80. LETNIK ,,UCITELJSKEGA TOVARISA" »Učiteljski tovariš«, ki je najstarejši še izhajajoči slovenski list, stopa z današnjo številko v svoj 80. letnik. Istočasno. ko proslavlja slovenska učiteljiska organizacija 50letnico svojega obstoja, praznuje svoj častni jubilej tudi njeno stanovsko politično glasilo. Težko bi bilo podati povsem jasno sliko razvoja in dviga tega lista, smeri in borb, ki so tekom zadnjih osmih desetletij odmevale iz njega. Vsaka doba je dala listu svoj pečat, vsak urednik več ali manj svo.je individualne zmožnoisti in tudi smer, a od onega časa, ko je postal glasilo učiteljske organizacije, je mogel zastopati le njeno smer in zagovarjati le njeno delo. Ves mogočni razvoj in dvig učiteljskega stanu v Sloveniji in razvoj njegove organizacije se zrcali iz posameznih letnikov »Učiteljskega tovariša«. Vsa prizadevanja in borbe učiteljstva tako za narodni, kulturni, gospodarski in socialni napredek slovenskega naroda, šolstva in učiteljstva imajo svoj odmev v tem glasilu, ki je ves čas svojega obstoja bilo v službi naroda, njegovega šolstva in učiteljskega stanu. Najbolj pregledno, toda v zelo zgoščeni obliki jc podano poročilo o razvo.ju tega lista do 1. 1910. v članku »Pol stoletja«, ki ga je spisal Branistan in je priobčcn v »Učiteljskem tovarišu« ob njegovem 50 letnem jubileju 7. januarja 1910. V tem članku je orisana doba prvih petih urednikov sledeče: »Tcma je vladala slovenskcmu šolstvu in učiteljstvu pred dobo nastopa »Učiteljskega tovariša«. Kakor četa brez gospodarja je ta- valo slovensko učiteljstvo, obdano z ozračjem, napojenim z nemškim duhom, ki je vel po slovenski zemlji, in nchote se je oprijemal nemški duh slovenske dece. Dasi je pred njim izhajal v Celovcu »Šolski prijatelj«, vendar ta ni bil duša učiteljstvu, zakaj izdajan ni bil iz lastnih vrst. In vrli ustanovitelji »Učiteljskega tovariša«: Andrej Praprotnik, Fran Gerkman in Janez Zorin, vsi učitelji v LjubIjani, so imeli dokaj neprilik in borb za ustanovitev našega glasila. Vladni absolutizem je tudi po letu 1860. skrbno pazil na časopisje in se je mnogo premišljal, preden je dal dovoljenje za nove liste — to celo zaradi naslova. Rojen je bil v temi. Ni prejel zaželjenega blagoslova, ki bi ga spremljal in varoval na težki poti. Konkordat mu je bil kum, ko se je rodil. Trnjeva mu jc bila pot od njegovega prvega leta do današnjega dne. ko stopa v petdcseto leto svojcga delovanja. Nima slovenska žurnalistika zapisati pojava, ki bi na tem polju prodrl vse zapreke in tako trdno vztrajal na svojcm stališču od dobe črnega konkordata do današnjc dobe prosvetljenes>a človeštva. Učiteljstvo je bilo pohleven suženj, šolstvo zatiralec slovenskega naroda. . .. In vstal je mož, ki se je postavil na branik slovenskega šolstva in učiteljstva. Razvil je svoj prapor, da reši slovenski narod tožncga jarma, ki ga je vanj uklepal gospodujoči German. Andrej Praprotnik jc bil mož, ki jc postavil mcjnik, kjc naj ,sc pričnc graditi poslopje slovenskega šolstva in omejevati nasil- nost, kje naj se začno dajati pravice tudi slovenskcmu učiteljstvu. V stremlicnju za povzdigo šolstva se zrcali duša in mišljenje pravega učitelja, ker v šolstvu bo izkušal rcalizovati vse svoje ideale in jih tako udejstviti narodu v korist. Odločno in vestno je Praprotnik služil temu načelu in svoie nazore jc uvcljavljal v prvi (od 1861. do 1873.) in drugi (od 1882. do 1890.) svoji uredniški dobi »Učiteljskega tovariša«, ki je z njim bodril svoje tovariše k delu. . .. Stanovsko glaisilo je okrcpilo in javnost pomnožila narodno zavest učiteljstva, ki je tvorilo močan jez med šolo in javnim navalom nanjo. Spoznali so nemški aristokrati, da preko učiteljstva ne morejo priti do šolstva in vplivati nanje. Njih doba se ie bližala koncu. Z vso ljutostjo so se zaenali v narodno čuteče in dclajoče učiteljistvo: preL'anjanie se je vršilo v najširših mejah; korupcija. tcrorizem, denunciantstvo itd. — to so bila njih sredstva; javen pritisk ie bila usoda vsega slovenskega narodnega učiteljstva. ... Vpliv nemškega nasilja se je pokazal tudi pri uredništvu našeaa glaisila. Andrcj Praprotnik jc bil tedaj tudi zastopnik učiteljstva v dežclnern šolskcm svctu. Ljuie boie ie imel tu prestajati, ko je moral braniti slovensko šolstvo pred njega tlačilci in krepko je moral braniti slovcnsko šolstvo in zagovarjati njega pravice v svoicm alasilu. ... Strogo so pazili na pisavo »Učiteljskega tovariša«, da bi s tcm potlačili Pranrotnika pod poostreni tiskovni zakon, aa tako spravili iz deželnega šolskega sveta in tu potem samovoljno gospodarili. Toda Praprotnik sc ni vdal pritisku in je bil previden, zato je začasno oddal uredništvo »Učiteljskega tovariša« Mateju Močniku, ki je v njem od leta 1873. do leta 1882. vestno in pogumno branil pravice in koriisti slovenskega šolstva; Praprotnik jih je pa brez skrbi dalje zagovarjal v deželnem šolskem svetu, kjer je deloval 24 let. Ko so se razmere ublažile, je prevzel uredništvo zopet sam. .. . Uredništvo »Učiteljskega tovariša« je prevzel Andrei Žumer, ki ga je urejeval od leta 1890. do 1894. Ta uredniška doba je bila deloma mirna in slovensko šolstvo se je mirno razvijalt) pod blagodejnim vplivom »Učiteljskega tovariša« in v rokah slovenskega učiteljstva. . .. Toda doba četrtega urednika »Učiteljskega tovariša« Jakoba Dimnika, ki je list urejeval od leta 1894. do leta 1903., ni ostala povsem mirna. Učiteljstvo je zadobilo s kulturnim vplivom tudi politiški vpliv. Ostalo je zvesto napredku šolstva in kulture in je zato prišlo v konllikt s principi in načeli klerikalne stranke. Leta 1896. je bilo učiteljstvo napadeno od klerikalne strani, in od tedaj naprej se je pTičel bojevati »Učiteljiski tovariš« tudi politiško za korist šolstva ter se je razvil polagoma v šolsko-politiški list. Njega pedagoškodidaktično vsebino je pa prevzel »Popotnik« in tako obvaroval notranji razvoj šolstva momentanih. politiških vplivov. ... Do viška že prihaja ta boj, in že od Novega leta 1903. ga vztrajno bije naše glasilo pod uredništvom Engelberta Gangla za pravice učiteljstva in dobrobit šolstva. Kakor nekdaj nemštvo v nacionalnem boju za šolstvo, tako se je sedaj klerikalizem. v politiškem boju z vso ljutostjo zagnal v učiteljstv.o. ... Ravno ta gonja je zopet ojačila našo stanovsko zavest. Slovensko šolstvo se razvija na podlagi širše nacionalne ide.je. Ob vzajemnosti in skupnih kulturnih stremljenjih učiteljstva tvori šolstvo gotovo bistveni del našega delovnega programa. Zavedajoč se tega, stopa učiteljstvo naprej, da razvije šolstvo do najpopolnejše oblike in ga napravi za vzgojitelja samostojnega in svobodnega človeštva.« Tako poroča Branistan. Od jubilejnega leta dalje nastopajo za urednika in za list še težji, a tudi pomembnejši časi. S politično borbo so se stopnjevale tudi neprijetnosti, ki so dosegle svoj višek ob izbruhu svetovne vojne 1. 1914. »Učiteljski tovariš« je prišel na črno listo kot srbofilski list. Izdana je bila celo posebna okrožnica s pozivom na lokalna oblastva in posamezne pristaše režima, naj javljajo vse naročnike »Učiteljskega tovariša«, ki ,so bili nato vsi zaznamovani kot nezanesljivi prevratni elementi. Ker je moral takratni urednik Gangl k vojakom, je med vojno urejeval list Luka Jelenc. Cenzura je bila v teh letih nad vse stroga in je menda še prav posebno pazila na pisanje tega učiteljskega lista; neštete bele lise, ki izpolnjujejo prostor med tekstom posameznih številk, pričajo o njeni »velikodušnosti« do istanovskega glasila slovenskca učiteljstva. Koncem leta 1918. je prevzel Engelbert Gangl ponovno uredništvo lista in ga _rejeval do srede leta 1919. Zaradi imenovanja za višjega šolskega nadzornika se je odpovedal uredniškim poslom. Duh največjega spontanega navdušenja žari iz člankov »Učiteljiskega tovariša« ob našem narodnem osvobojenju in zedinjenju. Učiteljstvo, ki je v veliki meri so.delovalo pri predpripravah in utiralo pota novim dortodkom je dalo duška isvojim čustvom in se tudi z vnemo lotilo težavnega dela, ko se je urejevalo vprašanje naše severne me.je. Doba resnega dela in ustvarjanja v svobodni domovini je polagoma zatemnila začetno navdušenje. Velike in težke naloge so bile zastavljene novemu uredniku Ivanu Dimniku. Od 1. 1919. dalje je urejeval »Učiteljskega tovariša«. Snovanje Udruženja jugoslovanskega učiteljstva, nov uradniški zakon. borba za enoten učni načrt, deklaračna doba, vse to so važni problemi, ki so nekaj let polnili stolpce našega glasila in so zato razgibali vse učiteljstvo. Po osnovanju UJU se je učiteljstvo tudi v organizaciji še neka.j let bavilo s strankarsko politično borbo, katere vpliv se je v tej dobi še močno odražal v učiteljskem glasilu. Toda z letom 192o. v borbi za Dcklaracijo je ta vpliv ponehal in »Učiteljski tovariš« je postal resno stanovsko politično glasilo slovenskega dela združenega jugoslovanskega učiteljstva. Morda ne bo neumestna ugotovitev, da se je začelo naše glasilo vmešavati v strankarsko politične boje v času uredniške dobe Jakoba Dimnika, a opustilo to prakso in prešlo na izključno stanovsko politično smer v času, ko je urejeval »Učiteljskega tovariša« njegov sin Ivan Dimnik. Razgibanost, ki jo je prinesla v ueiteljske vrste deklaračna borba, se pozna v našem listu ves čas obstoja društva in lista »Edinstvo«, osnovanega po onem delu učiteljstva, ki se v začetku ni strinjalo z deklatačno smerjo naše organizacije. Zaradi močnega vpliva zakonskih določb te dobe so bile trenutno razmere v organizaciji precej mirne, ko je prevzel uredniške posle Andrej Skulj v 1. 1931. in jih vodil do deccmbra 1934. Toda prav v času njegoveua uredniškega udejstvovanja je bila glavna skupščina učiteljskega udruženja v Ljubljani. Ob tej priliki je moral biti proti urednikovi volji v »Učiteljskem tovarišu« priobčen članek takratnega predsednika Damnjana Rašiča: »Dve ideologije«, ki je povzročil v glavnem odboru JUU precejšno krizo. V isti čas spada tudi prvi poskus snovanja učiteljskih strankarsko političnih klubov, kar pa je bilo preprečeno prav zaradi odločnega načelnega stališča slovenskega učiteljstva in njegoveaa glasila. Po imenovanju Andreja Skulja za banskega šoiskega nadzornika je bilo poverjeno urejevanje »Učiteljskega tovariša« Vekoslavu Mlekužu. Z izjemo cnoletnega presledka, ko je moral zaradi znane prepovedi te posle opustiti- in jih je vodil Ivan Kocjančič, a po njegovem odstopu je uredil tri številke tudi Alojzij Bučar, urejuje Mlekuž naše glasilo še danes. Ta posJednja doba se odraža v listu predvsem v navajanju in vzgajanju članstva k priznavanju in spoštovanju deklaračnih načel, v vzgajanju značajev med učiteljstvom in v borbi za izpremembo prosvetne personalne politike, ki se vleče kot rdeča nit skozi vso to dobo. Izrazita postaja tudi borba za učiteljsko čast, njegov ponos in ohranitev njegovega značaja. Svoj močan odmev ima v listu tudi borba za naše gmotno osiguranje in priznanje enakih pravic vsemu učiteljstvu, ne glede na spol. Depolitizacija šolstva, poglobljeno dclo za gospodarsko oisamosvojitev stanu, pa tudi vsa druga vprašanja zadevajoča šolo, učiteljstvo in prosveto, se obravnavajo v uvodnih in drugih načelnih člankih našega glasila. Nemogoče je v tako kratkem članku podati točno sliko razvoja »Učiteljskega tovariša« in njegovega pomena za narod, njegovo šolstvo in učiteljstvo, toda eno se lahko ugotovi, da mu, kot glasniku narodnih. splašno kulturnih, šolskih in učiteljskih teženj in patreb, nihče ne more odrekati zaslug in priznanja. Dolgo vrsto let že služi učiteliskemu stanu v njegovi pravični, toda težki borbi, in ko prestopa v svoj 80. letnik, želimo, da bi tudi v bodoče služil istim smotrom, kot doslej.  j Andrej Praprotnik, ustanovitelj in dolgoletni urednik »Učiteljskega tovariša«