612
Feodor Sokol: Nje podoba.
Dr. Bric, ki je bil ta dan posebno vinjen, je dejal po pogrebu v čitalnici z največjim  cinizmom:
»Kaj sem mu bil povedal oni večer pri pojedini, nekaj dni pred poroko? — Ako'mu ta ni otresla idealov, tedaj mu jih ne bode nobena več ! — Natakarica, še pol litra ! — Hm, prav se mu godi!« —
Traven je odpotoval še tisti dan, in še zdaj ga ni domov. Pravijo, da se niti ne misli vrniti več v Kotanj, in da je vila na prodaj.
Makso, ki je še vedno samec, oskrbuje vilo, in tako se še včasih zbere v nji navadna družba, nji na čelu Makso in sodnik. A tudi gospoda Stipka ne pogrešajo zraven, dasi je zadnji čas nastopil kot resen zakonskr kandidat; zagledal se je bil v novo učiteljico, in tako je pričakovati,  da bode vsaj za nekaj  časa utihnil njegov  »torej«. —
Makso in Traven sta hotela obračuniti s Pavlovičem, toda tega več ni bilo treba in tudi več ni bilo mogoče; kvitirati je moral. Tudi njegova mera je bila naposled polna, in radi dolgov in zadnje nečastne razmere ga je naposled  doletela že davno zaslužena kazen.
Nje podoba ...
T lamtečega lica, iskrečih oči
V  svetišče srca sem prodrl;
Za podobo podoba tam v prahu leži . . . Za svetnikom svetnika sem stri . . .
Iz svetišča ves ničev sem lišp posnel, Odstranil te kipe premnoge, Potem z novim cvetjem sem stene odel, Zagrnil jih v nove preproge . . .
V  slovesnem sprevodu postavil nato
V  oltar sem podobo nje krasno, Pokleknil drhtečega srca pred njo, Zrl verno v obličje ji krasno.
Tako se mi tukaj vse rajsko zdaj zdi, Tu molim in vriskam in pojem! Oj mrzki maliki predolgo ste vi Sedeli v svetišču tu mojem! . . .
Feodor Sokol.