NADA GABOROVIČ, NE SAMO JAZ. Najnovejši roman Nade Gaborovič .Ve samo jaz* predstavlja poskus avtoričinega ustvarjalnega prehajanja iz neke pretekle življenjske situacije v nove razmere sodobnega časa. Reči hočem, da pričujoče delo pomeni motivno spremembo, zakaj v nasprotju s prejšnjimi tremi knjigami, ki so bolj ali manj polne vojnih doživetij, tokrat v tekstu začutimo očiten prelom s tradicijo. Resda se avtorica tudi tu ne odreka svoji osnovni   družbeni  usmerjenosti,  ki  bi  jo  lahko  preprosto   imenovali   nekakšna
skrb« za sodobnega človeka, strah za njegovo iztirjenost, plitvost, popredmete-nost,   nezadovoljnost,   strah   za   vse   tisto,   kar   danes   tako   pogosto   imenujejo
neuresničenost svetlih ciljev, načrtov« itd. — toda povečini je vendarle tak angažma nevsiljiv in je v ospredju navzlic vsemu tista resničnost, ki je ne moremo zatajiti: tipična slovenska povprečnost, ki je malodane izkaznica vsega našega današnjega obstoja. Seveda pa je potrebno takoj povedati, da pričujoči roman ne vsebuje dimenzij, s katerimi bi adekvatno snovi avtentično prikazal to povprečnost, banalnost, izrojenost in praznost bodisi posameznika ali množice. Konflikti med osebami ali konflikti znotraj njih samih so tako nezaresni in plitvi, da jim je le težko moč verjeti; izvirajo na površini, tj. kakor umetno — vanje nismo prepričani zavoljo njihove morebitne pristnosti, pač pa iz že svoje poprejšnje zavesti, da eksistirajo in nas živijo. V bistvu pa je (ne povsem novo) osrednje navzkrižje eno samo: nesrečen zakon Janeta Sketa. Sodobna je le njegova družina, pa kajpada še ves epizodni instrumentarij z birokratskim samovoljnežem Brestom, nezadovoljnimi nekdanjimi aktivisti in množico »razočaranih« žensk. Na eni strani so njihove lepe, čiste želje, na drugi pa banalna stvarnost, ki človeka vsak dan le znova vara — sreče ni. »Sreča« — sinonim za malomeščana — pa je tisto edino, za čemer se podi vsa ta srenja in za kar bi se ji očitno splačalo živeti. Družinski mir. udobje, ugled, visok družbeni položaj — to je cilj, ki bi bil vreden svojega imena, zakaj to bi najbrž bila  idealna stvarnost. Avtoričin  napor je, žal, preveč konkreten  — najti
pot« sodobnemu človeku iz te začaranosti. če ga že ne povsem osvestiti: zato tolikokrat naletimo na Sketove pogovore o vsemogočih aktualnostih, ki se zdijo nenaravni bodisi takrat, ko razpravlja s hčerko. Vero ali s katerim od svojih znancev bodisi takrat, ko razmišlja o osamljenosti, tnjstvu ipd. Nenaravni se zdijo zato, ker se nanašajo na to iskanje poti in so pravzaprav ponovno neke vrste poceni aktivizem, ki smo ga v literaturi že premagali: po drugi strani pa je bil očiten avtoričin namen, da ne bi tvegala nikakršnega opredelovanja ali sodbe — ljubezenski trikot med Marto, Sketom in Vero ostane na koncu nerazrešen, s tem pa tudi notranja nasprotja glavnega junaka. Tako se nam vsiljuje misel, da je resnično ustvarjanje samo tisto, ki ob pisanju odmisli vse »probleme« — morda se je tedaj vendarle moč kakšnega »dotakniti«, zakaj rešiti z literaturo tako ali drugače ni mogoče nobenega.
Lahko potemtakem zaključimo, da je avtorica v okviru aktualnosti posegla po skorada ažurni snovi, toda rezultat njenega pisateljskega prizadevanja v sodobni slovenski prozi ne vzbuja posebne pozornosti; povečini je pripoved dokaj konvencionalna, povrhnja in reportažna, po drugi strani pa priostrenih situacij skoroda nikjer živo ne začutimo; od nastopajočih oseb je Marta najbolj resnična, vse druge se zapletajo v misli, ki jih ne živijo, ali pa so kot na primer Brest  preveč enostransko prikazane.  Roman se nam  tako vnaprej na-
* Nada Gaborovič, Ne samo jaz. Založba Obzorja 1966.
773
poveduje kot splet že znanih dogodkov, ki ne pritegnejo bodisi z nepomembnostjo ali malopomembnostjo svoje vsebine. JVe samo jaz pomeni po vsem tem novost le znotraj pisateljičinega ustvarjalnega kroga — v tem okviru je ta novost glede na njene doslejšnje tekste vendarle kvalitetne narave.
Jože   Horvat
774