V rdečem »fajai«  Roman iz sovjetskega kmetskega življenja * 6 4. Edino vprašanje, ki je Šubina mučilo, ko se je bližal domu, je bilo, ali se ne bo čutilo, da je izvrstna jed, ki mu jo je bila pripravila žena, postana in ali je še splob. ostalo kaj omake. »Zaradi teh prokletih ribičev človek nikdar nima miru!« je godel jezno. »Sicer pa tudi kmetje niso dosti boljši.f je dodal čez čas. Že pred časom je predlagal Klavsu Rišinu, naj zažge vas in uniči uporno sodrgo, ki v njej prebiva. A Rišin mu je rezko odgovoril: »Če kdaj zažgeš Balto, ti svetujem, da tudi sam zgoriš z njo, da se rešiš še hujše usodc« šubin si je to dobro zapomnil. Klavs najbrž ne more pozabiti, da se je v Balti rodil in spomin na dom mu ne pusti, da bi rojstno vas zažgal, čeprav so njeni prebivalci s svojo trmo delali preglavice sovjetskim oblastem. Natalija je k sreči bila dovolj spretna in je s svojo kuharsko umetnostjo preprečila, da bi se ji jed z omako osušila. šubin je vse s slastjo pojedel in pohvalil ženino spretnost. Šubin že ni mislil na trupli, ki sta plavali po reki proti morju. Ko se je najedel, je izpil kozarček kumičevega likerja, ki mu ga je bil poslal »tovariš« iz Jaske. Ta liker je bil tatinski plen. Ko so v Jaski kopali temelje za povečanje tovarne, so odkrili v kleti bivšega ravnatelja tovarne, v katerih je bila nakopičena velika množina raznih alkoholnih proizvodov. Te dobrote so >tovariši« voditelji zasegli v imenu sovjetske vlade in si jih pozneje tovariško razdelili. Sovjetska Rusija in sovjetski delavci niso imeli od njih nobene koristi. Sedel je v usnjatem naslonjaču, ki je bil ukraden za časa prve revolucije iz sosednega grofovskega dvorca. Zaspano je gledal v strop in se zadovoljno božal po polnem trebuhu. V sobi je vladala tišina. Šubin je razmišljal o svojem položaju. Ugotovil je, kako je to prijetno, če ima človek zasigurano jelo, pijačo in počitek. Drugega njegova surova narava ni zahtevala. V razmišljanju in dremanju so ga motili ženini koraki, ki je hodila po sosedni sobi in opravljnla razne posle. Šubin je začel misliti na mlačvo, ki se bo začela naslednjega dne. Ko se bo nadremal, bo šel na Andrejevo pristav -, kamor so včeraj zvečer pripeljall veliko mlatilnico. Mlatilnica je popolnoma nova in je prispela naravnost iz tovarne. Zanj je bila mlačva neprijetna. Najprej bo moral nastaniti šest »tovarišev« delavcev, članov boljševiške stranke, ki bodo nadzirali delovanje mlatilnice. Vseh šest bo nastanil pri Andrejevu, ki ima šest postelj. Na teh sicer sami spijo, a za časa mlačve se bodo morali zadovoljiti s slamo. Potem je treba poskrbeti za četo konjenikov, ki bodo prišli iz Kijeva z nalogo, da stražijo okolico, osigurajo delo ter preprečijo morebitno vstajo kmetov, ki so besni, ko vidijo, kako odvažajo njihovo žito v Odeso. Dober potek mlačve je v marsičem odvisen od Alekseja Andrejeva. Šubin je strogo opazoval starega kmeta in njegovega sina Fedora, močnega mladeniea petindvajsetih let. Jasno je, da Andrejev ima živežne zaloge, toda tako dobro skrite, da jih nobena preiskava ni mogla odkriti. Karanzin, ki je imel posebno nalcgo, da nadzira livinske hleve, svinjske staje in kokošnjake, je imel knjigo, v kateri je bita vse vpisano, kar je na pristavi  živelo in se pridelalo. V sovjetska skadišča v Jaski so morali iz vse okolice pošiljati žito, krave, teleta, svinje, perutnino m belice. Kmetsko ljudstvo se je moralo odreči vsemu na račun »tovarišev« delvacev, izvršiteljev petletke, ki bo ustvarila čudeže v sovjetski dcželi. Delavci ne bi smeli trpeti pomanjkanja. A tudi oni so ga trpeli, kajti velike pošiljatve živil so izfr^Vf " •-'•" "- - ' '-'-ih skladiščih, od katerih so imeli ključe razni »sodrugi« voditelji. Ti so skrivaj odnašali najboljše stvari, delavci pa so dobili ostanke. Šubin je prizanašal Alekseju Andrejevu, ki je pred revolucijo bil načelnik vasi in je še tudi sedaj imel velik vpliv v Balti. To je storil iz potrebe. Brez Alekseja bi propadel baltski sovjetski kolhoz, kar pa se ni smelo zgoditi, ker bi potem tudi njegovemu paševanju bilo konec. Sicer pa je Aleksejev tudi bil oče Klavsa Rišina. Šubin je dobro vedel, da so v boljševiški družbi pretrgane vezi med starši in otroci in da človek pripada samo komunistični državi, ki ima nad njim neomejeno oblast. A to je samo na zunaj, kaj pa se godi v srcih, tega nihče ne more vedeti. Ali je Rišin res pretrgal vse zveze z domom? Skoraj gotovo ne. Šubin se je spomnil na tisti dogodek, ko je Rišinu svetoval, naj požge Balto. Rišinov odgovor je bil tak, da je iz njega lahko sklepal, da je za mladega Ijudskega komisarja Balta več kakor druge vasi. Ime Balta je v njem vzbudilo stare spomine, lepe elike, sorodne, prijateljske obraze. Šubin je spoznal, da človek ni tako kakor ga je naslikal Kar*l Marks, oče komunizma; ni mogoče iz njega iztrgati srca in čustev. Pod vplivom razmer lahko zadremljejo gotova čustva, toda čez čas se spet zbudijo in še z večjo silo zavl&dajc v njem. Gotovo tudi v Klavsovi duši klijejo misli, ki bi zelo iznenadile, če bi prišle na svetlo. Šubin se je spomnil na svojo mater, kfjo je bil zapustil. Najbrž še sedaj živi v Odesi v kaki zamazani luknji in prenaša največjo bedo, kakor druge stare ženice, ki so brezkoristne za mlado rdečo družbo in se zaradi tega nihče ne zmeni zanje. Zdelo se mu je, da sliši pritajeno stokanje, ki prihaja iz zakotnih ulic. Morda je vmes tudi glas njegove matere. Že prej se je večkrat spomnil na mater a si je njeno sliko vedno brezobzirno pregnal iz spomina. Danes je bil drugačen. Priznati si je moral, da ima dolžnosti do starke, ki ga je bila rodila in zredila. V tem trenutku so se odprla sobna vrata. Na pragu je stala Natalija. Njen pogled je bil zaskrbljen. Šubin se je nehote vprašal: »Kaj se je spet zgodilo?« Njegov obraz, ki se je bil ob spominu na mater nekoliko omilil, se je pomračil, čelo se je nagubalo in oči so dobile strog izraz. »Kaj je?« je ostro vprašal. »Nataša Krilova hoče 3 teboj govoritt.« »Nataša Krilova?« Če bi ga Natalija bolj pozorno pogledala, bi opazila, da je prebledel. Spomnil se je na krvavi prizor ob reki in je nehote vzdrhtel. Zastonj se je zatekel k sovjetskemu zakonu, ki pravi, da je dobro vse, kar služi boljševizmu, zlo pa vse tisto, kar mu nasprotuje. Dušna vest se je vzdramila in zavpila, da je zločinec. Ker je molžal, je Natalija nekam boječe vprašalai »Ali jo naj privedem sem?« Molče je prikimal. Prej ali slej mora priti do tega srečanja. Bolje danes ko jutri. Nataša je vstopila, visoko dvignila glavo in ostro pogledala. Iz njenih oči je odsevala volja in odločnost. Šubin je nekaj časa opazoval deklico. Njenl pogledl so ga magnetizirali. Ni vzdržal njihovega žara. Povesitl je moral oči in zamežikati. »šubin, prišla sem vprašat, kaj si storil z mojim očetom?« je odločno vprašala Nataša. »S tvojim očetom?« se je začudil Subin. Njegov glas je bil negotov. »Da!« je nadaljevala deklica. »Zjutraj je odšel na ribolov in se je tudi vrnil, ker sem videla njegov čoln. Kje pa je on? Kaj si naredil z njim?« Natašine besede so bile kakor udarci. Šubin se ja čutil slabega. Vstal je in začel hoditi po sobi gor in dol. Natašini pogledi so mu sledili. Ker ni odgovoril, ja skoraj zavpila: »Šubin, ali slišiS? Kaj si naredil z mojim očetomT Kje je?« Šubin se je stresel. Ne da bi Nataša opazila, je segel z roko v žep, v katerem je imel samokres, da bi se pre^ pričal, ali je orožje nabasano. Ko se je uveril o tem, je stopil pred deklico. Glavo je nekoliko sklonil ko bik ko napada in brezčirtno dejal: »Kaj sem storil s tvojim očetom? Kaznoval sem ga kot zločinca.« Nataša je zateturala in se naslonila na steno. Pogleda ni odmaknila od Subina. On je spet stopil pred njo. Nepremično jo je gledal. »Kak zločinec je bil moj oče?« »Tat!« Nataši se je zdelo, da so se tla zazibala pod njenimi nogami. Bala se je, da se bo zdaj zdaj zrušila. »Da, tat,« je nadaljeval Šubin. »Zasačil sem ga, ko je nesel z ribami napolnjeno košaro.« Zasmejal se je in pikro rekel: »Ah, sedaj se več ne čudim, da si ti sveža in lepa ko kaka boljševistka. Oče te je pital s dnjestrskimi ribami, ki sem jih jaz dal loviti za tovariše delavce v Jaski. Lepo hčer je hotel imeti. Uspelo mu jc.« Naglo je pomislil, da Karanzin ni zaslužil brco v trebuh, ko mu je bil predlagal, naj bi Natalijo zamenjal z Natašo. »Molči!« je zavpila Nataša. Šubin se je zasmejal. »Ali si pozabila, pred kom stojiš?« je vprašal dostojanstveho in je pri' tft^ '>v,^;i prsi ter dvignil glavo. Stojim pred enim strahopetpožugal predsednik vaškega »Ne, nisem pozabila! cem.« »Pazi na besede!« je sovjeta. »čemu? Bolje je, če bom mrtva kakcr živa v tvojem prokletem rdečem peklu!« »Tako misliš?« »Da!« »Potem mi bodi hvaležna, da sem tvojega očeta rešil tega, kar ti smatraš za rdeči pekel.« »Kje je?« »Ne bcš ga več videla.« »Mrtev je?« »Mrtev!« »Ah ! ...« jo zaječala. Sedaj je bilo konec njene navidezne moči in odločncsti. Vsa se je tre3la. Z grozo v očeh je strmela v Šubina. »Ti si ga ubil?« je vprašala zamolklo. »Da, jaz!« jc mirno odgovoril. Nataša je še enkrat zbrala moči, dvignila je roke in se zagnala proti Šubinu. Ta je segel v žep. Prijel je za samokres. »Varuj se!« je dejal kratko. Nataša je spustila roke. Moči so ji spet opešale. (Dalje slcdl)