Januš Golec: Plemeniiaške ,,nagradc;Si. Na sredini med Varaždinom ter Zavrcem na hrvatski strani ima v Opeki grof Bombelles svoj grad ter svoja posestva. Kako ogromnega obsega je bilo pred agrarno reformo grofovsko imetje, nam naj bo v dokaz, da meri kar najbolj skrbno negovani park krog gradu celih — 80 oralov. Mimo parka grofa Bombella sva frčala s prijateljem na avtomobilu, ko me ta dregne: »Glej, tamkaj le je grofov šofer. Vzemiva ga seboj, bode nama povedal kaj zanimivega.« Prijatelj je ustavil, namignil staremu znancu, ki je bil takoj voljan, da deli z nama večerjo pri Pehardi v Ladanju. Stari gospod si me je predstavil kot Smolka iz Moravskega, ki žo ..luži 29 let enemu gospodarju kot šoier. Sam je trdil, da je najstarejši šofer v celi Jugoslaviji in sploh mu ni znan nobeden njegovega poklica, ki bi zdržal v tej odgovorni službi pri enem gospodarju 29 let. Mož je velike ter suhljate postave, prikupljive zunanjosti in tako vabljivih oči, kakor jih je najti le pri zvcstih služabnikih, ki so bili skozi dc?et- in desetletja z eno drvižino, a so danes na žalost le redka prikazen. Pribrzeli smo do Peharde v Ladanju, kjer je premogovnlk, Iast delniške družbe. Že prod vojrto so prevažali od tod premog po dolgi žični vzpenjači preko Drave na železniško postaio Ormo*. Premo^ovnik je še danes v obiratu. Pri gostoljubnem Pehardi so nam pripravljali vcčerjo, stari, dobrodušni Smolka nama ]e poveO.al mavsikaj zanimivega o znameniti grofovski rodbini BoinlT.Hes- "Priznal je, da služi že celih 29 let enep:a gOspodarja, a je siromak. Le hvala T-otu, č.r, mu Bojr ni dal otrokl Prertvojni pribi-anek je zgubil na — voinsm posojilu, sedaj životari z ženo od skromnih mesečnih prejemkov. Prijatelj ga je podražil, da mora imeti kupček zlatov kje v skrivnem kotu, saj so vendar delili grofje ter baroni zlato napitnino. »Kaj?« se je začudil dobričina. — »Varna bom zaupal dva doživljaja, iz teh dveh lahko sklepata, kako izgledajo plemenitaške zlate nagrade!« »Pred mnogo leti in še pod starim grofom je grozila krog Opeke in Ladanja pobuna. Madžarska vlatla je poslala v te kraje celo eskadrono ulancev. Poveljnik je bil ritmojster in baron nemškega imena. Vojaštvo in častniki so se podili okrog v brezdelju. Oficirji so bili pri mizi grofovi gostje. Nekega večera sem peljal v avtomobilu iz grada na stanovanje ritmojstra barona. Na povratku zapazim na tleh pred krčmo listnico. Izstopim, poberem in stisnem v žep. Ko sem se vrnil v grad, sem pregledal najdbo. Listnica je bila last gospoda barona. V njej je bilo za 14.000 goldinarjev vojaškega denarja in šfe več drugih važnih papirjev. Koj sem zbudil grofa in mu zaupal, kaj in koliko sem našel. Stari gospod me je polivalil ter mi naročil, naj izročim v jutro najdeno sam gospodu baronu, ki me bo sijajno nagradil. Na vse zgodaj sem že bil na baronovem stanu, — vse zaprto. Rekli so mi, da je ritmojster zgodaj odjezdil v okolico E celo eskadrono in ga ne bo pred večerorn. Bolj pozno na noč sem zopet stopil na baronov stan. Videl sem gospoda natančno skozi nezastrto okno. Pri mizi je sedel, sklonjene glave, v eni roki samokres, z drugo pestjo je pa udarjal po mizi in rnrmral nel_..j nerazumljivega zase. Že na prvi pogled sem uganil, kaka skrb tlšči baronu v roko s?.momorilno orožje. Naglo sem potrkal na vrata. Visoki gospod se je jezno zadrl in me nahrulil pri vstopu, da boče imeti mir na večer pred obiski. Pomolil sem cau pod nos najdeno listnico. Revolver je spustil na mizo, obraz se mu je omilil, skočil je pokoncu in me objel z vzklikom: »Človek božji, nebesa so te poslala! Ako bi bil potrkal le par trenutkov pozneje, bi jaz bil mrlič!« Smolka je povedal, kje in kako je našel velevažno listnico. Baron se mu je zahvaljeval in razlagal, da je iskala celi xlan eskadrona izgubljeno zaman! V listnici je bila za tedaj ogromna svota 14 tisoč goldinarjev državnega denarja in pisani dokazi glede ločitve zakona z baronovo ženo. Kedo bi mu bil verjel, da je denar res izgubil! Po brezuspešnem iskanju mu je prestal edinole po tedajnem oficirskem cbičaju — revolver! Baron je srečnega najditelja ponovno objel in ga prosil, naj pove, kar želi kot nagrado. Najdnina mora biti zlata, bodisi zlat prstan z briljan ti, ali pa zlata ura s težko verižico. Smolka je bil za zlato uro z verižico. Baron mu je zasigural darilo z oficirsko častno besedo in ga odpustil ves vesel, ker mu je otel življenje. Drugo jutro je vprašal stari grof Bombelles šoferja, koliko mu je izplačal baron na roko najdnine. Smol ka mu je pripovedal vzradošten o zlati uri z verižico; grof je pljunil prezirljivo in siknil: »Prokleti šuft, nikdar ne boš videl niti vinarja, kaj še le zlato uro z verižico!« Ulanska eskadrona je odjezdila, z njo tudi baron. Še roke mi ni dal v zalivalo ter slovo, kaj še le <. a bi bil kedaj izpolnil dauo oficirsko eastno besedo! Nekaj let pred izbruhom vojna je bilo. Pri nas v Cipeki se je inudila na obisku stara gvoiica iz znameniie tirolske plemenitaške rodbine. Peljal sem v avtomoj..i!n ?ia_;aj na Tirolsko: staro grofico. rx_eno spremijevalko in našega grofa. Ko smo dospeli v Meran, se je nastanila tirolska plemkinja v enem hotelu, v^drugem midva z grofom. Drugo jutro po dohodu v Meran sem snažil avtomobil. Ko sem hotel stepsti prah z notranje preproge, mi je padlo nekaj na tla. Poberem in vidim, da je dragocena, zlata in z vsemi mogočimi dragulji obložena ženska broša. Zgubila jo je sigurno stara grofica. Pokazal sem najdeno grofu in ta mi je rekel, da je broša neprecenljive v^rednosti in starinska družinska dragocenost. Naj le nesem zaklad grofici v hotel. Gotovo bom prejel več tisoč goldinarsko nagrado. V hotelu so mi rekli, da ne smem do grofice, ki hoče imeti mir po tako dolgi avtovožnji. Ko sem raztolmačil, za kaj da gre, so me le spustili do grofičine starikave sp_'em!jevalke. Zadrezasto bable sem komaj prepričal, da sem poštenjak, ki vračam, kar sem našel. Nesla je družinsko dragocenost počivajoči grofici. Kmalu je bila nazaj in mi rekla: »Milostna sporoča pozdrav in zahvalo gospodu grofu za brošo, katero bi bil lahko prinesel sam in ne da jo vrača po šoferju!« Solzo grofovske nehvaležnosti pem požrl, zaloputnil vrata in odšel. Grofičina spremljevalka je še metala za menoj psovke! Baron ritmojster je bil vesel najdene listnice, se mi je zahvaljeval z objemi; imenitna grofica me je za vrnjeni družinski zak.ad oštela kot psa po svoji družabnici! Kakor ravnokar omenjena resnična doživljaja zgledajo po prctežni večini vse plemenitaške nagrade!« Tako je končal mož zvestobe ter poštenosti, 291etni šofer Smolka. Oba s prijateljem sva mu verjela, da od baronskih in grofvskih napitnin si ni mogel prihraniti drugega nego prepričanie, da povračajo tudi plemenitaši največje dobrote z grdo — nelivaležnostjo!