377
Dopisi.
Iz Zagreba 16. nov. K. Ž. — V „Pozoru" bilo je javljeno, da rad prejema tudi članke, ki so pisani v duha zoper njegovo načelje, ker Protipozorjani nimajo svojega posebnega javnega organa. To je gentlemensko ! Do zdaj se še pa noben Protipozorjanec ni oglasil. To ni junaško! Boje se morebiti, da se jim ne bi na mejdanu rogi polomili. Samo na govoru s<» junaki; tako na pr. klepetajo, da ??Pozoru že mesec dni temelja išče, na kterega se bi postavil, al da ga še zmiraj ni najdel. Kaj takega more le tisti reči, kteri „Pozor-a" ne bere in kteri le to berblja, kar od drugih sliši, ki so si prizadevali „Pozor-uu že a priori slab pro-gnosticon dati. Da bi vas muri popil! Dopisi od vseh strani Jugoslavije so zadostni dokazi, da je ,,Pozora za dandanašnje razmere prave strune napel. Kakor leta 1848 se tudi danes veči del jugoslovanskih plemen na Horvaško tes-niše in tesniše naslanja, samo od nje rešitve pričakovaje. Vse priznaja njo za osredje, za kolovodja. Dalmacija „jti-nakorodna", Krajina „uviek vierna" , Bosna ?)tužna", Vojvodina in Slovenska. Do sedaj je samo en glas iz Slovenije se pojavil v „Pozoruw. Nadjali smo se jih več. ?5Pozor mislim" je najpriličnije svetu javiti naše potrebe. Kadar bojo Horvati enkrat iz svoje lastne zadrege se izkopali, bodo gotovo tudi nam iz naše pomogli; do taeas je pa treba, da jih mi vsaj s moraličnim simpatijami podpiramo. Malo po malo se začenjajo naše mednarodne razmere jas-niti. Se bolj se pa bodo razjasnile, kadar pridejo stare povelja, ustanove, zakoni itd. na dan, ki jih je naš slavni Kukuljevič sobral, in ki so že tudi pod tiskom. — 26. t. m. se bodo v Zagrebu zbrali od bana izvoljeni možje, da se bodo o uredbi našega zbora pogovorili in posvetovali. Bog daj srečo! Med njimi je 10 duhovnih, 5 velikih in 10 srednjih posestnikov, al brez obzira na plemeniti ali neple-meniti stan, kar je čisto sedanjemu času primerno; dalje 10 literatov, umetnikov, odvetnikov itd.; 10 gradjanov in 10 odbornikov podeželskih občin, vseh skupaj tedaj 55. Kakor stvari sedaj stoje, bodemo mi v Zagrebu prej zbor imeli kakor v Peš tu.   Ako je na to namerjeno ali le slu-
378
čajno, ne vem. — Gospod K. Stojšič v Zagrebu mi je rekel, da pride v kakošnih 14 dneh 55Leptir za go-dinu 1861" na svitlo in da se bo pri njemu dobival. Vabimo vse Slovence, se mnogobrojno na to knjigo predbrojiti, tem več, ker na čelu nosi sliko presvitlega našega Stros-majer-ja, ki je edini v deržavnem svetovavstvu se za uas SIovencev potegnil!
Iz Stajarskega se bere v ;,Slov. Prij." med drugim sledeči dopis: 5)Skoro se bodo volili poslanci v deželne zbore na Štajarskem, Koroškem in brez dvombe tudi na Kranjskem. Premislimo žalostno stanje svojega naroda in priporočujmo domorodce, kteri nimajo samo zdrave pameti za težko nalogo zastopnika in zagovornika slovenskih pokrajin, temuč tudi serce za narod naš zapuščen in njegove duševne in telesne potrebe. Slišimo, da se že kaj živo gibljejo naši nemški sosedje, da se najdejo za važno nalogo prikladni možje. Ne ostanimo za njimi, ter pomislimo, da imajo oni bolj razširjeno novinarstvo, kot mi, da moramo mi to nadomestiti z osebnim trudom. Brez tega bodo se volili naši narodnosti na pol, če ne že celo odstranjeni rojaki ali pa možje priprosti, kteri ne bodo zamogli upirati se željam naših protivnikov. Čeravno imamo med knezoškofi iskrene zagovornike, vendar bi se reklo: glejte, že nimajo temelja v narodu, kteri pravice svoje sam zametuje. Že so Slovenci popolnoma ponemčeni ali potali-jančeni in zastonj se prenapetneži posamezni trudijo, dokazati, da še so. — Ozirajmo se ua brate svoje serbske in češke, če nočemo slišati tega ugovarjanja, ktero bi sicer po pravici zaslužili. Naj nam toraj naši domorodci imenujejo može, kteri bi zadosti močni bili, nositi težko breme slovenskega poslanca na deželnem zboru, da se volivci naši morejo zastran pravega dogovoriti. Slišimo, da se naš od mladih nog iskreni rodoljub in doktor pravoslovja Jakob IV a d o s lav Razlag poganja za čast, da bi ga deželne občine v Optujskem, Armožkem, Sv. Lenartskem, Ljutomerskem in Gornje-Radgonskem okraju izvolile za poslanca ua štajerski deželni zbor, na kterem bode gotovo kot zvest deržavljan in domorodec branil pravice Slovanov na vse strani, kar je že večkrat v svojih spisih dokazal. Duhovniki in srenjski predstojniki delajmo, dokler je čas!"
Iz ljutomerskih Goric na Staj. 15. nov. — Da veudar ni varno, s tergatvo čez vse Svetce čakati, poter-juje žalostno resnico zopet letošnje leto; nekojim gospodniin vinorejcom je njih grozdje spet pod snegom. Ti so še le na dušni dan tergati začeli, o kopnem jim je merzlo vreme in brijoči madžarski veter vedno oznanoval moža v belem plajšču. Najbolje je pri nas od dne sv. Terezije do vseh Svetcov tergatev dokončati; pa ne bo cviček ne ma-tiček; narava ne terpi si 1 e, marveč narava silo napravi. Malo število nemških vinokupcov le-sem dohajočih pravi: wsand holt sauer, sand holt nit sies"; pa vendar ga plačujejo od 65 do 80 zlatnikov ^goldinarjev) štartinjak in še čez; kadar je čern, gren, nanj, se ve, da je odurnega okusa, pretočeno pa bo močno in dobro, kakor ves letošnji sad spričuje. Največ se ga proda v Varaždin, v Ptuj in v Maribor, kjer so bogati predkupci, koji potem ž njim ba-rantajo, in le ti „sladčavo" prodajajo. Namesti da bi se kupci naravnost v vinograde podajali, kakor poprejšne leta, ga pa pri  teh podkupcih dovelj „sand gnue sies" nakupijo
—   in tako našim manjšim vinorejcom dobiček v černo morje odplava, ako še tako dobro kaplico imajo, zakaj v sili ga prodati morajo, drugi pa po-nj ne pridejo; ako bi ga tudi tu po 40 do 50 zlatnikov štartinjak dobil, po kerčmah ga vendar pod 10 soldov maslic ne boš serkal
—    posebno po Nemškem ne — in to ob času, kadar vinsko dacijo dajajo vsi vinorejci! — Ljube „Novice" so že veliko torbo resnic razglasile, se naj to povejo v prid in poduk kmetijstvu. Prav prav sitno je za kupca, kadar kmeta na boben naslonjenega iz tako bridke zaderge reši ter z dobro vestjo — in oserčen od gospode — par kosov
(parcel) od njegovega kmetijstva kupi in za ceno odmerjene procente plača; gruntna razdeljitva je dovoljena, dacijo za parcelue broje plačuje; prepisan ali pripisan v gruntno knjigo k lastnemu posestvu ali kakor koli z onimi kupljenimi parcelami pa nikakor priti ne more!*) — Ako je kmetovavcu dovoljeno, od grunta kaj prodati, naj se dožene to do čistega, do konca in kraja, do gruntnega prepisanja ali pripisanja. Ako pa mu ni dovoljeno, od grunta kaj prodati, bode pa vsak kupec vedil, pri čem da je, in vsak kmetovavec bo vidil, kam pride, ako se bolje ročke kakor pa otke derži.                                                    Kuhar.
iz Celovca — naznanja poslednji list „SIov. Prij.", da je družtvo sv. Mohora te dni razposlalo družbenikom dvoje knjig: ^Koledarček za leto 1861u in „Zgodbe sv. pisma starega zakona". — Dalje beremo v ravno tem listu „Iepo prošnjo" do vseh prijatlov rajnega gosp. Blažeta Her-rneter-ja, naj bi darovali, kar je njih draga v.-jja, za napravo grobnega kamna verlemu rodoljubu, ki ga prezgodaj pokriva černa zemlja. Doneski uaj se pošljejo slav. vredništvu „Slov. Prij." v Celovec. — Dopis is sv. Viša rje v, kjer se je letos sv. leto obhajalo, naznanuje, da od 16. maja do roženkranske nedelje je bilo obhajanih 102.400 romarjev; pridig je bilo slovenskih 110, nemških 56, sv. maš 1477; duhovnikov vseh skup, kteri so opravljali Božjo službo, je bilo 29, ki so bili tako razdeljeni, da je vedno okoli 10 duhovnikov pričujočih bilo.
Iz Gorice 16. nov. Fr. Gr. — Sopet so naše „šiore parone" (gospodinje) na dan privlekle svoje stare in povezane lonce, kteri so čez dva mesca v kakem kotu tičali ter so začele študentom „mineštro" kuhati. Začelo se je namreč novo šolsko leto celo po starem stroji. Misliti je bilo, da bo letos vsled cesarskega ukaza in po tolikem pisanji o potrebi kake prenaredbe z materinščino bolje, al vse je še po starem! Upati je bilo, da se bo saj vero-zakon v pervi in drugi šoli po domače razkladal, pa še ni duha ne sluha o tem. — Naj priveržem tej žalostinfci eno smcšnico, ki se je pripetila te dni pri nas. Znano je, da o času rekrutbe novinci radi burke uganjajo, ker so fantje posebno dobre volje. Po Gorici prodajajo neko sorto kruha turšičnega z grojzdjem „zaletK' imenovano, kterega najraje šolarji v šolo grede kupavajo. „Kaj pravi uni-le z jer-basom, da naj se va-nj zale ti ni?" — popraša v vojaščino poklican mladeneč tovarše svoje. „Da! zaleti vpije" — mu odgovorijo. In pri ti priči se zaleti le-ta s tako silo v moža z jerbasom, da ga mahoma na tla verze. Se ve da berž hrum poslane in da pride precej tudi policaj pra-šati, kaj da imajo. „\a tla me je vergel" — odgovori mož kruh pobiraje — dasiravno mu nisem nič zalega storil". ,?Kaj!u — odgovori vinjeni rekrut — „zakaj si mi pa rekel: zaleti se?u Vriskaje in prepevajo je šla množica pre-derznih fantov v kosamo.                                        Matevže.
Skopa na Krasu 12. nov. 7. dan t. m. je burja pri nas nenavadno razsajala, tako, da so se kamnate sihote tresle; mraz je bil, da ljudje so se iz postelje bali, in ob šesti uri jih je še malo ustalo. Ob tem času se iz nekega kamina sred vasi ogenj prikaže; burja ga podpihuje, da kmaii ni več pomagati bilo. Poglavitna skerb bližnjih je zdaj le bila, živino in boljše blago nevarnosti oteti; drugi sosedje, ki so berž na pomoč prihiteli, so delali kar so mogli. Pa le Bog zamore o takem pišu pomagati: Sest sežnjev od perve strehe se druga slamnata uname, 45 sež-njev od te tretja, in kmali vse, kar je okrog bilo. V poli uri je 12 sihot plamen požeri. Nesreča je velika in tem veča, ker se te sihote ravno zdaj, in posebno letos, ko nam je Bog po večletnih slabih letinah dobre pridelke dal, z živežem za živino in ljudi napolnjene bile. Petero družin je ob vse, in brez milosti dobrih ljudi jim ne bo mogoče spet na noge priti.   Vseh škoda znese čez 8000 gold.    Naj se
*) Naj bi se to v deželnih zborih razsodilo!                 Pis.
379
jih usmilijo dobrotniki, ki te verstice berejo, in jim pridejo   na  pomoč,   zakaj   siromaki   so   taki,   da se jih Bog: usmili. Prosim lepo, prosim za-nje! — Zdaj, pa že prepozno spoznavajo  tukaj,   kaj   potrebuje vsaka soseska:  dimnikarja,   ki ometa kamine, — ponočnih čuvajev, — srenjske sikalice, — zavarovanje sihot in blaga, — odprave  slamnatih   streh   in   kop,   pa   še   mnogo   družin reči, ktere   ve,   drage „Novicea,   tolikrat priporočujete.    O j I   da bi drugi ne bili prisiljeni,   še   le   po toliki škodi svojih potreb spoznati.                                                     V. M. Zivic.
Iz novomeške okolice  17.  nov. — Dajte,  drage ,,Novice"   natisniti   v   svarilo   gospodarjem,   zlasti pa   kme-tiškim ljudem,  ki se se vedno premalo varujejo ognja,  naslednje verstice o kobni nesreči, ki je zadela — bodi Bogu milo! — stanovnike goriške vasi v mirnopeški fari, kjer je od  16. na  17.   t. m.   ponoči pokončal   požar   čvetero hiš, ter podal   pogorelcom   beraško   palico   v   roke.    Nesreča  je toliko veča,   ker niso le hiše zgorele, ampak žalibog! tudi druge reči, kakor seuice z nasteljo in vso kermo, kaste z žitom, konobe z zeljem, repo  in koranom  vred.    Revčkom, usmiljenja vrednim, ni ostalo ne cernpera hrane ne za zimo ne zmladletje;   šel  je živež   in   seme,   zraven   tega   pa   še kmetijsko  orodje.     Ni  se   dalo  druzega  oteti,   kakor   goveja živina, ki so jo k sreči sosedje pogorelcov   iz hlevov izpeljali,   da   ni zapadla gotovemu poginu;   dva vola pa sta zginula,   kam da,   sam Bog ve!   Kako da se je ogenj izcimil, še ni dobro znano,  —  to se pa sploh terdi,   da je neko dekle, ki je šlo v vas k rnerliču čuti, z gorečo tersko v rokah memo slame polne senice   grede   zapalilo.    Le žalibog! da je še vedno na kmetih nemarna   navada z gorečimi terskami svetiti,   bodi   si zvečer ali na jutro,   čeravno je to, dokajkrat že grozno nesrečo napravilo. Prašam: bi mar ne bilo bolje in varnise   si locira omisliti,   da bi se takim   nezgodam v okom  prišlo?    Zdramite  se,   ljubi moji, da se  ne   bote   kesali,   kadar je   že  prepozno — krava iz iiteval                       ...... ^^^^**                 M.  Podgoriški.
Iz Ljubljane. V četertek, 15. dan t. m. je nehalo samostojno krajusko deželno poglavarstvo in delavnost do-tičnih kancelij v Ljubljani se je končala. Odsihmal je krajnska dežela združena s teržaško - i s te r š ko in goriško in poglavarstvo vseh teh treh dežel je v Te rs tu pod Njih ekscelencijo gosp. dr. Burger-jem, čigar namestnik za take opravila, ki ne spadajo naravnost le v oblast deželnega poglavarja v Terstu, je za krajnsko deželo gospod grof Kari Hohenwarth, ki razun tega, da je deželni predstojnik, je tudi kantonski predstojnik za okolico ljubljansko, kakor je to tudi sedaj v vseh tistih deželah, ki so po novi osnovi zgubile samostojnost poglavarstva. Ker je po teh prenaredbah tudi opravilstvo Njih ekscelencije našega deželnega poglavarja, grofa Gustava C nori n-skiga, jenjalo, je bilo poslednje tri dni njih stanovanje celi dan polno različnih duhovnih in svetnih stanov, ki so prišli slovo jemat od gospoda, ki so 10 let bili Krajni ob-čespoštovani poglavar in celi deželi dobro poznani, ker se niso zaptrali v štiri kote svoje pisarnice, ampak v svojem visokem poklicu večkrat obhodili vse, tudi samotne kraje dežele naše. Lahko je tedaj zapopasti, da je tužna bila ločitev! — V vsem je nastalo poslednji čas neko živejše gibanje v našem sicer zlo mertvičnem mestu in strele lete na tukajšno hranilnico (^šparkaso), kar je nje zastavnica zavoljo premalo skerbue kontrole okradena bila, — strele lete na mestni odbor, kar se ve, da bode on volil poslanca v deželni zbor, — strele lete na družtvo za dnarno pri-pomoč obertnikom, ker je otevši čast K raj ne, dežele slovenske, pismo poslalo prestavnemu Gospodu v Diakovar, — pa še hujše strele bojo letele — tega smo si svesti — kadar bojo vsled cesarska diploma od 20. oktobra naši domačini terjali tudi pravice za slovensko zemljo. Al pustimo danes, kar še le bo; obernimo se k temu, kar je že. Naj-važnisi so sedaj tisti glasi,   ki   v   „Laibacharci*   in unanjih
časnikih terjajo, naj po izgledu druži h mest sedanji mestni odborniki, zapustivši svoje stole v mestni hiši, sklenejo nove volitve mestnih odbornikov glede na to, da iz mestnih odbornikov se bo volil poslanec ali se bota volila poslanca v deželni zbor. Tudi mi smo popolnoma teh misel, naj se vseh 30 odbornikov vnovič voli, ker volitev mestnih odbornikov v letu 1850 ni imela v perspektivi deželnih poslaueo v. Al toliko se lahko s tem počaka, da pride deželna postava za krajnsko deželo na dan, da bomo ve-dili, pri čem da smo. Ta čas naj pa mestnjani naši dobro prevdarjajo, ktere može bojo volili, da ne pridemo iz dežja pod kap ali iz lonca v kotel! — Prav ostuden glas pa je nasproti tisti, ki se je iz Ljubljane slišati dal predvčeranjim v dunajski „Oest. Zeit.u; na obrazu se mu vidi, da mu je slovenščina strašen tern v peti; odtod njegova neslana pisanja. Zakaj da je tukajšno družtvo za pripomoč obertnikom onemu slavnemu gospodu častni diplom poklonilo, je očitno reklo v zahvalnem pismu, in ker, podelivši tako čast tudi našemu rajnemu knezoškofu in mnogim drugim, ni prašalo omenjenega korespondenta za njegovo visoko dovoljenje, je mislilo, da ga tudi sedaj prašati nima. Vidiš, drago družtvo, ako hočeš hvaležno biti verlim možakom za dobrote, ki jih skazujejo slovenskemu narodu, moraš pred v Fran kobro d prašat iti! O! to si tabart napačno storilo, da nisi. Kdo te je k temu napravil? — vpraša dalje mož iz Frankobroda. Ko bi bil v onem zboru bil, hi bil slišal, da Tvoje pismo je bilo že wfait accompli", ko je rodoljubni predsednik Tvoj zboru tisti predlog napravil. Čakaj, čakaj, drago družtvo! drugikrat Te bo mož iz Frankobroda še prašal: odkod jemlješ dnar, da ga poso-juješ svojim ljudem !