923 Korenine Tone Pavček I. Če hočeš priti, sezonec, s tujega k sebi, k studenčnici, k živi besedi v deželo zelenja bujnega, vedi: dver v stari dom je zaklenjena, zapahnjena s trdnim zapahom, za razmajanim podbojem je zleknjena gosta samota. Z naježeno dlako preži kakor zver, ki se ji ogneš na daleč in s strahom. Okna so s križi prekrižala pota radoživim pogledom, starost je sleme ponižala v bednost in k tlom. Ne dobro ne zlo ne bivata v hiši in dim ne nosi pozdravov z ognjišča k sosedom. A pridi vseeno. Stene oživi z dihanjem, z govorom, z jokom, zakuri ugaslo ognjišče, poženi v nihanje Tone Pavček nihalo na uri željenega. A potlej ubij in zakoplji, zakoplji globoko zadaj za hišo prežečo zver, to samoto, da ne priplazi se več v tvoj topli obljudeni dom, v deželo zelenega. II. v deželi zelenega jutra diši po majhnih otrocih, ki se igrajo pred hišo in čakajo kruha. Bosonogi dnevi trkljajo se noro v sinje korito večera, ko mrak zmagovito spenjeno kravjo toploto duha. Otroške oči spravljajo naplavine neba v srčne prekate, noge poganjajo v zemljo, telo prešine gorkota sokov, kakor da vate točijo iz zemlje in kamna, iz neusahle struge, trde in rahle, svojo gosto kri korenine. In otroci stoje bosi, v rosi večera rastejo in nič ne vedo, kaj se dogaja. Morda se oglasi še kdaj, čez leta, ker zmeraj vsaj nekaj ostaja, v njih, starih in samih, omamna govorica zemlje in kamna in več jim ne bo do pekla ne do raja. III. Hiša diha po starih časih in po otroštvu. S sten mehko in neutrudno počasi polzijo zgodbe o vlagi in o uboštvu. 924 Korenine Otroštvo! Brezglasen glas, ki ugaša v vlagi in izparinah, izba in roka, ki vanjo prinaša na večer kruha in z njim grenkobo po dninah. Revščina po domače za mizo seda in odteguje žlico, okrogla otroška beseda riše okrogel smeh, a svet svojo oglato resnico. V njej ni nikoli za slavce prostora niti za mesečino, a človek živeti mora in golta vlago, solze in vino. A to ni ostalo. Samo hiša, ki diha po stari vlagi, in pajčevina, ki jo zaniha misel o roki, tako trudni in blagi, ko hodi v nežnosti najbolj nežni k dnevom razbitim in me poseda v hiši betežni za prazno mizo otroštva, da se nasitim. IV. Za temi ulicami, takoj za dvomom raste zelena dolina. In nad njo vas. Z domom. Iz labirintov betona in stekla nas vabita k njemu glas 925 prazne zibke in korenina porekla. Brezdomec se mu v naročje zateka, varujeta ga klas in drevo — bolečina človeka. A v njem je tišina, tišina, da se predniki svetijo v nas ko beli zajčki na steklenih drobcih spomina. v. Po razoru hodi mrtvi gospodar v črni nedeljski obleki in zamahuje z rokami, kakor da seje v tuje prazne brazde prazničen dar: srebrna zrna svoje resnice od včeraj za jutri. — Kalite zrna v tej znani prsti mojega znoja, moje krvi, moje smrti. Ženite visoko in kleno pod plašč neba, da bodo žanjci omahovali in se šibili predali prenapolnjenih kašč. In padajo zrna in črne ptice jih zobljejo sproti. A mrtvec seje njive očetove, seje in radost teže prihodnjih plodov mu greje brezkrvno lice: kakor da vnukom veže v sveženj življenje, ki je bilo in ki prihaja. VI. Hiša očetova. Soba, ki jo polni tesnoba. Ni tesnoba. Je samo duh po pepelu minulega. In bela, nezemska svetloba obrazov, zbranih ob črnem razpelu. 926 Tone Pavček 927 Korenine Prišli so s sveta in iz žegnane zemlje v hišo svojega rojstva. Sedimo za skupno mizo in slednji med nami jemlje v roke kos svojega. Gledamo se. In molčimo. Izluščeni molk bije ob strop. Poteze obrazov, tako usodno podobne, jasnijo neizgovorjene besede. Skupni srh leze v ude in prenika naprej v domačijo. Tukaj je. Z nami. Še je. Do bolečine naša. Še neži srca, še oči vlaži, še se v nas, živih in mrtvih, oglaša in z nami jo suhi oreh še zmeraj straži. VII. Prideš in podoba sveta se neslišno premakne. Neba bakreni mak se te na večer dotakne kot roka, ki vodi otroka čudežno praprot iskat. In v noči, ko zrak se stemni ko voda zamišljene reke, lahni plavamo v njem kot ribe bleščeče in lepe nad krovi in nad domovi davnim znancem v objem. In vse je tako slovesno lepo kot na Chagallovih oljih. Samo čemu me zjutraj, ne vem, tako gledajo plavice po poljih, trta z očesom, krvavim in potnim, in čemu se skriva, ko grem, kozolec s slepimi okni? Tone Pavček VIII. Moje reke ne tečejo v morja. Moje vode presihajo. Razpokana skorja zemlje jih jemlje. A nad njimi vsa pota vodijo v nizki dom, kjer se iz kota temnega, revnega luščita strah in dvom: Mu bo do grla vdrla samota? Bo vzdržal? Ga bo brezdušna suša podrla? A moje reke presihajo in moje vode ne pridejo do njegovih daljin, do njegovih globin, pa čeprav sem vsejan vanj kot v svečo stenj, kot v mater sin. IX. Nič se ne ve, kaj je nekoč bolelo to ped zemlje, ta pota, to polje, nič se ne ve, kaj je kipelo, hitelo nesmrtnega iz blata v vesolje, nič se ne ve, kje je, čemu omahnilo, zamrlo, odmrlo, utonilo v pozabo. Preprosto bilo je, bilo in minilo. Človek, iz žene rojen, tako je z vsem. Tudi s tabo. A hip, ki je tvoj, bodi tvoj kakor prostor, da ga napolniš, kakor se polni izba s svetlobo. In vse bo postalo preprosto 928 929 Korenine kot pot čez polje. Preprosto kakor otroška risba. X. Vsak dan sproti je veliki dan selitve v zemljo. Vsak dan sproti odhaja procesija mravelj na pot brez vrnitve. Odhaja ali se vrača iz kraja svojega bivanja med semena, odkoder izhaja. Vsak dan sproti je veliki dan zmagoslavja življenja. Na ubrano membrano telesa živega udarjajo zvoki in terjajo vzglavja novorojenim in pot v tuzemska nebesa. In vse prihaja in vse nezadržno odhaja in samo v zraku ostaja tenka nevidna sled kot odmev davno odbite ure, kot slutnja, ki gre čez posev na njivah pomladi in nenehoma vrača na ozare marjetice in med brazde orača. XI. Podorjite me, orači, pod brazde na novo zoranih polj, zasejte me, sejalci, naj padem v prst ko seme ali le gnoj, vsadite me v zemljo, naj rastem za hišo in pazim na dom, vzidajte me, zidarji, med kamne varujočih ograd, ki vetrovom ne dajo, same izžgane, na gmajnah sveta odnašati zemlje in vlage, naj bom, ne prah, ampak seme in bilka in kamen, ki so nekje doma, da ostanem, o, da ostanem drobec teh bridkih tal, z njimi diham, živim in padem kot dobra zvesta žival. Iz zbirke POGANSKE HVALNICE, ki bo predvidoma še ta mesec izšla pri Mladinski knjigi.