Pod zgornjim naslovom je ljubljanska Družina št. 22 objavila na prvi strani uokvirjen članek, v katerem med drugim pravi:
„Cerkev pri nas 'v Sloveniji in sploh v Jugoslaviji — tako je bilo rečeno ob obisku msgr. Casarolija — išče dovolj prostora za svoje delovanje. Okrožnica Apostolske administracije za Slovensko Primorje dodaja, da bo ta prostor moral biti širši od zakristije. Vera res ni kakšna folklorna znamenitost, ki se je spomniš trikrat na leto, sicer pa zlahka shajaš brez nje. Vera prevzame vsega človeka, vse njegovo zasebno in javno delovanje mora izhajati iz njegove vesti, iz njegove vere...
Ne želimo tukaj dajati nasvetov ne našim škofom ne naši oblasti. Radi bi le opozorili na naslednja načela, da bomo laže razumeli položaj...:
1.	V Jugoslaviji živi'mnogo verskih skupnosti in vse morajo biti pred zakonom enakopravne.
Pet načel
2. Tudi ateizem je samo
ver“
ven“
ena od
in ne more biti „bolj enakopra-
3.	Vera je bila v preteklosti mnogokrat združevalna moč naših ljudstev. Spomnimo se le, kaj je srbstvu dajalo pravoslavje, kakšno moč je krščanstvo dajalo Hrvatom v boju zoper turški imperializem itd.
4.	žal pa je bila vera (in nevera) dostikrat zlorabljana v to, da je naše ljudi razdruževala: kristjane in muslimane, katoličane in pravoslavne, verne in neverne. Z vseh strani se bo treba potruditi, da se te rane zacelijo.
5.	Cerkev danes nikakor ne želi doseči „restavracije starega“, ne želi ekonomskih pozicij, še manj želi vplivati na konkretne politične rešitve. Želi pa —• in mora želeti — da bi z evangelijem ljubezni in globokega človeškega spoštovanja spodbujala tudi napredek družbenih odnosov. Ne samo v svetu, tudi doma.“
RANLJIV OST MODERNE DRUŽBE
PO-INDUSTRIJSKA DOBA
Zahodna Evropa, ZDA in Kanada prehajajo iz sedanje industrijske dobe postopoma v tkim. že po-industrijsko dobo. Zapletenost modernega življenja v tej po-industrijski dobi pa jim prinaša tudi nova socialna vprašanja in jim narekuje iskati nove formule za reševanje novih družbenih problemov.
Nedavna stavka v električni industriji v Angliji je npr. sprožila vrsto vprašanj, na katera današnja družba doslej še ni mislila, še manj, da bi na-nja našla odgovor. Že samo kratka prekinitev dela, ki je manj nevarna, kakor totalna stavka, more ustaviti redno funkcioniranje modeme družbe, zlasti če je naperjena proti življenjsko tako odločilnemu sektorju, kakor je ravno električna oskrba.
Dandanes električna energija ne služi samo za osvetljevanje, za pogon industrije ali za promet. Elektrika je prodrla v celotno življenje človeške dražbe. Medicina, poljedelstvo, hlajena skladišča za živež, banke, vse življenje je ogroženo že z delno prekinitvijo električnega toka.
V zahodnoevropskih visoko razvitih državah in v ZDA se bolniki, ki sicer niso v bolnišnicah, so pa odvisni od umetnih pljuč, umetnih krvnih črpalk ali ledvičnih filtrov, znajdejo v smrtni nevarnosti, če jim je električni tok iznenada prekinjen. Medtem ko so bolnišnice opremljene z nadomestnimi generatorji, pa si invalidi doma ne morejo privoščiti tega luksuza.
Nedavna električna stavka v Angliji je tudj dokazala, kako je tudi poljedelstvo v visoko razviti državi odvisno od električne energije. Na tisoče litrov mleka je šlo v izgubo, ker električni molzni aparati niso delovali. Na stotine kokošjerejcev je propadlo, ker so se jim ustavile električne umetne valilnice.
Ker je bilo nad 70 odstotkov elektronskih strojev v Angliji (trenutno jih je 5-600) brez električnega toka, se je ustavila vrsta vlakov in drugih prevoznih sredstev, prekinila prodaja gledaliških vstopnic, veletržnice so ostale brez dobav, delavstvo v velikih podjetjih je ostalo brez plač, razne znanstvene postaje so ostale brez zveze s svetom.
K temu je treba prišteti še izgube v proizvodnji, škoda je bila sicer omejena in popravljiva, ker je bila elek-
ODPRTO PISMO
(Nad s 1. str.)
šele potem se bosta lahko objela naroda soseda, narod Haydna, Mozarta in Schuberta, pa narod Gallusa, Prešerna in Gregorčiča.
Tako Vam pišem, ker hočem verjeti, da je nekaj lepih besed Slovencem, ki ste jih izrekli v zadnjem času, gospod škof, privrelo iz srca in iz spoznanja, ki ga daje modrost poznih let, in da to ni le krinka, kot trdijo nekateri in naštevajo dokaze.
Tako Vam pišem, ker delam že vrsto let v stavbi trpljenja, v Begunjskem gradu, kjer so med vojno trpeli in umirali številni Slovenci, da bi prenehalo ^tako zlo, kot sedaj razjeda Koroško Njihovo upanje živi z nami in nas vzpodbuja.
Pišem pa Vam tudi v imenu solz neznane mamice, ki je s solzami v očeh poslušala slovensko pesem, ko smo obiskali njeno vas nekje med Osojskim in Vrbskim jezerom in ki jo je zlomil jok, ko smo se poslavljali.
Prim. dr. Jurij Zalokar
trična stavka kratkotrajna, toda družboslovci so dobili novo potrdilo, kako je moderna družba v visoko razvitih državah postala ranljiva.
Podobni dokazi o veliki ranljivosti modeme družbe v visoko razvitih državah so bili podani tudi drugod: prekinitve električne energije na velikih površinah, n. pr. v ZDA; pomanjkanje pitne vode v velikih mestih, velike zagozde prometa, kemično okuženje ozračja, itd.
Posamezne vlade so sicer že začele poskušati zdraviti te bolezni modernega časa, toda mnogih modema družba še ne pozna dovolj. Med temi je predvsem problem novih socialnih odnosov v modemi po-industrijski dobi, ko dosedanji postajajo zastareli.
Dosedanji način za reševanje pogonskih sektorjev družbe, ki ga uporabljajo vlade, da namreč mobilizirajo vojaštvo, je vedno manj prikladen, če bi n. pr. v Angliji električna stavka trajala dalj časa, so strokovnjaki ugotovili, da v vojski nimajo dovolj strokovnjakov, s katerimi bi mogli zagotoviti normalno' funkcioniranje elektri-
m
Brali smo
Buenosaireški dnevnik Clarín je v svoji zadnji nedeljski številki (10. 1. 71) natisnil dolg(očasen) članek pod naslovom: „Jugoslavija, pot naprej.“
Poleg nekaterih protislovij — pravi, da je bila „Jugoslavija prva, ki se je odzvala protifašističnemu klicu Stalina junija 1941, ko je še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo začela boj“ —• ali banalnosti, — piše, da je Tito najbolj uspešen krivoverec od časov Martina Lutra in Henrika VIII. sem — pa pribije tudi nekatera dejstva, ki ponazorujejo današnje stanje v Titovi komunistični državi. Tako piše:
„Toda ta medalja ima tudi drago stran: nad 300.000 brezposelnih, pol milijona jugoslovanskih delavcev v tujini, zadolžitev, ki je ni mogoče natančno določiti, nezadovoljna mladina, nagnjena h kinematografskemu nihilizmu, uživanju mamil in ■— paradoksno, das; duhovno pozitivno — tudi k duhovniškim poklicem. .. “
In še: „V titoističini Jugoslaviji, kjer je stavka proglašena za protizakonito in jo smatrajo za sabotažo, obstajajo nekatere klasične oblike kapitalistične krivičnosti, ki so že bile izkoreninjene v zahodnem svetu, kakor so pomanjkanje zadovoljive delavske zaščite in neobstoj pravih delavskih organizacij, ki bi mogle braniti njihove interese...“
večjo škodo, kakor če bi stavko mimo pustili trajati. Idejo o uporabi vojaštva v delavskih krizah vlade v visoko razvitih državah vedno bolj opuščajo.
Medtem pa postaja človeška dražba vedno bolj ranljiva. Prometne luči v velemestih so povsem odvisne od delovanja elektronskih strojev. Znanstvene, bančne, trgovske, davčne in druge informacije se kumulativno hranijo v centrih elektronskih strojev. Moderno življenje se v sebi povezuje v zapleteno verigo, katere noben člen ne sme odpovedati. če en člen poči, se razveže vsa veriga.
Iz te povezanosti ni izhoda. Reševanje socialnih vprašanj prehaja v nove okoliščine, ki jih prinaša s seboj po-industrijska doba. Nešteto neznank, toda tudj veliko možnosti za njih razvozlanje. To pa kljub elektronskim strojem ostaja odvisno od človeka, ’z
čne industrije. Verjetno bi povzročili mesa in kosti pa tudi iz — duha.
Finska in politika samoohranitve
ELASTIČNOST
Daši se večina evropskih držav v svojih zunanjepolitičnih aktivnostih v današnjem hitro se spreminjajočem svetu zaveda svojega geopolitičnega položaja v odnosih dp svojih sosedov, bližnjih in daljnih, pa vendar to trenutno najbolj dokazujeta Zahodna Nemčija, še bolj pa — Finska.
Finci so, kakor dokazujejo v svojem zunanjepolitičnem vedenju, eden zadevno res zrelih narodov v Evropi. Njim so nekatera zunanjepolitična dejstva povsem jasna in razvidna. Zavedajo se npr. da so v zadnjih štirih desetletjih izgubili dve vojni, obe proti sosednjim Rusom. Zavedajo se, da imajo s svojim najnevarnejšim sosedom, 'Sovjetsko zvezo, 1000 kilometrov dolgo skupno mejo. Toda zavedajo se tudi, da hočejo imeti doma demokratski red, ki ga hočejo živeti sami s seboj, pa tudi, da se morajo zato prilagajati Vzhodu in trgovat; z Za-
NOV LETNIK PASTIRČKA
V Trstu že šestindvajseto leto izhaja „Pastirček“, list za slovensko za mejsko mladino. Že deveto leto pa ga urejuje požrtvovalni dr. Jože Prešeren.
Revija, ki izhaja mesečno v času šole, torej izide osemkrat na leto, je pestro urejevana. Prinaša številne zgodbice, poučne članke, pesmi, pa tudi u-ganke in smešnice. Seveda tudi mladi bralci pišejo uredništvu svoja pisma, kjer pripovedujejo o svojih dogodivščinah, idejah in vtisih. Tudi številne lepe fotografije dajo listu poseben poudarek, da je še bolj prijeten.
Poleg dr. Prešerna, sodelujejo pri rviji še Ljubka Šorli, Darina Konc, Marko Jevnikar, Ivo Jevnikar in številni drag rojaki, ki jim je naša mladina pri srcu. Opremo je zamislil in izvedel Lu~ kežič, Avrelij, pri ilustracijah pa sodeluje Palčič Klavdij.
„Pastirčku“, ki vrši tako važno poslanstvo med slovensko mladino na tržaškem in goriškem najlepše čestitamo, in mu želimo še dolgo in nadvse plodno življenje v službi slovenstva in krščanstva.
hodom. To se jim je doslej posrečilo ter so kljub temu ali prav zato ohranili svoj ponos, zaupanje vase in spoštovanje pri sosedih na obeh straneh. Malo se o-zirajo v preteklost, zvečine je njihov pogled obrnjen v bodočnost.
Fincem ni tiaba dopovedovati, kaj in kje so njihovi narodn; interesi. Na dan premirja, pred 26 leti, jim je bilo razvidno, da bo treba ne samo pozabiti na preteklost, temveč tud; opustiti misel na maščevanje. Svoj vojaški poraz morajo presojati nujno in hladno. Sila sosednje Sovjetske zveze je prevelika in trajna. Trezno priznanje tega dejstva bo pogoj in mejnik njihovega narodnega obstoja, kajti gojiti maščevalne naklepe ali_ pa se spuščati v tajne ali odkrite akcije prot; njihovemu vzhodnemu sosedu bi pomenilo uničenje njihovega naroda. Za to je odstranjevanje nezaupanja med Finsko in Sovjetsko zvezo temeljni kamen njihove povojne zunanje politike.
Finska smatra tako zadržanje za temelj svoje zunanje politike, ki jo iihe-nuje nevtralno; kar se pravi z drugimi besedami: politiko samoohranitve. Finska namreč ni nevtralna v švicarskem pomenu besede.
Finska pa tudi ni moskovski satelit, dasi od Sovjetske zveze ni popolnoma neodvisna. Finska je v gotovem o-ziru paradoks: svobodna v notranjepolitičnih Vprašanjih, toda nesvobodna v zunanji politiki, da bi se mogla postaviti na stran zahodnih velesil proti Moskvi.
Dasi bi Kremelj s Finsko raje sklenil vojaško pogodbo, ki -bi Fince prisilila borit; se z ramo ob rami s Sovjetsko zvezo tudi v vojnah daleč proč od finskega ozemlja, pa se je sprijaznil s finsko nevtralnostjo. Istočasno pa Finska, dasi večinoma trguje z Zahodom, niti ne misli na pristop k Skupnemu evropskemu trgu, ker so s tem zvezane politične odgovornosti, ki niso v skladu s sovjetskimi zunanjepolitičnim; pogledi.
Toda kljub temu Finci ohranjajo svoje zgodovinsko nezaupanje do Rusov,
Tole lahko služi za razlikovanje med plemenitimi in vulgarnimi ljudmi: kadar plemeniti ljudje intimno spoznajo nekoga, ga še bolj spoštujejo, valgami pa izgube vsako spoštovanje pred njim.
Gustave Thibon, Le pain de chaque jour, str. 124.
MEDNARODNI TEDEN
Nixonu je minila' polovica predsedniške dobe. Svetovalci okoli njega so v zadnjih tednih ugotovili — in delne volitve v ameriški kongres so dokazale — da je republikanska stranka izgubila zaupanje med volilci. Gre namreč za ameriško gospodarstvo, ki se prav tako, kakor drugje v svetu, nahaja v inflaciji.
Nixon je zato napovedal, da bo kongresu predložil „ekspanziven proračun, še z deficitom, toda ne inflacijski“, začel z ekspanzivno finančno politiko in izvedel več vladnih sprememb.
V zunanji politiki pa je napovedal, da bo pospešil vietnamizacijo vojne v jugovzhodni Aziji, izrazil upanje na uspeh razorožitvenih razgovorov v Helsinkih in mirovnih pogajanj na Bliž. vzhodu. Zanikal je možnost nove krize okoli Kube, do Čila pa bo ohranil politiko pomoči in sodelovanja, „dokler Čile ne bo nasprotoval severnoameriškim interesom“.
Dolgo te politike ne bo mogel voditi, toda ne po lastni krivdi. Marksist Allende namreč dosledno in načrtno spreminja Čile v pravo komunistično državo. Najnovejši dokaz za to je njegov „predlog“ čilskemu kongresu za ustanovitev zloglasnih ljudskih sodišč. Da bi omilil zloglasnost izraza „tribunales populares“, jih Allende imenuje „cortes vecinales“. Z lepo frazo: ljudska sodišča so „vključitev ljudske pravice v sklop organizirane pravice“, je dal najkrutejše orožje komunistični partiji za preganjanje nasprotnikov. V vsakem volilnem okraju bodo „izvolili“ ljudske sodnike, ki bodo razsojali „družinske probleme“ in „kršenje javnega
reda“. Kaznovali bodo lahko tudi otroke s kaznimi, kakor n. pr. pometanje cest ob nedeljah, itd. Za zaporne kazni se bodo „morali obračati na redna sodišča“. , Dva ljudska sodnika bosta izvoljena v soseski, tretjega pa bo postavila partija. Ta bo imel kontrolo nad vsem dogajanjem.
Nič novega za narode za železno zaveso in za emigrante iz vzhodne Evrope. Le škoda, da ostaja svetovni tisk ali tako brezbrižen ali pozabljiv ali pa tako slabo poučen, da je v zvezi s čilskimi ljudskimi sodišči zapisal, da so taka sodišča doslej že imeli na Kubi in na Kitajskem, ne omenja pa Titove Jugoslavije in dragih evropskih komunističnih držav.
57. država je Čile tudi priznal rdečo Kitajsko, z izgovorom, da so to pred njim že storile take države, kakor so Anglija, Francija, Nizozemska, Italija, Kanada in drage.
Medtem ko se na zahodni polobli čile hitro spreminja v novo komunistično trdnjavo, pa se na Bližnjem vzhodu kažejo rahli znaki za pomirjenje med Izraelom in Arabci. Egipčanski diktator 'Sadat sicer še grozi, da bo 5. februarja znova začel vojno proti Izraelu, toda ve, da brez sodelovanja ostalih arabskih držav in predvsem Sovjetske zveze te ne more uspešno končati. Že itak težko zadeta egipčanska ekonomija vsled zaprtja sueškega prekopa se je sedaj začela braniti novega finančnega bremena podpiranja novonastalih gverilcev v bivši italijanski, sedaj Abesiniji priključeni Eritreji. Abesinski cesar Hajle 'Sel as; pa dobiva pomoč od ZDA in Izraela.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
CENE RASTEJO — PLAČE BOLJ MALO
Vse pričakovanje ob koncu leta je bilo osredotočeno v Argentini na dveh govorih. Najprej na predsednikovem nagovora za božič, nato pa na razpravi gospodarskega ministra za novo leto.
Predsednik general Levingston je, kot so že prej razglasili, objavil pet -letnj načrt razvojnega dela. Napovedal je izvedbo številnih javnih del, med katera spadajo zlasti elektrarne, jezovi, mostovi, ceste ter razni industrijski objekti. Ves program je zelo smel, in vsa teža sloni na vprašanju: kje dobiti finančna sredstva za izpeljavo tega načrta. Država je glede tega optimistična. Ne pa tako razni opazovalci, ki napovedujejo, da se bo plan raztegnil vsaj za par let.
A dokaz, kako se tudi najbolj izvedeni opazovalci zmotijo, lahko najdemo v govoru gospodarskega ministra dr. Aldo Ferrerja. Ta bi moral napo-
prav tako, kakor v Kremlju niso prenehali sumničiti Fincev. Finsko zaso-pisje je tradicionalno skeptično. Prosto tiska nepodpisana pisma bralcev, v katerih ti kritizirajo vladne trgovske pogodbe z Moskvo za nakup lokomotiv, plina, petroleja in atomskih generatorjev. Toda zagovarja isti tisk dobre odnose s Sovjetsko zvezo, zavedajoč se, da so predpogoj za relativno svobodo v državi in za tesne odnose z Zahodom.
Današnji evropski in svetovn; meddržavni odnosi še vedno potrjujejo staro Dullesovo doktrino, da nihče ne more biti resnično nevtralen v divjih konfliktih današnje svetovne politike. Resnično nevtralen ne, toda politika nevtralnosti, kakršno Finci smatrajo za politiko samoohranitve, pa je kakor se je doslej izkazalo, uspešna politika majhnih narodov, ki imajo za sosede take imperialistične velikane, kakor je Sovjetska zveza.
Finska je deloma svobodna in deloma vezana. Nemčija je razdeljena in v nekaterih ozirih bolj svobodna in v dragih bolj vezana kakor Finska. Vse države v zahodni Evropi postopoma modernizirajo svoje družbene in gospodarske sisteme, s čemer ohranjajo svoj vsestranski razvoj visoko nad onim v vzhodn; Evropi. Toda v svojih odnosih do Vzhoda postajajo vedno bolj elastične, ker je monolitnost vzhodnega bloka že preteklost, sedanjost pa je treba izkoriščati za svojo bodočnost. Ta pa neizogibno vodi tudi v vzhodnem bloku v pluralizem, ki za svobodni Zahod ni nič novega.
vedati povišico delavskih plač s 1. januarjem. Časopisi so že nekaj dn; prej pisali o raznih številkah, ki so se sukala v višin; osemnajst procentov. Razočaranje je bilo veliko, ko se je razvedela dejanska povišica: le 6%. A kot protiutež je dr. Ferrer tudi napovedal sestanek paritamih komisij že za februar. Tedaj bodo razmrznili plače in vsak sindikat bo lahko pri patronali zahtevcl svoje povišice. A proces do konkretnih izboljšav bo še precej dolg.
Med najbolj poslušane objave spada tudi govor ministra za socialno blaginjo. G. Marique je napovedal povišico penzij in pokojnin. Te so od 1. januarja za 8.44% izdatnejše. Postavljene so pa tudi nove minimalne vsote: 17.000 za pokojnino; 15.000 za penzijo.
Reakcija na to je bila seveda precej negativna. A sindikalnih akcij zaenkrat ni pričakovati. Vsaj do marca ne, ko večini že potečejo počitnice in bo enoten nastop mogoč. A tedaj bodo v teku razprave paritarnih komisij (delavcev, delodajalcev in državnih zastopnikov), kar bo pozornost vsaj za nekaj časa potegnilo v drugo smer.
Nezadovoljstvo pa je doseglo svoj višek ob napovedih podražitev. Poskočile so cene goriv (nafte, bencina, gas-oila, plina in petroleja), na kar je seveda vezana tudi cena prevoznih sredstev, ki bo krepko narasla 15. t. m. Podzemska železnica pa je s 1, januarjem zvišala ceno vožnje kar za 100%. Podražila se je elektrika, telefon, cigarete in vino. Poleg tega pa vztrajno raste draginja pri vseh nujno potrebnih potrošnih proizvodih, zlasti pri hrani. Kot vse kaže, bo predvidevana 10% povišica življenjske draginje, ki jo je minister Ferrer napovedal za to leto, krepko prekoračena, saj bo v januarju splošna draginja narasla po uradnih statistikah kar za 2,8%.
Kar se tiče političnega delovanja, se tukaj poznajo že počitnice. Te dni je predsednik odšel na kratek dopust v obalno mesto Mar del Plata. Enako nameravajo, ali so že storili ostal; člani njegove vlade. V Mar del Plati pa je predsednika obiskal notranji minister ter mu predložil dokončen načrt o političnem izhodu države v bližnji in daljni bodočnosti.
Dopusta s; ne privoščijo tudi člani raznih prevratnih skupin. Enako tudi ne policija. Varnostni organi so napovedali skorajšnjo razjasnitev napada na mesto Garin, ki je svojčas močno razburil celotno javno mnenje.
BUENOS AIRES 14. januarja 1971
ESLOVENIA LIBRE
V slovenstvo in h Bogu
(Misli iz globoko zasnovanega slavnostnega govora dr. Jožeta Krivca na dnevu Pristave v Castelarju pri Buenos Airesu, 10. januarja 1971.)
Zbiramo se v prijateljstvu in ljubezni na tem slovenskem svetu, če bi te vezi ne bilo med nami, nas ne bi vleklo skupaj.
Pa je še nekaj, kar nas vleče drug k drugemu: naša slovenska pripadnost, tista notranja zavest, da smo napojeni s slovensko krvjo, da nosimo isto notranjo skupno usodo v sebi in da v nasmehu slovenskega človeka in v pogledu iz njegovih oči najdeš — četudi molčeč — odgovor na svoja vprašanja. Vsa ta naravna povezanost ali zbliža-nje človeka k človeku raste v neki skupni cilj in iz njega kipi sila, ki nam križa poti. Tako se srečujemo in zbiramo.
Iskreno, pozdravljam to globoko včasih podzavestno in nič prisiljeno moč ali nagnenje, kakor hočete, ki nas druži med seboj, in katere je še vedno precej med nami... in je bo še ostalo vse dotlej, dokler bomo ohranili v srcih naravno iskrenost in dajali pristno vrednost vrednotam, ki so nam skupne.
Danes je to prva večja kultumo-družabna prireditev slovenske skupnosti v tem letu. Vsaka taka splošna prireditev je vesel praznik vseh Slovencev, kajti je preizkušnja, obračun in potrditev naše moči — danes in načrti naših poti za jutri.
In zakaj obračun? Ker nam pokaže najbolj nazorno in resnično pove, ali naši kulturni zakladi še živijo med nami in kako segamo po njih in kako z njimi gospodarimo.
In zakaj obračun? Ker nam pokaže vsebino, ki nam jo prinesejo taki prazniki in ki jo razkladamo drug pred drugega, če bomo nekega dne prišli na tisto zadnjo in žalostno raven, da nam bo tako srečanje nudilo samo še kozarec vina in drugih tvamih okusnih dobrin, potem bo tak obračun pokazal naše duhovno razsulo... -Potem pa pogrebščina vsemu, kar je v resnici kdaj veljalo med nami, ne bo več daleč.
In končno je tak praznik tudi potrditev naše moči danes in upanje za jutrišnji dan; to je volumen naše u-stvarjalne kulturne sile, ki je med nami, največ med našo mladino in ki gre iz nas kakor nova, čvrsta mladika mladega drevesa, cepljena iz stare veje, da bo dajala nov sad. če bosta kdaj naša beseda in pesem utihnili na ustih naše mladine, takrat bodo vsi naši mogočni domovi in skupna žarišča izgubili svoj prvi in bistveni namen: biti posoda naše kulture, biti luč najdražjim vrednotam, ki smo jih po naši begunski poti nosili, čuvali, oblikovali in slednjič odložili z vso ljubeznijo prav v te domove, da b; bile varno spravljene in vedno darežljivo na razpolago naši mladini. Ni druge poti: naša ohranitev kar največ časa je v duhovni ohranitvi. In mladina tfr naša, sloven-' ska, dokler jo bo naš duh prepajal. In ta duh žari v naši kulturi. Zato je prvo, storiti vse, da damo mladini največ kulturnih vrednot!
Dejal sem, da smo povezani naravno med seboj zato, ker smo Slovenci, Bog naj živi in ohrani vse tiste, ki resnično živijo iz te najvišje vrednote, ki ji pravimo: slovenstvo.
V	tej besedi je vsebina vsega, kar smo in kar pomenimo. V njej je bogata in slavna zgodovina, ki nam ni bila naklonjena, temveč je bila kaljena v ognju in trpljenju naših prednikov — in vsak dan svobode, ki jo je narod užival, je bil priborjen in plačan s krvjo. Zato moramo biti ponosni na naše prednike in na naš krvni izvor. Na njihovih pridobitvah zidamo mi in živimo od zrnja, posejanega z njihovimi zdelo-nimi rokami. Našo svobodo in srečo so nam plačali oni, ki niso klonili vratu sužnosti. Bomo mi mar ravnali drugače? Zato pogum v srca!
V	besedi slovenstvo je tudi vsa kultura od prve naše zapisane besede pa do današnjih dni, ko se je ta razrasla v močno drevo. Koliko dela uma in srca je bilo opravljenega tekom stoletij za naš narod? Vse to je pripomoglo, da
Stabilizacija in trgovinska bilanca
Cuba y su comercio exterior
Gospodarstvo Jugoslavije je v komunističnem režimu vedno bolj nerešljiv problem. V zadnjih tednih se veliko piše o stabilizaciji, ki naj bi jo izvedli v gospodarstvu. 'Pri tem pa sproti prihajajo nove ovire in težave. Nesoglasje med Federacijo in posameznimi republikami. Tako n.pr. v Sloveniji pripravljajo pot stabilizaciji hitreje kakor v Federaciji. Poleg tega si večina predstavlja, da je stabilizacija možna brez vsakih žrtev. Precej jasno je posvetil v ta zamotani problem zvezni poslanec Franc Šetinc, ki je v svojem govoru v začetku decembra med drugim dejal to:
„Ne smemo pozabiti, da postavljamo odločno zahtevo po razbremenjevanju gospodarstva v času, ko je v sferi novih potreb in zahtev. Če bi sešteli vse izražene potrebe in zahteve po občinah, ustanovah, službah in drugod, bi jih bilo dovolj za tri takšne inflacije, kakršno imamo sedaj. Proračuni družbenopolitičnih skupnosti, ki so se povečali za 26 odstotkov, so bili že doslej izpostavljeni zahtevam po novih sredstvih. Izmed 96 komunalnih zavodov za socialno zavarovanje jih 76 posluje z deficitom, toda mi še kar naprej delimo razne socialne bonitete. V šolstvu, kulturi in na drugih področjih nas prepričujejo, da živijo v obupni revščini. Ob vsem tem nas pa čaka zgodovinska naloga, da dobi gospodarstvo do konca prihodnjega leta za 6 odstotkov večji delež v družbenem proizvodu.
Ko to govorim, se zavedam, da bo treba vztrajati pri programu stabili-
zacije, čeprav bo še tako težko. Predvsem se bomo morali navaditi, da vsak živi v okviru tistega, kar je ustvaril, kar je rezultat njegovega dela, in da živi v okviru realnih možnosti. Odreči se bomo morali usodnemu luksuzu, da živimo na račun tistega, kar bomo ustvarili šele čez leta, v upanju, da bo takrat bolje; ko pa pride tisti čas, ugotavljamo, da smo samo kopičili dolgove.
Potemtakem ni razlogov za iluzije in pretirani optimizem, da bo potlej šlo vse gladko in hitro. To bi bila utvara. Ne smemo ponavljati usodnih napak iz preteklosti, ko smo verjeli v deklarativno enotnost, potem pa nismo bili dovolj pripravljeni, ko se je bilo treba spopadati s staro prakso. Prav zato sedaj nekako ne morem verjeti nekaterim, ki se delajo presenečene, kot da jim to, kar se je sedaj zgodilo, prihaja nenadoma, čeprav so v resnici tudi sami prispevali k temu.“
Tako Šetinc. Nemajhna 'ovira na poti k stabilizaciji pa je tudi zunanja trgovinska bilanca. V enajstih mesecih leta 1970 je bila skupna vrednost jugoslovanskega izvoza 18 milijard 600 milijonov dinarjev. Vrednost uvoza pa je v istem času dosegla 32 milijard in 350 milijonov dinarjev. Tako znaša primanjkljaj v enajstmesečni zunanje trgovinski bilanci 13 milijard in 740 milijonov dinarjev. Ta primanjkljaj je za 80 odstotkov večji kot je bil v enajstih mesecih leta 1969.
Ob taki trgovinski bilanci je vse prizadevanje za stabilizacijo več kot iluzorno.
ODPRTO PISMO KOROŠKI CERKVI
„POPRAVITE KRIVICE“
Primarij psihiatrične bolnišnice iz Begunj na Gorenjskem, dr. Jurij Zalokar, je poslal celovškemu škofu dr. Kdstnerju sledeče pismo:
Na tem mestu bo le en podpis. Pišem ga samo kot posameznik. Toda prepričan sem, da b; ga — kolikor zahteva pravico za koroške Slovence — podpisali prav vsi Slovenci, saj posreduje njihovo skupno bolečino pa tudi skupno željo po spravi med dvema narodoma.
Pišem Vam o smrtni obsodbi, ki jo že dolgo piše duh nasilne in nenasilne ter načrtne in spontane germanizacije nad slovenskim življem na Koroškem.
Pišem Vam kot eden tistih intelektualcev, ki čutijo, da se bo današnji svet lahko izmotal iz razkroja in propadanja le tako, da obudi v sebi živo vero v Boga, kateri nas kliče k ljubezni in resnici.
Na južnem Koroškem je bila resnica še ob koncu prejšnjega stoletja, da

nismo med velikimi, bogatejšimi in mogočnejšimi sosedi ostali v temi, ampak smo prav zaradi umskih velikanov naših korakali vštric z njimi in si tako v tihi borbi ohranjali svoji prostor na soncu.
Beseda slovenstvo obsega tudi našo trdno zavest, da nekaj smo, da nekaj čisto svojega pristnega imamo, da pri nikomur ne beračimo in tudi miloščine ne ne sprejemamo, dokler sami s svojimi talenti ustvarjati moremo. To je naš narodni ponos, ki ga redko dovolj jasno pokažemo, niti krepko braniti ne znamo. Ni dovolj: priznavati le svojo narodno pripadnost.. Kako vse drugače in spoštovanja vreden se pokaže tisti, ki zna v danem trenutku braniti vrednote, v katere je prepričan, da so zanj res vrednote in so v nevarnosti. Borbenosti in junaštva nam je treba tudi danes! Ni borba le tam, kjer rožlja orožje in padajo bombe, kakor tudi ni junak le tisti, ki krepak izide iz bitke. V nas more poživiti borbenost ob pravi priložnosti izrečena vzpodbudna beseda in junak je tudi tisti, ki z umsko bistrostjo preobrača ljudi iz zmote na pravo pot.
Vsega imamo dovolj med nami: borb, junaštev, kulturne ustvarjalnosti, suženjskih dni, tlačanstva, pa slavnih nepozabnih dnj svobode, sonca, radostnega prekipevanja. človek se vpraša: ali smo vredni vsega tega in ali spoštujemo vso to veliko in bogato preteklost, iz katere smo kovali svojo današnje dni? Ali znamo vse to dovolj izkoristiti za sedanjost in za bodoče?
In naša mladina? — Vse, kar je našega, je njeno! Kar najboljšega delamo, je storjeno za njo... Po naših izhojenih poteh ji je treba iti in sprejemati od nas, kar ji ponujamo. Ne le spreiemati: prejeto tudi plemenititi, dopolnjevati, boljšati, da se bodo dela očetov ohranjala in blestela v resnični
svoji luči. Mladina naj dokaže, da ni zrastla iz odžaganih vej, kakor je nekdo pred kratkim pisal iz domovine, da so zdomci odžagane veje. Naj pokaže s svojim vedenjem in delom (kulturnim, športnim, zasebnim), da je šele po njih očetih in po njih samih svet spoznal v novi in pravi luči Slovence, ki so dokaj drugačni, kakor jih je bil vajen gledati skozi zmotna očala tja nekam na Balkan.
In naše poti v bodoče?
Vsi vemo, da kdor ob' pravem času seje dobro seme, se mu za bogato žetev ni treba bati! Če smo svoje dolžnosti napram samemu sebi in našim sinovom dobro izpolnili, bomo dosegli postavljene cilje. Vsak pri sebi opravimo mali obračun: ali sem še zvest vsemu, kar me je pognalo v svet? Alj sem bil zvest do soljudi, s katerimi me veže ista usoda, ista borba, isti postavljeni cilji? Ali sem storil vse, kar sem bil dolžan, do svojih sinov in hčera, da ne bodo izdali onih idealov, na katere sem pred četrt stoletja prisegal? — Takih „ali“ je še cela vrsta... Z eno besedo: ali sem tak Slovenec, da mi vfest ne more nič očitati in da ob vsaki uri in na vsakem kraju morem bližnjemu rojaku mimo pogledati v oči in mu ponuditi roko?
Če temu ni tako, priznajmo si odkrito in popravimo napačno. Človek je zmotljiv, zmote pa so popravljive, kakor tudi življenje in nov čas neprestano prinašata nove poglede, ki človeka moraio premakniti iz zastarelosti.
Če kaj daje možatost življenju, je gotovo to, da smo zvesti tistim osnovnim idealom, ki smo si jih postavili kot smernice za svojo pot.
Zato bi bilo sramotno po 25 letih zdomstva nihati ali celo kaj izbirati.
Zdomski Slovenci dobro vemo, kam vodijo naše poti: v slovenstvo in k Bogu!	I
Desde que el régimen cubano de Fidel Castro se declara abiertamente comunista, su comercio exterior se orienta en su casi totalidad, hacia los países de gobiernos izquierdistas. ¡Pero ello se debe más al bloqueo económico impuesto a Cuba por los países democráticos, que a las preferencias o simpatías del premier cubano. El mismo declaró hace poco en una recepción ofrecida a representantes de universidades chilenas, que Cuba prefiere esencialmente comerciar con los países occidentales, porque ello es más conveniente.
“Cuando se concreta un negocio con un país capitalista,“ dijo Fidel Castro, “ éste nos fija el plazo y el interés, y el asunto queda terminado. Esto no ocurre con los países socialistas.”
Ante estas palabras no podemos menos que recordar los fracasos del comercio cubano con China comunista (grandes envíos en especial de azúcar, que China no pagó), o el comercio con la URSS, siempre sujeto a planteos de orden político. Castro mismo, con sus declaraciones, ha reafirmado el fracaso económico de un sistema que, pese a ello, se esfuerza por imponerse en los países libres de Latinoamérica.
Kuba in njena zunanja trgovina
Odkar je Kastrov kubanski režim odkrito pokazal svojo komunistično barvo, je njegova zunanja trgovina usmerjena skoraj izključno proti državam, ki imajo levičarske vlade. A razlog temu ni v simpatijah in težnjah kubanskega vodje, temveč v ekonomski blokalžl, ki jo vršijo demokratske države proti Kubi. Kastro sam je pred kratkim na sprejemu, kjer je pozdravil zastopnike čilskih univerz izjavil, da Kuba rajši trguje z zahodnimi državami, ker se ji to bolj izplača.
„Kadar se sklene kupno-prodajna pogodba s kako kapitalistično državo,“ je dejal Kastro, „ta določi rok ter interese in zadeva je končana. Vse drugače je v primeru socialističnih držav.“
Ob teh besedah se moramo nujno spomniti na polom kubanskega trgovanja s komunistično Kitajsko (velike pošiljke zlasti sladkorja ki jih Kitajska ni plačala), ali pa trgovanje s Sovjetsko zvezo, k je vedno podvrženo zahtevam političnega značaja. Sam Kastro je s svojimi izjavami potrdil ekonomski polom sistema, ki ga pa kljub temu še vedno hoče vzpostaviti v svobodnih latinskoameriških državah.
je bila večina župnij popolnoma slovenskih! Kakor vemo, velja to za župnije tja do Šmohorja v Ziljski dolini, pa preko hribov med Vrbskim in Osojskim jezerom tja do Djekš nad Velikovcem. To je bila severna meja strnjenega slovenskega narodnega ozemlja in le večji kraji so bil; delno ponemčeni.
Potem, posebno po plebiscitu 1920. leta, je sledilo obdobje najbolj krutega, najbolj surovega in najbolj nečloveškega potujčevanja, ki je doseglo svoj vrh v času nacizma. Toda Hitlerjevi nasledniki so že zopet obudili njegovega duha. Že več kot petdeset let se torej bori slovenski človek za svoj obstoj, še vedno kljubuje, čeprav so nekateri klonili, in čeprav je veliko otrok, ki danes ne govorijo več slovensko, ker so jih potujčili v otroških vrtcih, šolah in celo v cerkvah. Danes je potreben izreden pogum, če hoče Slovenec ostati zvest svojemu jeziku. Toda prav tisti, ki so deset in desetletja tlačili in zastraševali, licemerno govorijo, kaj da morejo, če starši ne prijavljajo otroke k slovenskemu pouku.
'Žal je bila politika Cerkve na Koroškem eden od . temeljev potujčevanja. Škofija v Celovcu je bila npr. pobudmk določil, zaradi katerih se je v zvezi s šolskim zakonom omejila raba slovenščine tudi pri verouku. Tako je postala eden od potujčevalcev naših otrok. Slovenski duhovnik, ki mu vest ni dala, da bi se pokoril, je moral na zagovor, škofija tudi še danes daje veliko denarja za nemška mala semenišča, še skoraj miloščine pa ne prizna slovenskim ver-skovzgojnim ustanovam, pa čeprav je tretjina duhovnikov na Koroškem slovenskega rodu!
Bežno naj sledi še nekaj primerov. Nedavno je bila posvečena nova cerkev v Borovljah. Obred je bil nemški. Kot v zasmeh in izziv vsem Slovencem se bohoti v cerkvi le nemški napis, slovenskega pa ni nikjer. V cerkvi v Kostanju je bila (po čigavem naročilu?) z apnom prebeliena freska sv. Cirila in Metoda. Pri Gospe Sveti, ki je srce slovenske pobožnosti, še vedno stoluje človek, ki ne ravna krščansko, ko seje mržnjo in ščuva zoper Slovence, škofija na ni našla načina, da bi ga od tam odstranila, niti ni znano, če je kaj ukrenila, ko je grobo žalil spomin ne samo obeh slovanskih apostolov, ampak tudi papeža Janeza Dobrega.
Na nekem krščanskem sestanku v Tinjah je bilo govora o enakopravnosti obeh narodov na Koroškem. Vendar enakopravnosti ni. Ni je niti v uradu, niti v cerkvi. In čeprav bi jo uvedli, četudi bi od danes naprej ne bilo nobenega nasilja več, če bi nehalo poniževanje, če bi vsi pričeli govoriti le
lepo o Slovencih, ali bi to bilo dovolj ? Mar ne vemo, da je bil Slovencem razrušen prenekateri temelj, ki bi jini omogočil nadaljnji obstoj: saj jih tako udarjene, kot so, čaka še zlo urbanizacije, ki asimilira huje kot nasilje? Ni torej dovolj enakopravnosti: popraviti je treba vsaj to, kar je bilo zagrešenega v tem stoletju.
Slovenci znamo oprostiti nasilniku, ki je zamahnil s sekiro. Znamo sprejeti nazaj brata, ki ga je zapeljal tujec. Toda nikdar ne bomo odpustili pastirju, ki je pomagal pobiti svojo ovco, nato pa jo ranjeno zapustil, ne da bi ji nudil pomoč. Tistega dne, ko bj se zgodilo, da bi Slovenci izumrli, bi zamrla tudi Cerkev. Ne samo na Koroškem, tudi na tej strani Karavank. Kajti ljudje bi se odvrnili od Cerkve, ki je izdala samo sebe. A ne bi se odvrnile le žrtve; zapustili bi jo tudi tisti, ki se je danes poslužujejo v svoje germanizatorske cilje.
Zato kličem vse vas, ki vodite Cerkev na Koroškem: popravite, kar je bilo razrušenega. Zavzemite se za zatirane. Pozovite Slovence, da vztrajajo pri svojem jeziku in da naj se ga ne sramujejo. Zahtevajte, da se njihovi otroci povrnejo k govorici dedov, če so jo pozabili. Znova uvedite slovensko bogoslužje in samo slovenski verouk povsod tam, kjer je bil tak verouk in kjer je bila taka raba, preden je čez južno Koroško v tem stoletju pljusnil val narodne mržnje. Dan za dnem delajte na tem in dan za dnem hodite s to poslanico od vasi do vasi, od ulice do ulice in od hiše do hiše in ne nehajte prej, preden krivica ne bo poravnana. Vaša beseda pa naj bo jasna in odločna.
Gospod škof, bodite kot sv. Pavel in ne bojte se udarcev, ki bi morda padi; po vas, če tako storite. Kajti veliko dejanje bo pri ljudeh dobre volje, pri Slovencih in Avstrijcih, hitro našlo posluh. Popravljena krivica bo ugasnila sovraštvo. Motijo se namreč pri Heimat-d;enstu, da bi bilo spora konec, če bi bili uničeni koroški Slovenci. Tu, preko Karavank, nas je še dva milijona, ki ne bomo pozabili. Tudi na Koroškem bodo ostali, vsemu navkljub. Naš živelj ie ranjen, ni pa na mrtvaški postelji. Že vstaja nov rod na Koroškem, ki bo znal obudit; starega slovenskega duha. Toda Čigava bo krivda in kakšna bo sodba, če se bo nasilje nadaljevalo in če bo lenega dne naš narod zopet pri-silien, da brani, svoj obstoj? Ne! Ne nove voine, ne večnega sovraštva! še ie čas, da se z ljubeznijo popravijo krivice in reši spor. Zato storite vse, da bo vsakdo lahko s ponosom in brez strahu govoril jezik svoiih dedov, šele takrat bo mrtev zlokobni nacionalizem, (Nad. na 2. str.)
P 0
PORINEM
SVETU
Na Silvestrovem teku v Sao Paulo je nepričakovano zmagal Frank Shorter, ki je osvojil kot prvi Severnoameriki-nec pokal tega tradicionalnega teka. Drugo mesto je zasedel Anglež Trevor Wright, tretji je bil Mehikanec Pedro Miranda. Letošnja favorita Dane Ko-
Em dobro vol jo
„Janez, kaj pa je sinoči rekla žena, ko si prišel pijan domov?“
„Nič... Sicer sem si pa že itak mislil dati izruvati tiste tri zobe.‘‘
„Gospodična, ko bi bil jaz deset let mlajši...“
„...bi bili lahko še zmeraj moj oče.“
Martin Krpan 1970
Vprašanje: Kako bi ravnal Martin Krpan in kako bi drugi ravnali z njim, ko bi ga danes poklicali v Beograd nad kakega Brdavsa?
Prvi: Brdavsov dandanes kar mrgoli, Krpana pa ni nobenega.
Drugi: Počemu neki naj bi Martin Krpan hodil v Beograd, ko se lahko izkaže kar doma v Ljubljani.
Tretji: Ne verjamem, da bi sploh prišlo do dvoboja, ker bi Krpan podlegel že v boju z Brdavsovimi birokrati. Ti bi zahtevali od-. Martina dovoljenje, da sme s svojo kobilico v mesto, sečno dovoljenje, dovoljenje za opravljanje kovaške obrti, dovoljenje za nošenje orožja in kdo ve, kaj še vse.
Četrti: Martin Krpan bi vsekakor pošteno opravil svoje delo, za plačilo pa ne bi dobil ne gnjati ne vina, ker „v Beogradu za to ni denarja“!
Peti: To bi pa bilo nekaj! Po zmagi bi Krpan lahko zahteval za plačilo poslanski mandat in tako bi imeli Slovenci vsaj enega kmeta v skupščini.
Cerkev smo ločili od države. Država odmira, Cerkev pa se približuje narodu.
Rožmanov zavod v Adrogné
rica (Jugoslavija) in Italijan Giuseppe Cindolo sta se slabše odrezala, kot je bilo pričakovati; prvi je zasedel sedmo mesto, drugi pa deseto. Tekmovanje prireja letno časopis A Gazeta Sportiva, tekmovalo pa je razen evropskih, ameriških in japonskih atletov še 250 Brazilcev, katerim pa ni uspelo zmagati v tem teku od leta 1947, ko je tek postal mednaroden.
Jeseničani so v prvem povratnem kolu za hokejsko prvenstvo premagali ljubljansko OUmpijo s 7:4 in odstranili edino hujšo oviro na poti k ponovni osvojitvi naslova.
V Ljubljani so sredi novembra slovesno praznovali 50-letnico ustanovitve Nogometne zveze Slovenije. Panoga pa je v Sloveniji starejša, saj je bil dijaški klub Hermes ustanovljen leta 1910, SFK Ilirija pa leta 1911. Ob tej prilik-' je tudi izšla lepo opremljena knjiga ->0 let ustanovitve prve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem.
Mira Cerarja, svetovnega prvaka na konju, so na letni skupščini združenja jugoslovanskih repre~entantov in olim-pi;cev izbrali kot najboljšega športnika Jugoslavije. Po anket; beograjske Politike pa .ie bila izvoljena za najboljšega jug. športnika Besanka Perovič iz Novega Sada, ki je na svetovnem prvenstvu v streljanju v ZDA zasedla prvo me~to v olimpijskem matchu z novim svetovnim rekordom 592 krogov. Perovičeva ie osvo'i!a še dve srebrni in dve bronasti' medalji. Drvga na lestvici je potom plavalka Mirjana šegrtova, na tretjem mestu pa je telovadec Cera:-.
OBVESTILA
NEDELJA, 10. januarja 1971: Pristavski dan.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Deveta otroška kolonija je odpotovala 27. -decembra zvečer proti počitniškemu domu preč, g. prof. dr. Rudolfa Hanželiča, kamor je tudi srečne dosnela. Kolonija šteje 41 deklic in 27 dečkov. Spremljajo jih ga. Olga Omahna, gdčne. Anica Šemrov, Cveta Malalan in Nina Pistotnik ter g. Franček Breznikar. Kolonija se vrne v torek, 12. ja nuarja, ob 8 zjutraj.
Sestanek učiteljstva šolskega odseka Zedinjene Slovenije za sestavo učnih
10
20	30	40	60	60	70
I
I
!
I
80
90
100
I
110	120	130	140	150
lili
•	Dovolite, da vas opozorimo na praktičen način, kako pomagati Rozmanovemu zavodu v Argentini pri njegovem tlakovanju cest — velja zlasti za tiste, ki spadajo v „težko rezervo“ njegovih dobrotnikov:
•	Izstavite mu ček (na ime: Francisco Gnidovec) in ga pošljite na na-
slov: Colegio Esloveno, Rivadavia 234. Adrogue F. G. R., prov. Buenos Aires, Argentina. Samo to!
•	Mnogi so si že tako pomagali in so zadovoljni — in mi tudi!
•	Vsem dobrotnikom iskreni: Bog plačaj!
knjig bo v torek, 12. januarja, ob 19.80 v Slov. hiši. Vabljeno vse učiteljstvo.
Podaljšujemo rok za dekliško kolonijo do 10. januarja. Praznih je še nekaj mest in prosimo, da se čimpreje prijavite. Izrabite priliko in se naužite planinskega sonca v kordobskih hribih!
Knjižnica ZS si je zopet nabavila več novih knjig. Med drugimi: H. Sien-kiewicz „Z ognjem in mečer“, „Potop“; „Bratje Karamazovi“; Sally Salminen: „Katrina“. Knjižnica je odprta vsak dan, razen ob sobotah, od 15—20.
Plošča „Sem deklica mlada vesela“
je še vedno na razpolago, ¡stane $ 309.
UNIV. PROF.
DR. JUAN BLAZNIK
(Specialist za ortopedijo ta travmatologijo
Ordinirm ▼ torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. Joai E. Uriburu 285, Cap. Fed.
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
ODVETNIK
Dr. FRANC KNAVS
TUCUMAN 1455, piso 9, oficina “E”, Capital
V januarju bo pisarna zaprta zaradj počitnic.
POČITNICE
V MIRAMARU
Sporočam, da sem s 1. januarjem odprla počitniško hišo v Mi-ramaru, ulica 28, št. 1792. Na razpolago je stanovanje in hrana.
Inormacije na tel. 621-0979.
Se priporoča
Rezka Telič
ZOBOZDRAVNIK
Dr. Leandro F. Peljhan
M. P. 10693
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 15 do 21
Mariano Acosta 432, Capital
Zahtevajte določitev ure na T.E. 67-9791
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
1. TOMBOLA v Carapaehayu
je zaradi slabega vremena
prestavljena za nedoločen čas
Društvo Slovenska Pristava
vabi na

4. PRISTAVSKI DAN
dne 10. januarja 1971 s sledečim programom:
dopoldne ob 11 sv. maša 13 kosilo
popoldne ob 16 pozdrav predsednika Pristave g. Perniška
nastop šolske mladine šole dr. Fr. Prešerna slavnostni govor
pesem zbora mladenk s Pristave (ga. Anka
Savelli-Gaser)
tercet sester Tominc fant in dekle — instrumentalni nastop zbor mladenk (ga Anka Savelli-Gaser) PROSTA ZABAVA
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642	Ruanos Aires
Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star« Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Correo Argentino j Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 996.221	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970:
za Argentino $ 3.500.—. Pri pošiljanja po pošti $ 3.600.—. — Z'DA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
Dr. Tone Žužek
A D y O K A T
Uraduje od 17.30 do 19.30 mre. Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, p. 5, of. 10 T. E. 47-4852
Pravkar je izšla že tretja knjiga:
Franc Ižanec: ODPRTI GROBOVI
Opisuje komunistične morije po vsej slovenski zemlji. Obsega 47 pričevanj očividcev, mnogo dokumentarnih fotografij in črtežev morišč. Ima 265 strani velikega formata in se dobi v Dušnopastirski pisarni v Buenos Airesu za ceno 1.500.— pesov.
SLOVENSKA HRANILNICA z. z o. z.
(Coop. de Crédito „S.L.O.G.A.“ Ltda.)
Bartolomé Mitre 97	Ramos Mejía
T.E. 658-6574
■	' t
KINTA SLOGA
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
Poletna sezona 1970/1971
Do 14. marca 1971 vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9 do 21.
Vstopnina:.ob sobotah, nedeljah in praznikih $ 3.— za osebo. Vstopnina: ob delavnikih $ 2.— za osebo,
Sezonska vstopnica: $ 30.— za osebo.
Otroci članov do izpolnjenega 14. leta imajo vstop le z družinsko člansko izkaznico, sicer pa brezplačno; od 15. do 18. leta pa za polovično ceno. Vstop na kinto je dovoljen samo članom Slovenske hranilnice in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignite v zadružni pisarni za $ 1.—.
Na kinti bo vedno na razpolago hrana in pijača po zmernih cenah.
Aleksander Solženicin	1
En dan Ivana Denisovima
Gotovo je eden največjih vsakoletnih literarnih dogajanj podelitev Nobelove nagrade. Za leto 1970 jo je prejel ruski pisatelj Aleksander Solženicin. To je povzročilo mnogo nezadovoljstva v svobodnem svetu, kajti v dejanju je tudi priznanje vs?m pisateljem, ki trpijo pod komunističnimi totalitarnimi režimi, sprožilo je zanimanje za tega pisatelja dotlej skoraj nepoznanega v svetu. Bila pa je tudi začetek ponovnega preganjanja samega Solženicina, katerega bodoča usoda v Sovjetski zvezi je nejasna, saj so ga že proglasili za „duhovnega emigranta“, češ da njegov duh že ne biva več v „socialistični stvarnosti Sovjetske zveze.”
Novela „En dan Ivana tienisoviča“ je opis taboriščnega življenja na severu Rusije ali Sibirije, življenje, ki ga je Solženicin deset let preizkušal. Pisatelj preprosto a literarno lepo in globoko opiše značaje jetnikov, njih skupno življenje in trpljenje. En dan, ki je enak neštetim dnem, ko je edina misel: obstoj; potem šele svoboda.
Solženicin je spisal še mnogo krajših novel, nato pa še znana romana „Prvi krog“ in „Rakov oddelek“.
Novela, ki jo bo zaradi literarne in dokumentarne vrednosti naš list prinašal v letošnjem letu, je najprej izšla v Moskovski reviji „Novyj mir“. Zbudila je pozornost in bila kmalu prevedena v vec jezikov. Po podelitvi Nobelove nagrade avtorju, pa je postala svetovno znana, kot vse ostalo delo Aleksandra Solženicina.
Udarec po tračnici, viseči na štahr' baraki, je kakor vsako jutro naznani! vstajanje. Skozi okna, pokrita z dv prsta debelim ledom, so pretrgani zvoki le slabotno prodirali. Mraz je bil in taboriščnemn pazniku se ni ljubilo dolgo zvoniti.
Zvenenje je utihnilo, za okni je bila gosta tema, kakor ponoči, ko je moral
■tohov na kiblo. V šipo so silile tri svetilke, dve s taboriščne ograje, ena pa iz dvorišča.
Nihče še ni prišel odklenit barake in ni bilo še hrupa, ki ga delajo baračni strežniki, ko na drogovih odnašajo sod-kiblo.
Šuhov ni nikdar zamujal vstajanja. Vselej je vstal ob signalu. Do razpo-
reditve na delo je bilo poldrugo uro časa, s katerim je razpolagal sam, ne pa država, in kdor se znajde v taboriščnem življenju, lahko v tem času kaj zasluži: iz stare podloge lahko sešije komu prevleko za rokavice; bogatemu sojetniku — tistemu, ki dobiva pakete! — lahko odnese posušene klobuče-vinaste škornje naravnost k ležišču, da ne bo bos skakal po tleh, se prerival in iskal iz skupnega kupa svoj par; ali pa, recimo, steče od enega skladišča k drugemu, da bi pomagal, pometel ali karkoli prenesel; morda se splača pohiteti v jedilnico, kjer bi zbral sklede z miz ter jih odnesel v umivalnico za nosodo, za kar dobiš kakšno jed, toda za ta posel se vedno natepe mnogo lakotnikov, celo preveč, pri čemer ne vzdržiš, da ne bi polizal sklede, če so v ntoi ostanki, šuhov si je krepko za-omrvnil nauk prvega brigadirja Kuzio-"”>a. '■tare^a taboriščnega volka, k; ip '-'ta 1943 ed°edel že dvanaist let in k' ’"e novemu naraščam. s fronte deje1 nekoč ob oonin na prostem:
— Tukal, fantje, vlada zakon gozda ■Vendar t”di to Hvtdie živilo. V taborišču propadalo tisti, ki ližejo sklede ki se zanašaio na ambulanto in hodijo k načetolku ovajat.
Glede ovaduhov je, recimo, pretiraval, kaiti t; so reševali lastno kožo, reševali na račun tuje krvi.
šuhov je vedno vstajal ob signalu danes pa tega ni storil. Že sinoči se
je počutil slabo, treslo ga je, zbadalo. Ponočj se ni ogrel. V dremavici ni vedel, ali je zares zbolel ali se mu je zboljšalo. ¡Samo da bi jutra ne bilo!
Toda jutro je prišlo neizogibno.
Kje naj bj se sploh ogrel? Okna pokriva debel led. Stene ob stropu, in sicer vzdolž velikanske barake, pre -prela bela pajčevina. To je ivje.
Šuhov ni vstal. Ležal je zgoraj na pogradu, odejo in suknjič si je potegnil čez glavo, medtem ko je obe stopali vtaknil v zavihan rokav vatiranega telovnika. Ni videl, pač pa je po glasovih razumel, kaj delajo v baraki in v kotu, kjer je stanovala njegova brigada. Prav zdaj nesejo po hodniku eno izmed ki-bel, ki držijo po osem veder; težko korakajo strežniki. Menijo, da je to lahko delo, zato jemljejo za postrež-nike invalide; pa poizkusi nesti, ne da b; razlil. Zdaj je zagrmela'na tla kopica klobučevinastih škornjev, ki so jih prinesli iz sušilnice za brigado številka 75. Zdaj pa se je usula kopica za našo brigado (danes je bila na vrsti za sušenje škornjev v specialni sušilnici». Brigadir in njegov pomočnik se, že obuvata, oba molčita, le pograd škriplje Pomočnik se bo zdajle napotil po kruh za brigado, brigadir pa v štabno barako, kjer je PPO — plansko proizvodni oddelek.
In tu se je šuhov spomnil. Danes brigadir ne pojde k razporeditelju v PPO tako preprosto kakor hodi vsak dan. Danes bodo odločali o usodi nji-
hove brigade številka 104. Hočejo jo pregnati od zidanja delavnic na gradnjo „socialističnega mesteca“. To mestece je zdaj golo polje s snežnimi zameti, in preden bi sploh pričeli gradnjo, bi morali izkopati jame, postaviti vanje stebre in po njih napeljati bodečo žico, da ne bi zbežali. Šele potem bi začeli graditi.
Prav gotovo poteče cel mesec, preden se bo našlo tam kakšno zavetišče pred mrazom. Tudi ognja ne boš kuri', ker ga nimaš s čim. Torej — delaj, da se boš spotil. To b; bila edina rešitev.
Brigadirja skrbi, zato pojde stvar ¿irejat. Da bi se mu le posrečilo odriniti tja drugo, neiznajdljivo brigado namesto svoje! Seveda, če pojde praz nih rok, ne bo nič. Potrebno bo pol kile slanine za višjega razporeditelja. Morda kar celo kile.
Al; nai poizkusi v ambulanti ¡zmamiti današnji dan, to je doseči oprostitev od dela? Vse telo se mu je razbolelo. Poizkusil bo, saj nima kaj izgubiti.
Kdo dežura danes ? Kateri paznik ?
Aha, spomnil se je: danes dežura Ivan Poldrugi, suh in visok seržanc črnih oči. Ko ga prvič zagledaš, te prevzame strah pred njim, ko ga pa spoznaš, vidiš, da je med vsemi pazniki najbolj dovzeten: ne zapira v samico, ne toži načelniku. Zatorej lahko še malo počivam, saj je v jedilnici šele deveta brigada na vrsti.
âcc Sæ
RIBNICA NA POHORJU. — V petek, 18. decembra, je umrl v Ribnici na Pohorju Stane Sever, eden največjih slovenskih igralcev v zadnjih desetletjih. Ker ni odobraval sedanjega načina vodstva Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, zato ni nastopal. Ni se pa odpovedal odrskemu nastopanju. V nekem intervjuju je dejal: „Vem, da najboljši ljudje še vedno rastejo na vasi, ne pa na betonu.“ Sledeč temu spoznanju je nastopal na podeželju. Njegova zadnja predstava, na kateri j4 nastopal kot edini igralec je bila Dostojevskega Krotko dekle v Kulturnem domu v Ribnici. Dvorana je bila polno-zasedena in ima prostora za 150 ljudi. Po predstavi, ki je trajala eno uro, je Severju postalo slabo. Dobil je hud napad angine pectoris in je umrl. Naslednji dan, 19. decembra, so ga prepeljali v Ljubljano.
LJUBLJANA — V založbi Mladinske knjige so izšli trije kompleti gramofonskih plošč namenjeni učencem osnovnih šol. Vse plošče so malega formata 17 cm. Prvi komplet osmih plošč j« namenjen nižjim razredom osemletke. Drugi komplet: Proza in poezija za osnovno šolo, to je 17 plošč, je namenjen 6., 7. in 8. razredu osnovne šole. Na vseh 25. ploščah je zastopanih
različnih slovenskih avtorjev s 37 proznimi in 130 liričnimi teksti. Tekste pripoveduje 32 gledaliških umetnikov. — Tretji komplet 4 plošč pa je namenjen otrokom, ki se šolajo na slovenskih šolah v Italiji. Tu je zastopanih 19 različnih avtorjev, predvsem primorskih s 33 teksti, od tega 13 proznimi in 20 liričnimi. Tekste pripoveduje 12 igra! -cev Slovenskega gledališča v Trstu.
LJUBLJANA — Mariborska Drama je uprizorila v Ljubljani 150 let staro igro koroškega ljudskega pisca Andreja čušterja-Drabosnjaka „Igra o izgubljenem sinu.“ Delo je režiral Slavko Jan, dramaturška priredba besedi->o pa je delo Bruna Hartmana.
CELJE — Slovensko ljudsko gledališče iz Celja je v začetku decembra gostovalo na Koroškem. Uprizorilo je Župančičevo Veroniko Deseniško v žele zni Kaplji, v Šmihelu pri Pliberku, v Dobrovljah in v Šentjakobu v Rožu.
MARIBOR — Pododbor Društva likovnih umetnikov Slovenije je v prostorih umetnostne galerije pripravil razstavo ob 50-letnici likovne dejavr nosti. Razstavljenih je 120 likovnih stvaritev starejših in mlajših umetnikov, ki so delovali v Mariboru.
RAVNE NA KOROŠKEM — V občini Ravne so izvedli referendum glede samoprispevka za šolstvo in otroško varstvo. Volilnih upravičencev je bilo 15.956; za samoprispevek je glasovalo 6354, proti 4729, neveljavnih je bilo 496 glasovnic, volilo pa ni 4.377 občanov ali 27,4%. Ker se neoddani glasovi štejejo kot da so glasovi proti rerferendu-mu, je za samoprispevek glasovalo le
39,5%, kar pomeni, da so se občani odločili proti samoprispevku. Sedaj pa občinski možje in vodilni komunisti razmišljujejo, kje je vzrok, da občani niso pripravljeni plačevati samoprispevkov.
LJUBLJANA — Nad 40% slovenskih žena je zaposlenih, ker moževa plača ne zadošča za vzdrževanje družine. Prav zato pa tudi pravijo, da so stare mame sedaj najboljša — dota, ker brezplačno in nadvse skrbno pazijo na vnuke.
MARIBOR — V Mariboru že nekaj let grade novo bolnišnico. Prazaprav sedaj že nekaj let gradnja stoji, ker ni denarja. Na zadnji seji mariborskega občinskega sveta pa je bilo sklenjeno, da je treba čim prej nadaljevati in dokončati bolnišnico, ker stara bolnišnica ne odgovarja sodobnim zahtevam, pa še premajhna je. Toda za to je potrebnih 66 in pol milijona dinarjev. Mnenja so bili, naj bi za gradnjo prispevale tudj občine Ormož, Št. Lenart, Ptuj in Slovenska Bistrica; pomoč je obljubila tudi republika.
Umrli eo od 28. nov. do 1. dec. 1970:
LJUBLJANA: Milan Brodnik, šofer, Amalija Gorenag r. Skala (86), Nežka Petrovec roj. Potrato, uč. v p., Ivan Javornik, Franc Noč, mesar, Ivo Bezjak, ravn. v p., Uršula Perhaj, Elizabeta Cerar roj. Kovjančič, Franc Jernejčič, up., Ivan Kambič, up., Alojz Tepina, up., Fani Pečko roj. Justin, Ivan Petrač, čevljar v p., Marija Perko roj. Ivančič (83), Jože Merlak, gen. major v p., Franc Repič, sodarski moj -ster v p., Emilija Pečar, dr. Avgust Pavletič, Matilda Janežič roj. Vojevec
(73)	, Janez Poljanšek, Alojz Babnik, žel. up. (88), Ivanka Goričar roj. Praprotnik (85), Ivanka šlosar roj. Košir
(74)	, Zdravko Kroflič, žel. ur. v p.
MARIBOR: Frančiška Štelcer (74), Marija Kmetič (62), Marija Muhič (87), Marija Kranjc (70), Anton Mra-sko (67), Ana Hostnik (82), Katarina Grašič (86), Angela Sel (74), Peter Varič (79), Ivan Filipič (89), Ana Gradišnik (82), Alojz Kos (67), Marija Majerič (90), Ivanka Kranjc (80)
RAZNI KRAJI: Franc Grum, žel. up., Dravlje, Ivan Škofič, por., Vrhpolje, inž. agr. Evgen Mayer, Nova Gorica, Anton Kos, up., Dravlje, Franc Cerar, up., Moravče, Marija Modic roj. Pokelj-šek, 'Podpeč, mr. ph. Bogdan Kramar, Celje, Jože Levičnik, Polje, Jože Rav -nihar, cerkovnik Selce nad Škofjo Loke, France Marolt (86), Podbočje, Alojz Petrič, Sneberje, Lovro šubelj, žel. up., Stožice, Miloš Kramar (76), Kamnik, Kati Čop roj. Vovk, Jesenice, Martin Jamnik (90), Zagorje ob Savi, Franc Dimnik, kroj. m., Sneberje, Ante Trstenjak,. ak. slikar, Majstrov borec, Ljutomer, Marija Merčun roj. Gregorič (85), Črnuče, Franc Kočar (93), Celje, Alojzij Dolžan, Kokrice, Alojzi Oset (70), Celje, Antonija Jernejčič roj. Mrak, Begunje pri Cerknici, Marija Modrijan, Dol pri Ljubljani, Feliks Žigon (68), Dravlje, Maks Blažič, up., Primskovo, Anton Košiček, pos., Novo mesto, Marija Pužem (72), Naklo, Karel Ružič, up., Metlika, Ivan Erbežnik, up. papirnice, Vevče, inž. Gabriel Kuštrin (ponesrečil v planinah) Celje, Franc Bon-celj, mesar, Tržič, Jože Rep. pošt. upr. v p. (73), kor. borec, Leskovec, Vinko Švab, čevljar v p. (65), Tržič, Matilda Boljka roj. Visočnik, Mozirje, Mihael Majdič, pos., Benčevo.
Jubilejna misijonska veletombola
Vsak narod slavi tiste, ki mu utirajo pot. Kako Argentina slavi tiste, ki •o kovali narodovo zgodovino in postavljali temelje državi!
S kakšno pravico bi mogli biti katoličani boječi in ne bi slavili tistih pionrjev, ki so utirali pot božjemu kraljestvu. To zaslužijo ne le velikani, kot je bil Baraga. Ob njem in za njim je cehi vrsta velikih mož, ki so ali v Ameriki ali Aziji utirali pot in zasajali prvv klice cerkvenega življenja.
Narod pa nima junakov samo v preteklosti. O teh lažje govorimo, ker a.i pokojni in uokvirjeni v zgodovino. Tudi danes imamo misijonske pionirje po vsem svetu. Ne gre za zveličanje. Hvaležno bi vsak od njih odklonil, če bi prihajali predenj „s kadilnico v roki“. A to ne pomeni, da ne znamo ceniti njihovega dela. Zbiramo podatke o učenjakih Slovencih, o umetnikih Sloven cih. Ali ni z isto pravico naša dolžno^-, da zbiramo podatke o misijonarjih Slovencih, zlasti tistih, ki so resnični pionirji in velikani tudi danes.
Narod ni vreden velikih ljudi, če z njimi ne živi in jih ne ceni. Mi nismo vredni Barage, če se zanj ne zanimamo Nismo vredni sodobnih misijonarjev, če bi nje in njihovo delo bagatelizirali ir-se jih spominjali le tedaj, če nam slu čajno pade v roko kako njihovo poročilo.
Gornjih dejstev so se zavedali v;;i naši rojaki, ki so preteklo nedeljo, 3. januarja, prihiteli v ogromnem števila na prostor Atenea Don Bosro v Ramo-Mejia, da se udeležijo že 20. jubilejne Ve'etombote, ki jo v prid vsem slovenskim misijonarjem Organizira Slovenska misijonska zveza v Argentini. Je to ena najbolj tradicionalnih naših prireditev,
katere se vedno udeleži rekordno število rojakov in tudi domačinov.
Ob vstopu na tombolski prostor sta goste pozdravljala superior Baragovega misijonišča g. Ladislav Lenček CM in urednik Katoliških misijonov g. Franc Sodja CM. Dekleta pa so prišlekom pripenjala spominske znake in pobirala prostovoljne prispevke.
Vse mize so bile zasedene in veliko število prisotnih je stalo v bližini razstavljenih dobitkov, ko so se začele izklicevati številke. Malo pred tem je vse navzoče skupno pozdravil g. Lenček. Prebral je tud; pismo napisano ob priliki povratka g. misijonarja g. Mrharja, ki so ga poleg tega podpisali še gg. Buh, Opeka in drugi naši rojaki na Madagaskarju. G. Lenček se je zahvalil tudi za prostor voditvu Atenea (letos ni bilo g. Janka Mernika, ki je na zdravljenju v Evropi). Na tomboli so pozdravili tudi g. Stanka Žaklja, vizi-tatorja slovenskih lazaristov, ki je bi! tudi. tu navzoč.
Igranje tombole same je bilo napeto kot vedno. Prelepi dobitki so zlas:i vabili, da so rojaki nakupili mnogo tablic in nestrpno sledili igri. številke sta izklicavala g. Lenček in Lojze Re-zelj; kroglice pa je podajala Rezije/a Irenka.
Prvi dobitek, krasen living, ki ga je oskrbel Luki Milharčič, je zadel Slavko Erjavec iz San Justa in v zahvalo poklonil v misijonsko sklad 20.000 pesov. Drugi dobitek, turboventilator, je pa zadel dr. Tine Debeljak. —- Sledila je razdelitev še drugih bogatih dobitkov, nakar so se rojaki, zadovoljni zaradi dobitkov in Zaradi opravljene lepe dolžnosti do naših misijonarjev, razšli na svoje domove.
ILOViNCI V
Osebne novice
Družinska sreča: 15. decembra se je rodila Marija Veronika Osterc, hčerka Pavleta in ge. Marije iz Palerma. Pri' krstu je bila za botro mati družinskega očeta, ga. Marija Osterc, za botra pa je bil piastelj Mirko Kunčič. Srečni družini, ki je tako povila že desetega otroka, naše čestitke!
V družini g. Andreja Selana In ge. Marije roj. Mehle, se je rodila hčeras, ki bo pri krstu prejela ime Marijana. Srečnim staršem čestitamo.
Poroka v Cordobi: V cerkvi sv. Družine v Cordobi sta se na sveti večer,
24.	decembra, poročila Juan Carlos Gai-tan in gdč. Marinka Lovrin. Ženinu je bila za pričo njegova mati, ga. Zulema Regoni de Gaitan, nevesti pa njen oče Ivan Lovrin. Poročni obred je opravil g. Ivan Caserman DJ. Novoporočence-ma iskrene čestitke.
BUENOS AIRES Božična polnočna maša
Gotovo je eden najlepših doživetij božičnih praznikov prav polnočnica. Tako draga nam je bila v domovini, polna skrivnosti. Sedaj pa nam je v tujini tista večna vez( ki nas po novorojenem Detetu poveže z vsemi dragimi širom po svetu. Je pa tudi zatočišče duha v tej dobi materializma, ko premnogim prazniki pomenijo le pojedine in veseljačenje.
Slovenska polnočnica v Buenos Airesu, kj se vsako leto daruje v Slovenski hiši, vedno privabi zelo veliko število rojakov. Letos je imela tudi posebno privlačnost: Gallusov božični koncert pred mašo.
Že vstop v dvorano je obiskovalca navdal s posebnim duhom pričakovanja in veselja. Na lepo razsvetljenem odru, ki ob teh prilikah služi za oltar, so na prisotne gledale betlehemske jaslice, velika prelepa slika, delo našega priznanega umetnika Ivana Bukovca. Ker ni oltarne slike, se g. Bukovec vsako leto velikodušno odzove in vselej ustvari posebno podobo za to priliko. Letošnja je bila_ še zaista lepa. V prijetnih barvah z njegovo svojevrstno stilizacijo podob, je _ odsevala tiho in ljubečo skrivnost tistega prvega božičnega večera. Naj omenimo ob tej priliki, da je bil tudi božični lesorez v naši zadnji številki Bukovčevo delo, gotovo eno najlepših božičnih del, saj smo od raznih strani prejeli zelo pohvalne komentarje.
Koncert pevskega zbora Gallus, so vsa navzoči sledili kar najbolj pozorno. (Motilo je zelo govorjenje pred dvorano, ki upamo,, se prihodnjič ne bo ponovilo!) Spored je , bil smiselno i-bran. Druga za drugo so se vrstile naše lepe božične pesmi, že stare, ki so navdajale naš narod preko rodov, pa tudi nove: ob tej priliki je med nami doživela krstno izvedbo Premrlova kanta-ta „Sveta noč“. Gallusu se za krasen božični dar najlepše zahvaljujemo. Zbor je pel tudi med mašo.
Sledila je polnočna maša. Delegit slovenskih dušnih pastirjev, msgr. Anton Orehar jo je daroval in v nagovoru spominjal vse rojake na sveto božično skrivnost ter jim želel obilo milosti. — K obhajilu je pristopilo ogromno število rojakov.
Po končani polnočnici so se rojaki še dolgo pomudili pred dvorano in na dvorišču, ter drug drugemu izrekali najboljša voščila ob teh lepih praznikih.
274 mož in žena na duhovnih vajah
V adventu so se možje in žene Vei. Buenos Airesa spet zbrali na duhovnih vajah v zavodu Sv. Vincencija, ul. Gabriela Mistral v Buenos Airesu. Udeležba je bila prav lepa. žena je bilo 162 Mož pa 112. Prve so imele duhovne vaje 12. in 13. decembra, možje pa v soboto, 19., in nedeljo, 20. decembra.
Obojne duhovne vaje je v veliko zadovoljstvo vodil g. Franc Sodja CM.
A R <
CASTLAR Božič na Pristavi
C N T I N I
Zveza slovenskih mater in žena
V nedeljo, 20. decembra, je Zveza slovenskih mater in žena priredila božični sestanek v Slomškovemu domu.
Ob vstopu v dvorano se nam je iz jaslic prijazno nasmehnilo božje Dete. Posedle smo okrog skrbno okrašenih ' miz in bile deležne toplih božičnih pozdravov ge. P. Dobovškove, kakor tuui g. župnika škerbca in duhovnega vodje zveze g. Rodeta. Slednji nam je želel, da bi mogle omogočiti evojim otrokom prehod iz otroške vere v zrelo versko prepričanje, katerega noben vihar r.e bi mogel uničiti.
Gospa Berlotova nam je s svojo božično mislijo prikazala resnični smisel Božiča. Naj bi res verovale z živo vero. da je ta praznik neskončno ponižne ljubezni. Mati je prva poklicana, da to ljubezen goji in izžareva najprej v drn ■ šini in po .družini navzven. Tako Or božično voščilo zares iskren in topel stisk roke, ki bo našel vez od srca do srca.
Zbor pod vodstvom prof. Osane nas je s svojim koncertom — saj je zapel kar devet pesmi — popeljal na betlehemske poljane ali pa morda še bolj c domovino, kjer je v naših cerkvah vse dišalo po kadilu, vse .molilo in pelo slavo Novorojencu.
G. msgr. Orehar nam je ob zaključku še' želel, da bi se ob jaslicah^ naučile spoštovanja materinstva in spoštovanja svojih otrok
Sledil je razgovor ob prigrizku, nato pa smo se vračale k svojim dragim polne božičnega razpoloženja.
Sveti dan je s svojim praznovanjem bogato dopolnil božično doživljanje pristavski družin. Praznični večeri:, maši, ki jo je daroval dušni pastir g. Matija Lamovšek, je sledil koncert bo žičnih pesmi. Izvajal ga je Miadinsli, zbor s Pristave pod vodstvom ge. Marije Fink-Geržiničeve. Posebnost so bile zlasti soio točke, ki so jih ob spremljavi zbora odpeli Angela Tominc, Mar ko Fink in Peter Hatner ter duet Jožice Kopač in Janeza Jerebiča.
Pred nastopom je zbor in go. pevo vodkinjo pozdravil, se jim zahvalil ir. čestital predsednik g. Franc Femišek Poudaril je še posebej uspeh, ki ga jo dosegel zbor z zasedbo tretjega mesce med sedemnajstimi pevskimi zbori na L festivalu božičnih pesmi v novem Športnem mestu kluba Boca Juniors.
Isti zbor je tudi nastopil z božičnim repertoarjem 31. decembra na Radiu Nacional v zadnji letni oddaji „Cau-tan nuestras eseuelas“, ki jo vodi Mario Mercante.
SDO Moron
čeprav je 29. decembra vreme vabilo bolj k morju ali v bazen, se je na Pristavi vršil občni zbor dekliške organizacije z zadovoljivo udeležbo.
Bivša predsednica Rožica Esih je nakazala opravljeno delo v pretekli dobi in se zahvalila sodelavkam za pomoč. Pri volitvah so pripadla upravniška mesta sledečim članicam:
Predsednica Kopač Marija, podpredsednica Gaser Metka, tajnica Batagelj Maruške, blagajničarka Kočar Ivanka, športna ref. Geržinič Marika, kult. ref. Pavšer Lučka, ref. za naraščaj Gorišek Mimi, gospodarica Kopač Jožica, dele-gatinja Golob Kristina.
Izvoljena predsednica je zaključila občni zbor s prošnjo, naj bi bile vedno bolj povezane med seboj, da bi se nam tako olajšalo delo za dosega organizacijskih ciljev.
Isto popoldne je skupina deklet SDO obiskala v Colonia de Ancianos žive je Slovence tej jim v topli besedi in pesmi ponesla domačega božičnega razpolo-ženja.	MSB
SANi MARTIN
Občni zbor Slovenskega doma v San Martinu je bil v nedeljo, 13. decembra dopoldne v domovj dvorani. Vodil ga ic predsednik Franc Zorko. Po izvolitvi dveh skrutinatorjev (Adolf Jesih in Karel Uršič) ter dveh overovateljev zapisnika občnega zbora (Gabrijel Potočnik in inž. Matičič) so podali odborniki svoja poročila. Predsednik Zorko je v svojem daljšem poročilu podal splošen pregled delovanja in življenja v domu v zadnji poslovni dobi. Orisal je nove iz popolnitve v domu, ki se bodo v prihodnjih mesecih še nadaljevale. Omenil je sodelovanje z Zedinjeno Slovenijo in ostalimi domovi v Medorganizacijskeni svetu in v direktoriju radijske ure. Omenil je, da je bilo preteklo leto bogato na prireditvah, od katerih so bile nekatere (obletnica, tombola) naravnost rekordno obiskane. Omenil je tudi, da se je Dom pridružil letošnjim spominskim proslavam 25 letnice vetrinjske tragedije in pripravil spominsko akademijo, na kateri je kot glavni govornik nastopil pisatelj Karel Mauser. Pohvalil je delovanje šole in vseh organizacij v domu, zlasti Lige Žena Mati, pevskega zbora in SDO. Sledila so poročila tajnika R. Smersuja, ki je povedal, da ima dom 324 članov oz. članic. Blagajničarka gdč. Saša Hartman je podala sliko domovih financ. Dom je v zadnji poslovni dobi poravnal vse svoje dolgove. Pobiranje članskega prispevka je imelo lep uspeh. Z ozirom na ta ugodni finančni položaj bo Dom v prihodnjem letu izpopolnil svoje naprave. Kulturni referent g. Stanko Oberžan je poročal o lepo uspelih številnih prireditvah v domu, gospodar Jože Skale pa je poudaril potrebo po nabavi stolov in miz. Sledilo je poročilo nadzorstva, ki ga je podal Franc Fajfar, ki je pohvalil delo odbora in predlagal razrešnico. Ker je po pravilih letos potekel mandat polo -vici odbornikov, so se volitve vršile samo za izpadlo polovico odbornikov, vsi drugi so ostali na svojih mestih. Na novo so bili izvoljeni: drugi podpredsednik Anton Stražiščar, tajnikov namestnik Janez Šušteršič, blagajnikov nam. Janko Filipič, gospod. Jože Skalo in Rafael Telič, odbornik Marijan Jese novec, 2 nam. odbornikov: Ivan Jerman in Rudolf Ribnikar ter nadzorni odbo Franc Fajfar, Ivan Dimnik, Franc Lobnik in Stanislav Zupančič.
Soglasno je bil določen mesečni članski prispevek v znesku 100 starih pesov. S pozivom na delo za slovensko skupnost v San Martinu je predsednik Zorko sklenil lepo uspeli občni zbor.
Božične prireditve. V času pred Božičem so bile v Slov. domu tri božične prireditve. Liga Žena Mati je povabila svoje članice na božični sestanek, ki ,lc potekel v lepem božičnem razpoloženju — Dekleta in fantje, združeni v SDO in SFZ, so se v nedeljo, 20. decembra, sestali na božični sestanek, ki ga je vodila Ana Maria Remic in na katerem sta nekaj božičnih misli podala č. g. Jure Rode in piedsednik Slov. doma g. Franc Zorke..— Zvečer i-tpga dne pa je bila v domu družinska božična prireditev ob lepi udeležbi članov in prijateljev doma 'n njihovih družin. Ljubek je bil nastop treh deklic (Rupnikovih 'n Oheržanove), tki so ob spremljavi kitare (Slavko Rupnik.) zapele tri pesmi: moderno „Klic naš se dviga“, Ti domača hiša in božično „Povedat so prišli“. Nato ' sta ob spremljav-i na dveh kitaran zaigrala in zapela :Marolt in Petkovšek tudi troje pesmi: Mojster Grega, Zim-
Pred dvajsetimi leti v “Svobodni Sloveniji”
4.	januarja 1951	— Št. 1
SVOBODNI SLOVENSKI TISK
„Kakšen naj bo svoboden slovenski tisk? Neodvisen? Zgolj suhoparen registrator tega, kar se v svetu dogaja, prepuščajoč bralcu, da si sam ustvarja pravilno sodbo? Tisk, ki ugaja našim nižjim nagonom ali ki nasičuje le našo radovednost? Škoda vsake pole papirja in vsakega vinarja za tak tisk.
Naš tisk mora služiti naši skupni ideji. To idejo vsi predobro poznamo: je fanatična borba za svobodo našega naroda in trud, da se vsakdo izmed nas vzgoji za polnovrednega borca v tej veliki borbi... Ni je večje slovenske skrbi, kakor ta, kako bi pomagali zrušiti strašno ječo, v kateri hira in umira naš narod, strahovan po rdečih rabljih. Toda.., obsojanja vredna napaka bi bila, če bi kdo tisk pod oznako dela za osvobojen j e naroda zlorabljal v svoje o-sebne ali sektaške namen#...
Glavno vprašanje, ki si ga mora zastaviti kritik, predno izgovori ali zapiše svoje mnenje pa bodi: čemu kritiziram? Ali zal», da dam duška svojemu nerazpoleženju napram kaki osebi, skupini, gibanju, ali pa zato, da s svojo mislijo pomagam, da bi tisk bolj koristil naši skupni sveti stvari?...
Ne le tisk, tudi sleherni svobodni Slovenec se mora zavedati nalog do svojega tiska: naročiti ga, zagovarjati ga, pazljivo ga prebirati, kritizirati ga pošteno in na pravem mestu, — to so stvari, ki čakajo slehernika izmed nas in kjer lahko prav vsakdo prispeva, da bo slovenska svobodna beseda čim prej prinesla svobodo tudi narodu onstran morja.“
SI6VEIICI PO S VITO
SAO PAULO — BRAZIL
Slovesna blagoslovitev cerkve, ki jo je sezidal Slovenec g. Alojzij Ilc
V nedeljo, 6. decembra, lanskega leta, je bila slovesna blagoslovitev cerkve presv. Zakramenta v Sao Paulo. Ta cerkev je zrasla, kot so prav napisali tamkajšnji časopisi, po zaslugi in delu g, župnika Alojzija Ilca. Okrog trideset let so se faranj pripravljali na zidavo, pa ni kaj prida ratalo, dokler ni prišel g. Ilc in v nekaj letih vse končal.
Posvetitev bi moral izvršiti apostolski nuncij v Brazilu nadškof msgr. Humberto Mozzoni, pa je bil zaradi ugrabitve švicarskega konzula zadržan v Río de Janeiro. Namesto njega je posvetilne obrede cerkve opravil nadškof Pavel Areas. Pri slovesnostih je bilo navzočih 11 slovenskih narodnih noš. Po obredih je bila v dvorani akademija, kjer je tudi najmlajša Slovenka podarila nadškofu šopek rož.
Sv. Miklavž v Sao Paulo
12.	decembra pa je obiskal slovensko skupnost v Sao Paulo sv. Miklavž. Razdelil je med otroke pa tudi odrasle, mnogo darov, pa tudi opominov, saj j'e kakemu porednežu tudi ušesa navil.
Po njegovem odhodu so se vsi okrepčali pri dobro obloženih mizah in zadonela je tudi prelepa slovenska pesem.
VENEZUELA Miklavžev večer
Tudi Slovenci v Caracasu so doživeli Miklavžev prihod. Obiskal jih je v soboto, 5. decembra, v cerkveni dvorani sv. Kajetana v Horizonte. Pred njegovim prihodom so nastopili angeli s petjem in rajanjem. Nato je svetnik bogato obdaril mlade in starejše. Sledila je še skupna večerja. K lepemu uspehu je znantno pripomogel Alojzij Jera« z velikodušnim prispevkom.
Osebne vesti
Med Slovenci v Venezueli sta zrasli dve novi družini. Zakonsko zveza so sklenili Master Anton z gdč. Veroniko Gavranovič ter gdč. Stanislava Boštjančič z Mario Silla.
Tudi smrt je posegla med rojake ter je to pot odpeljala Štefana Kobana. Pokojni je živel v Barquisimento; bil je zaveden Slovenec in vedno dovzeten .. za skupnost in njene probleme. Naj počiva v miru!	i	.... t
slej kragulje!:; in Gruberjevo Sveto ncčT^ Program jo sklenil domači pevski zi»:,r z božičnimi pesmimi: Pastirci, kam hi-s tPe; Noč božična; Le spi, le spi in Božji nam je rojen sin. Krepko ploska-,, nje je nagradilo vse pevce in igralce.
ČASNIKARSKI IN KNJIŽNI JEZIK
Na enem izmed zadnjih lanskih kulturnih večerov, ki jih v Buenos Airesu organizira Slovenska kulturna akcija, je g. Joža Vombergar predaval o slovenskem slovničnem in časnikarskem jeziku.
Danes objavljamo primer razlike med obema: kako se piše, in kako bi se slovnično moralo pisati.. V prijetnem slogu, polnem humorja, nam Vombergar predstavlja poročilo občnega zbora lovskega društva. Takole se glasi:
X časnikarskem izrazoslovju
POROČILO IZVANREDNEGA OBČNEGA ZBORA LOVSKEGA DRUŠTVA .¿POD TO GORO ZELENO“
(Po tajniškem zapisniku)
Dne... ob osmi uri zvečer se je vršil izvanredni občni zbor lovskega društva „Pod to goro zeleno“, čigar po ■ tek je bil sledeči:
Točno ob osmi uri zvečer otvori gospod predsednik dr. Ivo Veper izvanredni občni zbor in ugotovi, da se glasom pravil, ki zahtevajo za tak slučaj dvetretjinsko večino 'navzočega članstva, radi nedostajajočega števila istega občni zbor ne more vršiti, zaključi občni zbor in objavi, da se taisti vrši pol ure kasneje na taistem kraju ob sleherni udeležbi članov, kot predvidevajo društvena pravila.
Po preteku polurnega odmora gospod predsednik dr Ivo Veper ponovno otvori izvanredni občni zbor, pozdravi navzoče člane, ki se jih je med tem že več nabralo in najav; dnevni red, k: se sestoji iz samo ene točke: kako rešiti problem društvene discipline.
Gospod predsednik sam kot prvi povzdigne glas in drži sledeči, globoko zasnovani govor: Dragi prijatelji! Kakor ste že sami sprevideli z odborovih pozivov na ta izvanredni občni zbor, za katerega je bilo najavljeno, da se vrši nocoj, za slučaj dežja pa teden pozneje ob taisti uri in na taistem kraju, se gre zato, da so reši akutni problem članske discipline, za katero vsi vemo, da sc nahaja v zelo kritičnem stanju. Gre se zato, da naše društvo obdržimo pri življenju ali da nam klavemo premine. Pod kritičnim stanjem društvene discipline razumemo bridko dejstvo, da je društveno članska zavednost globoko padla, padla takorekoč na nulo. Že dejstvo samo, da je celo na ta občni zbor prišlo tako pičlo število članstva, nam to dokazuje. Res so gotovi člani opravičeno izostali: Šepec, na priliko, si je, okoli hiše skakaje zlomil nogo, trije drugi so zboleli na gripi, eden na revmatizmu. Ostali pa bi lahko prišli, saj so dočasno sprejeli poziv. To me res čudno dojmi. Upam, da zakasnelim ali sploh no prišlim ne bom po krivici predbacival brezbrižja za društvene smotre.
Članska disciplina je jamstvo za prosreh vsakega društva, če jo ni, je enak propadanja društva. Ako bomo še kolebali med da in ne podvzetjem potrebnih mer, se bali povedati nediscipliniranim članom, kar jim gre, ne bo nobenega izgleda za kako lepšo bodočnost društvenega življenja. Kar bi radi na vsak način dosegli je to, da ohranimo društvo živo in delavno, da ga spet poživimo. Da bo spet kakor nekoč, še do nedavnega, ko je uživalo sloves daleč naokrog. Ko so še nekaj veljali pri nas principi poštenja in legalnosti. Danes dobivamo od strani oblasti vedno več opominov kar se tiče divjega lova... Ponašali smo se tudi z lepimi kulturnimi podvigi, celo na dramatičnem polju, za priliko, ko smo postavili na deske prelepo Jozlečevo tragedijo: „Veselja polni lov na divjega mrjasca.“ Sodelovali smo tudi pri Društvu za varstvo zvali, pomagali gasilcem, ne le na veselicah, tudi pri ognju. A danes? Naši člani se ne brigajo niti za svoje društvo več.
Idealizem je izginil iz naše srede,.. A ne izgubljajmo nade. Vse je še možno popraviti. A kako? Da pogrun-tamo pravo rešitev, s skupnim naporom, je odbor, v očigled žalostnemu stanju discipline, smatral za nujno pod-vzeti vse tozadevne mere, kar je zdai vzajemna naloga občnega zbora in odbora, da se temu zlu pride v okom in da se ponovno poživi vsestransko društveno življenje. Ipak je med nami še dokaj članov, ki jim je mnogo ležeče na tem, da se sedanle bolestno vzdušje popravi, To pa je možno le, če se spet dvigne društveno moralo. Zdaj je treba polagati važnost baš na to točko. Radi tega naj vsak «sledni člo-vse stori od svoje strani, kor zarow čim to dosežemo, bomo snet v ptonu ponašati se. da je naše WsVo dr” št”* kin? vseh društev v smislu članske d!-■cipline. Zato premislimo, se razgovo-
Foslovenjeno
POROČILO O IZREDNEM (ALI POSEBNEM) OBČNEM ZBORU LOVSKEGA DRUŠTVA „POD TO GORO
ZELENO“
(Po tajniškem zapisniku)
Dne ob osmih zvečer je bil izredni (pocebni) občni zbor Lovskega društva „Pod to goro zeleno“. Potekal je v temle redu:
Ob osmih zvečer naznani predsednik dr. Ivo Veper začetek izrednega občnega zbora in ugotovi, da ga po pravilih društva, ki za tak primer določajo, da mora biti navzočih dve tretjini članov, ne more nadaljevati. Zalo ga sklene in napove, da se bo občni rbor začel pol ure pozneje na istem kraju ob vsaki udeležbi članov, kot določajo društvena pravila.
Po preteku pol ure predsednik vnovič naznani začetek izrednega občnega zbora, pozdravi navzoče člane, ka' erih se je medtem že več nabralo in nap'o-vc dnevni red, ki vsebuje le eno vpra-š-njo: kako poživiti društveno disciplino.
Najprej spregovori predsednik in v tehtno utemeljenem govoru pove tole: Drag: prijatelji! Kakor ste že sami uganili (spoznali)) iz odbornikovih vabil na ta izredni občni zbor, za katerega je bilo rečeno, da bo nocoj, če pa bo č.ež, pa teden pozneje ob isti uri in na istem kraju, gre zdaj za rešitev perečega vprašanja, o članski disciplini, za katero vsi vemo, kako je slaba. Gre za to, da naše društvo obdržimo še živo in nam klavrno ne premine. S slabostjo društvene discipline mislimo na žalostno resnico (dejstvo), da je društvena zavednost članov zelo splahnela, tako rekoč popolnoma izginila. Že samo to, da je ta občni zbor prišlo tako malo članov, nam ito dokazuje. Res nekateri upravičeno manikajo: še pec na priliko si je, okoli hiše skakaje, zlomil nogo, trije drugi so zboleli za gripo, eden za revmatizmom. Drugi pa hi bili lahko prišli, saj so pravočasno prejeli vabila. To mi napravlja čuden vtis. Upam, da zapoznelim ali rploh ne prišlim ne bom po krivici očital brezfcrf.jn do društvenih ciljev. Članska dtrciplina je perrštvo za napredek vsakega društva, če pa je ni, je to znamenje propadanja. Če bomo še omahovali med odločnostjo in neodločnostjo do potrebnih ukrepov, se bali nerednim članom povedati, kar jim zagre, ne bo nobenega upanja za kako boljšo prihodnost v društvenem življenju. Vsekakor moramo društvo ohraniti živo in delavno in ga spet poživiti. Da ho spet tako, kot je bilo nekoč, še do predkratkim, ko je uživalo velik ugled, ko so še kaj veljale pri nas vodila poštenja in zakonitosti. Danes pa nam oblast pošilja čedalje več opominov glede na divji lov... Ponašali smo se tudi z lepimi in velikimi kulturnimi dejanji, celo na dramskem področju, ko smo na primer postavili na oder prelepo Jazbečevo žaloigro: „Veselja polni lov na divjega mrjasca.“ Sodelovali smo tudi pr; Društvu za varstvo živali, pomagali gasilcem, ne le na veselicah, temveč tudi pri požarih. A danes? Naši člani se ne menijo niti za svoje društvo več. Idealizma med nami ni več.,, A ne obupavajmo! Vse ie še mogoče popraviti. Toda kako? Da skupno premislimo m poskusimo najti pravo rešitev, je bil odbor vpričo žalostne resnice glede društvene discipline mnenja, da je nujno potrebno napraviti vse potrebne kerake v ti zadevi, in to je zdaj skupna naloga odbora in občnega zbora, da to zlo od-nravi in vnovič poživi društveno življenje. Je pa med nami vendar še precej članov, ki jim je veliko do tega, da «e sedanje neurejene razmere urede. To pa je mogoče samo tedaj, če poživimo društveno zavednost med člani ždai je treba poudarjati prav to vprašanje. 7ato naj vsak zaveden član atovi vse. kar je v njegovi moči. Kakor hitro bo to doseženo, se bomo snet mn-"T? ponašati, da je naše lovsko društvo cvet ,Ti?eh društev v zadevi član-«•,*e di-eipMve. Pomislimo torej in se po. rvv-erfmo, zlasti zdaj, ko nam le to še mnogo potrebneje zavoljo delovnega
rimo, osobito zdaj, ko nam je to že daleko potrebnejše z ozirom na delavni program, ki ga zasleduje naše društvo in na katerem zdaj intenzivno dela naš odbor. Če z ozirom na naš dosedanji sloves kaj držimo, vas pozivam: vzemimo se skup, pa na delo veselo! — Nato da to reč v debato.
Po oduševljenem odobravanju predsednikovega govora se pojavi k besedi šperovec Jaka in pravi, da so ga predsednikove besede globoko dimile.. Da je društvena disciplina res na psu, je izven debate. Da se temu izbegne, je treba podvzeti naravnost drastične mere proti dotičnim, ki omalovažujejo članske dolžnosti. Zato stavi predlog, naj se .nedisciplinirane člane kratkim potom izključi in naj se njih izključitev objavi potom časopisov in radia ir. končno še po pošti.
Za njim se pojavi k besedi Tone Frlinc, rekoč, da se odločno protivi Jakovem predlogu. Da je Jaka osel, pravi in da tudi ne deli mnenja s predsednikom, da je stanje članske discipline porazno za društvo. Člani bi gotovo z večjo zadovoljnostjo sodelovali, če bi bil delavni program bolj pester. Če se člane izključi, kdo bo pa še delal v društvu ? Izključevanje je proti pravilom, če se preje člane predhodno ne pozove, da naj se izjavijo, ali hočejo ostati v društvu ali samovoljno izstopi'i.
A Šperovec še ne da ugnati in ostaja pri svoiem predlogu, tudi če bi nihče ne glasoval zanj. Pravi, da Jakovo mnepje, da odbor ne nudi članom dovolj pestrega programa, ne odgovarja rernici. V pre' ečnem letu je bilo nebroj lovskih veselic, da ne prezre slavlja ob , priliki dvajsetletnice društva. A ker se člani niso odevali pozivom odbora da b{ stregli gostom, ampak so rajše sedeli pri mižali in pili, očividno niso irpnlnili članskih dolžnosti in so še pustili, da so jim odborniki stregli in se naravnost potili pri tem delu. Člani pa so še zabavljali čeznje — last noročno jih je slišal ento ven z njimi!
Jedva Jaka izusti te besede, že nastane vik in krik in gospod predsednik opetovano zvoni in' poziva k miru. Ko se hrup nekolikanj poleže, začno od vseh strani padati predlogi za in proti izključitvi. Pred, za in ob dvorani se nabere truma radovednežev, a jih zbo-ruši ne zaznajo. Spet povzame besedo predsednik, a ga zboraši stalno preki njajo z medklici. Naposled spregovori Miha Bezljaj, ki je malo preje pri--odš; doznal od os+alih, zakaj se gre. Njegov prodiren glas prekriči vse in vsi postanejo pozorni nanj. Pravi, dr ~e mu predloga njegovih dveh predgovornikov zdita obraz patološkega vzdušja v društvu in da se to ozdravi, je treba društvo odpraviti.
Bezlajev predlog je še bolj razvnel zburjene duhove in vse predsednikovo pozivanje k miru je bilo odvisno. Sledjnič je vrgel zvonec ob tla in razočaran odmaglil. Istotako tudi tajnik ni mogel zaključiti poročila. Zborova-nie je završil vseobči pretep in poli-"iiska intervencija.
Pred kratkim je izšla nova, tretja številka splošnokultume revije Meddob-je v založbi Kulturne akcije in sicer v enajstem letniku njenih knjižnjih izdaj. Zvezek prinaša na 80 straneh obilo bogatega materiala.
španski uvodnik „Estar en el ca-mino“ je napisal glavni urednik, pesnik France Papež.
Takoj nato sledita „Psalm, ki ga morate končati“ in „Zadnji kolobar pod slapom v Ka-i", pesniški stvaritvi Vladimirja Kosa.
Prozo to pot predstavlja „Strast" Franica F. Bukviča.
Naslednji prispevek Je esej Vinka Brumna „Naš izseljenski tu in sedaj", v katerem obširno razpravlja našo sodobno izseljensko problematiko.
V	zaglavju Problemi, dr. Mirko Go« gala razvija snov o „Razvoju revolucionarne misli,“ ter se ustavlja ob problemih revolucije kot sredstva in sedanjega pojava revolucije, ki je sama sebi namen,
V	zaglavju Glose, najprej beremo
načrta, ki ga hoče uveljavili naše društvo in ga naš oc|bor pridno izdeluje. če se pogledom na naš doslejšnji ugled kaj damo nase, vam kličem: poprimimo in — veselo r.a dalo! — Nato da to zadevo v pretres.
Po navdušenem odobravanju predsednikovega govora prosi za besedo Šperovec Jaka in pravi, da so ga predsednikove besede močno ganile. Da ja društvena disciplina res slaba (zanič), ni dvoma. Za odpravo tega zla je treba napraviti odločne ukrepe proti tistim, ki zanemarjajo članske dolžnosti. Zato predlaga, naj občni zbor neredne člane na kratko črta iz društva in naj ta izbris sporoči v časnikih, po radiu in končno še po pošti.
Za njim se oglasi Tone Frlinc in pravi, da se odločno upira Jakovem predlogu. Jaka je osel, pravi, in da se tudi ne strinja s predsednikovim mnenjem, da je članska nerednost taks škodljiva društvu, člani bi gotovo z večjim veseljem sodelovali, če bi bil delovni program bolj pisan (raznovrsten). Kdo bo pa líe delal v društvu, če bo -do člane metali iz njega? črtanje članov iz društva bi ne bilo v skladu pravili, če bi jih prej ne povabili, na: povedo, ali žele ostati v društvu al) prostovoljno izstopiti.
A šperovec se ne da ugnati in vztraja pri svojem predi igu. tudi če b’ nihče ne glasoval zanj. O Jakovem mnenju, da odbor ne nudi članstvu do volj raznovrstnega programa, pravi, da se ne zlaga z resnico. V preteklem (mi -nulem) letu je bilo polno lovskih veselic —- da ne pozabi omeniti slav -nosti ob dvajsefetnici društva. A ]cei člani niso poslušali odborovih odredb (prošenj, naročil, da bi stregli gostom, temveč so rajši sedeli pri mizah in pili, očitno niso izpolnili članskih dolžnosti in si še dovolili streči po odbornikih, ki so se kar potili pri tern delu. člani so vrh tega še zabavljali nanje — sam jih je slišal — zato ven z njimi!
Komaj Jaka spregovori te besede, že nastane vik in krik in predsednik neprestano zvoni in prosi, naj se pomirijo. Ko se hrup nekolikanj poleže, se oglašajo od vseh strani s predlogi za izbris članov in proti njemu. Pred dvorano, za njo in ob njej se nabere gruča radovednežev, a jih zborovavci ne opazijo. Spet povzame besedo predsednik, a mu zborovavci neprestano segajo v besedo. Naposled spregovori Miha Bezljaj, ki je nekoliko prej prišel in od drugih zvedel, za kaj gre. Njegov prodirni glas prevpije vse in zbudi splošno zanimanje. Pravi, da se mu predlog obeh govornikov pred njim zdita kakor odsev bolnih (nerednih) razmer v društvu, in če hočejo to ozdraviti, naj se društvo razide.
Bezljajev predlog je še bolj razvnel zburjene duhove in so predsednikovi klici k pomirjenju bili odveč. Slednjič ie zvonec treščil ob tla in razočaran odšel. Prav tako tudi tajnik ni mogel skleniti pore čila. Zborovanje se je končalo s splošnim pretepom in s policijskim posegom vanj.
kratek esej Franceta Papeža „Ludwik van Beethoven genij ritma in France Prešeren, genij besede“. Sledi „Moj oče“ Toneta Gosarja, namesto nekrologa ob smrti vseučiliškega profesorja dr. Andreja Gosarja.
Kritike in presoje vsebujejo to pot analizo treh antologij nemške lirike: Rajko Ložar pregleduje Lyrik des Jugendstils (Jost Hermand), Deutsche Lyrik der Gegenwart (Willi Fehse) in Ergriffenes Dasein (Bans Egon Holthusen in Friedhelm Kemp).
Tvarino zaključuje poglavja Mnenja, kjer se Vinko Bramen vprašuje „Ali se staramo", kot odgovor na enako vprašanje p. Vladimira Kosa DJ glede izselienskega kulturnega vprašanja v prejšnji številki revije.
Zvezek je izšel kot 74. publikacija Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Breja jo konzorcij, kateremu predsednik je Tine Debeljak, glavni urednik pa France Papež. Zunanja o-prema je delo akad. kiparja Franceta Goršeta, diagramacija pa arh. Marjana Eiletza.
Tolažba
S koncem okobra so v Jugoslaviji zamrznili v.:c cene. To je eden izmed ukrepov v berbi proti nekontrolirani
inflaciji. Toda ponekod so tik pred zamrznitvijo'cene krepko zvišali. Nekaterih cen pa niso utegnili, npr. elektrike in kurilnih olj. Seveda je bilo polno poluradnih izjav, da povišanja ne bo. Končno je bilo sklenjeno, da se bodo cene kurjavi le zvišale. V tolažbo potrošnikom so elektrogospodarstva in rafinerije napovedale, da bo primanjkovalo elektrike in kurilnega olja. Zato bedo potrošniki kljub podražitvi vendarle nekaj prihranili pri kurjavi.
Iz Mendoze
V	decembru se naše skupno življenje v Domu vsako leto razgiblje v živahnem tempu.
Miklavž nas je obiskal v soboto, na predvečer svojega godu. Ob 8 zvečer smo opravili v naši kapeli običajna prvosobotno mašo, nato smo pa odpeljali naše malčke v dom na prostorna igrišče. Visoki gost je tudi trpel cb hudi vročini, zato smo ga pričakali in sprejeli kar na prostem, kjer je bil na odru zanj pripravljen časten sedež. Malega drobiža se nam je zadnja leta po naših mladih družinah nabralo toliko, da so imeli angeli kar dovolj posla ob Miklavžu, ki je pozival k sebi obdarovance in se razgovarjal z njimi. Njegove radodarnosti so seveda bili deležni tudi starejši.
Misijonski obisk. Za naslednjo nedeljo pa je bil napovedan obisk iz Buenos Airesa. G. Lado Lenček, naš neutrudljivi glasnik' misijonske misli, je prišel med nas. Vodil je sabo tudi štiri mlade gojence, ki so končali srednjo šolo. Doraščajočim v buenosaireški ravninski planjavi je hotel pokazali, da nalastne oči vidijo in dožive, kaj je „gora“.
Brž po prihodu so si najprej „privezali duše“, nato pa so v družbi znancev v treh avtomobilih odbrzeli do hotela Potrerillos, kjer so že kar cd blizu pozdravili šestisočaka El Plata.
Za obed so se razdelili po družinah, ki so jim za njihov kratek obisk nudile svoje gostoljubje.
Popoldne smo se najprej zbrali k popoldanski skupni maši, ki jo je daroval g. misijonar L. Lenček. Potem smo šli pa v Dom kjer nam je v prijetni be • sedi in ob bogatih barvastih diapozitivih prikazal stanje našega slovenskega misij onstva v pokoncilskem času in duhu.
V	ponedeljek so pa mladi fantje s vojim vodjo pohiteli med najvišje andske orjake mimo toplic Villavicencio, preko Uspallate in ob Puente del Inča do Las Cuevas in k orjaškemu spomeniku Cristo Redentor tam ob čilenski meji. Baje znajo ti mladi študentje sukati pero in morda se še kateri oiuna-či, da nam tu v Svobodni Sloveniji pove, kako so ga prevzele visoke in mogočne gore. Saj so imeli priložnost p ozdraviti orjaka Aconcaguo! Ustavili so se pa tudi na grobu g. Kastelcia.
Na praznik Brezmadežne smo pa imeli lep, intimen, blažen praznik. Sedem naših najmlajših je bilo pri prvem sv. obhajilu. G. misijonar Lenček in dušni pastir sta somaševala in kar ganljivo je bilo, ko je našim malim pevčkom ob prvem bližanju k Jezusa vsa cerkev pritisnila: Bodi pozdravljen, zlati moj dan!... K angelski mizi prvikrat grem, v srce prejeti Jezusa smem...
Po obedu so se buenosaireški gostje vrnili spet tja na kilometrske planjave Velikega Buenos Airesa. Upamo, da je mladim fantom mondoška gora, ki so jo uživali na lastne oči, vtisnila nekaj pojma o naši gorati Sloveniji, čeravno je tamkajšnji Cankarjevski nebeški raj okoli Triglava spet po svoje še vse nekaj lepšega!
Sklep šolskega leta v slovenskem tečaju sv. Cirila in Metoda. Priprav li so ga otroci ob sodelovanju naraščaj-nic. Za nedeljo, 13. decembra so postavili na oder otroško igrico „šivilija Klara“, ki sta jo pripravila učiteljica gdč. Lenčka Božnar in g. Rudi Hir-schegger.
Neprecenljive vrednosti je takšna prireditev, ob kateri otroci „igraje“ dobe vase našo lepo domačo besedo. Bila je pa tudi ob gladko tekoči igri in pestri vprizoritv; očitna spretna roka režiserja, ki je s temi malimi igralci res znal nekaj ustvariti.
Po uspeli igrici so si otroci na prostem potešili lakoto s slaščicami in žejo po prestani vročini na odru s hladno pijačo. Dobili so tudi letna spričevala.
Bb
Slomškova spominska
soba
V	rojstni hiši škofa Antone Martina Slomška na Slomu pri Ponikvi so
IS.	novembra odprli spominsko sobo, v tistem prostoru, kjer je bil pred 170 leti rojen ta veliki slovenski prosveti-telj in pesnik.
V	spominski sobi je prvotno pohištvo, del stare krušne peči, nekaj knjig m spisov in izvirna Slomškova slika i» leta 1832. Hiša je še povsem takšna kot je bila pred 170 leti, samo da so nekatere lesene dele hiše pozidali; klet pa je popolnoma nespremenjena. V sobo bodo postavili še precej predmetov, ki so še v privatnih rokah raznih okoliških kmetov, a jih bodo skušali dobiti sa muzej v prihodnjih letih.
■■■■■■■■■■■•■■•■■•■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a*
NAŠE REVIJE
iffeddobje XI. - 3
\
Moskva kontrolira čilsko ekonomijo
Vsled politične nespretnosti in nezrelosti čilske krščanske demokracije danes vlada v Čilu marksistični socialist dr. Salvador Allende s svojo sicer heterogeno vlado, ki pa je odločno usmerjena proti marksistično-leninisličnemu tipu države.
Allende, eden izmed latinskoameriških oportunističnih politikov, ki so pripravljeni za ohranitev oblasti žrtvovati katero koli načelo, se na vse načine trudi, da bi pomiril čilsko javno mnenje. Izreden napor tudi posveča zavajanju zlasti latinskoameriške javnosti. Toda ti napori so le površinski, kajti v globinah njegove politike ne štedi s sredstvi, ki jih je namenil za dosego svojih marksističnih ciljev.
Zato nima nobenega ideološkega pomena niti nobene zveze z Allendejevinn bodočimi političnimi ukrepi dejstvo, da se je, kakor vsi dosedanji čilski predsedniki, tudi on udeležil tedeuma v san-tiašk; katedrali. V tem pogledu so Allende in njegovi samo posnemali kubanskega komunističnega diktatorja Castra. Ko se je Castro s svojimi gverilci po begu Batiste spustil iz Sierre Maestre v Havano, mu je okrog vratu poleg brzostrelke visela tudi svetinjica Matere božje. Vsi naivneži so menili, da je Castro tud; pobožen človek. Poleg Allendeja so v santiaški katedrali med tedeumom stali veljaki čilske, Mosk ,'i naklonjene komunistične partije, in dru-gj marksistično-leninistični elementi, v smislu znanega gesla: namen posvečuje sredstva.
Za to zunanjo masko se skrivajo pravi marksistično-leninistični obrazi, ki so zagrabili vajeti čilske usode v svoje roke.
Allende se je odločil in podelil vodstvo ministrstev za trgovino in gospodarstvo v roke ljudem, o katerih nastrojenosti ni mogoče dvomiti, čile se nahaja v močni inflaciji, brezposelnost narašča, velik del kapitala pa je ob Allendejevi zmagi zbežal iz države. Ministrstvo za trgovino je dobil v roke Americo Zorrilla, eden od vodij čilske moskovske komunistične partije. Po poklicu je bil črkostavec, v partiji pa je bil direktor čilskega komunističnega tiskovnega podjetja.
Z Zorrillo je čilsko ministrstvo za trgovino prešlo v roke moskovskemu pristašu, za katerim se skriva vrsta sivih eminenc čilskega apartčika in v katerem so na odgovornih položajih komunisti, katere so sovjeti kot otroke med špansko revolucijo v letih 1937 in 1938 odpeljali iz Španije v Sovjetsko zvezo. Iz tistih otrok so sovjeti izvežbali janičarje za delovanje po Latinski Ameriki in šo danes stari okoli 40 let.
Ministrstvo za gospodarstvo pa je Allende izročil y roke Petru Vuškoviču, članu političnega gibanja z nevtralnim naslovom: Acción Popular Independiente (Neodvisna ljudska akcija). Toda ta skupina je ena od sateliskih skupin čilske komunistične partije, da z njimi leta opravlja naloge, ki odgovarjajo načelu o „delitvi dela“, moskovske iznajdbe za splošno partijsko delovanje znotraj katere koli svobodne države.
Ministrstvo za poljedelstvo je bilo naklonjeno Juanu Choncholu, ki je ideološko tudi na strani čilskih komunistov, tako da je praktično celotna čilska ekonomija podrejena moskovski dominaciji.
Neki „tehnični odbor“, v katerem imajo večino komunisti, je idelal dva gospodarska načrta za Čile. Prvega, ki obsega 40 točk, imenujejo „osnovni program“ in vsebuje načrt, ki je prava kopija leninistične Nove ekonomske po-
litiko. Kakor je znano, je Lenin aprila leta 1921 v Sovjetski zvezi uzakonil tkirn. „Novo ekonomsko p&li.iko“, s katero je nadomestil tkim. „vojaški komunizem“, ki ga je sovjetska partija vpeljala med revolucijo in s katerim je pripeljala državo na rob gospodarskega propada. Z NEP-om je Lenin sovjetsko gospodarstvo začasno rešil iz najhujših globin, nakar je Stalin leta 1928 upe-ljal znano prisilno kolektivizacijo v ZSSR.
čilska NEP napoveduje tri vrste ekonomije, ki se prepletajo med seboj: državno gospodarstvo, mešano gospodarstvo — iz državnega in zasebnega kapitala — in zasebna podjetja. V „osnovnem programu“ ni povedano, kaj bo s sedanjimi zasebnimi podjetji, ki proizvajajo. Znano je samo to, da je Allende imel v načrtu čim prej podržaviti podjetja, ki proizvajajo železo in jeklo, cement, celulozo in papir. O drugih nihče ne ve zaenkrat ničesar.
Poleg „osnovnega programa“ obstaja še drugi načrt, čigar vsebina in politika sta ostali popolna tajnost. Menijo, da ta drugi načrt vsebuje upravne ukrepe proti inflaciji, ki je ena najnevarnejših zapuščin prejšnje krščansko-demokrat -ske vlade. Ta drugi načrt najbrž tuo: vsebuje ukrepe o podržavljenju vseh tujih, predvsem severnoameriških podjetij, ki izkoriščajo čilske bakrene rudnike.
Razen ekonomskih ministrstev je Allende izročil v kontrolo moskovskega čilskega apartčika tudi čilsko ministrstvo za delo, se pravi popolno kontrole nad sindikati, kar pomeni onemogočenje slehernih delavskih zahtev in stavk.
Čilski ekonomski proces je Allende tako podredil popolni kontroli Moskve. Če torej Moskvi ne bo uspelo s svojimi ljudmi iz čilske komunistične partije peljati čilsko gospodarstvo po začrtani poti, bo menjala na vodilnih položajih ljudi mimo Allendeja, kakor ji bo bolje kazalo.
V Čile imajo namreč uprte oči tudi iz Washingtona in iz Pekinga. V Allendejevi vladi sedijo v ozadju nekateri pekinški ljudje, medtem ko je Washing-
Nednarodniteden
Severnoameriška politično-kulturna revija Time je lansko leto izbrala za „moža leta‘‘ zahodnonemškega socialističnega predsednika Willy Brandta, ker da „je večina političnih vodij v letu 1970 samo reagirala na dogodke, namesto da bi jih oblikovala, medtem ko je Brandt evropski in mednarodni politični razvoj preusmerjal po svoje.“
Brandtova „vzhodna politika“ ima korenine v iskanju novih tržišč na vzhodu. Zahodna Nemčija je, takoj za velesilami ZDA, ZSSR in Japonsko, na vrhuncu svojega mednarodnega ekonomskega razvoja. Nad 35 odstotkov vsega industrijskega izvoza iz osmih zahodnih držav v osem komunističnih držav, vključno Kitajsko, pripada Zahodni Nemčiji. Zahodna Nemčija tudi v nekem oziru dominira sovjetski izvoz na Zahod, saj absorbira nad 22 odstotkov vse sovjetske zunanje trgovine.
Zahodna Nemčija se je v letu 1970 postavila na križišče evropskih silnic. ZDA se usmerjajo v neke vrste izolacijo, z močnim skladiščem strateškega atomskega orožja, s katerimi nameravajo ohraniti ravnotežje v oboroževalni tekmi z Moskvo. V tem kontekstu bodo v prihodnjih letih brez dvoma zreducirale na minimum ali sploh odpoklicale vse svoje vojaške sile iz Zahodne Evrope.
Zato bodo morali severnoameriški zavezniki, med njimi Zahodna Nemčija, prevzeti nase vedno več odgovornosti za svoj fizičnj obstoj, ki ga zagotavlja sedanji status quo. Moskva čez meje svojega bloka v Evropi ne sme seči po nov plen. Ostaja pa za Bonn neizogibna politična stalnica: združenje Nemčije, kar se bo moglo izvršiti samo na račun razkroja sovjetskega bloka.
ton trenutno praktično brez direktnega vpliva v čilskem Sar.tiagu. Toda čilska vojska, kljub dogodkom okoli Schneider-ja, ostaja še naprej neznanka. Toda v Washingtonu, kakor v Moskvi in Pekingu nanjo računajo — vsak zase.
•naaMBiitBaaa««
ETA in proces v Burgos«
Špansko vojaško sodišče v Burgosu je lansko leto decembra sodilo 15 pripadnikov baskovske separatistične organizacije ETA in nad šestimi izreklo smrtno kazen. Francova vlada je nato pod pritiskom notranjega in zunanjega javnega mnenja spremenila tem šestim smrtno kazen na trideset let ječe.
Istočasno se je v Moskvi vršil proces proti dvema sovjetskima judoma, ki sta hotela z letalom pobegniti iz Sovjetske zveze v Izrael, ker nista dobila rednega dovoljenja za odhod iz proletarskega raja. Tudi nad tema dvema obtožencema je bila izrečena smrtna kazen, toda pozneje, pod pritiskom predvsem zunanjega javnega mnenja spremenjena na dolgoletno ječo.
Dva procesa, različna po vsebini, 7 enakim rezultatom. V dveh režimih, na obeh skrajnostih v političnem pogledu.
Baskovska separatistična organizacija ETA pravi, da se bori za pravice Baskov. Baski se bore za svoj narodni in kulturni obstoj že iz časov pred Francom. Onstran Pirinejev v južni Franciji, v povojni dobi lažje vztrajajo. Ni se jim treba boriti za svoje šole, ne se bati izobešati svojo zastavo ali celo igrati na ksistu, baskovsko
4
Na letošnjem Mladinskem dnevu na Pristavi je med mnogimi nastopi bila tudi ftkupna vaja s palicami, ki jo vidimo na sliki. Dečki iz vseh'krajev'šo z njo " nastopili pod vodstvom prof. Francija Sušnika
flavto. Za vse to so jih v Španiji še pred dobrimi desetimi leti lovili in zapirali.
Toda nemogoče je trditi, da bi bila ETA svobodna komunistične primesi. Kakor drugje po svetu, komunisti tudi v Španiji niso različni od svojih rdečih tovarišev v Evropi in po drugih kontinentih. Ribarjenje v kalnem je njihova specialiteta. Načelo „žrtve morajo biti“ so uzakonili tudi v baskovski deželi ter je bil s krogljo iz revolverja ubit policijski inšpektor in izvršena druga nasilna dejanja proti obstoječemu redu.
Uradni španski tisk je označil ETA za povsem marksistično-leninistično teroristično organizacijo ter jo primerjal s kanadskimi ekstremisti in ameriškimi teroristi Weathermen. Primerjal je tudi skupno fronto odpora proti tej vrsti političnega terorja od kanadskega predsednika Trudeauja preko ameriškega predsednika Nixona do španskega generalisima Franca.
Mnogo časnikarjev raznih evropskih in drugih senzacionalističnih revij, ki sr mnogokrat prikriti zvočniki za komunizem ter številni demonstranti po evropskih prestolnicah s svoiimi političnimi gesli pa so proces v Burgosu označevali za enostavno zadevo Francove
SIOVCBSNkii
v let« 1970
Delovanje naše skupnost; v .pretekom letu je. bilo zelo. živahno na vseh "oljih, tako tudi na mladinskem. Te-’•om dvanaistih mesecev so se vrstili -Stanki, prireditve, športna udejstvovanja,' 'osrednii mladinski -dan, izleti, n še in še. Vse je bilo res hvale vredno. A. ima tudi svoib, vsaj delno sen-'uo stran .(katera st,var je nima?): cestno delovanje bi moralo biti bolj si-tematično, organsko načrtovano. Po em bi trud vseh, ki sodelujejo, rodi1 mnogo obilnejše 'sadove.
Iz lanskoletnega delovanja prinašamo danes dva grafična dokumenta: droguejsko igro Jurija Kozjaka in Mladinski dan na Pristavi, ki sta bila gotovo najvažnejša dogodka mladinskega področja.	'	*
Ob smrti predsednika
Dvajset let slovenske planinske organizacije v Argentini — obletnica bo potekla prihodnjega februarja — je ne-razdružno zvezanih z imenom Roberta Petrička.
Po viharni ustanovitvi društva med „šumskimi brati“ v Bariločah, se je peščica planinskih prijateljev v oddaljenem ravninskem velemestu dgoovori-la, da bo podprla bariloško planinsko delavnost in usmerila priznano slovensko nagnjenje do gorskih predelov v andski svet.
Od takrat je stal Robi, kot smo ga v prijateljskem krogu imenovali, na čelu organizatoridnim nalogam,- ki se jim je predal z zanosom in navdušenjem kot ga je težko najti med izseljenci, za katere so osebni gospodarski problemi resna ovira pri ustvarjanju lepših in splošnejših idealov.
Prve naloge planinske organizacije so bile predvsem gospodarske, zahtevale so kopico drobnega dela, tistega hvaležnega malo vidnega prizadevanja, ki rodi sadove šele po daljšem času. Društvo je organiziralo v Buenos Airesu nekaj družabnih prireditev m planinskih predavanj, ki so zbrale številno občinstvo in dosegle prav neverjetne rezultate. Spomnim se, da je prva veselica dala kakih 2000 pesov čistega, kar bi pomenilo zdaj kakih dve-stotisoč starih pesov. Katera naša prireditev se danes lahko pohval; s ta -kim uspehom? Petriček je na vseh prireditvah neumorno in z vsemi močmi sodeloval.
Izkupiček veselic je društvo inver-tiralo v bariloške načrte: v gradnjo Skalce, v nakup zemljišč, v gradnjo Planinskega Stana. Slednji je postal menda prvi slovenski dom novih naseljencev v Argentini.
Robi je praktično vsako leto prišel .za počitnice v Bariloče, živahno sodeloval pri načrtu, sestankih in sejah. razvijal zamisli, navduševal in pomagal. Udeleževal se je gorskih izletov, čeprav ga je njegovo bolno srce močno oviralo. Prav radi bolezni, ki nam ga je zdaj prerano ugrabila, so nekateri njegovi planinski podvigi kot na primer znani pohod na Cerro Capilla o priliki blagoslovitve križa, resnični planinski čini. Za mladega plezalca Dinkovega kova je zahteval vzpon na catedralsk; stolp precej manj napora in požrtvo-vanja kot za Robija tura po grapah in grebenih Capille, kjer se še zdrav in močan človek, ki ni opravil gorniške
SPD Roberta Petrička
•
šole, težko znajde. Pa vendar smo skupno prisostvovali Avguštinovi maši na vrhu ponosne gore onstran jezerskih zalivov, kamor se malokateri izletniški taboriščnik poda.
Nekaj let potem so se vsi Robijevi napori usmerili k izgraditvi Planinskega Stana, ki nudi že dolgo vrsto let zavetje številnim slovenskim skupinam in posameznim izletnikom. Spet je terjala naloga neverjetno količino drobnega dela, zbiranja prispevkov, pojasnjevanja, poročanja in prizadevanja. Napori so bili poplačani s poletnim živžavom in mladostnim navdušenjem, ki se je zgrinjalo ob počitniških mesecih v Bariloče.
Ko je zrastla druga planinska generacija v novi domovini,je Robi z vso vnemo podpiral vrhunske gorniške podvige bratov Skvarča, ki sta v edinstvenem zaletu žela vrhove na patagonskem jugu. Zbiral je denarne prispevke za drage odprave, iskal potrebne zveze, se trudil za objavo rezultatov. Vsaka nova zmaga na daljnem jugu je bila tudi njegova zmaga.
Čisto Robijeva zasluga je Rozmanovo znamenje v catedralskem pogorju. Petriček je našel fante, ki so delo opravili, uredil je vprašanje materiala in prevoza, osebno sodeloval pri delu in slednjič organiziral otvoritev. Mislim, da je bila lepa in obiskana slovesnost, ko smo se zbrali ob lični kapelici pod kronami košatih leng eno najlepših zadoščenj, ki jih je Robi kdaj doživel.
Zadnja leta je preživel Petriček nekaj težkih ur radi bolezni in nesreč v družini. Izgubil je sina prvorojenca ob prometni nesreči. Vendar se ni dal u-kloniti in je kljub zdravniški prepovedi pred vsemi leti še enkrat posetil Bariloče, gospodaril po Stanu in obiskal tronadorske ledenike, kier se je poklonil spominu ponesrečenih planincev Tomaža Kralja in Boža Vivoda. Pred nekaj meseci je posetil Evropo in ko se je vrnil, smo verjeli, da so ga počitnice okrepčale in mu dale novih moči. Žal je previdnost drugače odločila in z veliko žalostjo smo prejeli vest, da, je planinec Robert Petriček opravil svoj poslednji in dokončni vzpon.
Zvestemu prijatelju in neumorne-, mu sodelavcu v najlepših in najsonč-. čne^ših podvigih bodo slovenski andi-nisti ohranili trajen spomin. Naj v mi-, ru počiva.
V. Arko
tiranije proti demokratskim silam, ki iščejo izhoda v svobodo.
Ne en; ne drugi niso odgovorili na vprašanje, zakaj naj bi baskovsko separatistično organizacijo ETA sodil Francov režim in zunanji svet drugače od, recimo, kanadskih francoskih ekstremistov, ki so nedavno ugrabili enega Britanca in ubili enega Kanadčana. V sredstvih -se namreč ne razlikujejo med seboj. Poleg uboja so se baskovski ekstremisti poslužili za dosego svojih ciljev tudi ugrabitve zahodnonemškega konzula v San Sebastianu.
Daši so bili obtoženci že dve leti za rešetkam; in kot taki niso imeli direktne zveze z ugrabitvijo, je proces v Burgosu s to akcijo ETA-e dobil mednarodni politični ton, kar obtožencem n' moglo olajšat; položaja, organizacije ETA pa je tudi za neprizadetega o-pazovalca postala osumliena, da ji gr" za vse kaj več in drugega, kakor le zr boj za narodno-politične pravice baskovske manjšine v Španiji.
Krvavec luroz žičnice
žičnica na Krvavec je ena najstarejših v Sloveniji; deluje že 13 let, sedaj pa so ji šteti dnevi. Ker ni zgrajena v skladu s sedanjimi predpisi, jo bodo morali 25, aprila 1971 ustaviti. Tedaj bo poteklo dovoljenje za obratova- ' 'nje.
Da bo Krvavec ostal brez žičnice, vedo že od pomladi, vendar ni nihče1 resno mislil, kako rešiti problem, saj je žičnica sedaj edina vez z dolino. Kot najbolj sprejemljiva zasilna rešitev se ponuja cesta iz Cerkelj po južnem po-bočiu Krvavca, ki so jo letos podaljšali do vasice Ambrož (1000 m). Od' tam je khke pol ure hoda do planine1 Jezerca, do kamor naj bi prihodnje le-1 to potegnili cesto in pripeljali turiste: na spodnji rob krvavških pašnikov.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
Za konec letošnjega šolskega leta so gojenci adroguejskega zavoda škofa dr. Gregorija Rožmana igrali Jurija Kozjaka. Igralce vidimo na fotografiji in so, od leve na desno: Darijan šifrer, Gregor Batagelj, Lojze Lisjak, Adolf God-njavec, Andrej Zakrajšek, Leopold Malalan, Marko Zupanc, Jože Oblak, Marijan Grohar, Marko Fink, Matjaž Jerman, Friderik Kinkel, Lojze Avguštin Tomaž Drnovšek, Andrej Klinec in Franci štrubelj
Po Titovi odložitvi obiska v Rimu
Od našega dopisnika v Gorici
„Do mozga se ti zdi, da poznaš bližnjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma, v strahu, v sili, v čeznaturni radosti — in pred teboj stoji VEe nekdo drug, tujec, ki ga nisi še nikoli srečaj človek, ki je podoben tebi, vsem in nikomur.
Ivan Cankar, Podobe iz sanj, Uvod
Pismo velikega moža
Ob koncu lanskega leta je poteklo že eno leto, odkar nas je zapustil načelnik SKD-SLS in predsednik Narodnega Odbora dr. Miha Krek. Danes objavljamo članek, ki ga je napisal Peter Markež, podpredsednik SKD-SLS za Kanado, članek vsebuje pismo, ki ga je avtorju pisal pokojni dr. Krek in lepo pokaže Krekovo osebnost in njegovo gledanje na politični program tSlovencev. Takole piše Peter Markež:	J
Ko je jugoslovanski predsednik Tito dvanajst ur pred odhodom v Italijo nenadno odložil svoj obisk, smo vsi zaslutili, da gre pri tem za nekaj nenavadnega in kompleksnega. V praksi meddržavnih odnosov je težko beležiti podobne primere diplomatske „vojne“, do katere je pred kratkim prišlo med Rimom in Beogradom. Kaj je pa pri vsem tem ? Zakaj je do tega prišlo ? Kakšni bodo v nadalje jugoslovansko-italijanski odnosi? Ali bo vse to negativno vplivalo na celotni položaj slovenske manjšine v Italiji? To so nedvomno vprašanja, ki se stavijo pozornemu opazovalcu pred oči V teh dneh.
Par dni pred napovedanim prihodom maršala Tita je italijanski zunanji minister Moro odgovoril na interpelacije dveh novofašističnih in enega demokrščanskega poslanca v zvezi s položajem „cone B“, t. j. onega dela Tržaškega ozemlja, ki je prišlo pod jugoslovansko upravo (Koper, Piran itd.). Nekateri, zlasti desničarski italijanski krogi smatrajo to ozemlje namreč še danes za „italijansko“. Minister je v odgovoru izjavil, da se o teh vprašanjih ne bo govorilo med rimskimi razgovori, da pa „se vlada nikdar no bo odrekla zakonitim nacionalnim interesom“. Ta Morova izjava je povzročila ves ogenj v strehi in podžgala jugoslovanske uradne kroge do te radikalne reakcije. Uradni komunike Sicer ne navaja vzroka obiska, zato ga je pa tembolj poudarjal tako italijanski kot tudi jugoslovanski tisk. Razume se, da je bil istotako odložen tudi Titov obisk pri papežu (kamor bi sicer juridično vseeno lahko šel, ne da bi obiskal ita • lijansko vlado; seveda bi to pomenilo hud udarec italijanskemu prestižu).
Prav dan pred nameravanim Titovim prihodom so neofašisti vprizoriii v Trstu hude protislovenske demonstracije z napadi na slovenske študente in gotovo je tudi ta gonja prispevala k pooblačitvi ozračja. Jugoslovanski veleposlanik je romal na Kvirinal in na predsedstvo vlade, s svoje strani sta pa predsednik republike Saragat in vladni predsednik Colombo izražala obžalovanje, da ni prišlo do obiska (malo kasneje pa je Colombo sam izrazil solidarnost z Morovimi izjavami...). Tisk na obeh straneh je (razburljivo pisal o možnih in nemožnih vzrokih odloga obiska. Tako smo prišli do izjav n.pr. v
STANKO MAJCEN UMRL (Nad. s Str. 1)
nepričakovano utihnil. Upravna služba v ministrstvu ga je popolnoma prevzela. Poleg upravne prakse je napisal tedaj v srbščini tri strokovne knjige, ki so ga postavile med najboljše upravne juriste v Jugoslaviji, namreč dve izdaji obširnega Komentarja zakona o občinah ter Komentar zakona o mestnih občinah. Vsaka teh knjig je obsegala čez tri sto strani.
Ko pa je 1. 1934 prišel kot podbau v Ljubljano, je izdal v Mladiki starejšo dramo z ljubljanskega barja Prekop. Toda pisal ni več, kakor tudi so ga uredniki hoteli spraviti v literarno delo.
To se je posrečilo šele meni kot uredniku Doma in sveta pod okupacijo na pogrebu bana dr. Natlačena, ko sva šla za par. Tedaj mi je obljubil, da bo spet začel pisati „sedaj, ko imam čas ... “ In tako so nastale tedaj črtice i: let prve vojne in legende, ki sem jih potem zbral v zbirko Bogar Meho, in jo izdal pri Jugoslovanski knjigarni. 1. 1944 in za katero je dobil tudi prvo nagrado predsednika Ljubljanske pokrajine generala Rupnika. Tedaj je napisal tudi dramo Matere, ki jo je prof. Moder spravil na oder Slovenskega gledališča tik pred našim odhodom v begunstvo. V emigraciji pa jo je za pisateljevo osemdesetletnico ponovilo 'Slovensko gledališče v Slovenski hiši.
V domovini ni potem dolgo časa izšla nobena njegova knjiga, dasi smo vedeli, da jfe Majcen literarno delaven in piše za -— predal, šele emigracija Se je spomnila njegovega dela. Najprej šem napisal v Meddobje 1962 obširno študijo Stanko Majcen pripovednik, ki naj bi bila uvod v izdajo njegovih Povesile pri SKA, ki so sledile takoj nat-i (1962). S to razpravo in izdajo je oživelo Majcnovo ime. Bil mi je hvaležni, ter je nato poslal v Buenos Aires rokopis pesniške zbirke, ki io je sestavil v povojnih letih. Zorko Simčič je izbral Iž nje hajlepse pesmi ter jih izdal pr' SKA, seveda pod psevdonimom: Janez
bi bila Titova poteza bolj opomin Bolgarom zaradj Makedonije kot Italiji, drugi so spet vlačili na dan notranje težave in delikatne odnose med jugoslovanskimi federativnimi republikami. Dejstvo, ki je pri tem pozitivno, je pa, da so se predvsem uradni krogi in tisk v Sloveniji močno zainteresirali s položajem slovenske narodne manjšine v Italiji. V tem je zlasti prednjačilo ljubljansko „Delo“, poleg tega pa so uradni in študentski krogi prirejali protestne manifestacije po vseh Večjih centrih Slovenije.
Kar se tiče uradnih odnosov, lahk' rečemo, da se v zadnjih dneh že „normalizirajo“, čeprav vlada še vedno nek hlad. Na obeh straneh so se povečala razna sumničenja, dogodili so se Ceh primeri napadov na osebne avtomobib iz Italije, v ljudskih plasteh se je razširila neka negotovost.
V posebnem in kar močno prizade tem položaju pa je prav slovenska ns rodna skupnost V Italiji, v luči zadnji dogodkov še posebej objekt pisanja Ve likih italijanskih dnevnikov. Malo pre: napovedanim Titovim obiskom je namreč prišlo do skupnega nastopa vseh slovenskih političnih in kulturnih predstavnikov s spomenico predsedniku italijanske vlade Cblombu, v kateri so spet postavljene bistvene zahteve po pravni in zakonski zaščiti slovenske manjšine O njej so pisali tako v Jugoslaviji kot v Italiji. Morda pa je bil moment, v katerem je spomenica priromala v Rim. nekoliko neposrečen prav zaradi sedanjih dogodkov. Po drugi strani pa je zopet res, da je prav zadnji diplomatski incident nekoliko sensibiliziral vprašanje slovenske manjšine v Italiji.
Če gledamo na vsa možna ozadja tega jugoslovanskega koraka, nedvomno pademo lahko v že fantastična ugibanja. Del italijanskega, pa tudi evropskega tiska (glej pariški ,,L’ Express“! sodi, da je pri tem šlo predvsem za refleks bližnje tekme kandidatov zf predsedniške volitve v Italiji. Kako jr s to stvarjo? Kot zr.ano, sta že sedaj „in peetore“ dva glavna tekmeca za predsednika italijanske republike (volih ga bodo drugo jesen) derr.okrščanske prvaka Moro, ki je zunanji minister ter Fanfani, predsednik senata. Po raznih glasovih naj bi z nedavno gesh' hotel Fanfani škodovati Moru, saj jo prav tržaški demokrščanski poslanec Bologna vložil zadevno interpelacijo na
Zore: Dežela. Danes po smrti se lahko pove, da je ta Zore dr. Stanko Majcen, ki je poslal svoje delo v objavo v emigracijo.
Med tem pa je prof. Marja Boršni-kova obudila Majcenovo ime tudi v domovini ter izdala dva zvezka Izbrane -go dela, ki sta izšla (1. 1967) pri mariborski založbi Obzorja. V II. zvezku je tudi še neobjavljena drama Cesar Janez. Oba zvezka Izbranega dela sta na mah postavila Majcna med vodilne slovenske pisatelje sploh. Tako je Majcen dobil odslej v Slodnjakovi zgodovini in drugod odlično mesto, dočim je v Janeževi Zgodovini bil še zamolčan in ga tudi Priročni leksikon ne omenja.
Tako je v zadnjih letih doživel Majcen svojo renesanco in lahko umrl ?. zavestjo, da je ustvaril mnogo trajnega v slovenskem slovstvu.
Svobodna Slovenija pa se ga spominja še zaradi drugega njegovega dejanja: med okupacijo je kot upravni strokovnjak izdelal Ustavo države Slovenije, ki naj bi se uveljavila po vojni, če bi zmaga izpadla drugače, kakor je. Tako je za tako povojno Slovenijo napravil mojster Plečnik načrt državne zastave in grba, Osana in jaz slovensko državno himno in Majcen Ustavo države Slovenije; državo pa je nato proglasil Narodni odbor 3. maja 194,1. To so dejstva, ki niso brez pomena za zgodovino teh let.
In še to: dr. Majcen je bil eden najtesnejših sodelavcev dr. Korošca. <' njem je napisal posebno knjigo, ki pa je v rokopisu v domovini (v rokah prot Marje Boršnikove?), kakor je to zapisala v II. zvezku Izbranega dela. Kakšen donesek bi to bil, da je izr,Ir. sedaj za 30 letnico dr. Koroščeve smrt:;
V Sloveniji so pokopali velikega ni-satelja. O njem se bo pisalo še mnogo in globoko in prihodnji rodovi bodo šeD odkrili, kakšen pisatelj je bil ta tih', aristokratski, delovni visoki uradnik io globoki vernik — dr. Stanko Majcen.
Počivaj v miru, dragi prijatelj!
Tine Debeljak
ministra, sam pa je Fanfanijev pristaš. Po drugih vesteh naj bi idejo za vložitev interpelacije Moru omenjenim poslancem sufliral sam zastopnik Kvir: • nala (predsedstva republike), kar je pa Kvirinal uradno demantiral. Vsekakor smo priča najbolj nemožnim ugibanjem.
Kaj pa odnosi Vzhod-Zahod? Tudi pri tem gredo glasovi v razne smeri: za ene je stvar orkestriral Zahod po delovanju CIA, da bi oslabil preveliko prijateljstvo med obema jadranskima sosedoma. Na drugi strani naj bi po • tezo mahiniral sam Brežnjev, tudi on v želji po zmanjšanju jugoslovanske navezave na Zahod, za kar naj bi posredovali italijanski komunisti, čeprav smo tu na področju ugibanj, so že sama na sebi zelo simptomatična in kažejo na širši obseg vseh zadnjih zadevnih dogodkov.
Pri vsem tem naj še zabeležimo pozitivno gledanje večine italijanskega javnega mnenja in tiska. Vsi večji dnevniki, kot milanski „Čofriere della sera“ ali turinska „Stampa‘‘ izražajo željo po čimprejšnji poravnavi spora, čeprav so smatrali jugoslovansko potezo za preuranjeno in reakcijo pre-ludo. Tudi javno mnenje Samo je odločno obsodilo vsak poskus tovrstnega oživljanja fašizma, kar je lepo pokazala velika antifašistična demonstracija 14. decembra v Trstu, ki sta jo uradno priredili tržaška pokrajina in občina kot odgovor na podla izzivanja in izbruhe nacionalnega sovraštva izolirane manjšinice. Enako so vse demokratične in antifašistične stranke v Gorici izdale uradni proglas v italijanskem in slovenskem jeziku, v katerem obsojajo fašistične izgrede in se zavzemajo za dobre meddržavne odnose z Jugoslavijo. Manifest je podpisalo šest vsedržavnih strank centra in levice ter Slovenska demokratska zveza, v Gorici.
Kot pripadniki slovenske manjšine v Italiji si zato želimo v novem letu končne ureditve vseh naših nerešenih problemov, obenem pa kot demokrati odločno zagovarjamo idejo svobode in samoodločanja vseh jugoslovanskih narodov, vključno slovenskega.
A.	B.
PozaMivost
Za podatek, za koliko se je letos zmanjšal obisk turistov iz sosednjih in oddaljenejših dežel, so slovenski turistični in gostinski delavci navedli ko • pico vzrokov: vesti o devaluaciji dinarja, nestabilnost na jugoslovanskem tržišču, težave pri oskrbovanju z mesom in mesnimi izdelki, naraščanje cen in seveda pred/sem muhasto vreme. Popolnoma pa so pozabili na „malenkosti ‘: Na kopico pritožb turističnih agendi, na pritožbe samih gostov zaradi slabe postrežbe, zaradi prepičlih obrokov ter na pritožbe zaradi hrupa z raznih turističnih gradbišč, ki jih niso dokončali pred začetkom sezone.
Dr. Miha Krek je bil dober mož. Osebna Skromnost je bila Verjetno njegova najlepša lastnost ali pa vsaj ena izmed najlepših. V življenju je dosegel visoke položaje, združene z oblastjo, pa je vendar ostal mož slovenskega ljudstva. Njegova skromnost se je najlepše pokazala ob njegovi 70-letnici. Takole je zapisal V pismu:
Vsem, prav vsem in vsakemu sem odrekel, da bi se v septembru ali oktobru udeležil letos kake prireditve, kje govoril ali drugače nastopal. Naj mine ta skušnjava, ki je nastala ob priliki 70-letnice rojstva. Osebno take reči zelo težko prenašam. Za proslavljanje osebnih reči, mislim, da ima vsak pravico, da jih odkloni. Koristne so samo tedaj, če naj stvarno bodo manifestacije za kako misel, za kak cilj. Narava našega sedanjega dela je taka, da z javnimi manifestacijami ne moremo nič koristiti.“ (Tako v pismu 28. sept.
1968.)
Ta dobrj mož je bil vse svoje življenje politik. V politiki pa ni mogoče delati, da si ne bi nakopal nasprotnikov. Tudi c’r. Miha Krek jih je imel, tako doma, ket sedaj med slovensko emi-gracijOr A njegova dobrota je bila tako velika, da ni nikdar o nikomur spregovoril alj zapisal slabe besede, hudo opazke, napadalno misli ali obsodbe. V svoji dobroti jo šol tako daleč, da navadno na napade niti ni odgovarjal, ker je iz vsega srca želel, da bi Slovenci v svetu in pred svetom nastopali čim bolj enotno. Ta cilj je vedno postavljal tudi nad svojo lastno bolečino, če so vse hudo zoper njega govdrlli In pisali.
In ta dobri mož je bil velik Slovenec in samo Slovenec. Bo kdo ugovarjal, češ bil je Jugoslovan. Njegovo do-movališče V Clevelandu je bil pristen slovenski dom. Slovencem se je razdajal do zadnjega diha. Za Slovence in za slovensko bodočnost je delal noč in dan. Bil pa je vse svoje življenje prepričan, da je slovenska varnost najbolj zavarovana v Jugoslaviji, še več! Samo v skupni državi s Srbi in Hrvati ter Makedonci je videl slovensko bodočnost. Tole je zapisal v začetku 1. 1968:
„Zgodovina Slovencev me uči, da je v Jugoslaviji naš narod prvič uveljavil
materinščino kot državni jezik, uradni jezik, da smo prvič v zgodovini naj-: večji del Slovencev postali državni narod. Razne zgodovine slovenskih držav»-povedo, da so vse druge kolikor toliko narodno državne formacije bile le muhe enodnevnice, prehodnice v hujšo narodno zapostavljenost, kot so jo živeli pred vsako izmed njih in so zajele 1« male dele Slovencev in Slovenije. Le Slovenija v Jugoslaviji je kljub nesrečam rešila več kot dve tretjini Slovencev iz položaja narodne manjšine v položaj državnega naroda in je to stanje po drugi svetovnj vojni kljub vsemu — razširila še na preko stotisoč naših ljudi. Le v Sloveniji v Jugoslaviji vidim ekspanzivno silo, ki nam je potrebna za upanje, da bi kdaj mogli združiti vse slovenske ljudi in kraje v enotno upravljano matično domovino.*1
„Slovenija je na takem križišču, da je že po prvi svetovni vojni do kraja
niso hoteli dati v slovanski vzhod. Tako na robu smo, v takem prepihu interesov, da v vsaki akciji za slovensko državo tvegamo uničenje vse slovenske narodne samostojnosti, tvegamo, da bi vsi padli nazaj v položaj, ki smo ga imeli pred letom 1918. Le verjemite mi, da če bi tedaj ne bilo spremembe, bi mi vsi bili danes v položaju, v kakršnem so beneški Slovenci.“
Tako me je prepričeval tedaj, kaki je obstoj Slovencev in njihova združitev kdaj v bodočnosti mogoče samo v sedanjem državnem okviru. Ker je poznal slovenske sosede in ker je bil ve3 v skrbeh za Slovence, je branil sedanje meje Jugoslavije. V letu 1967 mi ¡e, v pismu navedel dobesedno, kar mu je pisal prijatelj iz Trsta:
„Tu smo resni starejši ljudje istega mnenja, kot naši vrstniki na drugi strani meje, da bodo namreč v slučaju če bi Hrvati ali kateri drugi uspeli, da razbijejo Jugoslavijo, Nemci, Italijani, Madžari in Hrvati z združenimi močmi delilj Slovenijo. Dobesedno tako: tudi Hrvati.“
Kako je pojmoval delo emigracije?
Dr. Miha Krek je bil dosleden politik. Svojega programa ni menjal vsak letni čas, ko to delajo nekateri, ki bi se radi šli politike. Cilj njegovega političnega dela mu je bil: slovenska svoboda. Zanjo se je boril doma na vladnih položajih in v opoziciji, zanjo se je boril v emigraciji. Program svojega dela v emigraciji na kratko takole opiše: „...vztrajam v misli, naj politična emigracija dela samo za vzpostavitev politične svobode in demokracije v narodnem in državnem življenju. Zame je tu pika. Za večino emigrantskih političnih ljudi je pa to premalo...“ Vlogo politične emigracijo osvetljuje tudi tale njegov stavek: „...za bodočnost je treba postaviti stvari na svoje mesto, povedati, kako mislijo katoliški Slovenci v svobodi.“
150 izrednih vlake v
Čeprav doma uradno ni priznan Božič, so v listih napisali, da bo za božično-novoletne praznike na cestah in železnicah velika gneča. Po nemških podatkih računajo, da bo za božične praznike potovalo v Jugoslavijo 70% tam zaposlenih delavcev iz Jugoslavije. Dobršen del delavcev bo prišel z vlaki, toda le ena tretjina bo prišla z rednimi vlaki.
Iz ZR Nemčije je te dni vozilo v Jugoslavijo 140 posebnih vlakov, od tega jih je prišlo v državo 100 preko Jesenic, 40 pa preko Maribora. Po prvih poročilih naj bi prišlo na božične počitnice 300.000 delavcev med katerimi je bilo okoli 40.000 Slovencev. Izredni vlaki so imeli začetne postaje V Hamburgu, Frankfurtu, Stuttgartu, Nue-* rembergu in Mueiičhenu, končno postaje pa so' Beograd, Zagreb, Osijek; Sarajevo, Split in Skopje!
Ob priliki potovanja papeža Pavla VI. v Avstralijo so mu predstavniki 39 narodnosti med sv. mašo v Randvvicku v torek, 1. decembra, prinesli darove. Izmed vseh je sydneyski Catholic Weekly izbral za objavo Samo eno sliko —• Slovenko v narodni noši. Na sliki, ki je prav ista, ki je izšla v omenjenem katoliškem tedniku, vidimo Olgo Ovijač v trenutku, ko poklanja šv. Očetu kelih, dar avstralskih Slovencev.
pariškem „Le Monde“, po katerem naj
AÑO (LETO) XXX (24) No. (štev.) 1
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIR» 7. januarja 1971
Slovensko politična emigracija
Petindvajset let slovenske politične emigracije je za nami. Leto srebrne obletnice 1970 je za vedno zatonilo v zgodovino.
Ko smo maja 1945 odhajali v svet, nas ni gnal glad za kruhom. Domovini se nismo odrekli iz materialnih ozirov. Odšli smo vsled odpora proti največjemu zlu modernega časa, proti komunizmu. Naj je bila motivacija našega odhoda iz domovine kakršna koli — verska, socialna, gospodarska, politična — vse se stekajo na en in isti imenovalec: boj proti komunizmu, proti komunističnemu sistemu, kar pomeni: boi za svobodo.
S seboj smo ponesli slovensko kri, svoje slovensko ime, svojo slovensko kulturo, svoj slovenski jaz. Postali smo slovenska politična emigracija.
Čas je šel naprej, zgodovina je kakor perpetuum mobile. Pogled na svet, ki smo ga prinesli čez Ljubelj tistega maja 1945, je ostal nespremenjen. Kljub času. Večina slovenske politične emigracije v tem četrt stoletju zdomstva doumeva vsebino političnega emigrant-stva.
Stalnice naše politike, se p ra v j našega odnosa do komunizma in posebej do jugoslovanskega komunističnega režima ter do drugih slovenskih narodnopolitičnih problemov ostajajo nespremenjene. Kakršne so bile pred 6. aprilom 1941, takšne so bile med vojno in revolucijo, takšne so bile maja 1945 in takšne so danes, januarja 1971. Kakor zdrava večina slovenskega naroda, tako Večina slovenske politične emigracije te stalnice ohranja, so ji vodilo za nadaij-ni boj. Geopolitične okoliščine se namreč za obstoj slovenske domovine niso spremenile.
Naš pogled je obrnjen naprej, v bodočnost. V preteklost se pameten človek ozira le v toliko, v kolikor mu to more koristiti pri načrtih za v bodoče. Tako dela tudi politična emigracija, če se zaveda, kaj se pravi biti politična emigracija. In večina naših političnih emigrantov dela tako.
Kakor v vojnih letih, ko smo spro žili protikomunistično revolucijo in jo dobojevali do konca, navkljub času, ki nas je bil sovražen obdajal, tako danes ostajamo na braniku svobode, ko ostajamo politični emigranti. Naša slovenska politična emigracija je prav zato politična, ker je protikomunistična. Naš boj je usmerjen proti jugoslovanskemu komunističnemu režimu in njegovemu sistemu. In tak boj ni drugačen kakor političen. Ker je naša emigracija politična, ne more biti drugačna kakor protikomunistična.
Ker ostajamo takšni, namreč politični emigranti, ki imamo naraven odnos do preteklosti in ne zidamo gradov v oblake za bodočnost, nas ne čas, ki hiti naprej, ne zgodovina, ki ostaja za nami, ne zmedeta, če stojiš trdno, se ne maješ, ne padeš. Preteklost, sedanjost in prihodnost se pretakajo ena v drugo. Takšna politična emigracija ostaja zdrava, klena, enotna .— ostaja prava politična emigracija.
So pa med nami ljudje, ki ne spadajo v to vrsto slovenske politične emigracije. Že doma, pred 6. aprilom 1941 in potem v vojnih letih, med našo protikomunistično revolucijo in potem v zdomstvu, vse do danes, hodijo ob robu slovenskega zgodovinskega dogajanja, sem in tja. Zdaj se zavijajo v preteklost, nato segajo v bodočnost, le sedanjosti ne dojemajo takšne, kakršna je. Sprtost s stvarnostjo je njihovo načelo, je njihova stalnica. Zgodovino skušajo sprevračati, da bj bila prilagojena njihovim današnjim sanjam o bodočnosti.
So to ljudje, ki jim je petindvajsetletni zob časa v zdomstvu pretrgal nit, da zro v preteklost kakor skozi megleno kopreno, dasi so tisto preteklost sami sodoživljali, ji nekateri, kakor eamj trdijo, celo krojili obleko, pa jo danes mečejo na smetišče. Zapadli sr običajni emigrantski bolezni užaljenih veličin, še doma so se posmehovali tisti ruski: ‘Ja bil bernardinec...', danes
PRVI DIPLOMIRANCI NA SLOVENSKEM ODDELKU UKRAJINSKE KATOLIŠKE UNIVERZE
Pred leti je ukrajinski uniatski kardinal, vrhovni arhiepiskop, galicijski metropolit Josip Slipyj, ustanovil v Kirnu Ukrajinsko katoliško univerzo sv. papeža Klementa za izobrazbo predvsem ukrajinske emigracijske mladine. Ko je novembra leta 1944 umrl v Lvovu galicijski metropolit Andrej Szep-ticky, je imenoval za svojega naslednika znanega ukrajinskega učenjaka, pisca mnogih visokokvalificiranih teoloških del Josipa Slipyja, ki je študiral v Insbrucku z mnogimi Slovenci. Ta je v najtežjih trenutkih prevzel vodstvo ukrajinske uniatske cerkve. Toda že a-prila 1945 je bil v ZSSR aretiran skupno z vsemi šestimi ukrajinskimi škofi in odpeljan v taborišče, kamor mu je sledilo tudi več sto uniatskih duhovnikov. Tako so sovjeti takoj po svoji zmagi uničili uniatsko cerkev in jo izročili v roke svojim privržencem, ki so se pod silo komunističnih oblastnikov eno leto pozneje odrekli povezavi z Rimom, prestopili z vsem klerom v pravoslavno cerkev pod Moskovski patriarhat, odvisen od urada za cerkvene zadeve komunistične partije. Tako je bila v Ukrajini likvidirana uniatska' cerkev. Odslej obstaja uniatska ukrajinska cerkev samo v emigraciji, predvsem v Severni Ameriki in Južni Ameriki. V Argentini sami jih je veliko v Čaku, Misiones in drugod. Vsi ukrajinski škofje so izginili v sovjetskih taboriščih, razen metropolita Slipyja, ki je 18 let preživel na prisilnem delu ’ taboriščih, med drugimi tudi na so-lovietskih otokih, dokler ga ni 1. 1966 rešil papež Janez XXIII. Takoj po prihodu v Rim, ga je papež imenoval zr kardinala Rimske cerkve. Prva naloga velikega kardinala je bila — poskrbeti za ukrajinsko izobraženstvo, iz katerega naj zraste pomladitev uniatske cerkve. Iz tega namena je ustanovi1 v Rimu velik zavod Ukrajinsko papeško univerzo sv. papeža Klementa. Takoj je pomislil tudi na uniatsko emigracijo v Ameriki: ustanovil je filial -ko Filozofsko-Humanistične fakultete ?' Buenos Airesu* ter poveril nje ustvaritev prof. dr. B. Halajczuku, znanemu pravniku in kulturnemu filozofu, predavatelju na Katoliški univerzi in sedaj rednemu profesorju na privatni u-niverzi Belgrano v Buenos Airesu.
Ta je povabil nekaj slovenskih znanstvenikov za predavatelje v kaste-ljanščini na tej buenosaireški filialki rimske fakultete, obenem pa jim dovolil, da oni sami ustanove na tej fakul teti svoi slovenski oddelek, kjer se lab ko predavajo na univerzitetnem nivoju nredmeti iz slovenskih narodnih ir kulturnih ved v slovenščini in iz katerih nai se polagajo izpit prav tako v slovenščini. Tako je pred štirimi le1' začela delovati ta Ukrajinska univer za in na njej slovenski oddelek, rr katerem so koncem minulega derer' bra Ušli prvi slovenski diplomiranci.
Toliko za uvod v pomembnost te”' dogodka, ki pomeni gotovo velik nsno’ -loven^eua nrizadevenia za slovenc1' UobraAio svoie inteligence. Ta slove” -«ki oddelek je edina slovenska unive-za v emigraciji.
pa se njim enako godi. Zarečenega kruha...
Namesto, da bi bil njihov napo' usmerjen v boj proti komunističnemu režimu v Jifgoslaviji in proti komunizmu na sploh, se izživljajo v zaniče vanju slovenske zgodovine, izkoriščajo imena slovenskih velikih mož, da z-njimi skrivajo svojo majhnost, vestno skrbijo za razbijanje slovenske politične emigracije in zasmehujejo sleherno politično akcijo, ki ni — kakor dosle' še nobena ne — zrasla na njihove? zelniku. Za ščit zasebništva skrivaj' svojo totalno neodgovornost.
Ker je naša politična emigracij-resnično politična, ostaja zato protiko munistična in se v drugačno sprevreči tudi ne more. Ne notranji ne zunan" sovražnik ji ne bosta mogla do živega, pa naj se izničita v svojih naporih.
Naš ponos in naš uspeh, katerega se pa Slovenci premalo zavedamo. Imeli smo podobno fakulteto pred leti, to je del ljubljanske bogoslovne fakultete v San Luisu in pozneje v Adrogueju, ki pa je bila vezana na pokojnega škofa dr. Rožmana. Po njegovi smrti je tudi prenehala. Zdaj imamo filozof-sko-humanistično fakulteto na ukrajinski fakulteti rimske centrale. Ko-se je mudil 1. 1968 ustanovitelj kardinal Sli-pyj v Buenos Airesu, je sprejel slovenske profesorje in jim potrdil njihov privilegij. Tako je imenoval dr. Tineta Debeljaka in sedaj tudi dr. Vinka Brumna za izredna profesorja Rimske univerze, dodeljena na buenosaire-ško filialko. Dr. F. Gnidovec je bil izredni profesor na teološki fakulteti v Adrogueju, Marijan Marolt pa je zaradi bolezni moral opustiti predavanja. Ti štirje slovenski profesorji so predstavljali profesorski zbor slovenskega oddelka, toda predavali so tudi na celotni fakulteti Ukrajincem v kasteljan-ščini. Vse izpite potrdi centrala fakul-ete v Rimu, ki bo poslala tudi diplome z veljavnostjo — rimskih papeških univerz.
Več o ustroju univerze bomo poročali tedaj, ko bodo prišle diplome i:: Rima in bo slovesna izročitev diplomirancem. Tedaj bomo tudi pisali več o pogojih vpisovanja novih slušateljev, ki bodo tako lahko nadaljevali svoj univerzitetni študij ali ga izpopolnjevali s slovenskimi narodnimi vedami, oz. sio-vanskimi splošno humanističnimi znanostmi. Ti prvi diplomiranci so postavili zgled in omogočili obstoj edine slovenske univerze zunaj Ljubljane oz. Slovenije. Ftofesorj^ n tem slušateljem gre zahvala, da smo tako dosegli prvi uspeh najvišjega slovenskega študijskega zavoda med slovenskimi izseljenci!
Ti prvi slovenski diplomiranci so: Fajdiga Pavel, Mikolič Milena, Osterc Ludvik, Poznič Jože in Šifrer Marja.)'
Ob tej priliki iskreno čestitamo tudi prof. dr. Vinku Brumnu, ki je te dni prejel imenovanje za izrednega profesorja te rimske ukrajinske univerze, od ustanovitelja kardinala Slipyja.
Kardinalu Jožefu Slipyju, prijateju Slovencev, ustanovitelju te fakultete, ukrajinskemu škofu msgr. Sapeljaku, pokrovitelju in predavatelju fakultete ter voditelju fakultete prof. dr. B. Halajczuku pa še posebna zahvala v imenu vseh Slovencev v emigraciji!
Smrtna obsodba četnika
Vrnil se je na obisk
V naši zadnji številki smo kratko poročali o sodnem postopku zoper Ra dovana Mirkoviča, bivšega četnika m političnega begunca, ki je po vojni živci v Kanadi. Lani v juliju se je podal domov v Konjarnik v Srbiji na obisk : novim, velikim avtom, da bi pokaza. doma, kako je v tujini uspel, še ni imel priložnosti dobro razgledati se domačem kraju, ko so ga prijeli in o: tožili, da je tekom vojne leta 19-: ustrelil sedem mladih partizanov kv četnik.
Razprava se je vlekla in vlekla, petek, 11. decembra, pa se je konča:, s smrtno obsodbo pred sodiščem v Le skovcu. Obsodbo so avtomatično spremenili v 20 let ječe. -Radovan Mirkovi je star 59 let, eksekucija mladih partizanov se naj bi bila izvršila pred 27 leti in mož je bil prepričan, da je i-davno pozabljena. Ni se smatral kr: vega, vse „se je dogodilo v vojni“. Ni mu ni pomagalo, bil je obsojen. .Pole?; smrtne obsodbe, oziroma 20 let ječe rr mu za kazen zaplenili tudi veliki, nov' avto, ki ga je pripeljal s seboj.
Tuji časopisi pripominjajo, da je obsodba dokaz, da spomini na drug” svetovno vojno in revolucijo v Jugoslaviji še niso umrli. Posebno čudi tuje poročevalce in opazovalce to, da izseljenci in begunci, ki so obdolženi razn?> vojnih zločinov, mislijo, da se lahke podajo v Jugoslavijo brez skrbi, četud
Chile: ¿Nuevo centro de subversión?
La reanudación de relaciones diplomáticas entre Santiago y La Habana no puede sorprender, si se tiene en cuenta la orientación revolucionaria de ambos regímenes y la amistad personal que une a Castro y Allende. En los tiempos en que figuraba en la oposición, el Partido Socialista de Salvador Allénde era uno de los más ardorosos sostenes de la OLAS (Organización Latinoamericana de Solidaridad), organismo imaginado por Castro y creado en La Habana en 1967 para fomentar y sostener la lucha armada en el continente.
Las responsabilidades del poder no han hecho cambiar a Allende. Su ministro de Asuntos Exteriores, Clodomiro Almeyda, declaró poco después de asumir su cargo:
“Continuamos otorgando un apoyo total a OLAS y ya hemos creado un organismo de enlace, para actuar cerca de las fuerzas políticas que cuando la creación de la OLAS, tenían posiciones similares, de carácter revolucionarlo y progresista.”
Así Chile corre el riesgo de convertirse en el segundo centro de subversión en América Latina.
Čile: Novo središče prevratnosti?
Obnovitev diplomatskih odnosov med Santiagom in Havano ne more presenetiti, če se upošteva revolucionarna usmeritev obeh režimov in osebno pri-1 jateljstvo, ki druži Allendeja in Castra. V časih,' ko je bila še v opoziciji, je Sov - alistična stranka Salvadorja Allendeja bila ena najgorečnejših podpornikov DLASa (Latinskoameriške organizacije solidarnosti), organizem ki si ga je amisl’1 Castro in je bil ustanovljen leta 1967 v Havani za podporo in organizacijo oboroženega prevratnega boja na kontinentu.
Odgovornost oblasti seveda ni spremenila Allendeja. Njegov zunanji minister, Clodomiro Almeyda, je kmalu potem, ko je zasedel to mesto izjavil:
“Še vedno nudimo popolno podporo OLASu in smo tudi že ustvarili pove-ravni organizem, katerega namen je delovati v stiku s političnimi silami, ki so že ob ustanovitvi OLASa zavzemale sličen revolucionaren in napreden položaj.”
Tako je nevranost resna, da se Čile spremeni v drugo prevratno središče v latinski Ameriki.
PISATELJ STANKO MAJCEN UMRL
Iz domovine je prišlo sporočilo, da ~o dne 18. decembra 1970 pokopali v kraju Marija Snežna v Slovenskih Goricah slovenskega pisatelja dr. Stanka Majcna, ki je umrl v Mariboru v 8.1. letu starosti. Bil je eden najstarejšii) pisateljev, pa tudi najboljših.
izhajal je iz meseansKe družine, po očetu, po materi pa iz aristokratske. Oče je bil namreč profesor, pisatelj slovenske čitanke, kmetijski pisec in v letih 1918 velik sodelavec pri graditvi Koroščeve Jugoslavije kot član Narod nega sveta za Maribor. Mati pa je bila vnukinja bavarske plemkinje. Babico je opisal Majcen sam v svojem Detin-stvu kot „hčerko obubožane plemkinje s severa“. In ta aristokratska poteza je ostala Majcnu vse življenje, kljun temu, da je bil eden naših prvih pisateljev s proletarskimi motivi, kar rade poudarjajo sedanje literarne zgodovine. Rodil se je 1. 1888, študiral na Dunaju tik pred vojno, se udeleževal slovenskega krščanskega akademskega življenja, bil urednik literarne priloge Zore, ter med prvimi slovenskimi ranjenci v prvi svetovni vojni, ko je v Karpatih zmrz nil in je moral v bolnico. Med boleznijo je napravil doktorat in znova šel na fronto. Tokrat je bil dodeljen k okupacijski komandj v Beograd, kjer ga je zatekel prevrat. V Jugoslaviji je služil kot upravni uradnik v Ljubljani in \ Mariboru, postal šef kabineta ministra dr. Korošca prav v času ubojev v skupščini, nato pa od 1. 1935 v službi v Ljubljani kot najvišji uradnik, namreč kot pedban, kar je ostal vse do J 1944, ko so ga vpokojili Nemci. Po 1. 1945 je živel v Mariboru, deloma pa na svojem posestvu pri Mariji Snežm v Slovenskih goricah, vedno v stiskah in težavah, dokler ga v zadnjem desetletju niso začeli priznavati kot velikeg-oisatelja. Tedaj ga je , začela častiti ■red vsem mladina. Kako je umrl, ne ■emo, vemo pa, da je bil pokopan v fari svojega bivšega posestva.
To je Majcnov zunanji potek življenja. Bil je izredno marljiv, vesten uradnik, strokovnjak v svoji upravi?' stroki, tih in vedno fin^ aristokratsko dostojanstven, ki se ni nikdar silil v ospred?'e, pa je bil najvišji slovenski samoupravni uradnik ter je le malokd -
je v zakonu o amnestiji 1 .1962 točno rečeno, da amnestija za „vojne zločine’ ne velja. Tudi več Slovencev, beguncev, je šlo v povojnih letih na obisk v Slovenijo, nekateri od teh so bili prijeti, drugi samo na dolgo zasliševani o tem. kaj so med vojno in revolucijo počeli. Zdi se, da nekaterih ljudi nobena skušnja nič ne nauči!
vedel, da je bil tudi slovenski pisatelj.
Pisati je začel kot visokošolec v dunajskem akademskem glasilu Zora, od koder je prešel potem v Dom in , svet, kateremu je ostal zvest — z dolgoletnimi presledki v ustvarjanju — do konca. Spadal je med tisto znamenito dominsvetovsko generacijo, ki se je zbirala okrog Izidorja Cankarja in je postala riajznamenitejša pisateljska. generacija medvojnega in prvega po- ? vojnega desetletja in jo predstavljajo ’ imena Majcen, Velikonja, Lovrenčič, Bevk... ter nekoliko starejša Pregelj in Loize Remec. V Cankarjev Dom in J svet je pisal majhne črtice, ki jih je 1 naslovil Povestice, ki so pomenile pra- ■ vo nadaljevanje Ivana Cankarja. Odli- ’ kovale so se po psihologiji in sodobni duhovni atmosferi. Te povestice so bile 1 prave kabinetne sličice. Napisal je še t v pripovedni obliki svoio otroško av‘o-biografro Detinstvo, ki pa je o-tala nedokončana, ker se ie uredniku Doma in sveta Silvinu Sardenku izgubil rokopis. Po tem ni več nisal pro^e. jrot ”e=n'k ?'e doživel največu uspeh s svo-?im ciklom ZemPa (v DS v 1. 19241. ki na ni nikoli izšel v posebni zbirki.
Naivec usnehn ie imel kot dramatik. N?’e<rova drama iz medvojnega beo-gred-kega okunaciiskega časa Kasija CPšla 1. 1919 T?ri Novi .založbi! ga je nakazala kot pisatelja svetovnega formata. Kot dm-a kniiga so izšle enodejanke Za novi rod v Trstu fi°22). Nato r>a nobena kniiga več. Pač na je naropal v dramski obliki več del. ki so ostala v reviiah. Tako enodejanka iz mpdvoine dobe Anoknlipsa, predstavim ?o* +reunfke nred eksekucijo na smrt ol'so:°nih nkrai‘nsi-ib talcev v Galiciji, Dosp^na umetnma le drama Dediči z?e-Vre1 'of-tvn i100-|) prav tako iz beograjskega medvojnega vzdušla.
Vse to je nanjsal do 1. 1924 ko ie (Nad. na str. ?)