G o v o r. (Spisal Bogomil Treinski.) Kako velik dar vsemogočnega očeta je pač govor človeški! Le po govoru oživljajo se vsi organi človeškega telesa; le pe govoru moreino se vsi Ijudje imenovati bratje, kajti brez tega bi bili podobni neumni živini. Poglejnio nekoliko okoli sebp živeče stvari! Kako nam je pri sprcu, če slišinio drobne tice žvprgoleti, in ne razuraimo, kaj nam pripovedujejo s tako mičnimi glasovi! ako se pa same med seboj razumejo, ali ne — tega ne vemo. Ali kaj si moremo takrat misliti, če na paši krava zamuka, od dalječ pa se ji oglaša njena sestra z ravno takim glasom? Bog ve, če se razumitp, ali ne! Dasiravno ljudske pravljice pripovedujejo, da človek lahko tičje petje in mukanje živine razumi, ako o kresu, kedar bije ura polnoči praprotnega semena nabere, in ga pri sebi nosi, To kaže, da so bili ljudje že od nekdaj radovedni, in bi radi vedili, kako in kaj se živali pogovarjajo. Človek ima lep dar jezika, da svojemu bližnjemu lahko naznanja, kako se mu godi, ali kaj mu manjka. Če gledamo kokoš, kpdar pije, vidili bomo, da kolikorkrat vodo požrp, povzdigne svoje oči proti nebu in veselo s kljunom poraplja. Kaj pa človek? Ali se morda tudi on ne more drugacp nebeškemu očetu zahvaljevati, kakor da povzdigujp svoje svoje oči proti nebu? Nikakor ne! Clovek jp pervi iz med vseh stvari, da z govorom more zahvaljevati se rnileinu nebeškemu očetu. Zglpdp imamo pri mutcili, kako žalostno je, če morp človek živeti med Ijudmi, in iir more /. njimi govoriti. Človek, ki je nem, ne more se nikoli prav izobraževati; on posnema le to, kar vidi pri drugih, bodi si dobro, ali slabo; posnema pa šp, vse slabeje kot opica, kajti manjka mu sočutja z njegovim rodom, sočutje pa se le doseže po govorjenji. Dasiravno je jezik nekterih lic že tako vstvarjen, da se od nas Iahko uče izgovarjati posatnnih besedi, pa vender nimajo sočutja z nami, kajti one ne vedd pravega pomena besedi, kakor p. papigp, škorci i. t. d. Opice ne moreje posnemati človeškega govora, akoravno vse drugo lahko posnemajo. Zakaj je storil to oče človeškega govora? Zakaj je ravno žival, ktera vse posnpma, kar vidi pri Ijudeh, ravno to prednost, porekovati človeške glase, odtpgnil? Ako gremo v norišnico in poslušamo tara pogovor neumnih ubožcev, kako nam je pri sercu, ko slišimo dar človeš- kega govorjpnja tako neumno rabiti in onečastevati! Koliko bolj pa bi se to še le pokazalo pri neumnili opicah! Zato tedaj je nebeski oče modro ravnal, da je ravno opicaui odtegnil dar govorjenja. Cloveka pa je po govoru postavil za gospodarja vse zemlje, kajti, kaj bil bi on brez govora? Lp po govoru niore se on izobraževati, in se tako dvigati nad druga pozemeljska bitja. Hvalimo tedaj nebeskega očeta, da naiu je podelil tako imenitno poinoč do srečnega življeuja!