Pilon v Žagarjevi preiskavi
PILON V ŽAGARJEVI PREISKAVI
Po vrsti nadvse uspešnih intervjujev z znanimi in znamenitimi osebnostmi slovenskega kulturnega življenja je Primož Žagar sam nekako opredelil svojo metodo spraševavca: svojemu pogovoru z zdaj že pokojnim Venom Pilonom je dal povsem ustrezen, odkritosrčen naslov »Slikar v preiskavi«.
Žagarju ni kaj očitati, zanimiv je in nenavaden, očitno zaverovan v resnico, ki jo sluti, še preden ogovori inter-vjuvanca, in obogaten z njo, ko sobe-sednika zapušča. Takšen je tudi intervju z Venom Pilonom. Takšni intervjuji, ki so že skoraj freudovska psihoanalitična preiskava intervjuvančeve podzavesti, so najbrž dragoceni tudi za globlji pogled v ustvarjalnost posameznih umetnikov, zato smo radovedni bravci dolžni sprejeti tudi tisto, kar nas v njih moti, zlasti še, če sam avtor ne skriva svojega namena. In Žagar je dober in neutrudljiv izpraševavec, vsaka policija bi ga bila vesela, saj zastavlja svoja vprašanja tako zankarsko, predvsem pa tako zanesljivo, da je kar tretjina odgovorov takih: Ja, seveda, najbrž, ja ja, tudi, dopuščam itd .. . — Vse to govori seveda v prid preiskovavca, ki skoraj praviloma vidi vse jasno za intervju-vančevo sedmo tančico. In licemersko bi bilo, če bi nas tako razkrivanje tančic kakorkoli motilo, resnica je pač resnica. In Primož Žagar je neizprosen, kadar jo gre iskat, kar dokazujejo, v našem primeru, tudi nekateri Pilonovi odgovori: »Take reči... ne morem odgovarjati — To je tako filozofsko vprašanje — To me preveč vprašujete, jaz nisem človek razmišljanj, da bi gruntal in kravžljal možgane, tistega pa ne, kar mi pride — To je hudič o tem govoriti, madona. Mogoče zdaj drugače mislim, kot bom jutri, mogoče danes drugače mislim, kot včeraj — Tudi nočem, ker bi rekel kako neumnost, ki bi se napačno interpretirala — Jaz ne vem, ne morem nič povedati o tem — Ni mogoče,   to,   kar  govorim,  je  vse  zunaj
213
C. Zlobec
mene, jaz sem utrujen, kratkomalo utrujen — Ja, to je, hudičevi ste — Ne morem več odgovarjati, mene ni nobeden niti pri spovedi tako mučil — To je problem, taka vprašanja...« itd.
In kakšna so ta vražja vprašanja? V glavnem o odnosu moškega do ženske, o spolnosti skozi prizmo lastnih izkušenj, o slasti, nasladi, o moški impo-tenci, kompleksu itd. — torej same zanimive reči, zlasti če odgovarja 74-letni umetnik kak mesec pred svojo smrtjo.
Pa vendar: ne bi bil iskren, če bi trdil, da me to moti. Upam, da mi bo Žagar, ki tako uporno išče resnico, samo hvaležen, če tudi sam v tej zvezi odstrem enega njenih številnih drobcev. Žagar pravi v svoji spremni besedi k intervjuju med drugim: »Pogovoru sem dal tak naslov zato, ker me je pokojni slikar Veno Pilon večkrat obdolžil za zasliševalca. Prišel me je oprtan z bi-sago včasih obiskat v Ljubljano. Govoril mi je, da mu moram intervju pokazati, preden bo na svetlem. Rekel je, da sploh ne ve, kaj je pravil med dolgim majskim pogovorom v njegovem ajdovskem stanovanju in da se mu je v glavi mešalo in tako ... Pilonu pogovora nisem nikdar pokazal.. .«
Kmalu po tistem majskem pogovoru sem tudi sam srečal Pilona v Piranu, ustavil me je in sedla sva pred kavarno Piran, takoj nato je prisedel še Pavle Zidar ali pa je že prej bil z mano, ne spominjam se dobro. Bilo je očito, da Pilona nekaj tišči, kajti kmalu je prišel z besedo na dan in stekel je, med drugim, tudi naslednji pogovor:
Pilon: — Poznaš nekega Primoža Žagarja?
Jaz:   — Njegove  intervjuje  berem.
Pilon: — In kaj praviš?
Jaz: — Zelo so zanimivi, največkrat prav nenavadni.
Pilon: — Ja, tudi mene je martral.
Jaz: — Nisem bral. Kje pa si bil objavljen?
Pilon: — Ko sem videl, kaj je napisal, ne, sem rekel, tega pa ne dovolim objaviti.
Najbrž nisem rekel ničesar, samo radovedno sem ga pogledal. Pilon pa je nadaljeval: — Saj sem menda res vse to govoril... ampak to nisem jaz ... ne, to, kar sem govoril, to nisem jaz... kaj jaz vem, on je kar rinil vame.. . ne, to nisem jaz... In veš, kaj mi je rekel, ko sem rekel, da ne dovolim objave intervjuja? ... Bom pa počakal, je rekel, objavil ga bom po vaši smrti, ja...
Takrat, v Piranu, sem se temu samo nasmehnil, zdaj, ko sem ta intervju bral, me je nekaj zbodlo. Prav gotovo, intervju je avtentičen, kolikor pa sem imel priložnost poznati Pilona, bi mu skoraj pritrdil, da je pozneje, ko je svoje odgovore premislil, spoznal, da le ni odkril svoje sedme tančice. Hočem reči: tudi zdaj, ko prebiram ta Pilonova »priznanja« preiskovavcu Primožu Žagarju, se mi ob spominu na omenjeni klepet s Pilonom v Piranu zdi tudi ta intervju v Problemih bolj rezultat preiskave kot pa izpoved umetnika.
Podobna misel je morda obšla tudi Žagarja, ko je iskal naslov za svoj intervju s Pilonom in se, najbrž med mnogimi možnostmi, odločil za sedanjega: Slikar v preiskavi.
C. Zlobec
214