32
Vikerče
Lili Novy
Nikoder nisem več doma,
nikamor več navezana,
sem kakor veter, kot oblak,
ki jima svod je vsak enak.
Samo ko se v zraku modrina že taja in zarja za Savo rumeno bledi, takrat se krajina prebuja in vstaja, domača krajina, katere več ni.
Hitreje se premika čas,
hitreje begam tudi jaz.
Ta čas je kakor oster plug,
zemlje obraz je tuj in drug.
Samo ko visoko zaneti se zvezda, pod sinjim oblakom pa veter zaspi, se duša, utrujena ptica brez gnezda, mi v sanje, kot v vrbove veje, spusti.
Iskala sem ob vodi kraj,
kjer sem kopala se nekdaj.
Ni skale ne zaliva več,
razrasel se je grm bodeč.
Samo ko se Sava skrivnostno svetlika, vrtinci pa v nočno tišino pojo, pokaže se skale nekdanja oblika in mali zaliv je še zmeraj pod njo.
Ni hoste z jaso ne poti,
kotanje z mehkim mahom ni,
kjer drobna vsa ležala sem,
vsak list, vsak šum poznala sem.
Samo ko razliva iz sklede srebrne niz Šmarno goro se v dolino srebro, se drevje prijateljsko k meni povrne in praprot mi skrije dekliško telo.
Prezidana je hiša vsa
in lipa je posekana, ..
nikjer ni lope s trtami,
Dianin kip več ne stoji.
Samo ko nad staro cipreso se v vence povežejo zvezde iz davnih noči, zagledam na vrtu jih, ljubljene sence, in lipe sedmero vrhov zašumi.
33