681
***
Bila je noč oib Židinji ostudni, kot mrtvec sem pri mrtvecu ležal, ob truplu plačanem sem sanje tkal nji, ki v srce je ni, lepoti čudni!
Uzrl sem jo v neikdamji veličasti: njen pogled čvrst in hkrati milo zroč, vabljivo spetih (bujnih las obroč grozi Ijuibezni v novo sužnost pasti.
Poljubljal z ognjem žlahtno bi telo, bi zlil od hladnih nog do temne kite zaklade Ijulhkovamj, v globinah skrite,
samo če ti bi zmogla, da kako
kdaj na večer, prevzetnih dev kraljica,
od solz ti mrzla potemni zenica.
SEMPER EADEM
»Od kod, si rekla, žalost je poslana, ki pne kot morje se na nago čer?« — Ko mine srcu kdaj trgatve pir, je zlo živeti! To skrivnost je znana,
bolest preprosta vsa, v njej duh ne blodi, in, kakor radost tvoja, jasna vsem. Kaj bi še, ljuba, ugibala potem! Čeprav je mil tvoj glas, le tiho bodi!
Le tiho, norček! Duša v čare ujeta! Ust rosni smeh! Bolj ko Življenja leta nas Smrt pogosto vklepa v rahle spone.
Daj, daj, da laž vpijani srce moje, da ti v očeh kot v lepem snu potone in dremlje dolgo v senci veke tvoje.
682
PESEM O ALBATROSU
Vzeino na brod možje si za zabavo kdaj albatrose, morij silne ptiče, dragi brezbrižni nad voda motnjavo lete za ladjo, ki jo val pom^iče.
Pa komaj so na krov ga roke dele, sinjin ponižan knez v sramote sredi ob sebi velike peruti bele kot vesla vlači v neizanerni bedi.
Kako je medel potnik ta krilati, prelep nekdaj, zdaj  smešen, vreden graje! Ta v kljun, dražeč ga, s cedro gre bezati, ta bolni ptici pači se šepaje.
Poet podoben je gospodu zraka, viharja braitu, ki se lovcu roga; na tleh, izgnancu, v psovkah sahne noga, mu krila silna ne puste koraka.
Prevedel   Cene   Vipotnik
683