje obcestnega prostora, kakor pa za analizi-
ranje urbanega prostora. Koncept pecepcijske analize namreč izhaja
iz pojma poti in nanjo vezanih vizualnih sekvenc, zato na ta način ni
mogoče razložiti zasnove celega prostora, torej prostora »v globini«
za vizualnimi pregradami, čeprav prav zasnova kot celota določa tudi
strukturo vizualnih open. Vzemimo za primer ulični prostor — z
vizualno analizo lahko ugotovimo, kje so potrebni določeni oblikoval-
ski prijemi, ki bi zagotavljali zaželene optične učinke, kot so obliko-
vanje urejenih fasadnih nizov, vizualno vodenje gledalčevih pogledov
v določeni smeri, zaključevanje vizualnega polja itd. Na ta način pa
lahko posežemo le v končno fazo koncipiranja posamezne novograd-
nje ali pa v doseženo kozmetično korekcijo že zgrajenih fasadnih
nizov. Nikakor pa ne moremo niti analizirati niti sestaviti zasnove
posameznega objekta, kaj šele urbane strukture kot celote.
Vizualna analiza postavlja podobo mesta kot izoliran objekt svojega
»objektivnega« opazovanja — in ravno v tem je njena največja napaka.
Druga, manj huda napaka je, da sloni na subjektivnem doživljanju
prostorskih pojavov: vsak človek prostor doživlja nekoliko po svoje
in seštevek vseh mogočih subjektivnih izkušenj naj bi avtomatično
dal srednjo, objektivno vrednost. Podobna mitologija povprečka deluje
tudi pri drugih psiholoških postopkih, ki poizkušajo raziskati običajne
človekove potrebe in »prostorske« vedenjske vzorce. Tretja napaka pa
je, da prav s konceptom (priviligirane) poti percepcijska analiza obrav-
nava prostor s priviligiranega zornega kota, to je s stališča načrtoval-
ca, obiskovalca, popotnika, ne pa s stališča tistega, ki mora v do-
ločenem (mestnem) predelu stanovati, živeti, torej živeti za kulisami
dobro oblikovanih vizualnih sekvenc. A tudi gledano z vidika usmer-
jene poti same je percepcijska analiza vprašljiva — prednost daje
namreč le gibanju v eni smeri, ob povratku pa se vizualni red poruši,
ker je postavljen narobe.
83
Skratka, podoba mesta je le videz kompleksnih prostorskih pojavov in
zato je treba poseči globlje in poskusiti razložiti njeno logiko. Logika
formiranja in delovanja urbane podobe je razložljiva le, če spoznamo
logiko delovanja in formiranja urbane strukture.
Morfološka analiza urbanega prostora je ena od poti, kako pojasniti
zakonitosti v organizaciji (fizičnega) prostora. Vsekakor je pri morfo-
loški analizi v ospredju prostor kot sistem oblik, vendar ne kot videz
(urbana podoba), temveč kot prostorska struktura. Tako poskušamo
prostor kot sistem oblik razložiti na ta način, da po eni strani opre-
delimo njegove ključne elemente, po drugi strani pa urbano strukturo
razlagamo tudi kot preplet elementov na različnih strukturalnih rav-
neh. Naj pojasnim: določen element nižje ravni, na primer zasnova
posamezne, tipične stavbe v mestu prek organizacije svoje zunanjščine
prispeva k določanju elementov višje ravni — posamezna pročelja
namreč sestavljajo trakove uličnih pročelj, ki jih lahko štejemo za
elemente na ravni celega mesta. Podobno posamezne enote hiša/par-
cela (ki so temeljne enote tradicionalne urbane zgradbe) skupaj tvorijo
ulične otoke in ulični otoki so sestavni deli urbane strukture na ravni
mesta.
Drugo izhodišče morfološke analize, ki je prav tako pomembno kot
luščenje strukturnih zakonitosti urbane zgradbe je zgodovinska ana-
liza. Vsako konkretno urbano zasnovo namreč vidimo kot nekaj po-
sebnega, neponovljivega, ker se je oblikovala v točno določenih zgo-
dovinskih (torej družbenih) okoliščinah, torej v določenih družbeno-
gospodarskih odnosih, kulturnem mišljenju, načinu življenja ipd., kar
vse je bilo v toku zgodovine podvrženo nenehnim spremembam. Tako
poizkuša morfološka analiza upoštevati družbeno in kulturno členitev
prostora in hkrati odkrivati zgodovinsko določljive »plasti« prostorske
celote.
Zato tudi morfološka analiza ne more dati dokončnih odgovorov na
vprašanje, kakšna je v splošnem urbana zgradba — zgodovinska res-
ničnost je takšna, da nam dovoljuje opredeliti le posamezno konkretno
urbano zgradbo in še to v točno določenem časovnem preseku. Resda
z morfološko analizo ni mogoče dajati splošnih oblikovalskih napotkov,
koristna pa je pri interpretaciji prostora kot fizične zasnove. Z njo
namreč lahko precej plastično ponazorimo, kako ves prostorsko-
oblikovni sistem deluje kot usklajena in med seboj povezana celota
in hkrati načrtovalcem povemo, da posegi na eni ravni prostorske
strukture nujno povzroče tudi spremembe v odnosih in v poudarkih
na drugih ravneh.
Naj končam z naslednjo mislijo: problematike oblikovanja novih stavb
v že pozidanih območjih ne bomo rešili s tem, da bomo poskušali
posnemati »avtohtono« slovensko arhitekturo, ker te arhitekture ni
in je nikoli ni bilo, razen morda v glavah romantično navdahnjenih
arhitektov, ki so že od Plečnika in Vurnika sem iskali pristni sloven-
ski arhitekturni izraz. Naša urbana arhitektura je v vseh obdobjih
gradnje, tudi v 19. in v zgodnjem 20. stoletju predvsem posebna (pa
84
tudi ne slogovno enotna) inačica evropskih kulturnih tokov. In ravno
to splošno kulturno, kar nas povezuje z zgodovino Evrope, je tisto,
kar velja ohranjati in z današnjimi izraznimi sredstvi nadaljevati.
Brezosebna »funkcionalistična« arhitektura zadnjih nekaj desetletij
je pozabila na logiko oblikovanja urbane arhitekture in s tem za-
nikala mesto kot družbeno in pomensko resničnost. Postmoderna sicer
deklarativno kliče k povratku mestnih oblik, vendar že njeno sklice-
vanje na obliko kot ključnega »nosilca« sprememb v prostorski praksi
ne daje upanja na uspeh. Nedvomno pa je napočil čas, da s tenko-
čutnim spoštovanjem in razumevanjem logike strukturiranja (in ne
le oblikovanja) mest prispevamo k vzpostavljanju civilne — mestne
kulture. Vendar bo obenem to po vsej verjetnosti tudi pomenilo, da se
bo arhitektura, kakršno gojimo danes, slejkoprej morala posloviti.
85
Marx in človeška narava
Matjaž Potrč
Pogosto lahko slišimo, kako je Marx zavrgel zamisel človeške narave.
Pri tem imamo različne možnosti interpretacije: bodisi, da sploh ni
pristajal na zamisel o človeški naravi, ali, da je nekaj časa pristajal,
potem pa jo zavrgel (tod lahko uvedemo epistemološki rez, ki na
primer loči med neznanstvenim mlajšim heglovskim ter znanstvenim
zrelim Marxom). Ostane tudi možnost trditve, da je Marx vztrajal
na pojmu človeške narave.
Za takšno rešitev se zavzema Norman Geras v svoji knjigi Marx in
človeška narava (Marx and human nature, Refutation of a legend,
Verso, London 1983). Takšna rešitev, kot tudi katerakoli druga, ni
toliko zanimiva, če ne poskušamo definirati, kaj je o pojmu mislil
Marx, kaj so mislili drugi, in kaj mislimo mi sami, če ne primerjamo
različnih možnosti opredelitve pojma. Na tej podlagi lahko šele vidi-
mo, potek razprave, in prave dileme. V naslednjih vrsticah bom
skušal najprej predstaviti nekaj misli iz omenjene knjige, potem pa
na kratko še nekaj svojih razmišljanj o človeški naravi in marksizmu
nasploh.
Majhna knjižica je pravzaprav argument v prid tezi, da Marx ni za-
vrgel človeško naravo. Sesta teza o Feuerbachu naj bi bila tista,
kjer naj bi to storil, za to je potrebno dokazati, da v njej tega ni.
Ko govorimo o »človeški naravi«, razlikujemo dva njena smisla: bo-
disi, da imamo opravka s stalno bitnostjo, ki označuje stalne univer-
zalne poteze, dane na naravni način, ali pa lahko govorimo o človeški
87
naravi kot o zgodovinsko spreminjujoči se družbeno-kulturni speci-
fični bitnosti. Človeška narava je, nadalje, izraz, ki ga uporabljamo
za obstojno bitnost v katero sodijo vse stalne človeške značilnosti.
Dejal bi, da je takšna opredelitev človeške narave, materialistično
gledano, proksimalna, da se ozira zgolj na tiste značilnosti človeka,
ki so na ta ali oni način neposredno materialno povezane s človekom
kot materialnim, fizičnim bitjem. Izraz »narava človeka« pa lahko
uporabljamo v distalnem smislu, ker smo pač pozorni na širše okolje,
kontekst, v katerem nastopajo človeška bitja. Moja teza je, da je
Marx mislil na spremembo v proksimalnem ustroju človeka, ter je
v tem smislu izredno pomembna njegova določitev človeške narave.
Menim tudi da je bil Marx prepričan, kako se s spremenjenimi zu-
nanjimi pogoji, torej s tem, kar ljudje v okolici zunanje zaznavajo,
spreminjajo tudi notranji pogoji zaznavanja. Pogoji zaznavanja, ra-
zumljeni v najširšem smislu človeške narave, so pri celotni zadevi
odločilni in proksimalni spremembe v zavesti individuov. Le s pre-
pričanjem v tako izvedljivo spremembo v zavesti individuov lahko
razložimo Marxovo optimistično dojemanje možnosti komunizma.
Predvsem predstavlja možnost komunizma bistveno spremenjena
spoznavna struktura individuov kot takih, ter s tem v zvezi spremem-
ba njihovega notranjega, distalnega aparata. Sprememba zavesti, ki jo
sicer pospešijo ali pa so zunanji pogoji celo odločilni, je tista, ki lahko
prispeva k bistveno spremenjenim družbenim, zunanjim odnosom.
Nekdo bi lahko ugovarjal, da je to tipično idealistično dojemanje, po
katerem je zunanja, materialna realnost odvisna od notranje realnosti,
od zavesti. Tak ugovor pa spregleda naslednje: da je Marx dejansko
ves čas poudarjal pomen zavestne spremembe, oziroma spremembe
zavesti za realizacijo kvalitativno novih družbenih razmerij in končno
komunizma. In še: zavest individua in človeka kot generičnega bitja
je pri tem bistvena, moramo pa jo interpretirati materialistično, to
je, ne smemo dovoliti idealistične interpretacije v sami človeški naravi.
Bistveno mesto, ki naj bi dokazovalo, kako je Marx zavrgel pojem
človeške narave je že omenjena šesta teza o Feuerbachu. Ta teza pa
dopušča več interpretacij. Naj vzamem med temi dve: naprej distalno
in potem proksimalno. Poudarek je pri distalni percepciji, zaznavanju,
na zunanjih pogojih, ki opredeljujejo človeško naravo. Marx najprej
govori o tem, kako je pri Feuerbachu bistvo religije povzeto v bistvo
človeka. Vendar pa je ta človek pri Feuerbachu sedaj abstrakcija,
katero lahko razrešimo zgolj tako, da jo prevedemo v zunanje pogoje
njenega pojavljanja, v celoto družbenih odnosov. Feuerbach, ne kri-
tizira te prave narave človeka oziroma zunanje narave, določene z
distalnimi mehanizmi in odnosi. Zato jo abstrahira od zgodovinskega
procesa, ter predpostavi abstraktnega izoliranega človeškega individua.
Človeško bistvo je treba opazovati kot nekaj zunanje določljivega.
Feuerbachu to ne uspe, in ga zato opazuje kot rod, kot notranjo
nemo opredelitev, ki na naravni način združuje individue. Navedeno
interpretacijo imenujem distalna interpretacija, ker v bistvu pristaja
na naravo človeka kot na nekaj zunanjega, na nekaj zunanje določ-
88
ljivega, v nasprotju z mrtvo, idealno naravo človeka. Glede na to
branje oziroma interpretacijo, je seveda razumljiva trditev, da je Marx
v šesti tezi o Feuerbachu zavrgel človeško naravo, vsaj abstraktno
človeško naravo ter, da se mora človeška narava razbliniti v analizi
konkretnih zunanjih odnosov v družbi. Ali je sploh možna drugačna
interpretacija? Možna je in zato bom poskusil s proksimalno inter-
pretacijo.
Glede na to je pomembna človekova notranja narava, kajti le-ta je
lahko tista, ki bistveno kvalitativno spremeni družbene pogoje, v ka-
terih nastopa človek. Ti pogoji so lahko zunanje bistveno kvalitetno
različni od prejšnjih pogojev v zgodovini, vsaj v tem, da zares omogo-
čajo kvalitetno drugačen in boljši način življenja oziroma proizvodnih
odnosov. V bistvu pa se v teh zunanjih pogojih vendarle nadaljuje
stara zgodba odtujenosti — danes se tehnologija uporablja v oboro-
ževanju dosti bolj kot pa za izboljšanje preživetja in ravni življenja
ljudi. Čudno je ko rečemo, da je od notranjih pogojev, od zavesti
človeka kot generičnega bitja, odvisna možnost kvalitativno bistveno
različnega stanja proizvodnih odnosov in na koncu koncev tudi reali-
zacija komunizma. Denimo, da obstaja takšna človeška narava. Recimo,
da je ta narava realizirana v vseh posamičnih primerkih individualnih
ljudi, da torej nima druge materialne opore za svojo realizacijo. Na-
dalje, ta narava se lahko bistveno spremeni glede na svoje notranje
pogoje, ne da bi bili pri tem nujno izključeni zunanji pogoji njene
realizacije, torej, ne da bi bil vključen vsakršen zunanji vpliv, vpliv
okolja na spremembo človeške zavesti kot njegove generične narave.
V tem primeru lahko rečemo, da je človeška narava zavest, ki je
prisotna v vsakem individuu, vendar vanjo ne sodijo naključja, ka-
tera dobimo pri posamičnem individuu, ampak tisto, kar je skupno
množici individuov in se realizira pri vsakem posebej. Človeška narava
bi potemtakem bila nekakšna hipoteza, podobna hipotezi univerzalne
slovnice, kakršno poznamo pri lingvistiki, dojeti kot veji psihologije.
Človeška narava je tisto, kar je od skupne zmožnosti človeškega bitja
kot rodu realizirano pri vsakem individuu posebej, kar lahko v teoret-
ske namene abstrahiramo, pa tudi empirično preučujemo in navedemo
za to dokazni material. Sprememba te narave, kvalitativna sprememba
našega spoznavnega, kognitivnega ustroja, ki je realizran po posamič-
nih primerkih individuou, je tista, ki jo zahteva kvalitativni skok
družbe v komunizem. Zavest, generična človeška narava, tako vzročno
vpliva na zuanje pogoje proizvodnega razmerja — na njihovo kvaliteto.
Realizacija te narave je materialna, fizično realizirana v posamičnih
primerkih — individuih, ter jo v tem smislu lahko imenujemo skupek
družbenih odnosov. Po tej drugi interpretaciji, ki poudarja proksi-
malnost človeškega zaznavanja, ter pomembnost internih mehanizmov
človeka, ne za vržemo človeške narave, ampak le zunanjo naravo člo-
veka kot bistveno določujočo — tako človekovo notranjost kot njegovo
okolje. Poudarjen je pomen teze, po kateri marksizem ne more pristati
na determinzem in, bistvena je človekova svoboda, ki je realizirana v
89
zavesti posamičnih ljudi, v tistem, kar je tem ljudem v spoznavni
strukturi zavesti skupnega.
Naj sedaj zopet pobliže pogledam trditve v šesti tezi o Feuerbachu
tej optiki.
Prvič, bistvo človeka, narava človeka obstaja. Ta narava ni last-
na vsakemu posamičnemu individuu. Gre za skupek družbenih
odnosov. Ti družbeni odnosi so tisti, ki določajo posamično zavest
individua, strukturo njegove zavesti. Zato je napačno, če izhajamo iz
izoliranega individua. Preučevanje strukture zavesti mora zajeti sploš-
ne poteze, ki so lastne človeku kot generičnemu bitju in vsem ljudem.
Te splošne poteze so sicer materialno realizrane na individualni ravni,
pri posameznikih, ker drugače ne more biti, ter zato, ker to zahteva
materialistična interpretacija zavesti, človeškega bitja in človeške na-
rave. O njih lahko kaj ustreznega, tudi empirično ustreznega izvemo
šele, če individuum ne obravnavamo kot izoliran individuum, ampak
kot generično bitje, vpeto v zgodovinski proces, katere ga opredeljujejo
strukture, ki so njegove notranje spoznavne strukture. Ne gre za
naravni način povezovanja nekakšnega tihega, abstraktnega človeškega
bistva pri individuih. Skupne poteze individuov, njihova narava je
tisto, kar aktivno določa njihovo razmerje do zunanjosti ter končno
do proizvodnega razmerja, v katerem živijo. Naj tod na hitro sklenem
to bežno skico, da je verjetno tudi interpretacija šeste teze o Feuer-
bachu možna, in nam taka ohranja človeško naravo. To pomeni, da je
človeška narava notranja vsakemu individuu posebej ter v tem smislu
univerzalna, ne pa nekaj zunanjega, abstraktnega, nemega. Po zunanji,
prvi interpretaciji, je Marx zavrnil človeško naravo; glede na drugo,
notranjo interpretacijo pa jo je zgolj opredeljeval.
Te dve interpretaciji poveže Geras takole:
»V svoji realnosti (i) človeška narava ali (ii) narava človeka
(a) je odvisna od ali (b) jo razkriva celota družbenih
odnosov«.
Vzemimo prvo možnost v kombinatoriki. V svoji realnosti je človeška
narava odvisna od celote družbenih odnosov. Človeška narava je
nespremenljiva, stabilna. Geras sklepa, da ni združljiva s spremenlji-
vimi družbenimi odnosi v zgodovini. Zdi se mi, da trditev ne pade na
tej nezdružljivosti, ampak na tezi, da gre za odvisnost človeške narave
od zunanjih družbenih odnosov. To bi bilo, po moje, nezdružljivo
z Marxovimi nazori zato, ker bi to pomenilo determinizem, namreč
da je človeška narava, vkolikor že obstaja, odvisna od zunanjih druž-
benih pogojev. Lahko je kvečjemu relativna, ne pa docela odvisna.
Druga možnost: Narava človeka je v svoji realnosti odvisna od celote
družbenih odnosov. Če je narava človeka določena zgodovinsko, druž-
beno, distalno, z zunanjimi relacijami, potem v tem stališču ne
more biti protislovja. Imamo pa opravka s tem, da vsebina takšne
trditve ni informativna v tisti meri, ki bi si jo želeli. Ce gre za odvis-
90
nost, in celo za determinizem, določanje, potem gre za določanje zu-
nanjih pogojev človeških odnosov, njegove družbe, kajti narava člo-
veka so ti zunanji odnosi. Ce pa trdimo, da so ti zunanji odnosi določe-
ni z zunanjimi relacijami, s tem nismo ničaser bistvenega povedali o
človeški naravi. Geras določa le še vpliv celote družbenih odnosov na
naravo človeka za razliko od determinističnega vpliva, kar se mi ne
zdi bistvena pripomba.
Naslednja možnost je teza, da človeško naravo razkriva celota druž-
benih odnosov. Poglejmo.
Človeška narava je obstojna bitnost, skupek značilnosti človeka kot
generičnega bitja, ki imajo relativno obstojnost. To naravo lahko
razkriva celota družbenih odnosov. Dejali smo tudi, da je človeška
narava relativno neodvisna od zunanjih relacij, od zaznavanja zunanje
realnosti. Geras temu daje drugačen poudarek, in sicer ne da bi člo-
veška narava bistveno pripomogla h kvaliteti in oblikovanju družbenih
odnosov; na primer, da bi zavest bistveno sodelovala pri oblikovanju
zunanjih relacij, ampak da jo bodisi izražajo ali pa je v njih povzeta.
To zavre aktivnost človeške narave, in možnost spremembe človeške
narave kot take.
Končno imamo tezo, da naravo človeka razkriva celota družbenih
odnosov. Ker gre za zunanjo naravo, ki jo razkrivajo zunanje, druž-
bene relacije, po moje, zopet nimamo preveč velike informativnosti.
V bistvu imamo nekaj trditev, ki so temeljne v omenjeni kombinato-
riki, ter jih lahko posebej navedemo. Tista, s katero se Geras ne
strinja (namreč ne strinja se, da bi Marx menil prav to), je tale: V
svoji realnosti je narava človeka določena, ali pa je človeška narava
razrešena v celoti družbenih odnosov. Ni težko razumeti, zakaj se s to
tezo ne moremo strinjati kot s tezo interpretacije Marxove misli o
človeški naravi. Gre namreč za determinizem, na katerega Marx
ne bi mogel pristati: da zunanji dejavniki določajo človeško naravo ali
naravo človeka. Ce je človeška narava sorazmerno neodvisna bitnost,
in obstojna, bi se morala v tem primeru sistematično spreminjati s
spreminjanjem zunanjih pogojev — dejstvo pa je, da ostaja sorazmerno
nespremenjena. Prav tako se človeška narava ne more razrešiti, raz-
topiti v družbenih odnosih ali njihovem skupku. Da je narava človeka
kot zunanja bitnost določena s sklopom družbenih odnosov, je prazna
ugotovitev.
Geras upravičeno meni, da omenjena teza ne more biti Marxova teza.
Pravi, da se moramo odločati med naslednjima dvema povzetkoma
prejšnje razprave:
1.	V svoji realnosti je narava človeka pogojena s celoto družbenih
odnosov.
2.	V svoji realnosti je človeška narava, ali narava človeka, izražena
v celoti družbenih odnosov.
91
Prva od navedenih tez določa zunanje, namreč naravo človeka, z zu-
nanjim, družbenimi odnosi. Druga enači vlogo človeške narave ali
narave človeka, in trdi, da slednjo izraža celota družbenih odnosov.
Razlika med tezami je v moči povezav. Imamo pogojevanje in izraža-
nje. Pri prvi tezi je zunanje pogojeno z zunanjim in zato za nas ni
zanimiva. Druga teza šele govori o tistem, kar nas zanima, o člo-
veški naravi in to naravo izraža celota družbenih odnosov. Ta teza se
mi zdi še najbolj sprejemljiva, saj odmeri prostor dejavnosti človeka,
ter njegovi naravi kot obstojni bitnosti. Prav tako bi se strinjal, da
družbeni odnosi izražajo to naravo. Teza ni docela ustrezna v tem
smislu, ker ne upošteva, kako človeška narava tudi zares dejavno
vpliva na družbene odnose. In če se ta narava spremeni, kar se zgodi
zelo redko, in je to morda bolj hipoteza (vsaj menim, da je Marx nekaj
takega mislil), potem imamo novo družbeno razmerje in bistveno nove
kvalitete.
Vse to so razprave o pravi naravi človeške narave. Geras dokazuje,
da je slednja bistvena za hisotrični materializem, nato pa sklepa in
trdi da Marx ni zavrnil pojma človeške narave. Dokazuje s primeri
zakaj so mnogi bili prepričani, da je Marx tako storil. Poglejmo nekaj
razlogov, in razmislimo na kratko, zakaj ne bi mogli veljati. Eden
je v nastopanju novih in novih človeških potreb v zgodovinskem raz-
voju. Torej ni smiselno predpostavljati relativno stabilne človeške
narave. Poglejmo tudi ugovor temu stališču: Seveda take narave ni
potrebno predpostavljati, če pristanemo na determinizem, torej če
jo človeška narava ali človeške potrebe neposredno odvisne od spre-
menljivega zgodovinskega razvoja. Taka deterministična podoba pa se
ne ujema z Marxovo zamislijo bistveno svobodni človeški naravi. Drugi
razlog oporekanja nastopu človeške narave pri Marxu je zavračanje
abstraktne idealistične človeške narave pri Heglu in novoheglovcih.
V prid človeške narave je mogoče reči, da je Marx sicer zavrnil idea-
listično razumljeno človeško naravo, vsekakor pa nam to ne prepre-
čuje, da ne bi vendarle spregledali materialistično interpretacijo
njegove človeške narave. Obstaja še podoben argument proti človeški
naravi pri Marxu: da ideologija določene posamične naključne značil-
nosti sprevrača v večne značilnosti. Na drugi strani ni nikakršnega
razloga, da bi ta koncept zavrnili, pa bi vendarle še ostali pri relativno
stabilni človeški naravi, oziroma, da vsaj ni pametno zanikati, da bi
človek imel določene stalne značilnosti, ki opredeljujejo njegovo
naravo. Naslednji ugovor proti človeški naravi je, da so individui zgolj
nosilci ekonomskih kategorij ter relacij. Odgovor je znan: tako pred-
postavljamo determinizem in ga prenesemo od zuanjih na notranje
pogoje zaznavanja, ali z drugimi besedami, prepuščamo zgolj vročno
povezavo od zunanjih k notranjim določitvam. S tem se Marx ne bi
strinjal, vkolikor menimo (in tako menim), da pristaja na tezo, po
kateri gre človeški naravi pripisati svobodo, ki naj ne bo zgolj rezul-
tanta določitve s strani zunanjih pogojev.
92
Obstajajo pa še drugi ugovori proti temu, da bi Marxu pripisali prista-
janje na človeško naravo: ta pojem je za nekatere reakcionaren. Proti
temu je mogoče navesti nekaj potez človeške narave, na primer, da je
človekova značilnost tudi to, da je lačen, da je verjetno racionalno
človeka ne mučiti (če že ne pristanemo na pojem človečanskih pravic),
in te značilnosti vsekakor izražajo nekatere splošne poteze človeške
narave. Ne rečemo pa, da bi bile reakcionarne. Torej ni apriornega
razloga za to da je pojem človeške narave sam po sebi reakcionaren.
Še en podoben ugovor je: pojem človeške narave je idealističen.
Vendar to ni gotovo, saj je možno navesti materialistično interpretacijo
človeške narave, tako kot danes obstajajo v filozofiji znane materia-
listične interpretacije zavesti. Nadalje lahko nekdo trdi, da je človeška
narava pojem, ki nas sili v splošnost, ki se ne ozira na specifične
empirične podatke in razmerja, ter na konkretne individue. Zato naj
bi bil to neznanstveni pojem.
Potem bi bil neznanstven že vsak splošni pojem, saj noben pojem kot
tak ne zajema neposredno empiričnih vsebin. Ta način trditve o ne-
znanstvenosti in neustreznosti pojma človeške narave je zgrešen. Na-
slednji ugovor je, da so trditve o človeški naravi vrednostne, ter v tem
smislu ne morejo biti podlaga marksistične analize. Vendar bi to
izključilo prav vsakršno etično pozicijo, in nasploh storilo iz marksizma
zgolj pozitivno usmerjeno empirično znanost, s čimer pa se verjetno
ni mogoče zlahka strinjati.
Navedeno je še nekaj zanimivih tez o tem, kako je človeška narava
bistveno za historični materializem.
*
Toliko glede knjige.
Na koncu sem obljubil še nekaj lastnih razmišljanj o človeški naravi
in Marxu. Seveda s tem nočem trditi niti, da sem vešče povzel Gerasa,
niti, da sem ga predstavil docela objektivno. Morda je dovolj že to, da
sem bralcu dal zaslutiti, kako gre za sorazmerno novo metodolo-
gijo pri obravnavanju marksističnih tem. Usmerimo se na eno samo
tezo, o človeški naravi kot v našem primeru, in jo nato razdelamo v
vseh njenih posledicah. Pri tem pa zavzamemo določeno pozicijo v
razpravi, postavimo se na stališče, kot v našem primeru, da je za
Marxa bistvena človeška narava, ter ga nato skušajo braniti proti
ugovorom.
No, zdi se mi, da ob vsem tem ni docela jasno v Gerasovi knjigi kot
taki, kako je pravzaprav s človeško naravo, da v njej ni prisotna do-
volj jasna definicija kaj je to človeška narava. Človeška narava, kot
smo že omenili, je pri njem različna od narave človeka, opredeljena
proksimalno: z drugo besedo je pomembno to, kar dobimo v človeški
glavi. To se sliši zelo idealistično, kot da zopet pristajamo na primat
zavesti. Podobno kot Hegel, bi se brž kdo spomnil. Na to je mogoče
93
odgovoriti, da pristajamo na primat zavesti enostavno zato, ker je nanj
pristajal tudi Marx sam. Kako naj to razložimo? Enostavno! Sicer bi
namreč Marx moral pristati na determinizem, na nauk, glede na
katerega so docela z zunanjimi dejavniki določene vse tiste stvari, ki
sodijo v človekovo svobodno voljo. Na to Marx res ni mogel tako
zlahka pristati.
Kaj je človeška narava za Marxa? Mislim, da je to zavest, vendar
materialistično interpretirana zavest, zavest kot zavest generičnega
bitja, človeka kot generičnega bitja, njegovih skupnih potez, torej
skupnih potez mnogih ljudi, ki tvorijo nekako stabilno naravo zavesti,
njenega skupnega jedra. To skupno jedro je empirično preverljivo in
eksperimentalno dokazljivo, podobno kot to velja za program univer-
zalne slovnice, katerega na primer proučujejo kot projekt psihološkega
raziskovanja naše jezikovne zmožnosti Chomsky in njegovi učenci. Za-
vest človeka je kontingentno, naključno povezana z zunanjimi pogoji
proizvodnje, z zunanjim svetom, in sama zopet bistveno določa zu-
nanji svet in pogoje. Najtežje je, poleg tega pri marksistični filozofiji
zavesti razumeti, da je slednja pojmovana resda relativno samostojno
in kot relativno nespremenljiva bitnost, da pa na drugi strani Marx
predpostavlja bistveno razliko, bistveno spremembo zavesti, ki naj
bi veljala za komunistično družbo. Moja teza je, da je Marx postavil
bistveno hipotezo, da je možna kvalitativna sprememba zavesti, ki bo
peljala v komunistično družbo, v radikalno drugačno kvaliteto druž-
benih odnosov. Zunanja narava na vsak način ostaja relativno nespre-
menljiva, kar pa ne velja za notranjo naravo človeka, zavest, in če je
aktivna, lahko bistveno spremeni svet.
Zato je pomembno, da navedem vsej nekaj bistvenih izhodiščnih
razmišljanj o marksistični filozofiji psihologije.
Res je pri tej pomembna zlasti kritika sprevrnjenega razmerja, kakor
ga prikazuje meščanska ekonomija ali pa idealistična filozofija. To
razmerje naj bi realno obstoječe odnose pokazalo sprevrnjene, na glavi,
kot v cameri obscuri. Glavni odgovor idealistični filozofiji in meščanski
politični ekonomiji je, da so razmerja realno utemeljena, ne pa na
odnosih, ki izvirajo iz duha.
Prevečkrat pa se od tod naprej prehitro sklepa kot da bi šlo zgolj
za obrat k materialnemu življenju. To, namreč vodi v determinizem,
v nezmožnost dejavne prisotnosti človeške narave. Zato je zelo po-
membno vedeti, da Marx zagovarja dejavnost individuov, dejavni
odnos vsakega individua kot člana skupnosti, občestva, naspram zu-
nanjemu svetu, ki tako pravzaprav nastopa kot njegov lastni svet.
Dejavni odnos individuov torej vključuje svoj predmet, razmerje do
zunanjega sveta.
Tako imamo naslednji dve sestavini:
1. Zavest obstaja.
94
2. Zavest ni pojmovana kot kartezijanska substanca, ampak je naključ-
no vezana na predmetni svet.
K temu mora navesti vsaj nekaj razlage. Ce bi bila zavest nujno vezana
na zunanji svet, bi to pomenilo, da smo padli v idealizem, kajti v tem
primeru bi bil zunanji svet neposredno odvisen od zavesit. Če pa je
zavest naključno povezana z zunanjim svetom, to pomeni obenem že,
da priznamo realizem takšnega naziranja. Realizem pomeni, da obstaja
od zavesti neodvisna realnost. Trdim da je ta realizem nujen, če naj bo
človek pojmo van kot dejavno bitje.
Človek je seveda dejavno bitje predvsem zavoljo svojih dejanj. Vendar:
kaj so dejanja? Dejanja postanejo dejanja, če ima človek zmožnost, da
je njegova zavest v dejavnem odnosu do zunanjega sveta. Ta zmožnost
pa obstaja, če je njegova zavest kompleksno strukturirana. Zato Marx
ne pristaja na kartezijansko substanco. Ta je namreč enostavna in ne
kompleksno strukturirana, predvsem pa je v kvalitativno drugačnem,
nujnem razmerju s predmetnostjo.
Pogosto pozabljamo, kako je Marx ves čas poudarjal, da so ljudje
dejavna bitja. Če pa so ljudje dejavna bitja, to pomeni, da moramo
predpostaviti :
(1)	obstoj predmetnosti, zunanjega sveta, realistično sliko in zmožnost
realnega spoznanja zuanjega sveta (to že vključuje realizem predmet-
nosti,
(2)	dejavnost individuov, ki preoblikuje ta predmetni svet in
(3)	dejavnost individuov pa nadalje predpostavlja kompleksni meha-
nizem, s pomočjo katerega lahko slednji uravnavajo svoj odnos —
razmerje do sveta.
Ta mehanizem je mehanizem kompleksno strukturirane zavesti, ki ga
danes lahko ponazorimo z računalniško metaforo:
Človek ima v glavi propozicije, to je oblike, ki jih izrazimo lahko
tako: (x)Px, in te lahko izrazi jezikovno, npr.: »Vsi proletarci so pri-
jatelji«. Te propozicije imajo ljudje deloma že vrojene, deloma pa jih
ves čas dobivajo — njihovo vsebino, od zunanjga sveta. Propozicije
odražajo določena realna ali nerealna stanja stvari. Človek je dejavno
bitje v tem smislu, da je naperjen, intencionalno usmerjen, ima mož-
nost različnih intencionalnih usmerjenosti do teh propozicij. Lahko si
želi, da bi bili vsi proletarci prijatelji, prepričan je lahko, da so ali
bodo vsi proletarci prijatelji. Ravno v tem je bistveni del človekove
dejavnosti. Pomembno je, da Marx predpostavlja strukturirano dušev-
nost, ki jo lahko razložimo tudi kot preračunavanje nad propozicijami.
Dejstvo, da je človek dejavno bitje, bi tu pomenilo, da vstavlja propo-
zicije v okviru naravnanosti, v različne moduse. Pri vsem tem je
pomembno, da zavest dobiva svoj material od predmetnosti, od mate-
rialnosti. Glede kompleksnosti propozicij, ki jih lahko predpostavimo
v človekovi glavi: te ni težko razložiti, če izvira proizvodnja idej iz
materialne dejavnosti. Obstaja jezik misli, jezik propozicij, za katera
se zdi, da odslikavata jezik dejanskega življenja. Vendar to ni docela
95
res, saj ta jezik tudi ustvarja relacije v realnosti, bogat z realističnimi
predpostavkami strukturiranega — zunanjega sveta.
Bolj kot strukturiranost zunanjega sveta Marx poudarja bogastvo
strukturiranosti duha posamičnih individuov in od tod človeka kot
generičnega bitja. Ravno to bogastvo je zagotovilo da je možen dejavni
odnos do predmetnosti kot take. Poudarjeno je, da so ljudje tisti, ki
proizvajajo svoje predstave, v odvisnosti od zunanjega sveta. Podoba
bi bila taka:
1.	Input podatkov s strani predmetnega sveta proti zavesti je skromen,
vendar nujen za to, da bi prišlo do dejavnega razmerja individua s
predmetnostjo, z zunanjim svetom.
2.	Največji poudarek je pripisan notranji strukturiranosti zavesti. Na
eni strani je zavest res nujno odvisna od zunanjega sveta, kajti če ne
bi mogla imeti vsaj nekega inputa, tudi ne bi mogla imeti zanimivega
outputa, dejavnega razmerja z zunanjostjo, z naravo, s svetom pred-
metov. Na drugi strani pa je zavest tista, ki preoblikuje input s strani
predmetnosti v propozicije, prilagodi ga njihovi strukturi in tudi njim
primerno izbira, selekcionira. Smotrno je, da dobimo takšne enote, ki
so primerne za nadaljnjo obdelavo. Te propozicije nato zavest uvršča-
jo v različne moduse, in ravno to, smo rekli, pomeni dejavnost zavesti.
Propozicijo, na primer (Miza je rjava), uvršča v različne naravnanosti,
v različne module. Tako imamo najprej groba, neobdelana, atomarna
dejstva, ki so nato strukturirana v propozicije, da bi bila primerna
za nadaljnjo obdelavo in procesiranje. To obdelavo izvajamo tako, da
omenjena dejstva vlagamo v različne module duha, zavesti, v različ-
ne naravnanosti. Marx navaja duhovno produkcijo, kot se ta prika-
zuje v jeziku politike, zakonov, morale, religije itd. Večkrat poudar-
ja, da so ljudje producenti, proizvajalci svojih predstav, idej, in
podobno. To bi lahko pomenilo, da vstavljajo ljudje, individui, propo-
zicije, njihove vsebine, v naravnanosti politike, religije, zakonov, mo-
rale in podobno, kar je razumljivo, če upoštevamo, da je objektivna,
realistično podana realnost, dostopna na več načinov, čim je to člo-
veška realnost. Ta kompleksna struktura duha pomaga razložiti tudi
dejavnost in sicer v naslednjem smislu: če človek ne bi bil dejavno
bitje, mu ne bi bilo potrebno imeti mehanizma, s pomočjo katerega
bi izbiral med različnimi zornimi koti predmeta, ki ga dobi v sredi-
šče, v fokus svoje pozornosti, katerega obdeluje. Sama možnost kom-
pleksnega preračunavanja nad propozicijami nam pravzaprav že raz-
loži, kako je možno dejavno usmerjanje na predmetnost.
3.	Tretji je output. Output je seveda povezan s tem kar Marx več-
krat imenuje proizvodnja idej, predstav. Kar si človek zamisli s po-
močjo preračunavanja nad predstavami, reprezentacijami, to lahko
(ni pa nujno) tudi izvede, udejanji. Tipično človeški output je mogoč
zato, ker je prisotna ustvarjalnost človekove zavesti. Ce ne bi obsta-
jala slednja, in v kolikor ne bi bilo množice možnosti vstavljanja
propozicij v module različnih načinov prava, religije in podobno, in
96
v primeru da ne bi bilo preračunavanja nad propozicij ami, ki je bo-
gatejša od inputa (tega lahko razloži zgolj človekovo dejavno raz-
merje), tudi ne bi bilo človeka kot ustvarjalnega bitja. Ta moment
je pri Marxu povezan s človekom kot revolucionarnim bitjem, ter
seže v samo jedro njegove revolucionarne teorije, ki jo pogosto slabo
razumemo. Razvidno je kako se pri Marxu povezuje antropologija z
ontologijo. Zares osrednja za razumevanje Marxove človeške narave
pa je filozofija psihologije, ki je zmožna razložiti bogastvo, kakor
ga nam oskrbi prepračunavanje nad reprezentacijami, predstavami.
Output je seveda povezan še s posebnim mehanizmom, ki omogoča rea-
lizacijo dejanja. Tod bi lahko navedli vprašanje temeljnih dejanj, ki
jih ne povzročajo druga dejanja ali drugi dohodki in ta so včasih
uvedena tudi z docela različnimi vzročnostmi kot je običajno za znan-
stveno vzročnost. Vendar o tem problemu, ki je za razumevanje
Marxa prav tako zelo pomemben, ob drugi priložnosti.
Zanima me možnost marksistične filozofije psihologije. Ugotovil sem,
da ta sloni na dejavnosti človeka, ter da je ta dejavnost tesno pove-
zana z razumevanjem zavesti, ki je ločena od kartezijanske intuicije,
strukturirana na način propozicij, ki vstopajo v različne oblike na-
ravnanosti in da to tvori bogat človekov svet. Mimogrede vidimo,
kako bi lahko razložili posredno ali, še bolj neposredno povezavo med
tem kar v marksizmu imenujemo baza in na drugi strani nadgradnja.
Skratka, če dojamemo zunanjo predmetnost realistično, duševnost
računalniško, in nujno povezavo na način zanesljivosti, katerega bi
morali še nadalje opredeliti, nam to med drugim omogoča razložiti
prehod k človekovi dejavnosti.
Zanimivo je zlasti, da Marx govori o meglenih tvorbah v možganih
ko nanese beseda na kartezijsko intuicijo, kakršno najprej prepozna
v heglovski konstrukciji absolutnega duha. Predmetna zunanjost tu
ni dojeta realistično, duševnost ni strukturirana na ustrezen način, in
output kot dejavno razmerje do sveta, ni realno možen.
Meglenost v možganih pomeni, da ni jasnih propozicij, ki bi bile
naključno povezane z zunanjim svetom predmetnosti, in da ni realne
mnogovrstne naravnanosti v različnih modulih do teh propozicij, ter
da ni realne dejavnosti. Cas je merjen nazaj, ne naprej.
Naj navedem enostaven primer. Če vidi idealist rjavo mizo, mu bo ta
enostavno veljala kot pojavna oblika absolutnega duha. Zato z njo
ne bo imel naključnega, ampak nujen stik. To mu tudi ne dopušča
potrebne svobode, da bi nanjo deloval, da bi jo izdelal, lahko bo samo
ugotavljal dejstva v zvezi z njo. Predvsem pa bo imel nestrukturirano
zmedo v glavi, ker ne bo imel propozicij, s katerimi bi lahko prera-
čunaval, in potem, na primer s praktičnim silogizmom prišel do de-
janja.
Imamo torej vzroke, da razmislimo, kakšni so razlogi za naturalizira-
nega Marxa. Vse kar je zabeleženo zgoraj je nekaj bežnih skic in
97
opomb ob branju Gerasove knjige. Zadnji del je takšne zvrsti, da za
razlago Marxa, oziroma za vzpodbujanje misli ob enemu temeljnih
problemov, h katerim nas je pripeljal, uporablja terminologijo no-
vega področja. Prav to pa je Marx neprestano počel.
Ce še enkrat uporabim Gerasovo terminologijo, se mi zdi, da je Marx
več pozornosti posvetil človeški naravi kot naravi človeka. Če je prva
notranjih reprezentacij k realnosti. Se enkrat naj rečem, da se mi
distalna, zunanja, bi bilo prav gotovo zanimivo natančneje opredeliti
njuno razmerje. Vprašanje bi se lahko glasilo, kako človek pride od
notranjih reprezentacij k realnosti. Še enkrat naj rečem, dna se mi
zdi, kako bi premislek tega vprašanja razkril mnogo novega o pogo-
jih človeške realne dejavnosti.
98
Jugoslovenstvo i zajednički
ekonomski prostor
Siniša Zarić
Jugoslovenstvo i ekonomija
O »jugoslovenstvu danas« razgovaramo u periodu koji karakteriše
prosta društvena reprodukcija. Studenti na ispitima i dalje ponavlja-
ju zapisane (u osnovi tačne) misli njihovih autora o razlozima zbog
kojih se uopšte prosta reprodukcija izučava. Ti odgovori ukratko
glase: Prosta reprodukcija u stvarnosti ne postoji. Izučavamo je zbog
njenog metodološkog značaja (za poimanje proširene reprodukcije),
kao i zbog toga što se unutar nje stvaraju i materijalne pretpostav-
ke za prolaz na proširenu reprodukciju (pitanje raspodele). Živimo,
međutim, z relativno dugom razdoblju stagnacije u Jugoslaviji. Sta-
nje društvene reprodukcije u Jugoslaviji karakteriše kidanje repro-
dukcijskih tokova. Potpuno su zaboravljena Marxova upozorenja iz
II toma »Kapitala« (u koliko su i bila adekvatno asimilirana) o sta-
novitim razlikama koje postoje kada se razmatra reprodukcija in-
dividualnog kapitala i društvena reprodukcija. Sa stanovišta druš-
tvene reprodukcije bitan je ne samo njen vrednostni aspekt, već i
odgovarajuća naturalna struktura. Zaokruživanje tzv. »nacionalnih
ekonomija« dovelo je do takve naturalne strukture koja je značila
kidanje reprodukcionih veza, dupliranje kapaciteta u pojedinim gra-
nama i hronične nestašice u drugim sektorima. Značaj odgovarajuće
naturalne strukture tonuo je sve više u zaborav. Na površinu su,
međutim, isplivale — teškoće, na dramatičan način, kao podmorski
vulkani koji stvaraju »purpurno ostrvo« (Bulgakov).
99
Narodi in narodnosti Jugoslavije su se odlučili da žive u svojoj za-
jedničkoj federalnoj državi pre svega radi svojih zajedničkih inte-
resa koje je upravo u takvoj zajednici mogoče očuvati. Koji je prven-
stveni zajednički interes radnih ljudi Jugoslavije (polazimo, dakako,
od shvatanja da pod jugoslovenstvom podrazumevamo poseban kvali-
tet odnosa prema zajednici koji karakteriše pored ostalog, ali i iznad
ostalog, zajednički interes radničke klase Jugoslavije)? Igor Ravnikar
je taj interes formulisao na sledeči način: »Delavčev (pa naj bo iz
Kranja, Tetova ali Pančeva) avtentični razredni interes je, da se mu
ne (ali vsaj čimmanj) razvrednoti njegovo delo. Razvrednoti pa mu
ga bodisi njegova »nadgradnja« (že s svojo pretirano razreščenostjo,
to je porabo, še bolj pa s slabimi organizacijskimi in poslovnimi pri-
jemi in odločitvami, to je z nesposobnostjo in neodgovornostjo), bo-
disi nekonsistentna ali zgrešena gospodarska politika »njegove« ali
širše držubenopolitične skupnosti.«1 Derogiranje vrednosti koja se
stvara kao posledica autaričkog razvoja na bazi davanja primata po-
sebnim, republičkim, pokrajinskim, ili još užim, (kako ih Mitra Ša-
roska naziva: parcijalnim) interesima jeste pretnja jugoslovenstvu, ali
znači i potvrdu važnosti reafirmisanja jugoslovenstva danas.
Kontroverze »nacionalnih ekonomija«
Jugoslavija nije dovoljno velika zemlja da bi mogla da izgrađuje
koncept samodovoljnosti. Njene federalne jedinice su to u još manjoj
meri. U poslednjem desetogodišnjem periodu, kada je došlo do drob-
ljenja jedinstvenog ekonomskog prostora Jugoslavije, rasplamsale su
se i diskusije oko jedinstvenog (i zajedničkog) jugoslovenskog tržišta
i oko poimanja »nacionalnih ekonomija«. Razmotriću, sasvim i breve,
kontroverze »nacionalnih ekonomija« ali i njihove veze sa delovanjem
tržišnih zakonitosti na jedinstvenom prostoru.
»Nacionalne ekonomije« su shodno njihovim zagovornicima, shvatane
kao izraz ekonomske podloge političke i pravne jednakosti republika
i pokrajina. Takvo shvatanje nacionalnih ekonomija bilo je moguće
jedino na osnovu isticanja republika kao nacionalnih država (pokra-
jina kao paradržavnih tvorevina), uz zanemarivanje razvoja ovih
federalnih jedinica kao samoupravnih zajednica. Složene procese se-
damdesetih i osamdesetih godina na tlu Jugoslavije nije mogoče ra-
zumeti bez uključivanja u analizu terena klasne borbe. Karakteri-
stični za taj period jesu zastoj u razvoju samoupravljanja, nova do-
minacija birokratije koja se iskazuje kao personifikacija (republičkog)
kapitala, te, sledstveno, derogiranje delovanja tržišnih (objektivnih)
zakonitosti.
»Fragmentacija nacionalnog tržišta ionako ograničenog na 23 mili-
ona ljudi u manje segmente dovela je do redukcije ekonomija obima
1 Ravnikar, I., »Moralna kriza — gospodarska kriza«, »Teorija in praksa«,
Ljubljana, 10/1983, str. 1395.
100
i specijalizacije, sa odgovarajućim negativnim efektima po efikasnost
1	troškove.«2 Sledeće dve tabele jasno ilustruju autarkične tenden-
cije:
Tabela 1. Struktura razmene roba i usluga po odredištima
(procentualno učešće)
1970	1974	1980
Ukupno 100.0	100.0	100.0
1.	Razmena unutar regiona 59.9	63.6	68.6
2.	Razmena među regionima 27.4	24.6	22.2
3.	Izvoz i nepoznata odredišta 12.7	11.8	9.2
Izvor: NICEF, Ekonomski fakultet, Univerzitet u Beogradu, 1984.3
Tabela pokazuje rast razmene unutar federalnih jedinica, odnosno
opadanje razmene između republika i pokrajina, kao i opadanje pro-
centa roba i usluga koje se izvoje. »Kobnom se ispostavila odbra-
naška orijentacija ekonomske politike, nespremnost da se suprosta-
vi pogoršanju spoljnjeg bilansa radikalnim prenosom domaćih re-
sursa u stvaranju agresivnih izvoznih sektora, sa poljoprivredom
kao vodećom. Iza toga nije se krila samo preokupacija sa uvođenjem
novog modela samoupravljanja kao i zanemarivanje ekonomike od
strane tadašnje savezne vlade, već i teorijsko-ideološko ubeđenje da
je tržište zlo ne samo u unutrašnjim već takođe i u spoljnim odnosi-
ma.«4
Tendenciju porasta autarkije pokazale su u periodu 1970—1980. sve
federalne jedinice (izuzev Makedonije gde je tradicionalno veće
učešće sopstvenih proizvoda i usluga ili, drugim recima, nesnabde-
venost makedonskog tržišta).
2	Yugoslavia — OECD Economic Surveys 1984/1985, str. 49.
3	Studija Naučno-istraživačkog centra Ekonomskog fakulteta u Beogradu o
funkcionisanju jedinstvenog jugoslovanskog tržišta pružila je niz intere-
santnih odgovora. Podatke smo citirali prema OECD-ovoj publikaciji koja
ih je preuzela iz NICEF-ove studije. Kurioziteta radi, napominjem da je
studija prvo korištena za izradu OECD-ovog izveštaja, a tek potom je
postala i predmet rasprave u Skupštini SFRJ. Do sada nisu nađene
mogućnosti publikovanja ove vredne studije kako bi rezultati postali do-
stupni široj javnosti. Odatle sam prinuđen da izvorne podatke koristim
preko OECD-ja. (Ibid., str. 49)
4	Bajt, A., »Trideset godina privrednog rasta«, Ekonomist«, Zagreb, 1/1985,
str. 15.
101
Tabela 2. Unutar-regionalna razmena dobara	i usluga
(procentualno učešće)
1970	1974	1980
1.	Bosna i Hercegovina 63.2	68.9 70.9
2.	Crna Gora 48.7	55.5	65.5
3.	Hrvatska 62.8	64.5 71.9
4.	Makedonija 66.5	68.3 66.4
5.	Slovenija 57.8	63.3 64.3
6.	Srbija (uža) 60.0	62.5	69.7
7.	Vojvodina 50.0	56.2	64.4
8.	Kosovo 56.6	55.8	65.6
Prosečno SFRJ 59.9	63.6	68.6
Izvor: NICEF, Ekonomski fakultet, Univerzitet u Beogradu, 1984.5
Alokacija resursa tekla je, sledstveno, u pravcu domaćeg trošenja,
odnosno, još uže, u pravcu njihovog trošenja na području uže terito-
rijalne celine. Izgradnja »nacionalnih ekonomija« morala je biti obe-
ležena kapitalno intenzivnim investicijama, grandioznim simbolima
lokalnih (ne)moći. No, ne treba u odgovornim objektima koje često
prati »sindrom Obrovca« gledati doista samo monumente — potrebno
je zaviriti ispod blještavih fasada novih kombinata i razotkriti poli-
tekonomsku suštinu takve orijentacije. »Želja za većom produktiv-
nošću koja se najjednostavnije postiže povećanom kapitalom intenziv-
nošću, navela je samoupravna preduzeća koja su podsticali lokalni po-
litički faktori, želeći da se osamostale od centralnih foruma i preuzmu
nesporivo odlučivanje na svojim vlastitim teritorijama, da prožmu
kapitalno intenzivnom žeđu celokupnu ekonomsku strukturu. Uz ti-
pično negativnu kamatnu stopu u realnom izrazu, dva po prirodi su-
protna interesa — potrošnja i investicije — brzo su se udružila u
uzajamno iskorišćavanje nevidljive nacionalne celine, čime se siste-
matski jačala inflacija.«6
Alokacija ionako nedovoljnih resursa nije vršena shodno najracional-
nijim objektivnim kriterijumima, već na voluntaristički način, koji
je za posledicu imao često potkopavanje autentičnih interesa radnih
ljudi Jugoslavije. Nedostatak jedinstvenih ekonomskih kriterijuma
i snažan razmah voluntarizma saglediv je gotovo u svim domenima
ekonomske politike. Nejedinstvenost ekonomskog prostora Jugosla-
vije snažno je manifestovana njenom tehnološkom zavisnošću. Svetske
multinacionalke izvršile su nečujnu, ali ne i manje bolnu podelu ju-
goslovenskog prostora. Značajna istraživanja koja je u svom dugo-
godišnjem radu sprovodio zagrebački ekonomista Slavko Kulić7 po-
5	Yugoslavia — OECD, December 1984, str. 48.
6	Bajt, A., ibid., str. 10.
7	Doista su alarmantna upozorenja dr. Slavka Kuliča o podeli jugosloven-
skog prostora od strane multinacionala. Radi se, dakle, o još jednoj, nika-
ko manje bolnoj, podeli.
102
kazuju da ne samo razlozi koji proističu iz zatravaranja lokalnih
birokratija, nesavršenosti političkog sistema ili iz potrebe dogradnje
privrednog sistema, već upravo i tehnološka razdrobljenost onemo-
gućava snažniju horizontalnu saradnju unutar privrednih grana u
Jugoslaviji. Čvršće veze, kooperacija, zajednička istraživanja i razvoj
u ovim segmentima »udruženog rada« nisu moguća zbog restriktivnih
klauzula ugovora o licencama, te zbog objektivnog šarenila stranih
(uvezenih) tehnologija u istim granama, koje vlada u našoj inače
koloritnoj zemlji. Neusaglašeni izlasci na svetsko tržište kapitala i
tehnologije uzeli su svoje žrtve.
Aleksandar Bajt je istražujući uzroke i karakteristike retardacije
rasta naše ekonomije ustanovio da retardacija je u manjoj meri opšte
prirode, odnosno da je u većoj meri posledica neadekvatnog razvoja
pojedinih sektora. Ta se tendencija odrazila i u razdoblju koje ana-
liziramo i koje smo ocenili kao razdoblje razbijanja jedinstvenog
ekonomskog prostora Jugoslavije. Jedan od takvih sektora koji bi
pod drugačijim okolnostima mogao da doprinese bržem ukupnom raz-
voju zemlje jeste poljoprivreda. No, akako su ulaganja bila iz već poz-
natih, a napred navedenih razloga, posebno aktraktivna u kapital-in
tenzivne grane, to su i ova područja ostala bez odgovarajućeg ulaga-
nja u njihov razvoj. Nedomaćinsko gazdovanje zemljom kao bitnim
resursom, na žalost, ima svoj kontinuitet.
Unutrašnja migracija radne snage i stanovništva uopšte ne može se
objasniti samo ekonomskim razlozima, već i psihološkim, tradicijskim,
političkim, itd. Naime, demografi su istražujući nacionalnu sliku unut-
rašnjih seoba ustanovili kretanja ka »matičnim« nacionalnim država-
ma, odnosno pokrajinama. Deo ovih migracija se nikako ne može ob-
jasniti posebnom ekonomskom privlačnošću tih regiona. Stanovništvo,
krećući se takvim putanjama, uz opisanu neodgovarajuću ekonom-
sku politiku (sporiji razvoj prerađivačkih radno-intenzivnih grana,
sektora usluga, poljoprivrede, male privrede), predstavlja i nadalje
jedan od neizskorišćenih resursa. Nezaposlenost, međutim, jeste jedan
od najozbiljnijih političkih problema. Problem je utoliko veći što
postoji nesrazmera u rasporedu 900.000 nezaposlenih po regionima,
pri čemu je u istočnim krajevima Jugoslavije slika posebno teška.
Ovom broju treba dodati i 650.000 naših radnika u inostranstvu čiji
je položaj podložan cikličnim kolebanjima tih privreda, kolebanjima
njihove imigracione politike, te promenama u odnosu između tamoš-
njih političkih snaga.
Tržišne zakonitosti i »nacionalne ekonomije«
Pokušaj je jednog broja teoretičara da dokaže kako sam koncept na-
cionalnih ekonomija nije ni u kakvoj suprotnosti sa delovanjem zako-
na vrednosti. Tako akademik Hasan Hadžiomerović smatra da »nacio-
nalne ekonomije« nisu negirane u uslovima slobodnog jedinstvenog
103
jugoslovenskog tržišta.8 S druge strane, Hadžiomerović dodaje da
sve »nacionalne ekonomije« treba čim pre da izađu iz stanja zaosta-
losti, pri čemu ga »niko ne može ubediti da se to može postići »slobod-
nim delovanjem zakona vrednosti«.
Smatram da je dosadašnji razvoj »nacionalnih ekonomija« bio bazi-
ran na republičkom etatizmu9 i jasno pokazao svoja ograničenja.
Slobodnije delovanje tržišnih zakonitosti jeste sa ovog konkretno-isto-
rijskog stanovišta pozitivno.10 Dugoročni program ekonomske stabi-
lizacije označava takvu orijentaciju. Njegovo nesprovođenje ili ne-
dovoljno brzo i nekonzistentno primenjivanje ukazuje na otpore, ali
i moć birokratskih snaga koje su, uzurpirajući mu ekonomske funkci-
je, paralizirale dalji razvoj samoupravljanja. Robna proizvodnja pod-
razumeva razmenu robnih vrednosti — ekvivalenta (a ne na osnovu
voluntaristički donetih kriterijuma), a s druge strane, autonomne
robne proizvođače lišene patronstva lokalnih birokrati j a. Samostalni
robni proizvođači moraju odlučivati (i snositi rizik) kako u pogledu
sopstvenih sredstava i njihove upotrebe, tako i, u slučajevima kom-
penzacija i subvencija (normalnih pratioca savremeno uređenih društa-
va). Model centralističko-birokratskog odlučivanja o sredstvima Fonda
za brži razvoj nedovoljno razvijenih republika i Pokrajine Kosovo do-
živeo je upravo na primeru Kosova svoj krah, ubrzavši razvoj neraz-
voja.11 Nužni su podsticaji razvoju nerazvijenih, ne samo iz socijalnih
8	Hadžiomerović, H., »Racionalno usmerjanje in igra zakona vrednosti«,
»Teorija in praksa«, Ljubljana, 10/1983, str. 1348.
9	»Ali reč je o tome da društvena reprodukcija u celini bude integralni
deo samoupravljanja i udruženog rada što bi omogućilo da radnička klasa,
a ne birokratija i tehnokratija, bude vladajuća snag nacije«. — Tašić,
N., »Diktatura proletarijata i udruženi rad«, »Radnička štampa«, Beograd,
1985, str. 179.
10	Kada su u pitanju republiško-pokrajinska parcelisanja jedinstvenog ju-
goslovenskog ekonomskog prostora, onda zaista ne mogu da važe inače
rodoljubivi in prelepi stihovi iz jedne od pesama Ganeta Todorovskog:
(Prevod:
»Kolku sme,	»Koliko nas je,
tolku sme,	toliko nas je,
dosta sme,	dosta nas je,
tokmu sme.«	dovoljno nas je.« — S. Z.)
Zorica Banjac in Zdravko Basarić u kritičkom tekstu povodom predloga
zajedničkog jugoslovenskog jezgra za maternji jezik i književnost, pod
naslovom »Pisci predstavnici« (»Komunist«, Beograd, 21. mart 1986.,
str. 6) pišu: »Sve doskora je duh provincijalizma, zatvaranja u svoje
međe i u svoju prošlost, odbijao da se »meša« sa onim »tuđim«, oka-
menjen kao fosil u svojoj samodovoljnosti, koju u našim prilikama tako
dobro karakteriše često citirano, prošlovekovno stihotvorenije, iz koga
bije duh provincijalnog mentaliteta:
»Gospod nam je dao da i drugom damo
U zemljici našoj mi svega imamo
1 mudrih i moćnih i mrsa i posta
Kad pogledaš, mi smo sami sebi dosta.«
11	O ograničenjima modela koji je u suštini značio razvoj nerazvoja videti
priloge Sreča Kirna, Agima Pace, Leva Krefta, Nuri Bashote, Bogomira
Kovača, u tematskom broju »Kosovo«, »Časopis za kritiko znanosti«,
Ljubljana, 51—52/1983.
104
razloga, već i iz ekonomskih, ali odlučivanje mora ostati u rukama
udruženih radnika, a ne političkih reprezentanata »nacionalnih ekono-
mija«. Analizom dosadašnje prakse, ali i razmatranjem teorijskih
implikacija, došao sam do zaključka da su u jugoslovenskim uslovima
»nacionalne ekonomije« i delovanje zakonitosti robne proizvodnje in-
kompatibilni.
Eppur si muove!
»Ipak se kreće« — naš je zaključak. Naime, u poslednjih nekoliko go-
dina zapaža se svojevrstno »otrežnjenje« i u oblasti ekonomske poli-
tike, i u oblasti ekonomske teorije. Granice dezintegracionih procesa
su dodirnute. Dalji razvoj u tom pravcu mogao bi dovesti do sasvim
neželjenih posledica. Sve se više uvažava značaj jedinstvenog eko-
nomskog prostora, na kome bi delovale ekonomske zakonitosti. U tom
smislu doneti su i odgovarajući predloži: Dugoročni program eko-
nomske stabilizacije, te novi Zakon o sistemu društvenog planiranja.
Njime se predviđa otklanjanje zapostavljanja planiranja na nivou
Jugoslavije. Novi način planiranja mora da izbegne negativne rezul-
tate prethodne situacije u kojoj »Promašene investicije bile su, dakle,
najvećim dijelom »planirane« kao zbir individualnih želja.«12 CK SKJ
doneo je takođe značajne predloge u oblasti raspodele ličnih doho-
daka. Nužne su i promene u ostalim sektorima raspodele. Jača se ko-
načno i izvozna orijentacija jugoslovenske privrede. Gde su osnovne
prepreke? Jedna leži u otporu, pre svega, birokratskih snaga. Druga
prepreka bržem razvoju u željenom pravcu leži u teškom materijal-
nom položaju velikog dela »udruženog rada« čime on ne može da
preuzme odgovarajuće funkcije u oblasti proširene reprodukcije, u
okviru jedinstvenog j ugoslo venskog prostora.
12 Dr. Marjan Korošić na Okruglom stolu Saveza ekonomista Jugoslavije
o predlogu Zakona o osnovama sistema društvenog planiranja«, »Eko-
nomist«, Zagreb, 1/1985, str. 87.
105
Društveno-ekonomska
osobenost stanovništva
Željka Mudrovčić
Činjenica je da se stanovništvo razvija unutar društva kao njegova
osnovna supstanca, kao i da društvo, razvijajući se, utiče na razvoj
stanovništva. Međutim, dugo vremena su se u društvenim naukama
stanovništvo i njegov razvoj proučavali kao prirodan fenomen.
Ovakav pristup u razvoju stanovništva i uopšte njegovog pojmovnog
određenja najradikalnije je zastupao Thomas R. Malthus, engleski
ekonomista, po kome je cjelokupan teorijski pravac u nauci o stanov-
ništvu dobio naziv maltuzijanstvo, poslije i šire, neomaltuzijanstvo.
Tako je i danas u svijetu neomaltuzijanstvo veoma raširen teorijski
pravac o problemima stanovništva.1
Malthus je naime, na osnovu Darvinovog učenja o borbi za opstanak
vrsta2 razradio u svom mnogo puta štampanom djelu »Esej o stanov-
ništvu« teorijske osnove razvojnog procesa stanovništva i društva.
1	Thomas Robert Malthus se rodio u Guildorfu 1766. godine. Prva verzija
eseja o principima razvoja stanovništva se pojavila anonimno 1798. i
gotovo odmah po izlasku doživljela uspjeh. Ponesen uspjehom Malthus
1799. i 1802. putuje u inostranstvo da bi prikupio građu za drugo izdanje
eseja koje objavljuje 1803. godine. Nakon toga sumira svoje teze u krat-
kom eseju pod naslovom »A Summary View Of The Principle Of Po-
pulation« i izdaje ga 1830. Među njegovim drugim djelima su poznata
»An Euquiry Into The Nature And Progress Of Rent« i »Principles Of
Political Economy Considered iWth A View To Their Practical Applica-
tion«.
2	Charles Darwin je istakao da se zakon razvitka temelji na prirodnoj se-
lekciji ili preživljavanju najsposobnijih (natural selection or survival
of the fittes).
107
Po Malthusu se reprodukcija odvija prirodnim putem i izražava se
geometrijskom progresijom, a u krajnjoj suprotnosti je sa reproduk-
cijom sredstava za opstanak čiji se rast ispoljava aritmetičkom pro-
gresijom. Treba odmah reći da je Već Darwin bio u zabludi kada je
borbe, kako kaže Engels, »... koje izaziva biljna i životinjska pre-
naseljenost, borbe kakve uistinu i postoje na određenim biljnim i
niskim životinjskim stupnjevima razvoja«,3 primjenio i na ljudski
rod. Malthus je šematski preuzeo ovu Darwinovu postavku, odvojio
ljudski rod od društvene sredine, a njegov put obnove proglasio pri-
rodnim zakonom razvitka. Sasvim suprotna konstatacija ovoj je,
Marksova postavka da je razvoj društva, a time i stanovništva, društ-
veno-istorijski uslovljen proces. Istina je da u osnovi razvitka stanov-
ništva leže procesi rađanja, umiranja i reprodukovanja koji su bio-
loškog karaktera ali mi društveno uslovljeni, no razvoj stanovništva je
složen proces i ne može se svesti samo na njegove prirodne razvojne
komponente.
Kada Marks govori o, pretpostavkama nastanka istorije odnosno pret-
postavkama ljudske egzistencije on, između ostalog, ističe da je repro-
dukcija čovjeka dvostrukog karaktera. Čovjek se reprodukuje kao
uostalom i druge vrste, zadovoljavajući svoje primarne potrebe za
hranom, pićem, stanovanjem, da bi se nakon toga reprodukovao u
drugom biću, zadovoljavajući tako prirodnu potrebu za održanjem
vrste. Međutim, onog momenta kada čovjek proizvede sredstva kojima
će proizvesti sredstva za zadovoljavanje primarnih potreba on se
odvaja od drugih bioloških vrsta, od prirode. Ovaj momenat Marks
označava kao istorijski, jer tada čovjek proizvodi sredstva za proizvod-
nju, koja posreduje između prirode i njega kao dijela te prirode.
Dakle, prema Engelsu slijedi konstatacija u vidu zaključka. »Životinja
u najboljem slučaju skuplja, čovjek proizvodi; on proizvodi sredstva
za život u najširem smislu, koja priroda bez njega ne bi proizvela.
Zato je nemoguće prenositi biološke zakone životinjskog društva na
ljudsko društvo. Proizvodnja dovodi brzo dotle da se tzv. borba za
opstanak ne vodi više za jednostavna sredstva za egzistenciju, nego
za sredstva uživanja i razvitka. Već ovdje — pri društveno proizvede-
nim sredstvima za razvoj — potpuno su neupotrebljive kategorije iz
životinjskog carstva«.4
Stanovništvo je proizvod sredine u kojoj živi i u ekološko-morfološkom
i u društvenom smislu te riječi. Istraživanje stanovništva u datom
3	Engels dalje ukratko komentariše ovaj stav Darwina i veli: »Čitavo Dar-
winovo učenje o borbi za opstanak prosto je Hobsovo učenje o ratu svih
protiv svih (bellum omnium contra omnes) i građansko ekonomsko uče-
nje o konkurenciji, kao i Malthusovo učenje o prenaseljenosti, preneto
iz oblasti društva na živu prirodu. Pošto je izvedena ta majstorija (a
njena je bezuslovna opravdanost, naročito s obzirom na Malthusovo uče-
nje, još veoma u pitanju), najlakše je ponovo natrag preneti ova učenja
iz prirode u društvo, i bila bi krupna naivnost tvrditi da su time sva
ta tvrđenja dokazana kao večni prirodni zakoni društva«. F. Engels,
»Dijalektika prirode«, Kultura, Beograd, 1970., str. 348.
4	F. Engels: »Dijalektika prirode«, . . . op. cit., str. 350.
108
istorijskom trenutku, dakle, empirijski, ima za pretpostavku analizu
faktora koji opredjeljuju njegov trenutni razvoj. Imajući na umu
činjenicu da je čovjek biološko biće nezaobilazno je da biološki faktori
utiču takođe na razvitak stanovništva. Ali, kako smo već istakli, oni
su posredovani društvenim, pa je i njihovo dejstvo društvenog karak-
tera. Proizvodeći sredstva za život na osnovu onih zatečenih i onih
koja tek treba da budu proizvedena, ljudi stupaju o određene odnose
čiji će karakter zavisiti od načina na koji proizvode. Međutim, način
proizvodnje nije samo fizička reprodukcija individua nego je nešto
mnogo više, on je i određeni način života ljudi. Marks će u tom smislu
istaći da »... proizvodnja nastaje tek umnožavanjem stanovništva.
Ono opet pretpostavlja međusobni odnos individua. Oblik toga odnosa
uvjetovan je opet proizvodnjom«.5
Dakle, ako je način na koji ljudi proizvode ustvari i određeni način
života kojim žive, onda će i na razvitak i na karakter razvoja stanov-
ništva uticati odnosi u proizvodnji.
Objašnjavajući proizvodne odnose i šta oni znače za razvoj stanov-
ništva, marksistička teorija ističe klasno-istorijski karakter odnosa
među ljudima, naročito u procesu proizvodnje materijalnog života.
Prvobitno zadovoljavanje potreba i zatečena sredstva za zadovoljava-
nje tih potreba istorijsko su djelo ljudi, a vode ka ponovnom razvi-
janju i zadovoljavanju obima i kvaliteta novih potreba. Stvaranjem
novih potreba ljudi proizvode i nove društvene odnose, i uvećaju broj
ljudi sa novim potrebama, tako da se od početka pokazuje »... mate-
rijalistička povezanost među ljudima koja je uvjetovana potrebama i
načinom proizvodnje i koja je stara koliko i ljudi sami — povezanost,
koja stalno prima oblike i daje, historiju, i čini izlišnom bilo kakvu
političku ili religijsku besmislicu, koja bi još posebno vezivala ljude«.6
Razvitak društvenih potreba se temelji na društvenoj podjeli rada.
A svaki stupanj društvene podjele rada7 zapravo je različit oblik
vlasništva koji određuje odnos pojedinca prema sredstvima za rad i
proizvodima rada. Rezultat ove povezanosti je da se proizvodnja i po-
trošnja kao jedinstven ljudski čin dijele na dvije međusobno odvojene
sfere egzistencije. Na ovaj način počinje međusobni odnos ljudi i odnos
prema prirodi da se pretvara u istori j ski odnos, gdje svaka naredna
5	Marks — Engels: »Rani radovi«, Naprijed, Zagreb, 1946—1976., peto iz-
danje, str. 365.
6	Marks — Engels: »Rani radovi«, ... op. cit., str. 375.
7	Iz niže citiranog teksta slijedi dalje da je društvena podjela rada kako
pretpostavka, tako i rezultat svijesti. Na jednom mjestu Marks će reći:
». . . plemenska svijest postiže svoj daljnji razvitak i usavršavanje po-
većanom proizvodnjom, umnožavanjem potreba i umnožavanjem stanovni-
štva, koje je temelj ovih prvih dviju. S tim se istovremeno razvija pod-
jela rada, koja prvobitno nije bila ništa drugo nego podjela rada u
spolnom aktu, a zatim podjela rada koja se vrši sama po sebi ili »po
prirodi« pomoću prirodnih sklonosti (npr. tjelesna snaga), potreba, slu-
čajnost itd. Podjela rada postaje stvarno podjela tek od trenutka, kad
nastupi podjela materijalnog i duhovnog rada«. Ibidem, str. 376.
109
generacija nasljeđuje obim proizvodnih snaga, kvalitet proizvodnog
odnosa i socijalno ponašanje, ali koje potom mijenja, razgrađujući
postojeće i gradeći novo, prema mjeri okolnosti u kojima živi.
Dakle, s podjelom rada, koja sadrži gore navedene proturječnosti,
dolazi do cijepanja društva na male segmente, međusobno sukobljene
društvene grupe, među kojima je primarna porodica, jer, istovremeno
njeguje, kako po obimu tako i kvalitetom, nejednaku podjelu rada
i raspodjelu rezultata rada (vlasništvo). Osnova nastanka vlasništva je
već u porodici. Ispoljava se kao robovski odnos žene i djece prema
muškarcu. I mada je porodica, u kojoj se, od postanka pa do danas,
mijenja značaj i uloga spolnog odnosa između muškarca i žene, do-
življavala istorijske promjene i transformacije, monogamna porodica8
uspijeva postati prva društvena grupa koja se razvija ne na prirod-
nim već na ekonomskim osnovama, naime, na pobijedi privatne svo-
jine nad prvobitnom zajedničkom svojinom. Ovaj prelomni trenutak
u istoriji ljudskog roda, ne više ljudske vrste u smislu drugih bio-
loških vrsta na zemlji, obavezuje čoveka i cjelokupan ljudski rod na
sebi primjereno odnošenje prema svojoj vlastitoj biologiji. To više ne
znači, s jedne strane potpuno ignorisanje, i s druge bezrezervno pri-
hvatanje biološke strane čovjeka, nego svjesno i široko zasnovano
promišljanje o razvitku ljudskog roda. Jer, sa razdvajanjem društva
i prirode odvija se i proces razvoja ljudskog saznanja, saznanja sebe
i svijeta.9
Zato će Marks često u cjelokupnom svom teorijskom opusu nagla-
šavati činjenicu da čovjek mora biti u neprekidnom procesu razmjene
sa prirodom, da bi reprodukovao svoj život. Ali to ne znači da se
time isključuju prirodni zakoni razvoja ljudskog roda, nego naprotiv,
prije znači da se uključuju i to tako da čovjek ispoljava proizvodnu
sposobnost sebe i materije oko sebe u različitim oblicima u zavisnosti
od istorijskog trenutka u kojem djeluje. No, budući da se ono prirodno
i društveno stalno prepliću i često u teorijskoj misli dovode do za-
blude opredjeljenja o tome kako se čovjek i stanovništvo razvijaju,
neophodno je naglasiti da je čovjek upravo biće koje nadvladava, do-
duše sporo i mukotrpno, sve zablude o sebi i oko sebe. Istorijska osnova
ljudske suštine i jeste u tome da sazna različite oblike ispoljavanja
prirode i sebe kao dijela te prirode da bi što bolje ovladao njome. A
ovo saznanje čovjek nalazi, kako kaže Beuman kao svjesnu misaonu
refleksiju »... o stvarnim društvenim uslovima u kojima se kreće ta
konkretna vrsta čovjeka, koja je dostupna našim iskustvima i kojeg
8 Monogamija znači jednobračnost, a Lewis Morgan je naziva sindijazmič-
kom porodicom u svom djelu Drevno društvo (Ancient Società) izdatom
1877. godine. O ovome vidi detaljnije u F. Engels, Porijeklo porodice,
privatnog vlasništva i države, Naprijed, Zagreb, 1946.
' Ovo razdvajanje vodi ka saznanju da sve oko čovjeka ili »... stvarnost
nije (autentična) stvarnost bez čoveka, isto tako kao što nije (samo) stvar-
nost čoveka . .. Čovek ne živi u dve sfere, niti boravi jednim delom
svoga bića u istoriji, a drugim u prirodi. Čovjek je uvek istovremeno i
odjednom i u prirodi i u istoriji«. Karei Kosik: »Dijalektika konkretnog«,
Prosveta, Beograd, 1967., str. 249.
110
posmatramo uvek na način za koji nas je pripremila naša sopstvena,
takođe istorijski stvorena i istorijski prelazna kultura«.10
Za razliku od naprijed izložene Marksove argumentacije, koju je
veoma dosljedno izveo shodno svom teorijskom polazištu, teoretičari
koji su se bavili problemom stanovništva, nezavisno od Marksovog
učenja, glavne su pokretače demografskog razvoja nalazili u uticaju
mnogobrojnih faktora koji podjednako djeluju na stanovništvo. Teo-
rija mnogobrojnih faktora (multiple-facror theory)11 ima za cilj, s
jedne strane, da negira postojanje socijalne strukture, a sa druge, da
rastoči klasnu determiniranost društvenih pojava. Ona naime, vidi
društvene pojave tako da se u svakom trenutku kada se ona dešavaju
za njih može naći veliki broj razloga. Sve je, dakle, uzrokovano veli-
kim brojem faktora koji djeluju u jednoj ravni i istim intenzitetom.
Prema ovoj teoriji moramo, u svakom istorijskom trenutku rješavanja
problema, vrlo pažljivo korigovati detalje, a to znači da je put društ-
venog napredovanja reforma sitnih dijelova društvene stvarnosti.
Vrhunac koji teorija mnogobrojnih faktora postiže je de facto pokušaj
likvidacije principa uzročnosti u društvenim naukama.12
Ekspliciramo li ovakvo polazište teorije mnogobrojnih faktora na raz-
voj stanovništva, onda to u prvom redu znači da svi činioci djeluju
podjednako istim intenzitetom na razvoj stanovništva. A to dalje
znači, da ovakva »pluralistička kauzalnost«, kako kaže Mills odgovara
ideološkoj orijentaciji manjine da bi tumačila razvitak stanovništva
shodno svojim praktično — političkim potrebama.
Uporedo sa teorijom mnogobrojnih faktora koja je indirektno uticala
na razvoj teorije o stanovništvu, posebno na poimanje zakonitosti raz-
voja stanovništva, razvija se i takozvani »apstraktni empirizam«, više
kao pristup istraživanju društvenih pojava nego kao teorija. Većina
10	Zigmunnt Bauman: »Marksistička teorija društva«, Rad, Beograd, 1969.,
str. 479.
11	O teoriji mnogobrojnih faktora između ostalih mnogo su govorili: A.
Labriela, Materijalističko shvatanje istorije, BIGZ, Beograd, 1976.; G. V.
Plehanov, O materijalističkom shvatanju historije, Izbrannye filosofskie
proizvedenia, sv. II, Moskva, 1956.; Right Mills, Sociološka imaginacija,
Savremena škola, Beograd, 1964.; Paul Lazarsfeld, The Language Of So-
cial Research, Glencoe, 1955.; Ivan Kuvačić, Marksizam i funkcionalizam,
Komunist, Beograd, 1970.
12	Kritikujući teoriju faktora Plehanov će između ostalog istaći: »S gledi-
šta teorije faktora ljudsko društvo izgleda kao neki težak teret koji raz-
ličite sile — moral, pravo, ekonomika itd. — vuku, svaka sa svoje strane,
po putu historije. S gledišta modernog materijalističkog shvatanja histo-
rije stvar dobija sasvim drugačiji izgled. Historijski faktori pokazuju se
kao obične apstrakcije, i kada nestane njihove magle postaje jasno da
ljudi ne stvaraju nekoliko međusobno odijeljenih historija — historiju
prava, historiju morala, filozofije itd. — već samo historiju svojih vla-
stitih društvenih odnosa, koji su u svakom datom vremenu uslovljeni
stanjem proizvodnih snaga. Takozvane ideologie pretstavljaju samo mno-
govrsne odraze jedinsvene i nedjeljive historije u ljudskim glavama«.
G. V. Plehanov: »O materijalističeskom ponimaii istorii«, str. 266., na-
vedeno prema P. Vranicki, »Historija marksizma«, I tom, Naprijed, Za-
greb, 1975., str. 320.
111
američkih sociologa ideologizira probleme društva. Model društvenog
poredka i razvoja je opšti, od njega treba poći i njemu se vraćati.
Karakteristično za neke američke mislioce je jedna vrsta suhoparnog
empirizma. Ovaj pravac istraživanja u društvenim naukama posebno
zagovara i njeguje Pol Lazarsfeld. Njegov pokušaj se svodi na to da
objasni socijalni fenomen putem kvantificiranja osobenosti čovjeka,
što ujedno može da znači da se metodi statističke obrade mogu širiti
i na još neosvojena područja društvene stvarnosti. Tako će, dosljedno
ovome, demografija biti razvijena nauka, jer će biti u mogućnosti da
istražuje određeno područje ljudskog ponašanja. Najvjerojatnije će to
biti reproduktivno ponašanje ljudi pod dejstvom mnogobrojnih fak-
tora. Društvena struktura stanovništva se na ovaj način rastače, ne-
gira, uprkos detaljnim i dugotrajnim empirijskim istraživanjima, a
mogućnost ustanovljavanja neke pravilnosti po kojoj se stanovništvo
razvija se gubi. Mills će stanovište ovih istraživača eksplicirati rije-
čima: »Oni (istraživači — 2. M.) na primjer, razmatraju starosni nivo
određenog spola jedne plaćane kategorije u gradovima srednje veli-
čine. Obuhvaćene su četiri varijable. No u njima je sadržana još jedna:
ti ljudi žive u SAD. To, međutim, nije podatak koji spada među
trenutačne, precizne, apstraktne varijable što tvore empirijski svijet
apstraktnog empirizma. Da bi se uključile i, SAD, potrebna je kon-
cepcija društvene strukture, a isto tako i manje kruta ideja empi-
rizma«.13
Osim navedenih teorijskih pravaca, putem kojih se pokušava uteme-
ljiti jedan cjelovit pristup razvoju stanovništva, s obzirom na uticaj
koji su imale u društvenim naukama, važno mjesto, takođe, zauzima
i teorija konvergencije, te u okviru nauke o stanovništvu, teorija demo-
grafske tranzicije.
Budući da govorimo o iznalaženju pravilnosti razvoja stanovništva sa
aspekta njegove društveno-ekonomske osobenosti, nije slučajno što smo
ove dvije teorije izdvojili zajedno za analizu. Pokušat ćemo to i
objasniti.
Teorija konvergencije i teorija demografske tranzicije su savremene
građanske teorije koje na osnovu istih pretpostavki i na isti način
pokušavaju objasniti promjene u društvu i stanovništvu. I jedna i
druga u osnovi svog pristupa problemu razvoja društva i stanovništva
13 Right Mills: »Sociological Imagination«, Grove Press, Inc., 1961., str. 124.
Naprednu misao Right Millsa kod nas je najcjelovitije obradio Ivan
Kuvačić, te u tom smislu ističe: »Millsova kritika je bila usmjerena na
dva osnovna ekstrema akademske sociologije: na Parsonsov funkciona-
lizam i na takozvani »apstraktni empirizam« Lazarsfielda i Stouffera.
Ona je pokazala da se ti ekstremi dopunjuju u tome što svaki na svoj
način koncentracijom na socijalnoj statici zaobilazi pitanje društvene
promjene na globalnom planu. Stojeći između Webera i Marksa, Millsova
se kritika ipak snažnije oslonila na Marksa, tako da su osnovne katego-
rije od kojih on polazi kapitalizam, eksploatacija, profit, moć, otuđenje,
rat i slično. Time je mnogo pridonijeto renesansi marksizma u američkoj
sociologiji«. Ivan Kuvačić: »Znanost i društvo«, Naprijed, Zagreb, 1977.,
str. 38.
112
sadrže ideju ekonomskog neutralizma, tako da i nauka koja se bavi
ovim problemima postaje, takođe, neutralna.
Teorija konvergencije14 ima za pretpostavku približavanje postojećeg
kapitalističkog socijalističkom sistemu, dok teorija demografske tran-
zicije ističe manje više identičan razvoj stanovništva u svijetu, bez
obzira na društveno-ekonomski sistem. Suprotno Marksovom pojmu
istorije, i jedna i druga teorija, razvoja društva, odnosno stanovništva,
objašnjavaju pojmom stupnja ili faze privrednog rasta i rasta sta-
novništva.
Društveni odnos se prenebregava i predlaže se periodizacija razvoja
ljudskog društva na osnovu stupnja privrednog rasta i faza u kretanju
stanovništva.
Teorija konvergencije ide ka tome da stupnjeve privrednog rasta,
dohodak po glavi stanovnika, situira u tri stadija, dijeleći istoriju
razvoja ljudskog društva na predindustrijsko društvo, industrijsko
društvo i postindustrijsko društvo. Analogno, teorija demografske
tranzicije, nastala pod uticajem teorije konvergencije, zagovara perio-
dizaciju razvoja stanovništva u tri etape, predtranzicionu, tranzicionu
ili etapu preobražaja, i posttranzicionu etapu. Osnova periodizacije
razvoja društva u naznačena tri stupnja je pojam naučno-tehničkog
kompleksa u odnosu na uslove čovjekovog opstanka. U biti teorije
demografske tranzicije je pojam prirodnog kretanja stanovništva i nje-
gove promjene po etapama.
Prema teoriji demografske tranzicije15 naučno-tehnički napredak ispo-
ljen kroz proces industrijalizacije i urbanizacije dovodi do smanjenja
smrtnosti stanovništva, a potom i smanjenja rađanja. Stanovništvo
prelazi iz etape visokog mortaliteta i nataliteta, karakterističnu za
predtranzicionu etapu, preko etape tranzicije ili preobražaja, u post-
tranzicionu etapu u kojoj se naznačeni procesi odvijaju na niskom
nivou. I u prvoj, i u posljednjoj etapi, rezultat je gotovo isti, nulti
prirodni priraštaj. Sta zapravo, prema teoretičarima demografske tran-
zicije znači i nosi sobom etapa preobražaja?
14	O teoriji konvergencije vidi detaljnije u D. Bell, The Coming Of Post-
-Industrial Society, London, 1974.; A. Gouldner, The Coming Crisis Of
Western Sociology, New York, 1970.; John K. Galbraith, Nova industrij-
ska država, Stvarnost, Zagreb, 1970.; Nenad I. Kecmanović, Ideologija
i istina, Velika edicija ideja, Beograd, 1977.
15	Osnivači teorije demografske tranzicije su Worren S. Thompson i Frank
W. Notestein. Prvo je Thompson ponudio trihotomnu klasifikaciju razvo-
ja stanovništva u članku «-Population« (American Journal Of Sociology,
34/May 1929.), da bi ga poslije Notestein dopunio u članku »Population
— The Long View« in Theodore W. Schultz ed. »Food for the World«,
Chicago, 1944. Najobimniju studiju ponudio je Donald Bogue u knjizi
»Principles of Demography«, John Wiley and Sons, New York, 1969.
U našoj demografskoj literaturi teoriju demografske tranzicije je posebno
obradio Sava Obradović u članku »Problemi demografske tranzicije u
nerazvijenim područjima sveta«, »Stanovništvo«, 1/1967., zatim M. Ma-
cura, A. Wrtheimer-Baletié, D. Breznik, M. Rašević, R. Petrovič, Z. Gre-
bo i drugi.
113
Najvjerojatnije zahtijev, kako to kaže jedan od vodećih zagovornika
ove teorije Donald Bogue, da svako društvo teži da sačuva vitalne
procese svoga razvoja u stanju balansiranja. Iskustvo »postindustrij-
skog društva« se bazira na niskoj stopi smrtnosti stanovništva, te se
»... natalitet tretira kao disfunkcionalan i primjenjuje se planiranje
porodice da bi sve bilo u skladu sa uobičajenim normama. Posljedica
je da se u nekim društvima kontrola plodnosti poistovjećuje sa grup-
nom i individualnom dobrobiti, te postaje pozitivna norma i dio
kulture«.16 No, budući da se smanjenje smrtnosti, mortaliteta i rađanje
odvija različitim tempom i u različitim vremenskim periodima i da
uz to kontrola plodnosti zaostaje za kontrolom smrtnosti, rezultat je
etapa ubrzanog rasta stanovništva. Ta situacija je danas prisutna
u većini nerazvijenih i zemalja u razvoju. A pošto je cilj razvijenih
industrijskih zemalja da se sve pa i stanovništvo stavi u funkciju
rasta i održavanja sistema, problem rasta stanovništva se mora apoka-
liptično postaviti, s namjerom da se prikrije prava suština problema
i da se izvrše napori »... u pronalaženju modela i tehnika kojima se
problemi svode na kvantitativne egzaktne dimenzije. Pri tom se uopće
ne ulazi u bit stvari, jer je potpuno izvan tehnokratskog dohvata pi-
tanje o tome kako superracionalna organizacija stvara iracionalne i
besmislene rezultate«.17
Iz svega do sada rečenog slijedi, a to eksplicite iznosi i Donald Bogue,18
da teorija demografske tranzicije, nastala kao pandam teoriji konver-
gencije, nije ništa drugo do sociološka verzija Darvinovog principa
»kontrola prirode«, primjenjena na stanovništvo.
On izvodi još dvije činjenice, demografskog karaktera, koje po njemu
djeluju na druge oblike života ljudi. Demografska kontrola ili kontrola
kretanja stanovništva pretpostavlja da vrste same za sebe, te tako i
ljudski rod, nose sobom svoje vlastite norme ponašanja u bilo koje
vrijeme, a mijenjaju se samo u određenim demografskim uslovima
promjene. I dalje, humana društva, misli na razvijena industrijska
društva, teže ka ograničenju »drastične kontrole putem smrti«, budući
da je priroda nametnula kontrolu svih vidova života u okviru koje
ljudski rod može sebi priuštiti jedino željeno balans, kontrolu stopa
rađanja.
Društveno-ekonomska osobenost stanovništva je uvijek, bez obzira
na mnogobrojne i po svom karakteru različite teorijske pristupe, na-
lazila odgovarajuće mjesto u teorijskoj misli o stanovništvu. Ocjenju-
jući mjesto i značaj društveno-ekonomskog faktora u razvoju društva,
marksistička misao je prva ukazala na pravu vrijednost društveno-
ekonomske osobenosti čovjeka.
14 Donald Bogue: »Principles Of Demography«, John Wiley And Sons, Chi-
cago, University Press, 1969., str. 51. (prevod Ž. M.)
17	Ivan Kuvačić: »Znanost i društvo«, Naprijed, Zagreb 1977., str. 87.
18	Donald Bogue: »Principles Of Demography«, John Wiley And Sons, .. .
op. cit., str. 51—53. Ponovo ukazuje na tako složen problem na nivou
prirodnog.
114
Ponekad su teorijske rasprave o ulozi i značaju društveno-ekonomskog
faktora vodile u ekonomizam ili sociologizam. No, iz marksističke
misli nedvojbeno proizilazi da je to bitna osobenost čovjeka, istorijski
uslovljena, te da se kao takva mora dijalektički misliti i proučavati.
Nastojeći pokazati neke od vodećih teorijskih pravaca i teorija o raz-
voju stanovništva, u kojima se ili prenebregava ili izjednačava sa
ostalima, ponovo smo željeli naglasiti značaj društveno-ekonomske
osobenosti stanovništva.
115
Negativna dialektika
Theodor W. Adorno
II. Bit in eksistenca
Tretji del
K imanentni kritiki ontologije
Kritika ontološke potrebe privede do imanentne kritike ontologije.
Nad filozofijo biti nima moči to, kar je zavrača generalno, od zunaj,
namesto da bi se pomerilo z njo v njenem lastnem ustroju, po Heglovem
dezideratu proti njej obrnilo njeno lastno silo. Motivacije in rezultante
Heidegger j evih miselnih gibanj je mogoče rekonstruirati tudi tam,
kjer niso izgovorjene; kateri koli od njegovih stavkov komajda zdrži
brez mestne vrednosti v funkciji povezanosti celote. Toliko je Heidegger
potomec deduktivnih sistemov. 2e njihova zgodovina je bogata s pojmi,
ki nastajajo z miselnim napredovanjem, tudi če ni mogoče s prstom
pokazati stvarnega stanja, ki bi jim ustrezalo; v primarnosti, da se jih
tvori, izvira spekulativni moment filozofije. V njih okamenelo gibanje
misli je treba znova raztopiti, obenem je treba ponovno preveriti njeno
utemeljenost. Pri tem ne zadošča demonstrirati filozofiji biti, da nekaj
takega, kar ona imenuje bit, ne obstaja. Kajti, nobeno takšno »obstaja-
nje« je ne postulira. Namesto tega bi bilo treba takšno slepoto biti
deducirati kot odgovor na zahtevo po neizpodbitem, ki to slepoto iz-
korišča. Celo nesmisel, konstatiranje katerega je pozitivizmu povod za
triumfalno kričanje, je zgodovinsko-filozofsko jasen. Ker ni mogoče
preklicati sekularizacije, teološke vsebine, ki se jo je nekoč gledalo
kot objektivno zavezujočo, si mora apologet te vsebine prizadevati, da
117
jo reši s pomočjo subjektivnosti. Tako virtualno je ravnal že verski
nauk reformacije; nedvomno je bila to figura Kantove filozofije.
Od tedaj je pros vetij enstvo nezdružljivo napredovalo, subjektivnost
sama je bila potegnjena v proces demitologiziranja. S tem je šan-
sa rešitve padla na mejno vrednost. Upanje te šanse je paradoksalno
prepuščeno izročitvi tega upanja, sekularizaciji, ki je brezpogojna in
obenem reflektira samo sebe. Resničnega je v Heideggerjevem nastavku
toliko, kolikor se mu uklanja v negaciji tradicionalne metafizike;
neresničen pa postane tam, kjer, sploh ne dosti drugače kot Hegel,
govori, kot da bi s tem neposredno postalo navzoče to, kar je treba
rešiti. Filozofija biti doživlja neuspeh, brž ko v biti reklamira nek
smisel, ki ga je po pričanju te filozofije razpustilo tisto mišljenje, s
katerim je še bit sama povezana kot pojmovna refleksija, odkar je
mišljena. Nesmiselnost besede bit, ki se ji zdrava človeška pamet tako
ceneno roga, ne velja naprtiti nekemu nezadostnemu ali nekemu neod-
govorno zaletavemu mišljenju. V njej se izraža nemogočnost, da se
pozitivni smisel dojame ali proizvede z mislijo, ki je bila medij ob-
jektivnega izginjanja smisla. Ce hočemo izvršiti Heideggerjevo razli-
kovanje biti od logičnega obsega pojma biti, tedaj nam, po odvzemu
tako bivajočega kakor kategorij abstrakcij, ostane v rokah neznanka,
ki se od Kantovega pojma transcendentalne reči na sebi razlikuje
samo s patosom njegove invokacije. S tem pa tudi beseda mišljenje, ki
se ji Heidegger noče odpovedati, postane enako brezvsebinska, kakor
to, kar je treba misliti: mišljenje brez pojma ni nobeno mišljenje. To,
da se ta bit, razmišljanje o kateri bi bila po Heidegger ju resnična na-
loga, zapira vsakemu miselnemu določilu, izvotli apel, naj se jo misli.
Heidegger j ev objektivizem, prekletstvo nad mislečim subjektom, je
verna obrnjena slika tega. V stavkih, ki za pozitivista nimajo smisla,
je večnosti prezentiran preobrat; napačni so samo zato, ker nastopajo
kot smiselni, ker zvenijo kot odmev neke vsebine na sebi. V najnotraj-
nejši celici Heideggerjeve filozofije ne biva smisel; medtem ko se
predstavlja kot veda o zdravljenju, je to, kar je Scheler imenoval
gospodovalno vedenje. Sicer ima Heideggerjev kult biti, v polemiki
proti idealističnemu kultu duha, za predpostavko kritiko samoobo-
ževanja duha. A Heideggerjeva bit, skoraj nerazločljiva od duha,
njenega antipoda, ni nič manj represivna kot duh; samo neprozornejša
je od duha, katerega princip je bila pozornost; zaradi tega je še manj
sposobna za kritično samorefleksijo gospodovalnega bistva kot sploh
kdaj filozofije duha. Električni naboj besede bit se pri Heideggerju
dobro ujema s hvalo naravnost pobožnega ali vernega človeka, ki
jo daje nevtralizirana kultura, kot da bi bili pobožnost in vernost sami
na sebi zaslugi, brez ozira na resnico tega, v kar se veruje. To nevtrali-
ziranje pride pri Heideggerju k samemu sebi, pobožnost do biti popol-
noma izbriše vsebino, ki se je neobvezno držala na pol ali popolnoma
sukulariziranih religij. Od religioznih običajev pri Heideggerju, ki jih
uri, ne ostane drugega kot generalno podpiranje odvisnosti in pod-
vrženosti, surogat objektivnega formalnega zakona mišljenja. Medtem
ko se ustroj permanentno izmika, pa kakor logični pozitivizem adepta
118
ne izpusti. Ce so bila dejstva razlaščena vsega tega, po čemer so več kot
dejstva, tedaj se Heidegger polasti tako rekoč odpadnega produkta
sija, ki izpareva. To filozofiji garantira nekaj podobnega posteksistenci,
kolikor se ukvarja s ev xat :cav kot s svojo specialiteto. Izraz biti ni nič
drugega kot občutenje tega sija, sija brez zvezd seveda, ki bi mu
dajale svetlobo. V njem postane moment posredovanja izoliran in s tem
neposreden. A tako malo kakor pola subjekt in objekt je mogoče hipo-
stazirati posredovanje; posredovanje velja edino v njuni konstelaciji.
Posredovanje je posredovano s posredovanim. Heidegger ga pretira v
neko tako rekoč nepredmetno objektivnost.
On naseljuje neko imaginarno medkraljestvo med topostjo facta bruta
in svetovnonazorskim čenčanjem. Pojem biti, ki ne privoli v svoja
posredovanja, postane brezbistveno, v smislu, v katerem je Aristotel
spregledal Platonovo idejo, bistvo par excellence, postane ponavljanje
bivaj očega. Le-temu je odvzeto vse to, kar se prida j a biti. Medtem ko
postane s tem emfatična zahteva biti po čisti bistvenosti neutemeljena,
je bivajoče, ki je neizbrisno vsebovano v biti, ne da bi mu bilo v
Heideggerjevi verziji treba pokazati svoj ontični značaj, prazitarno
udeleženo pri tej ontološki zahtevi. To, da se bit kaže, da jo mora
subjekt pasivno sprejemati, je izposojeno iz starih navedkov spoznavne
teorije, ki so morali biti neko faktično, ontično. To ontično pa obenem
v sakralnem območju biti odvrže sled kontingence, ki je nekoč dopušča-
la njegovo kritiko. Po logiki filozofske aporije, brez čakanja na
ideološki dodatek filozofa, le-ta empirično premoč tega tako bivajočega
prestavi v bistveno. Predstava o biti kot neki entiteti, katere miselno
določilo neizprosno zgreši mišljeno, vtem ko ga razkosa in s tem,
kakor se to enoznačno kaže v političnem govoru, razkroji, se izteče v
eleastki zaprtosti kakor nekoč sistem in danes svet. Drugače kot namera
sistemov pa je zaprto heteronomno: nedosegljivo umni volji tako posa-
meznika kakor tistega družbenega celokupnega subjekta, ki do danes
ni uresničen. V družbi, obnovljeni v statiko, kakršna se kaže, se zdi,
da se k zalogi apologetske ideologije ne priraščajo nobeni novi motivi
več; temveč običajni motivi postanejo tako razredčeni in nespoznavni,
da jih morejo aktualna izkustva le težko dezavuirati. Če pridržki in
utemeljeni triki filozofije proicirajo bivajoče na bit, tedaj je
bivajoče uspešno upravičeno; če pa je kot zgolj bivajoče kaznovano
z zaničevanjem, tedaj lahko zunaj nemoteno razsaja. Nič drugega se
občutljivi diktatorji ne izogibajo obiska koncentracijskih taborišč, v
katerih funkcionarji marljivo delajo po njihovih navodilih.
Copula
Kult biti živi od prastare ideologije, od idola fori: tega, kar uspeva
v temi besede bit in iz nje izpeljanih form. »Je« vzpostavi med grama-
tičnim subjektom in predikatom celoto eksistencialne sodbe in s tem
sugerira ontično. Obenem pa pomeni, vzeto čisto za sebe, kot copula,
splošno kategorialno stvarno stanje neke sinteze, ne da bi pri tem sam
reprezentiral neko ontično. Zato ga je mogoče brez mnogo okolišenja
119
vknjižiti na ontološko stran. Iz logicitete copule Heidegger dobi onto-
loško čistost, ki ugaja njegovi alergiji na faktično: iz eksistencialne
sodbe pa dobi spomin na ontično, ki potem dovoljuje, da se kategorialni
dosežek sinteze hipostazira kot danost. Temu »Je« pač ustreza tudi
neko »stvarno stanje«: v vsaki predikativni sodbi ima ta »Je«, prav
tako kot subjekt in predikat, svoj pomen. Toda »stvarno stanje« je
intencionalno, ne ontično. Copula po svojem lastnem smislu izpolni
samo sebe edinole v relaciji med subjektom in predikatom. Copula ni
samostojna. Vtem ko jo Heidegger obravnava kot da je onkraj tega,
kar ji edino daje pomen, ga premaga tisto rečevno mišljenje na način
stvari, proti kateremu je vzkipel. Če to, kar se meni z »Je« fiksira
v absolutno idealno na sebi — namreč bit —, tedaj bi, odtrgano od co-
pule, to kar reprezentirata subjekt in predikat sodbe imelo enako
pravico. Njuna sinteza s copulo bi se zgodila zgolj zunanje; ravno
proti temu je bil izmišljen pojem biti. Subjekt, copula, predikat bi
bili znova, kakor v zastareli logiki, v sebi zaključene, dokončne
posameznosti, po modelu stvari. V resnici pa predikacija ne nastopi
naknadno, temveč je, vtem ko oba povezuje tudi to, kar bi ta dva na
sebi že bila, če bi sita »bila« dalo predstavljati brez sinteze tega »Je«.
To prepreči ekstrapoliranje copule tako na neko nadrejeno bitje »bit«,
kakor na neko »nastajanje«, čisto sintezo. Ta ekstrapolacija temelji na
neki pomenskoteoretični zamenjavi: zamenjavi splošnega pomena
copule »Je«, konstantne gramatične igralne znamke za sintezo sodbe,
s tistim specifičnim pomenom, ki ga ta »Je« dobi v sleherni sodbi.
To dvoje nikakor ni isto. Toliko bi bilo Je mogoče primerjati s pri-
ložnostnimi izrazi. Njegova občost je navodilo za posameznost/vposa-
meznjenje/vposebnjenje, splošna forma za izvršitev posebnih sodb.
Nomenklatura upošteva to, vtem ko ima za to občost pripravljen
znanstveni termin copula in za posebni dosežek, ki ga mora sodba
vsakič doseči, ravno ta »Je«. Heidegger se ne meni za to diferenco.
S tem posebni učinek tega »Je« postane samo nekaj podobnega načinu
pojavljanja tega občega. Razlika med kategorijo in vsebino eksistenci-
alne sodbe se zbriše. Substitucija obče gramatične forme za apofantično
vsebino spremeni ontični dosežek tega »Je« v neko ontološko, način
bivanja biti. Ce pa zanemarimo učinek postuliran v smislu »Je«, posre-
dovani in posredujoči učinek v posebnem, tedaj ne preostane noben,
na kakršen koli način že ustvarjen substrat tega »Je«, temveč zgolj
abstraktna forma posredovanja nasploh. To, po Heglovih besedah
čisto nastajanje, je tako malo nek prapricip kot kar koli drugega,
če nočemo Parmenida pregnati s Heraklitom. Beseda bit ima prizvok,
ki bi ga mogla preslišati samo samovoljna definicija; Heideggerjevi
filozofiji daje zanjo značilno barvo zvoka. Vsako bivajoče je več kot
ono je; bit, v kontrastu do bivajočega opozarja na to. Ker ni bivajočega,
ki ne bi, vtem ko postane določeno in določi samega sebe, potrebovalo
neko drugo, ki ni ono samo — kajti samo z njim samim ga ne bi bilo
mogoče določiti — bivajoče kaže preko samega sebe. Posredovanje je
samo druga beseda za to. Heidegger pa poskuša držati to, kar kaže
preko samega sebe, tisto, čez kar kažee pa odvreči kot odpadek. Spre-
pletenost se pri njem spremeniv svoje absolutno nasprotje, v jtqodtii
120
ovaia. V besedi bit, skupku tega, kar je, se je copula popredmetila. Tako
malo bi bilo mogoče govoriti o Je brez biti, kakor o biti brez Je. Beseda
napoti na objektivni moment, ki v vsaki predikativni sodbi omogoča
sintezo, v kateri se pravzaprav šele kristalizira. A bit je tako malo
samostojna z ozirom na Je, kakor tisto stvarno stanje v sodbi. Jezik,
ki ga Heidegger po pravici vzame za več kot golo signifikacijo, zaradi
nesamostojnosti svojih form priča proti temu, kar Heidegger iztiska
iz njega. Tako kot povezuje gramatika Je s substratno kategorijo
(Substratkategorie) bit kot njenim aktivumom: da nekaj je, pa reci-
pročno uporablja bit zgolj v razmerju do vsega tega, kar je, a ne po
sebi. Videz ontološko čistega se vsekakor okrepi s tem, da vsaka
analiza sodb vodi k dvema momentoma, od katerih enega — tako malo
кдког, metalogično, subjekt in objekt* — ni mogoče reducirati na
drugega. Misel, ki jo fascinira izmišljava nečesa absolutno prvega, bo
nagnjena k temu, da bo končno še ono ireduktibilnost sámo reklamirala
kot neko takšno poslednje. V Heideggerjevem pojmu biti je čutiti re-
dukcijo na ireduktibilnost. Toda ta redukcija je formalizacija, ki se
ne ujema s tem, kar je formalizirano. Vzeta za sebe ne pove več kot
tisto negativno, da se momenti sodbe, vedno kadar se sodi, po eni
ali drugi strani ne razpustijo drug v drugem; da niso identični. Zunaj
tega razmerja momentov sodbe je ireduktibilnost nič, pod njenim
pojmom ni mogoče misliti ničesar. Zato ji ni mogoče imputirati no-
* Subjekt-objekt relacijo v sodbi, kot čisto logično, in razmerje subjekta
in objekta, kot spoznavnoteoretsko-materialno, je treba najpoprej striktno
razlikovati; termin subjekt pomeni v prvem in drugem primeru skoraj
neko kontradiktorno. V teoriji sodbe je subjekt položen v temelj, od ka-
terega se producira; nasproti aktu sodbe in temu, kar je v sintezi sodbe
razsojeno je na nek način objektivnost, to, na čemer se mišljenje udejstvu-
je. Spoznavnoteoretsko pa subjekt pomeni funkcijo mišljenja, večkrat tu-
di tisto bivajoče, ki misli in ki ga je mogoče izključiti iz pojma Jaz sa-
mo za ceno, da ne pomeni več to, kar pomeni. Toda ta distinkcija kljub
vsemu involvira tesno sorodstvo distingviranega. Konstelacija nekega
stvarnega stanja, ki ga zadane sodba — v jeziku fenomenologije »sojene-
ga kot takega« — in sinteze, ki ravno tako temelji na tem stvarnem sta-
nju, kakor ga tudi vzpostavlja, opozarja na materialno konstelacijo sub-
jekta in objekta. Subjekt in objekt se ravno tako razlikujeta, ni ju mogoče
zvesti na čisto identičnost ene ali druge strani in se tam vzajemno dolo-
čata, ker noben objekt ni določljiv brez določila, ki ga naredi za objekt,
brez subjekta, in ker noben subjekt ne more misliti nečesa, kar mu ne
bi bilo nasproti stoječe, ne izvzemši subjekt sam: mišljenje je priklenjeno
na bivajoče. Paralela med logiko in spoznavno teorijo je več kot gola
analogija. Čisto logično razmerje med stvarnim stanjem in sintezo, ki
ve za samo sebe ne oziraje se na eksistenco, na prostorsko-časovno fakti-
citeto, je v resnici neka abstrakcija relacije subjekt-objekt. To abstrak-
cijo se pomakne v središče čistega mišljenja, zanemari se vsaka poseb-
na ontična stvarna vsebina, ne da bi ta abstrakcija vendarle imela moč
nad tem nečem, ki zaseda prazno mesto vsebujočnosti stvari in ki, naj
poimenuje to mesto še tako splošno, meni, vsebovano, in samo preko
vsebovanega postane to, kar samo pomeni. Metodološko omogočanje ab-
strakcije ima svojo mejo v smislu tega, za kar si domišlja, da kot čisto
formo drži v rokah. Sled bivajočega je za formalno-logični »nekaj« ne-
izbrisana. Forma nekaj je oblikovana po modelu materiala, tistega тобе ti;
je forma materialnega in v tej meri po svojem lastnem, čisto logičnem
pomenu potrebuje eno metalogično, okrog katerega se je spoznavnoteo-
retska refleksija trudila kot okrog nasprotnega pola mišljenju.
121
bene ontološke prioritete z ozirom na momente. Paralogizem je v
transformaciji onega negativnega, da niti enega od momentov ni mo-
goče izvajati iz drugega, v neko pozitivno. Heidegger prispe prav do
meje dialektičnega vpogleda v neidentičnost v identičnosti. A proti-
slovja v pojmu biti ne vzdrži. Potlači ga. Kar sploh je mogoče misliti
z bitjo, se izmika identiteti pojma s tem, kar je s pojmom menjeno;
Heidegger pa jo tretira kot identičnost, kot čisto bit sâmo, brez svoje
drugosti. Neidentičnost v absolutni identičnosti potlači kot družinsko
sramoto. Ker ni »Je« niti samo subjektivna funkcija niti nekaj kot
stvar, bivajoče, po običajnemu mišljenju nobena objektivnost, ga Hei-
degger imenuje bit, ono tretje. Ta prehod ignorira intenco izraza, za
katerega je Heidegger prepričan, da ga ponižno razlaga. Spoznanje,
da »Je« ni nobena gola misel in nobeno zgolj bivajoče, ne dovoljuje
poveličevanja tega »Je« v nekaj, kar je transcendentno obema dolo-
čiloma. Vsak poskus, da se »Je«, tudi v najbledejši občosti, sploh samo
misli, vodi v bivajoče na eni strani in v pojme na drugi strani.
Konstelacije momentov ni mogoče zvesti na neko singularno bitje; v
njej je vsebovano, kar samo ni bitje. Enovitost, ki jo obljublja beseda
bit traja samo tako dolgo, dokler ni mišljena, dokler ni, v skladu z
Heideggerjevo lastno metodo, analiziran njen pomen; prav vsaka
takšna analiza spravi na dan, kar je izginilo v breznu biti. Ce pa ana-
liza biti sama postane tabu, tedaj aporija preide v subrepcijo. V biti
naj bi bilo mišljeno absolutno, a absolutno je samo zato, ker ga ni
mogoče misliti; samo zato, ker magično zaslepljuje spoznanje momen-
tov, se zdi, da je onkraj momentov; ker um ne more misliti svojega
najboljšega, postane sam sebi slabo.
Ni transcendence biti
V resnici so, proti jezikovni atomistiki v celoto verujočega Heidegger]a,
vsi posamični pojmi v sebi že zraščeni s sodbami, ki jih klasificirajoča
logika zanemarja; stara razdelitev logike na troje — pojem, sodbo in
zaključek je zaostalost kakor Linnéjev sistem. Sodbe niso nobena gola
sinteza pojmov, kajti noben pojem ni brez sodbe; Heidegger spregleda
to, morda pod vplivom sholastike. V posredovanosti tako biti, kakor
onega Je pa vendarle tiči subjekt. Heidegger utaji ta, če hočete, ideali-
stični moment in s tem povzdigne subjektivnost v to, kar predhaja
vsakemu subjekt-objekt-dualizmu, v absolutno. To, da sleherna anali-
za sodbe vodi k subjektu in objektu, ne spostva nobene regije onkraj
teh momentov, regije, ki bi bila na sebi. Analiza da konstelacijo teh
momentov, nobeno višje, niti ne neko splošnejše tretje. Seveda bi bilo
treba v Heidegger j evem smislu navesti, da Je ni rečeven, ni xa ovia,
nobeno bivajoče, nobena objektivnost v običajnem smislu. Kajti brez
sinteze Je nima substeata; v stvarnem stanju, na katerega se misli,
ne bi bilo mogoče pokazati na noben тобв ti, ki bi mu ustrezalo. Torej,
se glasi sklep, Je bi moral indicirati ono tretje, namreč bit. A ta sklep
je napačen, nasilno dejanje samozadostne semantike. Napačni sklep
postane flagranten ob tem, da nekega takšnega domnevno čistega sub-
strata onega Je ni moč misliti. Vsak tak poskus zadane na posredo-
122
vanja, katerih bi se hipostazirana bit želela osvoboditi. A še iz tega,
da biti ni mogoče misliti, Heidegger dobi dodatno metafizično dosto-
janstveno biti. Ker se bit izmakne mišljenju, je bit absolutno; ker je,
v skladu s Heglom, ni mogoče brez preostanka reducirati niti na sub-
jekt niti na objekt, je onkraj subjekta in objekta, medtem ko je
vendar neodvisno od njiju sploh ne bi bilo. Um, ki biti ne more
misliti, je na koncu sam difamiran, kakor da bi bilo mišljenje sploh
mogoče odcepiti odcepiti od uma. Neizpodbitno je, da bit ni preprosto
skupek tega, kar je, kar vzamemo za primer. Antipozitivistično takšno
sprevidenje pravično presodi presežek pojma nad fakticiteto. Nobenega
pojma ne bi bilo moč misliti, noben sploh ne bi bil mogoč brez onega
več, s katerim jezik sploh postane jezik. Toda to, kar odmeva v besedi
bit, nasproti ta ovtgc: da je vse več kot to, kar je, meni sprepletenost,
ne neko tej spretnosti transcendentalno. V takšno se spremeni pri
Heidegger ju, pridružiti se posamičnemu bivaj očemu. Dialektiki sledi
do tod, da nista niti subjekt niti objekt neko neposredno in poslednje,
a izkoči iz nje, vtem ko onkraj subjekta in objekta grabi za nečim
neposrednim, prvim. Mišljenje postane arhaistično, brž ko, to, kar je
v razpešenem bivajočem več kot bivajoče samo, poveliča v metafizični
apxr|. Kot reakcijo na izgubo sija (1) Heidegger ta sij, to, da stvari
kažejo na to kar je več od njih samih, prefunkcionira v substrat in s
tem celo izenači s stvarmi. On zapove neko ponovno vzpostavitev groze,
ki jo je že davno pred mitičnimi religijami narave, povzročila neka
prežetost: z nemško besedo bit se prikliče mano (2), kot da bi bila
naraščajoča nemoč enaka nemoči praanimističnega primitivca, kadar
je grmelo. Heidegger skrivoma sledi zakonu, po katerem se z napre-
dujočo racionalnostjo konstantno iracionalne družbe posega vedno
dlje nazaj. Ker so ga modrile napake, se izogiba romantičnemu pelagia-
nizmu Klageja in močem Oskarja Goldberga ter beži iz regije tangi-
bilnega praznovanja v nek somrak, v katerem se ne formirajo več
niti mitologemi, denimo mitologom o dejanskosti podob. Izmuzne se
kritiki, ne da bi se odpovedal prednostim izvora; ta izvor je postavljen
tako daleč nazaj, da se zdi izven časa in zato povsod navzoč. »A to
ne gre«. (3) Iz zgodovine ni mogoče pobegniti drugače kakor z regresijo.
Njen cilj, tisti najstarejši, ni resnično, temveč absolutni videz, topa
ujetost v neki naravi, katere nespoznano nadnarava zgolj parodira.
Heidegger j èva transcendenca* je absolutizirana imanenca, zaprta za
lastni značaj imanence. Oni videz potrebuje razlago; kako to, da se
naravnost izpeljano, posredovano, bit more polastiti insigni j onega ens
concretissimum(a). Videz temelji na temu, da sta pola tradicionalne
* »Bit kot osnovna tema filozofije ni vrsta kakega bivajočega, pa vendarle
zadeva vsako bivajoče. Njeno univerzalnost je treba iskati na višjem
mestu. Bit in struktura biti sta nad vsakim bivaj očim in vsako možno
bivajočo določenostjo nekega bivajočega. Bit je nevarnost transcendensa.
Transcendenca biti tubiti je neka posebno odlikovana transcendenca, ko-
likor obstaja v njej možnost in nujnost najradikalnejše individualizacije.
Vsako odkritje biti kot transcendensa je transcendentalno spoznanje.
Fenomenološka resnica (odkrivnost biti) je veritas transcendentalism (Hei-
degger, Sein und Zeit, 6 Aufl., Tübingen 1949, Str. 38).
123
spoznavne teorije in metafizike, čisti to-tukaj in čisto mišljenje, ab-
straktna. Iz obeh je odstranjeno tako veliko določil, da je o njima
težko reči kaj več, če se sodba hoče ravnati po tem, o čemer sodi.
Tako se oba pola zdita med seboj nerazločljivo, in to dovoljuje, da se
neopaženo uporablja enega namesto drugega, glede na to, kar je treba
demonstrirati. Pojmu kratko malo bivajočega, njegovemu idealu brez
vsake kategorije, se ni treba, v svoji polni razkvalificiranosti, omejevati
na nobeno bivajoče in se lahko imenuje bit. Biti, kot absolutnemu
pojmu pa se ni treba legitimirati kot pojem: s vsakim obsegom bi se
omejila in grešila zoper svoj lastni smisel. Zato jo je moč enako dobro
opremiti z dostojanstvom neposrednega, kakor ono тобе ti z dostojan-
stvom bistvenega. Med obema med seboj indiferentnima ekstremoma
se odvija celokupna Heideggerjeva filozofija.* Toda proti njigovi volji
se v biti nastani bivajoče. Le-to dobiva svoje življenje od prepoveda-
nega sadeža, kakor da bi bila to Freyina jabolka. Medtem ko bit,
zavoljo svoje auratične absolutnosti, noče biti kontaminirana z nobenim
bivaj očim, vendarle samo s tem postane ono neposredno, ki daje
zahtevi po absolutnosti pravni naslov, da bit vedno pomeni tudi: krat-
ko in malo bivajoče. Brž ko govorjenje o biti kar koli doda čisti invoka-
ciji, izvira iz ontičnega. Rudimenti materialne ontologije pri Heidegger-
ju so časovni; nastalo in minljivo kakor preje pri Schelerju.
Izraz neizrazljivega
Pravičnost doleti pojem biti vsekakor šele, ko je dojeto tudi genuino
izkustvo, ki povzroči njegovo instauracijo: filozofska težnja izraziti
neizrazljivo. Cim plašneje se je filozofija upirala tej težnji, svojemu
lastnemu, tem večjea je bila skušnja, direktno se približati temu
neizrazljivemu, brez Sizifovega dela, kar ne bi bila najslabša definicija
filozofije in ki tako zelo spodbuja roganje filozofiji. Filozofija sama,
To, da se, kljub svojemu kontaktu s Heglom izogne dialektiki, ji daje
apel dosežene transcendence. Nepregorna proti dialektični refleksiji, ki
se je vendar neprestano dotika, gospodari s tradicionalno logiko in se
polašča, po zgledu predikativne sodbe, značaja trdnosti in brezpogojnosti
tega, kar bi bilo za dialektično logiko goli moment. Tako nekako naj bi
bila, po neki začetni formulaciji (prim. Heidegger, Sein und Zeit, a. a.
0., S. 13), tubit tisto ontično, eksistirajoče, ki ima paradoksno, — ki je ne
priznava da je ontološko. Tubit je nemška in sramežljiva varianta sub-
jekta. Heidegger ni prezrl, da je tubit tako princip posredovanja kot ne-
posredovanja, tako kot konstituens predpostavlja konstitutum fakticiteto.
Stvarno stanje je dialektično; Heidegger ga milostno ali nasilno prevede
v logiko neprotislovnosti. Iz med seboj protislovnih momentov subjekta
napravi dva atributa, ki ju pripne subjektu kakor neki substanci. To pa
pripomore k ontološkemu dostojanstvu; nerazvito protislovje postane
poroštvo nečesa višjega na sebi, ker se ne podredi pogojem diskurzivne
logike, v katere jezik je prevedeno. S pomočjo te projekcije naj bi bila
substanca, imenovana bit, kot pozitivno tako nad pojmom kakor nad
dejstvom. Takšna pozitivnost ne bi vzdržala njene dialektične refleksije.
Takšne sheme so тожн celokupne fundamentalne ontologije. Transcenden-
ca nad mišljenjem, kakor nad dejstvi jo izvleče iz tega, da se dialektič-
ne strukture izraža in hipostazira nedialektično, kot da bi jih bi bilo
mogoče preprosto imenovati.
124
kot forma duha, vsebuje moment, globoko soroden onemu lebdečemu,
ki se pri Heidegger j u polasti tega (posrka to?), o čemer bi bilo treba
meditirati, in kakršno preprečuje meditacijo. Kajti mnogo specifič-
neje je filozofija forma, kot je to mogoče domnevati iz zgodovine
njenega pojma, v kateri redkokdaj,razen v neki Heglovi plasti, svoje
kvalitativne diference do znanosti, nauka o znanosti, logike, s katerimi
je vendar zraščena, vključuje v svojo refleksijo. Filozofija ne obstaja
niti iz vérités de raison niti iz vérités de fait.
Nič od tega, kar govori, se ne ukloni čvrstim kriterijem nekega pri-
mera biti; njeni stavki o pojmovnem se tako malo uklonijo stavkom
logičnega stvarnega stanja, kakor stavki o faktičnem stavkom empi-
ričnega raziskovanja. Filozofija je krhka tudi zaradi svoje distance.
Ne pusti se pribiti. Toliko je njena zgodovina zgodovina permanent-
nega spodletavanja, kolikor je, ob terorju znanosti, vedno znova hre-
penela po čvrstem. Svojo pozitivistično kritiko si zasluži z zahtevo po
znanstvenosti, ki jo znanost zavrača; ta kritika se moti, vtem ko kon-
frontira filozofijo z nekim kriterijem, ki ni njen, kjer koli že sledi
njeni ideji. A filozofija se ne odpove resnici, temveč scinetistično res-
nico osvetli kot omejeno. Njeno lebdeče se določa s tem, da v svoji
distanci do verificirajočega spoznanja vendarle ni neobvezna, temveč
živi neko lastno življenje stringence. To stringenco išče v tem, kar
ona sama ni, v tem, kar ji je zoperstavljeno in v refleksiji tega, kar
pozitivno spoznanje s slabo naivnostjo suponira kot obvezno. Filo-
zofija ni niti znanost niti, v kar bi jo pozitivizem rad degradiral z
nekim neumnim oksimoronom, pesnitev misli, temveč neka forma,
ki je do tega, kar je od nje različno tako posredovana kakor tudi lo-
čena. Njeno lebdeče pa ni nič drugega kot izraz neizrazljivega v njej
sami. V tem je resnično sestra glasbe. Lebdeče je komajda mogoče
dobro spraviti v besede; to je morda povzročilo, da so filozofi, razen
denimo Nietzscheja, šli mimo tega. To je preje predpostavka za ra-
zumevanje filozofskih tekstov kot njihova obvezna lastnost. Morda
je nastalo zgodovinsko in bo spet umolknilo, kakor preti glasbi. Hei-
degger je to inerviral in transformiral tisto specifično filozofijo, morda
zato ker je začelo ugašati, dobesedno v neko področnost, v neko pred-
metnost kvazi višjega reda: filozofija, ki spozna, da ne sodi niti o
fakticiteti, niti o pojmih, kakor se sicer sodi, in ki ni gotova niti glede
svojega predmeta, bi želela imeti svojo kljub temu pozitivno vsebino
onkraj fakturna, pojma in sodbe. S tem je lebdeče mišljenje preseženo
v samem neizrazljivem, ki ga hoče izraziti; nepredmetno pa v očrta-
nem predmetu lastnega bistva, in ravno s tem je poškodovano. Pod
težo tradicije, ki se je hoče Heidegger otresti, postane neizrazljivo
izrecno in kompaktno v besedi bit; ugovor proti postvarelosti postane,
za mišljenje povnanjen in iracionalen. V tem ko neizrazljivo filozofije
obravnava neposredno tematično, Heidegger filozofijo odriva vse do
preklica zavesti. Za kazen usahne po njegovi koncepciji zasuti vir,
ki bi ga rad odkopal, bornejši kot sploh kdaj vpogled v domnevno
destruirano filozofijo, ki se zaradi svojih posredovanj približuje neiz-
razljivemu. To kar se, z zlorabo Hölderlina, pripisuje bornosti časa,
125
je bornost mišljenja, ki si domišlja da je onkraj časa. Neposredni
izraz neizrazljivega je ničen; kjer je neizrazljivo zapustilo svoj izraz,
denimo v veliki glasbi, je bil njegov pečat izmuzljivo in minljivo, in ta
izraz je bil vsebovan v poteku, ne v kazanju da je to to. Misel, ki
hoče misliti neizrazljivo z izročitvijo misli, ga popači v to, kar bi naj-
manj želela, v nesmisel nekega naravnost abstraktnega objekta.
Otroško vprašanje
Fundamentalna ontologija bi lahko, če se ji to ne bi zdelo preveč
ontično-psihološko, zagovarjala, da otrok sprašuje po biti. Refleksija
to izžene iz njega in refleksija refleksije bi rada to, kakor od zme-
rom v idealizmu, popravila. Toda podvojena refleksija težko vpraša
neposredno kakor otrok. Filozofija, takorekoč z antropomorfizmom
odraslega, slika njegovo obnašanje kot filozofijo otroštva celotne vrste,
kot pred- in nadčasovno. To, kar otroka zaposljuje je preje njegov
odnos do besed, ki si jih prilasti v kasnejšem obdobju komaj še pred-
stavljivim naporom, kakor svet, ki mu je kot svet objektov akcije
v zgodnjih fazah kolikor toliko blizu. Otrok želi biti gotov v pomen
besed, in ukvarjanje s tem, morda tudi psihoanalitično razložljiva,
poredno nadležna samovolja, ga privede do razmerja besede in stvari.
Svojo mamo utegne sekirati z neprijetnim problemom, zakaj se klop
imenuje klop. Njegova naivnost je nenaivna. Kultura je kot jezik
prešla v zelo zgodnje vzgibe njegove zavesti; neka hipoteka na go-
vorjenje v izvornosti. Smisel besed in njihova vsebina resničnosti,
njihovo »stališče do objektivnosti« še nista med seboj ostro ločena;
vedeti, kaj pomeni beseda klop in kaj klop dejansko je — k če-
mur vendarle sodi tudi eksistencialna sodba — je tej zavesti vseeno
ali se ji vsaj ne zdi diferencirano, sicer pa to v številnih primerih le
s težavo ločuje. Orientirana na naučen besedni zaklad, je v tej meri
ravno otroška neposrednost posredovana v sebi, preformirano je vrta-
nje za tistim zakaj, za prvim. Jezik se izkusi kot qpuoei ne kot fteoei,
»taken for granted«; na začetku je fetišizem in temu začetku ostane
lov za začetkom zmerom podložen. Seveda je ta fetišizem komajda
moč spregledati, ker je popolnoma vse mišljeno tudi jezikovno, ne-
premišljeni nominalizem je ravno tako napačen kot realizem, ki po-
manjkljivemu jeziku dodeli atribute razodevajočega jezika. Heidegger
pravi, da ne obstaja nek nejezikoven »na sebi«; da je torej jezik v
resničnosti, ne resničnost v jeziku kot nekaj kar jezik zgolj označuje.
Toda konstitutivni delež jezika v resničnosti ne ustvarja nobene in-
Toda konstitutivni delež jezika v resničnosti ne ustvarja nobene iden-
tičnosti enega in drugega. Moč jezika se izkaže v tem, da se v reflek-
siji ločita izraz in stvar.4 Jezik postane instanca resnice samo v zavesti
neidentičnosti izraza s tem, kar je menjeno. Heidegger noče te re-
fleksije; on se ustavi po prvem koraku jezikovno-filozofske dialekti-
4 Številni uvodi, predgovori Heglovih del, kot tudi njegova nastavitev na
kritiko Kanta se ne dajo razumeti drugače kot prav s kritiko »metode«
kot sredstva, ki jo pogosto označi s kategorijami naravoslovja, matema-
tike ipd.
126
ke. Njegovo mišljenje je repristinacija tudi v tem, da bi rad z nekim
ritualom imenovanja ponovno vzpostavil nasilje imena. Toda to na-
silje ni tako prisotno v sekulariziranih jezikih, da bi le-ti to dovolili
subjektu. S sekularizacijo so subjekti tem jezikom odvzeli imena in
za objektivnost jezika je potrebna njihova intransigenca, ne filozofska
vera v boga. Več kot Signum je jezik, samo zaradi svoje signifikativne
moči, tam, kjer najtočneje in najtesneje zajame menjeno. Jezik je
samo, kolikor postane, v stalni konfrontaciji izraza in stvari; po tem
se je ravnal Karl Kraus, ki se je vendar sam morda približeval ne-
kemu ontološkemu naziranju jezika. Heideggerjev postopek pa je,
po izrazu, ki ga je skoval Scholem, nemško-vrtoglava kabalistika.
Do zgodovinskih jezikov se obnaša, kot da bi bili to jeziki biti, ro-
mantični kakor vse nasilno antiromantično. Njegova vrsta destrukcije
onemi pred nepredvideno filološko tvorbo ki jo obenem suspendira.
Takšna zavest pritrjuje temu, kar jo obdaja, ali se vsaj sprijazni s
tem; genuini filozofski radikalizem, kakor koli že je historično nasto-
pal, je produkt dvoma. Navidezno je radikalno vprašanje sâmo, ki
ne zruši ničesar razen tega dvoma.
Vprašanje biti
Emfatični izraz besede bit utrjuje Heideggerjeva stara kategorija
pravšnjosti, ki se jo seveda kasneje komaj še omenja. Transcenden-
ca biti nasproti pojma in bivajočega hoče zadovoljiti deziderat prav-
šnjosti kot tisto, kar ni videz, niti narejen, niti minljiv. Protestira se,
po pravici, proti tem, da je zgodovinsko razvijanje filozofije niveliralo
razlikovanje bistva in videza, inherentni impulz filozofije kot flau^aÇeiv,
nezadostnosti fasade. Nereflektirano prosvetljenstvo je metafizično
tezo o bistvu kot resničnem svetu za pojavi negiralo z ravno tako
abstraktno protitezo, po kateri je bistvo, kot najvišje metafizike, videz:
kot da bi bil videz zaradi tega bistvo. Zaradi razcepljenosti sveta je
zakon cepitve, tisto pravšnje, skrito. Pozitivizem, ki se temu prila-
gaja, vtem ko vse, kar ni podatek, kar je skrito, prečrta kot mit in
subjektivno projekcijo, enako utrjuje videznost, kakor nekoč nauki,
ki so trpljenje v mundusu sensibilisu presegali s priseganjem na nou-
menalno. Nekaj od tega mehanizma je začutil Heidegger. Toda pravšnje,
ki ga on pogreša, se takoj preobrne v pozitivnost, pravšnjost, kot
obnašanje zavesti ,ki, v tem ko se izseli iz profanosti, nemočno po-
snema teološki habitus starega nauka o biti. Skrito bistvo je varno
pred sumom, da je nebistvo. Nobeno razmišljanje si ne upa tako
daleč, da bi potrdilo, da bi same kategorije tako imenovanega po-
masovljenje /Vermassung/, ki so razvite tako v knjigi 'Bit in čas',
kakor v Jasperovi knjižici o duhovni situaciji časa, ki je izšla v
zbirki Göschen, mogle biti kategorije onega skritega nebistva, ki ljudi
naredi takšne kakršni so; ti ljudje morajo potem še dovoliti, da jih
filozofija grdi, kar naj bi pozabili na bistvo.
Upor proti postvareli zavesti, ki ga je še čutiti v patosu pravšnjosti,
je zlomljen. To, kar ostane od kritike se iztroši na pojavu, namreč na
subjektih; nedotaknjeno ostane bistvo, katerega krivda se reproducira
127
in jo krivda subjektov zgolj reprezentira. Medtem, ko se fundamen-
talna ontologija ne pusti odvrniti od ftaufm£;£iv, si zagradi odgovor na
to, kaj pravzaprav je, z obliko vprašanja. Ni slučajno, da se to vpraša-
nje opremi z degoutantnim terminom vprašanja biti. To je zlagano zato,
ker se apelira na živi interes vsakega posameznika — goli interes
Hamletovega monologa ali je posameznik absolutno uničen s smrtjo
ali ima upanje krščanskega non confundar — to pa, kar Hamlet misli
z biti ali ne biti, se nadomesti s čistim bistvom, ki golta eksistenco.
Vtem ko eksistencialna ontologija, po fenomenološkem običaju, nekaj
tematizira z obilico deskripcij in distinkcij, zadovolji ta interes in
obrne pozornost drugam. »Vprašanje biti« pravi Heidegger »zato meri
na nek apriorni pogoj možnosti ne samo znanosti, ki bivajoče razisku-
jejo kot tako in tako bivajoče ter se pri tem vselej že gibljejo v nekem
razumevanju biti, temveč na pogoj možnosti samih ontologij, ki imajo
svoje mesto pred ontičnimi znanostmi in jih fundirajo. Vsaka ontolo-
gija, naj razpolaga s še tako bogatim in trdno povezanim sistemom
kategorij, ostane v osnovi slepa in sprevrnjenje svoje najlastnejše
namere, če ni pred tem zadovoljivo razjasnila smisel biti in to raz-
jasnjevanje dojela kot svojo fundamentalno nalogo.« (5) S pretirava-
njem tega, kar v takšnih stavkih fenomenološko okolišenje priredi kot
vprašanje biti, to vprašanje izgubi to, kar si je pod to besedo mogoče
predstavljati in to predstavljeno se, če se le dà še tako razvrednoti v
prizadevno pristranost, da se kot višja resnica, kot pravšnji odgovor
izognjenemu vprašanju ponuja odpoved. Samo da bi bilo dovolj prav-
šnje, se tako imenovano vprašanje biti zoži na brezdimenzionalno točko
tega, kar dopušča kot edini pristni pomen biti. Vprašanje se pretvori
v prepoved, da bi preseglo samega sebe, končno ono tavtologijo, ki se
pri Heideggerju manifestira v tem, da razkrivajoča se bit ne govori
nič drugega kot vedno znova samo bit. (6) Heidegger bi tavtološko
bistvo biti, če bi bilo le mogoče, podal celo kot neko superiorno dolo-
čilom logike. To pa je treba razviti iz aporetike. Kakor že Husserl, se
Heidegger brezbrižno vzporedno ukloni dezideratom mišljenja, ki so v
zgodovini metafizike, ki jo je on vse preveč suvereno razveljavljal, iz-
kazali kot inkompatibilni: desideratu čistega, osvobojenega vsake empi-
rične primesi in zato absolutno veljavnega, in desideratu neposrednega,
naravnost danega, neovrgljivega, ker nima pojmovnega dodatka. Tako
je Husserl kombiniral program »čiste«, namreč eidetske fenomenologije
s programom samodanosti pojavljajočega se predmeta. 2e v naslovu
»čista fenomenologija« so združene kontradiktorne norme. To, da ni
hotela biti spoznavna teorija, temveč naravnanost, ki jo je mogoče
poljubno po želji zavzeti, jo je oprostilo razmišljanja o razmerju,
ki ga imajo njene kategorije med seboj. Z ozirom na to se Heidegger
razlikuje od svojega učitelja samo v tem, ko kontradiktorni program
iz Husserlovega prizorišča, zavesti, premesti v to, kar je zavesti trans-
cendentno, kar je sicer koncepcija, ki je bila s prevlado razvita pri
srednjem Husserlu. Inkompatibilnost čistega in nazornega pa prisili k
temu, da se substrat njune enotnosti izbere tako nedoločeno, da ne
vsebuje več nobenega momenta, na katerem bi katera od obeh zahtev
mogla postaviti na laž drugo. Zaradi tega Heidegger jeva bit ne sme
128
biti niti bivajoča niti pojem. Za tako doseženo neizpodbitnost mora
plačati s svojo nihiliteto, s tem, da ni izpolnjiva z nobeno mislijo in
nobenim zrenjem, ki mu ne ostane v rokah ničesar razen samoenakosti
golega imena.* Tudi brezkončna ponavljanja, ki jih mrgoli v Heidegger-
jevih publikacijah, velja naprtiti manj njegovi zgovornosti kot apore-
tiki. Samo preko določila fenomen preseže samega sebe. To, kar ostane
popolnoma nedoločeno, se kot nadomestek vedno znova izgovarja, tako
kakor so geste, ki se odbijajo od svojih objektov akcije, vedno znova
izvršene v nesmiselnem ritualu. Ta ritual ponavljanja je skupen filo-
zofiji biti in mitu, in filozofija biti bi tako rada bila mit.
Voltižer
Heidegger potlači dialektiko biti in bivajočega: to, da nobena bit ne
more biti mišljena brez bivajočega in nobeno bivajoče brez posredova-
nja: momenti, ki niso momenti, ne da bi bil eden posredovan z dru-
gim, so zanj neposredovano eno in to eno pozitivna bit. Toda račun
se ne izide. Razmerje dolga med kategorijami bo izterjano. Z vilami
izgnano bivajoče se vrne: bit, očiščena od bivajočega, je samo tako
dolgo prafenomen, dokler ima ponovno v sebi bivajoče, ki ga izklju-
čuje. Heidegger opravi s tem z nekim strateškim mojstrstvom; to je
matica njegovega mišljenja sploh. S terminom ontološka diferenca nje-
gova filozofija položi roko tudi na nerazrešljiv moment bivajočega.
«-To, kar je vsekakor mogoče razumeti pod neko takšno, od sfere ontič-
nega dozdevno popolnoma neodvisno bitjo, mora ostati odprto. Njeno
določilo bi jo potegnilo v dialektiko subjekta in objekta, iz katerega
naj bi ravno bila izključena. Zaradi te nedoločenosti, v pač najosred-
nejšem mestu Heidegger j eve ontologije, morata ekstrema bit in biva-
joče tudi drug proti drugemu ostati nujno nedoločena, tako da ni mogo-
če navesti niti tega, v čem obstoji njuna diferenca. Govorjenje o
'ontološki diferenci' se reducira na tautologijo, da bit ni bivajoče, ker
je bit. Heidegger naredi torej napako, ki jo očita zahodni metafiziki,
da je namreč vselej ostalo neizrečeno kaj meni bit z razliko do biva-
jočega.« (7) Z nadihom filozofije bivajočega postane ontološko dejansko
stanje,* zastrt in hipostaziran izraz tega, da je bit tako malo mogoče
*	»Premoč objektivnosti, ki se ji« — biti — »pripisuje, povzroči, da se ta
objektivnost pokaže v vsej svoji praznini: 'kot prazno mnenje kratko
in malo o vsem'. Samo s pomočjo nekega quid pro quo: namreč s tem
ko moderna ontologija pomen, ki pripada biti kot menjenjemu, podtakne
sami biti, je bit pomembna tudi brez subjektov, ki menijo. Samovoljna
odcepitev, subjektivnost torej, se izkaže s tem kot njen principium vi-
tale. Ontologija ne zamore biti sploh koncipirati drugače kakor iz-
hajajoč iz bivajočega, toda ona zataji ravno to njeno pogojenost.« (Kari
Heinz Haag, Kritik der neueren Ontologie, Stuttgart 1960, Str. 69.)
*	Heideggerjev nauk o prednosti tubiti kot ontičnega, ki je obenem onto-
loško; o prisotnosti biti, vnaprej hipostazira bit. Samo če je bit, kakor
bi on to želel, osamosvojena kot nekaj kar predhaja tubiti, tubit zadobi
ono prosojnost za bit, ki na jbi vendarle ponovno šele odkrila to bit.
Tudi toliko je dozdevno preseganje subjektivizma prevara. Heideggerjeve-
mu reduktivnemu načrtu navkljub, prek nauka o transcendenci biti v
bivajoče, se je ponovno vtihotapil ravno ontološki primat subjektivnosti,
129
misliti brez bivajočega, kakor, po Heideggerjevi temeljni tezi, biva-
joče brez biti. S tem Heidegger pogoljufa pri mešanju kart; njegova
karta dobi mesto, ki ga on hoče. Stiska ontologije, da ne more brez
svojega zoperstavljanja, brez ontičnega; dependanca ontološkega prin-
cipa od svojega nasprotja, škandal, ki se nujno zgodi, postane njen
sestavni del. Heideggerjev triumf nad drugimi, manj iznajdljivimi
ontologijami je ontologiziranje ontičnega. To, da ni nobene biti
brez bivajočega, se pretvori v formulo, da k bistvu biti spada bit
bivajočega. S tem se neko resnično spremeni v neresničnost: bivajoče
v bistvo. Bit se polasti tega, kar zopet ne bi hotela biti v dimenziji
svojega nasebstva, bivajočega, katerega pojmovno enotnost besedni
pomen biti vedno tudi meni. Celokupna konstrukcija ontološke diferen-
ce je Potemkinova vas. Postavljena je samo zato, da bi bilo tem bolj
suvereno mogoče odgnati dvom v absolutno bit s pomočjo teze o
bivajočem kot nekemu načinu obstoja biti.* V tem ko je vse posamično
bivajoče zvedeno na svoj pojem, pojem ontičnega, iz tega izgine to,
kar ga, nasproti pojmu, napravi za bivajoče. Formalna splošnopojavna
struktura govorjenja o ontičnem in vsi ekvivalenti tega govorjenja
zavzemajo mesto vsebine tistega pojma, ki je pojmovnemu hetero-
gen. To je omogočeno s tem, da je pojem bivajočega — v tem sploh ni
nepodoben pojmu biti, ki ga slavi Heidegger, — tisti pojem, ki obsega
naravnost nepojmovno, to kar se ne izčrpa v pojmu, ne da bi vendarle
sploh kdaj sam izrazil svojo diferenco do tega, kar obsega. Ker je
»to bivajoče« pojem za vse bivajoče, bivajoče samo postane pojem,
neka ontološka struktura, ki gladko preide v strukturo biti. Ontologi-
zacija bivajočega je v 'Biti in času' privedena do pregnantne formule:
»'Bistvo' tubiti je v njeni eksistenci.« (8) Iz definicij tubivajočega, eksi-
stirajočega kot eksistirajočega, iz pojmov tubit in eksistenca izhaja, da
je to, kar na tubivajočem ravno ni bistveno, ni ontološko, ontološko.
Ontološko diferenco se odstrani s popojmovljenjem nepojavnega do
nepojmovnosti.
Mitologija biti
Ontično samo tedaj ne nadleguje onologije, če ji je enako. Subrepcija
utemeljuje to, da ontologija predhaja ontološki diferenci: »Tu pa ne gre
za neko zoperstavljanje eksistence in esence, ker sploh še ne more
biti govora o teh dveh metafizičnih določilih biti, kaj šele o njunem
razmerju.« (9) To, ontološki diferenci dozdevno predhodno, pri Heideg-
gerju kljub kontrarnemu zagotavljanju pade na stran esence: vtem
ko se zanika razlika, ki jo izrazi pojem bivajočega, je pojem povišan
preko nepojmovnega, ki naj bi ga imel pod sabo. Na nekem drugem
ki se mu jezik fundamentalne ontologije odreka. Heidegger je bil do-
sleden, ko je kasneje analizo tubiti obrnil v smislu neokrnjenega pri-
mata biti, ki ga ni mogoče utemeljiti iz bivajočega, ker zaradi njega
biti ravno ni. Seveda je s tem odpadlo vse, s čimer je bil učinkoval, a
ta učinek je že postal del avtoritete kasnejšega.
»... če sicer pripada resnici biti, da bit nikoli ne biva brez bivajočega,
da ni bivajoče nikoli brez biti.« (Heidegger, Was ist Methaphysik?, 5.
izdaja, Frankfurt am Main 1949, Str. 41.)
130
pasusu iz traktata o Platonu je to mogoče dojeti. On vprašanje po
eksistenci odvrne od eksistence in ga transformira v vprašanje po
esenci: »Stavek: 'Človek eksistira' ne odgovarja ne vprašanje ali člo-
vek dejansko je ali ni, temveč odgovarja na vprašanje po 'bistvu'
človeka.« (10) Govorjenje o 'še ne' tam, kjer se zavrača antitezo o
eksistenci in esenci (11), ni nobena slučajna temporalna metafora za
neko nečasovno. Dejansko je to arhaično mišljenje, veliko bolj mišlje-
nje jonskih hilozoistov kot eleatov; v njihovih skopo prenešenih filo-
zof emih se nejasno mešata eksistenca in esenca. Delo in napor antične
metafizike, od Parmenidove, ki je morala ločiti mišljenje in bit, da ju
je lahko identificirala, do Aristotelove, sta obstajala v tem, da bi
izsilila ločevanje. Demitologiziranje je ločevanje, mit je varljiva enot-
nost neločenega. Ker pa je nezadostnost praprincipov za razlago sveta,
ki je v njih menjen, privedla do njihovega razstavljanja in se je s tem
magična eksteritorialnost biti kot nečesa, kar blodi med bistvom in
dejstvom, ujela v mrežo pojmov, mora Heidegger, privilegiju biti na
ljubo, obsodi kritično delo pojma kot zgodovino propada, kakor da
na bi filozofija mogla, onkraj zgodovine, zavzeti zgodovinsko sta-
dovini, ki se jo ontologizira kakor eksistenco. Heidegger je antiintelek-
tualističen zaradi nujnosti sistema, antifilozofski zaradi filozofije, tako
kakor sodobne religiozne renesanse ne inspirira resnica njihovih
naukov, temveč filozofija, da bi bilo dobro imeti religijo. Zgodovina
mišljenja je, kolikor si jo je sploh mogoče predočiti, dialektika prosvet-
ljenstva. Zato se Heidegger, dovolj odločno, ne ustavlja niti pri eni
njenih stopenj, kar ga je morda privlačilo v njegovi mladosti, temveč
se z nekim wellsovskim časovnim strojem vrže v prepad arhaizma,
v katerem vse more biti vse in pomeniti vse. On izteguje roko za
mitom; tudi njegov mit ostane eden od mitov dvajsetega stoletja,
videz, kakor ga je demaskirala zgodovina in ki postane eklatanten za-
radi popolne nezdružljivosti mita z racionalizirano podobo dejanskos-
ti, v katero je ujeta sleherna zavest. Ta zavest pogreša mitološko stanje,
kot da bi bilo to stanje zanjo možno, ne da bi mu bila enaka. S
Heidegger j evim pojmom biti se oglaša mitični pojem usode: »Prihod
bivajočega temelji v usodi biti.« (12) Hvaljena neločenost eksistence in
esence v biti je s tem imenovana po imenu kot to, kar je: slepota
naravne celote, usoda sklopa, absolutna negacija transcendence, ki
tremolira v govorjenju o biti. Videz v pojmu biti je ta transcendenca;
vzrok tega videza pa je, da se Heideggerjeva določila, izvedena
iz tubiti kot stiske realne človeške zgodovine do danes, osvobodijo/
otresejo spomina na to stisko. Postanejo momenti same biti in s tem
nečesa, kar je oni eksistenci nadrejeno. Njihova astralna moč in veli-
častnost je ravno tako hladna do sramote in zmotljivosti zgodovin-
ske realnosti, kakor je le-ta sankcionirana kot nespremenljiva. Matična
je celebracija nesmiselnega kot smisla; ritualno ponavljanje naravnih
celot v simboličnih posamičnih dejanjih, kot da bi bile s tem nad-
narava. Kategorije, denimo tesnoba, o katerih niti malo ni mogoče
stipulirati, da morajo večno trajati, postanejo s svojo transfiguracijo
konstituente biti kot takšne, neko oni eksistenci nadrejeno, njen
131
apriori. Instalirajo se ravno kot 'smisel', ki ga v sodobnem zgodovin-
skem stanju ni mogoče imenovati pozitivno, neposredno. Nesmiselnemu
se dodeli smisel, vtem ko se smisel biti pojavi ravno na njegovem
nasprotju, goli eksistenci, kot njena forma.
Ontologiziranje ontičnega
Hegel anticipira ontološki posebni položaj tubiti s pomočjo idealistič-
ne teze o prednosti subjekta. Hegel izkorišča to, da je neidentično
s svoje strani mogoče določiti samo kot pojem; s tem je neidentično
zanj dialektično spravljeno s poti, privedeno do identičnosti: ontično
je ontološko. Jezikovni odtenki v 'Znanosti logike' to kmalu izdajo.
Prostor in čas sta, izvaja tretja opomba k »Nastajanju«, navezujoča
se na Jacobija, »izrecno določena kot nedoločena, kar je — da se
vrnemo k njegovi najpreprostejši obliki — bit. Ravno ta nedoločenost
pa je to, kar napravi njeno določenost; kajti nedoločenost je zoper-
stavljena določenosti; nedoločenost je potemtakem kot zoperstavlje-
no sama določeno, ali negativno, in sicer čisto, popolnoma abstraktno
negativno. Ta nedoločenost ali abstraktna negacija, ki jo tako bit
ima na sami sebi, je to, kar izreka tako zunanja kakor notranja re-
fleksija, vtem ko jo izenačuje z ničem, jo proglaša za prazno reč
misli, za nič. — Ali, če se izrazimo drugače, ker je bit ono brez določila,
ni (afirmativna) določenost, ki je, ni bit, temveč nič.« (13) Kot sino-
nim za ono nedoločeno se molče uporabi nedoločenost. V njenem
pojmu izgine to, katerega pojem je; izenačuje se ga z nedoločenim
kot njegovim določilom in to dovoljuje identifikacijo nedoločenega
z ničem. S tem je v resnici že suponiran absolutni idealizem, ki bi
ga morala logika šele dokazati. Enak pomen ima Heglovo odklanjanje,
da namesto z bitjo začne z Nekaj. Trivialno je, da neidentično ni no-
bena neposrednost, da je posredovano. Toda Hegel na osrednjih mestih
ni pošten do lastnega uvida. Ta uvid pravi, da je neidentično sicer iden-
tično — kot sâmo posredovano — a vendarle neidentično, drugo na-
sproti vsem svojim identifikacijam. On ne izvede dialektike neidentič-
nega do konca, čeprav ima sicer intencijo, predkritično rabo jezika
braniti pred rabo jezika v filozofiji refleksije. Njegov lastni pojem
neidentičnega, pri njem sredstvo, da neidentično spremeni v identič-
no, v samo-sebi-enako ima neizprosno za vsebino njegovo nasprotno;
on odbrzi preko tega. To, kar je izrecno ugotavljal v spisu o diferen-
ci, da bi to takoj integriral v svojo lastno filozofijo, postane najtežji
ugovor proti tej filozofiji. Heglov absolutni sistem, ki temelji na traj-
nem uporu neidentičnega, negira, proti svojemu samorazumevanju,
samega sebe. Brez neidentičnega ni resnična nobena identičnost, a
identičnost, kot totalno, si pri njem vendarle prisvoji ontološko pred-
nost. K temu pripomore povzdigovanje posredovanosti neidentične-
ga v njegovo absolutno pojmovno bit. Namesto da bi teorija s pojmi
privedla nerazrešljivo do tega njegovega, ga preko subsumpcije golta
z njegovim splošnim pojmom, pojmom nerazrešljivosti. Odvisnost
identičnosti od neidentičnega, ki jo je Hegel skoraj dosegel, je ugo-
vor proti vsaki filozofiji identičnosti. Aristotelova kategorija steresis
132
postane njegov adut in njegova usoda. To, kar abstraktnemu pojmu
nujno manjka: da sam ne zmore biti nepojmovno, mu naračuna na-
sproti temu, iz česar nujno abstrahira, kot zaslugo, kot neko višje,
kot duha. Manj naj bi bilo resničnejše, kakor se kasneje pojavi v
samozadovoljni Heideggerjevi ideologiji o sijaju skromnega. Apologi-
ja pičlosti pa ni zgolj neka apologija mišljenja, ki se je spet skrčilo
na točko, temveč ima svojo precizno ideološko funkcijo. Afektacija
vzvišene preprostosti, ki pogreva dostojanstvo revščine in frugalnega
življenja, se vda v nadaljujoči se nesmisel realnega pomanjkanja v
neki družbi, katere stanje produkcije ne dovoljuje več sklicevanja na
to, da ni dovolj dobrin za vse. Vtem ko filozofija, ki zaradi svojega
lastnega pojma teži k nenaivnosti, flirta z renskim hišnim prijate-
ljem, pomaga iti mimo tega: njeni zgodovini biti se pomanjkanje za-
blesti kot višje kar naravnost ali vsaj ad Kalendas Graecas. 2e pri
Heglu velja to, do česar pride preko abstrakcije, za substancialnej-
še. Po istem toposu obravnava materijo, tudi prehod v eksistenco. (14)
Ker je njen pojem nedoločen, ker mu kot pojmu manjka ravno to,
kar je z njim menjeno, vsa luč pade na njegovo formo. To vključi
Hegel v zahodno metafiziko na njene skrajne meje. Engels je to videl,
a je potegnil obratno, ravno tako nedialektično konsekvenco, da je
materija prva bit. (15) Dialektično kritiko zasluži sam pojem prve
biti. Heidegger ponovi Heglov pavlihovski manever. Samo da ga
Hegel prakticira odkrito, medtem ko Heidegger, ki ne bi bil rad
idealist, ontologiziranje ontičnega zakriva z oblaki. Gonilo pa, da
se to manj na pojmu naliči kot njegov več, je povsod tisto staro pla-
tonsko odrekanje, po katerem je nečutno (ono) višje. Logika do kra-
ja sublimira asketski ideal in ga obenem fetišizira, osvobojena nape-
tosti do čutnega, v kateri je vsebovana resnica asketskega ideala proti
prevari koncesionirane izpolnitve. Pojem, ki postane čist, vtem ko
zavrže svojo vsebino, skrivoma fungirá kot model neke ureditve živ-
ljenja, iz katere, pri vsemu napredku aparature — kateri ustreza
pojem — revščina vendarle za nobeno ceno ne sme izginiti. Če sploh,
potem bi bila ontologija mogoča ironično, kot skupek negativnosti.
To, kar ostane samo sebi enako, čista identičnost, je ono slabo; mi-
tična usoda je brezčasna. Filozofija je bila, kot njena sekularizacija,
njen suženj, vtem ko je z gigantskim evfemizmom nespremenljivo
razlagala kot dobro, prav do Leibnizovih in Heglovih teodicej. Če bi
se hotelo zasnovati neko ontologijo in pri tem slediti temeljnemu
stvarnemu stanju, ponavljanje katerega ga spremeni v invarianto,
tedaj bi bilo to stanje groza. Vrh tega bi morala ontologija kulture
zabeležiti, v čem je kulturi sploh spodletelo. Mesto filozofsko legitim-
ne ontologije bi bila preje konstrukcija industrije kulture kot kon-
strukcija biti; dobro pa bi bilo šele to, kar se ontologiji izmakne.
Funkcija pojma eksistence
Na onotologiziranje ontičnega meri primarno nauk o eksistenci. Ker
tega nauka, po prastarem argumentu, ni mogoče izvesti iz esence,
naj bi sam bil esencialen. Eksistenco se povzdigne nad Kirkegaardov
133
vzor, a ravno zaradi tega zgubi ostrino nasproti njemu. Celo biblijski
stavek, da jih boste spoznali po njihovih sadovih, zveni v templju
eksistence kakor njena profanacija in mora umolkniti. Kot Način
bivanja biti, eksistenca ni več antitetična pojmu, njeno boleče je od-
stranjeno. Eksistenca zadobi dostojanstvo Platonove ideje, a tudi
neprobojnost nečesa, česar ni mogoče misliti drugače, ker ni nobeno
mišljeno, temveč je preprosto tu. V tem se strinjata Heidegger in
Jaspers. Jaspers nič hudega sluteč prizna nevtraliziran j e eksistence
nasproti Kirkegaardu: »Čutil sem ... v njegovih odločitvah ... nasprot-
je vsega, kar sem ljubil in hotel, kar sem bil pripravljen in kar ni-
sem bil pripravljen storiti.-« (16) Celo Jaspersov eksistencializem, ki
ni pustil, da ga v konstrukciji pojma biti okuži pater subtilis, se je
od samega začetka razumel kot »vprašanje po biti« (17); eden kot
drugi bi se lahko, ne da bi se izneverila samima sebi, prekrižala pred
tem, kar je v Parizu, v znamenju eksistence, za njun okus vse prehitro
prodrlo iz predavalnic v kleti (18) in se slišalo tam manj respekta-
bilno. Dokler, seveda, kritika zastaja pri tezi, da ontičnega ni mogo-
če ontologizirati, je sama še vedno sodba o invariantnih strukturnih
razmerah, tako rekoč preveč ontološka; to je bil filozofski motiv Sar-
trovega obrata k politiki. Gibanje po drugi svetovni vojni, ki je ime-
novalo samo sebe eksistencialistično in se je obnašalo avantgardistič-
no, je imelo nekaj slabotnega, senčnega. Eksistencializem, ki ga nem-
ški establishment sumniči za subverzivnega, je podoben bradam svo-
jih privržencev. Le-ti se kostumirajo opizicionalno, mladostniki v
jamske ljudi, ki nočejo več igrati v prevari kulture, a si vendar samo
nalepijo emblem patriarhalnega dostojanstva svojih dedov, ki je že
iz mode. Resničen na pojmu eksistence je ugovor proti nekemu stanju
družbe in scientifičnega mišljenja, ki izžene nereglementirano iz-
kustvo, virtualno subjekt, kot moment spoznanja. Kirkegaardov pro-
test proti filozofiji je bil tudi protest proti postvareli zavesti, v kate-
ri je, po njegovih besedah, zmanjkalo subjektivnosti: on je proti fi-
lozofiji zastopal tudi njen interes. To se anahronistično ponovi v
eksistencialističnih šolah v Franciji. Subjektivnost, ki je medtem
realno razveljavljena in notranje oslabljena, je izolirana in — kom-
plementarno Heidegger j evi hipotezi njenega nasprotnega pola, biti
— hipostazirana. Odcepitev subjekta, prav nič drugače kakor odcepitev
biti se konča, kar je očitno v Sartrovem 'Lêtre et le néant', v iluziji
neposrednosti posredovanega. Tako, kakor je bit posredovana s poj-
mom in s tem s subjektom, tako kakor je obratno subjekt posredo-
van s svetom, v katerem živi, tako je nemočna in zgolj notranja tudi
njegova odločitev. Zaradi te nemoči rečevna nebit premaga subjekt.
Pojem eksistence je mnoge pridobil kot nastavek filozofije, ker je da-
jal videz, da združuje divergiraj oče: refleksijo o subjektu, ki kon-
stituira vsakršno spoznanje in s tem vsakršno bivajoče, in konkretno,
vsakemu posameznemu subjektu neposredno individuaci j o njegovega
izkustva. Divergenca obojega je iritirala celoten subjektivni nastavek:
konstitutivnemu subjektu je bilo moč očitati, da je zgolj izločen iz
empiričnega in zato neprimeren za njegovo utemeljevanje in uteme-
134
ljevanje kakršne koli empirične tubiti; individuumu pa, da je. sluča-
jen kos sveta in da nima tiste bistvene nujnosti, ki je potrebna, da
se bivajoče zaobseže in če le mogoče spostavi. Eksistenca ali, v dema-
goškem žargonu, človek, se zdi tako obči, vsem ljudem skupno bistvo,
kakor specifičen, kolikor si tega občega ni mogoče predstavljati niti
samo misliti drugače kot v njegovem vposebljenju, določeni indivi-
dualnosti. A pred vsako spoznavno kritiko, v najpreprostejšem spo-
minjanju na pojem človeka v intentio recta ta hevreka zgubi svojo
evidenco. Tega, kaj je človek, ni mogoče navesti. Človek danes je
funkcija, nesvoboden, regrediran za vsem tem, kar se mu pripisuje
kot invariantno, razen morda nezaščitenega pomanjkanja, nad kate-
rim uživajo marsikatere antropologije. Pohabitve, ki ga prizadevajo
že tisočletja, vleče s seboj kot družbeno dediščino. Če bi dešifrirali
človeško bistvo iz njegovega sedanjega stanja, tedaj bi bilo to sabo-
tiranje možnosti človeškega bistva. Tako imenovana historična antro-
pologija bi bila komajda vredna kaj več. Sicer bi upoštevala nastalost
in pogojenost, a bi ju pripisala subjektom, abstrahirajoč od razčlo-
večevanja, ki jih je spremenilo v to, kar so, in ki ostane tolerirano v
imenu neke qualitas humana. Čim konkretneje antropologija nastopi,
tem bolj je varljiva, ravnodušna do tega v človeku, kar sploh ni ute-
meljeno v njem kot subjekt temveč v procesu desubjektivizacije, ki
je že od pamtiveka paralelno potekal z zgodovinskim formiranjem
subjekta. Teza arivirane antropologije, da je človek odprt — red-
ko ji manjka škodoželjen namig na žival —, je prazna; svojo lastno
nedoločenost, svoj polom, hlini kot neko določeno in pozitivno. Eksi-
stenca je moment, ne celota, proti kateri je bila izmišljena in od ka-
tere je, odkrušena, prevzela neizpolnjivo pretenzijo po celoti, brž ko
se je stilizirala do filozofije. To, da ni mogoče reči, kaj je človek, ni
nobena posebno vzvišena antropologija, temveč nek veto na vsako
antropologijo.
»Tubit je po njej sami ontološka-«
Medtem ko Kirkegaard, nominalistično, izigrava eksistenco proti esen-
ci, kot orožje teologije proti metafiziki, on že v skladu z dogmo bož-
je podobnosti osebe, eksistence, posameznika neposredno obdari s
smiselnostjo. On polemizira proti ontologiji, toda bivajoče, kot tu-
bit »-oni posameznik«, posrka njene atribute. Ne dosti drugače kot v
izhodiščnih refleksijah 'Bolezni na smrt' je eksistenca odlikovana tudi
v 'Biti in času'; Kirkegaardovska »prosojnost« subjekta, zavest, je
pravni naslov njenega ontologiziranja: »Samo bit, do katere je tubit
lahko v takšnem in takšnem razmerju in je vedno v nekakšnem raz-
merju, imenujemo eksistenco,« (19) ali dosebedno: »Tubit je na os-
novi svoje eksistenčne določenosti po njej sami 'ontološka'.« (20) Po-
jem subjektivnosti se ne blešči nič manj kot pojem biti in ga je zato
mogoče poljubno usklajevati z njim. Njegova večznačnost dopušča, da
se tubit izenači z nekim načinom bivanja biti in da se odanalizira on-
tološka diferenca. Tubit je potem ontična zaradi svoje prostorsko-ča-
135
sovne individuaci j e, ontološka kot logos. V Heideggerjevem sklepanju
iz tubiti na bit je dvomljiv tisti »obenem«, ki implicira Heideggerjevo
govorjenje o »mnogoteri prednosti »tubiti« »pred vsem ostalim biva-
jočim«. S tem, da je subjekt določen z zavestjo, ni tudi vse ono v
njem zavest, prosojno, 'ontološko', s čimer je zavest neločljivo pove-
zana. Noben nekaj, samo stavki bi sploh mogli biti ontološki. Indivi-
duum, ki ima zavest, in čigar zavesti ne bi bilo brez njega, ostane
prostorsko-časoven, fakticiteta, bivajoče; ne bit. V biti tiči subjekt,
kajti bit je pojem, ni neposredno dana: v subjektu pa tiči posamična
človeška zavest in s tem ontično. To, da to bivajoče more misliti, ne za-
došča, da se mu odvzame njegovo določilo kot neko bivajoče, kot
da bi bilo bivajoče neposredno bistveno. Ravno »na njemu samem«
ni »ontološko«, kajti to sebstvo postulira ono ontično, ki ga doktrina
o ontološki prednosti eliminira iz sebe.
Nominalistični aspekt
Kritiko pa ne izziva samo to, da ontološki pojem eksistence ekstripi-
ra nepojmovno, vtem ko ga poviša v njegov pojem, temveč tudi vred-
nostno mesto, ki ga nepojmovni moment zadobi v tem. Nominalizem,
eden od korenin eksistencialne filozofije protestantskega Kirkegaarda,
je poskrbel Heidegger]evi ontologiji atrakcijsko silo tega, kar ni spe-
kulativno. Tako kakor je v pojmu eksistence eksistirajoče napačno
popojmovljeno, tako se, komplementarno, eksistirajočemu prisoja neka
prednost z ozirom na pojem, od katere ima potem ponovno korist
ontološki pojem eksistence. Ce je individuum družbeno posredovati
videz, tedaj je to njegova spoznavnoteoretska forma refleksije. Ni
mogoče pojasniti, zakaj naj bi bila individualna zavest vsakega go-
vorečega, ki že v partiklu 'moja' predpostavlja neko jezikovno ob-
čost, ki jo zataji s primatom svoje vposebljenosti, predhodna čemur
koli drugemu; ono slučajno, ki ga prisili v to, da začne s svojo zavest-
jo, v katero je zdaj uraščen, mu postane temelj nujnosti. Pri tem je,
kakor je Hegel zgodaj spoznal, v limitaciji na 'moje' a priori impli-
ciran odnos do onega drugega, ki naj bi bil s tem izključen. Družba
je pred subjektom. To, da se subjekt ima za bivajoče, ki je pred družbo,
je njegova nujna zmota in o družbi govori zgolj negativno. V tem
'moje' se je jezikovno ovekovečilo lastniško razmerje, postalo je sko-
raj logična forma. Cisto -cofre ti je brez momenta občega, na katerega
kaže»moje«, s tem, ko se od njega razlikuje, tako abstraktno kakor ono
obče, ki ga izolirano tofre ti graja kot praznega in ničnega. Kirkegaar-
dov filozofski personalizem, morda tudi Buberjev odlivek tega perso-
nalizma, je v nominalizmu zaslutil latentno šanso metafizike; kon-
sekventno prosvetljenstvo pa se vrača v mitologijo na tistem mestu,
kjer zabsolutizira nominalizem, namesto da bi tudi njegovo tezo dia-
lektično preželo; tam, kjer v veri v neko naravnost dano prekine
refleksijo. Takšna prekinitev refleksije, pozitivistični ponos na lastno
naivnost, ni nič drugega kot v togi pojem spremenjena, nezavedna
samoohranitev.
136
Eksistenca avtoritarno
Pojem eksistencialnega, Heideggerju je ljubši že ontologizirani eksi-
stencial tubit qua bit, obvladuje predstava, da merilo resnice ni nje-
na kakršna koli objektivnost, temveč ono čisto 'tako je' in 'tako se
dela' tistega, ki misli. Subjektivni um pozitivistov se oplemeniti s
tem, ko se mu odvzame njegov moment uma. Jaspers v tem brez oko-
lišenja sledi Kirkegaardu; Heideggerjev objektivizem bi sicer težko
podpisal stavek, da je subjektivnost resnica; pa vendarle ta stavek
pride do veljave v analizi eksistenci ali j v 'Biti in času'. K njegovi
nemški priljubljenosti prispeva to, da se radikalna gesta in posvečeni
ton srečata z na osebo merjeno ideologijo jedrnega in pristnega, to
je na kvalitete, ki jih individue v duhu privilegija z zvito topoumno-
stjo pridržujejo samim sebi. Ce subjektivnost, s svojim bistvom, ki
ga je Kant označil kot funkcionalnega, razreši trdne, nadrejene sub-
stance, tedaj njena ontološka afirmacija ublaži strah pred tem. Sub-
jektivnost, pojem funkcije xат' e|oxt]v, postane tisto absolutno trdno,
kakršno je bilo sicer osnovano že v Kantovem nauku o transcenden-
talni enotnosti. Toda resnico, konstelacijo subjekta in objekta, v ka-
teri je eden prežet z drugim, je tako malo mogoče reducirati na sub-
jektivnost, kakor obratno na tisto bit, katere dialektično razmerje
do subjektivnosti skuša Heidegger zabrisati. Kar je resnično na sub-
jektu, se razvija v odnosu do tega, kar ni subjekt sam, nikakor ne z
nasilno afirmacijo njegove tako-biti. Hegel je to vedel, a šolam re-
pristinacije je to odveč. Če bi resnica dejansko bila subjektivnost, če
misel ne bi bila nič drugega kot ponovitev subjekta, tedaj bi bila
nična. Eksistencialno povzdigovanje subjekta eliminira njemu na
ljubo to, kar bi lahko dognal. S tem se izroči relativizmu, nad kate-
rim se čuti vzvišeno, in zniža subjekt na njegovo nepregledno slu-
čajnost. Takšen iracionalen eksistencializem se tolče po prsih in
ščuva proti intelektualcem, vtem ko priznava, da je to 'tudi sam':
»Filozof pa si drzne govorjenje, v katerem ni nobenega objektivnega
razlikovanja med pravim govorjenjem iz filozofirajočega izvora in
prazno intelektualnostjo. Medtem ko ima človek kot raziskovalec za
svoje rezultate vsakokrat splošno veljavne kriterije in najde svoje za-
dovoljstvo v neizogibnosti njihove veljave, ima kot filozof za razli-
kovanje med praznim govorjenjem in govorjenjem, ki budi eksisten-
co, samo vsakokrat subjektivni kriterij svoje lastne biti. Zato obstaja
v znanosti in v filozofiji nek v korenini drugačen etos teoretičnega
delovanja.« (21) Brez onega sebi drugega, do katerega se povnanja,
eksistenca, ki se na ta način proklamira kot kriterij misli, avtoritarno
priskrbi veljavnost za svoje gole dekrete, kakor v politični praksi
diktator za svetovni nazor. Z reduciranjem misli na tiste, ki mislijo
se zaustavlja njeno napredovanje, v katerem bi šele postala misel
in v katerem bi subjektivnost edino živela. Subjektivnost se postvari
kot trdno poteptana tla resnice. Vse to je bilo moč slišati že v zvo-
ku staromodne besede osebnost. Mišljenje se spremeni v to, kar tis-
ti, ki misli že je, v tavtologijo, neko formo regresivne zavesti. Uto-
137
pieni potencial misli namesto tega bi bil, da bi misel, posredovana
z umom, utelešenem v posamičnih subjektih, prebila omejenost tistih,
ki mislijo na ta način. Njena najboljša moč je v tem, da prekaša ti-
stega, ki misli šibko in se lahko zmoti. Eksistencialni pojem resnice
hromi to moč — od Kirkegaarda naprej v obskurantistične namene,
omejenost se propagira kot moč za resnico; zato kult eksistence
cvete v provinci vseh dežel.
»Zgodovinskost«
Ontologija je že zdavnaj plačala opozicijo pojma eksistence proti
idealizmu. Bivajoče, ki naj bi nekoč pričalo proti posvetitvi idej, ki so
jih napravili ljudje, je postalo opremljeno z daleč ambicioznejšo po-
svetitvijo same biti. Eter te posvetitve jo vnaprej oplemeniti nasproti
pogojem materialne eksistence, ki jo je menil Kirkegaard 'trenutka',
ko je idejo konfrontiral z eksistenco. Z absorpcijo pojma eksistence
v biti, celo z njegovo priredbo v splošni pojem, primeren za diskusijo,
je zgodovina ponovno eksamotirana, zgodovina, ki je pri Kirkegaardu,
ki ni dal malo na levohegeliance, pod teološkim znamenjem para-
doksalnega stika časa in večnosti prodrla v spekulacijo. Ambivalenca
nauka o biti: da bivajoče obenem obravnava in ontologizira, torej
da ga z rekurzom na njegove característica formalis razlasti vsega
njegovega nepojmovnega, določa tudi njeno razmerje do zgodovine.*
Na eni strani se z njeno transpozicijo v eksistencial zgodovinskosti
odstranjuje sol zgodovinskega, zahteva vsake prima filozofije po ne-
kem nauku o invariantah se raztegne čez to, kar varira: zgodovin-
skost tiho postavi zgodovino v nezgodo vino, ne oziraje se na zgodo-
vinske pogoje, katerim sta podvržena notranja sestava in konstelacija
subjekta in objekta.* To potem dopušča razsodba o sociologiji. So-
ciologija je, kakor pred tem psihologija pri Husserlu, popačena v rela-
tiviziranje, ki je sami stvari zunanje, ki škoduje zanesljivemu delu
misli: kakor da realna zgodovina ne bi bila nakopičena v jedru vsega
tega, kar je treba spoznati; kakor da vsako spoznanje, ki se zares
*	»Samo bivajoče, ki je bistveno v svoji biti bodoče, tako da se, svobodno
za svojo smrt, razbijajoče se ob njej, more pustiti, da se ga odbija nazaj
na svoj faktični Tu, to pomeni samo bivajoče, ki je kot bodoče bilo
istega izvora, more, izročujoč samemu sebi podedovano možnost, prevzeti
lastno vrženost in biti trenutno za ,svoj čas'. Samo pravšnja časovnost,
ki je hkrati končna, dela nekaj takega kakor usodo, to pomeni lastno
zgodovinskost, mogočo.« (Heidegger, »Sein und Zeit, a. a. O, Str. 385)
*	Po njeni jezikovni podobi je fundamentalni ontologiji mogoče dokazati
nek zgodovinski in družbeni moment, ki ga z njegove strani ni mogoče
ponovno zvesti na čisto essencio zgodovinskosti. Jezikovno-kritične ugo-
tovitve v ,Žargonu pravšnjosti' so zato ugotovitve zoper filozofsko vsebino.
Poljubnost, ki jo Heidegger vlači s sabo v pojmu osnutka, neposredna
dediščina fenomenologije od njenega prehoda v neko materialno disci-
plino, postane flagrantna v rezultatih: specifična določila biti in eksi-
stence pri Heideggerju, to, kar on prišteva k condition humaine in vidi
kot ključ nekega resničnega nauka o biti, niso stringentna, kakor to pod-
tika on, temveč deformirana s slučajnim privatnim. Napačni ton to
zabriše in ravno s tem tudi priznava.
138
upira postvarelosti, ki bi premaknilo otrdele reči, ne bi ravno s tem
spoznalo zgodovine v njih. Po drugi strani pa spet dopušča ontolo-
giziranje zgodovine, da se slepi zgodovinski sili pripisuje mogočnost
biti in s tem da se opravičuje podrejanje historičnim situacijam, kot
da to podrejanje ponuja sama bit. Ta aspekt Heidegger j evega nazora
o zgodovini je povdaril Karl Löwith.** Da je glede na to zgodovino
moč ignorirati ali povišati v boga, je praktikabilno politično sklepa-
nje iz filozofije biti. Sam čas in s tem minljivost je v eksdstencialno-on-
toloških osnutkih kot večno enako zabsolutiziran kakor poveličan.
Pojem eksistence, kot bistvenosti minljivosti, časovnosti časovnega, drži
eksistenco na distanci z njenim imenovanjem. Ce se jo enkrat obrav-
nava kot fenomenološki problemski naslov, je že integrirana. To so
najnovejše tolažbe filozofije, tipa vrste mitičnega evfemizma; narobe
oživljena vera, da se silo naravnega zlomi s tem, da se jo posnema.
Eksistencionalno mišljenje zleze v votlino predpretekle mimezis.
Pri tem pa vendarle ustreže najusodnejšemu predsodku iz zgodovine
filozofije, ki ga je dopustilo kakor odvečnega nameščenca, platonske-
mu, da neminljivo mora biti ono dobro, s čimer ni rečeno nič več kot
to, da imajo v permanentni vojni prav tisti, ki so v danem primeru
močnejši. Če pa je Platonova pedagogika negovala bojne kreposti,
tedaj so se te vendarle morale, v skladu z dialogom Gorgias zagovarjati
pred idejo pravičnosti, najvišjo idejo. Toda na omračenem nebu
nauka o eksistenci ne sveti več nobena zvezda. Eksistenco se posvečuje
brez posvečujočega. Od večne ideje, pri kateri naj bi bivajoče imelo
svoj delež in s katero naj bi bilo pogojeno, ni ostalo nič drugega kot
gola afirmacija tega, kar tako ali tako že je: pritrjevanje moči.
** »Narekovaji, pod katere Heidegger v gornjem citatu postavi ,svoj čas',
naj bi domnevno opozarjali na to, da pri tem ne gre za nek poljuben
,vstavek' za nek sodobni danes, ki se momentalno vsiljuje, temveč za
odločilen čas nekega pravega trenutka, katerega odločitveni značaj iz-
haja iz razlike med vulgarnim in eksistencialnim časom in zgodovino.
Toda, kako je mogoče v danem primeru enoznačno razlikovati, ali je
čas odločitve nek ,izvorni' trenutek ali je samo nek vsiljiv ,danes' v toku
in poteku nekega zgodovinskega dogajanja? Odločnost, ki ne ve, čemii
je odločna, ne daje odgovora na to. Ne samo enkrat se je že zgodilo,
da so se zelo odločni zavzeli za neko stvar, ki je nastopila za zahtevo,
da bo usodna in odločna, a je bila vendarle vulgarna in nevredna žrtve.
Kako bi bilo sploh mogoče znotraj nekega povsem zgodovinskega miš-
ljenja potegniti mejo med ,pravšnjim' dogajanjem in tem, kar se do-
gaja .vulgarno', ter enoznačno razlikovati med usodo, ki jo človek izbere
sam in tistimi dogodki, ki jih ni izbral in ki na človeka navaljujejo
ali ga zavedejo v neko momentalno izbiro in odločitev? In, ali se ni
vulgarna zgodovina dovolj jasno maščevala Heideggerjevemu zaničeva-
nju onega, kar danes zgolj obstaja, ko ga je v nekem vulgarno odločil-
nem trenutku zapeljala v to, da pod Hitlerjem prevzame vodstvo frei-
burške univerze in da odločno najlastnejšo tubit prepelje v neko
»nemško tubit', da bi ontološko teorijo eksistencialne zgodovinskosti
prakticiral na ontičnih tleh dejansko zgodovinskega, se pravi politič-
nega, dogajanja?« (Karl Löwith, Heidegger, Denker in dürftiger Zeit,
Frankfurt am Main 1953, Str. 49.)
139
Prevedla Alenka Novak
David Macgregor:
The communist ideal
in Hegel and Marx1
Recenzija
Tonči Kuzmanič
So knjige, ki se jih lotimo, ker upamo, da nam bodo izpovedale naša
stališča ali pa jih preberemo, ker menimo, da se z njimi ne bomo
strinjali. So tudi knjige, ki jih enostavno želimo prebrati ali pa knjige
z intrigirajočimi naslovi, ki nas privabijo in priklenejo do svoje zadnje
strani. Ena takih je tudi knjiga Davida Macgregor j a. Čeprav bi se ne
moglo reči, da je visoka izpovedna intenzivnost in koncentracija idejnih
redkosti enakomerno razporejena v vseh osmih poglavjih, ki so raz-
predeni na več kot 300 straneh, pa lahko trdimo, da gre za omembe
vreden poskus nekega »obrata« pri raziskovanju razmerja med Heglom
in Marxom.
I
Naslov dela vnaprej sugerira skupinsko sliko, identiteto ideala (komu-
nizma) tako pri Heglu2 kot tudi pri Marxu. Vse razlike med tema
dvema mislecema, ki so v sicer bogatem tekstu dokaj korektno naka-
zane ali celo elaborirane, izgubijo težo in se prevesijo v »iluzorno raz-
likovanje«, v paralele med njunima teorijama, ki so menda »dosti bolj
nepremagljive kot pa razlike« (259). Skratka, razlike so, toda znotraj
nerazlike. Ost knjige je avtorjev poskus dokazati razlike med Heglom
in Marxom kot nekaj sekundarnega, akcidentalnega glede na substan-
cialno enotnost.
1	George Allen & Unwin, London and Sydney 1984.
2	Po avtorjevem mnenju Heglova »država« je identična z Marxovim »ko-
munizmom«.
141
V tem kontekstu se utegne zazdeti presenetljivo, da je začetna tarča
Macgregorjevega prijema poskus rešitve »Heglovega mišljenja pred
interpretacijo, ki mu jo je vsilil (imposed) Marx«. Pravi, da je treba
opraviti kritiko znane točke Kapitala, kjer Marx govori o t. i. »racio-
nalnem jedru znotraj mistične lupine« Heglove filozofije.
Toda v trenutku, ko si avtor zastavi to nalogo, jo hkrati tudi okrni.
Pravi namreč, da »ni nobene ,mistične strani' Heglove dialektike«,
ker je bojda »Heglova uporaba dialektike identična z Marxovo« (11
podč. T. K.). Apriorna kastracija zahtevnega in prepotrebnega opravila
»rešitve Heglovega mišljenja pred Marxovo interpretacijo«3 je vsebo-
vana v tem, da avtor predpostavlja Heglovo »uporabo dialektike«.
Problem razmerja med Heglom in Marxom se mu zato nakaže kot
različnost načinov uporabe dialektike. S tem se seveda dobesedno na-
stavi pogostim Heglovim kritikam, ki podčrtujejo, da metoda ni nobeno
orodje, sredstvo .. .,4 ki bi se ga dalo »uporabiti« na kleparski, revo-
lucionaren ali pa na kakršenkoli drug način. Metoda pri Heglu ni ne
srp in ne kladivo; sploh ni nič takega, kar bi se dalo »uporabiti«, kaj
šele na ta ali drug način. Ce bi (neupravičeno) substancializirali to
trditev, potem bi lahko celo rekli, da je Hegel, če je že kaj storil
v »zgodovini« mišljenja, pokazal prav to, da se vsaka instrumentaliza-
cija mišljenja (kot metode ali kakorkoli drugače) izkaže kot samo-
instrumentalizacija »subjekta, ki ve«.
Od tod izhaja — po našem mnenju — osnovno Heglovo stališče,
njegov Absolut.
Dialektika Heglu »ni zunanje dejanje subjektivnega mišljenja«, tem-
več »duh, lasten vsebini«. »Mišljenje kot subjektivno« ne da je zgolj
»priča tega razvoja«, ampak celo s svoje strani temu razvoju »nič ne
dodaja«5 (podč. T. K.).
Kot da bi se bilo treba nekomu v neskončnost opravičevati, češ, Hegel
govori o »mišljenju«, to pa ni »tisto ta pravo«... Kot da »mišljenje«
ni že na sebi izkusilo »udejanitve dejanja« pod pretvezo, da le-to »še
3	Enega novejših poskusov prim, v Michael Rosen, Hegel's dialectic and
its criticism, Cambridge University Press 1984, posebej strani 23—50.
4	Številni uvodi, predgovori Heglovih del, kot tudi njegova nastavitev na
kritiko Kanta se ne dajo razumeti drugače kot prav s kritiko »metode«
kot sredstva, ki jo pogosto označi s kategorijami naravoslovja, matema-
tike ipd.
5	Prim. Osnovne crte filozofije prava V. Masleša, Sarajevo, 1964, str. 50.
Nerazumljivo je, da Macgregor, ki je sicer mišljenja, da se ni treba
strinjati »z večinskimi interpretacijami« prehoda Hegel-Marx, ki svetu-
jejo, da je treba za Heglovo osnovo vzeti Fenomenologijo, Logiko, Zgo-
dovino filozofije ali kaj drugega, ni opazil tega mesta iz Pravne filozo-
fije. Četudi trdi, da je Heglova Pravna filozofija »krucialna za razume-
vanje Hegla« (54) in da se šele v njej razločno lahko dobi vpogled v
to, kako je bil Hegel daleč pred Marxom, ki ga je tako pogosto in ne-
inventivno (10) uporabljal, in da je Filozofija prava najbolj dozorelo delo,
ki mora biti »zapopadeno kot konkretna aplikacija dialektične metode«,
ki »izven tega (aplikacije metode, op. T. K.) enostavno ne more biti
razumljena« (180), izpusti zelo pomembno mesto Heglovega nastavka.
142
ni udejanjeno«, kot da se to ni izkazalo predvsem kot ukinitev same
možnosti mišljenja?!
Prav zaradi tega, ker Macgregor v nakazani ravni neutemeljeno črta
razliko med Heglom in Marxom in ker se mu le-ta prelevi v razliko
načinov uporabe dialektike, so skorajda zaman njegove številne ostro-
umne in včasih daljnosežne opombe.
II
Osrednja točka, v kateri skuša Macgregor pokazati konceptualno iden-
titeto med Heglom in Marxom in kjer mu to tudi najbolj očitno spod-
leti, ne da bi ta neuspeh skušal korigirati, je vprašanje razredov. Gre
za (slučajno?) rehabilitacijo Heglovega koncepta poslovnega razreda
(business class), ki — v prvem približku rečeno — zajame tako razred
delavcev kot tudi razred kapitalistov. Poslovni razred je tipično
heglovska pozicija, ki se ne ozira preveč na zanj površinske, večje ali
manjše praske med tema dvema razredoma oz. ki ne dobi nobenega
upanja iz njunega obojestranskega »brezupa«, temveč ju skuša misliti
kot samonapredujoče nanašanje, izven katerega ni nobenega od njiju.
Upravičena avtorjeva trditev o aktualnosti Heglovega koncepta »po-
slovnega razreda«, ki vključuje »modre« in »bele« ovratnike, usluž-
nostne delavce pa tudi »razred lastnikov sredstev za proizvodnjo in
menjavo — kapitaliste« (181) pa je hkrati (na žalost?) tudi izničena.
In sicer tako, da Macgregor v isti sapi trdi, da je »pojem enotnosti
kapitalistov z delavci bistveni element razredne teorije tako pri Heglu
kot tudi pri Marxu« (180). Čeprav je tako postavljen problem razredov
vreden diskusijskega ekskurza, pa na ta način avtor povzroči vsaj
dvoje: črta bistveno mesto samoizrekanja celote Marxove teorije (v
smislu Marxovega in marksističnega samorazumevanja) — delavski
razred kot razred (samo) emancipacije, kot tisto skrajno subjektivirano
možnost, na drugi strani pa dela neprecenljivo škodo Heglovemu za-
stavku, ki se s tem konceptom prebija v sam vrh možnih tematiziranj
iztekajoče se dobe industrializma in revolucionalizma. To je le eno
značilno mesto, kjer se — po našem mnenju — raztrešči izredno obe-
tavna obljuba »poskusa rešitve Heglovega mišljenja pred interpreta-
cijo, ki mu jo je vsilil Marx«.
Toda navkljub temu je Macgregorjeva rehabilitacija Heglovega poslov-
nega razreda zelo pomembna, ker opozori na to, da se je iz pozicije
porajajočega se industrializma že v Heglovem času dalo misliti to,
kar je sedaj že povsem naravno. Namreč to, da se je za zlom religije,
za (samo) vzpostavitev razsvetljenjskega subjekta »zgolj na sebe« (pri
Marxu samostvariteljstvo skozi jeklenečo šolo dela) treba »zahvaliti
industriji« (31). Od tod avtor (za Heglom) naredi sklep, da »ni nobe-
nega močnega kontrasta glede na strukturo zavesti med kapitalisti in
delavci« oz. da sta si »misel podjetnika in delavca podobni«, če ne
celo identični (31. podč. avt.). Meni namreč, da njuna skupna »parti-
cipacija v produkciji« industrijske dobe »najpoprej implicira skupne
143
želje«, nato pa že »skupno skrb za njih zadovoljitev« (31). V tem tudi
vidi vzrok, da jih je Hegel »ponižal« na Razum, da jim je prisodil
ideje Lastnine, Svobode, Reda in Zakona, in da v 62. paragrafu Pravne
filozofije trdi, da »čeprav njihovo razmerje ni v tem, da so skupni
lastniki nad lastnino«, je njihov »prehod od tega k skupnemu last-
ništvu zelo lahek« in da ni kdove kako bistvenega, kaj šele civiliza-
cijskega pomena.
Macgregor v tej točki (s Heglovo pomočjo) dokaj prepričljivo argu-
mentira, da je Marxov delavec določen prek »manka lastnine«. Med-
tem ko mu celota »Bildungsprozessa« ostaja izven dosega, se zgodi, da
boj za omiko »privzame formo boja za lastninske pravice« (30), formo,
ki se vedno bolj zapira v oblastiželjnost in celo v boj proti omiki.
V Marxovem razmerju do Hegla pa avtor vidi predvsem napačno in na
Feuerbachovi filozofiji slonečo kritiko, ki najpoprej bombardira Heg-
lov »obči razred«, nato pa s popolnoma neteoretskimi prijemi na nje-
govo mesto vstavi proletariat, proletarsko zavest, proletarski razred ...
Marx potemtakem spregleda Heglovo opozorilo, da se »delavska zavest
ne razlikuje od buržoazne« (33) in sploh ne jemlje resno dveh zelo
pomembnih Heglovih prispevkov: »korporacije« in »javne avtoritete«.
Poleg že povedanega in tudi zato, ker je »Marx manj odkrit do bralcev
in tudi do sebe« (161) nam Macgregor svetuje, da je Hegel (če že gre
za izbiranje med tema dvema) »boljši vodič« (38) v novo družbo, v
naš čas.
III
Naslednji dve pomembni mesti, kjer avtor skuša »približati« Hegla in
Marxa, sta lastnina in delo. Medtem ko je Heglu veliko do privatne
lastnine, do tega, da jo določa kot »determinanto individualne svobo-
de« oz. pravi, da »manko privatne lastnine negira svobodo« (1986), pa
Marx v epikurovski maniri hlastanja za »asociacijo skupnih dobrin
vidi v privatni lastnini predvsem tisto »poneumljajoče«, kar je treba
ukiniti, oz. še več, ukinitev česar je PRED-pogoj vsakega osvobajanja.
Toda avtorjev poenotujoč pristop do Hegla in Marxa nasilno briše tudi
to zelo pomembno, če že ne odločilno razliko.
Glede dela Macgregor trdi, da je Heglov »koncept dela (idealiteta)«
izpeljiv in izpeljan iz aristotelovskega mišljenja kot negibnega gibala,
kar naj bi se končalo v naivnem aristotelovskem in tudi marxovskem
razmerju človek — sredstvo — narava, v katerem se človek s pomočjo
sredstev izogne trpnemu razmerju do narave. Hkrati pa pozabi na
citirane (!) razdelke iz Logike, kjer pravi Hegel prav nasprotno. Nam-
reč da v svojih orodjih človek sicer »poseduje moč nad zunanjo na-
ravo«, da pa jim je taisti človek ne le glede na ta sredstva, ampak
celo »glede na svoje namene« »podrejen« (93). Zato tudi Hegel govori
o Bogu, ki »pušča ljudi delati tako kot hočejo«, toda rezultat njihove
dejavnosti ni in ne bo izvršitev »njihovih«, ampak »njegovih načrtov«,
ki se »odločno razlikujejo od prvotnih namenov« ljudi (95).
144
Macgregor iz metodoloških razlogov spregleda, da so taki toni okostje
heglovskega snovanja, medtem ko se to pri Marxu, Engelsu, Leninu
(ki ga ima avtor zelo v čislih zaradi »genialnosti« njegovih Filozofskih
zapisov) itn. pojavi na obrobju, šele kot resignacija, kot tisti nebodiga-
treba oz. ponekod v zadnjem času kot radikalna iztreznitev.
IV
Morda eno najbolj ključnih mest razlike med Heglom in Marxom se
nanaša na rousseaujevsko temo »neenakosti«. Medtem ko je pri Marxu
neenakost razdeljena na naravno (neukinljivo) in nenaravno (od člo-
veka narejeno in potemtakem6 tudi ukinljivo), kjer je odtujevalne
učinke treba ukiniti (kar je oporišče izrekanja celotne Marxove pozi-
cije), Hegel neenakosti ne da ne deli, ampak jo ima celo za nekaj
naravnega in neukinljivega. Se več, prav neenakost je — po njegovem
— treba najbolj skrbno ohraniti. V nekem smislu je paragraf 200
Pravne filozofije programskega karakterja za morebitne kritike Marxa
iz Heglove pozicije. Karakteristično mesto se glasi: »Ljudje so po
naravi neenaki, neenakost je njihov element; v civilni družbi je pravo
partikularitete daleč od izničenja te naravne neenakosti... Nasproto-
vanje temu pravu, deklamiranje za enakost je norost Razuma, ki ima
za dejansko in umno svojo abstraktno enakost in svoje MORA BITI«.
(153).
Lahko soglašamo s tem, da je »revolucionarna praksa«, »Idealiteta« itn.
»Heglovo odkritje«, kot pravi Macgregor (107). Prav tako bi lahko v
tej smeri naložili še več kot on. Recimo to, da je bil Hegel v slavnem
letu 1789 v nekaterih policijskih poročilih večkrat kontinuirano za-
znamovan kot tisti, ki je nagnjen k »političnemu ekstremizmu«, ki
»nekontrolirano spremlja francoske publikacije antireligiozne in re-
volucionistične vsebine«, ki mu v internatu zelo močno »upada disci-
plina«, ki je prvi v spodjedanju »predpisanega reda«, ki »na glas
bere odstavke iz knjige francoskega revolucionista Rousseauja« ali pa
ki skupaj s Hölderlinom vodi »Jakobinski klub« in piše traktate o
»ukinitvi države«, osvoboditvi izpod »religioznih okov« in ki se od-
kritosrčno identificira z Roberspierrovim populističnim geslom »svobo-
de skozi teror« itn.7
Toda hkrati ne gre pozabiti, kar pa se je iz povsem neekspliciranih
razlogov zgodilo Macgregor ju, da je Hegel zelo hitro izrekel več kot
en kritičen stavek na račun lastne mišljenjske in praktične drže, da
je torej izrazito »samokritično« udaril po sebi in se pogreznil v iska-
nje nečesa, kar je takrat (pa tudi danes) funkcioniralo kot obskurno
in nesprejemljivo dejanje. Kaže, da je točka, ki Macgregorja pri tem
najbolj moti ta, da po eni strani prizna, da je Hegel zavrgel subjek-
6	Glede na neupravičene marxovske identifikacije med narejenim in ukin-
ljivim, ki je napravljena po Vicojevem zgledu, primerjaj predgovor v
zborniku Boj proti delu (1985).
7	Prim Zoran Đinđić: Subjektivnost i nasilje, Izazovi, Beograd, 1982, str.
21 in nasi.
145
tivno revolucionarno držo, da pa mu po drugi strani ne gre v račun,
da je ohranil 'revolucionarno prakso'/Idealiteto«. Zaradi tega vseeno
ni pripravljen stopiti na Marxovo pozicijo in izreči Heglu recimo, da
je »objektivist«, »pozitivist«, »statusquojevec«, in prav tako ni pri-
pravljen do konca izpeljati svojega zastavka »rešitve Hegla pod
marxovsko interpretacijo«. Raje se odloči za medli »bricolage« marksi-
ziranega Hegla.
Z Macgregorjevim poskusom dokazovanja identitete med Marxom in
Heglom se lahko do neke mere tudi strinjamo. Oba recimo govorita
o zgodovini, ki na ta ali drugi način napreduje k nečemu, pušča za
seboj ali jemlje s seboj . .. Toda tisto, kar bistveno loči enega od
drugega (in kar je za Marxa najbolj neznosno) je prav to, da se Marx
po eni strani hoče na vse kriplje in z vsemi močmi postaviti v službo
prav te zgodovine, da na vsak način hoče biti njen subjekt, aktiven
vojak njene samoizpolnitve, v upanju, da bo »njegova«, za Hegla pa
sicer lahko rečemo, da temu samonapredovanju zgodovine pravi pač
tako je, da pa se nikakor ni pripravljen še bojevati, da bi tako kot bo
tudi bilo. Heglu gre za neko, najbolj milo rečeno (in iz Marxove per-
spektive gledano), distanco do tega, kar je, medtem ko pri Marxu ta
sploh ne obstaja, če pa že obstaja, potem jo požre 11. teza o Feuer-
bachu. Drugače se po našem mnenju ne da pojasniti dejstva, da je
Hegel iz svoje par exellence revolucionarne vneme zaradi napredovanja
svobode v času francoske revolucije in po njej zapustil »optimistično«
in upa polno držo naskoka na nebo, da ni več drezal v »ukinitev
države« (ker to je bila njegova drža) itn., temveč da je posegel po
neki vrsti »pravne države«, Marx pa jo je tako hudo grajal, da se je
na tej graji samo vzpostavil.
V
Macgregorjevo nihanje med tem, ali naj »obsodi« Marxov nastavek
oziroma ali ga naj ubrani pred (tudi lastnimi) očitki, tako da ga po-
tisne v Heglovo okrilje, zadobi v zaključnih poglavjih knjige skorajda
groteskne poteze. Kot da bi mu bilo nelagodno zaradi sklepov, do
katerih ga je pripeljala raziskava. Eden med temi je vsekakor tisti, ko
pravi, da je »Marx fundamentalno zgrešil Heglovo filozofijo«, da je
nekritično sprejel Feuerbachovo kritiko Hegla in da ni uspel po-
praviti lastnega zgodnjega in napačnega mnenja o absolutnem idealiz-
mu. Obema, Feuerbachu in Marxu je spodletelo, da bi razumela
Heglovo razlikovanje med tremi nivoji zavesti ali ideologijami,
čeprav je ta distinkcija, kot pravi Hegel, 'kapitalnega pomena za
razumevanje narave in zvrsti znanja'« (236). Toda v isti sapi in z zelo
komično argumentacijo, češ da Heglova »superiornost« do Marxa
izhaja iz tega, ker da je Hegel imel »dosti več časa«, ker da je glede na
Marxa bil »finančno neodvisen«,... skuša prestaviti razliko (ki jo
izničuje) v vprašanje zunanjega, objektivnega, v vprašanje časa, pro-
stora, okoliščin, razmer. Ravna docela marxovsko. Toliko slabše za
Hegla !
146
Kaže da imamo pri Macgregorju opravka po eni strani z nekim
»heglovskim« apriorizmom enotnosti Hegla in Marxa, toda aprioriz-
mom, ki po drugi strani išče lastne vzvode v na prvi pogled bledi
objektiviteti okoliščin, razmer, v nekem elementu, ki je šele z Marxom
postal (teoretičen-«. Pod to »metodologijo« Hegla bolj kot pa Marxa
zadene neka — po našem mnenju — zelo kratka in omejujoča »sinteza«»
ki z razliko med dvema avtorjema zapravi vse o čemer je še vredno
govoriti na tem področju.
V	sklepnem stavku knjige David Macgregor pravi, da upa, da je
izpolnila svoj namen, ki je bil »gojitev boja za individualno svobodo
in umno državo« (259).
Z njegovega zornega kota sta tako Hegel kot tudi Marx zaobsežena
— v formulaciji »boja za«. Od tod sledi tisto, kar smo skušali nakazati,
namreč identičnost stališč, ki prevladuje nad razlikami, kot tudi
neodločnost pri oceni enega in drugega. Knjigo smo skušali predstaviti
s pozicije razlike, in sicer v tem smislu, da pri Marxu resda gre za
»gojitev boja za ...«, da gre za nevprašljivost »boja« in še bolj za
nevprašljivost »gojitve« tega boja, za nevprašljivost, ki črpa svojo
moč iz obljub tistega, kar je za prehodno besedico »ZA«: iz »individu-
alne« in vsakršne druge »svobode«, razodtujitve« in »umne države«,
ki pa ostajajo nevprašljive oziroma, ki se podrejo, brž ko jih zastavimo
kot vprašljivo.
Pri Heglu pa se — po našem mnenju — postavi pod vprašaj naj poprej
sam »boj«, nato »gojitev«, nato pa še vse tisto, kar sledi za famozno
in navidez nevtralno besedico ZA.
V	tem smislu je najbrž upravičeno izreči trditev, da je Macgregorjeva
knjiga izpolnila svoj namen. S tem pa se še zdaleč ni napotila k
svojemu izhodišču »poskusa rešitve heglovskega mišljenja pred inter-
pretacijo, ki mu jo je vsilil Marx« (11). Nasprotno!
Vsa Macgregorjeva knjiga je pravzaprav radikalen poskus dokaza
nerazlike med Heglom in Marxom, ki hoče pokazati identiteto pred-
vsem znotraj problematike dela, delovnega procesa, razredov...
To mu tudi na neki način uspe. Toda zato, ker takoj ko razliko med
obema avtorjema pokaže, jo hkrati tudi izniči. Ta namreč ne ustreza
avtorjevi Želji. Tako v »končni instanci« dobimo v neskončnem nizu
marksiziranih Heglov še enega Hegla, ki kljub številnim oprijemljivim
dokazom marxovske neoriginalnosti funkcionira zgolj kot plagiat
nečesa, kar je hotelo skočiti čez.
Zdi se, da je za del »zahodnega sveta« radikalna iztreznitev še vedno
vprašanje slabe neskončnosti.
147
0	oblikovanju sociološkega
pristopa k invalidnosti
Zvonka Pretnar
Povod za to razmišljanje je sestavek Cirila Klanjščka,1 ki poskuša
sociološko opredeliti invalidnost, rehabilitacijo in vlogo rehabilitacij-
skih delavcev. Spodbudno je, da se o tem razmišlja tudi s širšega
družbenega vidika in ne le z vidika posameznih strok. Zato ni namen
tega sestavka odpirati polemiko v domačem stilu, to je, kdo je bolj
pameten, kdo ima bolj prav in kdo bo komu naložil več polen, pač pa
dodati nekaj misli oblikovanju sociološkega pristopa k invalidnosti.
Izhodišče razmišljanja je konkretna jugoslovanska družba s proti-
slovji, razvojnimi tendencami in konkretnimi možnostmi. Če opazujemo
pojav invalidnosti kot zgodovinsko kategorijo, ne moremo mimo ugo-
tovitve, da je invalidnost družbena konvencija. Koliko se bo invalid
počutil invalida oziroma koliko bo družba dala čutiti invalidu, da je
invalid, je stvar družbene osveščenosti in družbenih možnosti, ki inva-
lidu omogočajo, da se čimmanj počuti invalid. Zato niti «-rehabilitacije
kot delovnega procesa niti rehabilitacije kot družbene prakse«2 ne
moremo zreducirati zgolj na socialni inženiring. Dosedanja rehabilita-
cijska praksa pri nas sploh še ni dosegla stopnje socialnega inženiringa,
zato bi se s sociološko utemeljeno rehabilitacijsko teorijo takšni praksi
lahko izognili.
1	Ciril Klanjšček: (De)teologizacija rehabilitacije kot posebne družbene
prakse in (de)personalizacija družbene vloge rehabilitacijskih delavcev,
Časopis za kritiko znanosti 79/80, 1985, str. 131—140.
2	ibidem
149
Postavlja se vprašanja, kaj vpliva na iniciranje interesa za sociološko
opredelitev invalidnosti, še posebej če vemo, da še vedno prevladuje
medicinski model tako invalidnosti kot rehabilitacije.
Poskus odgovora nudi povzetek nekaterih osnovnih značilnic, ki vpli-
vajo na oblikovanje sociološkega pristopa k invalidnosti in rehabili-
taciji:
1.
Dejstvo je, da so vzroki konkretne invalidnosti (temu se pri proučeva-
nju pojava invalidnosti ne moremo izogniti) vse manj medicinski ali
oragnskobiološki, vse pogosteje pa imajo družben značaj. Protislov-
ja v naši družbi, ki so se z vso silo pokazala v sedanjem kriznem
obdobju, se konkretno kažejo na individualnem nivoju: predvsem kot
odnosi v konkretnem delovnem okolju, občutek socialne in pravne
(ne)varnosti itd., kar povzroča beg v neko varnost, ki jo še najbolje
uresničuje medicinski model.
2.
Vse močnejša orientacija rehabilitacijske doktrine kot interdisciplinar-
nega strokovnega pristopa, od tega, česa invalid ne zmore, k temu, kaj
invalid zmore, dinamizira odnos med invalidnostjo in neinvalidnostjo.
Opuščajo se tradicionalni interpretativni modeli pojmovanja invalid-
nosti in rehabilitacije. Vse več je dinamičnih procesov interakcije med
družbo in invalidom, kjer ima rehabilitacijski delavec v bistvu dvojno
vlogo: (1) družbeno v odnosu do stopnje razvitosti konkretne družbe,
njenih protislovij in razvojnih tendenc in (2) individualno v odnosu
do konkretnega invalida.
3.
Dvojna vloga rehabilitacijskega delavca vpliva tudi na ločnico, kaj
je invalidnost in kaj je neinvalidnost. Pri tem je osnovno spoznanje, da
ni invalidnost per se, da ni invalid nekdo že s tem, da je prizadet
ali moten, pač pa koliko po družbeni opredelitvi deluje kot invalid.
Razmerje med družbeno opredelitvijo invalidnosti in individualno
invalidnostjo je še v bistvu terra incognita.
Povsem soglašam z avtorjem, da »bistva današnjega (morda tudi
včerajšnjega ali jutrišnjega?) ne nahajamo v množici učenih knjig.3
Vendar pa uvajanje »spoznanja o identiteti (zgodovinskih) interesov
invalidov in vseh naprednih sil družbe«4 dopušča iluzijo o invalidovi
posebnosti, kajti invalid ima poseben družben interes, ki ga lahko
izražajo tudi vse napredne družbene sile. Zato definicija invalida kot
»individualno bivanje invalidne družbe po sebi«5 kontradiktornost
3	ibidem
4	ibidem
5	ibidem
150
invalidovega zgodovinskega interesa samo še poglablja, s tem pa
postane vprašljiva tudi družbena vloga rehabilitacijskega delavca. Če
uporabimo analogijo tej definiciji, lahko trdimo, da je mlad človek
individualno bivanje mlade družbe po sebi, bolan človek individualno
bivanje bolne družbe po sebi itd. in s tem privedemo avtonomno
segmentiranost družbe do absurda, neglede na to, kakšen družben
odnos prevladuje.
Sociološki pristop k invalidnosti ugotavlja vpliv razvitosti, protislovij
in razvojnih tendenc družbe kot celote na njen invalidni del. Presega-
nje teh protislovij in vključevanje v sodobne družbene tokove je ver-
jetno tudi sestavni del rehabilitacije.
P. S.
Če se prav spomnim, je Marx nekje zapisal, da so filozofi svet sa-
mo razlagali, da pa ga je treba spremeniti. V tem smislu sem pre-
pričan, da je bolje, če rehabilitacijski delavci invalidom čim manj
govorijo ter jih z delom in odnosom osveščajo, da se bodo za začetek
vsaj v rehabilitacijskem procesu počutili emancipirane.
Tržič, maj 1986
151
UDK: 355.7.(02)
Janez Janša: Enakopravnost jezikov v JLA
Sinopsis
Avtor prikaže razvoj jezikovnega vprašanja v oboroženih silah držav,
v katerih so živeli in živijo narodi sedanje Jugoslavije od začetka sto-
letja pa do danes. Opisuje prakso pred I. svetovno vojno, v kraljevini
SHS in kraljevini Jugoslaviji, med NOB ter v povojni Jugoslaviji. V
nadaljevanju podaja argumentiran predlog za spremembo 243. člena
ustave SFRJ, v smislu uvedbe enakopravne rabe jezikov v JLA.
UDC: 355.7.(02)
Janez Janša: The equality of Languages in the JLA
Synopssis
The author is showing the development of the question of language
in the armed forces of the states in which nations of present SFRJ
lived and are living from the begining of the century to now. He
describes the praksis befor the World war I, the praksis in the King-
dom SHS and the Kingdom Yugoslavia, ekperiences between National
liberation war and in the Yugoslavia after war. He suggests in the
continuity the changing of the SFRJ's constitution (clain 243) in
meaning of the equality use of diferent languages in the JLA.
152
UDK: 316.43:711
Jelka Pirkovič Kocbek:
O sodobni arhitekturi (in urbanizmu) v že pozidanih celotah
Sinopsis
Sodobno arhitekturno in urbanistično oblikovanje sta razvila tri vrste
odnosov do realnega prostora. Najpomembnejši je odnos tako imenova-
ne »-tabule rase«, kjer novo oblikovanje sicer vzpostavlja nov kompo-
zicijski red, hkrati pa zanika formalno, socialno in semantično povezavo
z obstoječim okoljem. Druge vrste odnos skuša doseči formalno inte-
gracijo z že pozidanim okoljem tako, da uporablja učinke zrcalnih
fasadnih open, ki le odsevajo neposredno mesto sliko, ne ustvarjajo
pa novih arhitekturnih pomenov. Tretji, in najnovejši odnos, ki je
značilen za tako imenovani postmodernizem, naj bi ustvaril formalno
kontinuiteto s tem, da upošteva »naravna načela» urbane arhitekture.
Kljub temu se sodobni arhitekturi in urbanizmu zaenkrat ni posrečilo
oblikovati koherentnejših, pomensko zaokroženih celot, ki bi bile so-
rodne prostorskim zasnovam tradicionalnega mesta.
UDC: 316.43:711
Jelka Pirkovič Kocbek:
About modern Architecture (And urban design) in Built-up environ-
ment
Synopssis
Modern architecture and urban design have developed a threefold
relationship to the real space. The first relationship is characterised by
a »tabula rasa« attitude: new design in already built-up areas neglects
every formal, social and semantic connection with history by trying
to produce a new compositional order. The second relationship wishes
to achieve formal integration into the built environment with the help
of mirror architectural effects. Such solutions simply reflect the image
of a city without producing any architectural meaning. The third and
most recent relationship that is characteristical for so-called post-
modern movement trie sto produce formal continuity by following
»innate rules« of urban architecture. Nevertheless, modern urban
design has failed to create coherent, meaningful structures on a larger
scale that could be compared to structures of the traditional city.
153
UDK:
Milan Balažic:
Generala Avšiča kritika »samoupravne« mikrofizike oblasti
Avtor postavi specifični problem jezikovne enakopravnosti znotraj
JLA v širšo optifo fenomenologije socialističnega samoupravljanja, do-
jetega kot dvocepe nabojnosti revolucionarnega prebojnega mesta in
hkratni obliki mikrofizike oblasti birokracije. Od tod se pokaže prob-
lem kot simptom proizveden po jugoslovanskem družbenem polju in
sil, ki delujejo v njem. Simptom se artikulira znotraj razmerja med
vzpostavljajočo se civilno družbo in državo ter kot tak vse bolj funkci-
onira skozi vlogo »točke prešit j a«, točke, ki pluralizem bojev v jugo-
slovanski družbi simbolno totalizira in jih strukturira v antago-
nisti čni diferencialni red zunaj/znotraj ideoloških mehanizmov unita-
rizma. »Vojaški diskurz« je končno prikazan kot odločilni moment
panoptizacije družbe oziroma model družbevojske — na teh stališčih
pa, na stališčih vojaške proizvodnje ex-sistence Enega pa čeprav ne
vidi tega, kar vidi, stoji tudi inicirani tekst generala Avšiča.
154
Avtorji v tej številki:
Jaka Avšič, generalpodpolkovnik JLA, umrl leta 1978 v Ljubljani
Milan Balažic, diplomirani politolog, Ljubljana
Janez Janša, diplomirani obramboslovec, Ljubljana
Valenti Jež, diplomirani psiholog, Ljubljana
Tonči Kuzmanič, diplomirani politolog, Ljubljana
Zeljka Mudrovčič, magister sociologije, Sarajevo
Jelka Kocbek-Pirkovič, umetnostni zgodovinar, Ljubljana
Matjaž Potrč, doktor filozofskih znanosti, Ljubljana
Lucijan Vuga, magister strojništva, Nova Gorica
Siniša Zarič, doktor ekonomskih znanosti, Beograd
Iz vsebine prihodnjih številk:
Dušan Plut / Prostorskoekološka razpotja slovenske energetike
Tonči Kuzmanič / Knjižna novost o »-izrednih razmerah«
Milan Balažic / Episteme revolucije
Dušan Pirec / Pripombe na rob nekaterim vprašanjem teorije in prak-
se socializacijskega procesa v agrarnih odnosih
Karola Bloch / Intervju
Janko Zlodre / Confusio linguarum
Janez Janša / Sodobni svet in naša obramba
Miomir Jakšič / Fridmanovo razumevanje obresti
Izkušnje rabe več jezikov v eni armadi večnacionalnih držav
Lidija Mohar / Stavka da ali ne?
155