172 Poslovenil Fr. H. T a gre k tatu, navadno sk riv ajo , in m u naznani, da vo ne­ kdo, da jc on ukradel. O pom inja ga zatoraj, naj vrne ukradeno stvar in naj povrne okradencu i soobino. Jeli to re sn ic a , oplaši se tat in vrne stvar in plača sočbino, pa ne zve, kdo je sok. Navadno prinese ali prižene ukradene novce ali ukradeno živino po noči pred hišo okradenega in nikdo ne zve, kdo je bil hudobnež. Ako pa s o k ne nam eri na pravega zločinca, ali misli ta, da sc m u posreči prevariti tožilca pred sodbo, neče slušati. O nda prijavi se sok, stvar pride pred sodnika. D okaže li sok, da je ukral res obdolženi, m ora plačati slednji škodo sto rje n o , sočbino globo in stroške, ako se pa dokaže, daje legal sok, m ora plačati škodo o kradenem u, „bijedo“ toženen za obrekovanje in globo sodniji. Ako toženec ne more povrniti več ukradene stvari, pla­ čati jo m ora v novcih, k ak o r jo ceni okradeni „po duši." Daje bila ta navada znana tudi drugim ndrodomv slovanskim , kaže nam najstareji spom inek slovanskega prava na Ceskem „ ju ra županorum " (jus Conradi) iz X II. veka. V tem zakoniku n ah a­ jam o tudi sledeče p rav ilo : „nullus zok alirjuem accuset, nisi certo sub testim onio vicinorum constet de dam no; et si fuerit zok con- victus testimonio fori communis, lapidctur." T ak a pravila nahajam o tudi v statutu Vinodolsjcem iz X III. veka in v litvanskem statutu X V I. veka. Soka pa nslrod ne spoštuje ravno kot poštenega človeka, samo tedaj ne škoduje njegovi časti so k o v an je, ako neče uzeti sočbine, ali je bil okradeni sirota, ali bo oropali cerkev. M nogokrat si pa išče ljudstvo samo pravice, celo selo vzdigne se, pade na lu p e ž a , k ateri m ora plačati ,,sam o sedm o" in kaznujejo ga še s tem, da mu sned6 seljaci vola in mu popij6 sod vina ali rakije. Družinski život *) v Jugoslovanske j. Kulturhistorišk obraz. P o B . B o g iš ie i, prired il L a v . G ordnjec, P od goriu au . V Dalm aciji, v H orvaškej, v Slavoniji, v Srem u in po sosed nih O gerskih krajinah se je stari rodbinski red vzdržal le poleg novodobne rednosti; v V ojaškej granici, razen V ojniskih nem ških *) Viri so: B . B o g išio , U tjc še n o v ic (d ie liau scom m un ion dur S u id - alaw en 1 8 5 9 ) , č a p lo v iu (S lm v o n icn und zlim th c ilc C roaticn 1 8 1 9 ) , L ov ric (O sservaz. sopra diversi p ezzi d el v ia g g io in D a lm a zia d el L . A lb . P o rtis 1 7 7 6 ) , V u k S te p a n o v ič K aradžidj M ilin ovič, g r o f P u c ic , M ilico v ič, O d žalov i M edakovie, Priredil Lav. Goržnjec. 173 občin, v njej je zmčrom bil splošno vodilo; a v Bosni in H ercego­ vini je ta red trpel veliko k riv ico , zato k er so T u rk i deželanom vzeli včs svet, da so kristijani le njih najem nici, ki sojnorali žrtvo­ vati svoje rodbinske skupnosti glavno podlogo. V C rnej gori, v Srbskej knježevini in v B ulgarskej pa je, da-si ne sploh, vendar-le vzdržala se družinska skupnost, katerej H orvatje in Srbi rekajo zAdruga, Bolgari pa rod. Kaj pa jezA druga? — Zildruga je družba precej mnogo skupaj živočih posameznih osob ali rodovin, ki jih veže krv n i rod in ki imajo vsi tisto gospodarstvo , katero je im ovina v s e h , in ki jih vlada samo jeden gospodar, katerega si običajno odbere sami. R odbinsko družbo ali zAdrugo najjasnejše odlikuje število njenih udov, zlasti ženskih. V Vojaškej granici U tjcšenovič trd i, da imajo zAdruge pov­ prek po 10 do 15 udov, med katerim i so po 3 ali 4 ženske, po rodovitejših krajinah pa piše, da so bogatejše hiše, po katerih živi po 50 do 60 ljudi. V Reškej župniji in V araždinskej je največ po­ sameznih rodovin, zato k er je tam malo sveta, da bi redil velike zadruge. K olikor mogo rediti otrok, toliko jih je doma, drugi pa hodijo po sveti s trebuhom za kruhom . Po Slavoniji piše C aplovič, da je dosta hiš, ki imajo po 60 duš, pa da je tam pa tam , to je , da redko kde, po 60 udov v tisti zadrugi, navadno je po 20 do 50 duš v vsakej hiši. „G ospodarski list1 ' 1861. lčta piše o zadrugi v H orvaškej, da je tam z otroki vred po 10, 15, 30 in 50 duš v hiši. Lovrič piše o M orlacih, da je v D alm aciji mnogo zAdrug, ki imajo po 30, 40, 50 duš. Vuk Stepanovič K aradžič pa v svojem i,Rečniku srbsko - nem ačkem 1 1 prav i, da je v D alm aciji v Kosovi videl človeka, ime mu je bilo Trifunovič, ki je imel 62 duš močno družino, med njim i je bilo 13 zakonov z dvem a udovicam a vred. O Včlikej noči, o K resi in o vseh svetnikih se vsako leto vsi udje snidč dornA; sicer bivajo po gorah in poljanah, starejšina pa je n a ­ vadno v m alinu. Trifunovičeva zadruga je im ela blizo 1400 ovAc in koz, 50 glav goveje živine in 14 konj. V K onavlih pri D ubrovniku je zAdružno živenje splošno, tam so družine tako množne in stare, da zadružniki lehko brezi vsakoršnega cerkvenega zadržka soproge dobivajo v svojej zAdrugi. V plem enu Vasojevičev Prekom skih v C rnej gori je 1400 zAdrug, ki imajo po 40, po 50 duš in po 8 zakonov. V Črnej gori lehko v rodovini najdeš po 20, po 30 duš. T ako je tudi v Srbskej knježevini, k je r pa o novejšem časi močno razpadajo stare zAdruge; samo po zapadnih k rajin ah : okrog Sabca, V aljeva in okrog Užice se doslč še vzdržujč v popolnei moči. V B olgarskej zAdruge, ki imajo po 40 do 60 duš, niso redke, le to je, da imajo tam pa tam ta običaj , da d ru žin a, ki nim a več prostora v rodnem dom u, postavi posebno bivališče na domačem dvoru. K edar pa tudi s tem ne zm aguje, ustanovi blizu rodno vasi novo naselišče, katerem u rekajo kolibe; to naselišče v naj- 1 7 4 Družinski Život v Jugoslovanske). veči edinosti živi z glavnim rodom in imajo vsi tistega vladarja — deda ali djada. T e kolibe zovejo tako, k ak o r je ime dedu, za čegar vlade so jih postavili, n. p r .: v mestici T etevenu na B alkanu so kolibe V lajkovei, v vasi D rjanovej pri T rnovskej kolibe G ančevci, njih ustanovna deda sta bila V lajko in Gančo. N a severnej strani na B alkanu blizo Tetevena, T rojana, Sevlijeva, Trnova, G abrova, L e s­ kovca in Jelene ni prav nobene v asi, k atera bi ne imela blizu sebe takega m ladega naselišča. Z adruge niso doma le po vaseh, tem uč nahajaš jih tudi, a redko, po mestih. V K vernarskem zalivu na otoku Lošinu,*) kder je znano bogato trgovsko mesto, se dan denes ituovitih Vidoličev rodovina, ki im a svoje pisalnice in zaloge v A leksandriji, v C ari­ gradu, v Odesi in Taganrogu, živi v z&druzi in ima sci ženskam i in otroki vred do 50 duš. Tudi po B olgarskih m estih so zadruge, v Srbskej knježevini pa v nobenem mesti ne bi našel nikakorsne zadruge. K ar tiče zddružnih skupin im ena, tudi Jugoslovani niso vsi edini. V Crnej gori in v H ercegovini ima vsaka rodovina svoje staro ime, katero p rehaja z roda na rod. S krstnim in rodovinskim im e­ nom Črnogorci in Ilercegovinci strinjajo očino ime z imenom do- tičnega plem ena vred; Sava M arkov Petrovič Njeguš znači Savo, M arkovega sina, Petrovičem iz ro d u , N jeguševega plemena. Oe im a katero pleme še k ak m anjši razdelek, tudi ta naslov zedinijo z drugim i im eni, n. pr.: C etinje deld na Bajico in na Dolenji k raj, za tega delj imajo tam taka im ena, kakoršno je to-le im e: G jiko Milov M artinovic B ajiča Cetinjanin. V Srbskej ni bilo tega običaja, tem uč vsakedo jc im el očino im e, le da bo k očetovem krstnem u im enu pritikali končnico •ovič ali -evič, imenom p a, ki se končavajo na a, pritikali so -i'o, 11. p r.: G jorgjevic (oči je bilo G jorgje ime), Petrovič (Petrov sin ), Vasiljevič (Vasiljev B in ), Milojevič (Milojev sin ), R ankovič (R ankov sin), Alim pič (A lim pijev sin), Miletič (Miletin sin). K o­ m ur pa je um rl oča popreje, nego m ati, ta je imel m aterino ime n. p r.: Ružič (Ružin sin), Poruničič (Poruničin sin). Stanovitih družinskih imen niso im eli, zato človek ni mogel leliko od dru­ žine do družine stikati v rodovini. Poleg tega v Srbskej število navadnih krstnih imen ni obilo, za tega delj je osobnih imen jedno- tičnost velika. A po vojski Srbski za sveto svobodo (1804. Ičta) so po mestih v vojvodskih in sicer odličnih rodovinah jeli gojiti stanovita imena, zvlasti sijajnih osob, n. p r .: ime O brenovič, ime Sim ič itd. T udi v avstrijskih Srbih je živela ta n av ad a, k atera je bila običaj v T urškcj Srbskej, naposled pa je raznih uradov trud tudi našim Srbom postanovitil imena. * ) L u s h u i piccolo. Priredil Lav. Goršnjec. 175 T udi poturčeni B ošnjaki, zvlasti begi in plem enitaši varujč svoja stara rodovinska im ena — in baš s tem se izdajajo, da so kristijanske krvi, n. p r.: Filipovič, G ju rgjevič, Todorovič itd. V uku K aradžiču se je dozdevalo, da im a to svoj izvor v njih sta­ rih pravicah do ,, spahi lu k '‘ — v pravicah, katere so jim dali su l­ tani, ko hitro so se p oturčili, in zjedinili jih z njihovimi starim i kristijanskim i imeni. Poleg rodovinskih imen na -ič imajo Jugoslovani tudi druga imena, n. p r.: M latišum a, Besara, Kuliza, Š akabent itd., ali tudi ta imena prom injajo v priim ke na -ič, n. p r.: iz K ulize obrazč Kuliča, ravno iz takovih imen so vstali p riim k i: C arapič, Zim onjič, p u k ič in m noga druga imena. T udi službe in uradi dajč mnoga imena, n. p r.: Vojvodič, K neževič, Pisarovič, Porčzovie. Vsled tega tudi slavnem u M arku, k ralja V ukašina sin u , ni ime V uka- šinovič, tem uč K raljevič. V D alm aciji tudi katoličanje, kakor v Crncj gori, pridevljo °čino ime, n. p r.: v D u brovniku: G juro Ivanov Palm otič. V H orvaškej imajo stanovita imena. V B olgarskej po vaseh in nekoliko tudi po mestih je vsakedo )mel očetovo im e, kak o r iz početka v S rb sk e j; oči je n. pr. bilo ime Nikolaj Atanosov, njegovem u sinu: Ivan N ikolajev, vnuk je bil H risto Ivanov. T ako je to tudi v Novogrškej. Po m estih imajo po sto in sto lčt stara im ena; vsakedo vs krstnim imenom jedini tudi očino im e, n. p r.: Todor Petrov .Šiškov, P anajot Toclorov Kesjakov. Ž enske v zAdrugi niso to, k a r so moški. N ajveč dom ačega dela imajo ženske v svojem področji. V Srbskej ženske priprav­ ljajo obleko vsej z a d ru g i; ta obleka je platnena, platno vse same preskrbljajo, in iz volne, ovce same strižejo. Ženske v zadrugah {majo delo v kuhinji in v hlevu, same deiajo sir, same nosijo vodo 'n tudi na polji dohaja v delež več dela njim, nego moškim. Po prim orskih D alm atinskih krajinah se moški pečajo le z m ornar- stvom ali pa z ribštvom — in mnogo svojega časa preživč daleč na tujem morji, zatč ženske same delajo po polji, kakor na našem Kočevskem, ker K očevarji skoraj vsi zunaj svoje domovine koša- rijo, — same obdelujč vrtove in vinograde, — da, po nekaterih vaseh celč mrliče same pokopujo. K akoršna v D alm aciji, tak a se ženskam godi v Crnej g o ri, kajti Črnogorec še zmerom trdno ve­ ruje, da njegova skrb je le vojska in priprava na vojsko. To je skoraj tako, kakor na Kočevskem, kder m orajo le ženske vse delo preskrbljati na polji iu drugde, če prav je gospodar domA, — mož pride s tujega dom ov, pa se raji kratkočasi v senci, nego da bi izpod strehe šel na delo. Srbi, Bolgari, H orvati jako čestd starost posam eznih udov v svojih zAdrugah, za tega dčlj se ženske može po starosti, po sta rosti sedč doma za mizo in po letih imajo mčd-se razdeljena tudi nekatera dela. 17 6 Družinski život v Jugoslovanske]. V gorenjej D alm aciji so moški razdeljeni ca dve s tra n i: na stare in mlade moške. Sc starim i m oškim i se starejšina posvetuje o važnejših dom ačih okolnostih, o m ladih pa imajo tale pregovor: „D o k ler stari govorč, mladi m o lč e 1 . M ladi prehajajo med stare stoprv o tistih letih, o katerih se ljudje navadno zakonijo, k a r pa ni povsodi takisto. Pa tudi mlado moštvo je razdeljeno na dve vrsti, dčca in momke (m ladeniče). O trok začne biti momak, ko hitro dobi gače (hlače), v Dalm aciji so te hlače nekova R im ska „toga virilis". Vsak m ladič teško pričakuje svojih potrebnih le t, in ko hitro jih dočaka, pride na nj tudi več dela, poprej le ženskam streže doma, ali pa pase nekoliko ovac, potlej pa m ore h >diti tudi na polje in more delati tam. Kedaj otroci dob6 gače, ter so momki, to ni povsodi jednako. V Rosni in Hercegovini so km etski m ladiči do 14. leta hodili v košuljah, zato da niso T urškega liarača (glavnine) plačevali zbo" njih prevred. V Dalm aciji pa so momki stari tudi po osem let. Vsi ju žn i Slovani — vse njih ženske in otroci se razlikuj*') vsled svoje obleke. Ali da-si je razlika neizm erna, vendar-lc je razloček povsodi drugačen. Posam ezni zadružni udje imajo svoj poseben prem ičen im e te k , tudi imajo svoje novce. Vsa neprem ična imovina, hiše in pozem lje, ta je v S rb ih , v B olgarih in H orvatih stalna ded- ščina vsega rodu, posamezni udje so le nje začasni uživalci. Pa- štroviči v Kotorske) Boki rekajo tej imovioi stožer, Črnogorci pa h a s a b a. S tarejšin a, Bolgarski dčdo ali domačin, ni vselej najsta rejši ud v z&drugi. V z&druzi, v katerej je oča sam sč svojimi sinovi vred, prigodi se rado, da oča, ko je uže jako s ta r, odloži svojo čast in jo sinu odda, pa je ne odda vselej najstarejšem u sinu, pač pa o vsakej priliki najum nejšem u. Če im a b rata ali kakega drugega sorodnika, njem u prepusti vso oblast. B. Bogišic piše, da se starejšina o vsem, česar se loti v imeni svoje zddruge, posvetuje s i svojimi domačimi. Starejšina ni gospod v zddrugi, starejšina je le nj6 oskrbnik, zat6 je rodu odgovoren za vsa svoja dejanja. Starejšinine dolžnosti so jak o različne. S tarejšina ukazuje, kaj in kde, pa kako morajo delati zadružni ud je; m lajšim udom odloča delo in pom aga jim sam, kolikor more. S tarejšina najem lje delavce in tudi plačuje jih. S tarejšina prodaja, k ar ima zadruga na prodaj, pa tudi kupuje, česar potrebuj^. Starejšina vodi tudi novčne razm ere vsega rodu, plačuje davke, a posamezni udje sklepajo z njim vred račune, koliko so potratili rodbinskih novcev. Starejšina daje dobre nasvete, kader je tre b a , pa tudi krega in svari ude, m lajše sme cel6 z leskovo m astjo maziliti. Starejšina vH orvaškej, v Srbskej in B olgarskej je posrednik med uradi in rodom — in v Srbskej se starejšine posvetujo o splošnih okolnostih. Starejšine sami prejem ljo uradne ukaze zato, da jih ogla­ Priredil Lav. Gorenjec. 17 7 šajo svojim zadrugam in sami v imeni uradov m lajše ude kličo na sodbo. č e pridejo gostje, starejšina obeduje z njimi vred, tudi večerja • n kratkočasi se v njih družbi. K edar rodbina moli, starejšina začne in konča molitvo. O slavnih prilikah in o praznikih starejšina n a­ meščajo vso zadrugo, n. p r.: v Srbskej ,,o krstnom im enu“ nese v cerkvo kolač in lomi ga z duhovnom v re d ; „na zadušnice“ nese svečo in „poskurice“ (pevico) pokojnim dušam na dobro v cerkvo. Tudi namesto katoliških D alm atincev, n. pr. okrog D ubrovnika, starejšina zvršuje različne, na pol mitologične obrede in o cerkvenih slavnostih nam eščuje svojo družino. Podoben je urad tudi B olgarskega dčda (d j a d a) ali do­ ma č i n a. Domadica je navadno starejšinina žen a, vendar ne vsaka. Dmožena pa m ora biti. D ekle ne more nobena biti domačica, — >>momak“ pa starejšiniti ne more. V Srbskej in Crnej gori — če je starejšina m lad moški in če mater im a še živo, ni njegova soproga dom ačica, tem uč mati. V Dubrovniškej okolici v dolini K onavlji mnoga starejšinina soproga ni domačica, zat6 ne, da bi glavna moč v z&drugi ne bila centra- hzovana starejšim v lasti in v lasti njegove soproge. D om ačici glavna dolžnost je to , da delo odkazuje ženskim udom v zadruzi, kakor ga starešina razdeljuje moškim. Tudi je nadzornica vsega ženskega dela. V B olgarskej je domačici ime domovnica in ta je navadno domačinova soproga. Po B olgarskih krajinah ima po mnogo m e­ secev z&družno oskrbništvo dom ačica v svojej lasti, zato k er le-todi ni moških leto za letom po leti dom a, k ajti hodevajo na delo v Srbsko, v C arigrad ali pa v Valahijo. Zadružni udje imajo vsi tiste pravice in tiste dolžnosti, ven- dar pa je često i’azlika med pozakonjenim i in sam skim i ud i; po nekaterih krajinah nam esti užitka novce delč pozakonjenim z a ­ družnikom. V sak pozakonjen ud ima za se poseben domec na zadružnem dvoru, ali pa večo izbo v splošnem domu. D ekliči bivajo ali v nianjših izbah, ali pa v velikej družabnej sobi. Uže smo opomnili, da imajo leta svoj gotov upliv na pravice 'n dolžnosti zadružnih udov, in ta upliv je očit o različnih p rili­ kah. K edar ubedujč, moški sedč po starosti, navadno starejšina obeduje z drugim i moškimi v re d , če pa ima gosta v h iš i, pa sam sedi pri njem. V K onavljih se le stari m edsobno, pa mladi tudi medsobno *lič6 g krstnim i imeni. K edar pa kateri m lajših zadružnikov ogo­ vori starejšega zddružnega u d a, vselej pred krstno ime postavi besedo „dundo“ ali „strijče.‘‘ V gorenjej Dalm aciji, piše Milinovič, smejo se v rodovinskih zborih oglašati tudi m lajši, ali navadno starejšim ni kaj dosta do njih nazorov. Letopis IV. 1877. 1 2 178 Družinski život v Jugoslovanskej. N ajvažnejše pravo, k i's e naslanja na starost, to pravo je že- nitovanjsko pravo, katerem u so H orvati, Srbi in liolgari jak o včrni. V Srbskej kneževini se jako redko prim eri, da bi se mlajši, sin oženil popreje, nego se oženi starejši. P a kakor je v Srbskej, tako je tudi v D alm aciji. O D ubrovniški okolici, zlasti v K onav- ljib, pripoveda grof' Pučid, če im a več bratov vsak nekoliko sinov, da se najpopreje oženi najstarejši sin najstarejega brata, potlej naj­ starejši sin drugega b rata itd., stoprv — ko se poženijo najstarejši sinovi vseh bratov, stoprv potlej pride vrsta na druge sinove , ali zmdrom so zvesti red u , vsled katerega se oženi drugi sin prvega brata, drugi sin drugega brata itd .; če se pa kateri sinov hoče oženiti popreje, nego je nu-nj prišla v rsta , m ora izprositi, da mu to dovolijo vsi domači in m ora pobotati se s tistim, ki ima pred njim pravico do ženitbe. V H orvaškem prim orji se to godi na robe. T u se z&druga ni mogla razviti zbog skalovitega in pičlo plodovitega sveta; starejši brat se oženi iz dom a kam, najm lajši pa ostane doma. Vseh zadružnikov splošna dolžnost je ta , da delajo zadrugi na korist in da so poslušni starejšininim ukazom , njih glavna p ra­ vica pa je , da iz splošnega im enja dobivajo vse, k a r zahtevajo nji­ hovega života potrebe. O vseh zadružnih zadevah se morajo posvetovati. Srbski km etje nenavadno čest6 starešin o , k ateri vse sam dela, zatorej n i­ kogar ne povpraša ničesar. Na posvetih so povsodi, k d er koli se snido z& družniki, ali d e la jo , ali popotujo, ali obeduj6, ali Se ve­ čerjajo. Baš tako se godi tudi v Slavoniji in H rvaškej. Tudi v Dalm aciji je tako, le v Konavljih pri D ubrovniku se rado pripeti, da starejšina zadolži imovino brezi z&družne vednosti; ali o takih pripetljajih vstano vselej velike sitnosti, cel6 razder6 se zato mnoge zadruge, za tega dčlj je v K onavljih ta običaj, da mora starejšina vsako leto vsaj račun narediti in vse razkazati svojim zadružnikom . V sak zadružnik ima sam svoje iraenje, tej imovini je ime o s o b i n a , v Slavoniji pa prčija. Miličevič o Srbskih km etih piše, da vsak ud v zddrugi nekaj pripridi s tem, ker dela o takih časih, ko z&druga slavi k ak praznik*) (svetak) ali pa si poišč6 kde zunaj zddruge kako delo, n ajraji ro k odelsko: kolarsko, sodarsko itd. K edar mora kateri zadružnikov oditi kam z doma — na kum stvo, ,,na goste“, na kultov cerkven praznik ali vsled kakove uradne dolžnosti kam, mora starejšina vselej dati mu splošnih nov­ cev toliko, kolikor jih neogibno potrebuje, če prav ima dotični zadružnik sam novce. V samostanih na F ruškej gori je nekedaj tudi vsak menih imel „osobštino“ , n. pr. vinograd ali b učelnjak, pa ta običaj je minol o m etropolitu Nenadoviči, zdaj imajo tam ošni menihi le vsak svoje cvetice, pa solato. *) K azen cerk ven ih sv e tk o v Srbski k m eti sla v č m nogo drugih m a n j­ ših prazn ik ov. Priredil Lav. Gorenjec. 179 U tješenovic piše, da ima v mnogih zadrugah vsak zakon, to je : soprog se soprogo vred, ali kakov m ajhen vinograd, ali pa ne­ koliko repov goveje živine, in to je zadružnih zakonov prava la st­ nina. V nekaterih rodeh izm ed m lajših udov vsako leto po jeden gre na „dobit“ (na pridelek,) a k a r pridela na tujem, to je njegova imovina, le nekaj m alega m ora oddati, k a r je zAdrugi prezim ščina. V H orvaškej in v bivše j Voj ne j granici se svojem u deležu v zAdruž- nem im enji odpovč vsak tisti, k ateri se podijači, ali kateri se izuči kako rokodelstvo, ali kateri ide v vojake ali če se kdo poloti kake kupčije; taki zAdružniki navadno ostajajo v m estih — in le m alokateri pride zopet domov. Oaplovič piše, da je nekedanje dni v Vojnej granici bila ta navada: k ar je graničar na vojski priplenil ali privaroval — da je vse bilo njegovo ali njegove soproge, n je­ govih otrok imenje, da tega nikoli nisi lastili zadružnej imovini. V Konavljili je ta običaj, da zAdružnik, ki je rokodelec: ali kovač ali k ro jač, in kuje ali šiva sam sebi, da m ora o delu na zadružnih njivah ali v zadružnih vinogradih delavca najeti nam esti sebe; če pa doma, potrebuje njegovega rokodelstva k ak izdelek, mora zam an postreči dotnu. Ce se sč svojim rokodelstvom vred preseli v kako mesto in nc podpira več svoje zAdruge, po tridese­ tih letih nim a več nikalcoršne pravice do zadružnega im etka. Ke- dor v D ubrovniku ide ha morje, navadno se zopet vrne po neko­ likih letih in zopet se udeležuje vsakojakega poljskega dela. V B olgarskej zadružniki tudi hodijo na tuje na delo, ali mnogo obilnejše nego v Srbskej in H orvaškej. V B olgarskej ne zapuščajo vsak svojega doma le m lajši ljudjč, tem uč tudi starejši, pozakonjeni, da, cel6 starejšina jako rad po leti odide z doma, doma je le ženstvo, zato po mnogih naseliščih, posebno po revnih krajinah, po leti razven otrok ne najdeš dom a nikogar drugega, nego same ženske pa dekleta, m oški vsi odid6, da spečalit pari *) (para so novci). Tem u zaslužku je ime pečalba, T urški k č r ali kjar. trlavna pečalba je baštovanstvo (vrtnarstvo), poleg baštovan- stva lončArijo, ko tlarijo , tesarijo, zidarijo, mlekArijo, pekArijo in rolinArijo. Tisoč in tisoč Bolgarov ide vsako leto na delo v Srbsko, v Rum unsko, v C arigrad, v Odeso in v avstrijske dežele. Z elen­ jadarji v P ešti, slaščičarji (halvadžije) na D unaji in v P ra ž i, to so Bolgarji. T udi doma liodevajo od krajine do k rajine na delo, na B alkanu snuj6 d ru štv a, katera o žetvi v D obrudž hodijo na delo. K ar koli zasluži kedo, vse je njegovo; ali če domA o njegovej nenavzočnosti potrebuj6 kakega delavca, najm 6 g a, nenavzočnik ga mora pa plačati. Zanim ljiva je ženska vrednost v zAdrugi. D ekliči imajo svoj delež o vsem delu na polji in domA, kakor ga imajo pozakonjene ženske. K akor vsi drugi zAdružniki, im ajo tudi dekleta svojo imo- vino, ali jim roditelji dado kaj na d a r, ali pa same kaj priper6, pritko, prišivArijo itd. V Srbskej kneževini, kedar strižo ovce in *) Speealiti sc pravi s trudom zaslužiti kaj. 12 * 180 Družinskrživot v Jugoslovanskej. deld volno, več volne dadč dekličem , nego drugim udom v zadrugi. Po vaseh okrog D ubrovnika dekletom dadč vsako leto drevo ja- bolek, sm okev ali kakega drugega sadja, a ko jom 6 otresati drevje, privoščijo jim nekoliko dni, o katerih smejo to ali to sadje obirati in v m esta nositi na p ro d a j; k ar tam stržč, to je njihovo. Mnogo deklet v Srbskej goji svilode — in skupiček je njih. T udi v B olgarskej ima vsako dekle svoj vrt. Z late in srebrne novce, ki jih dobivajo za sadje in cvetijo, pripenjajo k , .ogrlici", katere vse nosevajo okrog vratu. Zadružno dekle, če se pozakoni, ue dobi prav nič zadružnega im etka, k er bi, da kaj prejm e, to bilo nasprotno „ideji“, na katerej počiva vsa zddruga. D eklič, kedar zapusti svojo z&drugo in preseli se v drugo, neha biti ud poprejšnje zadruge, zato ne more imeti tistih pravic, katere je im ela popreje in k atere uživajo tisti, k i so ostali v zadrugi. Tako se zgodi vsakem u m oškem u, kateri se oženi iz z&druge. Dekle, ki zapusti rodno zddrugo in zgubi pravico do njenega im etka, takovo dekle je potlej nove zadruge ud. A li kedor dobi toliko, kolikor je zgubil, o njem ne moremo govoriti, da je sploh kaj zgubil. V Srbskej in H orvaškej sploh o ženitvi zadruga nevesti d&de obleko, ali pa dopolni nje skrom ni im etek in plača svatbene stroške. Ko hitro se k ak a ženska pozakoni s kakim zadružnikom , takoj je prav ud v zadrugi — in vež6 jo vse zadružne dolžnosti, pa vdeležuje se tudi vsili njenih pravic. O ženskej delavnosti v zadrugah v Srbskej kneževini raz- sežno piše Mijičevič. Zenske v zd d ru g ah , piše, da imajo pravice in dolžnosti. Zenske oskrbljajo vse domače potrebe, kakor jim red odloča to; red jim nalaga, da pripravljajo sir, to j e : vsaka mora leto dni skrbeti za vso pripravo potrebnega sira , mora mlesti, siriti itd. D ruge ženske morajo rediti, k ar se godi takole: vsaka ženska m ora teden dni, v ponedeljek ravno začne, mesiti k ru h , kuhati je d la in nositi ja delavcem t ija , ltder koli so. T a teden ne gre prav nič na delo, to je da — če je zadruga dosta velika; če pa je zddruga m ajhna, pom aga na polji, kolikor utegne. R e d ue veže svekrve, pa na novo prišle mlade tudi n e , prvo na veke, le-te pa samo leto in dan ne. To pravilo je vodilo le v tistih zad ru g ah , kder ljubezen in sloga veže zadružnike, tam pa tam tudi svekrvo in mlado priganjajo na delo, pa narod ne odo brava tega. V saka ženska v zadrugi, piše Miličevič, da sam a oblači svo­ jega moža in svoje otroke, a če je sveker vdovec, tudi njem u skrbi za obleko tista izm -d ženskih, k atera ima najm anjšo družino. Ce kak svak oudovi, njem u in njegovim otrokom za obleko skrbi tista sinaha, katera im a najmenj skrbi. Miličevič dalje piše, da vse, k a r ženske d e la jo , delajo ali iz volne, ali pa iz konopnine, za tega delj, ko hitro ostrižejo ovce, volno razdele na toliko delov, kolikor je moških glav v zddrugi, Priredil Lav. Goronjec 181 ali pa na toliko, kolikor je duš v domu. Prvej delitvi reka]o dioba*) po mužkima, drugej pa, dioba po čeljadima ali po živini. D a zadruga konoplie g j i , zato ima skupno konop- ljisče, katero, k ad ar pokne ugodni čas razorjo se skupnim ralom, potlej pa v domu vsakej družini, katerej m ora jed n a izmed žen­ skih skrbeti za obleko, odločijo gredo, ki jo m ora dotiena družina prekopati sam a — in posejati, ko pa konoplje dozore, vsaka d ru ­ žina popuče svoj pridelek, omladi ga, posuši, otare, omiče, sprede, zmota in stke. V saka družina mora se svojega konopljišča p rih ra ­ niti semena, da ga zopet vseje ob leti. Kolikor katera družina pri­ dela takega sem ena, toliko je prav njenega, da ga sme za novce prodati katerej drugej družini v tistej zadrugi. Oaplovie o Slavoniji piše, da tam ženske oskrbljajo kuhinjske m druge domače potrebe, katere red odkazuje njihovej dolžnosti. Tistej, na katero pride vrsta, rekajo reduša**); V uk jej v svojej zbirki narodnih pesni j pravi r e dara. P a nim ajo po vseh krajinah tega dom ačega reda. Ne v D a l­ maciji, ni v Im ostskej okolici, niti v D ubrovniku ni v navadi. V Im ostskej krajini v zadrugah soproga oblači svojega moža in svoja deteta; le če kateri zadrugar oudovi ali ostane samec, skrbi za njegovo, obleko soproga tistega m oškega, katerem u je naj - bližji sorodnik. Ce im a oča oženjene sinove, pa oudovi, skrbi za-nj najstarejšega sina soproga, navadno pa rnčd-se dele to skrb vse sinahe. B rošča, ***) ki ga v Im ostskej okolici ja k o močno goje, da obleko barvajo z n jim ,— brošča vsaka ženska seje toliko, kolikor misli, da ga bode dosta tistim , katere ima v svojej skrbi. Če pa ne pridela dovolj te barve, dade jej je k atera druga ženska, zato ker se boji, da bi jej ob leti zopet ne bilo dosta. V K onavljih vsaka soproga pripravlja in popravlja svojemu možu in svojim otrokom obleko, sestra pa b ra tu , a če kateri za,- družnikov nim a ne soproge, ni sestre, domači c a k aterej izmed soprog ali dekličev odloči skrb za njegovo obleko. Novejši čas pa največ kupujo obleko, ženske jo morajo pa snažiti in krpati. Omožcne ženske smejo imeti tudi lastno bogastvo, če prav imajo pravico, kedar potrebujo česa posebnega, da moža ogovore za pomoč, ta pa jim tudi rad dade kolikor more. N ekatere ženske, ki pridejo iz boljših hiš, sč seboj prineso tudi nekoliko novcev, časi k atera tudi govejega blaga k o t veno (doto) pripelje sč seboj, a to blago se doma pase z d rugiiu blagom v red , ali pa ga dade na pašo kam v sosedstvo. * ) D io b a ali d člb a — th eilu n g . * * ) R ed u ša a li redara — d ie A n ord n erin . * * * ) F arb erroth e, R n b ia tinetorum L . 182 Družinski život v Jugoslovanskej. Udovicc po nekaterih krajinah po soprogovej sm rti ostano v zadrugi, po nekaterih pa se vrnejo na očin dom. Če k atera Paštrovičanka v Kotorske] Boci ostane udova brezi otrok, pridejo iz očine zadruge nje so ro d n ik i, obleko jo črno in o d p elji domov z vsem vred, k ar je bila prinesla se seboj, zato tam po svatbi, ko prineso v e n o , vse na drobno preštcjejo vpričo svekra in svekre. V K onavljih im a udova po soprogovej sm rti pravico, da sme vrniti se dom ov; ali redko k atera se resnično vrne na očin dom, tem uč skoraj vsaka rajša ostane v zadrugi, katere se je privadila. O džarkov piše, da se v Bolgarskej v Trnovskej okolici, vzlasti pa v m estici Leskovci, brezidetne udove vračajo dom ov, ali samo tiste, katere imajo očete se žive; o takim slučaji dobi četrtino osobnega moževega im etka. Vsi otroci, k ateri se narode v zadrugi, — vsi so zadružni udje. V K onavljih 4 do 5 let stari otroci uže ovce paso, poslušni m orajo biti očetu in m ateri, pa tudi dom ačinu in dom ačici, in če m u kateri starejših zadružnikov kaj reče, m ora slušati. K a r smo dosle pisali, vse to nam dovolj jasno priča, da po k ra jin a h , po katerih se še zadruge, ni treb a za sirote skrbeti ne srenji, ni državi, č e detetu um rje oča, zat6 ni osirotelo, živi ga starejšina, saj je njegova dolžnost to, da skrbi za vse ude v zadrugi. Sirotek ne more podedovati ničesar po očetu, če le ta ni im el ni- kakoršne osobine, ali posebnega osobnega im etka; nasprotovalo bi bistvenem u zadružnem u običaju, ko bi se vselej, k ed ar um rje k ak zad ru žn ik , drobil zadružni im etek. D a je zadružni starejšina nedoletnikom natoren varuh, to p ri­ znava tudi državljanski S rbski zak o n ik , ki je čudovito skrojen prav po zahodnih vzorih. V Konavlih je vodilo A vstrijske države zakonik, pa se uradi ja k o redko vtičejo v dedščino in v varuštvo, za to skrbi zM ru g a sam a po starodavnih pravilih. V Leskovcu pri T rnovu se je užč vgnezdilo tuje pravo. Po očitnej sm rti popiš?) vso zapuščino, otroka pa dade očinemu bratu v skrb, če pa oča ni imel nobenega brata, odločijo kakega po­ štenega moža, da je otroku varuh, otroka sam ega pa dad6 kakej družini in plačujo je j, zato da ga redi in goji. P red poroko pa sirotku izro či im enje vpričo starejšin, ki pregledajo dotičnega va­ ruha račun. To oddajo navadno končajo z gostijo, ,,m om ak“ pa nekoliko novcev podari ali cerk v i, ali pa učilnici novejši čas. T ako je to v L eskovci; po vaseh in posebno v Šopih v zahodnej. B olgarskej varuštvo ni na m ari nikom ur drugem u, nego starejšinam in domačim ljudem. B aš vredno je , da konci tega sestavka zapišemo tudi kaj o služništvu v zddrugah. Služništvo se ne razlikuje mnogo od drugih udov v zadrugi. V Srbskej se gazda (gospodar) posvetuje in pogovarja tudi se slugo. V č rn ej gori, piše Medakovič, kdor ima toliko polja in Priredil Lav. Gorenjec. 183 blaga (živine), da ne more sam zvrševati potrebnega dela, najm e pristava, ki mu pase blago in pom aga delati na polji. V Srbškej kneževini v Negotinskej krajini in v B raničevu (okrog PožarevcaJ slugi rekajo pristav. V Im ostskej krajini v Dalm aciji služnikom po km ečkih hišah ne rekajo sluge, t^muč najemnici, km etje p rav ijo , da sluge f ima gospoda po mestih. N ajem nika ne zanem arjajo v zadrugi, dela tako, kakor delajo zadružniki, daj6 mu obleko, obutalo, živež, samo plačo ima majhno — jedva 20 goldinarjev na leto. Najemnik svojemu gospodu ne rek a gospodar, tem uč po krstnem imeni ga kliče, kakor ga zovejo vsi domači, le starejšim rek a dundo ali s t r i j č e, ženskam pa t e t i k a. K akor služniku, tako se v z a ­ drugah go'U tudi sluznici, katerej je ime najemnica. Če se sluznica omoži, preskrbi jej zddruga „pirno veselje" (ženitovanjsko veselje) t&ko, kakoršno vsakem u drugem u dekletu, č e najem nik ali najem nica mnogo le t, m orda cel6 do visoke starosti služita v z&drugi, im ata naposled vse pravice, katere uživajo pravi z a ­ družni udje. V K onavljih zadružniki slugam rekajo momci, godi se jim v zadrugah tako, kak o r okrog Im ostka. Na D alm atinskem otoku K orčuli je slugi ime junak, služ- nici pa d j e vojka. V D ubrovniku še zmerom živi neko posebno razm erje med služabnimi djevojkam i in med njih gospodo. To razm erje pa je bilo o D ubrovniškej ljudovladi, uničenej 1806. le ta , mnogo živejše v navadi. Razsežno ga je popisal V uk K aradžič. V D ubrovniku nekedaj niso imele ni km ečke sluznice, ne sluznice najboljših rodovin veče služnine, nego po tri D ubrovniške zlatnike na leto, ali vsaka gospodinja je morala dekliča spraviti. Ta sp rava pa ni bila nikoli pred desetimi ali dvanajstim i leti, če pa je katero dekle vdinjalo v službo še jak o mlado, prišla je sprava jej v delež stoprv po petnajstih letih. O sp ra v i, kedaj bode, po­ botali ste se na tanko gospodinja in služnica takoj o vstopu v službo; če pa je dekle samo en dan pred odločenim časom zapu­ stila službo, ni dobila sprave, tem uč prejela je le služnino. Tistih tri|eh zlatnikov gospoda ni plačala vsako leto posebe, tem uč do­ bila je služnica vse skupaj o spravi. Sprava je bila vsaka v soboto. V četrtek pred spravo je gospodinja sprav lj eni c o poslala k svojim sorodnikom, p rija ­ teljicam in znankam — in povabila jih je na spravo. Povabljena gospodarica je vselej, ali je sama prišla ali n e , poslala slugo, k a ­ teri je na okrožniku prinesel najmenj srebrn goldinar, poleg tega goldinarja pa je tudi prinesel pom eran ič, jabolek ali kakega drugega sadja, časi tudi obleke, platna itd. G ospodarica je dobro zapomnila, kaj je kedo poslal, to je potlej bilo jej m era, koliko naj sam a pošlje, kedar jo utegne ta ali ta sorodnica ali znanka 184 Družinski život v Jugoslovanskej. f >ovabiti na spravo. V soboto so služničini sorodniki prišli v naj- epšej obleki in prinesli so koše — polne kolačev, obleke in drugih darov. T akih sorodnikov je časi bila cela vrsta, časi vsa zadruga, šli so o vsakej priliki čez D ubrovniški trg, če prav je dostikrat sprava bila v k a te re j stranskih ulic; to se je navadno godilo rano, ko je največ ljudi bilo na trgu. Pred sprevodom je kakov km et ' igral na dudo, nekateri so streljali se sam okresi ali pa s puškam i. V hiši, kder je bila služnica, razpostavili so po m izah vse darove, k i so bili po odličnih hišah o b ili; novci, med novci vsa plača mnogih let, potaknjeni so bili v „glavo“ voska. Zbranim gostom so vselej postregli s kavo in z različnim i pijačam i. Po polu dn6, ko niso več pričakovali nikakoršnih darov, po­ klicali so „spravljenico“ iz sosedne izbe; kedo izm ed navzočnih, k i so ga bili poprej odločili, preštel je vso „spravo“ in devi opomnil, da je to njeno. D ekle pa je pokleknilo pred gosp6, sedečo na stolu, in poprosila jo je, da bi jej prizanesla vse pregreške in da bi jo poblagoslovila, a gospd je z blagoslovljeno vodo p o k ro ­ pila njo in vse darove. D eva je vstala, roko poljubila gospo — iri naposled so začeli plesati in veseliti se, kakor je mogoče. Stoprv drugega dn6, rano v nedeljo, razšli so se vnenji gostje vsak na svoj dom. Sprava je bila slovesnejša, nego svatba. M nogokrat je sprav- ljenica poleg drugih darov dobila 160 do 200 goldinarjev novcev. Po spravi je d j e vojka ali vrnila se domov, ali je šla služit kako drugo D ubrovniško rodovino, ali pa je ostala v starej službi, a do druge sprave ni služila delj, nego 5 do fj let, tudi služnino so jej povečali. T udi momci so nekedaj v D ubrovniku služili na spravo, k a ­ tera pa nikoli ni bila tako znatna, kakor dekliška. Rokodelci so svojim učencem na spravo dajali lepo novo obleko in vse roko­ delsko orodje. M nogega m om ka je m oral gospod, če- je pobota z a ­ htevala to, po dokončanej službi spraviti na morje, to je: m oral mu je omisliti pomorsko obleko, torbo in sam okres, pa p re­ skrbeti b ark o , v katerej se je odpeljal po sv eti, k ajti Dubrovni- čanje so o svojej ljudovladi mnogo svojih dni preživeli na tujem, ali na ladijah, ali pa mej karavanam i v T urškej. V Bolgarskej okrog T rnova tiste hiše, katere nimajo ženskega spola otrok, i'ade jemlj6 med svojo družino uboge deklice, katerim pa ne dajo nikakoršne plače, tem uč le goj6 jih , k ak o r bi bile za družne. T akim deklicam rekajo hranjenice. V tujih popotnikih Jugoslovansko živenje vzbuja veliko čudo. Už6 m arsikateri zahodno-Evropskih pisateljev je dosle v nebesa povzdigaval Srbe, zato k er ne potrebujo ne sirotišnic, ne invalidnic, niti ubožnic: v Srbskej ima vsak človek svoje zavetje doma. Ali najnovejši čas vzlasti v Srbskej kneževini ginejo, močno ginejo zddruge. Po zahodnih krajinah in v Posavji so se zadruge najbolje Priredil Lav. Gorenjec. 1 85 obdržale, na pr. v Valjevskem okraji je še 51 zadrug, med katerim i ima najkrepkejša zadruga 37 duš. Po vzhodnih krajih, n. pr. nad Moravo je z&druga skoraj popolnoma zginila, zakaj, o tem so uže mnogo pisarili in mnogo razlogov so uže razodeli, kaj jc krivo, ker tako urno razpada z&družno živenje v Srbskej. P iš6 , da to izvira iz m estnega živenja, da zadruge podira starejšinskih moči propast, novošegno, po zahodno-Evropskin vzorih skrojeno postavo- dajstvo, velikih zadrug sirom aštvo, stik se zahodnimi narodi, do cela pa, trde, da razdira zadruge novega časa puhlost. V K onavljih pri D ubrovniku mnoga zadruga razpade zbog ženskega razpora, m arsikatera pa tudi zato, k er starejšine m alomarno gospodarijo. V Vojnej granici je do nedavnega časa zakon prepovedaval zadružnega života razd o r, zato so se razdirale samo skrivaj. V D alm aciji „diobu“ (theilung) zvršujo razsodi, rekajo jim ,,dobri ljudi". ,,D ioba“ se godi o ženskej nenavzočnosti. „D obri ljudi" vsakoršno zadružno imovino razdele na toliko delov, kolikor je moških oženjenih, kaj je tega ali tega, to kocke določujo. Velike zadrugo še dan denes nahajam o v Črnej gori in v bivšej VojaŠkej granici, zadrugo, močno 80 d u š, pa vendar jedva najdeš kde drugde, nogo v B olgarskej. Novošegno živ6nje povsodi pospešuje razdružbo (divide et im pera) in ruši red, ki je tisoč let neomejeno vlado imel v svojej lasti. Verske razmere v Bosni in Hercegovini. Po raznih virih spisal Fr. IT. K ar so zagrabili kristijani po Bosni in H ercegovini orožje za „ k rst častni in slobodu zlatnn," ozira se vsa E vropa na deželici, ki ste počeli reševati vzhodno pitanje. A niso vredne samo razm ere narodne, da jih prem otravam o, večjega upliva nahajam o po teh krajinah razm ere verske, katere določujejo m nogokrat tudi narodnost. Že Fallm erayer v ,,Geschichte von M o rea' je pripoznal, da je verska vez močnejša od krvne. Spoznavatelji vere pravoslavne se imenujejo Šrbe, katoliške pa Hrvate; pomohameddnjeni Slovani prištevajo se Osmanom, akoravno mnogi ne umejo niti besedice turške. T a razlika se je pokazala že za časov, ko so.se pokristijanili Slovani onkraj Save. Iz Carigrada so jim oznanovali v6ro pravoslavno, iz Splita, stare Salone, prihajali so pa oznanovalci vere katoliške. Slovani, nesložni že p re j, niso postali složni, akoravno so vero­ vali od sedaj na istega K rista. V 15. veku prider6 pa še divji T urki. Na svojo korist obračali so si razprtije med knezi slovanskimi,