Dr. Ivan  Pregelj:
Pravi dobrotnik
ali
levica naj ne ve, kaj je dala desnica.
(Igra v treh slikah.)
OSEBE:
Gospodična Marta, imejifeljica skromnega sirotinskega zavetišča.
Gospodična Marija, njena sestra.
Otroci v zavetišču: Tončka, Lenka, Minka, Natašica, Vasilka.
Stiskalčič, hišni posestnik.
Gospod Anton, upokojen župnik.
Neia, njegova sestra.
Vsedobri (lik bradatega človeka).
Lik Usmiljenje (Lenka).
Lik Dobrota (Tončka).
Lik Hvaležnost  (Minka).
I   slika se godi v malem zavetišču gospodičen kontes jMarte in Marije v mestu po zinji
7M  easa  velike  draginje.  —  II. slika  kaže stanovanje  gospoda  Antona  v  isti  hiši. —
III. slika je podežeisko sirotišee po enern letu spomladi.
I. slika.
Podolgovata soba. Ozadje dvoje oken. Med oknoma sveta podoba. Vrata z desne in leve. Dolga miza s sedmimi sedeži ali klopjo. Na levi v kotu mala tnizica. Na desni kuhinjska
omara (kredenca). Viseča luč.
M a r t a   (reže kruh ob mali mizi, maže nanj marmelade): Tako, večerja je
gotova. Samo še jabolko vsaki dekiici. M a r i j a   (zlagaje kruh na krožnike, postavljaje jih nato na dolgo mizo): Da,
jabolko. Ampak zvečer je Železno.
Ma rta :  Kaj naj drugega dam? Za teden dni še jabolk ne bo več. Ubogi otroci! Marija :  Ne bodi tako malodušna, Marta! Bo že Bog pomagal. Glej, mene pa
najina družinica prav nič ne skrbi. Marta:  Vidim. Kaj pa se ti brigaš za gospodinjstvo? Prebereš deklicam lepo
povest, jim zapoješ pesem, zavrtiš se, Marija... M a r i j a :  No, lepo te prosim!
Marta :  Da, zavrtiš se, pa meniš, da je pravljica moka in pesem knih. Pa ni. M a r i j a : Ni ne! Še jabolko ne, ki je za večerjo železno. Ampak veselje, pesem
in vdano zaupanje v božjo dobroto... M a r t a :   Vse prav, Marija, a gospodinjske skrbi, da, gospodiajske skrbi pri
tej draginji, v teh težkih časih ... Marija :  Marta, midve sva vendar še dovolj bogati. Kaj pa, če je draginja!
Utesniti se je treba! Ali ni tako? Marta : Neumniea! Kmalu mi boš očitala, da sem razmetna. Marija, vsaj toliko
bodi pametna, da se boin mogla pogovoriti s teboj. Marija :   Ljuba Marta^ saj te nočem žaliti. Ampal? jaz te ne razumem! Pred
letom sva bili še bogati; ustanovili sva to zavetišče, in zdaj tožiš, kakor bi
bili midve taki, ki sta potrebni. M a r t a :  Sva tudi.
Marija :  Ni mogoče! Vsega nisva mogli razdati. M a r t a :  Nisva. Tistega ne, kar nama je oni brezvestni oskrbnik odnesel v
tujino. L      Marija :   Marta! Kaj pa najina zlatnina, najini spomini na rajno mater?
9
M a r t a :   Ti bi jih prodala ?
Marija :  Za sirote. Ali jih ti ne bi?
Marta   (čez trenotje, bolno): Marija! Vse je že zastavljeno.
M a r i j a :   0 Marta!
M a r t a : Da, tako je z uama. Pa boš še očitala, da dajem otrokom jabolko, ki je zvečer železno? Oh! Pa da bi še druge skrbi ne bilo! Jutri poteče sta-narina. Ne vem, kje bi vzela. In gospod Stiskalčič, saj ga poznaš.
M a r i j a :  Meniš, da bi mogel biti tako grd in naju vreči izpod strehe ?
M a r t a :   Vem, Marija! Ce ne plačava.
Marija : Marta! Pa kaj naj počneva z najinimi.sirotami? Ubogi otroci! (Joče. Nato vedro): Marta, jaz bom pomagala. Glej, ali me vidiš? Vidiš te moje roke?
Marta :   Vidim.                                                                                                >
M a r i j a : Ali si pozabila, kaj vse znajo ? Slikati, igrati na klavir, igrati violino, vezti. Pa še aiigleško znam in pa francosko. Takoj jutri grem za učiteljieo.
Marta :   Kontesa Marija — pa učiteljica!
Marija : Zakaj pa ne? Ali morda ni kontesa Marta dekla in kuharica? Ali ne pomiva sania posode? Ali ne krpa sama otroških krilc? AJi ne pod-pleta otroških nogavic? Da, slikala bom, vezla, učila klavir. Najine sirote ne bodo lačne, in gospoda Stiskalčiča se bova tudi otresli. Potem l>o pa že Bog dal za naprej.
Marta :   0 Marija! Če ti ne zaupaš kar predrzno v božjo pomoč!
M a r i j a : Ne govori tako, Marta! Čuj otročiče! (Za odrom se oglasi petje otrok.)
P e s e m :       Bog ptičice redi, oblači lilijo, sirot ne zapusti, ki vanj zaupajo.
Bog      pti - 8i - ce   re   -   di,         o   -    bla - 6i    li - li      -     jo.        Si-
%J                 ^           JE.     •     -0.    -0.           ^.                              »—tt                                                       m ^.
rot    ne    za - pu    -     sti,            ki           Vanj   za - u - pa     -     jo.
___________                            "*            (Dalje.)
92