Tovariitvo Pomemben klic učitelja, ki deluje med narodom Bili so časi, ko je bil pojem tovariš nekaj svetega in gorje mu, kdor bi si ga bil drznil oskruniti. Ne samo v ožji družbi tovarišev, ampak tudi v širši javnosti bi bil postal tak človek nemogoč. Vse življenje bi se bil vlekel za njim sramotni pečat. V časih najhujših strankarskih razbesnelosti so se pač dfogodili taki žalostni primcri, a bili so le osarriljeni in odobravali jih niso niti lastni, v srcu še pošteni pristaši strank. Ne mislim pri tem tožiti za časi, ki so bili in jih povzdigovati pred sedanjimi. Zablode so bile, so in bodo. Vsi pa, ki smo bili priče polpretaklih in sedanjih časov, vendar lahko sodimo o današnji in včerajšnji gnilobi. Vsaj vsako leto onkrat bi si morali tudi v teh vprašanjih izprašati teme'ljito svojo vest in si brezobzirno pogledati v skrite kamrice svojih src. Dan za dnem slišimo 'tožbe, kako strahovito se rahljajo med nami vezi tovarištva. Oblasti imajo baje mnogo pritožb, ki nam niso v čast. Nekateri kraji in tudi okraji so v tem oziru tako razvpiti, da se jih vse izogiba kof oikužtnih mest. Pogosto nastanejo spori med upraviteljem ira učiteljstvom. Kdb naj preišče vse mogoče slučajc, ki so povod srditim bojem na šoli! Največkrat bo tu nekak hlapčevski dluh, ki se ga mnogi med šibkimi ne more iznebiti. Vsak migljaj vaških veličin je tem bojazljivim naituram že povod. da se spravijo nad učitelistvo. ki je menda zato tu, da tlačani tem podeželskim mogotcem. Gorje onemu, ki se zaveda svojega človeškega dostojanstva in se upa protiviti Buitalcein, ko gre za kak klin na lestvici njihovega samol.jubja. Najdobrohotnejši odlok oblasti se v rokah takih natur izpremeTii v pTavo šibo božjo. S pretiravanjem se doseže vedno ravno nekaj nasprotnega. A našel se je že nekdo, ki je na odlok o zapuščanju službenega kraja prepovedal svojim »podložnim« hoditi na hrano v sos&dTijo, nekai minut oddaljeno vas. In ta človek še nadalje vrši to nemoteiio, v nadlego tovarišem. vaščanom in oblastem. Da je v takih razmerah vzgoja pod ničlo, je razumljivo. Ni pa vedno upravitelj oni. ki zakrivi nesoglasja na šoli. Saj vemo, da na nekaterih šolah ni nikoli miru, naj menjajo še tolikokrat upravitelja. Tu so dostikrat vmes taki, ki so si pridobili po dblgoletnem službovanju v istem kraju na kakršenkoli način nekako pozicijo in so vedno gospodar položaja. S svojo pretkanostjo znajo ustvarjati nerazpoloženja in se vesele, če jim gre seme v klasje. Gorje. če je upraviteljeva žena tudi učiteljica! Pri vsaki stvari vidijo njeno protežiranje. Žene učiteljev, ki niso učiteljice1, pa najčešče prezirajo, ali jih celo žalijo. So pa seveda tudi nasprotni primori. Različen gmotni Položaj vzbuja tudi v nekaterih srcih črva zavisti. Taki ljudje pa se znajo v potrebi d]obro prihuliti in v najskrajnejšem slučaju bi zatajili tudi svojo vcro. Pred sodbo se naenkrat spremene v najkrotkeijša jagnjeta in so v vseh primerih sama križana nedolžnost. So med nami nesrečni značaji, ki so imeli spore po vseh službenih mestih in imajo vedno le oni prav. Njih gospodujoča narava ne prenese niti najblagohotnejšega navodila. Čutijo se takoj užaljeni v svojem namišljenem dostojanstvu. To so navadno tudi najzvesteijši oprode nove kaste, vaških in trških mogočnjakov, ki so vzeli v zakup ves patrijotizem, delo za narod etc. etc, se vrinili v vse moaoče organizacije, da pod krinko svoje lažilojalnosti delajo krivico vsakemu, ki ne sledi slepo njihovim sebičnim namenom. Oni se vtikajo v vse javne zadeve, hočejo imeti povsodi prvo besedo in itovariš, ki jim je v svoji lahkomišljenosti "in zaslepljenosti nasedel, ima po njihovi milosti na ponudbo najboljša službena mesta in more tudi pregnati v delu osivelega tovariša. ki slučajno ni priljublien pri teh ljudeh. Ko lahkomisetai ubožec spozna. da se je v svoji zaletelosti močno pregrešil zoper tovarišitvo, je seveda v dno duše razočaran. A kesanje je prepozno. Stanovski organizaciji so taki tovariši najtežje breme. Navadno so to tudi najglasnejši zabavljači in kritiki, češ organizacija ne naredi za nas nič. Radi bi menda, da bi organizacija prestavljala one, ki njim niso ljubi. Zvesti krivim naukom individualistične šole iščejo po stranskih potih tudi v organizaciji le zasebnih koristi. Zaljubljeni vase in svoje interese ne moTejo trpeti nikogar poleg sebe. kdor bi se po njihovih mislih znal tudi kjerkoli uveljaviti. Težko se je odreči vsem sebičnim nagnenjem. V to je treba novih ljudi, z drugo duševncstjo, pridobljeno s samovzgojo, ki bi zavrgla vse krive nauke, ki jih je vcepila vzgoja v pretekli, sedaj umirajoči dobi. Mnoao govorimo, pišemo in razpravljamo o vzgoji. Začeti pa bi morali najprej pri sebi. Kako naj sicer kdo vzgaja druge, ko je pa sam nevzgojen. Veliki oxfordski filozof pravi: »Najpopolnejši gentleman je tisti, ki je najbolj nesebičen in najmanj misli na»e.« Stanovska organizacija si je napisala v program geslo: »Sloga«. S tem je mišljeno tudi tovarištvo. Kdor si tega ni privzgojil. naj gre svoja pota mimo organizacije in brez škode tudi mimo šole. Saj je obema le v v breme in nesrečo. Vsa netovari§ka dejanja pa bo morala začeti organizacija temeljito iztrebljati, sicer se okuži sama. Tako izloča vsak zdrav organizem one svoje sestavine. ki mu ogrožajo obstanek. Fr. L.