358
T. Doksov: Regula vitae.
Hegula vitae.
celi tesni pater mlad  sedi, zro v odprto knjigo mu oči . . .
v
Cita, čita . . . vstane, zopet sede — nočejo pač v glavo mu besede:
»Greha, človek, čuvaj se skrbno, Bog se večni žali z njim hudo.«
»Zlega ni ne stori, ne govori
in s strastmi se srca krepko bori!«
»Greha mi ne delaj, ker je greh!« To on čita v bukvah modrih teh. —
Ali v duši nekaj  mu šepeče, kar modrosti zdi se meni veče.
Ta šepet, navdihnjen od Boga, vso premaga učenost sveta.
Pater mladi se zamisli, lista . . . »Kje si, hči nebes, resnica čista?«
»Ne umejem ... v meni vse kipi, a sodnik naš bodi —¦ glas vesti.«
»Ko grešiš, takoj  se ti pojavi,
kaj je greh, kaj dobro je, ti pravi.«
»Kot v prirodi se vihar besneč v prsih javi glas vesti skeleč.«
»On, kaj zlo, kaj  dobro je, dosodi, glas vesti merilo v tem ti bodi!«
»Glas poslušaj  ta in brez skrbi čist boš krivde svoje žive dni.«
»In še nekaj, bratje, rad bi rekel:
v prsih nosiš sam svoj raj,  svoj pekel.«
»Sam na zemlji ustvarjaš si lahko temni pekel, blaženo nebo.«
T. Doksov.