Dr. Ivan Pregelj: Pravi dobrotnik ali levica naj ne ve, kaj je dala desnica. (Igra v treh slikah.) OSEBE: Gospodična Marta, imejifeljica skromnega sirotinskega zavetišča. Gospodična Marija, njena sestra. Otroci v zavetišču: Tončka, Lenka, Minka, Natašica, Vasilka. Stiskalčič, hišni posestnik. Gospod Anton, upokojen župnik. Neia, njegova sestra. Vsedobri (lik bradatega človeka). Lik Usmiljenje (Lenka). Lik Dobrota (Tončka). Lik Hvaležnost (Minka). I slika se godi v malem zavetišču gospodičen kontes jMarte in Marije v mestu po zinji 7M easa velike draginje. — II. slika kaže stanovanje gospoda Antona v isti hiši. — III. slika je podežeisko sirotišee po enern letu spomladi. I. slika. Podolgovata soba. Ozadje dvoje oken. Med oknoma sveta podoba. Vrata z desne in leve. Dolga miza s sedmimi sedeži ali klopjo. Na levi v kotu mala tnizica. Na desni kuhinjska omara (kredenca). Viseča luč. M a r t a (reže kruh ob mali mizi, maže nanj marmelade): Tako, večerja je gotova. Samo še jabolko vsaki dekiici. M a r i j a (zlagaje kruh na krožnike, postavljaje jih nato na dolgo mizo): Da, jabolko. Ampak zvečer je Železno. Ma rta : Kaj naj drugega dam? Za teden dni še jabolk ne bo več. Ubogi otroci! Marija : Ne bodi tako malodušna, Marta! Bo že Bog pomagal. Glej, mene pa najina družinica prav nič ne skrbi. Marta: Vidim. Kaj pa se ti brigaš za gospodinjstvo? Prebereš deklicam lepo povest, jim zapoješ pesem, zavrtiš se, Marija... M a r i j a : No, lepo te prosim! Marta : Da, zavrtiš se, pa meniš, da je pravljica moka in pesem knih. Pa ni. M a r i j a : Ni ne! Še jabolko ne, ki je za večerjo železno. Ampak veselje, pesem in vdano zaupanje v božjo dobroto... M a r t a : Vse prav, Marija, a gospodinjske skrbi, da, gospodiajske skrbi pri tej draginji, v teh težkih časih ... Marija : Marta, midve sva vendar še dovolj bogati. Kaj pa, če je draginja! Utesniti se je treba! Ali ni tako? Marta : Neumniea! Kmalu mi boš očitala, da sem razmetna. Marija, vsaj toliko bodi pametna, da se boin mogla pogovoriti s teboj. Marija : Ljuba Marta^ saj te nočem žaliti. Ampal? jaz te ne razumem! Pred letom sva bili še bogati; ustanovili sva to zavetišče, in zdaj tožiš, kakor bi bili midve taki, ki sta potrebni. M a r t a : Sva tudi. Marija : Ni mogoče! Vsega nisva mogli razdati. M a r t a : Nisva. Tistega ne, kar nama je oni brezvestni oskrbnik odnesel v tujino. L Marija : Marta! Kaj pa najina zlatnina, najini spomini na rajno mater? 9 M a r t a : Ti bi jih prodala ? Marija : Za sirote. Ali jih ti ne bi? Marta (čez trenotje, bolno): Marija! Vse je že zastavljeno. M a r i j a : 0 Marta! M a r t a : Da, tako je z uama. Pa boš še očitala, da dajem otrokom jabolko, ki je zvečer železno? Oh! Pa da bi še druge skrbi ne bilo! Jutri poteče sta-narina. Ne vem, kje bi vzela. In gospod Stiskalčič, saj ga poznaš. M a r i j a : Meniš, da bi mogel biti tako grd in naju vreči izpod strehe ? M a r t a : Vem, Marija! Ce ne plačava. Marija : Marta! Pa kaj naj počneva z najinimi.sirotami? Ubogi otroci! (Joče. Nato vedro): Marta, jaz bom pomagala. Glej, ali me vidiš? Vidiš te moje roke? Marta : Vidim. > M a r i j a : Ali si pozabila, kaj vse znajo ? Slikati, igrati na klavir, igrati violino, vezti. Pa še aiigleško znam in pa francosko. Takoj jutri grem za učiteljieo. Marta : Kontesa Marija — pa učiteljica! Marija : Zakaj pa ne? Ali morda ni kontesa Marta dekla in kuharica? Ali ne pomiva sania posode? Ali ne krpa sama otroških krilc? AJi ne pod-pleta otroških nogavic? Da, slikala bom, vezla, učila klavir. Najine sirote ne bodo lačne, in gospoda Stiskalčiča se bova tudi otresli. Potem l>o pa že Bog dal za naprej. Marta : 0 Marija! Če ti ne zaupaš kar predrzno v božjo pomoč! M a r i j a : Ne govori tako, Marta! Čuj otročiče! (Za odrom se oglasi petje otrok.) P e s e m : Bog ptičice redi, oblači lilijo, sirot ne zapusti, ki vanj zaupajo. Bog pti - 8i - ce re - di, o - bla - 6i li - li - jo. Si- %J ^ JE. • -0. -0. ^. »—tt m ^. rot ne za - pu - sti, ki Vanj za - u - pa - jo. ___________ "* (Dalje.) 92