KRITIČNO
Se bomo utopili v čikih
Če odvržeš papir ali kak drug odpadek, te še kdo mimoidočih na ulici karajoče prebode z očmi. Ce pa odvržeš čik, nikomur ni mar, kakor da je to nekaj povsem normalnega. Je res normalno ali pa smo do tega pojava postali že tako brezbrižni, da nam jeto normalno, če so naše ulice, zlasti pa avtobusna postajališča, pravi pepelniki? A brezbrižnost je tisto, nad čemer bi se morali zamisliti. Dokler se kdo še huduje in rovari proti kadilcem, so kadilci od časa do časa še obzirni, ko pa nikogar več nič ne briga, se čutijo gospodarji. Naj kadijo, če je to njihova navada, a pri tem bi se morali zavedati, da njihova svoboda sega do svobode drugega, denimo, do svobode nekadilca, ki želi dihati nezadim-Ijen zrak in ga motijo čiki, po katerih gazi dan na dan po mestu, po hodnikih, po uradih.
Povsod po svetu so kadilci, a njihova svoboda je različna. Za primer vzemimo Leningrad, kjer tudi na avtobusnem postajališču ne boste našli čika na tleh. Če ga boste odvrgli tako, kot ste navajeni doma, se vam utegne zgoditi, da vas bo domačin prija-teljsko potrepljal po ramenu z opozorilom, da čiki ne sodijo na tla, temveč v koš za smeti. Ponekod, v pobratenem mestu VViesbadnu in v Sovjetski zvezi, so načrtovalci koškom za smeti dodali še poličko za ugašanje cigaret. Ali jih ne bi bilo vredno posnemati? Koški najbrž ne bi bili bistveno dražji, zato pa bi prispevali k blstveno lepši sliki našega mesta.
A. P. Adamič