Šolska kronika – 33 Revija za zgodovino šolstva in vzgoje – LVII Ljubljana School Chronicle – Journal of the History of Schooling and Education 33/2024 ŠOLSKA KRONIKA – REVIJA ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE UDK/UDC 37(091) GLASILO SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA, LJUBLJANA ISSN 1318-6728 SCHOOL CHRONICLE – JOURNAL OF THE HISTORY OF SCHOOLING AND EDUCATION – BULLETIN OF THE SLOVENIAN SCHOOL MUSEUM. LJUBLJANA, SLOVENIA. Urednik / Editor: Anton Arko Uredniški odbor / Editorial board: Anton Arko, mag. Marjetka Balkovec Debevec, dr. Dragica Cec, dr. Theodor Domej (Avstrija / Austria), dr. Darko Friš, dr. Boris Golec, Ksenija Guzej, Matic Intihar, Klara Marija Keršic, dr. Piotr Kopiec (Poljska / Poland), Polona Koželj, mag. Marija Lesjak Reichenberg, Marko Ljubic, dr. Simon Malmenvall, dr. Zdenko Medveš, mag. Stane Okoliš (odgovorna oseba izdajatelja / Responsible person for the publisher), dr. Mojca Pecek Cuk, dr. Leopoldina Plut Pregelj (ZDA / USA), dr. Edvard Protner, Mateja Pušnik, dr. Vladislav Puzovic (Srbija / Serbia), Mateja Ribaric, dr. Branko Šuštar Clanke je recenziral uredniški odbor. Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. / The articles have been reviewed by the Editorial Board. The authors are solely responsible for the content of their articles. No parts of this publication may be reproduced without the publisher’s prior consent and full mention of the source. © Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum, Ljubljana Redakcija te številke je bila zakljucena 8. 11. 2024. The editing of this issue was completed on November 8th, 2024. Prevodi / Translation: Lektoriranje / Proofreading: Uredništvo in uprava / Editorial and administrative office: Telefon, fax / Phone, Fax: E-pošta / E-Mail: Spletna stran / Website: Transakcijski racun / Bank Account No.: Sofinancira / Co-financed by: Izdajatelja / Publishers: Oblikovanje in racunalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by: Naklada / Number of copies: Alenka Ropret (anglešcina / English) Marjeta Žebovec (slovenšcina / Slovene) Paul Steed (anglešcina / English) Slovenski šolski muzej, Plecnikov trg 1, SI-1000 Ljubljana, Slovenija +3861 2513 024 tajnistvo@solskimuzej.si www.solskimuzej.si 01100-6030720893 Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje / Ministry of Education Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije - ARIS / Slovenian Research and Innovation Agency Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum Zveza zgodovinskih društev Slovenije / Historical Association of Slovenia Matjaž Kavar, RAORA d.o.o. Abo grafika d.o.o. 250 izvodov Revija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pod zaporedno številko 43, z dne 14. 2. 2002. Šolska kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje je vkljucena v / School Chronicle – Journal of the History of Schooling and Education is included in: ProQuest/Periodicals Acquisitions, Michigan, USA EBSCO Publishing, Ipswich, USA ERIH PLUS, c/o NSD COBISS - Co-operative Online Bibliographic System Services, Slovenia Dlib - Digital Library of Slovenia / Digitalna knjižnica Slovenije MIAR - Universitat de Barcelona ŠOLSKA KRONIKA REVIJA ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana Leto 2024, številka 2–3 Letnik 33 – LVII School Chronicle Journal of the History of Schooling and Education. Bulletin of the Slovenian School Museum, Ljubljana, Slovenia. VSEBINA / CONTENTS CLANKI IN PRISPEVKI / ARTICLES AND ANOTHER CONTRIBUTIONS Filip Draženovic: Vzgojni prirocnik Adama Sietzenheimba v luci novoveške pedagogike ...211–239 Adam Sietzenheimb's Educational Handbook in the Light of Modern Pedagogy Milan Hladnik: Zacetni pouk racunstva v casu šolske reforme Marije Terezije ...240–260 Initial Numeracy Lessons in the Time of Maria Theresa's School Reform Stane Okoliš: Stara šola v Vodicah 1855–1869 ...261–288 The Old School in Vodice 1855–1869 Branko Šuštar: Nemirni šolski razred štajerskega slikarja Ferdinanda Mallitscha iz 1876 ...289–312 Mischief in the Classroom by the Styrian Painter Ferdinand Mallitsch from 1876 Alenka Juvan: V Maistrovem letu (tudi) 110 let celjskega dijaškega lista Savinja ...313–324 Student Journal Savinja Celebrating Its 110th Anniversary in the Year of General Rudolf Maister Damjan Hancic: Odnos nemškega okupatorja do slovenskih študentov z Gorenjske The German Occupying Forces' Attitude Towards Slovenian Students from Gorenjska ...325–341 Bruno Raguž: Foreign Students in Croatia during the Second Half of the 20th Century - the Example of the Faculty of Metallurgy in Sisak Tuji študenti na Hrvaškem v drugi polovici 20. stoletja - primer Metalurške fakultete v Sisku ...342–355 Matic Intihar: Pisanje šolskih kronik vceraj, danes in jutri Keeping School Chronicles Yesterday, Today and Tomorrow ...356–380 Simon Malmenvall: Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politicne spremembe v prvi polovici 20. stoletja ...381–411 Teaching History and Collective Identities through Political Changes of the First Half of the Twentieth Century Rok Kastelic: Analiza predstavitve Turkov v ucnih nacrtih za zgodovino med letoma 1879 in 1946 ...412–431 An Analysis of the Representation of the Turks in History Curricula between 1879 and 1946 JUBILEJI / ANNIVERSARIES Josip Brinar, Ondina Otta Klasinc, Helmut Engelbrecht, ...433–437 p. Vladimir Kos IN MEMORIAM Ana Benedetic ...438–440 IZ MUZEJSKEGA DELA / MUSEUM ACTIVITIES Stane Okoliš: Slovenski šolski muzej v letu 2023 ...441–480 POROCILA IN OCENE / REPORTS AND REVIEWS Pocastitev 250. obletnice izida šolskega zakonika Marije Terezije ...481–504 Šolski pripomocki z razstave Na vrtu (ne)vidnih Svet v šoli ali študijska potovanja kot del izobraževanja Historia. Zgodovina celjske gimnazije od leta 1809 Gormerkanska kniga 1842–1882 Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi, poskusna izdaja AVTORJI PRISPEVKOV Šolske kronike št. 2–3, 33/LVII, 2024 / LIST OF AUTHORS ...505 SODELAVCI Šolske kronike št. 2–3, 33/LVII, 2024 / LIST OF CONTRIBUTORS ...506 NAVODILA AVTORJEM IN AVTORICAM INSTRUCTIONS TO AUTHORS ...507–508 Šolska kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana (Slovenija) je slovenska znanstvena in strokovna revija za zgodovino šolstva, pedagogike in vzgoje, ki jo od leta 1992 samostojno izdaja Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Revija ima zacetke v skupnem zborniku šolsko-pedagoških muzejev v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, ki je zacel izhajati leta 1964 kot Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete. School Chronicle – Journal of the History of Schooling and Education. Bulletin of the Slovenian School Museum, Ljubljana (Slovenia), is a Slovenian scientific and professional publication concerned with schooling, pedagogy and education. Since 1992 it has been independently issued by the Slovenian School Museum in Ljubljana. The Miscellany has developed from a joint publication of the school-pedagogical museums in Ljubljana, Zagreb in Belgrade, which began to be published in 1964 under the title of A Miscellany of the History of Schooling and Education. http://www.ssolski-muzej.si/slo/schoolchronicles.php Clanki in prispevki UDK 37.01(091) 1.01. Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 4. 12. 2023 Filip Draženovic* Vzgojni prirocnik Adama Sietzenheimba v luci novoveške pedagogike Adam Sietzenheimb's Educational Handbook in the Light of Modern Pedagogy Izvlecek Namen besedila je predstaviti vzgojno delo Newbegläntzter Zuchtspiegel der Adelichen Jugend Adama Sietzenheimba, uradnika kranjskih deželnih stanov, ki je izšlo leta 1659 v Mchnu. Predstavitvi poglavitnih lastnosti novoveške vzgoje in pedagogike sledi analiza dela, ki je sestavljeno iz treh knjig. V drugi polovici clanka sledi razlaga virov, ki jih je uporabil, in retoricnih in argumentativnih strategij, s katerimi je želel prepricati bralce in utemeljiti svoj razmislek. V zakljucku sledita povzetek in primerjava s sodobniki. Abstract The primary objective of this article is to elucidate the significance of Neubeglänzter Zuchtspiegel der Adelichen Jugend, which was published in Munich in 1659, authored by Adam Sietzenheimb, a dignitary of the Carniola provincial estates and a educational theorist. Commencing with an introductory exposition on contemporary pedagogical par­adigms, the subsequent sections present the structure and content of the treatise. The latter segment of this exposition is dedicated to a examination of Sietzenheimb's scholarly methodology, accentuating the sources under­pinning his discourse and the rhetorical and argumentative stratagems deployed to engen­der reader persuasion and to substantiate his intellectual propositions. In the conclusion, there follows a summary and analysis of the main features of early modern education. Kljucne besede: zgodnji novi vek, plemstvo, vzgojni prirocniki, zgodovina pedagogike, Adam Sietzenheimb, vzgoja Keywords: early modern history, nobility, educational manuals, history of education, Adam Sietzenheimb * Filip Draženovic, podrocni svetovalec, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, e-pošta: filip.drazenovic@gmail.com Uvod Vzgoja na tak ali drugacen nacin preveva vse kulture, saj se z njo sreca vsak-do. Ker se pri proucevanju starejših obdobij teže opremo na vzgojno prakso, se moramo pogosteje zateci k napotkom iz prirocnikov o vzgoji, ki omogocajo vpog-led v ideale, pricakovanja in predstave, ki si jih družba zastavlja. Pravila sama ne morejo razkriti vsega, saj obstaja napetost med teoretskimi ideali in prakticnim udejstvovanjem, a omogocajo vpogled v vzgojne norme, ki so bile najveckrat po­sredovane ravno prek vzgojnih prirocnikov in druge didakticne literature.1 Da bi kar najbolje razumeli norme in ideale novoveške družbe, bo clanek predstavil vzgojni prirocnik, ki ga je napisal in v samozaložbi leta 1659 v Münchnu izdal ura­dnik kranjskih deželnih stanov Adam Sebastjan (oziroma Boštjan) Sietzenheimb Speculum generosae juventutis oder Newbegläntzter Zucht-Spiegel der Adelichen Jugendt (Na novo zlošceno vzgojno zrcalo plemiške mladine; v nadaljevanju kraj­šano z Zucht-Spiegel).2 Sietzenheimb je bil racunski uradnik kranjskih deželnih stanov in pedagoški pisec. Kraj njegovega rojstva in smrti ni znan, v Ljubljano pa se je priselil pred letom 1650, saj se je tu 16. januarja 1650 porocil z Marijo Katari- no Mazol in isti mesec dosegel zvišanje prejemkov.3 Predmoderna je vzgojo razumela kot nacin oblikovanja znacaja in pouceva­nja kreposti, kar najbolje povzame izrek iz Apolonovega templja v Delfih: Spoznaj samega sebe.4 Novoveško vzgojo moramo razumeti širše kot izobraževanje ali pe­ 1 O vzgojnih in pedagoških delih v zgodnjem novem veku glej: Handbuch zur Kinder- und Jugen­dliteratur. Von 1570 bis 1750, ur. Theodor Brüggemann, Stuttgart: J. B. Metzler, 1991. 2 Celoten naslov se glasi Newbegläntzter Zucht-Spiegel der Adelichen Jugendt: Klärlich entwer­ ffend: Wie die Edle Jugendt von ihren Wiegen-Jahren/ biß zur anruckender reiffen Mannbarkeit/ mit schönen Tugenden Seelen-Ersprießlich gezieret: Auch in holdseligen Sitten/ und höflichen Gebärden/ Leibs behäglich/ gepflantzt werden solte. Auß underschiednen Geist: und Weltlichen Lehrreichen Verfassern/ unnd theils eygnen müglichisten Nachsinnen ... trewlich zusamen gezo-gen/ und eyferigist gesamblet/ Durch Adamen Sebastian von Sietzenheimb/ In eygner Verlegung. Pri delu je bil uporabljen izvod, dostopen v NUK (dostopen na svetovnem spletu). V nadaljeva­nju dela Sietzenheimb ne uporabi vec poimenovanja Speculum Generosae Iuventutis, na strani 58 pa ga oznaci za Jugends Spiegl. Delo ni bilo nikoli ponatisnjeno. O ohranjenih izvodih gl. Maja Žvanut, Vzgojni ideali v 17. stoletju, Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgo­je: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 35, 2002, št. 1, str. 9. Clanek je dostopen tudi v: Maja Žvanut, Plemiške zgodbe: kranjsko plemstvo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, Ljubljana: Viharnik, 2009, str. 58–65. 3 Maks Miklavcic, Siezenheimb, Adam Boštjan, Slovenska biografija. Slovenska akademija zna­nosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografi-ja.si/oseba/sbi567509/#slovenski-biografski-leksikon (13. maj 2023). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl – Steklasa. Ur. Alfonz Gspan et al. Ljubljana: Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, 1967. Njegov priimek lahko zasledimo v vec oblikah: Sizenheim, Sitzenheim, Siezenheimb, Sietzenheimb ... Za obliko Sietzenheimb sem se odlocili, ker je naj­ bolj pogosta v znanstveni literaturi. 4 Z njim je tesno povezan izrek Spoznaj družbo, drugega in Boga. S poznavanjem samega sebe lahko clovek sledi srednji poti, poti zmernosti, kajti le s poznavanjem svojih strasti, nagnjenj, svojih pomanjkljivosti in slabosti ter svojih dobrih lastnosti se lahko obvlada. O tem pregledno: Self-Knowledge: A History, ur. Ursula Renz, Oxford University Press: Oxford, 2017. dagogiko. Njen pomen je zajet v anticnem pojmu paideia, ki oznacuje (samo) spoznanje cloveka in sveta. Namen humanisticne vzgoje je bil vzgojiti celostnega cloveka, pri cemer je bila vzgoja razumljena kot moralno oblikovanje posamezni­ka, ne pa pridobivanje znanja, s cimer je postala temelj srecnega življenja.5 Kot je navedla Maja Žvanut, »je bila nekdaj za izoblikovanje mladega cloveka najpo­ membnejša vzgoja, izobrazba pa je bila le njen bolj ali manj pomemben sestavni del«.6 Pri tem so se avtorji opirali na etiko vrlin, ki je predmoderni zagotavljala stalen okvir za razpravo o znacaju in družbenih odnosih, vsi diskurzi pa so jezik kreposti sprejeli kot osnovo. Kreposti so se delile na kardinalne, med katere so-dijo razumnost, pravicnost, srcnost in zmernost, ter božje kreposti, med katere sodijo vera, upanje in ljubezen. Drugo oporo je ponujala anticna filozofija, na katero se je oprl eden najpomembnejših mislecev Erazem Rotterdamski, ki je z delom De civitate morum puerilium napisal enega najvplivnejših humanisticnih pedagoških spisov,7 kar so prevzeli številni avtorji, tudi Sietzenheimb. Novi vek vzgoje ni dojemal kot univerzalne, ampak je morala ustrezati do-locenemu stanu, tako da se je plemic že na prvi pogled razlikoval od pripadnikov drugih stanov.8 Pogojena je bila tudi s prirojeno zmožnostjo cloveka, na katero je bilo mogoce deloma vplivati. Juan Huarte de San Juan v delu Examen de in-genios para las ciencias (1575) na podlagi Hipokratove in Galenove medicinske teorije dokazuje posameznikovo sposobnost za doloceno umetnost ali znanost, ki temelji na konstituciji telesa, duše in humorjev.9 Humoralna medicina, na ka­tero se opira tudi Sietzenheimb, je izvirala iz anticne medicine in je temeljila na konceptu, da je posameznikovo zdravje odvisno od pravilnega razmerja štirih telesnih sokov: krvi, sluzi (flegme), rumenega žolca in crnega žolca.10 Vzgojna oziroma vedenjska literatura (ang. conduct literature), ki je bilav zgodnjem novem veku izjemno priljubljena, je bralca poizkušala pouciti o druž­benih normah in idealih.11 Pri vzgojnih delih ne gre izkljucno za bonton oziroma prikaz primernega vedenja v družbi, ampak za razmislek o oblikovanju življenja v skladu z moralno vzgojo in osmišljanje lastnega položaja in pomena v družbi.12 Brati jih moramo kot zrcala kreposti, kar kažejo s tonom, v katerem so napisa­ 5 O humanisticni vzgoji Matej Prevc, Erazem Rotterdamski in humanisticna vzgoja otrok, Šolska kronika: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 26, 2017, št. 3, str. 358–373. 6 Žvanut 2002, str. 13. 7 Prevc 2017, str. 360. 8 Maja Žvanut, Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakulte­ te, 1994, str. 49. 9 O njem Andreas Hellerstedt, From Ingenium to Virtus: The Cultivation of Talent in Sevente­ enth Century Dissertations from Uppsala University, Nordic Journal of Educational History 6, 2019, št. 1, str. 74–6. 10 Peter Borisov, Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli, Maribor: Pivec, 2009. 11 Za pregled angleških primerov: Anna Bryson, From Courtesy to Civility: Changing Codes of Con­ duct in Early Modern England, Oxford: Clarendon Press, 1998. 12 Podoben pristop vidimo tudi v prirocnikih za ohranjanje zdravja, ki so soroden žanr vzgojni literaturi. na, ki je pogosto opominjajoc in poucujoc, in nasveti bralcem, kako naj se (ne) obnašajo. Te knjige spadajo v širšo kategorijo literature o vedenju, ki, kot ugota­vlja Dietmar Till, zajema »zelo razlicne zvrsti besedil, katerih skupna funkcija je urejanje posameznikovega vedenja v skladu z normami«.13 Vsako delo je lahko prenašalo poucne vsebine in predstavljalo skladišce vedenjskih nasvetov, saj so-dobniki vzgojne literature niso brali loceno od drugih literarnih zvrsti, kot so na primer poezija, zgodovina ali verska besedila, pri cemer je šlo za dopolnjevanje prebranega, saj vsa kljub razlikam v slogu in obliki obravnavajo ista vprašanja. Kot smo omenili, je imel vsak stan specificno vzgojo, zato je bilo treba predstaviti tudi stan, ki mu je delo namenjeno. Kot je zapisala Maja Žvanut, ena najbolj pronicljivih raziskovalk novoveškega plemstva na Kranjskem, je bilo plemstvo v 17. stoletju v zatonu.14 To lahko prepoznamo tudi pri Sietzenheimbu, ki ga preveva obcutek, da živimo v obdobju, ki je lepo vedenje in kreposti zane­marilo (182).15 Ker rojstvo ne naredi plemica, ampak se mora nauciti pravil svojega stanu in se vanj vzgojiti, lahko zanimanje za Zucht-Spiegel pripišemo tudi dejstvu, da je bilo na Kranjskem v 17. stoletju prisotno tako imenovano novo plemstvo oziroma komaj pred kratkim poplemeniteni mešcani, ki jim je po prepricanju starega plemstva primanjkovalo resnicnih kreposti. Po odselitvi in izgonu pro-testantskega plemstva je bil marsikomu podeljen plemiški naziv zaradi zaslug za deželo ali premoženja, ki ga je posodil vladarju. Zaradi socialnega kapitala, ki ga je poplemenitenje prinašalo, je bilo to cilj marsikaterega mešcana, plemstvo pa se je še vedno delilo na plemstvo meca (vojaki) in plemstvo obleke (uradniki, podjetniki).16 Ceprav je šolanje plemstva vecinoma potekalo v jezuitskem kolegi­ju, kjer je izobraževanje potekalo v okviru trivija in kvadrivija, velik pomen pa so dajali elokvenci,17 so plemici potrebovali specificno vzgojo v »stan«, o cemer pri-cajo številna dela.18 Skladnost fizicnih in duhovnih odlik, ki bi plemica locevali od uveljavljajocega se mešcanstva, je poizkušal zgotoviti tudi Collegium Carolinum nobilium, ki je v zacetku 18. st. deloval v Ljubljani, pred njegovo ustanovitvijo pa so kranjski plemici potovali v sorodne izobraževalne ustanove v tujini na tako imenovanih kavalirskih potovanjih.19 13 Dietmar Till, Conduct Literature, Encyclopedia of Early Modern History Online, ur. Graeme Dunphy in Andrew Gow, Leiden: Brill 2015 .dx.doi.org/10.1163/2352-0272_emho_COM_016875. (dostop 26. septembra 2023). 14 Žvanut 1994; Žvanut 2009; tudi Marko Štuhec, Rdeca postelja, šcurki in solze vdove Prešeren, Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. 15 Navedke iz dela bom navajal v besedilu v oklepajih. 16 O poplemenitenju trgovcev Peter Štih, Vasko Simoniti, Na sticišcu svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010, str. 277. 17 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Državna založ­ ba Slovenije, 1988, str. 120. 18 Eno izmed temeljnih renesancnih del, ki je opisovalo pravega plemica, je bil Dvorjan (Il Cortegi­ ano) Baldassarrja Castiglioneja, ki je izšlo leta 1528 in ostalo priljubljeno ctivo tudi v 17. stoletju. Štih, Simoniti 2010, str. 284. 19 Prav tam. Predstavitev dela Zucht-Spiegel spremlja plemiškega mladenica od spocetja skozi otroštvo do zgodnjih dvajsetih, s knjigo pa naj bi se mladenici »prijetno poveselili, spodob-no ogledovali in se mogli po mili volji lišpati in uciti« (nepaginirani predgovor). Delo je razdeljeno na tri dele, ki so namenjeni razlicnim skupinam bralcev. Prvi del, ki je posvecen vzgoji otroka do sedmega leta, ko je še v domacem okolju, nameni staršem (še posebej bodocim)20 ter vzgojiteljem, ki naj si ga preberejo ob vzgoji najmlajših. Do sedmega leta je za vzgojo odgovorna mati, ki nato prevza-me vzgojo hcera, za sinove pa so odgovorni oceti. Naslednja dela lahko v branje vzame tudi mladina in v obeh prepozna vzorce vedenja, ki jih mora ponotranjiti, kar velja še posebej za drugi del, namenjen krepostim in vedenju, med kateri-mi so znanje tujih jezikov, uglajenost, vljudno vedenje in govorjenje, s cimer Sietzenheimb opredeli pomen notranje plemenitosti. V tretjem delu se posveti plemiškim potovanjem, kjer kot enega svojih možnih bralcev prepozna dvornega vzgojitelja (Hoffmeister). Med raziskovalci sta se s Zucht-Spiegel najvec ukvarjala Marko Štuhec in Maja Žvanut, ki je svoj razmislek predstavila v Šolski kroniki in ponudila predsta­vitev dela in njegovo vpetost v intelektualne tokove predmoderne, medtem ko je Štuhec izpostavil napotke za vedenje, kot so na primer tisti za vedenje ob mizi, ter jih povezal s praksami in materialno kulturo plemstva.21 Kot tretji se je z Si-etzenheimbom ukvarjal Dušan Kos, ki ugotavlja, da priporoca plemiški mladini podobne kreposti kot socasna teološka dela: ljubiti Boga in se ga bati, izogibati se grehom, ljubiti in spoštovati starše, izogibati se slabi družbi in njenim razvadam, gojiti zmernost v jedi in pijaci ter stanu primerne navade, kot so vzdrževanje telesne higiene in samospoznavanje znacaja, študij itd.22 O odmevu Sietzenhei­mbovega dela med sodobniki prica dejstvo, da je Valvasor delo komentiral v dodatku k VI. knjigi Slave vojvodine Kranjske.23 Kot je bilo v navadi v zgodnjem novem veku, prinaša obsežen naslov pov­zetek vsebine. Kaj nam sporoca? Kaj je bilo v delu res novega? Lakonicno lahko odgovorimo: vse in nic. Kot zapiše Marko Štuhec, gre pri delu za »prav malo izvir-no, a dovolj spretno in logicno sestavljeno kompilacijo razlicnih grških, rimskih, srednjeveških in renesancnih piscev«.24 Z njegovim mnenjem se moramo strinja-ti. Namen novoveških avtorjev ni bil ponuditi nekaj povsem novega, cetudi so se, kot na primer Sietzenheimb, v naslovu sklicevali na novost, ampak ponoven 20 Neposredno jih na primer nagovori v 3. poglavju prvega dela (28–9). 21 Marko Štuhec, Kranjska suita za zrcalo, vilico, nož, žlico, kavno rocko, cajnik in njuhalni robec, Zgodovina za vse, 1, 1994, št. 1, str. 1-9; Štuhec, 1995, str. 140. 22 Dušan Kos, Zgodovina morale, 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim ve­ kom in mešcansko dobo, Ljubljana: Založba ZRC 2015, str. 315, op. 62. 23 Branko Reisp, Mladostna potovanja Janeza Vajkarda Valvasorja, Kronika, 29, 1980, št. 2, str. 99. 24 Štuhec 1994, str. 1. premislek o obstojecem znanju, kar prinaša spremenjeno in s tem novo razume­vanje. Kot je zapisal Dušan Kos, je Sietzenheimb z naslovom pokazal držo, ki je namigovala na prenovo morale in vzgoje na podlagi starih moralno-pedagoških paradigem.25 Cemu bi iskali novosti, ce so stari ponudili toliko koristnih nasve­tov, naša naloga pa je, da jim sledimo in jih upoštevamo. Gre za preplet tradicije posnemanja (mimesis) in izumljanja (invetnio), ki ju moramo misliti skupaj, saj vplivata na razporeditev znanja. Zaradi tega je zrcalo na novo zlošcil, saj je znanje starih po dolocenem casu postalo motno. Mimesis ni bila le pomembna meto­da pisanja del, ampak tudi nacin poucevanja, saj je naloga ucenca posnemanje dobrih zgledov, kot bomo videli v nadaljevanju. Kot opozori Maja Žvanut, ima metafora zrcala dva pomena, saj ni le zgled, ampak ponuja tudi odsev sveta.26 Zrcalo je metaforicni pomen dobilo v antiki, utrdilo pa v Svetem pismu. Srednje­veška in novoveška družba sta to metaforo dodobra izkoristili in na njej gradili, zrcalo pa je bilo uporabljeno v naslovih del, katerih cilj je bilo bralcem ponuditi ogledalo samospoznavanja za duhovno in moralno izboljšanje, kot vidimo v zrca­lih kreposti.27 O odlocitvi za pisanje dela Sietzenheimb zapiše: »Zakaj se torej kot ponižna in neizkušena oseba drzno vmešavam v to veliko umetnost, ki jo lahko predpiše celo najvišji monarh na svetu? Vse, kar je tu, v tem malem traktatu, je najmanj del moje lastne misli: ampak prej vseh modrecev, da, samega Svetega pisma, temelji­tih naukov in mnenj, ki sem jim posodil svojo roko in dobro urezano pero … Nic drugega mi ne gre pripisati kot to, da želim služiti bližnjemu po zapovedi Boga s pomocjo lastnih duhovnih naukov,« (14) s cimer se predstavi kot posrednik. V drugem predgovoru k delu izpostavi, da ni ne šolnik (Schulmeister) ne dvorni vzgojitelj (Hofmeister), kar kaže, da je iskal prostor, v katerem bi lahko spregovo­ril, saj ni sodil v nobeno izmed dveh temeljnih vzgojnih kategorij. Zucht-Spiegel vsebuje tri bakroreze ter podobo na naslovni strani knjige (frontispic), kar kaže, da je bilo kljub natisu v manjšem formatu oktave, ki je bralcu omogocal, da je delo vzel s seboj na pot, razkošno, kar je podražilo tisk in dvignilo ceno. Avtor bakrorezov je Wolfgang Kilian. Natis bakrorezov si je Sie­tzenheimb lahko privošcil zaradi najverjetnejše financne spodbude, ki jo je prejel od notranjeavstrijskih stanov, ki jim je delo posvetil. Njegova domovinska zavest se kaže na gravuri, ki sledi frontispicu, kjer vidimo vsa tri glavna deželna mesta notranjeavstrijskih dežel (Gradec, Celovec, Ljubljano), nad njimi pa so putti, ki nosijo deželne grbe, vse pa spremlja napis VIVANT FOELICITER (Živijo srecno). Kako srecno bodo živela, ko bodo mladi prebrali Sietzenheimbovo delo! 25 Kos 2015, str. 272. 26 Žvanut 2002, str. 9. 27 O metafori zrcala The Mirror in Medieval and Early Modern Culture Specular Reflections, ur. Nancy M. Frelick, Brepols: Turnhout, 2016. Frontispic Neubeglänzter Zuchtspiegel der Adelichen Jugend, 1659. Bralca najprej nagovori frontispic, kjer vidimo mladega plemica, ki se gleda v zrcalu, ki ga držita angela, pod njima pa je zapis Morum Civilitate et Virtute (Vljudnost in krepost), s cimer izrazi temelje vzgoje. Tudi vsak del je dopolnjen z lastno gravuro. Prvi del uvaja podoba dojece matere na desnem delu podobe, medtem ko na levem delu vidimo oceta, ki moli skupaj z otroki. Podobo dopol­njujejo verzi iz Psalma 127,3-4 (oziroma 128. po novem štetju): »Glej, Gospodova dedišcina so sinovi, nagrada je sad telesa. Kakor pušcice v junakovi roki, takšni so sinovi iz mladosti. Blagor možu, ki je napolnil svoj tul z njimi!« Med prvim in dru­gim delom je podoba, ki odpre vmesno podpoglavje, naslovljeno Frauenzimmer. V prvem planu prikazuje mater in hcer, ki stojita v vrtu, s cimer neposredno napove metaforo vrta, na kateri temelji poglavje, medtem ko v ozadju vidimo angela, ki zaliva vrt. Tretji del odpira podoba plemica v tujini (najverjetneje Ita­liji), kjer si ogleduje znamenitosti. Na zacetku knjige sta dva predgovora: prvi je namenjen stanovom, drugi pa bralcem. V prvem zapiše, da je delo nastalo, ko je zaradi bolezni moral v postelji preživeti nekaj casa, ki si ga je krajšal z branjem del drugih avtorjev, in iz njihovih misli »sestavil ljubi mladini to ogledalo« (ne­paginiran predgovor). Prvi predgovor se bolj kot z vzgojo ukvarja z domoljubno zavestjo, kjer izpostavi, da je svoje »malo delo« pripravil za skupno dobro in da je vzgoja »najprimernejše sredstvo za dosego vzvišenih misli in izostritev opazova­nja, za spoznanje božje vsemogocnosti in za službo domovini, za nasvet in pomoc bližnjemu, za premagovanje življenjskih težav ter za to, da mladost napolnimo z veseljem in starost s castjo« (nepaginiran predgovor). Plemic lahko naredi le to, da je izobražen stanu primerno, kar mu omogoca opravljanje dolžnosti.28 Po-udarjanje domoljubne zavesti je bil zagotovo nacin, s katerim je Sietzenheimb želel izpostaviti pomen dela za širšo skupnost kot tudi iskanje naklonjenosti sta­nov in morda celo vladarja. V drugem predgovoru na kratko predstavi delo ter se na koncu odzove na možne negativne komentarje, saj se bodo, kot pravi, vedno našli posamezniki, ki bodo negativno nastrojeni, a kot pravi misel iz Pregovorov: »Kakor vrabec, ki leta, kakor lastovka, ki se spreletava, tako kletev brez razloga nikdar ne dos­pe.«29 Predgovoru sledijo verzi, ki so naslovljeni An den abgstigen Momum in so sestavljeni iz anticnih idealov in primerov. Delo na koncu prinaša kazalo po­glavij, ni pa registra pojmov, ki bi bralcu pomagal najti dolocene pojme, saj bralci takih del po navadi niso brali od prve do zadnje strani, ampak so v besedilu iskali napotke, ki so jih potrebovali, Sietzenheimb pa se v razlicnih delih pogosto vraca k istim temam. Ker je besedilo clenjeno na številna poglavja in so naslovi poglavij razmeroma dolgi in informativni, je bralec lahko hitro našel, kar je iskal. 28 Za temeljnega avtorja razmisleka o dolžnostih v novem veku je veljal rimski avtor Cicero. Mar­ cus Tullius Cicero, O dolžnostih, Ljubljana: Študentska založba, 2011. 29 Prg 26,2. Bakrorez Wolfganga Kiliana prikazuje putte, ki držijo grbe treh notranjeavstrijskih dežel, pod njimi pa se nahajajo upodobitve glavnih mest. Prvi del Besedilo se zacne z navajanjem mnenj filozofov, kje je resnicna sreca clo­veka, ki je poglavitni cilj življenja. Sietzenheimb ne išce nestalne srece, ampaktisto resnicno, ki jo podarja Bog in na katero se clovek lahko opre. Življenje je nestalno, nenehno podvrženo spremembam: »Enkrat opravljeno potovanje pomorju drugic ne daje varnosti (…). Življenje je minljivo in vprašanje je, ali se sploh splaca potruditi,« saj bosta vse prekrila prah in pozaba (7). A kljub temu ni vse tako crno, saj kot pravi Pitagora, ni vecje tolažbe, kot je spomin, ki živi v otrocih, ki sledijo staršem (7–8), saj predniki živijo v nas. Ce se prvo poglavje zakljuci z ugotovitvijo, da so otroci božji sad, in upanjem avtorja, da bo »trivejno drevo ocetnjave« (»dreybezweygten Vatterlands=Baum«) rastlo in cvetelo v miru (11), se v drugem poglavju vrne k vprašanju, kako z vzgojo doseci sreco otroka. Cetudi se zdi to preprosta naloga, opozarja, da gre za eno najvišjih znanosti, ki jo bo predstavil s »preizkušenimi primeri«, pri cemer se opre na Dioklecijanovo misel, da na svetu ni nic težjega kot dobro vladati, cemur je vzgoja podobna, saj tako otrok kot država potrebujeta nenehno skrb (12). Pri vzgoji moramo nenehno pa-ziti, da uzda ni premocno zategnjena, a tudi ne ohlapna (14).30 Ljubezen staršev ne sme biti izgovor za popustljivo vzgojo, hkrati pa se moramo vprašati, kako koristno uporabiti vzgojna sredstva. Clovek se rodi kot žival, obdarjena z razu-mom, ki spi (15/6), zato bo vzgoja otroku koristila, da si tako zagotovi varnost v starosti. Za dobro vzgojo morajo starši poskrbeti s pomocjo dobrega vzgojitelja, o izbiri katerega piše v drugi knjigi. Kakšno sreco je imel Filip, da se mu je sin rodil ravno, ko je živel Aristotel!31 Kaj vladarju koristijo številna posestva in bogastvo, ce ne vidi svojih otrok, obdarjenih z gosposkimi vrlinami, s cimer si zagotovi, da bo njegovo ime živelo tudi po smrti (20/21). Izkušnja uci, da se to le redko zgodi, pri cemer so anticni vladarji lahko vzor, saj so se skrbno posvecali vzgoji.32 V tretjem poglavju Sietzenheimb predstavi nekatere ustaljene razdelitve clovekovega življenja, kot je bila npr. Hipokratova, ki je življenje razdelila na se­dem delov (23).33 Sam življenje razdeli na štiri obdobja, ki so enaka štirim letnim casom. Ljubka pomlad34 vzbrsti in napoveduje poletje, ko se zacenjajo kazati prvi sadeži, cemur sledi jesen, ko clovek pobere sadove življenja. In zima, zima, ki 30 Podobna je bila primerjava z lokom, ki, ce ga napenjamo prevec, hitro poci. Podobno je z vzgojo, ki je kompromis med strogostjo in popustljivostjo. Ideal zmernosti je prispeval Aristotel, pred­ vsem z Nikomahovo etiko. Aristotel, Nikomahova etika, Ljubljana: Slovenska matica, 1964. 31 Primer na str. 22 Sietzenheimb povzema po Guevari. 32 O pomenu vzgoje vladarjev govori tudi v nadaljevanju na straneh 166–167. 33 Pri tem izpostavi pomen številke sedem, saj imamo sedem planetov, ki vse urejajo, kot tudi sedem dni v tednu. Drugi so zagovarjali, da je obdobij pet, medtem ko se je Izidor Seviljski od­ locil za šest obdobij. Humanizem je cloveško življenje delil na sedemletja. Najzgodnejša leta so bila razdeljena na tri obdobja: infantia (od rojstva do približno 7 let), pueritia (približno 7–14) in adolescentia (približno 14–25). Vsako obdobje odrašcanja ima svoje znacilnosti in zahteva razlicne oblike vzgoje. 34 Gre za stari rimski koledar, kjer se je leto zacelo s pomladjo. napove konec leta in v kateri je potrebno shajati s tem, kar smo nabrali prej (26– 7). Sietzenheimb se nameni govoriti le o prvih dveh obdobjih, »a cenjeni starši naj uporabijo to ogledalo tudi zase, da preženejo pregrehe in razvade, in vcepijo najboljše vrline« (28–9), s cimer dokazuje, da se vzgoja nikoli ne zakljuci. Cetrto poglavje govori o Bogu, ki mora pomagati pri vzgoji. A že naslednje poglavje se bolj kot z Bogom ukvarja s sfero sublunarnega sveta in vprašanjem, kolikšen pomen naj se pripiše in ali naj se sploh nebesnim telesom. Zaupati moramo Božji volji in moci, saj kot zapiše Sietzenheimb, kdor prevelik pomen pripisuje astrologiji, kaže prevzetnost nad Božjo vsemogocnostjo, kar bo kaz­novano. Pa vendar je opazovanje neba umetnost, ki, ce jo uporabljamo pravilno in z ustrezno mero, pokaže, da je vse podvrženo Božji volji. Tu vidimo dvojnost vecine novoveških avtorjev, da je možno povezati Boga in astrologijo, ne da bi se izkljucevala. V nadaljevanju se posveti štirim tekocinam (kri, crni žolc, rumeni žolc, flegma), ki vplivajo na naravo cloveka in njegova custvena stanja, in z njimi povezanimi razlicnimi tipi osebnosti (sangvinik, kolerik, flegmatik, melanholik) (36). Svoj razmislek nadaljuje s predstavitvijo vpliva horoskopa, saj znaki dolo-cajo lastnosti (38–42), na razvoj otroka pa vplivajo tudi planeti: rojeni v znaku Saturna so melanholicni in hladni, med njimi pa so najpogostejši zidarji in mi­zarji.35 Otroci Jupitra so flegmatiki, tisti Marsa koleriki, ki so najveckrat vojaki ali zdravniki, medtem ko so otroci sonca vladarji. Merkur spodbudi razvoj dobrega razuma, medtem ko so otroci lune nestanovitni, vecinoma pa se ukvarjajo s pok­ lici, ki so povezani z vodo (42–44). Najsrecnejši ucitelj nravi, kot poimenuje Aristotela, je v 7. knjigi Politike zacrtal tri temelje vzgoje: Natura, Consuetudine, Doctrina oziroma narava, dobra navada in dober nauk oz. pouk (44), kar je opisal tudi Plutarh.36 Ce na naravo posameznika vpliva Bog, sta preostali podrocji prepušceni vzgoji. Ta naloga bi se zdela Sietzenheimbu izjemno težka, ce ne bi imeli mnenj in primerov ucenih ljudi (45). Možnost vzgoje ima le clovek, a brez Boga, ki je predpogoj spoznanja, kot pravi Salomon v 8. poglavju knjige Modrosti, ne gre (46). Pa ima vsakdo res enake možnosti? Kot smo videli v uvodu na Huartovem primeru in kot ponavlja Sietzenheimb, ima vsaka duša lasten Complexio oziroma mešanico znacaja, pri cemer starši ustvarjajo in dajejo dušam dobra ali slaba orodja (50–1). Starša sta pri zgodnji vzgoji zelo pomembna, zato morata pred rojstvom živeti v složnem za­konskem življenju in spoštovati zakonske dolžnosti (52). Tu navede šest nasvetov, ki jih je z veliko skrbnostjo zbral iz pridig jezuita Chirstopherja Otta: prava sta­rost zakoncev pred poroko, saj z njo ni treba hiteti (56); upoštevanje zakonskih 35 O melanholiji v zgodnjem novem veku: Raymond Klibansky, Erwin Panofsky, Fritz Saxl, Saturn in melanholija: študije o zgodovini filozofije narave, medicine, religije in umetnosti, Ljubljana: Študentska založba, 2013. 36 Sklicuje se na De liberis educandis. Slovenski prevod Plutarchus, O vzgoji otrok, Keria: studia Latina et Graeca, 8, št. 1, 2006, str. 149–164, prevedla Dragica Fabjan Andritsakos. »(Z)a popolno pravicno ravnanje je treba združiti troje: naravo, razum in navado. Z razumom imam v mislih ucenje, z navado pa vajo.« Prav tam, str. 151. obveznosti po poroki; zmernost staršev v dejanjih in mislih; ustrezno dojenje in hranjenje otrok; ljubezen staršev do otrok in obratno ter cista molitev k Bogu.37 Predvsem pa, nagovori Sietzenheimb starše, morajo ohraniti zmernost, saj pre­koracitev mere ustvari bolehne in slabotne otroke (59). Bralcu, ki ne zaupa v posvetne zgodbe, ponudi navedke iz 3. Mojzesove knjige38 ter doda: »O, kako lepe in blažene otroke rodijo zmerni in cisti zakonski pari, s cimer dobijo nesmrten spomin, ko odrastejo, ne samo pri Bogu, ampak tudi pri ljudeh« (60). To ga spodbudi, da v tretji tocki spregovori o zmernosti staršev pri hrani in pijaci. Iz nezmerne krvi se ne more roditi nic dobrega (62–3), tako kot iz slabe moke ne moremo speci dobrega kruha. Pri tem ima pomembno vlogo plemstvo, saj zmernost višjih slojev povzroci zmernost drugih slojev – kakor se obnaša ob-last, tako se bo obnašalo tudi ljudstvo (63). V cetrti tocki se dotakne dojenja, s katerim otrok pridobi potrebna živila, saj so prsi izvir kreposti in pregreh. Mati oz. dojilja morata biti pri hrani in pijaci zmerni, blage narave in brez jeze (64–5), primere pa crpa iz Guevarovega dela. Kjer pregreha in nezmernost življenja prev­ladata, bo otrok s svojimi usti posesal strupe, kot se je zgodilo rimskem cesarju Kaliguli (65–6). Ne le, da je otrok lahko pod vplivom slabe prehrane matere/do­jilje, tudi njegova nadaljnja prehrana mora biti urejena. Otroci so pogosto na prostem, potem pa kot obrok dobivajo kruh, sadje ali sladkor, kar ne more na­domestiti energije, ki so jo izgubili. Kot drugo navaja, da je kolicina jedi, ki jo dobijo, vcasih prevelika in so polni kot rejeni kopuni.39 Tretja napaka so preveliki grižljaji, ki jih naredijo, cetrta pa, da marsikdo prezgodaj poizkusi »težko vino«. S tem Sietzenheimb ni želel opozarjati na problem alkoholizma, ampak na to, da težko vino, ki je bilo razumljeno kot vroce, ni primerno za organizem, ki je po svoji naravi vroc, kot je veljalo za otroke, saj bi se lahko tak organizem posledicno pregrel. Vse pregrehe vplivajo na otrokov razvoj in spreminjajo njegove lastnosti. Da bi se otroci in starši ustrezno razvijali, je potrebna pravilna telesna vadba (69). Za nasvetom stoji misel, da se stojeca voda rada pokvari, zato mora telo nenehno delovati, telesni sokovi pa krožiti. Gibanje oziroma telovadba prebuja naravno toploto telesa, odpravlja necistoco, krepi spomin, pospešuje izlocanje ucinkoviteje kot zdravila in preganja brezdelje, dednega sovražnika zdravja, kot ga poimenuje Sietzenheimb (69).40 Zato vladarji in veliki gospodje za ohranitev fizicnega zdravja išcejo primerno gibanje, kot je na primer lov (70). Tudi nosec­ 37 Christoph Ott, Hohe Schuel Der lieben Elteren/ Darinnen Die Christliche KinderZucht/ Als der Grösten Künsten eine/ gelehret wird: Wie dieselbe von der Wiegen an/ biß in das Grab der Kin­ der/ mit ihnen soll gehalten werden/ Geprediget/ und jetzt zum andernmal in Truck geben/ Von P. Christoph Ott/ der Gesellschafft Jesu Priestern, Ingolstadt, 1657. Knjiga je zbirka pridig o vzgo­ ji. Ott tako v naslovu kot v predgovoru poudarja, kako velika umetnost je vzgoja otrok. 38 3 Mz 15,19-23. 39 Novoveška premisa je bila, da clovek jé zato, da živi, ne živi pa zato, da jé. 40 O igrah z žogo je pisal Valvasor. Tudi kranjski deželni stanovi so leta 1542 zapisali, da je to zelo ko­ ristna telesna vaja. Žvanut, 1994, str. 156. nice morajo zmerno delati, pri cemer kot avtoriteto navede Aristotela (71–2), ki je menil, da je treba ohranjati pretok krvi, saj vpliva na zdravje otrok. V zadnji, šesti tocki se vrne k pobožnemu življenju, cemur sledi nagovor staršem, v katerem jih Sietzenheimb prosi, da uporabljajo teh šest tock primerno, saj bodo taki otroci brezhibno vzgojeni v nesmrtno cast domovini (74), hkrati pa bo to blagor tudi otrokom, ki se bodo lahko ponašali s takimi starši. Cetudi je že prej pisal o pomenu dojenja, se Sietzenheimb k tej temi vrne in v sedmem poglavju znova nagovori matere, kako pomembno je, da same dojijo. Ni živali, ki bi dojenje prepustila drugemu; Sietzenheimb se retoricno vpraša, ali si lahko ženska, ki ni dojila, sploh rece mati (78–9).41 Matere, ki ne morejo do-jiti, morajo biti pri izbiri dojilje osredotocene na njeno zdravje in telo, ne toliko na lepoto (84). Dojilja mora biti krepostna, skromna in pobožna, predvsem pa zdrava, saj bo otrok z mlekom posrkal tudi del nje, kar bo nanj vplivalo (87), saj kakršno mleko pijemo, taki ljudje postanemo: pitje ovcjega mleka na primer bolj zmehca dlako kot kozje (78). Preden mati izbere dojiljo, mora spoznati otrokove lastnosti in humorje, saj je nevarno otroku dati mleko, ki ni primerno njegove-mu humorju. Ce je otrok sangvinik, mora pri dojilji prevladovati enak humor, drugace bo mleko otroka pohabilo. Mleko je po Aristotelovi definiciji, na katero se Sietzenheimb opre, prevreta kri, zato je tako pomembno, kaj oseba, ki mleko daje, jé in pije (89). Deveto poglavje nameni opazovanju otroka. Starše primerja z zdravnikom, ki mora podrobno (s)poznati paciente, da jih lahko zdravi. Prepoznati morajo nagnjenja otroka, kar bo omogocilo polovico njegove vzgoje. V nadaljevanju na­vaja lastnosti, po katetrih lahko prepoznamo ošabnost ali ponižnost, skopost ali darežljivost, jezo oziroma nežnost, veselje in žalost. Starši morajo znati brati znake, ki jim jih otrok sporoca, saj se ti v teh letih še ne znajo pretvarjati (simuli­ern (sic!)), zato so vedno iskreni (91), s poznavanjem teh znakov pa lahko vzgojo prilagodijo njegovim potrebam.42 Ta misel oriše Sietzenheimbov antropološki pogled: clovek je v osnovi dober, spridi se šele kasneje. Kljucno je, da otroci z vzgojo razvijejo dobre navade, ki jih oznaci za clovekovo drugo naravo, kot pravi prastari pregovor: Consuetudo est altera natura (97). Še vec, kot zapiše, navada ni le druga narava, ampak jo presega, kar kaže na to, da je clovek naravo zmožen 41 Guevara posveti sedem od svojih štiridesetih poglavij ženski, ki doji, ne glede na to ali je mati po krvi ali po mleku. Svojo razpravo razdeli na štiri dele: zakaj naj matere dojijo svoje otroke, kakšne lastnosti mora imeti dojilja, kako dolgo naj doji otroka in kakšne škodljive ucinke imata carovništvo in vraževerje na dojenje. O tem Carolyn A. Nadeau, Blood Mother/Milk Mother: Breastfeeding, the Family, and the State in Antonio De Guevara's "Relox De Príncipes (Dial of Princes)", Hispanic Review, 69, 2001, št. 2, str. 153–174. Tudi Plutarh v O vzgoji otrok opozarja, da je pomembno, da otroka doji in hrani njegova mama, saj to opravi z vecjo ljubeznijo in skrbjo kot dojilja, ki delo opravi za denar. Plutarh, 2006, str. 151–2. 42 Pretvarjanje oz. simuliranje je bilo vprašanje, ki je zaposlovalo številne novoveške mislece. Med številno literaturo je treba izpostaviti Jon R. Snyder, Dissimulation and the Culture of Secrecy in Early Modern Europe, Berkeley: University of California Press, 2009. preseci. Razumevanje, da je navada druga narava, se povezuje s pomenom, ki so ga imele navade v družbi predmoderne, saj so predstavljale enega temeljev razumevanja sveta in so bile dojete kot nespremenljive in nujne za življenje (prav tam). Da bi olajšal ucenje, navede pet temeljnih barv (102–110), s katerimi si bo kreposti laže zapomniti. Kot prvo izpostavi nebeško modro, ki ponazarja po­božnost in bogabojecnost, kaže pa se tako navznoter kot navzven. Pobožnost je pri otrocih težko doseci, zatorej se morajo starši truditi, da bosta prvi otro­kovi besedi Jezus in Marija, nenehno pa naj jim dajejo v branje verska besedila (104). Druga barva: krvavo rdeca (Verecundia), predstavlja skromnost in sram, s cimer ponazarja nedolžnost otroških duš, kar podkrepi s Senekovo mislijo, da je dobro, dokler ima otrok sram (105). Tretja barva je purpurna, barva dvora, ki predstavlja höfflichen Sitten vnd Gebärden (dvorne navade in obnašanje). Cetrta je zlata, barva delavnosti, ki jo mora vsakdo imeti, 43 s tem pa Sietzenheimb ne ra­zume hlapcevskega dela, ampak koristno ucenje, ki ga otroci opravijo predvsem ob igri (108). Brezdelje in lenoba ne prineseta nicesar dobrega, ampak povzrocita nezdravo telo in predstavljata zacetek vseh slabosti. Peta je obstojna barva železa. Pametni in razumevajoci starši naj otroke že zgodaj navadijo, da prenesejo tudi kaj zoprnega in ne posvecajo prevec pozornosti npr. okusu hrane, ampak zauži­tju, jo zaužijejo brez joka in hlipanja. Pretirana skrb povzroci škodo telesu, duši in zdravju, saj je otroka treba spodbujati, naj bo pogumen (109), cesar ne more doseci brez vaje in posledicno odrekanja (110).44 Otroci, ki so po naravi snežno beli, kar kaže njihovo nedolžnost, in dejstvo, da Sietzenheimb sledi predstavi tabula rasa v dojemanju otrok (111), bodo lahko s temi petimi barvami ustvarili popolno sliko in naslikali kar najboljše kreposti. Ideal otroka kot nepopisan list izvira iz Aristotela, ki je otroško dušo primerjal s prazno vošceno tablico, priprav­ljeno za pisanje. 45 V nadaljevanju Sietzenheimb predstavi dva vzgojna prijema: kazni in na-grade, pri cemer ne pozabi na obdarovanje ob svetem Miklavžu (118). Primere kaznovanja navaja iz Svetega pisma, kjer se lahko starši poucijo, da ni vedno najboljša najstrožja, ampak zmerna kazen. Najsrecnejša je vzgoja, ko že pogled starša oziroma senca palice prisili otroka k poslušnosti (115).46 Pomen nagrade ponazori z metaforo: ce je v vzgoji ni, je, kot bi jedli solato, zacinjeno zgolj s kisom brez blažilnega ucinka olja (117–8). Vzgojni ideal je bil nenehno iskanje sredine, pri cemer je bilo treba blažiti nasprotja kot v primeru analogije solate in zacimb. Kis sam je premocen, enako kot je premocna kazen. A solata bi bila pusta, ce bi bilo v njej zgolj olje. In enako je z vzgojo. 43 To podkrepi z Jobovo mislijo, da je ptica narejena za let, clovek pa za delo. 44 Sam navaja primer Exercitiuma, kot je prisoten na Majorki. 45 Aristotel, O duši, Ljubljana: Slovenska matica, 1993, 429b29–430a1. 46 Ce navedemo mnenje grškega Likona: »Dve najostrejši palici za spodbudo otrok sta sram in pohvala.« Navedeno po: Prevc 2017, str. 369. Drugi del Prvo poglavje drugega dela posveti vzgoji deklet, kjer uporabi analogijo vr­tnarjenja. Z dekleti je kot z vrtnicami treba ravnati izjemno previdno, umetnost vrtnarstva pa je oznacil kot »težavno umetnost« (msamen Kunst),47 ki je blizu vzgoji.48 Krepost je podobna sadiki, ki jo morajo starši obrezovati, okopavati in ustrezno zalivati. Ce nenadzorovano raste, lahko podivja in se namesto v cvetoco vrtnico spremeni v bodec osat in nezaželen plevel, ki ga »je treba redno odstranje­vati«, kar morajo pri hcerah »populiti« matere (147). Ce bodo pravilno uporabile nasvete in opravile svoje delo, bodo poskrbele, da njihove najbolj ljubljene hcerke na svojih lepih vrtovih ne bodo imele le dišecih vrtnic vsesplošno hvaljene casti, ampak tudi »najizvirnejše hijacinte nebeške pobožnosti in predanosti; snežno bele lilije angelske cistosti; prefinjene vijolice; rdece poškropljene cudovite tu­lipane visoko obarvane lepote (…)« (157), kar nas spomni na prej predstavljeno povezovanje kreposti z barvami. Dekletom grozijo številne nevarnosti: igre, plesi,49 dopisovanje in sramotni pogovori (140). Devica naj bo zato slepa za oprezanje, nema za opravljanje, hro-ma za pohajkovanje in gluha za prisluškovanje (150), pri cemer se opre na mnenje španskega pisca Antonia de Guevare, da mora imeti cedna hci štiri lastnosti: »naj ima lep obraz, naj bo skromna v obnašanju, naj sovraži pošto in naj ne bo prijateljica oken« (141). Najvecjo nevarnost predstavlja brezdelje, ki ga imenuje vodnik sramu in poželenja (147), saj cast ženske ni v lenarjenju, ampak delu (152): ukvarjajo naj se s pletenjem, tkanjem, šivanjem, ustvarjanjem umetelnih pre­prog, pripravljajo naj slašcice … (156/7). Dekleta je treba lociti od slabe družbe, prosti cas pa izkoristiti za koristne igre, ki omogocajo ucenje. Tu se opre na Hie-ronimov nasvet, da je treba poucevanje izvajati z uporabo »igre in užitka« (lusu & oblectatione), ne s kaznovanjem. Z igro je treba privzgojiti željo po ucenju, ne pa jih siliti in jim prezgodaj vsiljevati poucevanja, saj to lahko povzroci izgubo veselje do ucenja (178–9). Erazem svetuje, da je treba zaceti vzgajati, ko se naucijo govoriti, a z majhnimi odmerki.50 Eden izmed pedagoških idealov humanizma je bil horacijevski utile dulci Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci, 51 saj je ucenje moralo združiti koristno s prijetnim in biti bolj sprostitev, zato so ucenje 47 Piše tudi o »Art eines klugen Gartners« (153), tj. o umetnost preudarnega vrtnarjenja. 48 To primerjavo uporabi veckrat. Tako na primer otroke predstavi kot cvetove svetega zakona in opozori, da so bila tudi najmogocnejša drevesa na zacetku le mala semena in tudi najvecji vladarji so bili nebogljeni dojencki. Navaja tudi besede svetega Pavla, da so otroci plodovi, oce steblo, mati pa korenina. 49 Sietzenheimb jih oznaci za bakhovske oz. venericne, s cimer izpostavi pregreho, ki spremlja plese. 50 Prevc 2017, str. 367–8. 51 Prevod verza se glasi: "Pridobil je vse znake tisti, ki je koristno pomešal s sladkim" (Horac, Ars poetica, verz 343), z drugimi besedami: "Dovršen je tisti, ki zna združiti koristno s prijetnim." Sam verz se nadaljuje takole: lectorem delectando pariterque monendo (»... razveseljevati in hkrati poucevati bralca«), s cimer želi poeziji dodeliti didakticno, ucno funkcijo. Uvodni bakrorez drugega dela naredili privlacnejše z igranjem, kar je vodilo v oblikovanje didakticnih iger, ki so služile kot ucni pripomocek.52 Hieronim je svetoval ucenje besed z uporabo lese­nih kock, na katerih so crke, ki jih otrok sestavlja najprej v zloge in nato besede (153/4). Podobno je z ucenjem pisanja, ki naj poteka tako, da se otroci s pomocjo gravure ucijo pisati. Predvsem pa Sietzenheimb spodbuja tekmovanje z vrstniki, da si bodo že od mladih let prizadevali za cast. Po dolgem prvem poglavju o vzgoji deklet se drugi del, ki ga poveže s pole-tjem, zacne z mislijo, da ima vse svoj cas in da najvec lahko naredimo v mladosti, ko je »snov« še prožna za oblikovanje. Da bi to dosegli, je treba izbrati prave­ga vzgojitelja, še posebej pri vladarjih, katerih vzgoja je specificna (166–7),53 ter doseci, da bo imel otrok um, »ki ga krasijo dobre manire, jezik, pobožnost in popolna hoja s plemenitimi vrlinami in obnašanje na najlepši nacin« (165). Starši pri izbiri vzgojitelja ne bi smeli varcevati, saj se jim bo naložba kasneje obrestova-la (174).54 Vzgojitelj naj bi otroke ucil bolj formalnega znanja, a tudi vedenja, kar je bila pred tem naloga staršev (179–80). Zatorej ne preseneca, da se Sietzenhei­mb podrobno posveti izbiri pravega vzgojitelja, pri cemer izpostavi tri kljucne lastnosti. Nujno mora izhajati iz poštenega okolja in »doseci razumno starost; ce je premlad, ga je sram ukazovati ucencu, ta pa ga noce ubogati. Ce je prestar, bo scasoma zapadel v slabo voljo in izgubil moc za potrebno kaznovanje. Sicer pa mora biti dobrega vedenja in krepostnega ravnanja in mora z manjšimi ucenci, ki so mu zaupani, vedno ravnati previdno, z zglednim življenjem in dobrim ve­denjem«. (169) S tem potrjuje, da mora biti ucitelj vzor, s cimer ponazori pomen posnemanja v vzgoji. Vzgojitelji ne smejo biti pretirano nadležni, ampak naj raje uporabijo prijaznost, saj si decki ustvarijo vec užitka ob prijaznem vodenju než­nega ucitelja kot ob strogem kaznovanju: vendarle pa mora prijaznost pomešati z odmerjeno resnostjo, da deckom ne bo dovoljeno nic neprimernega (170). Tako kot prevec zagrizena ostrina scasoma povzroci sovraštvo, tako tudi pretirana pri­jaznost povzroci prezir in malomarnost, zato naj prizadevne pohvali, povprecne pa spodbuja. Sietzenheimb tu sledi humanisticni zasnovi, da vzgoja ne sme po­tekati samo s kaznovanjem. Kot je zapisal Erazem Rotterdamski, se mora ucitelj otrokom priljubiti s poznavanjem snovi ter do njih vzpostavi ocetovski odnos, av­ 52 O družabnih igrah na Kranjskem glej Jernej Sekolec, O družabni igri kranjskega plemica in njegovega ucitelja iz 17. stoletja in o geografiji, Kronika, 56, 2008, št. 1, str. 19–46. 53 Kot potrditev tega navede primere pomembnih anticnih vladarjev in filozofe, ki so jih vzgajali. Kot eno izmed avtoritet na tem podrocju navede jezuita Adama Contzena, ki je deloval na bavarskem dvoru in je napisal vladarsko zrcalo Politicorum lib. X oziroma kot ga sam imenuje Christlichen Policey-Ordnung. 54 Tudi Wolfgang Helmhard von Hohberg, avtor dela o umnem kmetovanju (t. i. »hausvater« literatur) Georgica Curiosa, svetuje hišnemu ocetu, da mora vzgojo prepusti drugemu, ko sin dopolni pet ali šest let, ter poiskati pogumnega, razumevajocega in pridnega cloveka, pri cemer ne sme varcevati. Wolf Helmhard von Hohberg, Georgica Curiosa, zv. 1., Nürnberg, 1682, str. 96–7. Podobno Erazem Rotterdamski. Prevc 2017, str. 366. toritete pa naj ne gradi na kaznovanju.55 Podobne nasvete je predlagal že Plutarh, ki je zapisal, da je treba poiskati ucitelje, katerih življenje je povsem neoporecno, znacaj brez graje, izkušnje pa kar najboljše.56 Pomemben ni le vzgojitelj, ampak tudi potek ucenja in izbira snovi. Sie­tzenheimb priporoca ucenje prek zgodovine/zgodb. Tu se moramo ustaviti pri vprašanju, ki pogojuje vzgojo: je bolje uciti z zgledom ali s pravilom? Novoveški starši bi se odlocili za oba pristopa, saj ni boljšega kot otroku pokazati nekoga, ki je uspešno prebrodil težave. Do katere stopnje pa naj primere posnema? Po eni plati zgodnji novi vek zahteva, da ne storimo nicesar, cesar ni storil že kdo pred nami, a nam avtorji sporocajo, da naj primerom nikar slepo ne sledimo, ampak uporabimo lastno pamet pri aplikaciji. Kot je zapisal John Locke v eseju Some Thoughts Concerning Education iz leta 1693: »Manir, kot jim pravijo, ki otroke tako pogosto spravljajo v zadrego in jim dajejo toliko dobrih napotkov ..., se je treba nauciti z zgledom, ne s pravili.«57 Ce se je nekaj zgodilo že tolikim, ni treba tega preizkušati na lastni koži, ampak se moramo o tem pouciti. Peto poglavje govori o koristi študija, saj je neznanje sramotno za vsako-gar, še posebej za pravega plemica. Ni res, da šolanje plemicem ne pritice, kot je bil uveljavljen predsodek (187). Naloga plemica resda ni biti dolgocasnež in pedant, ki govori zgolj o knjigah in iz njih, ampak mora živeti aktivno. Znanje je pomembno, saj je »najbolj spodobno sredstvo za povzdignitev misli, izostritev premisleka, spoznanje Božje vsemogocnosti in služenje domovini ter bližnjim z nasveti in dejanji« ter za premagovanje tegobe življenja, cilj tega pa je: »z veseljem preživeti mladost in doseci castno starost«. (186) Da bi to kar najbolj podkrepil, navede anticne primere koristnosti študija, pri cemer izpostavi, da clovek s tem, ko poseduje znanje, vse najboljše nosi s seboj. Prav tako poznavanje gršcine in latinšcine ne pritice zgolj ucenim doktorjem, ampak tudi plemicem, saj je po mnenju Boecija clovek brez umetnosti in modrosti nepopoln (185). Um in kre­posti so bogastvo, ki ga nosimo v sebi in ga tudi vojna ne more vzeti (185–191). Ker ni mogoce pricakovati dobrega zakljucka brez dobrega zacetka in reda, ki je temelj vsega, mladenicem za srecen napredek pri študiju ponudi 12 nasvetov (193). Ce želi clovek v celoti z razumom uživati sadove plemenite modrosti, mora biti na to pripravljen, saj jih ni mogoce prijeti, »kot se rado rece, z umazanimi ro­kami niti jih ni mogoce prisiliti in upogniti« (192). Temelj vsega je: »Ljubite Boga in se ga bojte« (193). Pod številko dve izpostavi sovraštvo do pregreh, pod številko tri pa ljubezen in spoštovanje do staršev. Pod štiri, pravi, se je treba pridružiti dobrim in izogibati slabim ljudem, saj »pobožni oddajajo sladko dišec vonj svoje kreposti«, ki vodi na pravo pot (194). V peti tocki poudarja zmernost pri jedi in pi­ 55 Prevc 2017, str. 369, str. 365. Ideal ocetovskega odnosa je zgodnjenovoveška družba poizkušala zasledovati na vseh podrocjih. Sam ideal izhaja iz verske tradicije in razumevanja Boga kot dobrega in pravicnega oceta, ki vsakomur da po zaslugah, a tudi kaznuje. 56 Plutarh 2006, str. 152 57 Povzeto po Bryson, 1998, str. 5–6. jaci, saj je nezmernost najvecji sovražnik kreposti, ki »cloveka spremeni v grešno in pokvarjeno žival« (201–2). Uma ni mogoce pravilno uporabljati, ce je napol­njen s preobiljem hrane in pijace. Narava je zadovoljna z majhnim, saj »ce živiš v skladu z naravo«, pravi Sietzenheimb, »ne boš nikoli reven« (prav tam). Šesta tocka govori o cistosti in higieni telesa, s cimer ne misli odvecnega okraševanje in nege telesa, ki bolj zakrije kot okrasi moški um. Svetuje, da je treba zjutraj ocistiti in razcesati lase, da se hlapi, ki so se vanje stekli ponoci, laže izlocijo, ter umiti roke in obraz. Spoznajte svoje telo in svojo dušo, sporoca tocka sedem, kar se kaže v študiju, ki se mu posvecajo. Ceprav vsak v sebi nosi vse štiri omenjene humorje oziroma lastnosti narave, velja, da je ena lastnost v cloveku vodilna in presega druge (205/6). Osma tocka govori o tem, da je dan najboljši cas za študij, noc pa je treba nameniti pocitku. Deveta tocka omeni, da je um treba obcasno razveseliti z ustrezno zabavo. Številka deset opominja mladenice, naj se vsega lotijo marljivo, saj lahko z marljivostjo in prizadevnostjo premagajo vse ovire. Naj vas ne bo sram sprejeti dobrih naukov in opominov, pravi enajsta tocka, medtem ko v zadnji mladenice opozori, da se je bolje posvetiti manjšemu številu zadev in te cim bolje izvesti, kot pa poizkušati zajeti vse, saj to lahko vodi k izgubi osredinjenosti. V nadaljevanju ponudi tri temeljna dela, ki jih potrebuje mladenic: 1. knjigo o božanski ljubezni; 2. knjigo za naslednjo službo (das buch des nächsten williger bedienung); 3. knjigo o krepostnem življenju in mirnem umiranju. Saj namrec, »(k)dor prouci te tri knjige z resnicnim razumom, doseže najvišji vrh popolnega nebeškega znanja in starodavne modrosti« (219). Sietzenheimb ponavlja ustaljen topos o težavnosti študija, ki pa prinaša sadove, ki poplacajo trud (221). A pouk ni vse, saj mora biti plemic vešc tudi drugih spretnosti, kot na primer sabljanja, plesa … (222), vsega, kar sodi k stanu. To je izhodišce za naslednjo temo: kaj naredi pravega plemica. Poglavje odpre z navajanjem definicij anticnih avtorjev, med katerimi izpostavi Senekovo, da pravega plemica ne naredi premoženje, am-pak nacin vedenja in kreposti, ter Sokratovo, da je prava plemenitost v (samo) obvladovanju uma in telesa (224). Plemstvo ne temelji le v krvi, kot mislijo tisti plemici, ki se šopirijo in bahajo ter prezirajo naravo drugih (232), saj kot recejo Italijani: »Prava plemenitost obstaja le v umu, ne v krvi.« (233) Plemstvo nikakor ni moglo zavrniti zunanjega videza, razkošnih predmetov in lepega oblacenja, cesar Sietzenheimb ne zahteva – le naj pomislijo, kako minljivo je vse to. Te-meljna lastnost plemica naj bo olikanost, Hofflichkeit oziroma Civilitas, kot se glasi njena latinska ustreznica. Clovek mora ponotranjiti svoje delovanje, kar mu omogoca, da deluje ustrezno ter pocne stvari, ki so hvalevredne (llich). Kot vojakov ne naredijo bojevitih podobe, ampak šele dejanja (237), se tudi pravi plemic odlikuje po dejanjih, ki jih stori. Da so plemici krepostni in da je tak še posebej vladar, je pomembno, ker so bakla, ki drugim kaže pot, po kateri naj se ravnajo (239),58 s cimer potrjuje pomen ucenja iz primerov in zgledov. Ker so ple­ 58 Podobna je tudi analogija z dragimi kamni (240), obe pa kažeta, da je plemstvo nekaj redkega. mici zgled, se nikoli ne smejo pokazati v slabi luci, kar je bilo opozorilo številnim poplemenitenim mešcanom, ki so se bolj ponašali s premoženjem kot krepostmi, a so lahko slednje z vzgojo pridobili (235/6). Da bi pojasnil ustrezno vedenje, se Sietzenheimb pocasi pomika po telesu in definira ustrezno rabo oci, obrvi, cela, nosu, ust, ustnic, lic, jezika, medtem ko so okoncine in drugi deli navedeni v skupnem odstavku. Obraz je zrcalo v svet, s katerim se kaže drugim in s pomocjo katerega ga prepoznavajo, saj izraža posa­meznikovo dušo. Telo uporabi kot pripomocek za pomnjenje (mnemotehniko), saj se ob dolocenih delih spomnimo lastnosti in pravil. Poglavje zakljuci z ve­denjskimi navodili, kjer opozori, da morajo biti geste in gibi usklajeni in zmerni. Hoja mora biti »gladka, zmerna, vzravnana in pokoncna«, cemur na koncu doda podrobna navodila vedenja za mizo (Höfflich-vnd wolgeordnete Tafel-Zucht). Tretji del – ars apodemica Posvetimo se še tretjemu, zadnjemu delu, ki je med vsemi najkrajši. Veliko vzgojnih prirocnikov je opisovalo t. i. kavalirska (Grand Tour) ali izobraževalna popotovanja, ki so bila obvezen del socializacije plemicev in najboljši nacin pri­dobivanja znanja.59 Potovanja so podobno kot pogovor, lov ali vadba veljala za neformalen nacin izobraževanja, ki je omogocal ucenje prek užitka. Že na zacet­ku poglavja Sietzenheimb poda kratko navodilo, da je treba najti reci, ki cloveka naredijo previdnega v življenju, preudarnega v spremembah in primernega za skupnost: »Prva od teh stvari je, da se loti pomembnih poslov, druga, da se pos­veti velikim naporom in delu, tretjic branje številnih knjig in cetrtic potovanje v tuje dežele« (281). Mladega plemica je stik s številnimi novostmi lahko zme­del, zato ne presenecajo številni nasveti, kako kar najbolje izkoristiti kavalirsko potovanje. Cetudi potovanja prinašajo številne nevšecnosti, ki jih Sietzenheimb doživeto prikaže s pomocjo primere s plovbo, pa plemicev nevarnosti ne smejo odvrniti od odhoda. Prav tako jih ne smejo odvrniti številni primeri mladih, ki so na potovanje odšli nepripravljeni in niso odnesli nicesar, ampak jih morajo opomniti, kako pomembna je priprava. Da bi podkrepil koristnost potovanj, na­vede tri mnenja: francoskega avtorja Thomasa Pelletierja, da najboljših uciteljev ne najdemo vedno v domovini, ampak je Bog ucenjake raztresel po celem svetu; mnenje »nadvse znanega« španskega politicnega pisca Diega Saavedre Fajarda, 59 O kavalirskih potovanjih Justin Stagl, A History of Curiosity: The Theory of Travel 1550-1800, Abingdon: Taylor & Francis 1994; Eva Bender, Die Prinzenreise. Bildungsaufenthalt und Kavali­erstour im höfischen Kontext gegen Ende des 17. Jahrhunderts, Berlin: Lukas Verlag für Kunst- und Geistesgeschichte, 2011. Za Habsburško monarhijo: Eva Maria Csáky-Loebenstein, Studien zur Kavalierstour terreichischer Adeliger im 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Instituts f Österreichische Geschichtsforschung 79, 1971, št. 1 str. 408–434. Med Kranjci je bil najbolj pri­ljubljen cilj potovanj Italija, o cemer pa Sietzenheimb ne govori. da plemiška mladina redko dozori v domovini, pri cemer se v tujini naucijo je­zika, spoznajo druge kulture, njihove navade in obicaje, ter kot zadnje mnenje nemškega avtorja Martina Zeillerja, da potovanje ne vpliva le na notranjo držo mladenica, ampak odpira tudi pot k okrasitvi zunanjih manir. Da bi olajšal pripravo, navede niz vprašanj, ki mlademu popotniku in njego­vemu dvornem vzgojitelju (Hoffmeister), brez katerega ne sme na pot, pomagajo pri potovanju. Lastnosti dobrega Hoffmeistra so podobne lastnostim dobrega vzgojitelja, pri cemer kot dodatno Sietzenheimb izpostavi, da mora imeti v sebi resnost (gravitas), primerno starost, izkušnje v politicnem svetu, poznavanje tu­jih jezikov in tudi prebrisanost. Le tak Hoffmeister bo poskrbel, da se mladi na potovanje ne odpravijo kot voli, ampak se na pot pripravijo z nizom vprašanj, ki jim jih Sietzenheimb svetuje: vprašajo naj se o »notranjih vprašanjih« kraja, kamor se odpravljajo, kot so politicna ureditev, obrambna politika, vera, obicaji …, pri cemer so vprašanja navedena na dveh straneh (303). Nasploh svetuje na potovanjih obiskovanje gledališc, spoznavanje umetnosti, ucenje tujih jezikov, vadbo plesa in glasbe (301), torej v vešcinah, ki priticejo plemiškem stanu. Kava­lirsko potovanje predstavlja zgostitev izkušenj, s katerimi se posameznik sreca. Kot pri vseh izkušnjah je tudi tu kljucno, da jih premislimo, saj gre drugace le za trošenje družinskega premoženja, ki ne prinese življenjskih lekcij. Potovanja so nacin koristnega preživljanja prostega casa, ki omogoca, kot smo zapisali, ucenje skozi užitek. Ob vseh prednostih pa potovanja prinesejo tudi marsikaj slabega. Na po­tovanjih mladenici marsikdaj s svojimi dejanji omadežujejo ocetovo dobro ime. Na žalost se bo za pregrehe vedno našla družba in na potovanju, kjer so mladi sooceni s številnimi novostmi, je priložnosti še vec, pri cemer ob pretirani pijaci in hrani tokrat omeni tudi moc žensk in iger na sreco, ki jih ne zavraca popolno-ma. Sietzenheimb si ne more kaj, da ne bi izpostavil dobrih navad, ki so jih imeli »naši predniki«, ki so »zelo malo mislili na tuje navade, še manj pa se ozirali k no-vim kosom oblacil, slastnim tujim dobrotam in drugim življenjskim novostim« (308). In vendar, kot nadaljuje, jim nihce ne more odreci, da niso živeli sveto in casa napolnili z vec vrlinami in resnicnim bogastvom ter z manj razkošja in pom-pa. Trdi, da si Nemci marsikdaj predstavljajo, da je v tujini vse boljše kot v njihovi dragoceni domovini, ter nadaljuje s hvalnico nemškim navadam, kjer izpostavi lepoto nežnih manir, iskrenost pobožnega življenja, junaško velikodušnost, po-gum v vojni …, vendar dodaja: »Vem, da je potovanje odlicen mojster vljudnih manir in ploden nosilec visoke modrosti« (306). Predvsem je nujna zmernost, pri cemer se opre na Horaca, da je zmernost dobra v vseh stvareh (312),60 na primer pri oblacenju, saj mora »služiti kot pošten opomin na našo grešno bedo«, a je vsakdo »upravicen do oblacenja v skladu s svojim statusom« (prav tam). 60 Sietzenheimbove ugotovitve so podobne tistim, s katerimi je Guevara sklenil drugo knjigo svoje Zlate knjige, kjer govori o štirih razvadah: laži, nagnjenosti k igram na sreco, predrznosti in cutnosti, ki jih mora plemstvo izkoreniniti pri svojih otrocih. Joseph Ramon Jones, Antonio de Guevara, Boston: Twayne 1975, str. 58. Retoricne strategije Sietzenheimbov jezik je izjemno custven in metaforicen, prežet z alegori­jami in primerjavami, retoricnimi vprašanji, vzkliki. Slog gradi na neposrednem nagovarjanju bralcev, še posebej staršev oz. vzgojiteljev, kar pritegne k branju.61 Zaveda se, da delo piše za najširši krog bralcev, zato ne zadostuje zgolj ustrezna intelektualna nota dela, ampak mora biti branje prijetno, podobno kot vzgoja. V delu dokazuje poznavanje razlicnih retoricnih prvin in strategij, s katerimi ne le popestri bralno doživetje, ampak poizkuša bralca do sprejetja argumenta pri­peljati na razlicne nacine.62 Custveno se vživi v poglavje o dojenju, kjer vcasih s pateticnim slogom nagovarja matere, naj ne zavracajo dojenja. Vsa latinska bese­dila prevede v nemšcino, s cimer je bralcem, ki latinšcine niso bili vešci, razložil pomen. V besedilu se predstavi kot skromna oseba, ki se zaveda svojega znanja in se ne boji prevzeti avtoritete. Topos skromnosti vcasih preide v lažno skromnost. Na zacetku zapiše, da se zaveda, da si ne sme naložiti vec kot zmore nositi, pri cemer si bo pomagal s številnimi viri, med katerimi izpostavi Sveto pismo (15), saj bo bralec v delu malo izvedel o njegovem lastnem duhu, »ampak predvsem o duhu najmodrejših mož, svetih spisov, temeljnih ucenj in mnenj« (15), s cimer odgovornost prevali na pleca drugih, ceprav je jasno, da za delom stoji sam. Svojo misel pogosto predstavi s pomocjo analogij, motivov in metafor, ki mu služijo kot kljucni argumentativni pripomocki. V drugem delu vzgojo mladih deklet razlaga z analogijo vrtnarjenja, ki je bila pogosta v novoveških vzgojnih delih,63 medtem ko se v tretjem delu opre na primerjavo potnika z mornarjem. Zanimiva je simbolika barv in cvetlic, ki ima mnemotehnicno vlogo, saj bral-cu olajša pomnjenje, ko doloceno lastnost poveže z dolocenim predmetom, kar vidimo na primeru petih barv, ki jih poveže s krepostmi. Razmislek podkrepi s številnimi primeri, ki služijo kot vzori, ki naj jim bralci sledijo ali se jih izogibajo, hkrati so pa poživitev besedila in razvedrilo bralca.64 Pogosta so tudi ponavljanja, kar vidimo na strani 175, kjer opozori, da je to že navedel, a nic za to, bolje je kako stvar ponoviti kot izpustiti. Pri tem se velikokrat opira na pregovore oziroma reke, tudi v italijanšcini, kar ne preseneca, ce vemo, kako tesno je bila Kranjska v zgodnjem novem veku kulturno povezana z italijansko kulturo, še posebej z Be­netkami.65 Izjemno pogosto v argumentacijo vkljuci verze oziroma rimane misli, 61 Tako na primer na str. 134 s pregovorom potrdi kakovost materine vzgoje, kar še dodatno pod- krepi z verzi, s cimer kaže na potrebo po podvajanju argumentacijskih sredstev. Na str. 154/5 se povezujejo retoricna vprašanja in pateticni govor. 62 Da literarni okras nikoli ni zgolj to, ampak izpolnjuje retoricno funkcijo ohranjanja dobre volje bralca, je pojasnil že Kvintiljan. Kvintilijan 2015, 8.3.6. 63 Glej Rebecca Bushnell, A Culture of Teaching, Ithaca: Cornell University Press, 1996, str. 75–93. 64 Npr. na straneh 141–5 je dolga historia o Marku Avreliju in Favstini. 65 O tem Luka Vidmar, Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in barocna Italija, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013. ki se jih je bilo laže zapomniti in nauciti kot drugace posredovane misli.66 Z nji-mi pogosto zakljuci poglavja (na primer osmo poglavje prve knjige (90–1)). Med argumentacijskimi strategijami, ki jih uporabi, so tudi etimologije in jezikovne igre. Tako zapiše, da vinum ne sme postati venum, tj. strup (89). Da bi cim bolj izpostavil verze in pregovore, so ti pogosto natisnjeni v locenem odstavku z ode- beljenim natisom, kot je primer starega nemškega pregovora na strani 151. Kakor vidimo na primeru Zucht-Spiegela, so bila vzgojna dela kompilacije pregovorov, izrekov, primerjav, ki so jih avtorji povezali v celoto, zaradi cesar so vcasih izgubi- la svojo koherentnost. Opazno je, da Sietzenheimb argumentacije ne utemeljuje z navajanjem maksim, ki so bile ena najbolj obicajnih argumentacijskih strategij, saj se pojavljajo le v manjši meri, kar je verjetno pogojeno s tem, da se je bilo vzgo­je laže nauciti iz primerov kot iz teoreticne razlage. Ce povzamemo: vse, kar povemo, je treba utemeljiti, pri cemer lahko upo­rabimo razlicne nacine. Sietzenheimb se k nekaterim temam vraca veckrat, jih znova razlaga, osvetljuje z drugih zornih kotov, odpira nekatere poudarke, vse, da bi bralca spodbudil k udejanjanju. Tudi s tega vidika je njegovo delo zanimivo, saj kaže na razlicne nacine posredovanja znanja in pricakovanja, ki so jih avtorji ob pisanju imeli. Njegov miselni sistem ni vedno sistematiziran, pogosto gre za nestrukturirano navajanje drobcev, iz katerih moramo razbrati celoto. O virih Kot smo videli iz vsebine dela in iz predstavljenih argumentativnih in re­toricnih strategij, imajo viri, na katere se Sietzenheimb sklicuje, velik pomen, o cemer prica tudi materialna plat knjige, saj so imena avtorjev, na katere se sklicu­je, natisnjena odebeljeno, s cimer prej pritegnejo bralca. Pri navajanju navedkov iz del sodobnejših avtorjev je natancen, tako da pogosto navede tudi stran, na katero se sklicuje. Avtorji, ki jih navaja, so bili plemicem vecinoma znani. Temelj predstavljajo anticni in svetopisemski viri, ki jih uporablja sorazmerno. Sie­tzenheimbov miselni svet naseljujejo misleci, ki so nasploh imeli najvecji vpliv na miselne tokove zgodnjega novega veka: Aristotel, Plutarh, Seneka, Junius Ru-sticus z delom De educandis pueris (79, 87) ter anticni zgodovinarji. Obsežno navajanje anticnih avtorjev ne preseneca, saj je predmoderno prevevalo mnenje, da se je treba uciti od starih. Še vec, z njimi je bilo treba aktivno živeti, zato lahko recemo, da je bila v tem obdobju antika v prilagojeni obliki še vedno živa. Anticne pedagoške prakse so pokazale izjemno vztrajnost in odpornost na spremembe, pri cemer se organsko povezujejo z biblicnimi praksami, podobno kot se je grški ideal paideie zlil s temelji kršcanske kulture, s cimer delitev na poganske in kr-šcanske avtorje izgine. Nemogoce je ugotoviti, ali je Sietzenheimb anticne avtorje 66 Verzi oz. rimane misli so blizu maksimam, hkrati pa so bili verzi tudi del mnemotehnicnih strategij. Sietzenheimb je zagovarjal mnenje, da poezija v sebi povzema vse veje umetnosti in znanosti (143). bral neposredno ali je njihova mnenja poznal prek drugih avtorjev oziroma knjig obcih mest.67 Manj kot bi pricakovali, se sklicuje na Kvintilijana, ki velja za te­meljni vir anticne pedagogike. Kvintilijanov prikaz vzgoje je bil bolj shematski in ukalupljen, kot je bilo to pricakovati od vzgoje plemica, a so njegove pedagoške prakse na Sietzenheimba vplivale posredno. Med svetopisemskimi viri je vecji poudarek na Stari zavezi, ki je bila primer- nejša zaradi številnih zgodb in primerov, ki jih prinaša, medtem ko so viri doktrine novozavezni, a bi težko izpostavili dolocen primer ali osebo, ki resnicno doloca vzgojo. Spregledati ne smemo pomena knjig Pregovorov in Modrosti, ki sta prina­šali znanje, ki je vedno lahko služilo kot koristen nasvet. Sietzenheimb zatrjuje, da svetopisemskim avtorjem daje prednost pred poganskimi, a se na slednje skozi svoje delo vseeno bolj opira, kar kaže na vpetost v humanisticno misel. Kakšen pomen pripisuje dolocenim anticnim avtorjem, vidimo iz pridevnikov, s katerimi jih oznaci. Aristotel je predstavljen kot svetovno priznani vzgojitelj (Weltbesch­ryenen Zuchtmeister; 16, enako je oznacen tudi na 173), medtem ko je na strani 96 oznacen kot Weltmuster, na stran 44 pa kot »najsrecnejši ucitelj nravi«, kar kaže na izjemno avtoriteto, ki jo je imel.68 Podobno je cenil tudi Plutarha, ki ga je oznacil za »kraljevega vzgojnega mojstra« (Kayserliche Zucht und Hoffmeister), s cimer je poudaril njegovo sodelovanje pri vzgoji kralja, ki jo je možno uporabiti tudi pri plemicu. Manj navaja sodobne avtorje, opira pa se na tiste, ki jih je bral, na kar lahko sklepamo, ker je ob sklicevanju na njihova dela zapisal naslov dela in številko strani, ki jo navaja. Izpostaviti je treba španskega škofa, dvornega pridigarja in kronista Karla V. ter nadvse plodovitega pisca Antonia de Guevaro (ok. 1481– 1545), ki je bil med novoveškimi bralci izjemno priljubljen, o cemer nam pricajo Sietzenheimbove oznake kot tudi številni navedki v Zucht-Spiegel. Kljub temu da si je kar lep del svojih knjig izmislil, ceprav je trdil, da gre za zgodovinske vire, je bil izjemno priljubljen, zaradi cesar je ucenjak in prevajalec Méric Casaubon pri­pomnil, da nobena knjiga, razen Svetega pisma, ni bila tako pogosto prevedena kot njegova Knežja številcnica (Relox de principes).69 Med sodobnimi avtorji neposredno navede na primer delo danskega avtorja Christopherja Dalbya Peregrinatio Mortalium, Hoc est: Habitus Multiplicis Pe­regrinantium Lustratio Et Accommodatio; na str. 182 navaja knjigo francoskega avtorja La Nourriture de la Noblesse Thomas Pelletier z letnico 1610, ko je izšel po­natis, medtem ko izvirnik nosi letnico 1604. Ob Guevari se med sodobniki najbolj opre na pridige jezuita Christophoerja Otta. Zakaj se je zanj odlocil prav na tem 67 Velikaverjetnost je, da je imel tudi sam knjigo obcih mest, ki pa se ni ohranila. O tem Ann Moss, Printed Commonplace-Books and the Structuring of Renaissance Thought, Oxford: Oxford Uni­ versity Press, 1996. 68 Oznacen je tudi kot Naturtieffsehende Lehrmeister (55). Seneka je oznacen s pridevnikom mod- ri (112). 69 Rivero, Horacio Chiong: The Rise of Pseudo-Historical Fiction: Fray Antonio de Guevara's Nove­ lizations, Lausanne: Peter Lang 2004, str. 1. mestu, ni jasno, verjetno bi podobno misel lahko našel še marsikje drugje.70 Vire bolj kot sledenje dolocenemu avtorju zaznamuje iskanje kar najbolj prepricljivih argumentov. Didakticni nasveti ne zahtevajo sledenja le eni avtoriteti, temvec so del dinamicnega procesa, ki vkljucuje razlicne predloge. O tem prica eklekticno navajanje razlicnih avtorjev, kar kaže na potopljenost v kulturo knjig obcih mest. Eklektiko lahko zaznamo tudi v povezovanju dolocenih poglavij, ki si ne sledijo vedno smiselno, pri cemer so opazna številna ponavljanja. Novoveški bralci del pogosto niso brali od prve do zadnje strani, zato ne preseneca preskakovanje med temami, ponavljalne in vracanje vedno znova k istim skozi celotno delo. Zakljucek Cilj vzgoje je oblikovanje krepostnega znacaja, pri cemer morajo biti otroku privzgojene poslušnost, pobožnost, ponižnost, pridnost in zmernost, ce ome­nimo najpomembnejše. Ker narava ne more zagotoviti krepostnega vedenja, je potrebna izobrazba, ki oblikuje znacaj, ki je deloma prirojen, a ga moramo ustrezno izoblikovati, pri cemer naletimo na enega paradoksov humanisticne izobrazbe. Posameznik se lahko nauci vsega, a ga pri tem omejuje njegova na­rava, njegov potencial pa je razložen s teorijo humorjev in temperamentov. Tako je vzgoja podobna vrtnarstvu: ce seme ni posejano v dobro zemljo, negovano in zalivano, ne bo zraslo, saj sam od sebe raste le plevel. Zato morajo starši k vzgoji pristopiti aktivno in poskrbeti, da dobijo otroci vse potrebno. Vrlina zahteva dob-ro naravo ucenca, dobrega ucitelja in dobre zapovedi. Kako velika je moc vzgoje, prica mnenje, da je tudi najbolj divjo naravo mogoce obvladati in izboljšati, ce le zacnemo zgodaj, medtem ko zakoreninjenih slabih navad ni mogoce spremeniti, saj ima vsaka stvar svoj cas (161).71 Zato skozi celotno delo Sietzenheimb starše opominja, naj nikar ne pozabijo na vzgojo otrok. Otrokom ne smejo dovoliti, da bi se lahko pritožili oziroma jim ocitali, da zanje niso poskrbeli. To Sietzenheimb potrdi s sklicevanjem na Likurgov primer, da je potrebna umetnost (disciplina), ki kroti clovekovo naravo, kar potrjuje tudi rimana misel: »Was jung gelernet wird/ist schwerlich abzubringen//Gefaste Boßheit bleibt/vor allen andern Din-gen« oziroma: »Cesar se naucijo mladi, je težko spremeniti, prekaljena zlobaostane nad vsem drugim« (102). Maja Žvanut je zapisala, da je bil prvi cilj take vzgoje dober in bogabojec clovek, ki naj živi pravilno, zlasti pa v cast družine.72 Clovek ni rojen le zase, ampak za celotno družbo, plemstvo pa je veljalo za stan, ki je s pravilnim vedenjem vzor vsem. Zaradi tega se je razvil strah pred nevzgoje­nostjo in sramoto oziroma neprimernostjo posameznika stanu, ki mu pripada.73 70 Kdo je Ioannes Puz, na katerega se veckrat sklicuje, mi ni uspelo ugotoviti. 71 Napake, ki se ukoreninijo, je težko odpraviti, je zapisal že Kvintilijan. Kvintilijan, 2015, 2.3.2. 72 Žvanut 1994, str. 59. 73 O tem podrobneje Norbert Elias, O procesu civiliziranja: sociogenetske in psihogenetske razi­ skave, Ljubljana: Založba /*cf., 2000–2001. Tudi Schmidt, 1988, str. 126. Kranjsko plemstvo je imelo v svojih knjižnicah tudi druga vzgojna dela, be-sedila o vzgoji pa so vsebovala tudi razlicna druga dela. Eno takih je bila Georgica Curiosa, ki smo jo v opombi že predstavili. Ustavimo se pri obsežnejši predsta­vitvi vzgoje, ki bo omogocila kontekstualizacijo Sietzenheimba. Starši so po Hohbergovem mnenju dolžni skrbeti za otroke, kar pocnejo tudi živali, ter bra-niti njihovo sreco in ravnanje pred Bogom in naravo.74 Za vzgojo in izobraževanje v kreposti in vedenju, ki sta osnova srece, pa so odgovorni izkljucno razumni ljudje in taki morajo biti starši. Zavedo naj se, da morajo biti na vzgojo pozorni že zgodaj, saj je prve napake težko odpraviti, za vekomaj pa pustijo priokus. Otroka morajo obvarovati pred slabimi vplivi služabnikov in okolice, saj se v zgodnjem otroštvu hitro navzame vsega, tudi slabe izgovorjave, kar potrjuje prepricanje o formativnosti zgodnjih let. Tudi Hohberg poudari, da otroka ne smemo prezgo­daj siliti s formalno izobrazbo, ampak mora v zacetnih letih vzgoja potekati skozi igro, kasneje pa priporoca dve uri pouka zjutraj in dve popoldne, da otrok ne bo preobremenjen. Ker so mladi po naravi nagnjeni k veselju, kar vidimo tudi pri mladih živalih, jih ne smemo prestrogo omejevati, temvec jih moramo ob pri­mernem casu in ugodnem vremenu odpeljati na polja, vrtove in travnike ter jim dovoliti tek, sprehode, skakanje, pri 12 ali 14 letih pa se lahko lotijo tudi jahanja. Kdo vodi bolje od narave, se pri tem retoricno vpraša Hochberg. Podobno kot pri Sietzenheimbu mora tudi pri Hochbergu oce poskrbeti za ustreznega vzgojitelja, ki ga Hochberg opiše kot pogumnega, razumnega in priza­devnega.75 V nadaljevanju doda, da so njegove temeljne lastnosti, da je sam dobro vzgojen, ucen, vljuden, zmeren, da ne obvlada le vsebine (Institutione Doctrinć), ampak da s svojim življenjem (Exemplo Vitć) ponuja zgled. Naloga oceta je spre­mljati potek vzgoje, saj »oce nima nic bolj dragocenega ali vrednega kot svoje otroke«, zato jih ne sme zaupati komurkoli.76 Do vzgojitelja oziroma Prćceptor, kot ga imenuje Hohberg, ne sme kazati nezaupanja, a ga mora nadzorovati. Tudi pri Hohbergu se mora vzgojitelj narediti priljubljenega, svoje znanje pa mora po­dajati prijazno in dobro ter brez jeze ali sramotnih besed opominjati na napake. Vzgojo mora zaceti z dobro, enostavno metodo in redom, nikakor ne nakljucno, temvec s skrbnostjo in preudarnostjo, kar ponazori z analogijo z jezdecem, ki ko­nja najprej vzgoji, šele nato osedla. Prve lekcije naj nameni osnovam slovnice, pri cemer mora vse spremljati potrpežljivost: »Kateri vrtnar bi hotel biti tako brezbri­žen in nestrpno zahtevati ali upati na plodove z drevesa, ki so mu pozimi odvzeli vse plodove in liste?«77 Znanje latinšcine je pogoj za ucenje vseh jezikov in tudi 74 Sledeci povzetek se opira na Hohberg 1682, str. 95–98. 75 Kaj vse se iz otroka da narediti in cesa vsega je zmožen dober ucitelj, ponazori Hohberg na primeru dveh umetnikov, ki jima je v obdelavo dan enak kos, kar je sorodno prej omenjeni ana­ logiji pri Sietzenheimbu. 76 Hohberg 1682, str. 96. 77 Prav tam, str. 96. spoznavanje literarnih klasikov, ki jih morajo ucenci posnemati, pa tudi za udelež­bo v družbi. Predvsem se morajo uciti tistega, kar je koristno za plemiško življenje, kjer je k vzgoji treba vkljuciti krepostnega, ucenega in izkušenega dvorjana, pri katerem se lahko ne le dobro naucijo jezikov, temvec tudi spoznajo razlicne kraje, njihove lastnosti, skrb za lastno zdravje, lepo vedenje, kar jim omogoca, da znajo razumno, pravilno in zvesto ravnati v vseh zadevah. Hkrati je njegova naloga tudi vestno voditi racune ter nadzorovati porabo s pravo mero.78 Iz povedanega je razvidna sorodnost med obema avtorjema, kar dokazu­je Sietzenheimbovo vpetost v širše evropsko intelektualno okolje. Z današnjega zornega kota nas preseneti število tem, ki jih Sietzenheimb predstavi v besedilu: od vpliva zvezd na otrokova nagnjenja do dojenja in meril za izbiro dojilje, do dobrih navad in posameznih telesnih del, pomen zunanjega videza ali o koristi potovanj in nevarnostih, ki prežijo v tujih deželah. Marsikatera po današnjih me-rilih ne sodi v vzgojno delo, medtem ko so v Sietzenheimbovem casu to ustaljeni toposi, ki so bili temeljni dejavniki vzgoje. V Zucht-Spiegel pa ni ucnega nacrta,79 kar lahko pripišemo temu, da je šlo za delo, namenjeno vzgoji v stan, družbo, saj Sietzenheimb ni deloval kot ucitelj, hkrati pa so jezuitske šole dajale formalno izobrazbo. S svojim delom je Sietzenheimb želel poskrbeti za svetlo prihodnost ocetnjave, ki bo možna le, ce bodo njeni prebivalci krepostni. Kot je rekel Cicero, okrepostih ne smemo le govoriti, ampak jih moramo udejanjati. Kot so opozorili že anticni avtorji, je vzgoja eno najtežjih opravil, ki zahteva najvec znanja, in Zu-cht-Spiegel je majhen kamencek v mozaiku nedosegljivega. Viri in literatura Viri Aristotel: O duši, Ljubljana: Slovenska matica, 1993. Aristotel: Nikomahova etika, Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Cicero, Marcus Tullius: O dolžnostih, Ljubljana: Študentska založba, 2011. Plutarh: O vzgoji otrok, prevedla Dragica Fabjan, Keria 8, 2006, št. 1, str. 149–164. Hohberg, Wolf Helmhard von: Georgica Curiosa, zv. 1., Nürnberg, 1682. Kvintilijan: Šola govorništva, Ljubljana: Šola retorike Zupancic & Zupancic, 2015. Ott, Christoph: Hohe Schuel Der lieben Elteren/ Darinnen Die Christliche Kin- derZucht/ Als der Grösten Künsten eine/ gelehret wird : Wie dieselbe von der Wiegen an/ biß in das Grab der Kinder/ mit ihnen soll gehalten werden / Geprediget/ und jetzt zum andernmal in Truck geben/ Von P. Christoph Ott/ der Gesellschafft Jesu Priestern, Ingolstadt, 1657. 78 Prav tam, str. 98. 79 O tem, zakaj ga ni, piše Sietzenheimb na str. 178–179. Sietzenheimb, Adam Sebastian von: Newbegläntzter Zucht-Spiegel der Adelichen Jugendt: Klärlich entwerffend: Wie die Edle Jugendt von ihren Wiegen-Jahren/ biß zur anruckender reiffen Mannbarkeit/ mit schönen Tugenden Seelen-Er­sprießlich gezieret: Auch in holdseligen Sitten/ und höflichen Gebärden/ Leibs behäglich/ gepflantzt werden solte. Auß underschiednen Geist: und Weltli­chen Lehrreichen Verfassern/ unnd theils eygnen müglichisten Nachsinnen ... trewlich zusamen gezogen/ und eyferigist gesamblet/ Durch Adamen Sebas­tian von Sietzenheimb/ In eygner Verlegung, München, 1659. (https://www. dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4HF9ZCQ8) Sveto pismo Stare in Nove zaveze: slovenski standardni prevod, Ljubljana: Sveto­pisemska družba Slovenije, 1996. Literatura Bender, Eva: Die Prinzenreise. Bildungsaufenthalt und Kavalierstour im höfischen Kontext gegen Ende des 17. Jahrhunderts, Berlin: Lukas Verlag für Kunst- und Geistesgeschichte, 2011. Borisov, Peter: Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli, Maribor: Pi- vec, 2009. Bryson, Anna: From Courtesy to Civility: Changing Codes of Conduct in Early Mo­ dern England, Oxford: Clarendon Press, 1998. Bushnell, Rebecca: A Culture of Teaching, Ithaca: Cornell University Press, 1996. Csáky-Loebenstein, Eva-Maria: Studien zur Kavalierstour österreichischer Ade- liger im 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Instituts f Österreichische Geschichtsforschung, 79, 1971, št. 1, str. 408–434. Elias, Norbert: O procesu civiliziranja: sociogenetske in psihogenetske raziskave, Ljubljana: Založba /*cf., 2000–2001, 2 zv. Handbuch zur Kinder- und Jugendliteratur. Von 1570 bis 1750, ur. Theodor Brügge­mann, Stuttgart: J. B. Metzler, 1991. Hellerstedt, Andreas: From Ingenium to Virtus: The Cultivation of Talent in Se­venteenth Century Dissertations from Uppsala University, Nordic Journal of Educational History, 6, 2019, št. 1, str. 71–93. Jones, Joseph Ramon: Antonio de Guevara, Boston: Twayne, 1975. Klibansky, Raymond; Panofsky, Erwin; Saxl, Fritz: Saturn in melanholija: študije o zgodovini filozofije narave, medicine, religije in umetnosti, Ljubljana: Štu­dentska založba, 2013. Kos, Dušan: Zgodovina morale, 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in mešcansko dobo, Ljubljana: Založba ZRC, 2015. Moss, Ann: Printed Commonplace-Books and the Structuring of Renaissance Tho­ught, Oxford: Oxford University Press, 1996. Miklavcic, Maks: Siezenheimb, Adam Boštjan, Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. (13. maj 2023). Izvirna objava v Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl – Steklasa, ur. Alfonz Gspan et al., Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967. The Mirror in Medieval and Early Modern Culture Specular Reflections, ur. Nancy M. Frelick, Brepols: Turnhout, 2016. Nadeau, Carolyn A.: Blood Mother/Milk Mother: Breastfeeding, the Family, and the State in Antonio De Guevara's "Relox De Príncipes (Dial of Princes)", Hispanic Review, 69, 2001, št. 2, str. 153–174. Prevc, Matej: Erazem Rotterdamski in humanisticna vzgoja otrok, Šolska kroni­ka: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 26, 2017, št. 3, str. 358–373. Reisp, Branko: Mladostna potovanja Janeza Vajkarda Valvasorja, Kronika, 29, 1980, št. 2, str. 99–108. Rivero, Horacio Chiong: The Rise of Pseudo-Historical Fiction: Fray Antonio de Guevara's Novelizations. Peter Lang: New York, 2004. Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, zv. 1, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1988. Self-Knowledge: A History, ur. Ursula Renz, Oxford University Press: Oxford, 2017. Sekolec, Jernej: O družabni igri kranjskega plemica in njegovega ucitelja iz 17. stoletja in o geografiji, Kronika, 57, 2008, št. 1, str. 19–46. Snyder, Jon R.: Dissimulation and the Culture of Secrecy in Early Modern Europe, Berkeley: University of California Press, 2009. Stagl, Justin: A History of Curiosity: The Theory of Travel 1550-1800, Abingdon: Taylor & Francis 1994. Štih, Peter; Simoniti, Vasko: Na sticišcu svetov: slovenska zgodovina od prazgodo­vinskih kultur do konca 18. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2010. Štuhec, Marko: Kranjska suita za zrcalo, vilico, nož, žlico, kavno rocko, cajnik in njuhalni robec. Zgodovina za vse, 1, 1994, št. 1, str. 1-9. Štuhec, Marko: Rdeca postelja, šcurki in solze vdove Prešeren, Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. Till, Dietmar: Conduct Literature, Encyclopedia of Early Modern History On­line, ur. Graeme Dunphy in Andrew Gow, Leiden: Brill 2015 .dx.doi. org/10.1163/2352-0272_emho_COM_016875. (dostop 26. septembra 2023). Vidmar, Luka: Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in barocna Italija, Lju­bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013. Žvanut, Maja: Plemiške zgodbe: kranjsko plemstvo v šestnajstem in sedemnajstem stoletju, Ljubljana: Viharnik, 2009. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Fi­lozofske fakultete, 1994. Žvanut, Maja: Vzgojni ideali v 17. stoletju, Šolska kronika: zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje: glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 11, 2002, št. 1, str. 7–14. UDK 51:37.014.3(479.4)"17" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 19. 7. 2024 Milan Hladnik* Zacetni pouk racunstva v casu šolske reforme Marije Terezije Initial Numeracy Lessons in the Time of Maria Theresa's School Reform Izvlecek Clanek prinaša kratek pregled novosti, ki jih je prvi avstrijski šolski zakon iz leta 1774 z vkljucitvijo racunstva med obvezne predme­te vnesel v zacetni pouk te stroke v okviru celotne monarhije, torej tudi na ozemlju da­ našnje Slovenije. Dolocil je, da je treba otroke seznaniti z naravnimi števili in osnovnimi operacijami z njimi, z razlicnimi merami ter z uporabo preprostih pravil sklepanja. Na- vodila o tem, kako naj ravna pri racunskem pouku, je ucitelj lahko našel v Metodni knjigi iz leta 1775, podrobneje pa v njenem povzet­ku, Jedru metodne knjige, ki je izšel leta 1777 tudi dvojezicno, v nemškem in slovenskem jeziku. Z opisom vsebine obeh metodicnih del, ki se tice da racunanja, predstavimo uporabo Felbigerjeve pedagoške metode pri racunskem pouku. Prav tako obravnavamo uradni ucbenik z naslovom Navodilo za umet­nost racunanja, v njem predpisane racunske postopke pa primerjamo s sodobnimi. Naj poudarimo, da je uvedba racunstva v našo šolo poleg splošne koristi prinesla (za ma­ tematicno stroko v Sloveniji) še nekaj zelo pomembnega: vzpodbudila je razvoj sloven- ske matematicne terminologije ter (sicer z zamudo) tudi zacetek pisanja in izdajanja za zacetni pouk racunstva primernih slovenskih šolskih knjig. Abstract This article gives a brief overview of the inno­ vations that the first Austrian school law of 1774, by including calculus as a compulsory subject, introduced into the initial teaching of calculus which made calculus throughout the monarchy, including the territory of pres-ent-day Slovenia. It stipulated that children should be familiarised with natural numbers and basic operations with them, with different measures, and with the use of simple rules of reasoning. Instructions on how to proceed in calculus lessons could be found in the Method Book of 1775, and in more detail in its summa­ry, Core of the Method Book, which was also published bilingually in 1777, in German and Slovene. By describtion of the content of both methodological works that concerns calculus, we present the application of Felbiger's peda­ gogical method in calculus education. We also discuss the official textbook entitled Instruc­tion for the Art of Calculus, and compare the calculation procedures prescribed therein with modern ones. It should be stressed that the in­troduction of calculus into schools has brought something very important (to the mathemati­cal profession in Slovenia), besides its general benefits: it has stimulated the development of Slovenian mathematical terminology and (al­beit belatedly) the beginning of the writing and publishing of Slovenian school books suitable for the initial teaching of calculus. * Izr. prof. dr. Milan Hladnik, univerzitetni ucitelj v pokoju, e-pošta: milan.hladnik@fmf.uni-lj.si Kljucne besede: zacetni pouk racunstva, šolska reforma, Metodna knjiga, Jedro metodne knjige, navodila uciteljem, ucbenik za racunstvo Keywords: initial numeracy, education reform, Method book, Core of the Method Book, teacher's guide, numeracy textbook V obsežno šolsko reformo, ki jo je v avstrijski monarhiji, torej tudi v naših krajih, uvedel cesarski zakon leta 1774, je bilo kot sestavni del kurikuluma na primarni ravni vkljuceno tudi racunstvo. Peti clen Splošnega šolskega reda1 je to predpisoval tako za podeželske šole kot za glavne šole v vecjih mestih in za nor-malke v deželnih centrih. Niti po obsegu ucne snovi niti po številu ur, namenjenih pouku, ni spadalo med bolj pomembne šolske predmete (podrobneje o tem kasneje v 2. razdelku). Kljub njegovemu podrejenemu položaju v primerjavi z drugimi predmeti pa je racunstvo z uvrstitvijo med obvezne šolske predmete pridobilo pomen, ki se odraža v nadaljnjem razvoju metod poucevanja matematicne stroke, pa tudi pri doseganju bolj splošnih državnih ciljev, kot so npr. napredek trgovine, obrti in gospodarstva, krepitev administracije in vojske itd. Racunstvo je tedaj postalo in potem vse do danes ostalo sestavni del osnovnošolskega izobraževanja po vseh deželah takratne habsburške monarhije. Pri nas ima uvedba racunstva v šole še eno dolgorocno posledico glede uc­ nega jezika pri pouku tega predmeta. Ker slovenski otroci pri prihodu v prvi razred povecini niso obvladali nemšcine, je bilo treba vsaj osnovne racunske pojme razložiti tudi v slovenšcini. Tako je pocasi zacela nastajati tudi slovenska matematicna terminologija. Skoraj istocasno so z zakonom predpisane nemške metodicne prirocnike za ucitelje (poleg katekizmov in beril za vzgojo in verouk) prevedli v slovenšcino oziroma priredili našim razmeram, ucbeniki za racunstvo pa so to docakali z zamudo.2 V tem sestavku bomo pozornost posvetili samo zacetnemu pouku racunstva v obdobju pred in med reformo šolstva sredi druge polovice 18. stoletja s poudar­kom na razmerah v naših krajih. V prvem poglavju se bomo na hitro ustavili pri znacilnostih racunskega pouka pred reformo. V drugem bomo opisali, kaj o tovr­stnem pouku piše v prvem šolskem zakonu, kaj v Metodni knjigi in kaj v njenem povzetku, Jedru metodne knjige. Kot že naslov pove, prinašata omenjeni knjigi v glavnem metodicne napotke ucitelju za izvajanje pouka v razredu. V tretjem poglavju bomo svoje zanimanje namenili predpisani snovi, ki naj se poucuje pri urah racunstva, zlasti postopkom oziroma racunskim tehnikam, ki so se tedaj uporabljale. Predpisani (nemški) ucbenik je služil bolj kot prirocnik za ucitelja in manj kot pomoc ucencu za samostojno delo. 1 Allgemeine Schulordnung für die deutschen Normal- Haupt und Trivialschulen in sämmtli­ chen Kaiserl. Königl. Erbländern, Wien 1774. 2 Prva slovenska racunica je sicer 56 strani dolga Pohlinova knjižica Bukuvze sa rajtengo (1781), ki pa ni bila priznana kot uradni ucbenik. Racunski pouk pred šolsko reformo V 17. stoletju in vecji del 18. stoletja je bilo izobraževanje otrok na primar­ni stopnji bodisi v zasebnih rokah (za otroke plemicev in bogatejših mešcanov) bodisi pod okriljem katoliških cerkvenih ustanov in redov na t. i. župnijskih in mestnih šolah. Poucevanje racunanja se je (za placilo) izvajalo na zasebnih in župnijskih šolah po mestih, nekateri cerkveni redovi (npr. piaristi) pa so vzdrže­vali tudi brezplacne osnovne šole. Piaristi so na Dunaju od leta 1697 dalje v svoji mestni šoli v tretjem razredu poucevali tudi matematiko in fiziko.3 Tudi na Kranjskem so bile ta cas v vecjih središcih t. i. »nemške šole«, kjer so se otroci lahko ucili branja, pisanja in tudi racunanja. Poleg Ljubljane se omenja­jo Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Idrija in Novo mesto,4 ni pa zanesljivo, da so bile te šole stalne; verjetno so delovale le krajši cas.5 Jezuiti, ki so imeli v tem casu v Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu, kasneje še v Mariboru svoje latinske šole, ki so vkljucevale gimnazijo in višje študije, se za elementarno šolo niso kaj dosti zanimali, le na zacetku svojega delovanja na Kranjskem so do leta 1621 (torej nekako dve desetletji) pod streho jezuitskega ko­legija v Ljubljani pripravljali zacetnike za sprejem v gimnazijo, potem pa je vlogo pripravljalnice prevzela stara šola pri sv. Nikolaju. Na njej so poucevali branje, pi-sanje, latinsko slovnico, verouk in še posebej petje.6 Racunstvo ni omenjeno niti v ohranjenem šolskem redu, je pa to malce nenavadno, saj so kandidati za nadalj­nje latinske šole gotovo morali na njej osvojiti tudi nekaj spretnosti v racunanju.7 Šola ni bila obvezna. Na podeželju je pogosto delovala le v zimskih mesecih, saj so morali kmecki otroci v sezoni pomagati pri delu doma. Ce otrok niso po­šiljali v šolo, so starši prihranili pri šolnini, ki je sredi 18. stoletja znašala za pouk branja in pisanja 2 krajcarja, z racunanjem vred pa 3 krajcarje na teden. Place­vali so jo vsako cetrtletje, po pritožbah župnikov, ki so nadzorovali šolo, precej neredno.8 Otroke so raje kar zadržali doma. V teh razmerah je razumljivo, da se tako niso mogli kaj dosti nauciti oziroma so nauceno v tednih odsotnosti hitro pozabili. Zlasti pri racunstvu in matematiki nasploh je pomembno kontinuirano delo, brez katerega ni mogoce napredovati. 3 Nina Graf, »Rechenbüchlein«, Der elementare Rechenunterricht im 18. und frühen 19. Jahrhun­dert, Diplomarbeit, zur Erlangung des akademischen Grades einer Magistra der Philosophie an der Karl-Franzens-Universität Graz, Institut für Geschichte, Graz 2012, str. 33. 4 Josip Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, Carniola 6 (1915), št. 1/2, str. 5. 5 Jože Ciperle, Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Lju­ bljana 1987, str. 30. 6 Prav tam, str. 29. 7 Josip Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, str. 11. Avtor se cudi temu, da pouk racunstva na šenklavški šoli ni omenjen, in trdi, da ga sicer navajajo druga porocila. 8 Nina Graf, »Rechenbhlein«, 2012, str. 31. Posledica je bila ta, da je šolo obiskovalo le majhno število ucencev, zlasti deklet. Že tako majhen obisk je bil pri urah racunstva razumljivo še manjši, pa še doplacilo je bilo potrebno. Po podatkih z Zgornje Štajerske je komaj cetrtina vseh šolarjev obiskovala tudi pouk racunanja.9 Na kratko si zdaj poglejmo, kako je potekalo delo v razredu pred reformo osnovnega šolstva. Ko so se zbrali ucenci pri uri dolocenega predmeta, se je pouk zacel. Ni pa bilo nikakršnih splošnih pravil za vedenje v razredu. Vsak ucitelj je ravnal po svoje. Prevladujoca oblika je bil individualni pouk v smislu, da se je ucitelj ukvarjal z vsakim ucencem posebej. Kako je bilo to pri racunstvu, nazorno kaže primer iz mestne šole v Dessau v Nemciji leta 1770, ki je povzet po magistr­skem delu Nine Graf10 in tu podan v mocno skrajšani obliki: »Na zacetku ure je ucitelj dal vsakemu ucencu drug primer iz svoje knjige, nato je sedel na svoje mesto, bral, kadil in cakal, da bi kdo rešil svojo nalogo. Kdor je imel že kaj znanja, je pridno racunal, drugi pa se naloge niso niti lotili in so se zabavali po svoje. Ko se je kdo javil, je moral ucitelju prebrati svoj rezultat, vendar vsako številko posebej, ta pa je odgovor preveril v svoji knjigi. Ce je bila številka pravilna, je molcal, sicer pa jo je razglasil za lažno in ucenec je moral nazaj na svoje mesto in sam ugotavljati, kje se je zmotil. Ucitelj mu pri tem ni pomagal, in ni podal nobene razlage ali napotka.« Že samo iz tega odlomka se vidi, da posebnih ucnih pripomockov za zacetni pouk racunstva šolarji niso imeli. Edino knjigo z nalogami in rešitvami je imel ucitelj,11 kljub temu svojim ucencem, ki niso imeli vsi enakega znanja, ni znal ali se ni potrudil pomagati in jim razložiti njihove napake. Bolj kot pohvali za pravilen rezultat je svojo skrb namenil zavracanju napacnih izracunov. Namesto razumevanja se je pouk v glavnem sprevrgel le v mehanicno ponavljanje postopka in urjenje spomina. Pouk racunstva v skladu s Splošnim šolskim redom Splošni šolski red iz leta 1774 je postavil zakonski okvir za osnovnošolsko izobraževanje, ki je postalo splošno in obvezno (ne pa tudi za vse enako), ga standardiziral in poenotil za celo državo, dolocil vrste šol, njihovo upravljanje in nadzorstvo, predpisal predmetnik ter trajanje šolskega leta. 9 Prav tam, str. 31. 10 Prav tam, str. 62. Avtorica citira daljši odlomek iz knjige G. Petrat, Schulunterricht. Seine So- zialgeschichte in Deutschland 1750–1850 (München 1979), str. 42. Ta knjiga pa se sicer sklicuje na originalno porocilo W. C. C. von Türka, Beiträge zur Kenntniß einiger deutschen Elementar -Schulanstalten, namentlich zu Dessau … (Leipzig 1806), str. 255–277. 11 Prav tam. V omenjenem primeru je bil to ucbenik saškega racunskega metodika ceškega rodu Christiana Peschecka (1676–1744), katerega spisi so bili v nemških osnovnih šolah v prvi po­lovici 18. stoletja priljubljeni zaradi svoje enostavnosti in primernosti za zacetno uvajanje v racunstvo (glej Christian Pescheck (Rechenmeister), Wikipedia). Z novim šolskim zakonom je bila poleg standardizacije pouka s predpisano ucno literaturo, uvedena tudi nova (Felbigerjeva) ucna metoda, ki je namesto individualne obravnave ucencev predvidevala skupinski pouk, kar pa je prineslo zahtevo po šolskih knjigah za vse otroke, ki naj bi bile tudi cenovno dostopne. Predmetnika za mestne in glavne šole (Dodatek k Splošnemu šolskemu redu). Postopno uvajanje ucbenikov v osnovnošolski pouk (še pred razglasitvijo prvega šolskega zakona) je že samo po sebi pomenilo doloceno spremembo v prejšnjem razdelku opisane situacije v zacetnem izobraževanju. Ucitelj poslej ni bil vec edini vir informacij, znanje ni bilo odvisno le od njega. Cerkvena in pos­vetna oblast je hkrati hitro ugotovila, da lahko s tiskanjem šolskih knjig vpliva na pouk. V zacetku 70. let 18. stoletja so ustanovili na Dunaju posebno šolsko založbo, ki je zacela izdajati obvezne nemške ucbenike. Nadzor nad knjigami nabožne vsebine je imela Cerkev, nad drugimi pa na novo postavljena šolska ko­misija. Prva knjižica omenjene založbe je bil katekizem leta 1772, potem pa je število izdanih šolskih knjig iz leta v leto narašcalo: leta 1776 jih je bilo 48, leta 1780 že 100.12 Kasneje so jih revnejšim ucencem zaceli ponekod tudi brezplacno razdeljevati. Med drugim je novi zakon za posamezne vrste osnovnih šol predpisal tudi obseg ucne snovi pri pouku racunstva. Na t. i. trivialnih šolah (trivialkah) na 12 Lieselotte Maria Pacher, Der elementare Rechenunterricht in deutschsprachigen Lehrbüchern Österreichs von Maria Theresia bis zum Ende der Monarchie, Magisterarbeit, Universität Wien, 2008, str. 61. podeželju naj bi obravnavali samo numeracijo (zapisovanje in branje števk in vecmestnih števil), štiri osnovne racunske operacije (seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje), osnovne pojme o mešanih številih (pretvarjanje razlicnih mer in racunanje z njimi) ter enostavno pravilo de tri (sorazmerje).13 Na glav­nih šolah naj bi temu dodali še nekaj druge aritmetike (racunanje z decimalnimi števili in ulomki, obratno sorazmerje), na normalkah pa – kar se tice matema­ tike – poleg omenjene aritmetike še osnovne pojme geometrije in geometrijsko risanje (z ravnilom in šestilom) za uporabo pri strokovnih predmetih, ki služijo pripravi na študij ali so koristni za tiste, ki se želijo posvetiti vojaškemu poklicu ali pa kmetijstvu, umetnosti in obrti. V objavljenem šolskem zakonu je bila pouku racunstva na trivialnih in glav­nih šolah casovno zagotovljena približno 1/6 celokupnega fonda tedenskih ur (na trivialkah 6 ur od 35 ur na teden), na glavnih šolah 12 ur od 77 ur na teden, na normalkah pa skupaj še z geometrijo in mehaniko 16 ur od 111 ur tedensko).14 Metodna knjiga Za seznanjanje z novo metodo in za delo v razredu pri razlicnih predmetih je bila uciteljem namenjena spremljajoca Metodna knjiga, prvic izdana leta 1775.15 V njej zavzemajo navodila za racunski pouk skupaj z osnovami mehanike, mer-jenja in konstrukcijami samo skromnih 10 od vec kot 500 strani obsežne knjige, namrec strani od 216 do 225 (štirinajsto in petnajsto poglavje). Oglejmo si na­tancneje, kakšne napotke daje ucitelju v zvezi z racunstvom. Štirinajsto poglavje nosi naslov O racunanju. Najprej predstavi cilje, ki jih more ucitelj pri pouku tega predmeta v javni šoli sploh doseci: namrec nauciti ucence osnovnih pojmov o številih in o štirih racunskih operacijah, dolocenih pravil pri izvajanju teh operacij ter sposobnosti, da se teh pravil držijo in upo­rabijo, kadar je treba. Nato je v drugem razdelku na kratko (na dveh straneh) opisana vsebina predpisanega ucbenika za racunstvo v dveh delih: prvi je name-njen podeželskim šolam in nižjim razredom mestnih šol (o tem vec kasneje), drugi pa višjim razredom slednjih šol in normalkam (ki nas v tem sestavku ne bodo zanimale). Naslednje štiri strani podrobno obravnavajo pouk racunstva na nacin, ki je v skladu s Felbigerjevo metodo, katere bistvo je spoznavanje crk (z abecednimi tabelami), skupno branje, skupinsko ucenje ter postavljanje vprašanj in ponuja­ 13 Allgemeine Schulordnung, 1774, 5. clen (vec o vsebini racunskega pouka v 3. razdelku). 14 Prav tam, Anhang, str. 46, 52 in 56. 15 Methodenbuch f Lehrer der deutschen Schulen in den kaiserlich-kiglichen Erblanden, Wien 1775. Na naslovnici ni naveden avtor, temelji pa na Felbigerjevih idejah in njegovih spisih v Šleziji in Nemciji, zato avtorstvo pripisujejo Johannu Ignazu Melhiorju Felbigerju (1724–1788). Leta 1777 je izšla v Frankfurtu in Leipzigu naslednja izdaja, ponatiskovali pa so jo tudi še kasne­ je, dokler niso prevladale metodike drugih avtorjev. nje odgovorov (razpravljanje ali, kot so tedaj rekli, katehiziranje).16 Pri racunskem pouku bi to pomenilo spoznavanje števk, zapisovanje in izgovarjanje števil, sku­pinsko ucenje pravil za racunanje, njihovo ponavljanje, preverjanje na posebnih primerih, preskušanje pravilnosti rezultatov itd. Sledijo napotki ucitelju, kako naj konkretno ravna pri racunskem pouku v razredu, kakšen vrstni red naj izbere pri pisanju na tablo, klicanju ucencev k tabli, kako naj nadzira delo ucencev v klopeh, koliko domacih nalog naj dá in kako naj preverja njihove rezultate (vec o nacinu dela v razredu v naslednjem podrazdelku). Petnajsto poglavje O umetnosti merjenja, konstrukcije in gibanja se ukvarja z osnovnimi racunskimi pojmi in postopki, ki jih »mora poznati izurjeni zidar, tesar, mizar, vrtnar, podeželski gospodar ali kateri koli clovek, ki se na kakršen koli drug nacin posveca služenju svoji domovini, skupnosti ali zasebniku, da bi jih lahko pravilno uporabljal … pri svojem delu.« Potrebne reci je treba predstavi-ti mlademu vajencu le toliko, kolikor lahko »dojame s pomocjo zdrave pameti«. 16 Metodo zastavljanja vprašanj in odgovarjanja nanje je uporabljal npr. že Inocenc Taufferer (1724–1794), profesor filozofije in moralne teologije na jezuitskem kolegiju v Ljubljani. V nem-šcini je leta 1765 izdal ucbenik racunstva, v katerem se skoraj vsak od 80 razdelkov (pravzaprav odstavkov) zacenja z vprašanjem, ki mu sledi razlaga (glej vsaj zacetna poglavja v Kurze Einle­ itung zur Rechenkunst, mit verschiedenen Beyspielen und Vortheilen versehen; zum Gebrauche der laybacherischen Schulen, Laybach 1765). Pouk o umetnosti merjenja, gradnje in gibanja mora biti torej cim bolj prakticen, se pravi, brez nepotrebnih matematicnih dokazov. Ucenci se morajo seznaniti z osnovami mehanike, poznati sestavne dele strojev in naprav ter jih znati narisati z velikim šestilom in ravnilom na tablo in z majhnimi risalnimi pripomocki še na papir. Vaje v merjenju kotov in dolžin pa naj ucenci opravljajo ne le na papirju, ampak tudi na terenu. Pri risanju likov in razlagi risb mora biti ucitelj natancen; najmanjšo stvar, ki si zasluži pozornost in skrbno obravnavo, mora pokazati ucencem in jih nauciti napraviti ustrezne modele. Za vsakega od predmetov je pripravljen kratek prirocnik, ki vsebuje le naj­bolj nujne in v življenju najbolj uporabne napotke in vaje, tako da lahko ucitelj v predvidenem casu zlahka obdela predpisano tvarino tudi s povprecno sposob­nimi ucenci. Prirocnik se uporablja skupaj s preglednicami, katerih kopije za ucence so dodane v drobnem tisku. Jedro metodne knjige Leta 1777 so pri šolski založbi na Dunaju izdali metodološki povzetek iz Metodne knjige z (okrajšanim) naslovom Kern des Methodenbuches.17 Istega leta je prav tako na Dunaju izšel tudi slovenski prevod, pravzaprav dvojezicna izdaja z naslovom v slovenšcini Sern ali vonusetek teh Metodneh buqvi, pisana v takratni pisavi, bohoricici.18 Danes se na original ali slovenski prevod sklicujemo kot na Jedro metodne knjige ali kar na Jedro, kar bomo storili tudi v tem prispevku. Pouk racunstva obravnava Jedro v svojem II. delu, ki je namenjen zacetnemu izobraževanju v podeželskih šolah (trivialkah), in sicer v 7. poglavju z naslovom O racunanju (nemško Vom dem Rechnen, v prevodu Od raitaina). Prinaša dokaj podrobna navodila ucitelju, kako naj pouk izvede, kaj mora storiti med uro, na kaj mora biti pozoren itd.19 Povzemimo v skrajšani obliki in v sodobnem slovenskem jeziku, ne dobe­sedno, vendar vsebinsko smiselno, kakšne konkretne napotke za pouk racunstva ponuja Jedro v sedmem poglavju, ki je razdeljeno na pet razdelkov s poucnimi naslovi: 17 Johann Ignaz Melhior Felbiger, Kern des Methodenbuches, besonders f die Landschulmeister in den kaiserlich-kiglichen Staaten, Im Verlagsgewbe der Deutschen Schulanstalt bei St. Anna in der Johannsgasse, Wien 1777. 18 Felbiger, Johann Ignaz Melhior (prev. Janez Nepomuk Jakob Edling), Sern ali vonusetek teh Metodneh buqvi possebnu sa dushelske uzhenike u zesarskeh Kraileveh dushellah, Dunej 1777. 19 V omenjeni dvojezicni izdaji je odlomek o racunanju (7. poglavje) na 8 straneh in pol od sku­ pnih 275 strani (brez zacetega posvetila in predgovora), v slovenšcini na sodih straneh 142–158 (v nemšcini pa na lihih straneh 143–159). Zacetek 7. poglavja drugega dela Jedra Metodne knjige: Od raitaina. 1. Kako naj ucitelj izvaja racunski pouk. V uk naj vzame le tiste šolarje, ki znajo hitro brati in pisati. Nauci jih pisati števke, vse enako velike in v ravni vrsti, in izgovarjati njihova imena. Za vsako od štirih racunskih operacij jim pove pravilo in pokaže en zgled, ga napiše na tablo in pred njimi izvaja postopek, pri cemer govori na glas in razumljivo, tako da lahko vsak sliši in vidi, kaj in kako dela. V primeru kakšne posebnosti naj razloži, zakaj tako dela, ne drugace. Nato izbriše zapisano s table in poklice najboljšega ucenca, da še on ponov-no preracuna isti primer, drugi pa samo gledajo. Med racunanjem ga sprašuje, zakaj in po katerem pravilu izvaja svoj racun. Naslednji zgled zapiše na tablo, ali ga narekuje, tako da ga ucenci lahko za­pišejo na svoje racunske tabele, in se ga, potem ko preverijo, da imajo vsi enako zapisano, lotijo sami racunati. Ko najboljši že koncajo, naredijo racun še skupaj. (Denimo, da je treba izracunati vsoto 1276 + 501 = 1777. Ucenec pred tablo zapiše oba sumanda enega pod drugim in pod obema potegne crto. Nato vsi glasno izgo­varjajo 1 in 6 je 7, ter zapišejo 7 pod crto pod enice skrajno desno; nadalje recejo 0 in 7 je 7 in to spet zapišejo pod crto, zdaj na mesto desetic itd.) Le na zacetku izvajanja posamezne racunske operacije je potrebno, da en ucenec racuna isti primer tudi na tablo. 2. Na kaj mora ucitelj paziti pri podajanju primerov. Pri diktiranju naj ucitelj govori pocasi in glasno, da vsi razumejo. Najprej naj da preproste zglede, potem težje, in sicer od vsake vrste vec kot en zgled, ki naj ga naredijo ucenci sami, da pridobijo hitrost in spretnost pri racunanju. Zglede naj izbira take, da so ucencem domaci, torej iz vsakdanjega življenja in dela, gospodarstva, iz obrti, kupcije itd. 3. Kaj mora narediti, medtem ko ucenci obravnavajo primere. Med skupinskim racunanjem, kjer vsak po tiho rešuje svoj problem, naj gre od enega do drugega ucenca in preverja, ce prav delajo in prav pišejo, ter naj tudi pazi, da ne prepisujejo drug od drugega. Ce ucenec ne racuna pravilno, mu to rece, ne da bi pokazal na njegove napake, ki naj jih sam odkrije in popravi. Tiste, ki so prav izracunali, naj vpraša, zakaj je ta rezultat pravilen in na kakšen nacin so ga dobili. 4. Na kaj mora biti pozoren med popravljanjem racunskih napak. Ce je kdo hitro izracunal, naj ga vzpodbudi, da rezultat še enkrat pregleda in morebiti popravi. Tistemu, ki je prav rešil, naj da nov primer, kdor pa ga je pri ra-cunanju zelo lomil, naj dobi ponovno isti zgled. Ce pa so vsi istocasno izracunali, naj eden na glas bere svoj rezultat, drugi pa pri sebi kontrolirajo, ce so dobili isto. Sicer morajo najti vzrok za napako in jo popraviti. Ucitelj naj jim na koncu še enkrat ustno razloži postopek in jim morebiti da koristne napotke, ki lahko skrajšajo postopek ali pa lahko pridejo prav tudi pri drugih racunih. 5. Posebne opombe. Po potrebi mora ucitelj ucence razdeliti v dve skupini, šibkejšo in bolj sposobno. Vse dokler v posamezni skupini vecina ucencev ne usvoji dolocene­ga pravila, ne sme zaceti z novim. Dobro je poleg šolskih zgledov racunanja (v razredu) dati še domace naloge, ki pa jih mora naslednji dan ucitelj obvezno pre­gledati in popraviti. Pri popravljanju mora sam poznati pravilen odgovor (ali ga imeti napisa­nega), kar je potrebno zlasti v primerih, ko se lahko do rezultata pride na vec nacinov, in tudi pri tistih primerih, kjer so koristni (ali celo potrebni) posebni prijemi. Ko ucenci dosežejo pravo hitrost v razlicnih postopkih racunanja, naj jim ponudi vec dobro zbranih nalog, ne da bi povedal, po katerem pravilu naj jih re-šujejo. Pripraviti jih mora do tega, da znajo to sami dolociti. Ko to ugotovijo, naj na enak nacin obravnavajo še druge primere. Da bi si bolje zapomnili, naj vsak ucenec pripravi zvezek, v katerega zapiše izdelane racune vseh domacih nalog. Ta zvezek naj ucitelj enkrat na teden, ko se nauceno pozabi, pregleda in ukaže popraviti najdene napake, obenem naj odkrije tudi razloge za nerazumevanje. Polega tega naj prešteje, koliko ucencev je snov razumelo in koliko jih v tem zaostaja. Najde naj nacine in sredstva, da slednje pripravi k razumevanju, druge pa podpre in vzpodbudi k nadaljnjemu delu. V casu ucenja racunskih postopkov naj ucitelj svoje ucence nauci tudi pošte­vanke. Tabelo naj napiše na tablo; preden jih spusti iz razreda oziroma konca ucno uro, naj vpraša nekaj ucencev, da mu poštevanko (nekateri tudi veckrat) povedo. Naslednji dan, preden zacne s poukom nove racunske snovi, naj prejšnje poglavje skupaj z ucenci ponovi; tako ravna od poglavja do poglavja. Nikoli naj ne gre naprej k novi snovi, dokler prejšnje ne obvladajo dobro. Dve tabeli množenja: ti. pitagorejska tabela v Tauffererjevem ucbeniku iz leta 1765 (levo), in skrajšana poštevanka v Pohlinovih Bukvicah iz leta 1781 (desno). Za konec razdelka pa k temu dodajmo še kratek komentar. Vecina zgornjih napotkov je navedena že v 14. poglavju Metodne knjige. Vendar jih Felbiger tu ni samo povzel, ampak jih je ob vkljucitvi v Jedro podrobneje razdelal in razširil. Domneva se, da jih je potreboval tudi za svoja predavanja bodocim uciteljem na dunajski normalki.20 Iz zgornjega opisa navodil za izvajanje pouka pri racunskih urah lahko nazorno spoznamo bistvo Felbigerjeve ucne metode, ki sestoji iz skupinskega ucenja v razredu (pouk je namenjen hkrati vsem ucencem, vsi morajo sodelova-ti), skupnega in glasnega branja, ponavljanja naucenega, spraševanja po vzrokih za uporabo dolocenih (npr. racunskih) postopkov, pa tudi individualnega dela v šoli (pisanja na tabli, v zvezkih v klopeh) in doma (reševanje domacih nalog) ter uporabe razlicnih tabel (pri racunstvu npr. tabele z imeni števil, poštevanka). Ob tem se kažejo nekateri metodicni prijemi, ki so presenetljivo moder-ni. Z zastavljanjem vprašanj, zakaj ravnati tako, ne drugace, je izražena potreba po razumevanju snovi, ne le po ucenju na pamet. Z upoštevanjem uspešnosti ucencev in z njihovo razdelitvijo v skupine po tem kriteriju so uvedeni elementi diferenciranega pouka. Zdi se, da je Felbiger (nasploh pri pouku) ves cas zagovar­jal deduktivno metodo (najprej definicija pojmov in razlaga pravil, nato njihova uporaba na zgledih, pri slednjih pa naj se napreduje od lažjih primerov k težjim). Ta pristop je še posebno pomemben za racunski pouk, danes je to najhitrejša, ceprav ne tudi najlažja pot do znanja matematike. Vidimo, da so navodila, kako mora ravnati ucitelj v doloceni fazi pouka, podana zelo podrobno. Vsaka malenkost je predpisana, tudi marsikaj, kar se nam danes zdi povsem samoumevno. Tako ravnanje je po eni strani odraz pros-vetljenske dobe oziroma racionalisticnega prepricanja, da je tudi izobraževanje mogoce nacrtovati do potankosti. Po drugi strani pa je bilo to, da je vse predpi­sano, nic pa prepušceno ucitelju, tudi potrebno. Upoštevati moramo, kako nizka je bila na splošno izobrazba do tedaj redkih uciteljev, saj posebnih šol zanje še ni bilo, z uveljavitvijo splošne šolske obveznosti pa so jih nenadoma potrebovali veliko vec kot prej. Predpisani ucbenik oziroma prirocnik za pouk racunstva Kot že omenjeno, je Splošni šolski red za vsak predmet jasno dolocil, katere ucbenike je treba uporabljati. V osnovnošolskem izobraževanju so bili to v glav­nem predelani ucbeniki, ki jih je sestavil Felbiger še v svojem šlezijskem obdobju. Pri racunstvu je bil za nižje razrede tedaj predpisan ucbenik z naslovom Navodilo za umetnost racunanja (Anleitung zur Rechenkunst), ki je izšel leta 1776 20 Liselotte Maria Pacher, Der elementare Rechenunterricht, 2008, str. 65. Naslovnica predpisanega ucbenika za racunstvo iz leta 1783 (Nina Graf, »Rechenbhlein«, 2012, str. 70). pri založbi šolskih knjig na Dunaju v dveh delih (prvi je namenjen podeželskim šolam in nižjim razredom mestnih šol, drugi pa glavnim mestnim šolam in nor-malkam). Tu nas bo zanimal le prvi del,21 ki so ga veckrat ponatisnili, npr. 1776 in 1783 v Pragi;22 (nanj se bomo sklicevali kot na Navodilo). Knjižica, ki je bila name-njena zacetnemu pouku racunanja, je bila majhnega formata (oktave) in drobna, obsegala je 68 strani in ni vsebovala nobenega posvetila, nobenega predgovora niti ilustracije, najbrž zato, da bi zmanjšali stroške tiskanja. Ker nam je bilo njeno originalno besedilo nedosegljivo, ga le na kratko povzemamo po magistrskem delu Nine Graf,23 ki je imela v rokah praško izdajo ucbenika iz leta 1783.24 21 Drugi del vsebuje racunanje z ulomki, podrobnejšo obravnavo sorazmerja in uporabo pravila de tri v bolj zahtevnih primerih, pravilo napacne predpostavke ter obrestni racun. 22 Leta 1830 je po eni od kasnejših verzij svoj ucbenik z naslovom Številstvo (v metelcici) izdal li­cejski profesor Franc Metelko (glej Milan Hladnik, Prvi slovenski matematicni ucbeniki, Šolska kronika, 26-L, 2017, št. 3, str. 291–323). 23 Nina Graf, »Rechenbhlein«, 2012, str. 69–81. 24 Anleitung zur Rechenkunst. Zum Gebrauche der deutschen Schulen in den k. k. Staaten. Erster Theil. F Landschulen, und die niedrigsten Klassen der Stadtschulen, Prag 1783. Vsebina Navodila Knjižica ima poleg uvoda tri poglavja, ki so razdeljena na razdelke. Vsak od razdelkov vsebuje najprej preprost primer, nato definicije osnovnih pojmov, na­kar sledijo glavna pravila za racunanje in obravnava posebnih primerov. Uvod prinaša prvo razlago o tem, kaj so (naravna) števila, kaj so števke (ci­fre) in kakšno vrednost imajo glede na mesto, kjer stojijo v mestnem zapisu ter kako sploh zapisujemo in izgovarjamo vecmestna števila; skratka snov, ki jo lahko imenujemo številjenje (numeracija) in so jo vcasih šteli za prvo vrsto postopkov v zvezi z racunanjem, še pred štirimi osnovnimi operacijami.25 Nicle niso šteli za pravo število, temvec kot nadomestno mesto za neobstojeco številko (tako da druge pridejo na prava mesta oziroma privzamejo prave vrednosti v skladu z de­setiškim mestnim sistemom števil). Kot zanimivost povejmo, da ucbenik že kar zgodaj obravnava dokaj velika vecmestna števila. Prinaša na primer posebna pravila za izgovorjavo in zapiso­vanje števil do trilijona, pri cemer ne omeni milijarde (tisoc milijonov), ki jo uporabljamo danes, skupine po treh zaporednih števk pa loci s posebnimi znaki. Tisocice loci s piko, milijone z zgornjo crtico, bilijone z dvema zgornjima crti­cama itd. Sedemnajstmestno število 34 301 654 321 654 217, kjer smo za locilo uporabili presledek, npr. zapiše v obliki 34.301''654.321'654.217 in priporoca iz­govor 34.301 bilijon šestkratsto (po nemško sechsmalhundert) 54.321 milijonov šestkratsto 54.217. (Tisti krat med šest in sto bi danes izpustili in pisali oziroma brali skupaj: šeststo.) Prvo poglavje obravnava štiri racunske operacije, najprej v prvem razdelku pravila s primeri, v drugem pa dodatne zglede za vajo. Pri seštevanju (adiciji) je treba paziti, da seštevance pišemo pravilno drugega pod drugim, tj. poravnane desno (enice pod enice, desetice pod desetice itd.) in seštevati z desne proti levi (najprej seštejmo enice, nato desetice itd.). Problem nastane edino, kadar npr. se­števek enic prekoraci vrednost 9 in moramo zato k naslednji vsoti desetic 'dodati' eno desetico (ali vec, kadar seštevamo vec števil naenkrat). Podobno ravnamo, kadar vsota desetic preseže 9, itd. Pri odštevanju (subtrakciji) dveh števil, ki je obratna racunska operacija od seštevanja, ravnamo analogno. V okviru naravnih števil seveda lahko odštejemo le manjše število (tj. odštevanec) od vecjega (tj. od zmanjševanca), toda tudi v tem primeru nastane problem, kadar je na nekem mestu (npr. med deseticami, kot v primeru 347 – 152 = 195, števka odštevanca vec­ja od istoležne števke zmanjševanca. Lahko se to zgodi na vec mestih (razen na najvišjem), tako kot je to v primeru 5431 – 1779 = 3652 iz obravnavanega ucbenika. Tretja operacija, množenje (multiplikacija) dveh števil je potekala v Navodilu podobno kot danes, edino pisava je bila malce drugacna: drugi faktor so zapisali 25 Pohlin v svojih Bukvicah za rajtengo že v uvodu pove, da je racunskih operacij pet (on pravi »spezijes ali poglavitneh sort ali vish«), prva med njimi je numeracija, ki jo imenuje tudi štetje ali štivenje. pod prvega, postopek množenja prvega (zgornjega) faktorja s števkami drugega pa je potekal zacenši z desne proti levi (od enic drugega faktorja, prek desetic, stotic itd.), tako da je pri prehodu na višjo enoto nastal zamik za eno mesto v levo. Na spodnjem primeru vidimo razliko med množenjem v Navodilu (levo) in obicajnim današnjim postopkom (desno), kjer zacenjamo množiti z najvecjimi enotami drugega faktorja in zamikamo v desno.26 Tudi deljenje (divizija) števil je bilo v 18. stoletju že zelo podobno današnje-mu dolgemu deljenju in je prevladalo nad starejšo (in nam danes teže razumljivo) srednjeveško metodo s crtanjem že uporabljenih števk.27 Razlika od današnje­ga postopka je zgolj v pisavi: delitelj so zapisali pred deljenca, rezultat deljenja, kvocient, pa na koncu, locili pa so jih med seboj s crtico ali oklepaji. V nekaterih drugih tekstih tedanjega casa najdemo delitelj zapisan spodaj, pod deljencem, rezultat pa nad njim. Dvopicja kot znak za deljenje niso uporabljali. Razliko od metode s crtanjem pa prikazuje naslednji primer deljenja, ki se ne izide 37554 : 12 = 3129, ampak dobimo ostanek 6 (kar pomeni, da je 37554 = 3129 . 12 + 6). Izra-cunamo ga trikrat, in sicer po stari metodi (levo), s postopkom dolgega deljenja (v sredini), ki ga je uporabljal Felbiger in ga lahko brez težav razumemo tudi danes,28 ter po moderni metodi (desno): 26 Nina Graf, »Rechenbhlein«, 2012, str. 75. 27 Metodo s crtanjem števk omenja leta 1765 tudi Taufferer (glej Kurze Einleitung zur Rechen­kunst, 1765, str. 55). Znano je, da se je cesar Jožef II., naslednik Marije Terezije, v mladosti pri privatnem ucitelju še ucil tudi te metode deljenja (primerjaj Pacher, Der elementare Unterricht, str. 91). Ta nacin racunanja predstavi (s kratko razlago) tudi Luka Lavtar v 1. delu Racunstva (gl. Pedagoški letopis, 2. zvezek, Slovenska šolska matica, Ljubljana 1903, str. 73). 28 Nina Graf, »Rechenbhlein«, 2012, str. 75. Danes seveda uporabljamo kratko deljenje, pri katerem sproti odštevamo vmesne rezultate in na vsakem koraku zapišemo le ostanke s pripisanimi novimi števkami. Postopek deljenja z ostankom v zgornjem primeru zapišemo v obliki, ki je prikazana zgoraj desno. Drugo poglavje se sprašuje, kako racunamo z imenovanimi števili; to so se­veda obicajna naravna števila, s katerimi štejemo istovrstne reci, le da je ob njih tudi zapisano (ali povedano), kaj štejemo, npr. 1 jabolko, 3 hruške in 5 sliv. Jabolk in hrušk seveda ne smemo mešati skupaj oziroma seštevati, lahko pa vsem ome­njenim recem damo isto ime in recemo, da imamo skupaj 9 kosov (razlicnega) sadja. Za uporabo so zanimive reci, katerih kolicina se lahko izraža z vecjimi ali manjšimi enotami. Te enote lahko pretvarjamo iz ene v drugo, vecje spremenimo v manjše (npr. leta, mesece in tedne v dneve, kilometre in metre v metre) in obra­tno. Prvo delamo, ko hocemo poenotiti kolicine, da bi z njimi laže naprej racunali (temu so rekli razreševanje), obratno pa takrat, ko hocemo rezultate racuna po­enostaviti (temu so pravili reduciranje). Med take kolicine spadajo razlicne vrste mer (casovne, dolžinske, plošcinske, prostorninske, denarne, utežne in tudi dru­ge). Kadar so kolicine izražene v razlicnih (vecjih in manjših enotah), govorimo ot. i. mešanih številih. Denar, ki se je uporabljal v Avstriji v Pohlinovem casu (Marko Pohlin: Bukuvze sa rajtengo, 1781). Dva primera racunanja z mešanimi števili iz Pohlinovih Bukvic: pretvarjanje goldinarjev in krajcarjev v vinarje (levo) ter pretvarjanje vinarjev v petice (desno). Medtem ko so bile casovne mere že bolj ali manj globalno dolocene, so bile v 18. stoletju druge mere po Evropi in celo v habsburških deželah zelo raznolike, odvisne od mest, pokrajin, politicne oblasti, tradicije itd. Šele v petdesetih letih 18. stoletja so nekoliko poenotili merski sistem za vso monarhijo (dunajske mere so postale obvezne v vseh deželah), saj je bila tedanja raznolikost v merah neprak­ticna in je cedalje mocneje ovirala razvoj trgovine in gospodarstva v celoti. Seveda pa so ljudje še dolgo uporabljali tudi stare merske enote, pa tudi po novem je obstajala kopica poimenovanj za razlicne vecje in manjše enote iste kolicine (npr. denarja), le njihovo razmerje je bilo bolj natancno doloceno.29 Metricni merski sistem je bil v Avstriji sicer zakonsko uveden šele vec kot sto let kasneje, leta 1871. Zadnje poglavje pa se ukvarja z razmerjem med števili oziroma kolicinami razlicnih vrst ter s pravili sklepanja z uporabo sorazmerja. V knjigah takratnega casa se je to imenovalo enostavno pravilo (Regula) Detri (tudi De tri ali de Tri),30 in sicer je bilo dveh vrst: direktno, kadar je šlo za premo sorazmerje, in obrnjeno v primeru obratnega sorazmerja. Število tri se tu pojavlja zato, ker je iz treh po­datkov (števil) a, b, c treba dolociti cetrto število x, npr. iz dveh znanih kolicin a, b ene vrste in ene kolicine c druge vrste izracunati neznanko x, ce velja a : b = x : c (pri premem sorazmerju) oziroma a : c = x : b (pri obratnem sorazmerju). Najbolj preprost zgled za direktno sklepanje je npr. problem: Koliko stane b kg enega blaga, ce stane a kg istega blaga c goldinarjev? (odg.: bc/a goldinarjev), za 29 Pohlin navaja v drugem delu svojih Bukvic (gl. str. 30, 31) kar obsežen pregled zlatnikov, srebr­nikov in razlicnih vrst drugega denarja, ki so se tedaj uporabljali na Avstrijskem in posebej na Kranjskem, na naslednjih straneh pa še številne druge mere (za cas, za vino, za žito, za zlato, za srebro, za papir ter zidarsko in utežno mero). 30 Pohlin imenuje to pravilo (gl. Bukvice, str. 38) Regula de Tri, Metelko ji pravi v svojem Številstvu (gl. str. 95) tristavka, Slomšek v Blažu in Nežici (gl. str. 102) potrojka ali tristavka. Lavtar v 2. delu svojega Racunstva (gl. str. 47) pa kar regeldetrija. Povsem drugacno ime pa uporablja Tau-fferer v svojem nemškem ucbeniku Kurze Einleitung zur Rechenkunst (gl. str. 153), namrec zlato pravilo (nem. die goldene Regel). obratno sklepanje pa npr. naloga: V kolikem casu opravi delo b delavcev, ce lahko isto delo opravi a delavcev v c urah? (odg.: v ac/b urah). Reševanju takšnih (besednih) problemov danes recemo na kratko sklepni racun. Najvec dela je tako z osnovnimi racunskimi operacijami kot s sklepnim racunom pri t. i. mešanih številih, ki smo jih omenili prej.31 Bolj zapleteni primeri v zvezi z razmerji in deleži, obrestnim racunom ter nekaterimi posebnimi pravili sklepanja pa seveda presegajo okvir zacetnega pouka in spadajo v višje razrede. Zakljucek Razvoj javnega in obveznega šolstva na Slovenskem se je zacel s šolsko reformo v casu cesarice Marije Terezije in nadaljeval pod njenimi nasledniki. Reformatorji šolstva so v danih razmerah gotovo opravili veliko in pomembno delo. Nekateri predlagani prijemi, ki jih je na sploh in tudi pri pouku racunstva predlagal Felbiger (npr. ucenje splošnih pravil z uporabo številnih primerov, krat­ka ponovitev že predelane snovi, dajanje domacih nalog, upoštevanje ucencevih sposobnosti) so videti danes presenetljivo moderni. Drugi zelo podrobno izdela­ni napotki se nam danes zdijo nepotrebni, vendar so bili za takratne razmere zelo koristni zaradi slabe izobrazbe uciteljev. Kljub temu pa teoreticno zastavljenega cilja o preseganju zgolj mehanskega ucenja pravil in o boljšem razumevanju snovi tedanji šolski praksi ni uspelo doseci. Pogosto se je ucenje (tako racunstva kot tudi drugih predmetov) sprevrglo v golo ponavljanje slišanega ali prebranega in v urjenje spomina brez globljega razumevanja. Kljub dobrim namenom in kljub natancnim navodilom je bil pouk v praksi še dolgo casa precej drugacen od dobre zamisli na papirju. Posebej racunstvo je vecini otrok tedaj in v naslednjih desetle­tjih gotovo delalo velike preglavice, ceprav ne po njihovi krivdi. Pouk racunanja v nižjih razredih ni dosti napredoval vse do dobe prvih šolanih pedagogov in me-todikov matematike v drugi polovici 19. stoletja, ceprav so se ves cas kar pogosto menjavale metode, kako zacetnikom približati in olajšati vstop v svet števil.32 Kakor koli, kljub njegovemu podrejenemu položaju v primerjavi z drugi-mi predmeti ima uvrstitev racunstva med obvezne šolske predmete že s prvim osnovnošolskim zakonom za samo matematicno stroko pri nas velik pomen. Racunstvo je tedaj postalo in potem vse do danes ostalo sestavni del osnovno­ 31 Pohlin podaja prav lepe in kljub zahtevnosti razumljive zglede za seštevanje, odštevanje, mno­ ženje in deljenje mešanih števil (gl. Bukvice, str. 33–37) ter primere sklepnega racuna z njimi (gl. Bukvice, str. 39–43). 32 Zgodovino metodike racunskega pouka v avstrijskih deželah od leta 1775 dalje in do nastopaFranca Mocnika je na kratko predstavljena v Šolski kroniki leta 2020 (glej Tatjana Hojan, Mateja Pušnik, „Kdor racunstva se uci, svojega duha krepi.“ Ucna ura racunstva in stari ucbeniki za ra-cunstvo na Slovenskem, Šolska kronika 29 (2020), štev. 3, 420–442). Poleg metodike je poudarek tudi na prvih racunicah, zlasti Mocnikovih. šolskega izobraževanja po vseh deželah takratne habsburške monarhije. Ta prvi korak je hkrati vzpodbudil nastajanje racunic, zaradi zgodnjega zacetka to-vrstnega izobraževanja tudi v maternem jeziku. Na Slovenskem se je, tako kot izdajanje razlicnih drugih šolskih ucbenikov, tedaj torej zacela tudi doba pisanja slovenskih matematicnih šolskih knjig za pouk racunstva oziroma matematike, tako racunic kot tudi metodik oziroma prirocnikov za ucitelje. V naslednjih dvesto petdesetih letih smo imeli poleg Pohlina in Metel­ka še vrsto drugih imenitnih piscev tovrstnih šolskih ucbenikov, od koroškega pedagoga in dolgoletnega Slomškovega sodelavca Simona Rudmaša ter Franca Mocnika s prevodi njegovih nemških knjig v slovenšcino (in v mnoge druge jezi­ke) do izvrstnega metodika matematike Luka Lavtarja in Antona Crnivca, pisca uspešnih in med obema svetovnima vojnama skoraj edinih racunic za vse razrede ljudske šole.33 Naj na koncu opozorimo bralca, ki bi ga utegnila tematika, ki smo jo obrav­navali v tem clanku, bolj natancno zanimati, da je Luka Lavtar že leta 1903 v Pedagoškem letopisu Slovenske šolske matice objavil obširno, skoraj 120 strani dolgo razpravo v dveh delih, in sicer v prvem delu o zgodovinskem razvoju pojma števila in racunskih tehnik od najstarejše dobe do zacetka 20. stoletja, v drugem pa o razvoju metod za zacetni pouk racunstva v Evropi s poudarkom na šolski praksi v Avstriji od šolske reforme Marije Terezije dalje.34 Viri in literatura Viri Allgemeine Schulordnung f die deutschen Normal- Haupt und Trivialschulen in sämmtlichen Kaiserl. Kigl. Erbländern, Wien 1774. [Spletna stran: www. digital.wienbibliothek.at (ogled: 27. 5. 2024)]. Anleitung zur Rechenkunst, zum Gebrauche der deutschen Schulen in den k.k. Staaten. Erster Theil. Für Landschulen und die niedrigsten Klassen der Stadtschulen, Prag 1776. Felbiger, Johann Ignaz Melhior, Kern des Methodenbuches, besonders f die Landschulmeister in den kaiserlich-kiglichen Staaten, Im Verlagsgewbe der Deutschen Schulanstalt bei St. Anna in der Johannsgasse, Wien 1777. 33 Omenili smo samo najbolj znane avtorje besedil, ki so se v zvezi z racunstvom v šolstvu uve­ljavili še v casu habsburške monarhije. Po prvi svetovni vojni so njihovo delo nadaljevale nove generacije piscev vse do danes. Poleg njih smo že v 19. stoletju imeli vrsto profesorjev, ki so pisali matematicne ucbenike za srednje šole (najbolj znan med njimi je spet Mocnik), v 20. stoletju pa tudi za višje in visoke šole. Tradicija pisanja šolskih knjig se je obdržala vse do druge svetovne vojne, po njej pa se je seveda razširila na vse stopnje šolanja od osnovne do univerzitetne. 34 Luka Lavtar, Racunstvo, 1. del: Pedagoški letopis, II. zvezek, str. 43–83, 2. del: Pedagoški letopis, III. zvezek, str. 1–77, Slovenska Šolska Matica, Ljubljana 1903. [Freiburger historische Bestände – digital], spletna stran https://dl.ub.uni -freiburg.de/diglit/kern1777 (ogled 6. 7. 2024). Felbiger, Johann Ignaz Melhior (prev. Janez Nepomuk Jakob Edling), Sern ali vonusetek teh Metodneh buqvi possebnu sa dushelske uzhenike u zesarskeh Kraileveh dushellah. Stisnen per slahtnimu gospudu Jesephu od Kurzboeka, zesarskemu, krajlevemu illirskimu dvorskimu buqvestiskavzu, inu bukve­kopzu, Dunej, 1777. [Digitalna knjižnica Slovenije] Methodenbuch f Lehrer der deutschen Schulen in den kaiserlich-kiglichen Erblanden, Im Verlagsgewde der deutschen Schulanstalt, den St. Anna, in der Johannsgasse, Wien 1775. [Freiburger historische Bestände – digital], spletna stran https://dl.ub.uni-freiburg.de/diglit/felbiger1775 (ogled 20. 6. 2024). Metelko, Franc, Številstvo za slovénske šóle po ces. kral. deržávah. Na pródaj ve bukvárnece za lúdske šóle Lublánskega poglavárstva, ve šólah. Ve Lubláne 1830. [Digitalna knjižnica Slovenije] Pohlin, Marko, Bukuvze sa rajtengo, ali kratku poduzhenje v' rajtengi sa fantizhe, inu dekleta gmajn kraynskeh ludy, katiri se othe rajtati nauzhiti. Skupspissane od N. A. O. L. V' Lublani, sti­skane, inu se najdejo per Joan. Frideriku Egerju, 1781. [Digitalna knjižnica Slovenije] Slomšek, Anton, Blaže ino Nežica v nedelski šoli. Ucetelam ino ucencam za pokušno spisal nekdanji Vozeniški fajmošter (drugi natis). Na prodaj v nem­ški šoli. V Celi 1848. [Digitalna knjižnica Slovenije] Taufferer, Innocenc, Kurze Einleitung zur Rechenkunst, mit verschiedenen Beyspi­elen und Vortheilen versehen; zum Gebrauche der laybacherischen Schulen, Laybach, gedruckt bey Johann Friedrich Eger, Landschaftl. Buchdruckern, 1765. [Digitalna knjižnica Slovenije] Literatura Ciperle, Jože; Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šol-ski muzej, Ljubljana 1987. Graf, Nina: »Rechenbüchlein«, Der elementare Rechenunterricht im 18. und frühen 19. Jahrhundert, Diplomarbeit, zur Erlangung des akademischen Grades einer Magistra der Philosophie an der Karl-Franzens-Universität Graz, In-stitut für Geschichte, Graz 2012. Spletna stran: https://unipub.uni-graz.at/obvugrhs/content/titleinfo/217170/ full.pdf (ogled 6. 7. 2024) Gruden, Josip: Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi, Carniola 6 (1915), št. 1/2, str. 1–21. [Digitalna knjižnica Slovenije] Hladnik, Milan: Prvi slovenski matematicni ucbeniki, Šolska kronika, 26, 2017, št. 3, str. 291–323. Hojan, Tatjana; Pušnik Mateja: „Kdor racunstva se uci, svojega duha krepi.“ Ucna ura racunstva in stari ucbeniki za racunstvo na Slovenskem, Šolska kronika, 29, 2020, št. 3, str. 420–442. Lavtar, Luka: Racunstvo, 1. del: Pedagoški letopis II. zvezek, str. 43-83, 2. del: Pe­dagoški letopis III. zvezek, str. 1–77, Slovenska Šolska Matica, Ljubljana 1903. [Digitalna knjižnica Slovenije] Pacher, Lieselotte Maria: Der elementare Rechenunterricht in deutschsprachigen Lehrbhern Österreichs von Maria Theresia bis zum Ende der Monarchie, Magisterarbeit, Universität Wien, 2008. Spletna stran: https://core.ac.uk/ download/pdf/11582104.pdf (ogled 6. 7. 2024) UDK 373.3(497.4Vodice)"1855/1869" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 21. 10. 2024 Stane Okoliš* Stara šola v Vodicah 1855–1869 The Old School in Vodice 1855–1869 Izvlecek Clanek obravnava vodiško enorazredno šolo od zacetka njenega neprekinjenega delovanja leta 1855 do uveljavitve liberalne šolske zako­nodaje leta 1869, ki je v temeljih spremenila dotedanji šolski sistem. Obdobje stare šole v Vodicah opredeljujejo posledice pomladi na­rodov in revolucije leta 1848 ter konkordat med Avstrijskim cesarstvom in Svetim sede­ žem leta 1855. Medtem ko so ukrepi iz leta 1848 prispevali k izboljšanju pouka v ljudskih šolah, pa je konkordat predvsem utrdil vlogo Katoliške cerkve pri vodenju, organiziranju in nadzoru pouka v osnovnem šolstvu. Ucitelj­sko službo, ki je bila vezana tudi na orglarsko in cerkovniško službo, je ves ta cas opravljal Jernej Stamcar, ki je bil drugi javni ucitelj v Vodicah. Clanek je napisan predvsem na pod-lagi zapisnikov okrajnih uciteljskih konferenc in župnijskih oznanilnih knjig, ki so v tem ob-dobju glavni razpoložljivi vir za zgodovino te šole. Abstract The article discusses the single-grade school in Vodice from the beginning of its continuous operation in 1855 until the introduction of the liberal school legislation in 1869, which fun­damentally changed the school system. The period of the old school in Vodice is marked by the consequences of the Spring of Nations and Revolution of 1848, and the Concordat be­tween the Austrian Empire and the Holy See of 1855. While the measures of 1848 contributed to the improvement of teaching in the primary schools, the Concordat mainly strengthened the role of the Catholic Church in the man­agement, organisation, and supervision of teaching in primary education. Throughout this period, Jernej Stamcar, who was the sec­ond public teacher in Vodice, held the position of teacher, which also included the position of organist and sexton. The article is mainly based on the minutes of the district school staff meetings and the parish notice books, which are the main available sources for the history of the school in this period. Kljucne besede: šola, Vodice, katehetsko-uciteljske konference, konkor­dat, ucitelj Jernej Stamcar Keywords: school, Vodice, catechist and school staff meetings, Concordat, teacher Jernej Stamcar * Mag. Stane Okoliš, direktor Slovenskega šolskega muzeja, e-pošta: stane.okolis@solskimuzej.si Uvod Ko so leta 1855 v Vodicah po dolgih prizadevanjih pripravili osnovne pogoje za neprekinjeno delovanje enorazredne župnijske šole,1 je bil med Avstrijskim cesarstvom in Svetim sedežem sklenjen konkordat, s katerim so na novo uredili razmerje med državo in Cerkvijo.2 Katoliška cerkev si je z njim v šolstvu povrnila odlocujoc vpliv. Dogovorjeno je bilo, da ucne vsebine v avstrijskih ljudskih šolah ne smejo biti v nasprotju s katoliškim naukom. Ucitelji katoliških ljudskih šol so bili podrejeni cerkvenemu nadzoru, kateheti in profesorji teologije pa so potre­bovali cerkveno ucno dovoljenje pristojnih škofov. Konkordat je v šolstvu utrdil razrahljane pristojnosti cerkvenih nadzornih organov in okrepil neoabsolutisticno oblast, ki je v boju z liberalizmom potre­ bovala cerkveno podporo. Reformna prizadevanja v revolucionarnem letu 1848 so bila usmerjena v celovito preureditev šolskega sistema. Z uveljavitvijo Nacrta organizacije gimnazij in realnih šol (1849) je uspela reforma srednjega šolstva,3 v osnovnem šolstvu pa so obveljali le ukrepi za izboljšanje pouka in uporabe jezika v ljudskih šolah, ki jih je Ministrstvo za javni pouk sprejelo pred zacetkom šolske­ga leta 1848/1849.4 Med temi ukrepi je bilo v letu pomladi narodov sprejeto tudi najbolj daljnosežno nacelo, da pouk v ljudskih šolah poteka v maternem jeziku ucencev.5 Z uveljavitvijo ukrepov za izboljšanje pouka so ucitelji pri svojem delu z ucenci lahko uporabljali izboljšane metode pouka. Poleg zakonsko predpisanih predmetov so lahko prostovoljno in brezplacno poucevali tudi risanje, gimna­stiko in kmetijstvo (sadjerejo, cebelarstvo ali poljedelstvo). Za ponavljalni pouk verouka so priporocali manj strogosti in vec srcnosti, šolske sv. maše pa so vezali na starost in versko izobrazbo ucencev ter na upoštevanje krajevnih razmer. Za nadaljnje izobraževanje uciteljev so uvedli redne okrajne konference, da bi na njih tako ucitelji kot tudi kateheti razpravljali o vsem, kar se je navezovalo na vsebino in metode pouka, disciplino, ucne pripomocke in ucila, ucbenike, peda­goške liste in o vsem, kar je bilo za ljudske šole pomembno. Dolocila Politicne ustave nemških šol v c.-kr. nemških dednih deželah, ki je po letu 1805 pod cerkvenim šolskim nadzorstvom na novo preuredila avstrijski 1 Stane Okoliš, Ustanavljanje vodiške javne šole 1853–1855, Šolska kronika : revija za zgodovino šolstva in vzgoje, 32, 2023, št. 1–2, str. 26–63. 2 Konkordat med papežem Pijem IX. in avstrijskim cesarjem Francem Jožefom I. je bil podpisan 18. avgusta 1855 in izdan kot cesarski patent 5. novembra 1855. Objavljen (tudi) v: Österreichi­scher Schulbote, št. 47, 24. novembra 1855, str. 393–398. 3 Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreichs, Wien (Dunaj), 1849. 4 Maßregeln zur Verbesserung des Volksschulen-Unterrichtes und hinsichtlich der Sprache für denselben, Wien, 2. septembra 1848. Politische Gesetze und Verordnungen. 5 Ibid., “In den Volksschulen, zu denen hier die untersten Schulen mit Einschluss der drei Clas- sen der Hauptschulen gerechnet sind, soll künftig der Unterricht den Schülern in ihrer Mutter- sprache ertheilt werden.” šolski sistem, so še naprej ostala v veljavi. Leta 1844 je izšla deveta dopolnjena izdaja »šolske ustave«; leta 1847 prvi, leta 1859, štiri leta po sklenitvi konkordata, pa še drugi ponatis, ki je bil do konca veljavnosti 2. državnega šolskega zakona (1869) tudi zadnji natis.6 V predmetniku podeželskih trivialnih šol so bili med šolskimi predmeti poleg verouka, ki je imel širši vzgojni pomen, še pisanje, bra-nje in racunanje. Posebni vlogi verouka in vzgoje v delovanju šole se je prilegal tudi položaj kateheta, ki mu ni bil zaupan samo verouk, ampak tudi priprava ucencev na prejem svetih zakramentov Katoliške cerkve in opravljanje verskih obredov v sklopu šole. Ucitelji so še naprej opravljali trojno službo: poleg uci­teljske še orglarsko in cerkovniško. Za skromno preživetje so prejemali dohodke od vseh treh služb. Polletne tecaje za uciteljske kandidate so po letu 1848 najprej podaljšali na eno, od leta 1854 pa na dve šolski leti.7 Okrajne katehetsko-uciteljske konference Redna mesecna srecanja katehetov in uciteljev na okrajnih konferencah so uvedli med prvimi ukrepi za izboljšanje pouka v ljudskih šolah leta 1848 še pred podaljšanjem izobraževanja na preparandijih, saj polletni tecaji za uciteljske pri­pravnike bodocim uciteljem niso zadošcali za uspešnejše poucevanje. Najvišja državna šolska oblast se je tudi dobro zavedala, da se morajo ucitelji po pridobi­tvi predpisane izobrazbe za uspešno opravljanje poklica še naprej izobraževati. Kamniški okrajni šolski nadzornik, pod katerega je spadala tudi šola v Vodicah, bi moral na podlagi odloka c.-kr. ministrstva za javni pouk z dne 2. septembra 1848 in poznejših intimacij gubernija in škofijskega konzistorija v Ljubljani že pred novembrskim zacetkom šolskega leta 1848/1849 sklicati prvo katehetsko-ucitelj­ sko konferenco za kamniški šolski okraj. Okrajni šolski nadzornik in dekan v Kamniku Franc Vojska je 21. novembra 1848 škofijskemu konzistoriju namesto zapisnika okrajne konference poslal dopis, v katerem se je strinjal, da so obja­vljeni ukrepi za izboljšanje ljudskega šolstva koristni, da pa so vendar razmere za mesecne katehetsko-uciteljske konference v kamniškem okraju zaradi krajevnih razmer še neizvedljive.8 Okrajni šolski nadzornik je cez pol leta v drugem dopisu škofijskemu kon­zistoriju znova zatrjeval in utemeljeval, da so katehetsko-uciteljske konference v kamniškem šolskem okraju zaradi velike oddaljenosti med takrat delujocimi 6 Politische Verfassung der deutschen Volksschulen für die k. k. österreichischen Provinzen mit Ausnahme von Ungarn, Lombardie, Venedig und Dalmatien, unveränderte Abdruck der neun- ten Auflage, Wien 1859. 7 SŠM, arhivska zbirka, fasc. 61/1, Präparanden Kurs angefangen vom Jahre 1834 bis 1871: Zwei­ ter Jahrgang des Präparanden - Unterrichtes an der k. k. Muster-Hauptschule zu Laibach im Schuljahre 1854. 8 ŠAL/šolstvo, f. 3j, Lehrer - Konferenzen 1848–1852; Kamnik, 21. novembra 1848. Franc Vojska, okrajni šolski nadzornik. šolami (Kamnik, Mengeš, Dob in Šentvid pri Brdu) povezane z velikimi stroški, ki mocno obremenjujejo že tako slabe dohodke uciteljev.9 Kakor je bila oddalje­nost med šolami za pešacenje od vec kot ene do vec kot dveh ur v eno smer zanj prevelika, je bila vožnja s konjsko vprego predraga. Kot dekan je službo okrajne­ga šolskega nadzornika opravljal castno, pri tem pa je zatrjeval, da tudi zaradi prikrajšanja z desetino in drugimi urbarialnimi dajatvami ob odpravi podložniš­tva ne zmore gostiti katehetsko-uciteljskih konferenc svojega okraja. Na dolgi rok takšni izgovori nikakor niso mogli zadržati celovite uveljavitve ministrskih ukrepov za izboljšanje pouka v ljudskih šolah iz leta 1848. Izvajanje zelo potrebnih ukrepov so ponekod, kakor je bilo na primer v kamniškem šolskem okraju, lahko le nekoliko zadržali oz. upocasnili, nikakor pa ne onemogocili. Ker so bile spremembe v osnovnem šolstvu, med drugim tudi uvedba nadaljnjega izo­braževanja uciteljev na okrajnih katehetsko-uciteljskih konferencah, utemeljene in v skladu z novimi potrebami, se jih tudi t. i. Bachov absolutizem (1849–1859) ni dotaknil.10 Srecevanje uciteljev in katehetov na okrajnih konferencah pa ni pospeševalo samo njihove strokovne usposobljenosti, temvec je med njimi spod­bujalo tudi nastajanje in krepitev nacionalne zavesti in stanovske pripadnosti. Predvidene mesecne katehetsko-uciteljske konference v objavljenih ukrepih za izboljšanje pouka v ljudskih šolah so bile sprejete z veliko mero zadržanosti tudi v nekaterih drugih šolskih okrajih ljubljanske škofije. Najbolj pogosto so o možnosti mesecnih srecanj dvomili v tistih okrajih, kjer je bila oddaljenost med šolami velika, in tam, kjersopogostosrecevanje katehetov inuciteljevprepreceva­le druge naravne ovire. Mnogi okrajni šolski nadzorniki si niso znali predstavljati, da bi bodisi kateheti, ki so verouk vecinoma poucevali zastonj, bodisi ucitelji za nizko placo tako pogosto hodili na srecanja, ki so bila povezana s stroški, med odsotnostjo pa tudi niso mogli opravljati svojih drugih mnogoterih obveznosti v šoli in Cerkvi. Razumljivi so bili zato njihovi predlogi, da se pogostost srecevanja zmanjša. Tudi zaradi tega so bile konference v nekaterih šolskih okrajih pogo-stejše in v drugih redkejše. Kateheti in ucitelji kamniškega okraja so se leta 1857 zbrali na dveh konferencah.11 Na katehetsko-uciteljskih konferencah so navadno razpravljali o vprašanjih, ki jih je okrajnim šolskim nadzornikom posredoval škofijski konzistorij, nekatera pa so izbrali tudi na lastno pobudo. Okrajni šolski nadzornik je konzistorialna vprašanja poslal uciteljem, ki so morali nanje pisno odgovoriti do datuma sklica konference in se tako nanjo pripraviti. Okrajni šolski nadzornik, ki je vodil kon­ferenco, je bil odgovoren tudi za zapisnik. Pisni odgovori uciteljev na zastavljena konzistorialna vprašanja so bili priloge zapisnika, ki ga je moral okrajni šolski nadzornik posredovati škofijskemu konzistoriju. Konzistorij je s konferencnimi vprašanji poleg pregleda nad delom katehetov in uciteljev pridobil tudi podatke 9 Ibid., Kamnik, 14. maja 1849. 10 ŠAL/šolstvo, f. 3j in 4g, Lehrer - Konferenzen 1848–1852 in 1856–1860. 11 ŠAL/šolstvo, f. 4g, Lehrer - Konferenzen 1856–1860; Kamnik, 27. januarja 1858. za nacrtno poseganje na šolsko podrocje, glede na izbrane pedagoške teme, na metode pouka in vzgoje, na jezikovna vprašanja v zvezi z uporabo materinšcine in vlogo nemšcine v ljudski šoli, na didakticna vprašanja pouka, na psihološke vidike odrašcanja in obnašanja otrok ter mladostnikov in na nadaljnje izobraže­vanje uciteljev. Po narocilu knezo-škofijskega konzistorija so na katehetsko-uciteljski kon­ferenci v Kamniku 30. septembra 1857 po konferencnih vprašanjih z dne 14. maja 1857 in poslanih predhodnih pisnih odgovorih razpravljali o pomembnosti kate­hetsko-uciteljskih konferenc kot sredstva za nadaljnje izobraževanje uciteljev, o metodah dela s šolskimi berili, o pomenu pouka v materinšcini in uvajanju osnov nemšcine v nižjih razredih, o ravnanju ucitelja, zaradi cesar bi otroci radi hodi­li v šolo, o pobudi, da bi na vsaki katehetsko-uciteljski konferenci obravnavali poglavje iz pedagoške strokovne literature, o ponavljanju pri pouku in o smotru ponavljanja pri verouku.12 Poseben dosežek te konference je bil, da so konec leta 1857 v prizadevanju za izboljšanje strokovne usposobljenosti uciteljev ustanovili uciteljsko izposojevalno knjižnico. Na prvih katehetsko-uciteljskih konferencah kamniškega okraja ucitelja iz Vodic ni bilo, ker šola v Vodicah še ni bila ustanovljena. V ohranjenih dostopnih virih je bil vodiški ucitelj Jernej Stamcar na okrajni katehetsko-uciteljski konfe­renci v Kamniku prvic navzoc 30. septembra 1857.13 Odgovore na konferencna vprašanja škofijskega konzistorija je napisal v dveh delih 12. in 29. septembra 1857. Okrajni šolski nadzornik Dolenc ga je ocenil za marljivega in pri tem dodal, da bo moral svoje znanje še dopolnjevati.14 Jernej Stamcar, »ucenik« vodiški (1855–1871) Jernej Stamcar je bil rojen leta 1817 v Velesovem. Ko je kot zacasni ucitelj leta 1855 prišel v Vodice, je bil porocen in oce vec otrok. Z družino se je naselil v »šol­maštrijo«, v kateri je v tistem casu prebivalo tudi vec drugih oseb.15 Polletni tecaj za uciteljske pripravnike oz. preparandij, ki je poleg osnov poucevanja in metodike pouka v ucni snovi trivialne šole obsegal še osnove glasbene vzgoje z orglanjem, je opravil leta 1845 na ljubljanski glavni vzorcni šoli.16 Pred vstopom na preparandij je koncal tretji razred glavne šole. Za delo v uciteljski službi je po nekajletni praksi 12 Ibid., Kamnik, 27. januarja 1858. Porocilo okrajnega šolskega nadzornika Luka Dolenca. 13 Ibid., Kamnik, 27. januarja 1858. Zapisnik katehetsko-uciteljske okrajne konferenca v Kamniku z dne 30. septembra 1857. 14 Ibid., Kamnik, 27. januarja 1858. Porocilo okrajnega šolskega nadzornika Luka Dolenca. 15 ŠAL/ŽA Vodice, Status animarum 1852 (1765–1866), inv. št. 55, Vodice, h. št. 23 – šolmaštrija: Jernej Stamcar, roj. 24. avgusta 1817 v Velesovem, žena Marijana, roj. Šlebir 4. julija 1818 prav tako. Do prihoda v Vodice 1855 sta imela dva, ob odhodu 1871 pa šest otrok. V poslopju so živele še tri starejše osebe. 16 SŠM, arhivska zbirka, f. 61/1, Präparanden Kurs, Trivial Schul Präparanden Curs vom Jahre 1845. Kraj, datum in podpis ucitelja Jerneja Stamcarja pod izdelanim odgovorom na konferencno konzistorialno vprašanje, kaj lahko ucitelj stori, da bodo otroci radi hodili v šolo. Vodice, 29. septembra 1857 (NŠAL, ŠAL/šolstvo, f. 4g, Lehrer - Konferenzen 1856–1860). potreboval še konzistorialni izpit, ki ga je kot eden prvih leta 1848 opravil v sloven-skem jeziku.17 Izpitna vprašanja je imel iz nemške in slovenske slovnice, pravopisa, metodike, branja, pisanja in racunanja. Spisati je moral tudi pisno nalogo in se predstaviti z govorno vajo. Za uspešno opravljen izpit je prejel pedagoško sprice­valo. Pred prihodom v Vodice je bil poducitelj (Unterlehrer) v Cerknici, zacasni ucitelj (Schulprovisor) v Crnem Vrhu nad Idrijo, Ratecah, Kamni Gorici in v (Ko-cevskih) Poljanah.18 Ob prihodu v Vodice je imel deset let uciteljskih izkušenj. Bolj kot med kratkotrajnim izobraževanjem se je s perecimi problemi uci­teljskega poklica in tedanje šole soocil med službovanjem na podeželskih eno- in dvorazrednicah. Njegovi uciteljski zacetki so povezani z uvajanjem ministrskih ukrepov za izboljšanje pouka v ljudskih šolah iz leta 1848. Z odgovori na kon­zistorialna vprašanja je pokazal svoje pedagoško obzorje in metode dela v t. i. konkordatski šoli, približal pa je tudi dejavnike, ki so vplivali na delovanje vo­diške šole v njenih zacetkih. 17 ŠAL/šolstvo, f. 13 d, Muster-Hauptschule zu Laibach, Prüfungen 1848. 18 Ibid., f. 35, Šola v Vodicah; Ljubljana, 10. marca 1866. Konzistorij v dopisu stolnemu kapitlju. Ker so bili ucitelji pri ljudeh ponekod brez ugleda in ljudje do njih niso imeli nikakršnega spoštovanja, je škofijski konzistorij zanimalo, kje so vzroki za takšno stanje. Vodiški ucitelj Jernej Stamcar je leta 1859 navedel vec vzrokov. Eden od najbolj vidnih so bili slabi dohodki, ki uciteljem niso omogocali primernega živ­ljenja za njihov status.19 Vsak prosti cas so bili prisiljeni porabiti zato, da so si lajšali skromne razmere z drugimi deli zunaj šole. Pri ljudeh je vsak ucitelj izgubil spoštovanje, ce se je moral za preživetje ukvarjati s poljskimi deli in se od kmetov skoraj ni vec v nicemer razlikoval. Ponekod se ljudje za šolo niso brigali in je niso spoštovali ne cenili zaradi neizobraženosti. Nejevoljno so otroke morda še poši­ljali v šolo, vendar so imeli vsako uro, ki so jo otroci preživeli v šoli, za izgubljeno. Ker niso videli nobene koristi od šole, jim tudi ucitelj ni nic pomenil. Ce je bil ucitelj prisiljen pobirati svoje dohodke od hiše do hiše, kakor se je dogajalo prav v vodiški župniji, ni bilo nic nenavadnega, da so kmetje dogovorjene prihodke ucitelju dajali z ocitno nejevoljo. Kmetom je bil vsak davek nadležen in njihova nejevolja nad njimi je hitro padla tudi na ucitelja. Ljudski prezir in sovraštvo do napak in slabosti, ki se kažejo pri navadnih ljudeh, sta bila toliko vecja, ce so jih odkrili pri bolj izobraženih in še posebej pri tistih, ki jim je bila zaupana skrb za vzgojo otrok, za razlago ter razlocevanje dobrega od slabega in so bili drugim postavljeni za zgled. Po mnenju vodiškega ucitelja ljudje niso mogli spoštovati in ceniti ucitelja, ki je predan pijaci, igram in drugim strastem. Stamcar je bil trdno preprican, da ucitelj lahko na ljudi najbolj vpliva z lastnim zgledom. Vzgoja v šoli se zato zacne z doslednim osebnim vzdrževajem reda in cistosti pri ucitelju. Zahteve za red in cistost otrok deli z lastno odgovor­nostjo, kajti ucitelj, ki vzgaja otroke, mora biti tudi sam redoljuben in cist. In njegove besede se morajo kazati v njegovih dejanjih.20 Zaveda se, da bo najvec dosegel, ce bo imel pouk tocno po urniku, da bo ucilnica lepo urejena in bo v njej vedno vse na svojem mestu. Na ta nacin naj bi otroke polagoma navadil, da je treba v vsem in v vsaki stvari ohraniti pravi red. Prav nic ne pomaga ucitelju, ce krici proti neredu, po drugi strani pa so v ucilnici ocitni sledovi nereda. Uciteljev zgled je zanj pri otrocih najbolj pomemben. V skladu s tem prepricanjem mu je jasno, da mora biti ucitelj cisto oblecen in imeti cisto stanovanje, ker je otrokom lahko veckrat na oceh. Opran, pocesan in lepo oblecen, pa vendar dalec od vsake necimrnosti, stopi v ucilnico. Najmanj enkrat na teden v ucilnici pregleda pisalni pribor in šolske knjige. Za necistost je ucence kaznoval. Kazen je uporabil tudi za svarilo drugim. Kadar otroci na daljši rok v redoljubnosti in cistoci vidno napre­dujejo ali si za to prizadevajo, pa je priporocal, da se jih nagradi in javno pohvali. Ucitelj Stamcar je kot organist skrbel za petje tako v cerkvi kot tudi v šoli. Cilj njegovega prizadevanja na tem podrocju je bil v tem, da je petje harmonicno, 19 ŠAL/šolstvo, f. 4g, Lehrer - Konferenzen 1856–1860; Vodice, 25. septembra 1859. 20 Ibid., Vodice, 14. septembra 1858. melodija in besedilo pesmi pa naj v ljudeh zbudita cut pobožnosti.21 Zven pesmi bi moral biti, kolikor je mogoce, cist, razlocen in razumljiv. Pri vsakokratnem iz­boru pesmi se je ravnal po praznikih v teku leta. Zavzemal se je za to, da se vecino pesmi poje v »deželnem« jeziku, manj pa v latinskem in tujem jeziku, ki ju na­vadni ljudje ne razumejo. Preprican je bil, da jih take pesmi duhovno ne dvigajo, nekatere pa celo motijo. Uporabo ucil za posamezne šolske predmete oz. realije so v ljudski šoli zav­racali starši. Za ucitelja Stramcarja je bilo zato pomembno, da se, kolikor je le mogoce, zašcitijo.22 Med šolarje bi jih razdelil le toliko, kolikor so jih nujno pot-rebovali, in le za tisti cas, ko so obiskovali pouk. Uciteljeva naloga je bila, da je bil na njihovo uporabo pozoren, da se kot neuporabljene niso izgubile in da so jih, kolikor je bilo mogoce, ohranili za naslednje generacije. Ucitelj je moral paziti, da šola zaradi ucil ni kazala nereda. Ker posebne prisile za obisk pouka tudi po letu 1848 še ni bilo, je bil obisk šole, cetudi je bila šolska obveznost uzakonjena že leta 1774, odvisen predvsem od uspešnosti prepricevanja staršev, naj svoje otroke redno pošiljajo v šolo. Šol­ska oblast se je zanimala, kako v šoli ravnajo ucitelji, da bi otroci radi hodili v šolo. Ucitelj Stamcar je imel za potrebno, da ucitelj otrokom jasno predstavi po­membnost rednega obiskovanja šole in pokaže koristi ter prednosti, ki iz tega izhajajo.23 Pri tem se je zavedal, da je uciteljeva naloga, da otroke sprejema z ocetovsko milino in ljubeznijo ter jim je pripravljen pomagati pri ucnih težavah. Pogosto naj bi jih opozarjal na vrednost dolocenega znanja in jim na primerih pokazal, kaj vse lahko doseže tisti, ki redno obiskuje šolo. Opozoril naj bi jih na sovrstnike, ki šolo zanemarjajo in od pouka izostajajo ali pa so prisiljeni, da šolo zaradi slabih razmer opustijo. S spoznavanjem, razlago in odkrivanjem neznanih stvari, kar jim omogoca reden šolski pouk, poskuša pri ucencih vzbuditi željo in veselje za ucenje. Obiskovanje šole naj zato zanje ne bi bila prisila, ampak nekaj, kar ima za njihovo življenje poseben pomen. Kakor hitro bi to spoznali, jim šola ne bi bila samo v veselje, ampak ne bi nikdar pomislili na to, da bi jo zanemarjali. Za vsako izgubljeno minuto v šoli, ki jim lahko toliko prinese, bi jim bilo žal. Tako pridobljene in zakoreninjene želje po obiskovanju šole in znanju po Stamcarje­vem mnenju ni mogoce vec kar tako pozabiti. Ko pridejo težave, mora ucitelj s primernimi besedami ali s petjem otrokom vrniti veselje do šole. Ker je šolska oblast po letu 1848 poleg opismenjevanja v ljudski šoli vse bolj podpirala tudi kmetijski pouk, si je tudi Stamcar prizadeval, da bi na tem podro-cju naredil korak naprej. Po vec letih službe v Vodicah si je kupil manjše zemljišce in se spomladi leta 1866 zacel pripravljati na ustanovitev sadjerejske šole. Ker je bil takrat še vedno samo zacasni ucitelj, je bilo njegovo delo usmerjeno tudi 21 Ibid., Vodice, 25. septembra 1859. 22 Ibid. 23 Ibid., Vodice, 29. septembra 1857. v pridobitev uciteljske službe v Vodicah za stalno. Vodiški župnik in kamniški dekan sta ga podprla, obcina pa je bila proti in je škofijskemu konzistoriju pos­lala skupino ljudi, ki so protestirali proti njegovi nameri. Ker naj bi z nacrtom v domaci obcini izzval nezadovoljstvo, ki se je zaradi nekaterih njegovih dejanj v preteklosti še povecalo, stolni kapitelj kot šolski patron ni podprl njegove prošnje za prezentacijo na stalno uciteljsko mesto v Vodicah.24 Prizadevanja ucitelja Stamcarja tako niso obrodila sadov. Sadjerejska šola ni bila ustanovljena, zato pa je vodiška šola na drugi strani leta 1867 dobila šolski vrt v izmeri 107 m2.25 Vodiški župnik je s prižnice v župnijski cerkvi na 8. nedeljo po binkoštih 1867 povabil na sestanek v šolo po nedeljskem kršcanskem nauku vse tiste, ki so podpirali sadni šolski vrt.26 Zemljiške posestnike je prosil, naj s seboj pripeljejo pesek in zemljo. Z odlokom ministrstva za uk in bogocastje (25. februarja) in z odredbo deželne vlade (8. marca) so leta 1867 v ljudskih šolah na Kranjskem uvedli pouk kmetijstva. Okrajno glavarstvo v Kamniku je porocalo, da imajo ucitelji na podrocju kmetijstva v tem okraju že nekaj znanja in izkušenj.27 Leta 1869 je bila šola v Vodicah med tistimi šolami, ki jim je kranjski deželni podglavar podelil Hartingerjeve gospodarske podobe za slovenske šole na Kranj­skem.28 Že naslednjega leta pa je bil ucitelj Stamcar med tistimi ucitelji, katerim je kranjski deželni odbor po odobritvi deželnega zbora in v dogovoru z deželno vlado podelil 1000 goldinarjev (gld) za razvoj kmetijskega pouka.29 Ucitelj Stamcar si je prizadeval, da bi bil uspešen in razgledan ucitelj, ki se zanima za stvari in ljudi okrog sebe. Ko je leta 1861 zacel izhajati prvi slo­venski uciteljski casopis Uciteljski tovarš, je bil poleg vodiškega kaplana Bernika eden njegovih prvih narocnikov.30 Prav tako je bil clan Društva v pomoc uciteljem in njihovim vdovam in sirotam in je s tem namenom tudi placeval v društveni sklad.31 Zacetki šolskega leta in prizadevanja za izboljšanje šolskega obiska Vsak zacetek novega šolskega leta je v župnijskem okolju za šolo vzbudil vec pozornosti. V župnijskih oznanilih, ki so za to obdobje eden redkih razpoložljivih virov, so napoved zacetka šolskega leta pisali redno vsako leto od leta 1852 nap­ 24 ŠAL/šolstvo, f. 35, Šola v Vodicah; Ljubljana, 10. marca 1866. Konzistorialno porocilo. 25 Preteklost šole in druge zanimivosti v Vodicah, neznani avtor (1892–1895), nepaginirano. 26 ŠAL/ŽA Vodice, f. 10, Oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 8. nedelja po binkoštih 1867. (4. avgusta 1867). 27 Ibid., Zapis na prvi notranji strani naslovne platnice. 28 Uciteljski tovarš (UT) 1869, str. 328. 29 UT 1870, str. 275–276. 30 UT 1861, str. 124 in 140, seznam narocnikov št. 263 in 319. 31 UT 1871, str. 48. rej.32 Oznanila je pisal vodiški župnik, ki mu je bil kot krajevnemu duhovniku po takratni šolski zakonodaji zaupan tudi neposredni nadzor nad šolo.33 V njegovih precej skromnih zapisih o šolskih zadevah je zacetek pouka najbolj pomemben dan šolskega leta. V pretežno latinsko pisani knjigi so vsi vpisi, ki se nanašajo na šolo in zlasti na zacetke šolskega leta, do leta 1868 pisani v nemšcini, od takrat naprej pa v slovenšcini. Šolsko leto se je od ustanovitve šole naprej vseskozi zacenjalo po prazniku vseh svetih v prvih dneh novembra.34 Naznanitev zacetka šole je bila oznanjena s prižnice v župnijski cerkvi na nedeljo tistega tedna, v katerem sta bila napoveda­na uvodna šolska sv. maša in vpis v šolo. Najpogosteje so novo šolsko leto oznanili na zadnjo nedeljo v oktobru, šolski pouk pa nato zaceli v dnevih po prazniku vseh svetih. Napoved zacetka šolskega leta je v oznanilni knjigi vseskozi zapisana po cerkvenem koledarju, ki se je zaradi premikanja datuma velike noci vsako leto spremenila in se je javljala v obdobju med 20. in 24. nedeljo po binkoštih. Vsebina zapisa in celo struktura stavkov vpisa v oznanilnih knjigah se do konca veljavnosti Politicne šolske ustave (1869) ni veliko spreminjala. Župnikovo oznanilo o zacetku šole je bilo v prvi vrsti namenjeno staršem, ki so imeli za šolo sposobne otroke v starosti od 6 do 12 let. Samo v prvem oznanilu, ki se v jese­ni 1852 nanaša še na zacetek pouka v zasebni župnijski šoli, starši niso posebej opredeljeni. Ker se v vseh naslednjih letih redno uporablja stavcna zveza »starši iz cele župnije«, pomeni, da je bil šolski okoliš javne župnijske šole v Vodicah enak obsegu župnije. Župnik v oznanilu zato vedno poziva starše z obmocja ce­lotnega šolskega okoliša, da so dolžni najprej svoje otroke poslati k šolski sv. maši in k vpisu v šolo ter jih nato redno opozarjati, da vsak delavnik hodijo k pouku v redno »delavniško« šolo. Obveznost obiskovanja nedeljske šole za odrasle otroke v starosti od izpolnjenega 12. do 15. leta je zapisana v nevtralni obliki in staršev neposredno ne omenja. Precej podobna oznanila iz prvih let po ustanovitvi šole so v poznejših letih dopolnjena najprej s priporocili staršem, da otroke redno po­ šiljajo k pouku, nato pa še s svarili, da bodo morali negativne posledice pripisati sami sebi, ce svojih za šolo sposobnih otrok ne bodo bolj redno pošiljali v šolo.35 Župnik Bergant je tako tudi zacetek šolskega leta 1857/1858 oznanil na 22. nedeljo po binkoštih leta 1857 pri nedeljski sv. maši v župnijski cerkvi sv. Marjete. Starše otrok v starosti od 6 do 12 let, primernih za delavniško šolo, iz vse župnije 32 Oznanilne knjige (1841–1854) in inv. št. 79/1-10 (1857–1870). Knjiga za leto 1855/1856 manjka. 33 Politische Verfassung derdeutschen Volksschulen, 1859, str. 5, prg. 1. »Die nächste unmittelbare Aufsicht über jede Trivialschule und auf den Lande auch über jede Hauptschule ist dem Orts­ seelsorger anvertraut.« 34 Ibid., str. 52, prg. 77 doloca: »Ker se šolsko leto na gimnazijah zacne novembra, se tega držijo tudi v normalkah in drugih glavnih šolah.« V prg. 79 pa nadaljuje: »Pri trivialkah na deželi je zacetek leta odvisen od jesenskih pocitnic, ki so lahko glede na krajevne razmere razlicne.« 35 Oznanilne knjige, inv. št. 79/1-10 (1857–1870). je pozval, naj jih v torek, 3. novembra 1857, ob 7.30 pošljejo k sv. maši, po njej pa pridejo v šolo k vpisu. Za naslednjo nedeljo ob 1. uri popoldne je v šolo sklical tudi odrasle otroke v starosti od 13. do koncanega 15. leta iz obmocja cele župnije za nedeljski pouk.36 Napoved šolskega leta 1858/1859 na 23. nedeljo po binkoštih leta 1858 je bila skoraj popolnoma enaka kot predhodno leto. Župnik je pri nedeljski sv. maši v župnijski cerkvi pozval starše iz cele župnije, ki so imeli za delavniško šolo pri­merne otroke, naj jih pošljejo v cetrtek, 4. novembra, ob 7.30 k sv. maši, po njej pa pridejo v šolo k vpisu. Za naslednjo nedeljo je oznanil tudi zacetek nedeljske šole za starejše otroke. Obvestilo staršem o zacetku pouka je dopolnil tudi z izrecnim priporocilom, naj bolj redno obiskujejo šolo.37 Besedilo oznanila o zacetku šolskega pouka je v primerjavi s prejšnjimi leti zelo podobno tudi na 23. nedeljo po binkoštih leta 1860 (4. novembra 1860). Uporabljene so iste besede in izrazi kot prejšnja leta. Poudarek v besedilu je na izpolnjenem 12. letu starosti kot zgornje meje za tiste otroke, ki so obiskovali de­lavniško šolo, in spodnje meje za tiste, ki so vstopali v nedeljsko šolo. Ker so se nekateri starši ocitno tudi upirali vse ostrejšim zahtevam šolske nadzorne in po­liticne oblasti po doslednejšem izpolnjevanju šolske obveznosti za šolo sposobne otroke, jih je župnik s prižnice posvaril, naj za tako ravnanje sami sebi pripišejo škodljive posledice. Znova jim je priporocil, naj otroke bolj redno pošiljajo v šolo.38 Tudi oblika zapisa o zacetku šole v jeseni 1861 se ni prav veliko razlikovala od zapisov v prejšnjih letih. Razlike so bile v podrobnostih in poudarkih. Kakor predhodno posebej oznacuje otroke, primerne za delavniško šolo (für die Wer­tagsschule geeignete Kinder) od 6. do bolj dolocene meje z omembo izpolnjenega 12. leta (vom 6 bis vollendeten 12 Jahr). Tudi pri nedeljski šoli je poudarek, da jo obiskujejo odrasli šolarji od izpolnjenega 12. do 16. leta (von vollendeten 12. Jahr bis 16). Na koncu je bilo spet dodano svarilo, naj si tisti, ki ne bodo prišli dobro­ voljno, neugodne posledice pripišejo sami sebi. Bolj redno obiskovanje šole je bilo spet izrecno priporoceno.39 36 Oznanilna knjiga 1857, inv. št. 79/1, Ordo cultus divini publici in Vodice 1857. 22. nedelja po binkoštih ali nedelja vseh svetnikov (1. 11. 1857). »Jene Eltern aus der ganzen Pfarr die für die Werktagsschule geeignete Kinder haben, müssen dieselben künftigen Dienstag, das ist am 3. November zur ˝ 8 Messe schicken, und darauf sie die Schule zur Einschreibung kommen. Künftigen Sonntag müssen um 1 Uhr die Sonntagsschuler von 13 bis vollendeten 15 ten Jahre in die Schule von der ganzen Pfarr erscheinen.« 37 Ibid., 23. nedelja po binkoštih 1858 (31. 10. 1858). »... fleißiger Schulbesuch wird nachdrüklich anempfohlen.« 38 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3a, 23. nedelja po binkoštih 1860 (4. 11. 1860). »Jene die Renitenten werden, sollen sich den nachteiligen Folgen sich selbst zu schreiben. Fleissiger Schulbesuch wird nachdrücklich anempfohlen.« 39 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3b, 23. nedelja po binkoštih 1861 (27. 10. 1860). »Jene die mit Güte nicht kommen werden, sollen sie die nachtheiligen Folgen sich selbst zu zuschreiben. Fleißiger Schulbesuch wird nachdrücklichst anempfohlen.« Leta 1862 je bilo zaradi slabega obiska šole pri najavi zacetka pouka v novem šolskem letu znova izostreno svarilo tistim staršem, ki bi se šolski obveznosti svojih otrok upirali. Župnik jih je opomnil, da bodo morali ozlovoljene posledice v takem primeru pripisati sebi. Znova je poudaril, da priporoca bolj reden obisk šolskega pouka.40 Z zelo podobnimi izrazi so bila oznanila oblikovana za zacetek delavniške in nedeljske šole tudi v jeseni 1863. Spet je bilo dodano svarilo za tiste starše, ki ne bodo sledili navodilom in za šolo sposobnih otrok ne pošiljali v šolo. In prav tako je župnik spet izrecno priporocil rednejše obiskovanje šole vseh za šolo sposobnih otrok.41 V naslednjih letih se oblika zapisa o zacetku šolskega pouka za šolo obvezne otroke tako za delavniško kot tudi za nedeljsko šolo iz leta v leto ponavlja. Po-navlja se tudi svarilo staršem z neprijetnimi posledicami in prošnjo, naj za šolo obvezne otroke bolj redno pošiljajo v šolo. Med zapisoma v letu 186442 in v letu 186543 ni druge razlike kot v datumu napovedi in napovedanega dne uvodne sv. maše ter vpisa v šolo. Zapis o zacetku pouka v letu 1866 je v prvem delu enak za­pisoma prejšnjih let, nima pa vec svarila na neprijetne posledice za tiste starše, ki bi se pošiljanju otrok v šolo upirali. Prav tako ni vec priporocila, naj starši otroke bolj pridno pošiljajo v šolo.44 Pricakovanje, da so svarila in prošnje staršem, da bi otroke bolj redno pošiljali v šolo, v prejšnjih letih zalegla, se ni povsem uresnicilo. Ceprav se svarilo pred neljubimi posledicami v primeru nasprotovanja v zapisu o zacetku pouka v letu 1867 ne omenja vec, pa župnik tega leta spet izrecno pripo­roca bolj reden obisk šole.45 Zapis o zacetku šolskega pouka v letu 1868 se od predhodnih ne razlikuje toliko po vsebini, ampak predvsem po tem, da je prvic napisan v slovenskem je­ziku. Še toliko bolj je zanimiv, ker nam odstira slovenšcino v šestdesetih letih 19. stoletja tudi s precej starimi izrazi. Župnik je zacetek šolskega leta prvic zapisal v domacem jeziku na 23. nedeljo po binkoštih. »Tisti otroci ki so že sa vsakdanjo šolo že perpravni, morejo v’petek ob ˝ 8 h’sveti maši priti, potem pa v’šolo iti, de bodo sa vsak dan vuk sapisani. Tisti otroci pa ki so že 12 let spolnili, morejo pa danes teden ob eni popoldne v šolo priti de bodo sa nedelski vuk sapisani. Starši ste proseni de otroke pridno v šolo pošilate.«46 40 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/4, 21. nedelja po binkoštih 1862 (2. 11. 1862). »Jene welche renitiren werden, sollen sich die üblen Folgen selbst zuschreiben. Fleißiger Schulbesuch wird nachdrüc­ klichst anempfohlen.« 41 Ibid., 23. nedelja po binkoštih 1863. (1. 11. 1863). »Jene die nicht folgen werden, werden sich die unangenehmen Folgen selbst zu zuschreiben haben. Fleißiger Schulbesuch ist nachdrücklichst anempfohlen.« 42 Ibid., 24. nedelja po binkoštih 1864 (30. 10. 1864). 43 Ibid., 22. nedelja po binkoštih 1865 (5. 11. 1865). 44 Ibid., 24. nedelja po binkoštih 1866 (4. 11. 1866). 45 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 23. nedelja po binkoštih 1867 (17. 11. 1867). »Jene Eltern aus der ganzen Pfarr ... Fleißiger Schulbesuch wird nachdrücklichst anempfohlen.« 46 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7, Oznanivske bukve v Farški cerkvi S Marjete v Vodicah v letu 1868, 23. nedelja po binkoštih 1868 (8. 11. 1868). Prvi zapis o zacetku šolskega pouka v slovenskem jeziku (na levi strani v spodnjem delu). Oznanivske bukve v Farški cerkvi S Marjete v Vodicah v letu 1868, na 23. nedeljo po binkoštih 1868: 8. novembra 1868 (NŠAL, ŠAL/ŽA Vodice, f. 10, Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7). Ko je bila na Dunaju leta 1869 sprejeta liberalna šolska zakonodaja, ki je v temeljih spremenila šolski sistem in je bilo Cerkvi odvzeto šolsko nadzorstvo, se zapis o zacetku šolskega leta v Vodicah ni spremenil. Zapis po vsebini ni bil veliko drugacen, kot so bili predhodni, zato pa je bolj socen jezik. Opozorilo na bolj reden obisk otrok v šoli je tudi zaradi znacilnosti jezika navezan na svarilo pred kaznijo. “Perhodno sredo bo ob 8. Sveta maša sa šolarje, po s. maši jih v’šolo perpelite, de se bodo sa vsakdan vuk sapisali. Perhodno nedelo nei pridejo tisti ki so že vec k'12 let stari popolne ob 1. de se bodo sa nedelško šolo sapisali. Starši ste opovneni, de morete pridno otroke v'šolo pošilati, de vas ne bode deželska gos-poska sa volj sanikernosti strafvala.”47 47 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, Osnanivske bukevcev Farski cerkvi S Marjete v Vodicah od perve nedele po Binkosteh 1869 do postne nedele 1870, 5. nedelja po binkoštih 1869 (7. 11. 1869). Trajanje šolskega leta Medtem ko je bil zacetek šolskega leta vsako leto redno vpisan v župnij-ska oznanila in oznanjen v župnijski cerkvi, se zakljucka šolskega leta skoraj ne opazi. Po takrat veljavnih šolskih predpisih se je šolsko leto zakljucilo, glede na glavne pocitnice in zacetek novega šolskega leta.48 V oznanilih je sklep šolskegaleta prvic napisan šele za 11. nedeljo po binkoštih leta 1870. Župnik je tedaj v vo­diški cerkvi oznanil: “V petek bo sklep šolskega leta, bo šolska maša ob 8.30.”49 Ker so velike pocitnice zaradi odredbe najvišje šolske oblasti iz leta 1858 tra­jale samo pet tednov, je bilo posebej pojasnjeno, da se šolsko leto 1857/1858 konca šele 20. septembra 1858 in se naslednje kakor prejšnja leta zacne po prazniku vseh svetih.50 Pred koncem tega šolskega leta je bilo staršem v cerkvi tudi naroceno, naj svoje otroke pošiljajo tako v delavniško kot tudi v nedeljsko šolo, kajti sicer bodo morali negativne posledice prevzeti nase.51 Ob vecjih kmeckih delih so pouk med letom, kot je bilo po 8. nedelji po bin-koštih leta 1861, za cel teden tudi prekinili.52 Podobno je bilo v istem letnem casu tudi leta 1864, ko je župnik na 10. nedeljo po binkoštih 1864 v župnijski cerkvi oznanil, da se šolski pouk v sredo znova zacenja. Hkrati je staršem priporocil, naj svoje za šolo sposobne otroke bolj redno pošiljajo v šolo.53 Za takratni cas je zelo slikovit in znacilen slovenski zapis na 8. nedeljo po binkoštih 1869, ki zelo nazorno pokaže na vlogo za šolo obveznih otrok pri kmeckemu gospodarstvu inna razumevanje šolske oblasti za potrebe staršev. Župnik je namrec zapisal: “Ker se bo zdej velk del sacel, tako se bo od pondelka to je od 12. do sv. Ane to je do 26. šola jenala, de vam bojo otroci per vašeh deleh pomagali.”54 Pobiranje uciteljske bire Kakor zacetek šolskega leta je bilo v oznanilih vsako leto dosledno zapisano tudi pobiranje uciteljske bire. Po potrjeni fasiji prihodkov uciteljske, cerkovniške 48 Politische Verfassung der deutschen Volksschulen, 1859, prg. 86 doloca, da šolsko leto traja do 15. avgusta. 49 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/10, 11. nedelja po binkoštih 1870 (21. 8. 1870). 50 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/1, 13. nedelja po binkoštih 1858 (22. 8. 1858). »Da nach der neuen allerhöchsten Verordnung die großen Vucanzen nur 5 Wochen zu dauern haben, so müßen noch die Kinder bis zum 20 künftigen Monathes die Schule besuchen und dan erst werden sie Ferien bis Allerheiligen haben.« 51 Ibid., 11. nedelja po binkoštih (8. 8. 1858). »Die Eltern werden aufgefordert ihre Kinder, so wohl in die Wertagsschule als auch Sonntagsschule zu schicken, widrigens sich die Üblen folgen sich selbst zu zuschreiben haben werden.« 52 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3a, 8. nedelja po binkoštih 1861 (14. 7. 1861). »Wegen der großen Arbeit wird die künftige Woche keine Schul gehalten.” 53 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/4, 10. nedelja po binkoštih 1864 (24. 7. 1864). “Künftigen Mittwoch wird der Schulunterricht wieder beginnen. Fleißiger Schulbesuch ist am zuempfohlen.” 54 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, 8. nedelja po binkoštih 1869 (11. 7. 1869). in orglarske službe so bili uciteljski prihodki sestavljeni iz bire, uporabe zemljišc, štolnine, prihodkov ustanov in iz drugih prispevkov in prejemkov, med katerimi so imeli dalec najvecji delež davki zemljiških posestnikov.55 Bira je bila najbolj znacilen prihodek cerkovnikov, prejemala pa sta jo tudi župnik in kaplan. Z uve­ljavitvijo združene uciteljske službe je od cerkovnika prešla na ucitelja. V glavnem so jo prejemali v naravi. Po fasiji uciteljske službe je ucitelju pripadala bira od prosa, prediva in sira v skupni vrednosti 46 goldinarjev. Drugi prihodki so bili v glavnem v denarju. Pobiranje bire je navadno potekalo vec dni po oznanjenem razporedu v va­seh po celi župniji skupaj za kaplana, župnika, ucitelja in cerkvene kljucarje. Na 20. nedeljo po binkoštih leta 1858 je župnik v župnijski cerkvi po objavi razporeda pobiranja bire župljane prosil, naj pripravijo lepega prosa in prediva kakor tudi denar za gospoda ucitelja.56 Ko je župnik leta 1861 pri oznanilih v cerkvi napove­ dal, da bodo po objavljenem razporedu v naslednjem tednu pobirali biro skupaj kaplan, župnik, ucitelj in cerkveni kljucarji, so bile kakor prejšnja leta med pobi­ranjem po posameznih krajih napovedane tudi sv. maše. Župljane je takrat prosil, naj pripravijo lepo in bogato biro.57 Na podoben nacin je bilo pobiranje bire oznanjeno na 18. nedeljo po bin-koštih leta 1862. Po razporedu je bilo za prihajajoci teden najavljeno istocasno pobiranje bire za kaplana, župnika, ucitelja in cerkvene kljucarje.58 Leta 1863 je ucitelj biro v denarju predhodno pobiral sam, biro v žitu pa nekoliko kasneje skupaj s kaplanom, župnikom in cerkvenimi kljucarji kot leta prej.59 V obdobju med letoma 1864 in 1867 je pobiranje bire za ucitelja, kaplana, župnika in cerkve­ne kljucarje potekalo po oznanjenem razporedu v župnijski cerkvi na nedeljo v zacetem tednu brez omenjenih sprememb.60 Leta 1868 je zapis v Oznanivske bukve v Farški cerkvi S Marjete v Vodicah v letu 1868 o pobiranju bire v slovenskem jeziku, ki je zaradi izrazoslovja vreden objave na tem mestu v celoti. »Perhodni teden bojo Gospod Kaplan, jest, šolnik ino cekmaštri bero poberali ino scer v’tork sjutrej v’Vesce na Selo, Golo, Podtur­nam, Podkotam ino v’Košeš pod Kotam. Per Materi božji bo maševali popoldne bodo pa poberali v’Utik ino v Bukovci. V sredo pa bojo poberali na Ujskim, v’Po­ 55 ŠAL/šolstvo, f. 35, Šola v Vodicah; Vodice, 23. oktobra 1855. 56 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/1, 20. nedelja po binkoštih 1858 (10. 10. 1858). »Künftige Woche wird der h. Cooperator, Ich, Schullehrer und Kirchenprste collecturiren und zwar ... Die Pfar­rinsassen werden ersucht schen Hirs, Spinhaar vorzubereiten, so wie auch dem h. Schulle­hrer das Geld.« 57 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3b, 21. nedelja po binkoštih 1861. (13. 10. 1861). “Künftige Woche wird der H Cooperator, ich, Schullehrer und die Kirchenprste collecturiren und zwar ... Die Pfarrinsassen werden ersucht sche und reichliche Collectur vorzubereiten.” 58 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/4, 18. nedelja po binkoštih 1862 (12. 10. 1862). 59 Ibid., 20. in 21. nedelja po binkoštih 1863 (11. in 18. 10. 1863). 60 Ibid., 21. nedelja po binkoštih 1864 (9. 10. 1864); 18. nedelja po binkoštih 1865 (8. 10. 1865); 20. nedelja po binkoštih 1866 (7. 10. 1866); oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 18. nedelja po binkoštih 1867 (13. 10. 1867). vudje na Skarucni per h’e 7 vuri bojo mašvali na Skarucni per S. Lucii, potem v’Polji, v’Repnah ino Dobruš. Popoldne pa v domaci soseski. Ste opovnen de lepo ino obilno bero perpravte.«61 V naslednjem letu je župnik v Osnanivske bukevce v Farski cerkvi S Marjete v Vodicah od perve nedele po Binkosteh 1869 do postne nedele 1870 za župljane v slovenšcini napisal zelo podobno besedilo o pobiranju bire. Pomenljivo je, da je namesto prejšnjega »šolnika« (ucitelja) uporabil izraz »gospod šolski vucenik«.62 Verouk, poucevanje v veri in priprave na prejem zakramentov Duhovniki so imeli že dolgo pred ustanovitvijo šole vsako nedeljo popoldne kršcanski nauk in litanije vseh svetnikov. V obdobju po božicu do velike noci je bilo vsako leto tudi velikonocno spraševanje. H kaplanu in loceno k župniku so bili po razporedu glede na starost, spol in kraj vabljene skupine župljanov, ki so bili pri prejemanju sv. zakramentov posebej pouceni v verskih resnicah. Tako nedeljski kršcanski nauk kot tudi velikonocno spraševanje je zajelo celotno prebivalstvo župnije.63 Ustanovitev šole na nobeno od obeh oblik verskega izo­braževanja ni imela vecjega vpliva. Pouk v pripravi na prvo sv. obhajilo in sv. birmo se je bolj vklapljal v pos­lanstvo takratne osnovne šole, v kateri je bil verouk glavni šolski predmet. Poglavitna ucna snov je bila svetopisemska, vzgojni cilji nravno-verski, izhodišce pouka pa je temeljilo na spoštovanju strahu božjega. Cerkev poucevanja verouka tudi ni izpustila iz rok, kakor je bilo pod francosko okupacijo, ko so verouk pou-cevali ucitelji. Za pouk verouka je v šoli skrbel katehet, ucitelj pa je posredovano veroucno snov z ucenci lahko samo utrjeval. To prednost šole za versko vzgojo in izobrazbo je v pridigi o šoli izpostavil že kaplan Marešic. Dokler se šola še ni toliko razširila in še ni zajela velike vecine za šolo spo­ sobnih otrok, je pouk priprave na prejem obeh zakramentov potekal vzporedno, pozneje pa je šola vzgojno izobraževalne naloge priprave na zakramenta sv. birme in sv. obhajila prevzela v celoti nase. Po drugi strani so bili duhovniki dolžni za otroke, ki še niso hodili v šolo, loceno poskrbeti za pripravo na prejem obeh zak­ramentov. Poucevanje verouka je bilo strogo vezano na duhovnike (katehete), nadzor nad veroukom v šoli pa je Cerkev ohranila tudi pod novo šolsko zakono­dajo po letu 1869. Pripravo za prvo sv. spoved so leta 1861 zaceli v šoli drugi teden po veliki noci.64 Podobno je bilo leta 1862, ko je župnik na prvo nedeljo po veliki noci pri 61 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7, 19. nedelja po binkoštih 1868 (11. 10. 1868). 62 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, 21. nedelja po binkoštih 1869 (10. 10. 1869). 63 Oznanilne knjige 1841–1854 in inv. št. 79/1-10. 64 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3a, 1. nedelja po veliki noci (7. 4. 1861). »Die für den Unterricht der 1. Beicht geeigneten haben künftigen Dienstag um 9 Uhr in der Schule erscheinen.” sv. maši oznanil, naj starši v prihajajocem tednu pošljejo v šolo tiste otroke, ki so primerni za prvo sv. spoved, da se jih zapiše za pripravo.65 Leta 1863 je bila pripra­va na prvo sv. obhajilo že pred veliko nocjo.66 Nanjo so bili poklicani otroci, ki so k njej hodili že prejšnje leto, pa jim prejem zakramenta še ni bil dovoljen, in tisti, ki so bili za prvo sv. spoved dobro pouceni in še niso bili pri pripravi na prvo sv. obhajilo. Jasno je bilo, da so dobili dovoljenje za prejem zakramenta samo tisti otroci, ki so bili v veri dobro pouceni in so imeli za prejem zakramenta potrebno versko znanje. Leta 1864 je bil vpis k pouku in pripravi na prvo sv. obhajilo v šoli tako za otroke, ki so ga obiskovali predhodno leto, pa za prejem zakramenta niso bili potrjeni, kakor tudi za tiste, ki so bili za prvo spoved dobro pouceni, že v prvem tednu po veliki noci.67 Drugi teden po veliki noci istega leta so morali v šolo k pouku za prvo sv. obhajilo odrasli otroci v starosti nad 12 let. Tisti, ki še niso do-polnili 12 let, pa so morali hoditi vsako dopoldne v šolo, kjer so jih pripravljali tudi na prvo sv. obhajilo.68 Vsi otroci, mlajši od 12 let, tako tisti, ki so hodili k šolskemu pouku, kakor tisti, ki k šolskemu pouku niso hodili, so se v šoli skupaj pripravljali na prejem prvega sv. obhajila. Tudi leta 1865 je bila priprava na prvo sv. obhajilo podobna. Drugi teden po veliki noci so bili otroci iz cele župnije sklicani v šolo k vpisu na pripravo na prvo sv. obhajilo. Tisti, ki še niso dopolnili 12 let, so morali priti vsak dopoldan v šolo, kjer bi se tudi poucili za prvo sv. obhajilo.69 Po veliki noci leta 1866 je župnik postavil pogoj, da bodo otroci, ki še niso stari 12 let in morajo zato še obiskovati delavniško šolo, potrjeni za prejem prvega sv. obhajila, ce se bodo v delavniški šoli pridno ucili. Po drugi strani pa so se morali otroci, ki so že dopolnili 12 let, v popoldanskem casu zglasiti v šoli, da so jih vpisali k pripravi na prejem zakra­menta.70 S tem je bila razlocno opredeljena razlika med otroki pod 12 let, ki so 65 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/3b, 1. nedelja po veliki noci (27. 4. 1862). “Jene die für die erste Beicht geeignete Kinder haben, müßen dieselben Dienstag Vormittag um 9 Uhr in die Schule schicken, damit dieselben für den Unterricht vorgemerkt werden.” 66 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/4, 3. nedelja Ouadragesima (8. 3. 1863). 67 Ibid., velika noc (27. 3. 1864). “Jene Kinder aus der ganzen Pfarr welche zum Unterrichte für der erste Communion in vergangenen Jahre gegangen sind, und noch nicht für derselbe bestätiget waren; so wie auch Jene, welche für die erste Beicht gut unterrichtet sind, müßen Donerrstag um 2 Uhr in die Schule kommen, damit sie für den Unterricht der ersten Communion vorge­ merkt werden.” 68 Ibid., 1. nedelja po veliki noci (3. 4. 1864). “Jene Kinder die über 12. Jahr alt sind, müßen Dienstag Nachmittag um 3 Uhr in die Schule zum Unterrichte für die erste Communion in die Schule kommen. Jene hingegen die noch nicht das 12 Jahr erreicht haben, müßen jeden Vormittag in die Schule kommen und werden dort auch für die erste Communion unterrichtet.” 69 Ibid., 1. nedelja po veliki noci (23. 4. 1865). 70 Ibid., 1. nedelja po veliki noci (8. 4. 1866). »Jene Kinder die noch nicht 12 Jahre alt sind und daher verpflichtet sind noch die Werktagsschule zu besuchen werden wen sie fleißig lernen werden in der Werktagsschule für die erste Communion bestättiget werden. Jene Kinder die bereits das 12. Jahre vollendet haben, müßen Dienstag Nachmittag nach 3 Uhr in die Schule erscheinen, damit sie für den Unterrichtet vorgemerkt werden.” hodili v redno delavniško šolo, in otroki po 12. letu starosti, ki niso hodili v šolo, ampak so morali imeti posebno pripravo in so jih morali starši k tej pripravi po­sebej vpisati. Po starosti je med otroki, ki so pristopali k prvemu sv. obhajilu, obstajala ocitna razlika, ki se je najbolj kazala pri 12 letih. Tisti, ki so v skladu s šolsko obveznostjo v starosti od 6. do 12. leta hodili v redno delavniško šolo, so se na prejem zakramenta pripravljali pri rednem pouku v šoli, drugi pa so morali pri­pravo obiskovati posebej. Tisti, ki so bili mlajši od 12 let, so se lahko prikljucili pripravi v redni šoli, vse druge pa je župnik po dopolnjenem 12. letu starosti poz-val na posebno pripravo. Leta 1867 je v župnijski cerkvi oznanil: »Tisti otroci, ki so stari vec kot 12 let, morajo prihodnji ponedeljek ob 2. uri priti v župnišce, da se jih zapiše k pouku za prejem 1. sv. obhajila. Tisti, ki še niso dopolnili 12 let, pa morajo obiskovati delavniško šolo in bodo tam potrjeni za prvo sv. obhajilo, ce bodo redno prihajali.«71 Otroci, ki so bili predhodno leto potrjeni za prejem prvega sv. obhajila, so bili v naslednjem letu pred veliko nocjo kot posebna skupina, locena po spolu, že vkljuceni v velikonocno spraševanje.72 Župnik je redno vsako leto na eno od nedelj pred najvecjim kršcanskim praznikom oznanil velikonocno spraševanje posebej za to skupino.73 Leta 1869 si je v oznanilu po slovensko zapisal: “K spra­švanju imajo k meni priti tisti fantini ino dekleta is cele fare, ki so preteceno leto prvo sveto obhajilo opravli sjutrej ob 9. fantini, popoldne ob ˝ 2. dekleta.”74 Kakor na prejem prvega sv. obhajila so duhovniki pripravljali otroke tudi na prejem zakramenta sv. birme. Priprava na birmo je bila oznanjena in je pote­kala v domaci župniji vsako leto, na birmovanje pa so starši svoje otroke vodili v Kamnik, Ljubljano ali v sosednje župnije.75 V Vodicah birme že dolgo ni bilo. V šestdesetih letih 19. stoletja je bila vsako leto kmalu po veliki noci priprava na prejem sv. birme za otroke, stare 7 let in vec, ki so bili v veri že nekoliko pouceni in so njihovi starši želeli, da bi ob binkoštih prejeli zakrament sv. birme.76 Ker je župnik pripravo v župnijski cerkvi navadno oznanil na 3. nedeljo po veliki noci, birma pa je bila na binkošti, pouk ni trajal prav dolgo. Drugace od priprave na prvo sv. obhajilo priprava na birmo ni potekala v šoli, ampak v župnišcu. Besedilo oznanila se v šestdesetih letih 19. stoletja ni veliko spreminjalo. Za­ pisani nemški stavki obvestila, ki so bili namenjeni staršem za birmo primernih 71 Ibid., nedelja Pasionis (7. 4. 1867). »Jene Kinder die mehr als 12 Jahren alt sind, müßen künf­ tigen Montag um 2 Uhr ins Pfarrhof kommen, damit sie für den Unterricht der 1 Communion vorgemerkt werden. Jene die noch nicht 12. Jahren alt sind müßen in die Werktagsschule gehen und werden dort für die erste Communion aprobirt werden, wenn sie gut kommen werden.” 72 Ibid., 1. nedelja Quadragesima (10. 3. 1867). “Jene Kinder aus der ganzen Pfarr die voriges Jahr für die erste h Communion aprrobirt wurden, müßen künftigen Donnerstag zum Ausfragen ins Pfarrhof kommen und zwar Vormittag die Knaben und Nachmittag die Mädchen.” 73 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 1. nedelja Quadragesima (1. 3. 1868). 74 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7, 1. nedelja v postu (21. 2. 1869). 75 ŠAL/ŽA Vodice, Status animarum 1852, inv. št. 55. 76 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/4, 3. nedelja po veliki noci (26. 4. 1863). otrok, se iz leta v leto bolj ali manj ponavljajo. Leta 1865 je župnik zapisal: »Tisti starši, ki imete 7 let stare otroke in so že nekoliko poduceni in želijo, da ob bin-koštih prejmejo zakrament sv. birme, naj pridejo prihodnji cetrtek ob 8 uri zjutraj z njimi v župnišce, da se jih zapiše za pouk priprave na birmo.”77 Cez tri leta je bilo na 3. nedeljo po veliki noci oznanilo staršem prvic zapisano v slovenskem jeziku: »Tisti starši, ki imate otroke že po 7 let stare, jih v tork sjutrei v farouš perpelite de se bodo za podvuk s Firme sapisali.”78 Naslednje leto 6. nedeljo po veliki noci pa temu podobno: “Tisti starši, ki mate že po 7 let stare otroke ino želte de bi ob Binkosteh k’sveti Birmi šli ino so že v resnicah S Vere poduceni jih v'pondelk sjutri ob 8. v'kišterno perpelite de se bodo sa podvuk sapisali.”79 Iz navedenih zapisov v oznanilni knjigi jasno izhaja, da so morali otroci za prejem sv. birme dopolniti sedmo leto starosti in biti doma v veri že nekoliko po­uceni. Njihovo versko znanje pri vpisu k pripravi ni bilo prav veliko, prav gotovo pa še zdalec ni dosegalo znanja otrok, ki so se pripravljali na prejem prvega sv. obhajila. Obdobje priprave na sv. birmo med veliko nocjo in binkoštmi je kratko, verskega znanja pa pri taki starosti tudi ni mogoce pridobiti v tako kratkem casu. Zakrament sv. birme so otroci v obravnavanem obdobju prejemali pred prvim sv. obhajilom. Kot prvi pogoj za prejem obeh zakramentov je bila starost: za sv. bir- mo sedem, za prvo sv. obhajilo pa dvanajst let, medtem ko je bilo versko znanje pricakovano v skladu s starostjo in obsegom ter intenzivnostjo priprave. Rodnost in število za šolo sposobnih otrok Na zacetku vsakega civilnega leta je župnik v oznanilni knjigi zapisal stati­stiko rojstev, smrti in porok v župniji za preteklo leto. Iz priložene razpredelnice je razvidno število otrok, ki so bili rojeni v posameznem letu. Vpis v rojstno maticno knjigo je bil podlaga tudi za pregled nad šoloobveznimi otroki in za iz­racunavanje deleža tistih otrok, ki so šolo obiskovali, in tistih, ki jih je bilo treba k šolskemu pouku še pritegniti. Župnik kot krajevni šolski nadzornik je starše predvsem spodbujal k boljšemu obisku šole in jih opozarjal na to, medtem ko sta višja šolska in politicna oblast grozili s kaznimi. Ker župnik kot maticar ni imel pregleda nad tistimi, ki niso imeli stalnega bivališca, jih je vsako leto pozval, da se javijo in sporocijo, kje stanujejo. Na prvo nedeljo po novem letu 1870 jih je sklical z besedami: “Popoldne po keršanskim nauki morejo gostaci v farovž priditi, de bodo povedali, ke so per sadnim povprašvanju stanvali ino ke sdaj stanujejo.”80 77 Ibid., 2. nedelja po veliki noci (30. 4. 1865). “Jene Eltern die 7. Jahre alte Kinder haben und schon etwas unterrichtete Kinder haben und wunschen, das derselben zu Pfingsten das Sacrament der h. Firmung empfangen würden, wollen künftigen Donnerstag um 8 Uhr in der früh mit ihnen ins Pfarrhof kommen; damit sie für den Unterricht der Firmung vorgemerkt werden.” 78 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7, 3. nedelja po veliki noci (18. 4. 1869). 79 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/9, 6. nedelja po veliki noci (29. 5. 1870). 80 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, 1. nedelja po novem letu (2. 1. 1870). Statistika: rojeni, umrli, poroceni (1857–1869)81 Rojeni Umrli Prirastek Poroceni pari Decki Deklice Skupaj Moški Ženske Skupaj 1857 26 31 57 34 38 72 -15 10 1858 31 36 67 30 29 59 8 12 1861 29 35 64 21 29 50 14 9 1862 38 25 63 21 32 53 10 13 1863 41 22 63 23 21 44 19 8 1864 31 36 67 24 19 43 24 11 1865 23 25 48 39 33 72 –29 21 1866 39 38 77 31 28 59 18 11 1867 22 33 55 25 46 71 16 18 1868 40 23 63 27 41 68 5 18 1869 30 34 64 32 34 66 –2 16 Poleg domorodnih so bili v vodiški župniji tudi rejniški otroci. Velik del 19. stoletja so v župnijskih oznanilih dokumentirana obvestila rejniškim staršem, ki so imeli tržaške ali ljubljanske najdencke, da so zanje ob dolocenih dnevih leta prevzeli rejniški prispevek. Ceprav so obvestila o placilu za rejniške otroke objav­ljali redno vsako leto, pa podatkov o številu rejniških otrok nikdar niso zapisali. Ker so bila obvestila o placilih redna, tudi veckrat na leto, smemo utemeljeno sklepati, da teh otrok ni bilo malo. Do konca sredine šestdesetih let 19. stoletja so morali rejniški starši po pla-cilo za rejništvo v Kamnik. Leta 1867 je bilo tako tistim staršem, ki so imeli v rejništvu ljubljanske najdencke, oznanjeno, naj z njimi pridejo v Kamnik, kjer bodo dobili rejniški prispevek.82 Tudi naslednje leto ni bilo veliko drugace, le žu­pnik je sporocilo v oznanilni knjigi prvic zapisal v slovenšcini. »V torek se bo denar dobil za teržaške in ljubljanske špitalarje v Kamniku pri g. doktorju na Šutni. Unim staršem, se oznani, de morajo otroke, ce so zdravi, seboj prinesti.«83 Od leta 1869 so rejniški starši oskrbnino za rejniške otroke prejemali v do-macem župnišcu. Na prvo nedeljo v postu leta 1869 je župnik ljudem oznanil: “V ponedelk teden, to je 22. tega mesca, perpelite rejenski starši spitalske otroke per ke povneti de bote od njih placilo prejeli, ino scer v Farovš.”84 Leta 1870 je bilo oznanilo o placilu rejniškim staršem objavljeno dvakrat. Spomladi so placilo lah­ko prejeli v župnišcu, saj je bilo receno: “Tisti starši, ki imajo na reji Ljublanske Spitalske otroke nej perhodni Tork ob 11. po placilo pridejo v farovš.”85 V jeseni pa so morali ponj spet v Kamnik. Župnik je namrec takrat oznanil: “Tistim, ki ima­ 81 Oznanilne knjige, inv. št. 79/1–10. 82 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 10. nedelja po binkoštih (18. 8. 1867). “Jene Pflegeltern die La- ibacherfindlinge in der Pflege haben, müßen künftigen Dienstag d. ist den 20. l. M. mit den Kindern um 9 Uhr im Stein erscheinen, damit sie die Verpflegsgebühr bekommen werden.” 83 Ibid., 1. nedelja Quadragesima (1. 3. 1868). 84 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/7, 1. nedelja v postu (14. 2. 1869). 85 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, 2. nedelja v postu (13. 3. 1870). jo ljubljanske špitalarje, se oznani, da naj grejo v sredo ob 9. v Kamnik po letno placilo.”86 Pred nalezljivimi boleznimi so otroke vsaj od šestdesetih let naprej cepili. Po cepljenju proti crnim kozam je bilo pomembno, da so jih starši cez cas pri­peljali zdravniku pokazat.87 Župnik je vsa cepljenja in preglede otrok kakor vse druge javne zadeve oznanil po nedeljski maši v župnijski cerkvi. Poleti 1869 je zapisal: “V perhoden tork ob 11 vuri bojo gospod Padar peršli gledat, ce so Kose perjele, morete otroke pokast pernesti.”88 Naslednje leto je poleg obvestila o datu-mu cepljenja poudaril izjemen pomen cepljenja in skrb za to, da je cepivo prijelo. V oznanilno knjigo je poleti zapisal: “V torek pride gospod okrajni zdravnik iz Kamnika otrokom koze cepit. Zacetek bo ob 9. v farovžu. Materam se priporoca, da otroke, kterim Koze še niso bile cepljene, ali se niso prijele, zagotovo tisti dan v farovž prinesejo.”89 Ker je bilo cez en teden treba preveriti, kako je cepivo prijelo, je župnik ljudi na naslednjo nedeljo obvestil: “V sredo pride spet okrajni zdravnik zavoljo koz gledat, ali so se prijele ali ne. Materam se priporoca, da otroke prine­sejo v sredo ob 10. uri v farovž.90 Prošnja za prešolanje v šolsko obcino, kjer še ni bilo šole Deželna vlada je 17. junija 1861 pisala škofijskemu konzistoriju, da so Valen­tin Hubad, Matevž Dežman, Janez Cižman, Matevž Rozman in Mihael Pipan iz Povodja v župniji Vodice 14. aprila 1861 pri državnem namestništvu v Trstu zaprosili za izšolanje iz šole v Vodicah in všolanje v Šmartno pod Šmarno goro.91 Prošnjo za prešolanje so vložili za naselje, ki je imelo 6 hišnih številk in vsega 46 prebivalcev, s sklicevanjem na predpise iz Politicne šolske ustave, da se za šolo sposobne otroke zaradi lažjega obiskovanja, kadar je to le mogoce, vedno vpiše v najbližjo šolo (341. paragraf) in da se pri všolanju v naseljih, ki so od kraja šole od­daljeni veckotpol ure, upoštevajotudi druge krajevnerazmere (343. paragraf).92 Državno namestništvo je prošnjo, v kateri so bile navedene tudi nepreverje­ne trditve, 19. aprila 1861 odstopilo ljubljanskemu škofijskemu konzistoriju, ta pa je poizvedbo naložil okrajnemu uradu v Kamniku, ki je o ugotovitvah 12. junija 1861 izdelal natancno porocilo, h kateremu je priložil tudi pripadajoce akte, ki so 86 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/10, 14. nedelja po binkoštih (11. 9. 1870). 87 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/5, 4. nedelja po Veliki noci (19. 5. 1867). “Künftigen Donnerstag nach 10 Uhr Vormittag müßen die Mütter ihre geimpften Kinder zur Revision bringen.” 88 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/8, 12. nedelja po binkoštih (8. 8. 1869). 89 Oznanilna knjiga, inv. št. 79/10, 5. nedelja po binkoštih (10. 7. 1870). 90 Ibid., 6. nedelja po binkoštih (17. 7. 1870). 91 ŠAL/šolstvo, f. 35, Šola v Vodicah; Ljubljana, 17. junija 1861. Deželna vlada konzistoriju. 92 Politische Verfassung der deutschen Volks-Schulen VIII, Wien 1840, str. 158–159. zadevali šolo v Vodicah.93 Po mnenju okrajnega urada prošnja ne bi bila neuteme­ljena, ce bi šola v Šmartnem dejansko obstajala. Ugotovljeno je namrec bilo, da je pot od Povodja do Vodic dolga eno miljo, medtem ko je pot do Šmartna, to je lahko potrdil tudi konzistorij, krajša za dobri dve tretjini. Vendar pa se je po drugi strani tudi izkazalo, da v Šmartnem še ne deluje nobena javna šola, po kateri bi vašcani Povodja lahko utemeljili svojo zahtevo.94 Proti upravicenosti prošnje in prešolanju Povodja se je odlocno izrekel tudi župnijski urad v Vodicah. Konzistorij je zbrano dokumentacijo v zvezi s prošnjo o prešolanju predal v rešitev deželni vladi. Za odlocanje v predmetni zadevi pa je bilo zanj posebej umestno mnenje okrajnega urada. Izrazil je tudi prepricanje, da je treba prošnjo utemeljiti na resnici in se pri tem zavedati upravicenih pomislekov. Konzistorij se v prošnji nikakor ni mogel strinjati z navedbo, da v Šmartnem obstaja prava šola. Znano je bilo, da so se organisti pri župnijski cerkvi v Šmartnem pod Šmarno goro pogosto menjavali. Morda so znali tudi brati, toda obcasno in v zelo skro­mnem obsegu so mogli le sem in tja poucevati kakšnega otroka. Za pravo šolo bi potrebovali ucilnico. Šolski pouk, na katerega so se sklicevali, je bil komaj vreden svojega imena. Ljudem je bil samo za izgovor, da so lahko z vso ostrino cela de­setletja nasprotovali ustanovitvi redne šole.95 Po mnenju škofijskega konzistorija so bile za delovanje šole na drugi strani v župniji ugodne razmere in bi morali vsi otroci že zdavnaj vsak dan hoditi v šolo. Prizadevanje za ustanovitev šole v Šmartnem je prišlo že tako dalec, da bi župnija leta 1860 zacela graditi šolo, vendar pa se to ni zgodilo samo zaradi pre­velikega razumevanja deželne vlade, ki je pristala na predlog za podaljšanje roka postavitve šolske stavbe do konca pomladi 1861. Ker obcine v gradnjo niso prisilili, je rok za pozidavo šole neopazno minil. Konzistorij je zato deželni vladi predla-gal, da si na podlagi preteklih dogodkov znova zacne prizadevati za ustanovitev šole in postavitev šolskega poslopja v Šmartnem.96 Za predlagatelje prešolanja iz Povodja pa je predlagal, da se jih poklice v Šmartno in se jim zadeva predstavi celovito. Za konzistorij je bilo nepredstavljivo, da bi za Povodje izvedli prešolanje brez soglasja šole v Vodicah. Naslednji korak prebivalcev te vasi je bilo iz popolnoma istih razlogov pricakovati z vložitvijo prošnje tudi za izlocitev iz župnije Vodice in pripojitev k župniji Šmartno pod Šmarno goro. Konzistorij se je zato zavedal, da bi se morali o župnijski pripadnosti Povodja dogovoriti šele ob ustanovitvi šole v Šmartnem. Dopis deželni vladi je sklenil s priporocilom, da je treba predlagatelje prešolanja v dopisu opozoriti na neresnicne podatke, prošnjo zavrniti in jim raz­jasniti njene posledice.97 93 ŠAL/šolstvo, f. 35, Šola v Vodicah; Ljubljana, 17. junija 1861. 94 Ibid., Ljubljana, 22. junija 1861. Konzistorij deželni vladi. 95 Ibid. 96 Ibid. 97 Ibid. Deželna vlada je v poznejšem dopisu okrajnemu uradu v Kamniku zapisala, da prošnja prebivalcev Povodja za všolanje v šolo Šmartno pod Šmarno goro, ki so jo vložili pri državnem namestništvu v Trstu, ne da bi iz zaprošene spremembe izkazali pridobljene prednosti, v danih okolišcinah nima nobenih posledic, ker vŠmartnem takrat še ni bilo šole.98 Ker so dogovore zaradi ustanovitve šole v Šmar­tnem zaceli že pred vec leti in je deželna vlada pricakovala, da se bo gradnja šole kmalu zacela, je prebivalce Povodja pozvala, naj prošnjo spet vložijo takoj, ko boustanovljena šola v Šmartnem. Okrajnemu uradu je narocila, naj jih opozori, da v primeru, ce se jim zaprošeno všolanje ugodi, še naprej ostanejo v župniji Vodice in so zavezani, da vodiškemu ucitelju v službi organista in cerkovnika placujejodolžan dotacijski delež, obenem pa placujejo prispevke za placo ucitelju v Šmar­tnem. Zavedati so se morali, da bodo v sorazmernem deležu dolžni prispevati tudi za nacrtovano postavitev šole v Šmartnem.99 Deželna vlada je odlocitev o prešolanju vasi Povodje, ki jo je sprejela na pod-lagi porocila in zbrane dokumentacije z dne 22. junija 1861, sporocila konzistoriju s pristavkom, da je okrajnemu uradu Ljubljana okolica med drugim naroceno, da poroca o poteku pogovorov in o predlogu, na podlagi katerega so dosegli soglasje ogradnji šole v Šmartnem pod Šmarno goro.100 Šola v popisu leta 1865 Ko so leta 1865 v Avstriji izvedli popis vseh šol, je bilo v župnijsko ljudsko šolo v Vodicah všolanih 10 vasi, tri pa so bile še vedno nevšolane.101 Šola je bila enorazrednica in je imela eno ucilnico, en razred in dva oddelka. Poleg ucitelja je bil na šoli še katehet, ki je pouceval verouk. Ker je bil pouk celodneven, so bili vsi šolarji, tako v oddelku mlajših kot tudi v oddelku starejših, v šoli pri pouku dopoldne in popoldne.102 Mlajši so imeli manj šolskih ur in so šolo dopoldne za­pustili po drugi ucni uri, popoldne pa po prvi. Ko so mlajši v znanju nekoliko napredovali, so bili popoldne še drugo uro pri racunanju. Poucevanje verouka obeh oddelkov hkrati je bilo neprakticno in za noben oddelek to ni bilo najbolj­še. Kljub temu je bilo sprejeto kot pozitivno, ce sta bila oba oddelka skupaj, kajti pouk mlajših je starejšim služil kot ponavljanje, pouk starejših pa mlajšim kot priprava. Oddelek starejših je imel dopoldne tri, popoldne pa dve ucni uri. Poleg redne šole ob delavnikih je ob nedeljah in praznikih deloval tudi razred ponav­ljalne šole. Z redno šolo je bila povezana tudi cebelarska šola. 98 Ibid., Ljubljana, 4. julija 1861. Deželna vlada okrajnemu uradu v Kamniku. 99 Ibid., Ljubljana, 22. junija in 4. julija 1861. 100 Ibid., Ljubljana, 4. julija 1861. Deželna vlada konzistoriju. 101 Detail-Conscription der Volksschulen im reichrathe vertretenen Königreichen und Ländern 1865, Wien 1870, Diese Laibach, Vodice, str. 394–397. V viru imena všolanih in nevšolanih krajev niso navedena. 102 Politische Verfassung der deutschen Volksschulen, 1859, ucni nacrt: priloga C. – kjer se ucenci obeh oddelkov poucujejo skupaj v isti ucilnici. Za šolo sposobnih je bilo 139 deckov in 129 deklic, od tega 110 deckov in 105 deklic iz všolanih krajev ter 29 deckov in 24 deklic iz nevšolanih krajev. Na drugi strani je šolo obiskovalo 88 deckov in 89 deklic. Ucni jezik je bil slovenski. Slo­venšcina je bila materni jezik za vse šolarje. In vsi so bili katoliške vere. Najvec šolo obiskujocih otrok je bilo starih od 9 do 10 let. Vsi so bili oprošceni placevanja šolnine. Za šolo sposobnih v ponavljalno-nadaljevalni nedeljski šoli v starosti od 12 do 15 let je bilo 169, iz všolanih krajev 84 fantov in 68 deklet, iz nevšolanih pa 7 fantov in 10 deklet. Nedeljsko šolo je obiskovalo 45 fantov in 42 deklet. Šola je bila v lasti šolske obcine, njeno stanje pa je bilo ocenjeno kot dobro. Letna placa ucitelja je znašala 150 gld avstrijske veljave v kovanem denarju brez naturalnih dajatev.103 Šolski obisk 1865: Redna delavniška šola (6–12 let) Za šolo sposobni Šolo obiskujoci Odstotek obiska Decki Deklice Skupaj Decki Deklice Skupaj Decki Deklice Skupaj Všolani kraji (10) 110 105 215 88 89 177 80 84,7 82,3 Nevšolani kraji (3) 29 24 53 / / / / / / Skupaj 139 129 268 88 89 177 63,3 69 66 Šolski obisk 1865: Nedeljska – nadaljevalna šola (12–15 let) Za šolo sposobni Šolo obiskujoci Odstotek obiska Fantje Dekleta Skupaj Fantje Dekleta Skupaj Fantje Dekleta Skupaj Všolani kraji (10) 84 68 152 / / / / / / Nevšolani kr. (3) 7 10 17 / / / / / / Skupaj 91 78 169 45 42 87 49,4 53,8 51,5 Deset let po ustanovitvi šole je bila kljub stalnemu prigovarjanju domacega župnika, naj starši otroke redno pošiljajo v šolo, ter vse pogostejšim grožnjam politicnih oblasti s kaznimi splošna šolska obveznost le nekaj let pred uvedbo nove šolske zakonodaje (1869) še dalec do polne uresnicitve. Iz treh vasi, ki so bile ocitno od župnijskega središca v Vodicah bolj oddaljene in so imele manjše število prebivalcev, noben otrok med 6. in 12. letom starosti ni obiskoval redne delavniške, prav tako pa ni bilo pogojev, da bi kateri odrasel otrok iz nevšolanih krajev med 12. in 15. letom starosti hodil v nedeljsko nadaljevalno šolo. Delež ot­rok, ki so hodili v redno delavniško šolo, je bil samo 66-odstoten. Nekoliko boljši obisk bi bil, ce bi upoštevali samo všolane kraje (82%). V nedeljski nadaljevalni šoli je bil delež šolo obiskujocih še slabši in je komaj presegel polovico vseh za nedeljsko šolo sposobnih otrok. Delež deklic oz. deklet je bil tako v delavniški kot tudi v nedeljski šoli nekoliko boljši kot pri deckih. 103 Detail-Conscription der Volksschulen, str. 394–397. Temelji nove šolske zakonodaje Preureditev celotnega avstrijskega šolskega sistema od osnovne šole do univerze so nacrtovali že leta 1848, ko je Franz Exner v Wiener Zeitung v vec nadaljevanjih med 18. in 21. julijem objavil Temeljni nacrt javnega pouka v Avstri­ji, s katerim je spodbudil široko razpravo o potrebnih reformah.104 V osnovnem šolstvu so reforme ostale le pri ukrepih za izboljšanje pouka v ljudskih šolah in uporabe ucnega jezika pred zacetkom šolskega leta 1848/1849. Vpliv ukrepov na nadaljnji razvoj osnovnega šolstva pa je bil vendarle velik, saj so najobcutljivejši del šolskega sistema usmerili k nacrtovanim ciljem, ki v tedanjih razmerah iz vec razlogov še niso bili uresnicljivi. Kakor so ukrepi ob izboljšanju metodike pou-cevanja in širjenju predmetnika postavili podlago za povezovanje in nadaljnje izobražavanje uciteljev, so z dolocbo o uporabi materinšcine kot ucnega jezika omogocili postopno vpeljavo slovenskega jezika v osnovne šole na slovenskih tleh. Ker se je Cerkev pri dolocanju ucnega jezika v šoli ravnala po uporabi jezika pri verskih obredih, se je obdobje konkordata izkazalo kot bolj naklonjeno za slovenšcino v osnovni šoli, cetudi so šole z ucitelji še naprej uradovale v nemšcini. Z vec slovenšcine v šoli je izšlo tudi vec novih slovenskih ucbenikov, s katerimi se je v šoli krepila tudi slovenska narodna zavest. S politicnimi spremembami in izlocitvijo vacnacionalne habsburške Avstri­je iz procesa nemškega združevanja se je koncalo obdobje t. i. stare šole, ki jo oznacuje cerkveno šolsko nadzorstvo na nižji in srednji stopnji. Z vec zakoni v drugi polovici šestdesetih let 19. stoletja so v osnovnem šolstvu prevladali libe­ralni pogledi, po katerih so v šoli z odpravo konkordata spet spremenili razmerje med državo in Cerkvijo. Na podlagi temeljnega državnega zakona dne 21. decem-bra 1867 o splošnih pravicah državljanov kraljestev in dežel, ki so bile zastopane v avstrijskem državnem svetu, tako tudi na Kranjskem, so bile med pravicami, kot so enakost pred zakonom, nedotakljivost lastnine, odprava vsakršnega pod-ložništva ali osebne nesvobode, priznanje svobode govora, tiska in združevanja ter verske svobode priznane tudi pravice, ki so se nanašale na podrocje vzgoje in izobraževanja.105 Prav tako je bila znanosti priznana popolna svoboda. Vsak dr­žavljan je dobil pravico do ustanavljanja ucnih in vzgojnih zavodov in pravico, da v njih poucuje, ce je le na zakonit nacin izkazal svojo strokovno usposobljenost. Verski pouk v šolah je bil prepušcen v skrb Cerkvam ali verskim obcinam. Državi je pripadala pravica do najvišjega vodstva in nadzora pouka in vzgoje. Vsakdo je imel pravico, da si izbere poklic in da se izobrazi zanj. Vsem narodom v državi je bila priznana enakopravnost in vsak narod je imel neodtujljivo pravico, da varuje in neguje svojo narodnost in svoj jezik. Država je priznala enakopravnost vseh deželnih jezikov v šoli, uradih in v javnem življenju.106 104 Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Oesterreich, Wien 1848. 105 Postave in ukazi za kranjsko ljudsko šolstvo, 1876, str. XIII–XVI. 106 Ibid., str. XV–XVI. Z zakonom o nacelnih dolocbah o razmerju med šolo in Cerkvijo z dne 25. maja 1868 je bilo potrjeno nacelo, da država prek postavljenih organov vodi in nadzoruje ves šolski sistem, Cerkve ali verske obcine pa oskrbujejo, vodijo in nadzorujejo verouk in bogoslužje v ljudskih in srednjih šolah.107 Šole in vzgojni zavodi, ki jih je ustanovila država, dežela ali obcina, so bile dostopne za vse dr­žavljane, ne glede na versko pripadnost. Cerkve in verske obcine pa so po drugi strani dobile pravico, da na svoje stroške ustanovijo in vzdržujejo šole za mladino dolocene vere. Te šole so se morale ravnati po šolskih zakonih, in samo ce so iz­polnjevale predpisane zakonske pogoje, so lahko zahtevale, da so se jim priznale pravice javne šole. Država je najvišjo oblast in nadzor na podrocju šolstva in vzgo­je izvrševala po ministru za uk in bogocastje, za vodenje in nadzor posameznih šol pa so v vsaki deželi kot najvišjo šolsko oblast ustanovili deželni šolski svet, v podrejenih šolskih okrajih pa okrajne šolske svete in krajevne šolske svete za vsako šolsko obcino. Državni ljudskošolski zakon z dne 14. maja 1869 je postavil nacela pouceva­nja v ljudskih šolah, ki so poleg obcih ljudskih šol zajemala še mešcanske šole, uciteljišca in zasebne ucne zavode.108 Na podlagi temeljnega zakona o državni ljudski šoli je minister za uk in bogocastje 20. avgusta 1870 izdal odlok, s kate-rim je bil obcim ljudskim šolam z veljavnostjo od zacetka šolskega leta 1870/1871 predpisan nov šolski in ucni red.109 Z njim so v šolah urejali razmere za obiskova­nje šole, dolocali šolski koledar, odpust iz šole, šolske kazni, dolžnosti uciteljev, uciteljski zbor, razdelitev ucencev na razrede, ucne cilje pri posameznih pred­metih, preverjanje znanja in spricevala, ucila in samoucila, ženska rocna dela in umno gospodinjstvo. Sklep Z novo šolsko zakonodajo so v osnovnih šolah hitreje izboljšali obisk šole in bolje uresnicevali šolsko obveznost za vse šoloobvezne otroke. K uveljavljanju šolske obveznosti so bili poslej pritegnjeni vsi politicni dejavniki, ki so bili tudi vkljuceni v šolske svete: obcine, Cerkev, državni organi in ucitelji. Kako težko je bilo prej in koliko naporov je bilo treba, da so šolske predpise udejanjili tudi v Vodicah. Koliko prepricevanj, da so zbrali dovolj prihodkov za ucitelja, postavili primerno ucilnico in prišli do spoznanja, da je šola potrebna. Koliko pridig na eni in groženj na drugi strani. Po manj uspešnem poskusu s prvim uciteljem Janezom Eppichom se je zaradi odlocnega posredovanja škofijskega konzistorija in ureditve minimalnih pogojev za delovanje šole zgodba vodiške stare šole zacela in koncala pri ucitelju 107 Ibid., str. 3–6. 108 Ibid., str. 8–42. 109 Ibid., str. 46–92. Jerneju Stamcarju. Pravzaprav se je z njim to obdobje zacelo in koncalo. S spre­jetjem 3. avstrijskega državnega ljudskošolskega zakona (1869) in uveljavitvijo velikih sprememb v osnovnem šolstvu se je ucitelj Jernej Stamcar, ki je bil v Vodi­cah vseskozi samo zacasni ucitelj, po 16 letih poucevanja od tod poslovil. Nasledil ga je Jožef Korban, ki je bil pred prihodom v Vodice ucitelj v Velesovem, kjer se je Stamcar rodil. Z dovoljenjem deželnega šolskega sveta sta leta 1871 zamenjala službeni mesti.110 Z novim šolskim zakonom je morala uciteljske dohodke zagoto­viti šolska obcina, ki je prejemke na racun šole pobirala in jih nakazovala pristojni davkariji.111 Novemu ucitelju tako ni bilo treba vec pobirati prihodkov zase od hiše do hiše, ampak mu jih je nakazoval pristojni državni urad. Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 31, Namestništvo v Ljubljani in Deželna vlada v Ljubljani, 7/3, 1850–1860. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL/šolstvo, f. 35, Šola v Vodicah 1853–1866. ŠAL/šolstvo, f. 3j, Lehrer - Konferenzen 1848–1852. ŠAL/šolstvo, f. 4g, Lehrer - Konferenzen 1856–1860. ŠAL/šolstvo, f. 13d, Muster-Hauptschule zu Laibach, Prüfungen 1845–1869. ŠAL/ŽA Vodice, Status animarum 1852, inv. št. 55. ŠAL/ŽA Vodice, f. 10, Oznanilne knjige: 1841–1854 in inv. št. 79/1–10: 1857–58, 1860–1862, 1862–70. SŠM – Slovenski šolski muzej Arhivska zbirka, f. 61/1, Präparanden Kurs angefangen vom Jahre 1834 bis 1871. Arhivska zbirka, f. 248, Detail-Conscription der Volksschulen im reichrathe vertretenen Königreichen und Ländern, nach dem Stande vom Ende des Schuljahres 1865, Wien 1870: Diöcese Laibach, Schuldistricte Stein, Stan- dorte der Schulen Vodice, str. 394–397. (Kopije) ZA – zasebni arhiv Preteklost šole in druge zanimivosti v Vodicah, neznani avtor (1892–1895), nepa­ginirano. Tiskani viri Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Oesterreich, Wi­ener Zeitung 18.–21. 7. 1848. 110 UT 1871, str. 158. 111 Postave in ukazi, str. 224. Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreichs, Wien 1849. Konkordat med papežem Pijem IX. in avstrijskim cesarjem Francem Jožefom I. (Vereinbarung zwischen Sr. Heiligkeit Papst Pius IX. und Sr. kaiserlichenköniglichen apostolischen Majestät Franc Josef I., Kaiser von Österreich). Österreichischer Schulbote, št. 47, 24. novembra 1855, str. 393–398. Koledarcek Družbe svetega Mohora (za leta: 1868–1870), Celovec. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OXS5Y1U5 Maßregeln zur Verbesserung des Volksschulen-Unterrichtes und hinsichtlich der Sprache für denselben, Wien 2. september 1848. Politische Gesetze und Verordnungen 1848. http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=pgs&datum=1848&page=323&si­ze=45. Nova (mala) pratika (za leta: 1857–1867) na svetlo dana od c. kr. kmetijske družbe, Ljubljana. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-17AW7VPG Politische Verfassung der deutschen Volks-Schulen für die k. k. österreichischen Provinzen VIII, Wien: Verlag der k. k. Schulbücher-Verschleiß-Administra­tion, 1840. Politische Verfassung der deutschen Volksschulen für die k. k. österreichischen Provinzen mit Ausnahme von Ungarn, Lombardie, Venedig und Dalmatien, unveränderte Abdruck der neunten Auflage, Wien, im k. k. Schulbücher Verlage, 1859. Postave in ukazi za kranjsko ljudsko šolstvo, Kranjsko uciteljsko društvo : Lju­ bljana 1876. Uciteljski tovarš, Glasilo Slovenskega uciteljskega društva, I–XXXVI, Ljubljana 1861–1896. Literatura Okoliš Stane, Ustanavljanje vodiške javne šole 1853–1855, Šolska kronika : revija za zgodovino šolstva in vzgoje, 32, 2023, št. 1–2, str. 26–63. UDK 37:75 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 5. 10. 2024 Branko Šuštar* Nemirni šolski razred štajerskega slikarja Ferdinanda Mallitscha iz 1876 Mischief in the Classroom by the Styrian Painter Ferdinand Mallitsch from 1876 Izvlecek Pouk z uciteljem in ucenci je bil likovno zani­miv že slikarjem od srednjega veka naprej, v 19. stol. pa je šolski razred postal priljubljen žanrski motiv. Z izkušnjo akademskega šo­lanja v Gradcu in na Dunaju ter študijskega potovanja vse do Pariza se je štajerski slikar Ferdinand Mallitsch, že pri sodobnikih opa­žen zaradi kvalitete svojih del, za krajinami, portreti in družinskimi prizori v casu do-rašcanja obeh sinov slikarsko lotil tudi šolskih vsebin. Slikar je živahen odmor med poukom predstavil razgibano in slikarsko dramaticno, z nekaj vec kot dvajsetimi figurami razposa­jenih ucencev, ujetih v trenutku uciteljevega prihoda. Ta zanimiv motiv v vrsti prizorov šolskega pouka v zgodovini izobraževanja sicer ni spregledan, a ne prav poznan, toda s spletno dostopnostjo postaja še bolj opa-zen. Za šolski motiv iz 1876, tu predstavljen kot Nemirni šolski razred, zasledimo raz­ licna poimenovanja: Die Zwischenstunde in der Dorfschule, Die entfesselte Schulklasse, Vor der Schule, Mischief in the classroom. V Gradcu leta 1820 rojeni slikar je sooblikoval posebej nemški del kulture po jeziku tedaj nemško-slovenske Štajerske kot ene od dežel habsburške Avstrije. A likovna govorica nago­ varja onkraj jezika in casa. Po ocetu je slikar izhajal iz ljubljanske družine Malic/Mallitsch, a bil povezan s slovenskimi kraji prek materine graške družine Vischner, ko je gospo- Abstract The classroom with teacher and pupils had been of artistic interest to painters since the Middle Ages, and in the 19th century it became a popular genre motif. With the experience of academic schooling in Graz and Vienna and study trips as far as Paris, the Styrian painter Ferdinand Mallitsch, already noted by his con­temporaries for the quality of his work, took up the subject of school painting when his two sons were growing up, adding to his previous interest in landscapes, portraits and family scenes. He depicted a lively classroom break in a dynamic, dramatic painting with more than twenty exuberant pupils caught in the mo­ment of the teacher's arrival. This interesting motif in the history of education has not been overlooked among classroom scenes, but it is not very well known. However, with the availa­bility of the Internet, it is becoming even more prominent. This classroom motif from 1876, presented here as Mischief in the Classroom, has had a variety of names: Die Zwischen­stunde in der Dorfschule, Die entfesselte Schulklasse, and Vor der Schule. Born in Graz in 1820, the painter helped to shape a particu­larly German part of the culture of the then German and Slovenian-speaking Styria as one of the lands of Habsburg Austria. But the ar­tistic expression speaks beyond language and time. On his father's side, the painter belonged to the Malic/Mallitsch family from Ljubljana, * dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik, Slovenski šolski muzej, e-pošta: branko.sustar@guest.arnes.si. daril na družinskem vinogradniškem posestvu but he was connected to the Slovenian lands Willkommhof (Vukovski dvor) blizu Pesnice through his mother's family, the Vischners pri Mariboru. Umrl je leta 1900 v Lenartu v from Graz, when he managed the family vine-Slovenskih goricah. yard estate Vukovski dvor (Willkommhof) near Pesnica pri Mariboru. He died in 1900 in Lenart in the Slovenske gorice region. Kljucne besede: šolski pouk, likovna umetnost, 19. stoletje, Avstro-Ogr- ska, Ferdinand Mallitsch, 1820–1900 Keywords: school lessons, fine arts, 19th century, Austria-Hungary, Ferdi­nand Mallitsch 1820-1900 Poznaš imenitno ilustracijo šolskega življenja iz 19. stoletja izpod copica sli­karja iz Slovenskih goric? Prijaznoopozorilo Igorja Zemljica, tedaj vodje knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino,1 ki je pred vec leti mimogrede omenil privlacen šolski motiv, povezan z nami in našimi kraji, je scasoma doseglo svoj namen. Na spletu dostopna barvna skica upodobitve nagajivosti v razredu (Ferdinand Mal-litsch, Mischief in the classroom, pred 1900), povezana z dražbo septembra 2007 pri Sotheby's Amsterdam,2 je ob raziskovanju scasoma odstrla nekaj podrobnosti iz življenja zanimivega štajerskega slikarja, katerega rod izhaja iz ljubljanske dru­žine Malic/Mallitsch. Slikarski motiv niti ni tako neznan, kot je kazal prvi vtis ob srecevanju z barvno upodobitvijo. Podoba je v crno-beli verziji že od 1995 dostopna v šesti knjigi Helmuta Engelbrechta o zgodovini avstrijskega izobraževanja. Pri umetniški predstavitvi šolskega življenja je navedena kot oljna slika F. Mallitscha iz Avstrijske narodne knjižnice (Österreichische Nationalbibliothek – Porträtsammlung und Bil-darchiv), datirana okoli 1890, poimenovana kot Sprošcen šolski razred (Die entfesselte Schulklasse) in objavljena v crno-belem fotografskem posnetku Edith Jekel.3 Dejansko hranijo v knjižnici na Dunaju fotografsko dokumentacijo umetnostne dražbe št. 596 hiše Dorotheum junija 1972. Tedaj je bilo na avkciji ponujeno delo F. Mallitscha, Die entfesselte Schulklasse, kot so prijazno sporocili iz knjižnice spomladi 2024.4 Motivno je v svojem delu ugledni zgodovinar avstrijskega izobraževanja Helmut Engelbrecht pri temi o življenju šole povezal dve deli, ki nakazujeta 1 Igor Zemljic je zgodovinar in bibliotekar, dolgoletni vodja knjižnice Inštituta za novejšo zgodo-vino, od 2020 vodi Centralno pravosodno knjižnico v Ljubljani. 2 Ferdinand Mallitsch – Mischief in the class room.jpg – Wikimedia Commons. Delo z merami 33 x 49 cm je doseglo ceno 1.125 EUR. 3 Engelbrecht, Erziehung, str. 364, 403. 4 ÖNB – Bildarchiv und Grafiksammlung, mag. Ulrike Polnitzky, sporocilo po e-pošti, 18. 4. 2024, POR-MAG Signatur: D 19.778 – B, foto E. Jekel, https://onb.digital/result/10D6E183 naporno uciteljsko pedagoško delo v razredu. V obeh je predstavljen iz dogo­divšcin polnega preživljanja odmorov za ucence dramaticen prehod ob prihodu ucitelja (F. Mallitsch, Die entfesselte Schulklasse) ali uciteljice (A. H. Mansfe­ld, Die Lehrerin kommt!/Uciteljica prihaja!). Na Helmuta Engelbrechta, avtorja obsežnega temeljnega pregleda zgodovine avstrijskega šolstva, se lahko letos spomnimo prav ob stoti obletnici njegovega rojstva. Leta 1988 je prof. Engelbrecht sodeloval tudi s Slovenskim šolskim muzejem ob tedanji muzejski 90-letnici.5 Štajerski slikar Ferdinand Mallitsch Tako slikarjev rod kot bivanje na Spodnjem Štajerskem kaže na povezanost Ferdinanda Mallitscha s slovenskimi kraji. Slikar izvira po ocetu iz rodbine v svo­jem casu znane in vplivne ljubljanske družine Malic/Mallitsch s hotelom Malic, Stadt Wien. Domaca mu je bila tudi Spodnja Štajerska, kjer je živel na svojem posestvu v okolici Maribora in zadnja leta v Lenartu v Slovenskih goricah in tam leta 1900 tudi umrl. V Ljubljani je bila že 1848 znana med prvovrstnimi gostilna-mi pri Malicu (Stadt Wien) in je sprejemala goste v hotel še pred desetimi leti, kot je predstavljal leta 1926 Ivan Vrhovnik v svojem delu Gostilne v stari Ljubljani. Hotel »pri Malicu« (»Stadt Wien«) je stal na vogalu tedanje Šelenburgove ulice in Aleksandrove ceste (Slovenske in Cankarjeve). Lastnik hotela je bila od leta 1873 do 1908 Kranjska stavbna družba, nato drugi lastniki in od 1916 Jadranska banka. Stavba je bila leta 1938 porušena, na njenem mestu pa zgrajena veleblagovnica, današnja Nama.6 Podrobnosti o sorodstvu Valentina Mallitscha, oceta poznejše­ga slikarja, z gostilnicarsko in posestniško vejo viške in ljubljanske družine Malic/ Mallitsch, v kateri je bilo ime Andrej priljubljeno skozi vec generacij,7 še cakajo na raziskavo. V krstno knjigo je bil oce kasnejšega slikarja vpisan kot Valentin Antonio Malitsch, rojen 14. februarja 1778 v Ljubljani, zakonski, posmrtni sin8 že 29. decembra 1777 umrlega Andreja Malitscha, ki je bil (rudarski) uradnik.9 Pri poroki slikarjevih staršev v Gradcu 24. marca 1819 srecamo kot ženina 40-letnega Valentina Mallitscha, najemnika štajerske gospošcine St. Georgen an der Stiefing pri Lipnici (Leibnitz), sina Andreja Mallitscha in Eleonore Tscher­mellin, ter 21-letno Anno Vischner. Nevesta je bila hci Dominicusa Vischnerja, najemnika spodnjeavstrijske gospošcine Kirchberg am Walde blizu Zwettla, in 5 Helmut Engelbrech 1924-2014, https://de.wikipedia.org/wiki/Helmut_Engelbrecht; Slavica Pa­vlic, Ob devetdesetletnici Slovenskega šolskega muzeja, str. 3–9; Engelbrecht, K pedagoškem zgodovinopisju v Avstriji, str. 3–12. 6 Ivan Vrhovnik, Gostilne v stari Ljubljani, 1926, str. 4, 41; Barbara Pešak Mikec, Nataša Budna Kodric, Ljubljanski hoteli, str. 347–348. 7 Rudolf Andrejka, Rodovniki Ljubljancanov, ZAL LJU 435, šk. 6, a. e. 30 8 Mati je bila Eleonora Malitsch, roj. Tschermellin, Ljubljana – Sv. Nikolaj Krstna knjiga 1771–1791. 9 + Andreas Malitsch, 29. 12. 1877, Ljubljana – Sv. Nikolaj Mrliška knjiga, 1771–1812. Naslovnica dražbenega kataloga decembra 1902 z avtoportretom slikarja F. Mallitscha. V katalogu je besedilo Aug. Schaefferja o slikarju in seznam razstavljenih del, mdr. tudi slike nemirnega razreda (54. Zwischenstunde in der Dorfschule) predstavljene tudi s fotografijo. Ferdinand Mallitsch, Oesterreischische Galerie, Auktionskatalog. Der wertvolle künstlerische Nachlass des Herrn Ferdinand Mallitsch, Wien 1902 (naslovnica, str. 17). Barbare, roj. Ln.10 A zakonca Mallitsch že ob sinovem rojstvu nista živela sku­paj in Valentin Mallitsch je bil kasneje pravni zastopnik (sindik) magistrata štajerskega trga Kindberg,11 naselja ob reki Muri z manj kot 3000 prebivalci, od­daljenega kakšnih 70 km severno od Gradca. Tam je tudi umrl 31. avgusta 1852 v 74. letu starosti.12 Tako je bil Ferdinand Mallitsch rojen 7. marca 1820 v Gradcu, kjer so imeli Vischnerjevi hišo v Klosterwiesgasse 88 (kasneje št. 13), ki je ob stoti obletnici slikarjevega rojstva marca 1920 dobila spominsko plošco.13 Pri krstu je dobil ime Ferdinand Joseph. Barbara Vischner, njegova babica po materini strani, ki mu je bila tudi botra,14 je imela blizu Maribora posestvo Vukovski dvor (Willkommhof, kar bi lahko slovensko rekli ‘dvor dobrodošlice’). Tako je Ferdinand odrašcal pri mami in babici delno v mestnem okolju Gradca, kamor je hodil v osnovno šolo (normalko) in na gimnazijo, pocitniški cas pa je preživljal na podeželju Slo­venskih goric. Da slikar na našem Štajerskem ni cisto pozabljen, je v zadnjem desetletju poskrbel Matjaž Partlic z objavo dveh vsebinsko povednih clankov ma-riborskem Veceru.15 Slikar F. Mallitsch tudi sicer na Slovenskem ni neznan, za kar je dobro poskrbel že leta 1933 Viktor Steska s clankom v Slovenskem biografskem leksikonu. Tam je slikar naveden s slovenskim zapisom priimka in nemško obliko v oklepaju (Malitsch, Mallitsch), kot Mallitsch Ferdinand pa je naveden v kazalki: gl. Malic.16 Zapisi v nekdanjem tisku so zanimivi že po uporabi slikarjevega priimka, ceprav ni bilo nobenega dvoma: uradno in dejansko je bil Ferdinand Mallitsch, kakor se je slikar tudi podpisoval. Se pa v socasnem casopisju pojavlja priimektudi kot Malitsch (z enim l). Še bolj nenavaden je eden od prvih zapisov o sli­karju v umetnostnih pregledih, saj ga Slovnik umjetnikah jugoslavenskih (Ivan Kukuljevic-Sakcinski, 1858) predstavlja pod imenom Ferdinand Malic.17 To je kot slovanski zapis slikarjevega priimka navedeno leta 1876 tudi pri Wurzbachu.18 Presenetljivo je leta 1859 tudi spodnještajerski publicist Rudolf Gustav Puff v Marburger Taschenbuch (v Mariborskem prirocniku) omenil pri Sv. Marjeti ob 10 Škofija Graz-Seckau, Župnija Graz-Hl. Blut. Porocna knjiga XIX 1813–1828 | 546, 24. marec 1819. 11 Otmar Mallitsch, str. 267; Präsidialakten des Steiermärkischen Landtages, 1838, I A/f 8430 1–2, 12 Farnberger, Leben und Werk, str. 18. 13 Adressbuch Graz, 1938. Gedenktafel für Ferdinand Mallitsch. Dekmaeler, Algemeiner Teil, 10, https://www.findbuch.at/files/content/adressbuecher/1938_bsoe_graz_ab/4__Allgemeiner_ Teil.pdf 14 Škofija Graz-Seckau, Župnija Graz-Hl. Blut – Sign. 490, Taufbuch XXVI 1817–1823, str. 185, oce Valentin Mallitsch, mati Anna, roj. Vischner. 15 Matjaž Partlic, Pozabljena – slikar Ferdinand Malic in Vukovski dvor. Vecer v soboto, 5. novem-bra 2016, str. 22–25; 200 let mineva od rojstva slikarja z Vukovskega Dvora, Vecer v soboto, 7. marca 2020. 16 Viktor Steska, Malic (Malitsch, Mallitsch) Ferdinand, slikar, https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi345016/ 17 Ivan Kukuljevic Sakcinski, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih, Zagreb, 1858, str. 234 (Malic Fer­dinand). 18 Wurzbach, Biographisches Lexikon, 16, 1867, str. 335. Mallitsch, Ferdinand. Pesnici historicnega slikarja F. Malica, rojenega v Gradcu 7. aprila 1820 in pose-stnika bližnjega dvorca Willkomm.19 A to so izjeme in posebnosti. Slikar je vse življenje nosil priimek Mallitsch. Tudi zapis v mrliški knjigi, ki je slikarjevo smrt zabeležil 10. novembra 1900 v trgu Lenart v Slovenskih goricah v hiši št. 22, upo­rablja zapis priimka, kot mu sledimo skozi življenje: Ferdinand Mallitsch.20 A kot da bi bilo treba še dvomiti o tem, kako se je pisal in podpisoval slikar, se je še ne­davna študijska raziskava njegovega dela po nepotrebnem odlocila za slovenjenje njegovega priimka. Pri tem zapisu se držimo dokumentov in virov in spoštujemo tudi slikarjev podpis. Biografski zapisi o slikarju omenjajo njegovo osnovno in gimnazijsko šola­nje v Gradcu (matura 1841), zacetni študij prava in obiskovanje risarske akademije v Gradcu, leta 1842 odhod na dunajsko akademijo in krajši, a pomemben študij pri prof. F. G. Waldmüllerju (1793–1865). K njemu na Dunaj se je Mallitsch vrnil šele 1851, kjer je uspel že s prvo vecjo sliko Najdenec, leta 1852 razstavljeno pri Avstrijskem umetnostnem društvu, ter vec drugimi deli. Leta 1854 je s prijate­ljem Karlom Hassom odšel na študijsko potovanje po Evropi: Dresden, Leipzig, Düsseldorf, Köln, Bruselj in Pariz. Tam se je izpopolnjeval v delavnici slikarja Léona Cognieta (1794–1880) in se srecal tudi s slikarstvom barbizonske šole in njihovih upodobitev krajine in kmeckega dela. A že po desetih mesecih se je iz Pariza vrnil na posestvo v Slovenske gorice. Na slikarjevo delo je vplivala njegova odlocitev, da se zaradi družinskih razmer vrne domov in leta 1855 prevzame gos-podarjenje na družinskem posestvu Willkommhof.21 Posestvo, na katerem je F. Mallitsch gospodaril do leta 1895, je obsegalo 46 ha njiv, travnikov, vinogradov in gozdov, kot kažejo kasnejši podatki. Zakonca Ferdinand in Maria Anna Mallitsch sta že julija 1890 dala posestvo na prostovoljno dražbo, a gospodarila do 1895, ko je posestvo kupil F. Olschofsky.22 Leta 1917 se ob naslednji prodaji omenja za posest tudi slovensko ime Veliki Hum. V zadnjih letih se za obnove potreben dvorec, danes na naslovu Vukovje 2, pojavlja tudi modernizirano ime Vilkenhof (tudi Wilkenhof).23 Družinsko življenje na dvorcu Willkommhof v Slovenskih goricah Prva leta na Vukovskem dvoru so bila za Ferdinanda Mallitscha obdobje sli­karskega zatišja, saj mu delo na velikem kmeckem gospodarstvu ni pušcalo veliko 19 Puff, Marburger Taschenbuch 1859, str. 50, … des Historienmalers Malic, Besitzers des nahen Willkommhofes. 20 Nadškofija Maribor, Lenart v Slovenskih goricah, Mrliška knjiga 1851–1900, 10. 11. 1900, str. 357. 21 Mallitsch, Ferdinand, ÖBL; Viktor Steska, SBL; Trude Aldrian, str. 713–718; Herta Farnberger, str. 17–25; Bracun, Ferdinand Malic, Obrazi. 22 Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, št. 154, 8. 7. 1890, str. 1282, Fleiwillige Reäliten-Velsteigerung. 23 Jaušovec, Prenova dvorca Vilkenhof, str. 6, 8; Slovenec, 45, št. 272, 17. 11. 1917, str. 4, Posestvo Veliki Hum (Willkommhof). Slikarju je bil priljubljen motiv družinsko življenje kot ga je doživljal na podeželskem dvorcu Willkommhof v Slovenskih goricah. Ferdinand Mallitsch, Spiel mit Karten; Kartenspiel; tudi Familienglück, o. 1868, Belvedere, inv. št. 798. casa za slikarstvo. Kot je sam kasneje zapisal, dvema gospodarjema, ekonomiji in umetnosti, ni mogel služiti.24 Vendarle pa je leta 1858 naslikal za domaco cerkev v Pernici glavno oltarno sliko sv. Marjete Antiohijske.25 Novi oltar v župnijski cerkvi sv. Marjete ob Pesnici (Pernica), ki ga je je julija 1860 blagoslovil tudi za šolstvo pomemben mariborski škof A. M. Slomšek, je v graški Tagespost predstavil cla­nek o oltarju (zanj je izdelal nacrte Karl Haas, tudi Mallitschev popotni tovariš s poti po Evropi)26 in najlepšem okrasu cerkve: oltarni sliki sv. Marjete, daru slikar­ja Ferdinanda Mallitscha. Slikar s posestvom v bližini je bil v clanku naklonjeno predstavljen po vrnitvi s skoraj enoletnega umetnostnega izpopolnjevanja v Pari­ 24 Aug. Schaeffer, Ferdinand Mallitsch, str. 6. 25 Pogled na oltarno sliko v S. Kocutar, Ferdinand Malic (1820–1900) slikar Slovenskih goric, 2020, https://radiomaribor.rtvslo.si/clanek/spomincice/ferdinand-malic-1820-1900-slikar-sloven­ skih-goric/516517 26 Carl Haas je bil tudi slikar in je 1854 z Mallitschem študijsko potoval v Pariz. https://de.wikipe­ dia.org/wiki/Carl_Haas_(Arch%C3%A4ologe) zu in kot slikar, cigar prvo razstavljeno delo na Dunaju (der Findling/Najdenec) je maja 1852 odkupil cesar za galerijo Belvedere.27 Slikarja Mallitscha so prištevali k boljšim umetnostnim mocem na Štajerskem in njegovo delo priporocali sode­želanom.28 Kulturna javnost je lahko po nemškem casopisju sledila njegovemu delu, saj so spomladi 1861 v graški Tagespost porocali o dveh njegovih žanrskih slikah za prijatelja umetnosti iz Gradca, ki sta se motivno ukvarjali z otroki v družbi domace macke oz. psa.29 Mallitsch je kot posestnik (Realitätenbesitzer in Willkomm) postal v letu 1858 tudi clan štajerske kmetijske družbe30 in se na posestvu ukvarjal z vsakda­njimi gospodarskimi skrbmi. Iz slikarskega dela pa vidimo v upodobitvi volilnega dne 1868/70 tudi njegovo zanimanje za politiko. Avgusta 1875 je zabeleženo še njegovo sodelovanje v politicnem življenju, ko je v Mariboru vodil pred držav­nozborskimi volitvami politicni shod štajerskega liberalnega poslanca Konrada Seidla.31 Nemška in liberalna usmeritev je bila doma tudi med clani družine Mal-litsch v Ljubljani.32 Kljub gospodarskemu delovanju F. Mallitscha so poroka leta 1865 in lepo družinsko življenje ob ženi in obeh sinovih spodbudno vplivali tudi na njegovo slikarsko delo. 45-letni Ferdinand Mallitsch se je leta 1865 v Gradcu porocil z 37-letno Anno Marijo Schramm (1827–1911) rojeno v kraju Lednice (Eisgrub) na južnem Moravskem. Z njo se je seznanil že ob svojem prvem bivanju na Dunaju. Mlado družino lahko spremljamo tudi v Mallitschevem slikarstvu, saj so bili žena in sinova ter domace družinsko življenje na podeželju Slovenskih goric priljub­ ljen in pogost motiv njegovega dela,33 ki ga poznamo tudi v skicah in osnutkih slikarskih zamisli. Kakor bi njegovi družinski motivi spregovorili tudi o tem, kar je pogrešal v svojem odrašcanju z odsotnim ocetom. Obdobje po poroki tako predstavlja za slikarja kar nov umetniški razcvet.34 Sinova Otmar (1866–1926)35 in Heinrich Mallitsch (1869–1943),36 oba rojena v Vukovju/Willkomm na družinskem posestvu Willkommhof, sicer ocetu nista 27 F. Mallitsch, Der Findling, https://sammlung.belvedere.at/objects/7986/der-findling? 28 Tagespost, Graz, 1. 8. 1860, str. 2–3. Correspondenz aus der Provinz, Marburg, 29. Juli. 29 Tagespost, Morgenblatt, Graz, 10. 4. 1861, str. 3. Correspondenz aus der Provinz, Marburg, 8. April. 30 Wochen-Blatt der K.-K. Steiermärkischen Landwirthschafts-Gesellschaft, 7, 12. 8. 1858, št. 21, Marburg, str. 167. 31 Farnberger, Leben und Werk, ilustr. 98, št. 108, Wahltag, okoli 1868/70. Marburger Zeitung 14, 1875, št. 10, str. 1, Marburger Berichte. Wählerversammlung vom 14. August 1875. 32 Humoristicni casopis Brencelj omenja obcinske volitve v Ljubljani, na katerih so Mallitscha “nemškutarji na smrt bolnega dali še nesti na rotovž, da je volil njihove kandidate”. Brencelj, 14, 1882, št. 4, str. 3, Z Olimpa. 33 Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch, str. 715, 717. 34 F. Mallitsch, https://sl.wikipedia.org/wiki/Ferdinand_Mali%C4%8D 35 Dr. O. Mallitsch je bil magistratni svetnik in policijski direktor v Gradcu, leta 1925 že upokojen. Hausmann, str. 411; Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch, str. 717. 36 H. Mallitsch je bil trgovec, tudi s pivom, in upravnik zaloge piva Reininghaus (do 1933) SI_ PAM/0645/001/00495 Zaloga piva H. Mallitsch v Poljcanah, spisi trgovskega registra. Hau­smann, Ssteiermark, str. 411; Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch str. 717. sledila ne v gospodarjenju s posestjo niti v slikarskem delovanju, a sta gotovo usmerjala njegovo pozornost k motivom z otroki. Tudi njegov zimski motiv ke­panja otrok, datiran v leto 1867, sodi v ta cas.37 Dorašcanju sinov v šolsko starost je slikarju z interesom za družinske motive38 nemara scasoma obudilo spomin tudi na njegove šolske dni in mu približalo šolsko temo. Tako lahko razumemo njegovo sliko nemirnega šolskega razreda, ki je leta 1902 v dražbenem razstavnem katalogu na Dunaju navedena med olji in oljnimi študijami kot skoraj dokoncana kompozicija Die Zwischenstunde in der Dorfschule, in je tam predstavljena tudi z ilustracijo (prim. str. 292) in datacijo 1876.39 Mallitschevo delo In der Zwischen­stunde, Die Zwischenstunde in der Dorfschule (odmor, pavza med poukom, prosta ura med dvema šolskima urama, morda vsebinsko: podaljšan odmor med poukom), je med drugimi žanrskimi prizori kot barvita in razgibana kompozi­cija iz leta 1876 omenjeno tudi v nostalgicnem zapisu starejšega sina, ki prinaša dragocene podrobnosti iz ocetovega delovanja. Objavljen je v spominski knji­gi o Spodnji Štajerski, izgubljeni za Avstrijo (Südsteiermark, ur. F. Hausmann, 1925).40 Slikarjevo rojstno mesto, ki hrani v muzeju tudi vec njegovih del, pa ima od leta 1949 v 9. graškem okrožju Waltendorf po slikarju tudi poimenovano pot (Mallitschweg).41 Nemirni šolski razred s 23 šolarji Že prizadevno zbrana dela v študiji o slikarju, ki jo je v graški Carinhtii leta 1956 objavila dr. Trude Aldrian, kustosinja, od 1963 do 1965 tudi vodja Neue Galerie Graz, predstavlja njegove poglavitne slikarske korake in primerjalno ana­lizira v besedi in priloženih 24 reprodukcijah njegove portrete, žanrske slike in krajine ter omenja tudi njegove verske in historicne teme.42 Slikarjeve portrete je z 52 primeri njegovih figurativnih del nedavno zavzeto vzela v umetnostno zgodovinski premislek Barbara Lešnik (2024), ki navaja tudi novejšo literaturo o temi.43 Najbolj poglobljena predstavitev Mallitschevega umetnostnega delovanja pa sta pregled in analiza vec kot 500 njegovih del v disertaciji Herte Farnberger (Graz 1995). Tam omenja pri kat. št. 512 datirano nedokoncano oljno sliko na platnu s tem motivom (Die Zwischenstunde in der Dorfschule, 1876, 34 x 49 cm), objavljeno v dunajskem dražbenem katalogu 1902 (str. 17, kat. št. 54). Kompozi­cijsko skico za to sliko (sicer poimenovano Vor der Schule, kar bi lahko pomenilo 37 F. M., A Snowball Fight, (18)67, https://www.dorotheum.com/en/l/8821390/ 38 Universalmuseum Joanneum Jahresbericht 2021, str. 302. 39 Ferdinand Mallitsch, Auktionskatalog, Wien 1902, str. 17. 40 Mallitsch, Otmar: Ferdinand Mallitsch, Ssteiermark, str. 270, 274. 41 Liste der Straßennamen von Graz, https://de.wikipedia. 42 Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch, str. 712–744. 43 Barbara Lešnik, Portretno slikarstvo, 2024. Ferdinand Mallitsch, Die entfesselte Schulklasse (Sprošcen šolski razred), 33,5 cm x 49 cm, cb fotografski posnetek Edith Jekel, ÖNB - Bildarchiv und Grafiksammlung, z dražbe št. 596, Dorotheum, 1972. pred šolskim poukom) ter skici tam upodobljenih ucencev v izrazitem gibanju H. Farnberger prav tako postavlja v cas okoli 1876.44 Ceprav crno-bela objava slike nemirnega šolskega razreda (Die entfesselte Schulklasse, okoli 1890) pri H. Engelbrechtu 1995 navaja v podnapisu, da gre za oljno sliko,45 pa jo poznamo le po crno-beli fotografiji v ÖNB iz 1972 kot lepo uokvirjeno, z merami 33,5 cm x 49 cm.46 Šele primerjava mer omenjenih slik je spodbudila razmišljanje, da gre lahko za eno delo, ki pod razlicnimi imeni pred­ stavlja nemiren šolski razred. Tudi mere sedaj na spletu dostopne Mallitscheve slike nemirnega šolskega razreda z dražbe leta 2007 (Mischief in the class room) so 33 x 49 cm in tam je delo oznaceno kot oljna študija na papirju (Oil sketch study),47 ceprav se zdi bolj kot akvarel. 44 Farnberger, Leben und Werk, slika 88, kat. št. 251; str. 335, kat. št. 512, datirano 1876; str. 245, 267, 335. 45 Engelbrecht, Erziehung, str. 364. 46 ÖNB Österreichische Nationalbibliothek – Bildarchiv und Grafiksammlung, foto: E. Jekel, https://onb.digital/result/10D6E183 47 Mischief in the classroom, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ferdinand_Mallitsch_-_ Mischief_in_the_class_room.jpg Ferdinand Mallitsch, Kompozicijska skica za sliko Die entfesselte Schulklasse (Sprošcen šolski razred), o. 1876, iz zbirk Universalmuseum Joanneum Graz, obj. v Farnberger, Herta: Leben und Werk des steirischen Künstlers Ferdinand Mallitsch 1820 – 1900, Graz: Universität - Institut f Kunstgeschichte, 1995, ilustr. 88, kat. št. 251. Primerjava dostopnih fotografij tega motiva ob umetnostnih dražbah 1972 in 2007 ter z objavo v avkcijskem katalogu 1902 pritrjuje misli, da gre za isto Mal-litschevo sliko nemirnega razreda, ki jo spremljamo pod razlicnimi imeni, kot Mischief in the classroom (Nagajivost v razredu) na dražbi 2007, Die entfesselte Schulklasse (Sprošcen šolski razred) na dražbi 1972 in na manjši in malo zabri­sani sliki z dražbe 1902 kot Die Zwischenstunde in der Dorfschule (Odmor med dvema ucnima urama v vaški šoli).48 Pa si poglejmo Mallitschevo sliko nemirnega razreda. Tako ji lahko rece­mo, glede na predstavljeno vsebino, ceprav srecujemo zanjo kar nekaj prav tako vsebinskih poimenovanj: Die Zwischenstunde in der Dorfschule, Die entfesselte Schulklasse, Vor der Schule, Mischief in the classroom. Pred nami slikar odpre pogled v šolski razred s 23 razigranimi ucenci, ki so izkoristili odmor za aktivno 48 Ferdinand Mallitsch, Oesterreischische Galerie, Auktionskatalog. Der wertvolle künstlerische Nachlass des Herrn Ferdinand Mallitsch, Wien 1902, str. 17, DOI / link: https://doi.org/10.11588/ diglit.36849; Nemirni šolski razred (Ferdinand Mallitsch: Die Zwischenstunde in der Dorfschule, Die entfesselte Schulklasse, Vor der Schule, Mischief in the classroom), 1876, Privatna zbirka. Dostopno na Wikimedia Commons. preživljanje prostega casa z dinamicno igro slepe miši. Ta igra je Mallitscha okoli 1875 že pritegnila kot slikarski motiv.49 Tu pa pogled predstavi podolžen prostor razreda z lesenimi deskami na tleh, ki ga na levi strani zamejujeta za dve stopnici više drug ob drugem postavljena kateder in šolska tabla, na desni pa prav tako v perspektivi postavljene dolge šol­ske klopi, vidni sta le dve. Celo ozadje slike obsega stranska stena razreda z nižjo omaro in nad njo skicozno predstavljen šolski zemljevid, temu sledijo sredi ozad­ja slike temno rjava vrata v šolski razred in nad njimi v okvirju vladarjeva podoba, ki s profilom spominja na anticne cesarje. Desna polovica ozadja predstavlja ste­no s kratko desko z obešalniki, na katerih je nekaj odloženih oblacil, predvsem pokrival. Temu sledi malo odmaknjen in obokan prostor z višjo lonceno pecjo, ki se kaže prav tako temno kot tabla in sprednji del katedra na drugi strani. Pec ni tako prikladna za vzpenjanje nanjo kot malo nižja svetla omara na drugi strani vrat. V razredu je le to, kar mora biti. Ucilnica res daje vtis šolske sobe okoli leta 1870, ko so za šolsko opremo poskrbeli lokalni mizarji in pestra raznolikost ucil še 49 Farnberger, Leben und Werk, Blindekuhspiel, Inv.-Nr. H/4272, okoli 1875, kat. št. 111, ilustr., št. 88–91. ni zaznamovala šolskega prostora. Vtis je tudi, da otroci niso prav revno obleceni, tudi niso vsi bosi, a to kaže bolj na jesenski ali pomladni prehodni šolski cas. V razgibani kompoziciji z diagonalami gibov in oseb prevladujejo pešcene barve. Soncna svetloba prihaja v ucilnico z leve, ob katedru in osvetljuje osrednji prostor z lesenimi deskami na tleh, posebej pa svetloba zaznamuje osrednjo figu­ro ucenca in skupine okoli njega. V živahnosti razposajenega razreda nam pade v oci osrednja svetla figura obutega decka v dolgih hlacah, srajci in suknjicu in z zavezanimi ocmi (1). On je slepa miš in nam obraca hrbet, ko z razširjenima rokama lovi na prostoru med katedrom, omaro in šolskimi klopmi begajoce so-šolke in sošolce. Enajst figur, ujetih v živahnem gibanju, je predstavljenih na levi polovici slike, ko so se razvrstili okoli decka s prevezo cez oci. Za njim je v koraku sklonjen bosi decek s svetlo kapo in platneno srajco (2). Z desnico se je oprijel desne noge slepe miši, da ovira njegovo iskanje. Ob njegovi levici je poskakujoc bosonogi decek v svetli srajci (3), ki mu je levo nogo v gneci nekdo pohodil, pa si jo sedaj podpira z levico, izraz na obrazu z odprtimi usti pa ne skriva bolecine. Tam zraven, še bolj na levi se je iz gnece prerivajoce se mladine izvlekel decek s svetlo kapo (4), na katerega pada svetloba in poudarja belino srajce in kape. Ob-lecen je v le malo cez kolena segajoce modre hlace in obut v razvezane cevlje, s katerimi je nemara prav on malo prej pohodil boso nogo sošolca. Pokoncno, s hi-trimi koraki, a tesno stisnjen ob vznožje katedra, ki se ga decek s kapo oprijema, uspešno beži pred nevarnostjo, da ga ulovi slepa miš. Ta uspeh mu zadovoljno sije še na nasmejanem obrazu. Prav pred deckom z zavezanimi ocmi je pokrita z ruto okroglolicna deklica (5), ki kot kakšna razposajena balerina bosa poplesava in z eno roko maha pred njim, z drugo pa stran od decka drži knjižico, tedaj obicajen šolski ucbenik ma-lega formata. Deckovi desnici se s korakom nazaj uspešno izogiba bosonogi fant s telovnikom – ‘lajblcem’ (6), ki veselja nad svojo spretnostjo ne skriva, temvec ga kaže tudi nasmeh na njegovem obrazu. Za prvo skupino ucencev je v razredu prav ob šolskem pohištvu še pet figur. Na levem koncu nižje omare sedec razgi-ban decek, na sebi ima svetlo moder 'lajblc', s kratko palico v desni (7) in z levico, dvignjeno v kretnjo dirigenta, bi lahko posnemal v šoli priljubljeno petje in uci­ telja, ki to vodi. Ob njem je, postavljena prav tako med šolarji najviše, na desnem koncu nižje omare še ena deklica z ruto (8), ki je na to razgledno mesto nemara ravnokar zlezla. Na ozkem prostoru med stransko stranico te omare in ob notranji strani od­prtih vrat ucilnice stoji vsa še majhna in zaskrbljena, v modro oblecena prvošolka (9), ki se je zatekla v ta miren in skrit kot, saj ni vajena hrupa in živahnosti šolskih odmorov. Z desnico se ta tiha ucenka prestrašeno oklepa skrilaste šolske tablice z lesenim okvirjem, kot bi se z njo šcitila, z levico pa si presenecena nad nemirom v razredu zacudeno pokriva usta. Cisto pred omaro je še en mali zacetnik, ki mu je igra nemara precej bližje kot šolski pouk, saj z veseljem kaže osle (10) z desetimi prsti obeh rok, razprtimi od njegovega nosu proti decku pred tablo. Ta je umešce­na ob kateder v levi kot slike. Tam ucenec pred tablo (11), ki mu cez desno ramo Oštevilcen pregled h komentarju oseb na sliki Nemirni šolski razred (Ferdinand Mallitsch: Die Zwischenstunde in der Dorfschule, Die entfesselte Schulklasse, Vor der Schule, Mischief in the classroom), 1876. visi ob levem boku lepa usnjena šolska torba, z desnico briše ali piše po tabli, s stegnjeno levico pa kaže v prostor. On tistega, ki mu osle kaže, niti ne opazi, saj gleda cez skupino pri živahni igri slepe miši vse do v prvi klopi stojecega vecje­ga decka v modrem suknjicu, pokritega s klobukom in s stegnjeno desnico (12); malo se je ob tem nagnil in se z levico oprijel klopi. On je v svojem opozorilnem gibu kot otrpel, saj je eden redkih, ki je opazil prihajajocega ucitelja; zdi se, kot bi se s stegnjeno desnico rad ubranil pred njim. Za napovedujoce se spremembe je v nemirnem razredu dramaticno poskr­bel osrednji dogodek slike: naenkrat so se odprla vrata in pokazala se je temno oblecena figura strogega ucitelja (13), likovno postavljena ob rob odpirajocih se vrat v središcu slike, prav pod podobo cesarja. Tega vidimo v uokvirjeni podobi, a le v spodnjem delu profila, kakršni so krasili kovance. Bo kdo sploh opazil ucite­ljev prihod, na katerega iz prve klopi v zamahu opozarja stegnjena desnica decka s klobukom? V šolskih klopeh, te so postavljene v desni del slike, sicer še naprej poteka živahnemu odmoru primerna igra: nam najbližja figura je vecji decek, obut le v desni cevelj (14), ki nam kaže hrbet in lovi bosonogo vrstnico v dolgem krilu, pokrito z ruto (15). A mladenka je pred njim že planila v prvo klop, le z boso levo nogo se je še odrinila od lesenih tal med divjanjem po razredu. Cevelj z leve noge se je mladenicu sezul med tekom že sredi med katedrom in klopjo in tam obstal v praznini na talnih deskah sredi ucilnice, ves osvetljen in na oceh gledalcu. V prvi klopi tako nastaja gneca, saj se poleg živahnega para v teku pri lov­ljenju, stojecega decka s klobukom z mahajoco desnico, za njim tja v naglici kot s plavajocim zamahom levice tlaci še en šolar (16). Podobno je tudi v drugi klopi, saj je tam decek s kapo (17) sredi lovljenja po pisanju namenjenem delu te klopi zgrožen opazil odprta vrata in uzrl ucitelja. Zato je planil v klop in v iskanju rav­notežja se preriva s sošolcem (20) ob peci in pravzaprav obraca ucitelju hrbet. Na vsaki strani v tej drugi klopi sedita ucenki, morda je to dekliška klop. Ena ucenka sedi na eni strani v njej mirno, kot bi bil pouk (18), druga ucenka (19), sedeca v tej klopi na strani bliže gledalcu, pa obraca glavo k prerivajocima se deckoma (17, 20) na svoji desni. Prav v ucitelja je zazrt ucenec (21), ki je tisti hip obsedel v prvi klopi, ko so se odprla vrata. Ob nenadnem prihodu ucitelja (13) sta se ob njem znašla še dva. Uciteljeva stroga postava, ki se je nenadoma pokazala med podboji odprtih vrat, je za trenutek obstala v strogi drži z rokama v boku. Ucinek je bil takojšen: pred podobo strogega ucitelja v teku prestrašeno beži ucenka (22) in se hkrati zaskrbljeno ozira nazaj. Ali se bo na tem begu v razred na svoji poti sploh lahko izognila sošolcu (2), ki sklonjen naprej vlece slepo miš za desno nogo? Ob uciteljevi levici opazimo tudi postavi dveh ucencev (23, 24), ki sta se znašla ob njem pred vrati razreda, ko jih je on odprl in presenecen grozece obstal. Enemu od teh ucencev se na obrazu opazi zadovoljen nasmeh (23), da ni tako kot sošolci udeležen v razgibani, a ne prav vzorni aktivnosti šolskega odmora. Drugi ucenec (24) stoji ob njem pred vrati ucilnice, pravzaprav še za uciteljem. Podoba cesarja, katere spodnji del opazimo nad odprtimi vrati v razred, kaže vladarja z desnega profila, podobno kot je bil upodobljen na novcih iz 1870.50 Na tistih iz 1860 je cesar Franc Jožef videti mlajši, na kasnejših pa starejši, kot ga odkriva spodnji del uokvirjene vladarske podobe nad vrati v šolskem razredu. Ta podrobnost lahko z datumom ‘ante quem non’ potrjuje datacijo slike. V graškem muzeju so ohranjene tudi skice za celotno kompozicijo in še za kakšnega posameznega ucenca, ujetega v trenutku živahnega gibanja, kot npr. dveh deckov: prav sredi slike postavljenega v koraku sklonjenega decka (tu ozna-cenega s št. 2), ki se je z desnico oprijel desne noge slepe miši, in gledalcu najbližja figura vecjega decka, obutega le v desni cevelj, ki nam med tekom kaže hrbet (tu oznacen s št. 14).51 Vaška ali mestna šola Sicer je mikavna misel, da gre pri motivu (Die Zwischenstunde in der Dor­fschule) kar za ilustracijo iz bližnje šole pri Sv. Marjeti ob Pesnici (tedaj tudi St. Margarethen an der Peßnitz), ki je od dvorca Willkommhof oddaljena kakšno uro hoda. Po tradiciji, zapisani v šolski kroniki, je bila šola v Sv. Marjeti ob Pesnici ustanovljena 1788, ko je takrat še mlada,52 a revna župnija z nekaj nad 1400 ljud-mi in 118 srednjimi kmetijami, gotovo pa tudi s številnimi vinicarji, prispevala za šolsko stavbo polovico stroškov, drugo polovico pa grašcina Hrastovec. Šola je bila postavljena poleg župnijske cerkve sv. Marjete Antiohijske, ki je kraju dala tudi ime Sv. Marjeta ob Pesnici,53 zatem je bila to Šmarjeta ob Pesnici,54 že 1937 pa je ta kraj v obcini Sv. Marjeta ob Pesnici nosil ime Pernica in bil tudi sedež obcine.55 V Mariborskem prirocniku za zgodovino R. G. Puff leta 1859 piše tudi o zaslugah odlicnega šmarješkega ucitelja župnijske šole Frasa (Pfarrschullehrer Johann Fraß),56 ki je za šolsko gospodarsko poslopje veliko prispeval tudi sam. Zvemo še za nov zvon leta 1845 in obnovo cerkve ter šolske stavbe leta 1856. Nekaj let zatem sta 242 delavniških in 86 nedeljskih ucencev poucevala dva ucitelja. Najbrž je bil dejanski šolski obisk manjši, saj je leta 1859 omenjenih manj šolo obiskujocih otrok, skoraj 200.57 Janez Fras, rojen 1811 v bližnji Jarenini, je leta 1874 50 Österreich 1 Gulden 1870 A f.stplfr., https://www.ma-shops.com/strasser/item.php?id=37373 51 Farnberger, Leben und Werk, str. 122, 245, 267, ilustr., št. 88–90. 52 SŠM, dokumentacijska zbirka, OŠ Pernica (Sv. Marjeta ob Pesnici), Kratek pregled. 53 Stalež šolstva 1928, str. 127. 54 Stalež šolstva 1934, str. 165. 55 Krajevni leksikon Dravske banovine 1937, str. 442–443. 56 Personalstand 1862, str. 9, Johann Frass. Zanimivo omenja Puff, Marburger Taschenbuch, str. 59 tudi brata šmarješkega ucitelja Frasa, ki je bil direktor podeželskih šol v Vojni krajini. Franc Julij Fras, rojen 1797 v Jarenini, je predstavljen kot šolnik v reviji Šolska kronika 2022, št. 2–3, str. 451. 57 Puff, Marburger Taschenbuch 1859, str. 59. skupaj s poduciteljem še pouceval na šoli pri Sv. Marjeti kot 63-letni naducitelj.58 Po kasnejšem zapisu po šolski kroniki so uporabljali na šoli do leta 1901 ucne knjige v nemšcini, ki je bila tudi jezik šolskega uradovanja. Obiskovanje takšne šole je bilo za otroke (redkih) nemško govorecih družin tako lažje od tistih, ki so od doma prinesli le slovensko govorico. A tudi med tamkajšnjim uciteljstvom je bilo nekaj zavzetosti za slovenšcino in spomladi 1866 najdemo tamkajšnjega poducitelja tudi med narocniki slovenskega lista Uciteljski tovariš.59 Vendar je Ferdinand Mallitsch, ki je sam obiskoval šolo v Gradcu, najbrž z ženo poskrbel za najboljšo izobrazbo svojih otrok in je tudi sinova šolal v mestu. Ceprav poimenovanje slike (Die Zwischenstunde in der Dorfschule) povezuje sli­karski motiv z vaško šolo, je vtis razreda med odmorom bolj splošen, še laže ga po opremi razreda in oblekah ucencev umestimo v mestno šolo. A v razredu vidimo bolj šolo pred 1870 kot z vedno vec ucili opremljeno ucilnico skladno z zahtevami tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona. Tako skromna opremljenost razre­da približa tudi poimenovanje motiva vaške šole. Težko pa bi povezali podobo razreda s kakšnim konkretnim šolskim razre­dom v Gradcu, kar je slikar poznal iz svoje izkušnje in ob šolanju sinov, ali pa s šolo v Sv. Marjeti ob Pesnici (danes Pernica). V vaško šolo bi lahko slikar pošiljal sinova, ko sta postala jeseni 1872 in 1875 šoloobvezna, a kvecjemu k zacetne-mu pouku. Ce se ne bi raje z ženo odlocila za prvo opismenjevanje kar doma na podeželskem dvorcu Willkommhof, kjer se je – kot to vemo tudi iz slik – pri Mal-litschevih tudi bralo in ucilo.60 Ilustracija šolskega življenja na obravnavani sliki nemirnega šolskega razreda je z izbiro motiva tako splošna, da se v njem lahko najde vsak nekdanji ucenec, zato je bilo šolanje sinov okoli leta 1876 nemara le spodbuda slikarju za ponovni razmislek o svoji nekdanji šolski izkušnji in o njeni posplošeni slikarski predstavitvi. Nekaj pogledov na temo šolski razred kot slikarski motiv Upodabljanje ucitelja, ucencev in pouka je motiv, ki ga lahko spremljamo že v antiki (npr. scena pouka na nagrobniku iz Neumagena pri Trierju, okoli leta 58 Imenik šolskih oblastnij, 1874, str. 29. Tudi njegov leta 1837 rojeni sin je bil ucitelj, a je umrl še mlad pri starših “pri Sv. Marjeti zraven Pesnice”, kot je o Enriku Vrazu porocal Iz Maribora, Uciteljski tovariš, 2, 15. 7. 1862, št. 14, str. 222–223. 59 Uciteljski tovariš, 6, 1. 3. 1866, št. 5, str. 83. 74. Kašpar Lešnik, ucitelj pri Sv. Marjeti pri Pesnici. 60 Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch, str. 737, Beim Lernen; str. 736 Lesende Frau; Nach dem Abendbrot – motiv žene pri branju knjige – Otmar Mallitsch, Ferdinand Mallitsch, Ssteier- mark, str. 279. 180),61 pa tudi v srednjem veku, npr. s podobo univerzitetnega pouka v zacetku 15. stol, ki je z edino barvno reprodukcijo zaznamovala že stalno razstavo Slovenske­ga šolskega muzeja 1988.62 Za kasnejši cas se lahko spomnimo na grafiko Ucitelj A. Dürerja, 1510, na H. Holbeina in njegovega ucitelja iz 1516, na Portret mladega šolarja iz 1531 (Jan van Scorel), pa Brueghlovega Osla v šoli iz 1556 kot ilustracijo pregovora, da osel nikoli ne postane konj, tudi ce gre v šolo.63 Znane so tudi slike s šolskimi prizori iz 17. in 18. stoletja. Med podobami s temo izobraževanja iz 17. stoletja so prav anekdoticni Ucitelj iz 1662 v Louvru (Adriaen van Ostade)64 ter razlicni šolski prizori Jana Steena, med njimi vaška šola iz ok. 1670, A School for Boys and Girls, ki jo lahko obcudujemo na Škotskem (National Gallery of Sco­ tland, Edinburgh).65 Tam je videti še nekaj s šolo povezanih motivov (G. Harvey, The Schule Skailin', 1846; pa tudi kakšnega starejšega, kot dvanajstletni Jezus razpravlja s pismouki v templju iz okoli 1480–85).66 Lepo notranjšcino razreda med poukom je leta 1660 upodobil tudi Gillis van Tilborgh. Tudi 18. stoletje je bilo domace z ilustracijami šolanja, ki je postajalo z motivi kaznovanja v 19. stoletju z bolj dostopnimi grafikami in tiskom zanimivo tudi za široko publiko. Predstavitev otroka v stiski ob katedru npr. ob razbitem kozarcu (W. Schutze, 1840), s kakšnim strogim uciteljem pri kaznovanju ali v sliki in grafiki malo karikirana predstavitev zbora stojecih šolarjev z zavzetim uciteljem pred tablo pri ucenju petja (J. P. Hasenclever, Die Dorfschule, okoli 1850),67 zaznamujejo sredino 19. stoletja poleg znane in priljubljene Vaške šole Alberta Ankerja, ki je vplivala tudi na predstavitev na stalni razstavi 1988 in 2022 v Slovenskem šolskem muzeju.68 Sredi 19. stoletja so priljubljene tudi kolorirane 61 Alt, Bilderatlas 1960, 1, str. 111; Ciperle-Vovko, Šolstvo na Slovenskem I., 1988, str. 6; Stone bu­rial monument, okoli 180, https://www.bridgemanimages.com/en/roman/stone-burial-mo­nument-with-relief-representing-neumagen-school-with-teacher-and-pupils-about-180/sto­ne/asset/552384 62 Alt, Bilderatlas 1960, I, str. 178–179; Ciperle-Vovko, Šolstvo na Slovenskem I., 1988, zadnja stran platnic. Laurentius de Voltolina, ilustracija pouka v Liber ethicorum des Henricus de Ale-mannia, 14 stol. https://en.m.wikipedia.org/wiki/File:Laurentius_de_Voltolina_001.jpg 63 Albrecht Dürer, The School Teacher, 1510, British Museum, London; Hans Holbein ml., A Scho­ol Teacher …, 1516, Kunstmuseum Basel; Jan van Scorel, Portrait of a Young Scholar, 1531, Mu­seum Boijmans Van Beuningen, NL; Pieter Brueghel st., The Ass in the School, 1556, Staatliche Museen zu Berlin. 64 Ciperle-Vovko, Šolstvo na Slovenskem, I., str. 29; Adriaen van Ostade - The School Master, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Adriaen_van_Ostade_-_The_School_Master_-_ WGA16751.jpg 65 B. Šuštar, Zapiski s poti na ICOM konferenco v St. Andrews, junij 2024; Jan Steen, A School for Boys and Girls, https://www.nationalgalleries.org/art-and-artists/5676 66 G. Harvey, The Schule Skailin', https://www.nationalgalleries.org/art-and-artists/5014; Bernar­ dino Butinone, The Christ Child Disputing with the Doctors about 1480–85, NG 1746; 67 J. P. Hasenclever, Die Dorfschule, https://www.stiftung-volmer.de/art-work/101 68 Ciperle-Vovko, Šolstvo na Slovenskem I., 1988, str. 37, Ucitelj vaške šole, muzejska figura po sliki A. Ankerja; Šola je zakon, vodnik, 2024, str. 92–93. grafike, tudi s šolskim motivom kaznovanja v vaški šoli, znana je ena z nemškega obmocja, ki pove zelo veliko.69 Med šolsko motiviko srecamo tudi prizore odsotnega ucitelja: lahko ga ni v razredu ali pa spi, posledice tega so za šolsko disciplino podobne. Motivno se je tako že sredi 19. stoletja ukvarjal francoski slikar T. E. Duverger s predstavitvijo razreda ob odsotnem ucitelju: ce macke ni doma, miši plešejo. Tam ucitelja za-res ni: ucenec pogleduje k vratom, drugi pa imajo razlicne nacine razvedrila.70 Primerjalno zanimivo za Mallitschevo slikarstvo je tudi delo avstrijskega bider-majerskega slikarja Eduarda Ritterja, poimenovano Vaška šola (Die Dorfschule, 1845). Ta dvodelna s svetlimi in temnimi deli predstavljena ilustracija prvega prihoda prestrašenega ucenca v materinem spremstvu v šolo k ucitelju govori s kompozicijo štirih oseb. To pa dopolnjuje na drugi strani še pogled v ucilnico, kjer se za odgrnjeno zaveso vidijo razgibani nemirni ucenci, pred njimi pa dva bolj mirna, že pri izvrševanju kazni. Spletna dostopnost omogoca tudi lažji pogled na sliko vaške šole E. Ritterja,71 na katero je zaradi razgibanih ucencev v gibanju leta 1995 s primerjavo opozorila Herta Farnberger v disertaciji o slikarju F. Mal­litschu.72 Otroška stiska v šoli je bila sicer priljubljen del šolskih motivov, saj je daja-la sliki posebno dinamiko: lahko je šlo za neprijetne odnose med ucenci zaradi (ne)znanja (August Heyn, An unruly class, Trouble in the classroom, 1876) ali pa stisko novinca ob prvem prihodu v šolo, kar je bil kar pogost slikarski motiv (npr. T. Brooks, Der neue Schüler, 1854). Poleg nelagodja bodocega šolarja, ki ga je mati pripeljala v šolo, vidimo njeno zadržano pricakovanje in slutimo paleto uciteljevih razmišljanj ob novem ucencu in košari z darovi. Ob tem pa spremlja-mo še pogled v razred in ucence pri razlicnih aktivnostih. Takšno je npr. odlicno nepodpisano nemško delo iz okoli 1850.73 Prvi prihod ucenke v šolo je pritegnil slikarje tudi še kasneje (E. Fink 1880). Takšen motiv razreda z uciteljico, ki spre­jema zadržanega novega ucenca, prihajajocega v materini družbi, je v zacetku 20. stoletja uporabil tudi slikar angleškega vsakdanjega življenja Ralph Hedley, New Scholar). Motivno se z Mallitschevim delom dobro ujema starejša karikatura (The Schoolmaster Abroad, 1832),74 kar kaže na vedno bolj splošno izkušnjo šolanja in s tem poznavanje svobode odmorov, ki so prekinjali strog šolski pouk. Ne­ 69 The Village Schoolmaster, c. 1850, https://www.meisterdrucke.uk/fine-art-prints/German -School/1133130/The-Village-Schoolmaster-c.1850.html 70 T. E. Duverger, When the Cat's Away the Mice Will Play, 1850, Museums Sheffield; http://www. artuk.org/artworks/when-the-cats-away-the-mice-will-play-71445 71 Eduard Ritters, Dorfschule, https://blog.dorotheum.com/de/kunstwerk-des-tages-eduard-ri­ tters-dorfschule/ 72 Farnberger, Leben und Werk, str. 122–123. 73 In der Dorfschule, https://picryl.com/media/in-der-dorfschule-19jh-d16a1d 74 The Schoolmaster Abroad, https://www.mediastorehouse.com.au/heritage-images/school­ master-abroad-1832-creator-unknown-18776691.html naden prihod nekaj casa odsotnega ucitelja slikarsko zaznamuje tudi motiv pri prestopku v razredu zasacenega kadilskega krožka (Die Gartenlaube, 1867; C. B. Schlosser, Das Tabakkolegium in der Dorfschule, 1869), podobno lahko sledimo tak razširjen motiv tudi pri kakšni upodobitvi F. Sonderlanda konec 19. stoletja. Na nekaj pri omenjenih slikah s šolsko motiviko opaženih elementih (razgibani razgrajajoci ucenci v razredu med odmori oz. pri odsotnem ucitelju in njegov nenadni prihod) lahko vidimo predvsem zanimanje slikarjev in publike za šolske motive kot del vedno bolj splošne in množicne šolske izkušnje 19. stoletja. Za sklep – šolski motiv in njegov slikar Slikar je iz casov svojega študija in študijskih potovanj gotovo poznal tudi kakšno od slikarskih del s šolsko motiviko, a kompozicijo za svoj nemirni razred je oblikoval v svobodi umetnostnega izraza ob socasnih šolskih spodbudah iz oko­lja v casu šolanja obeh sinov ter ob spominih na izkušnjo lastnega šolanja. Figure otrok so sestavljale že družinski motiv Najdenec (Der Findlig), s katerim je mladi slikar F. Mallitsch uspešno opozoril nase. Med motivi njegovega družinskega živ­ljenja v Slovenskih goricah imamo lahko že od ilustrirane razprave Trude Aldrian iz leta 1956 pregledno pred ocmi Igro s kartami (Kartenspiel) iz okoli 1868, iz Galerije Belvedere: igro matere s tri- ali štiriletnim deckom.75 Poleg tega je zgo­voren še prizor družinske srece (Familienglück) ali pa slike notranjšcine v dvorcu v Vukovju z ženo in obema sinovoma.76 Vec z družino in otroki povezane Mall- itscheve motivike najdemo še v drugih obravnavah njegovega slikarstva, pogled na njegove upodobitve pa je vedno bolj dostopen tudi na spletu. Prav ilustracije družinskega življenja v dvorcu Willkommhof in s tem prizorov iz notranjšcine danes žal propadajocega dvorca nas lahko spodbujajo k iskanju primerne pre­nove zanimive dedišcinske arhitekture. Tak razmislek s konkretnimi predlogi rešitev nam predlaga dragocena študentska projektna naloga arhitektke Katje Jaušovec (2020). Prenova dvorca, ki sodi v stavbno dedišcino in je danes ume-šcen na severni strani akumulacijskega jezera Pernica, do 1895 pa je bil središce družinske posesti v lasti slikarja,77 bo lahko omogocila tudi poglede na slikarske obravnave ljudi in pokrajine Slovenskih goric, kot jih je v povezanosti z domacimi kraji izrazil štajerski slikar Ferdinand Mallitsch. V okviru splošnega zanimanja za vedno bolj uveljavljeno in do zadnje vasi razširjeno obvezno šolanje, v avstrijskih deželah od leta 1869 naprej, lahko ra­zumemo tudi Mallitschevo delo z ilustracijo dramaticnega trenutka nemirnega 75 Trude Aldrian, Ferdinand Mallitsch, str. 721–722, str. 735 Spiel mit Karten; F. Mallitsch, Karten- spiel, o. 1868, Belvedere, inv. št. 798; https://sammlung.belvedere.at/objects/6564/kartenspiel#motiveTab 76 Trude Aldrian: Ferdinand Mallitsch, str. 738 Familienglück, str. 739 Stube am Willkommhof. 77 Katja Jaušovec, Prenova dvorca; Hiša Vukovje 2, EŠD: 9007. šolskega razreda iz leta 1876. Motiv je domiselna predstavitev živahnega utripa v osnovni šoli, splošne izkušnje šolanja in doživljanje vznemirljivega šolskega živ­ljenja, s tem pa tudi vloge ucitelja pri zahtevnem in težavnem izobraževalnem delu. Ceprav sodi slikar Ferdinand Mallitsch, 1820–1900, kulturno, jezikovno in politicno v nemški del avstrijskega in habsburškega sveta, pa je to cas nemško -slovenske dežele Štajerske kot dela habsburških dežel in razlicnih povezav, pri cemer je povezanost slikarja s Slovenskimi goricami vidna tudi v njegovih delih z motiviko pokrajine in ljudi. To daje posebno mesto tudi našemu dojemanju zani­mivega šolskega motiva iz zgodovine šolstva in njegovega dragocenega splošnega sporocila. To je z umetnostno govorico, vsebino in slikarjem dostopno tudi nam onkraj jezikovne in politicne razdvojenosti. Viri in literatura Arhivski viri Nadškofijski arhiv, Ljubljana - Sv. Nikolaj, Krstna knjiga 1771–1791; Mrliška knjiga 1771–1812. Nadškofijski arhiv Maribor, župnija Lenart v Slovenskih goricah, Mrliška knjiga 1851–1900. Pokrajinski arhiv Maribor, Trgovski register, SI_PAM/0645/001/00495 Zaloga piva H. Mallitsch v Poljcanah. Slovenski šolski muzej, SŠM, dokumentacijska zbirka, OŠ Pernica (Sv. Marjeta ob Pesnici) Škofija Graz-Seckau, Župnija Graz-Hl. Blut, Porocna knjiga XIX 1813–1828, Krstna knjiga XXVI 1817–1823. Štajerski deželni arhiv, Graz, Präsidialakten des Steiermärkischen Landtages, 1838, I A/f 8430, 1–2. Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL LJU 435, Rudolf Andrejka, Rodovniki Ljubljan-canov, šk. 6, a. e. 30. Tiskani viri Adressenbuch der Landeshauptstadt Graz 1938. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung 1890. Brencelj 1882. Imenik šolskih oblastnij, šol in uciteljev po Slovenskem, t. j. na slovenskem Štajer­ ju, Kranjskem, sl. Korotanu, Primorskem in slov. Ogerskem, Ljubljana 1874. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Marburger Zeitung 1875. Stalež šolstva in uciteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast), Ljublja­ na 1928. Stalež šolstva in uciteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovi­ni, Ljubljana 1934. Personalstand der Lehrer an den Volksschulen in der Lavanter Diözese, Marburg 1862. Tagespost 1860, 1861. Slovenec 1917. Uciteljski tovariš 1862, 1866. Wochen-Blatt der K.-K. Steiermärkischen Landwirthschafts-Gesellschaft 1858. Literatura Aldrian, Trude: Ferdinand Mallitsch, Carinthia, 1956, 146, št. 3-4, str. 712–744. Alt, Robert: Bilderatlas zur Schul- und Erziehungsgeschichte, 1, Berlin 1960. Balkovec Debevec, Marjetka (ur.): Šola je zakon, Izobraževanje in vzgoja na Slo­ venskem skozi cas, Vodnik po stalni razstavi Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana 2024. Ciperle, Jože; Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja I., Katalog stal­ne razstave, Ljubljana 1988. Engelbrecht, Helmut: Erziehung und Unterricht im Bild: zur Geschichte des ter­reichischen Bildungswesens, Wien: ÖBV Pädagogischer Verlag, 1995. Engelbrecht, Helmut: K pedagoškem zgodovinopisju v Avstriji, Zbornik za zgo­dovino šolstva in prosvete, Ljubljana 1999, str. 3–12. Farnberger, Herta: Leben und Werk des steirischen Künstlers Ferdinand Mallitsch 1820–1900, Graz: Universität – Institut für Kunstgeschichte, 1995. Ferdinand Mallitsch, Oesterreischische Galerie, Auktionskatalog, Wien 1902. [Der wertvolle künstlerische Nachlass des Herrn Ferdinand Mallitsch (geb. 1820, † 1900): Ölgemälde, Zeichnungen, Aquarelle, sowie Studien u. Skizzen, Wien: Hirschler & Comp., 1902.] Hausmann, Franz (ur.): Ssteiermark. Ein Gedenkbuch, Graz, 1925. Jaušovec, Katja: Prenova dvorca Vilkenhof, Vukovje 2: projektna naloga, Univ. v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, 2020. Lešnik, Barbara: Portretno slikarstvo Ferdinanda Malica (1820–1900), magistrsko delo, Filozofska fakulteta, Maribor, 2024. Mallitsch, Otmar: Ferdinand Mallitsch, Ssteiermark. Ein Gedenkbuch, Franz Hausmann (ur.), Graz 1925, str. 267–280. Muchitsch, Wolfgang (ur): Universalmuseum Joanneum Jahresbericht 2021. Partlic, Matjaž: 200 let mineva od rojstva slikarja z Vukovskega Dvora, Vecer v soboto, 7. marca 2020. Partlic, Matjaž: Pozabljena – slikar Ferdinand Malic in Vukovski dvor. Vecer v soboto, 5. novembra 2016, str. 22–25. Pavlic, Slavica: Ob devetdesetletnici Slovenskega šolskega muzeja, Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete, 1988, str. 3–9. Pešak Mikec, Barbara; Budna Kodric, Nataša: Ljubljanski hoteli do druge svetov­ne vojne, Kronika, 50, 2002, št. 3, str. 343–362. Puff, Rudolf Gustav: Marburger Taschenbuch f Geschichte, Landes-und Sagen­kunde der Steiermark, Graz 1859. Sakcinski, Ivan Kukuljevic: Slovnik umjetnikah jugoslavenskih, Zagreb, 1858, str. 234 (Malic Ferdinand). Schaeffer, August; Mallitsch, Ferdinand: Ferdinand Mallitsch, Oesterreischische Galerie, Auktionskatalog, [Der wertvolle künstlerische Nachlass des HerrnFerdinand Mallitsch (geb. 1820, † 1900): Ölgemälde, Zeichnungen, Aquarel­le, sowie Studien u. Skizzen, Wien: Hirschler & Comp.], Wien 1902, str. 3–12. Vrhovnik, Ivan: Gostilne v stari Ljubljani, Ljubljana: Jutro, 1926. Wurzbach von, Constantin: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterrei-ch, 16, 1867, str. 335, Mallitsch, Ferdinand. Spletni viri matricula-online.eu; dLIB.si; ANNO Historische Zeitungen und Zeitschriften. Bracun, Sara: Malic, Ferdinand (1820–1900). Obrazi slovenskih pokrajin. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/malic-ferdinand/ Carl Haas, https://de.wikipedia.org/wiki/Carl_Haas_(Arch%C3%A4ologe) Liste der Straßennamen von Graz, https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Stra%C3%9Fennamen_von_Graz ÖNB - Bildarchiv und Grafiksammlung, POR-MAG Signatur: D 19.778 – B, foto: E. Jekel, https://onb.digital/result/10D6E183. Mallitsch, Ferdinand, ÖBL 1815–1950, Bd. 6 (26, 1973), str. 39, https://apis.acdh.oeaw.ac.at/person/60017. Österreich 1 Gulden 1870 A f.stplfr., https://www.ma-shops.com/strasser/item.php?id=37373. Viktor Steska: Malic, Ferdinand (1820–1900), SBL, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi345016. Vukovski dvor (Willkommhof), https://gradovislovenije.si/project/vukovski-dvor/. Hiša Vukovje 2, EŠD: 9007, Geografski informacijski sistem kulturne dedišcine eVRD: Vukovje https://geohub.gov.si/ghapp/giskd/?&locale=sl&find=9007. Wikipedia: Engelbrech Helmut 1924–2014, https://de.wikipedia.org/wiki/Helmut_Engelbrecht Slikarska dela F. Mallitscha, dostopna na spletu F. Mallitsch, Der Findling, https://sammlung.belvedere.at/objects/7986/der-findling? Ferdinand Mallitsch - The Foundling, https://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Ferdinand_Mallitsch_-_The_Foundling.jpg Ferdinand Mallitsch 'Die entfesselte Schulklasse', cb fotografija oljne slike, Öster­reichische Nationalbibliothek, (POR-MAG) Signatur: D 19.778 – B, https://onb.digital/result/BAG_10134727; http://data.onb.ac.at/rec/baa10134727 Ferdinand Mallitsch – Mischief in the class room.jpg – Wikimedia Commons, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ferdinand_Mallitsch_-_Mischi-ef_in_the_class_room.jpg; Ferdinand Mallitsch, Mischief in the class room, Oil sketch study, 33 by 49 cm. https://www.lotsearch.net/lot/ferdinand-mallitsch-1820-1900-20905615 Ferdinand Mallitsch, Kartenspiel, o. 1868, Belvedere, inv. št. 798, https://sammlung.belvedere.at/objects/6564/kartenspiel#motiveTab S. Kocutar, Ferdinand Malic (1820–1900) slikar Slovenskih goric, 2020, https://radiomaribor.rtvslo.si/clanek/spomincice/ferdinand-malic­1820-1900-slikar-slovenskih-goric/516517. F. M., A Snowball Fight, (18)67, https://www.dorotheum.com/en/l/8821390/. UDK 821.163.6.09Maister R. 1.02 Pregledni znanstveni clanek Prejeto: 26. 8. 2024 Alenka Juvan* V Maistrovem letu (tudi) 110 let celjskega dijaškega lista Savinja Student Journal Savinja Celebrating Its 110th Anniversary in the Year of General Rudolf Maister Izvlecek Rudolfa Maistra Slovenci najbolj poznamo po tem, da je svojemu narodu po prvi svetovni vojni leta 1918, ko so nastajale nove meje in nove države, ohranil velik del nacionalnega ozemlja. Vendar Maister ni bil samo vojak in general, ampak tudi pomemben humanist s konca 19. in zacetka 20. stoletja. Clanek obravnava kratko obdobje Maistrovega življe­nja v Celju (od 1. novembra 1913 do 7. decembra 1914). V tem casu je avstro-ogrski stotnik in slovenski pesnik dijakom celjske gimnazije entuziasticno odkrival pot v svet literature. Bil je urednik njihovega novega casopisa, di­jaških leposlovnih in znanstvenih vaj Savinja. Pri tem se je pokazal tudi njegov pedagoški talent. Prva številka revije je izšla konec janu­arja 1914. Abstract Rudolf Maister is best known to Slovenians for holding on to a large part of the country's territory after World War I in 1918, when new borders and countries were being created. But Maister was not only a soldier and a general – he was also an important humanist at the start of the century. This paper covers a short period of Maister's life in Celje (from 1 No­ vember 1913 to 7 December 1914). During this period, the Austro-Hungarian captain and Slovenian poet passionately led the students of the Celje Grammar School on their way into the world of literature. He was the editor of their new journal, one that published student fiction and scientific exercises, entitled Savin­ja. It became clear during this work that he also had a talent for teaching. The first issue of the journal appeared at the end of January 1914. Kljucne besede: Rudolf Maister, dijaška literatura, Celje, gimnazija, Kon­dor, dijaške leposlovne in znanstvene vaje Savinja Keywords: Rudolf Maister, student writing, Celje, grammar school, Kon­ dor, student fiction and scientific exercises Savinja * Alenka Juvan, vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra, Medobcinski muzej Kamnik, e-pošta: ajuvan@siol.net Uvod Vlada Republike Slovenije je 28. junija lani urbi et orbi razglasila, da bo leto 2024 leto generala in pesnika Rudolfa Maistra, saj to kar poka po šivih od Maistrovih okroglih obletnic: preteklo je poldrugo stoletje od njegovega rojstva v Kamniku in 90 let od smrti na Uncu, ce ti postavimo za okvir. Kamnicani pa so posebej ponosni na 100. obletnico, ko je njihov veliki rojak 15. aprila 1924 v svojem rodnem kraju postal castni mešcan.1 In pri vsem ne smemo pozabiti na Maistra li­terata, na 120. obletnico izida njegove prve pesniške zbirke Poezije, temu jubileju pa lahko mirno dodamo še 110 let izhajanja revije Savinja, ki jo je Maister izdajal skupaj s celjskimi gimnazijci. V Celju avstrijski castnik, toda hkrati slovenski pesnik Avstro-ogrski stotnik Rudolf Maister je v Celje prišel 1. novembra 1913 iz daljnega Przemysla,2 kamor je bil leta 1908 kazensko premešcen iz Ljubljane. V tem zaostalem poljskem mestu je na vojaških vajah hudo zbolel, se na zacetku leta 1913 zdravil v Dalmaciji in zdravilišcu Heluan blizu Kaira, zatem pa bil zaradi šibkega zdravja dodeljen crni vojski.3 V zapisih njegovih sodobnikov in biografov beremo, da se je med Savinjcani dobro pocutil. Tu je napisal in leta 1914 objavil kar nekaj pesmi; v Literarni pratiki fantovskega Vasovalca, v Ljubljanskem zvonu Snubace,4 v Slovanu pa dve epski pesmi, Pri belem medvedu in Dve maši, s Pri­možem Trubarjem kot glavnim protagonistom. Maistrovo celjsko obdobje je bilo kratko, vendar so si ga Celjani dobro zapomnili, še posebej mladina. Celje je bilo takrat, podobno kot druga mesta na Štajerskem in Kranjskem, narodnostno mešano, na vseh podrocjih razdeljeno na slovenski in nemški del ter z mocnim slovenskim zaledjem. Nemci so se zbirali v Deutsches Haus (Nem­ški hiši), Slovenci pa na prireditvah v Narodnem domu; v mestu sta bili denimo dve hranilnici, slovenska in nemška, prav tako dve cerkvi in celo dve pokopališci. V hudo napetem casu tik pred zacetkom vélike vojne so bila narodnostno obarva­na nasprotja cedalje ostrejša, celjski Nemci s svojimi imperialisticnimi težnjami, ki jih je vseskozi podpirala politika Avstro-Ogrske, pa vse drznejši. V takšnih 1 Maister je bil razglašen za castnega obcana v številnih slovenskih obcinah (tudi v 28 obmejnih), prva mu je naziv dodelila obcina Fram pri Mariboru leta 1919. 2 Mesto v Galiciji, silno zaostal del Poljske, ki je pred prvo svetovno vojno sodilo pod Avstro-Ogr­ sko. 3 Crna vojska je bila del avstro-ogrske vojske. Vanjo so sodili vojaki, ki niso bili sposobni za boje­ vanje na fronti. 4 To pesem je Maister temeljito predelal in skrajšal – enako je ravnal s kar nekaj svojimi zgodnej­ šimi pesmimi – in jo z naslovom Pomladanski snubaci objavil v zbirki Kitica mojih leta 1929. Pogled na Cankarjevo ulico, kjer so stanovali Maistrovi (hrani Muzej novejše zgodovine Celje, foto Pelikan, okrog 1920). razmerah je Maister prevzel položaj poveljnika crnovojniške izpostave,5 ki je so-dila pod mariborsko crnovojniško okrožje. Enota (bataljon) je bila namešcena v gabrski vojašnici (poznejša vojašnica kralja Aleksandra) na Mariborski cesti. Najprej, ko je bil še sam, je stanoval na današnji Gregorcicevi, pozneje z družino pa na današnji Cankarjevi. Življenja v tem štajerskem mestu se je hitro navadil. Navezal je stike s slovenskimi izobraženci in redno zahajal na kulturne prireditve v Narodni dom. Prav tako je rad posedel v Jezernikovi gostilni Pri grenadirju na Polulah. Družil se je z urednikoma Narodnega lista in Ilustrovanega narodnega koledarja Vekoslavom Spindlerjem in Jankom Lešnicarjem ter z zgodovinarjem in ravnateljem slovenskih vzporednic nižje gimnazije Emilijanom Lilekom. Najpo­ membnejši imeni iz Maistrovega celjskega obdobja pa sta Fran Mravljak, profesor klasicne filologije, ki je leta 1918 postal generalov pribocnik,6 in Miloš Štibler, 5 Mihael Glavan, Mladi castnik, poroka in družina, Rudolf Maister, sto let severne meje, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018, str. 24. Medtem ko Bruno Hartman v monografiji Rudolf Maister, gene­ral in pesnik, DZS 1998, str. 94, ter Fran Roš v Celjskem zborniku iz leta 1957, str. 272, navajata tudi, da je castnik Maister imel svojo pisarno v vojaškem skladišcu ob Ljubljanski cesti nasproti Glazije. 6 Urh Ferlež, Danes pa gremo mi Savinci, Zgodovina za vse 2021, št. 1, str. 26. publicist, ki je Maistra povezal s celjskimi gimnazijci. Vendar so ti na Maistra povsem po nakljucju naleteli že pred uradnim srecanjem z njim. In prav ganljivo je, kakšen vtis je naredil nanje, ko so mu sledili v temni ulici; kot bi današnja naj­stniška mularija sledila kakšni rok zvezdi ali pa vplivnežu z družbenih omrežij. Takole se tega dogodka spominja eden od tedanjih zasledovalcev Fran Roš: »Ne dolgo potem smo ga zagledali, prav ko smo se nekega vecera vracali s sestanka. Ceprav so tedaj medlo brlele ulicne plinske svetilke, smo vedeli: To je moral biti Maister! Visok, v sivem oficirskem plašcu in s crno kapo na glavi je stopal pocasi z dolgimi koraki, za rocaj držec svetlo sabljo. Živo in odlocno so mu žarele temne oci, pod rahlo rdecimi lici pa so se mu košatili mogocni crni brki. Sledili smo mu nekaj casa skozi mesto, vsi pod toplim vtisom tega srecanja. Res je bil to avstrijski castnik, toda hkrati je bil tudi slovenski pesnik!«7 Celjski dijaki so se politicno in svetovnonazorsko delili v tri vecje skupi­ne: katoliško, ki je edina lahko javno delovala v Marijini kongregaciji, narodno napredno oz. liberalno, ki se je zbirala pod pokroviteljstvom kluba slovenskih naprednih akademikov v Narodnem domu, in novo, narodno radikalno, ki so jo podpirali enako usmerjeni visokošolci ter že omenjena Miloš Štibler in Janko Lešnicar. Mladi radikalci so veliko skrbi namenjali samoizobraževanju dijakov, kar je zaradi njihove mladosti nenavadno oz. kaže na njihovo zrelost, ter or-ganizirali predavanja o politiki, kulturi in socialnih vprašanjih. Imeli so svojo knjižnico in citalnico. Brali so hrvaške, srbske, ceške casopise in revije (Preporod, Jugoslavija, Glas juga, Omladina) ter zavzeto spremljali politicno in literarno do-gajanje v svetu, posebno slovanskem.8 Prav tako so poznali literarno dogajanje na domacem Parnasu, med drugim Maistra in njegove pesmi, ter bili navdušeni nad tem, da je bil zunanji clan skrivne ljubljanske dijaške organizacije Zadruga.9 V tistem casu pa se je zgodilo še nekaj, kar je govorilo z globoko simboliko: v izložbi težko izbojevane prve slovenske knjigarne v Celju so se pojavile Maistrove Poezije iz leta 1904 (Kleinmayr & Bamberg). To je mlade Celjane spodbudilo k vnovicne-mu prebiranju Maistrovih verzov. O njih so razmišljali iskreno in neposredno ter jih ocenjevali celo bolj izvirno in pogumno kot marsikateri kritik v casopisih ob njihovem izidu pa vse do danes:10 7 Fran Roš, Maistrova celjska doba, Celjski zbornik 1957, str. 272. 8 Poznali so tudi Tomaša G. Masaryka, po letu 1918 je postal prvi predsednik Ceškoslovaške, ter njegove poglede na kulturo in narod. Maistra je, kot v monografiji Rudolf Maister, general in pesnik (1998), str. 85, navaja Hartman, odlikoval z vojaškim križcem za vojaške in narodne zas- luge, toda podrobnosti o tem niso znane. 9 Iz Zadruge so izšli glavni predstavniki slovenske moderne: Ivan Cankar, Dragotin Kette, JosipMurn, Oton Župancic. Maister je imel tesno vez posebej s Kettejem in Župancicem, s katerim je ostal prijatelj vse do smrti. 10 Izjemi sta clanek dr. Igorja Divjaka na spletnem portalu Vrabec anarhist (4. 11. 2023) in esej dr. Urške Perenic Še en steber slovenske literarne moderne k novemu izboru Maistrovih pesmi Maistrovih 30, izdali sta jih založba Buca in Knjižnica Franceta Balantica Kamnik 2024. Narodni dom v Celju (hrani Muzej novejše zgodovine Celje, foto Pelikan, okrog 1920). »Razgrevala nas je Maistrova lirika in zlasti vroca erotika. Posebno ljub nam je bil njegov realizem, pomešan s prešerno ironijo. Tudi njegova epika z mnogimi srbskimi in ruskimi motivi nas je razvnemala. In krepke fantovske pesmi in še soneti! Forma mnogih pesmi se nam je zdela prav moderna.«11 Radikalna mladina (ki ni hotela podpreti nobene politicne stranke) je najprej našla zatocišce v gostilni Jelen. Lastnik Alojz Bezenšek ji je bil naklonjen in je mladim rad dal na voljo sobo, ki je imela celo lasten vhod z dvorišca. Tam so organizirali prireditve ob razlicnih narodnih jubilejih. Tistim, ki jih je že okužila literatura, pa je prostor služil za nekakšno literarno krcmo. Ob pokalici12 ali kdaj pa kdaj ob mocnejši pijaci so sprošceno, vendar tudi delovno širili svoja literarna obzorja. Jeseni 1913 se je organizacija preselila v stavbo Zvezne tiskarne, ki je bila last Zadružne zveze v Celju. Tu so dijaki za svoje kulturno in narodno delovanje dobili kar dve sobi. Miloš Štibler, revizor Zadružne zveze in narodni ekonomist, pa jim je v marsicem, posebej v gmotnih zadevah vedno priskocil na pomoc. 11 Fran Roš, Maistrova celjska doba, Celjski zbornik 1957, str. 273. 12 Osvežujoca brezalkoholna pijaca v steklenici, ki se ob pritisku na okrogel steklen zamašek odpre s pokom. Literarni klub Kondor in list Savinja Sredi decembra 1913 je Miloš Štibler Srecku Puncerju prenesel Maistrovo sporocilo, da bi se rad srecal z dijaki, ki pišejo. Ti so bili ob novici, da jih bo obiskal živi slovenski pesnik, cisto iz sebe, predvsem so se spraševali, ali mu bo njihovo pisanje všec, ali se mu bo sploh zdelo vredno ukvarjati se z njimi. Toda ko je stotnik v zgornjem nadstropju tiskarne sedel mednje, sta skrb in strah kar iz­ginila. Pogovor se je vecinoma sukal okoli tega, kaj mladenici pišejo in kaj berejo. Maister jim je govoril o Prešernu, Župancicu, o liriki, jih seznanjal z zakonitostmi poezije ter jim razlagal, kako pomembna je za pesem vsebinska poanta. Ob tej priložnosti jim je povedal, da je v njihovih letih tudi sam v rokopisu izdajal kar dva casopisa.13 Fantje so brž zgrabili ponujeno priložnost in mu zaupali, da si tudi oni želijo ustanoviti svoj casopis. In Maister jim je rad obljubil pomoc. Tako se je zacela zgodba o trdnem zavezništvu med celjskimi dijaki in štiridesetletnim avstro-ogrskim stotnikom. Veseli in polni pricakovanja so fantje, stari petnajst, šestnajst let, Maistra kmalu potem obiskali v njegovem stanovanju na današnji Gregorcicevi. Prinesli so mu zvezke, polne poezije in proze, da bi jih pregledal, popravil in najboljše odbral za objavo. Decembra 1913 pa so že ustanovili svoj literarni klub Kondor – ime zanj je predlagal šestošolec Arkadij Videmšek.14 Bil je velik obcudovalecOtona Župancica, ki se je z verzi: »Obrni v tla oci – ne sanjaj zvezd, / prijatelj moj, ti Kondor, so(l)ncu brat,« poklonil svojemu veliko prezgodaj umrlemu pesniškemu tovarišu Josipu Murnu Aleksandrovu v ciklu pesmi Manom Josipa Murna Aleksandrova. Predsednik Kondorja je postal najstarejši clan Srecko Pun-cer, glavna naloga kluba pa je bilo izdajanje dijaških leposlovnih in znanstvenih vaj Savinja. In od kod ime casopisa? Tukaj mladi Savinjcani res niso kaj dosti po­mišljali. Casopisu je ime dala reka, prav tako kakor dolini in njenim prebivalcem, pa tudi Celju so ljudje pogosto rekli kar mesto ob Savinji. Prva številka Savinje na dvanajstih straneh je ugledala beli dan konec januarja 1914. Snov zanjo je preg­ledal, izbral in uredil Maister sam. Napisal je tudi vznesen uvodnik V svet, ki ga avstro-ogrski castnik ni podpisal (ni smel podpisati!). Takole je zvenel zacetek: »Danes je naš dan, ves svetel, ves krasen, ves zlat. Naša mlada srca prepaja mehka toplota in v naših oceh se svetlikajo žarki mladega življenjskega solnca, dasi je objela naš lepi svet mrzla zima. In mi gremo! Gremo ponosno po beli, široki cesti lepote, dolžnosti in bratoljubja — po oni cesti, ki je bila nedavno še stezica, pa so jo izhodili tisti svetli možje, ki jih imamo zapisane ne samo na kamnu in bronu, temvec tudi globoko v naših srcih.«15 13 V Kranju je leta 1889 kot nižjegimnazijec izdajal casopis Inter nos, v Ljubljani pa 1890. leta Ve- cernico. 14 Oton Župancic, zbirka Cez plan, 1904, str. 7. 15 Leposlovne in znanstvene vaje Savinja 1914, št. 1. Nadalje so se mladi kondorjev­ci z mentorjem srecevali v prostorih svojega kluba ali pa na današnji Can-karjevi, kjerje Maister bival združino. Spoznali so njegovo prijazno ženo Marico in oba sinova. Starejši Hrvoj je ravno zacel obiskovati slovensko deško šolo v obcini Celje okolica. Na stenah Maistrovega stanovanja je viselo vse polno njegovih slik, se spo­minja Fran Roš, tudi vec krajinv olju;16 fantje so zdaj preseneceni odkrili, da je pesnik tudi slikar. Še bolj pa jih je prevzela njegova bogata knjižnica, o kateri Roš v svojih spominih17 zapiše, da v njej ni manjkala skoraj nobena slovenska knjiga. V lepem sodelova­nju in prijateljstvu so tako nastali še trije zvezki Savinje. V zadnjem sta bili združeni 4. in 5. številka. Vse je uredil Maister z delno pomocjo predsedni­ka literarnega kluba Srecka Puncerja. Ciklostirani casopis so dijaki tiskali sami, obicajno v 150 primerkih. Na 12 do 16 straneh je bila vecji del poezija, ki so jo pisali vsi po vrsti, polna sanjavih pe­tošolskih ljubezni in romanticnih slik iz narave. Nekaj pa je bilo tudi narodno prebudnih in socialno obarvanih verzov. Proze sta se lotila predvsem dva: Fran Roš je objavil nekaj crtic, v njih se že kaže kot dober opazovalec življenja in raz-mer, v katerih sta živela reven kmecki sloj in proletariat; Srecko Puncer pa se je s svojimi tehtnimi recenzijami izkazal kot perspektiven mlad literarni zgodovinar, kot zgodovinar pa denimo z razpravo o ustolicevanju koroških vojvod. Revijo so vecinoma kupovali dijaki in nekateri odrasli, predvsem prijatelji teh fantov. Nekaj izvodov so kondorjevci posredovali tudi na druge gimnazije. Srecko Puncer je casopis pošiljal še svojim znancem, dopisovalcem ter svetov­nonazorsko razlicno usmerjenim slovenskim intelektualcem. Nekateri so mu casopis poslali nazaj, kar Puncer kriticno omenja v svojem dnevniku.18 Iz teh pe­strih dokumentarnih dnevniških strani pa lahko hitro razberemo, kako široko 16 Glede na ta opis Maistrovega stanovanja v Roševih spominih pod naslovom Maistrova celjska doba (str. 276), se lahko vprašamo, ali je Maister naslikal vec, kot je znano. Ohranile so se le tri njegove slike, dve z motivom Bleda, manjšo hrani Mestni muzej v Ljubljani, vecjo generalov vnuk Borut Maister, tretja z naslovom Mesecina iz leta 1896 pa je prav tako v zasebni lasti. 17 Maistrova celjska doba, Celjski zbornik 1957, str. 276. 18 Odlomki iz Puncerjevega dnevnika, Fran Roš, Maistrova celjski doba, str. 278–279. razgledan po politiki, zgodovini in literaturi je bil. Vznemirjale so ga teme in knjige, ki so vsekakor dalec presegale njegova najstniška leta. Usoda ilegalnega casopisa in njegovih ustvarjalcev Savinja za izhajanje ni imela dovoljenja, zanj oblasti nihce tudi ni prosil, saj so snovalci vedeli, da ga ne bi dobili. Zato so se pisci pod svoja besedila podpiso­vali s psevdonimi v takrat silno priljubljenem duhu panslavizma. Srecko Puncer je bil Braslav Vitogoj, Arkadij Videmšek Gojko, Davorin Ravljen Alja Vanjev, FranRoš Svobodin Semenov, Stanko Pecar Velimir Pavlov, Ivo Štempihar, ki se je po dogovoru s Franjem Malgajem19 oglašal iz Kranja, pa se je podpisoval kot Smil Dvorjanov. Potem sta bila tu še Zdravko Kroflic in Polde Vasle, za katera pa ni jasno, kdo izmed njiju je bil Vneslav in kdo Ivan Cirilov. Zadnjo, dvojno številko Savinje so kondorjevci svojemu mentorju in uredniku prinesli na dom, vendar ga tam niso našli. Nato so se v poletnih pocitnicah, ki niso bile tako brezskrbne kot prejšnje, saj so se že napovedovala leta strahot, raztepli naokrog. 28. julija 1914 se je zacela prva svetovna vojna in Savinja je nehala izhajati. Pravtakostaprenehaladelovati ilegalnaorganizacija mladih radikalcev in Kondor. Vendar je oblast casopisu prišla na sled. Avgusta 1914 so žandarji na domu Srecka Puncerja v Braslovcah opravili preiskavo in odkrili nekaj izvodov Savinje. Razlog za preiskavo so bila Puncerjeva pisma dr. Franu Ilešicu, ki ga je oblast skušala ob-tožiti veleizdaje. Jeseni je ravnatelj celjske višje gimnazije Klemens Proft poklical na zagovor petnajst slovenskih dijakov. Najprej jih je zasliševal ljubljanski sodni svetnik, ki je hotel predvsem ugotoviti, ali imajo kakšno povezavo z ljubljanskim prevratniškim gibanjem Preporod. Kondorjevci so se morali zagovarjati zaradi clanstva v ilegalnem združenju in izdajanja casopisa, problematicno pa je bilo tudi clanstvo v Jugoslovanski pocitniški zvezi. Nato je zadevo prevzelo celjsko sodstvo, toda sodnik dr. Bracic proti dijakom ni hotel voditi nobenega postopka. Tako se je z zadevo zacela ukvarjati šolska oblast. Ravnatelj Proft je dobil v roke nekaj izvodov Savinje, še bolj sporni pa so bili clanska knjižica Jugoslovanske pocitniške zveze in natisnjena imena dijakov na dodanem seznamu. Vse skupaj se je sicer za takratne razmere kar dobro izteklo. Ministrstvo za bogocastje in uk na Dunaju je fantom izreklo le strogi ukor s šolskim zaporom. Hujša je bila nega­tivna ocena iz vedenja, saj je bila njena posledica ukinitev pravice do oprostitveplacevanja šolnine. Še huje pa je bilo, da so kot jugoslovansko usmerjeni veljali za politicno sumljive, ko so jih ob zacetku vojne vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko. Tej oznaki sicer razumni slovenski podcastniki niso pripisovali posebnega pome­na, za nekatere pa je bila usodna. Kljub vsem grožnjam, kaznim in posledicam na 19 Franjo Malgaj se je rodil (1849–1919) v Hruševcu (Šentjur pri Celju), obiskoval je celjsko gimna­zijo, jeseni 1913 se je prešolal v Kranj. Proslavil se je v bojih za Koroško 1919, 6. maja 1919 je padel na Tolstem vrhu; ddr. Igor Grdina Knjiga o Malgaju, Koroško domoljubno društvo, 2016, str. 30–37, 48–59, 140–148. Kondorjevci leta 1914: sedita z leve proti desni Stanko Pecar in Srecko Puncer; stojijo Fran Roš, Arkadij Videmšek in Davorin Ravljen (Fran Roš: Maistrova Celjska doba, Celjski zbornik 1957). zaslišanjih nihce od vprašanih, vecinoma petnajstletnih fantov, Maistra, ki je bil decembra 1914 premešcen v Maribor k okrožnemu poveljstvu crne vojske,20 ni niti omenil. Ob tem nas po eni strani preseneti zrelost najstnikov, po drugi pa se spet pokaže Maistrova karizma, ki je segala tja do bojev za Koroško leta 1919. V njih so namrec sodelovali tudi mladi Celjani. In kakšna nadaljnja usoda je doletela kondorjevce? Nekateri so preživeli ter zrasli v pomembne slovenske intelektualce, kar nekaj pa so jih vzeli vojne in boji za Koroško. Arkadija Videmška, bistrega mladenica in sijajnega telovad-ca, so zaradi oznake politicni osumljenec poslali v boje na razvpiti Škabrijel, tik pred koncem vojne je komaj dvajsetleten padel na Južnem Tirolskem. Njegovo pesniško zapušcino hrani Osrednja knjižnica Celje. Polde Vasle, vzoren sokol in pevovodja mladih Celjanov, je leta 1917 umrl v tirolskih gorah. Srecko Puncer se je po koncani vojni vrnil domov in se oktobra 1918 pridružil Malgajevim cetam na Koroškem. Bil je urednik Jugoslovanskega Korotana v Velikovcu. Leta 1919 je padel pri Vovbrah. Na pogrebu v Braslovcah se je od 24-letnega mladenica pos­lovil tudi Rudolf Maister. Zdravko Kroflic se je prav tako boril v Malgajevi ceti na Koroškem, vendar je preživel in pozneje opravljal delo železniškega uradnika. Stanko Pecar je leta 1944 umrl v Auschwitzu. Obe vojni pa sta prizanesli DavorinuRavljenu, Franu Rošu in Ivu Štempiharju, ki je postal pravnik, politik in publi­cist. Pisanju se je zavezal tudi Davorin Ravljen.21 Fran Roš, najbolj nadarjen med mladimi pisci, na kar so kazale že njegove crtice v Savinji, pa je postal ucitelj ter plodovit pisec za odrasle in otroke.22 Izvodov dijaških leposlovnih in znanstvenih vaj Savinja je ostalo komaj za vzorec, hranijo jih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ter v Osrednji knjižnici Celje. Tako se je vendarle izpolnilo, kar so savinci zapisali na zadnji stra­ni v prvi številki Savinje januarja 1914 o tem, zakaj so zasnovali casopis: »Da si ohranimo v poznejših letih spomin na zacetek svojega leposlovnega in znanstvenega delovanja, smo sklenili izdajati vaje 'Savinja', v katerih hocemo priobcevati svoje prvence. Da more dobiti vsak tovariš po vec izvodov, jih tiskamo z razmnoževalnim strojem, ker pisanje je prevec zamudno. Odlocno izrekamo, da 'Savinja' nima javnega, temvec zaseben znacaj, in da politicne clanke a priori izkljucuje. Smo prepricani, da bo vsak mladino ljub, ki dobi morebiti 'Savinjo' v roke, vesel našega mladeniškega navdušenja in nam pomagal uresniciti geslo Hocemo vedno hoditi pa cesti lepote, dolžnosti in bratoljubja.« O casopisu Savinja danes prica spominska plošca na I. gimnaziji Celje. 20 Datuma o Maistrovem odhodu iz Celja sta dva: Roš v Maistrovi celjski dobi, str. 279–280, zapiše, da je bil to september 1914, Bruno Hartman pa v monografiji Rudolf Maister, general in pesnik, str. 21–22, navaja, da je bil k okrožju crne vojske v Mariboru premešcen 7. decembra 1914. 21 Za odrasle: Tulipan, povest iz življenja westfalskih Slovencev, 1932, Crna vojna, kronika judenbur­ških dogodkov, 1938; za otroke: Šimej iz Roža, Grajski vrabec, verzificirana živalska zgodba, 1938. 22 Med njegovimi deli za odrasle so avtobiografija Zvesta ceta, 1933, Korporal Huš in druge zgodbe, libreti za operi Gosposvetski sen, 1921, in Matija Gubec, 1923; nekaj knjig za otroke: Medvedek Rjavcek 1929 in 1931, Letalec Nejcek, 1972, igri Ušesa cesarja Kozmijana, 1948, in Desetnica Alen-cica, 1951. Sklep Rudolf Maister je v kratki dobi, ko je bival v Celju, odigral bolj vlogo kultur­nika in ucitelja kot pa avstro-ogrskega castnika. Kot Sokrat nekdaj v stari Grciji je okrog sebe zbiral celjske dijake ter jim s svojim znanjem in izkušnjami odpiral okno v svet umetnosti in literature. Ce si podrobneje ogledamo, s kom vse se je Maisterv Celju družil (z naprednimi narodnjaki) in sodeloval (z najradikalnejšim delom celjske mladine), lahko povsem ovržemo obtožbe nekaterih sloven- skih politikov in zgodovinarjev (iz obdobja predvsem po drugi svetovni vojni) o Maistru konzervativcu, mešcanskem buržuju ali celo kontrarevolucionarju. Tretje, kar je treba poudariti, pa je velika Maistrova karizma, ki se je pokazala tako v Celju kot v bojih za Maribor in severno mejo 1919. V letu, posvecenem generalu in pesniku Rudolfu Maistru, so v krajih, tesneje povezanih z njim (Kamnik, Maribor, Unec, Ljubljana), potekale številne priredi­tve, organizirani so bili simpoziji in razlicni dogodki. Izšli so tematska številka revije SLO, casi, kraji in ljudje; ter dve novi knjigi, slikanica Rudolf in Vojko ali Kako je Maister v 47 minutah ubranil slovenski Maribor23 in nov izbor Maistrovih pesmi Maistrovih trideset24 z zanimivim strokovnim esejem dr. Urške Perenic Še en steber slovenske literarne moderne, ki se na generalovo poezijo ozira s povsem novega zornega kota. Nekateri sicer menijo, da je tega dogajanja prevec, celo da gre za cašcenje osebnosti in ustvarjanje mita. Spet drugi pa smo prepricani, da je Maister velika in vecplastna osebnost, ki nikoli nikogar ne pusti hladnega, naj gre za stroko, politiko ali oblast, predvsem pa, da si zasluži resnico. Viri in literatura Viri Iz Maribora, Jutro, 30. 3. 1934, št. 73. General Rudolf Maister, Jutro, 27. 7. 1934, št. 170. General Rudolf Maister, Slovenec, 27. 7. 1934, št. 168a. Malgaj, Puncer in drugi, Ob desetletnici junaške smrti mladih herojev Jugoslavi­ je, Jutro, 1929, št. 104. Maistrova virtualna pot: https://www.rudolfmaister.si/ Savinja, dijaške leposlovne in znanstvene vaje, 1914, št. 1. Savinja, dijaške leposlovne in znanstvene vaje, 1914, št. 2. Savinja, dijaške leposlovne in znanstvene vaje, 1914, št. 3. Savinja, dijaške leposlovne in znanstvene vaje, 1914, št. 4/5. 23 Besedilo za slikanico sta napisali Katarina Mahnic in Alenka Juvan, ilustracije so delo Ejti Štih. Izšla je maja 2024 pri založbi Pivec v Mariboru. 24 Maistrovih trideset je uredila mag. Breda Podbrežnik Vukmir, ilustracije je prispevala Eva Mli­nar. Knjigo sta izdali založba Buca in Knjižnica Franceta Balantica Kamnik avgusta 2024. Literatura Baš, Franjo: Puncer, Srecko (1895–1919), Slovenska biografija: https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi475217/, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Ceh, Jožica: Folklorni svet v liriki slovenske moderne, Slavisticna revija, posebna številka, 2003. Dular, Teja; Ratkajec, Filip: Maistrovih (skoraj) deset mesecev v Celju, raziskoval­na naloga. Celje: I. gimnazija v Celju, 2020. Ferlež, Urh: Danes pa gremo mi Savinci, O Maistrovem vojaškem in literarnem delovanju v Celju, Zgodovina za vse, 2021, št. 1. Glavan, Mihael: Ljubitelj in zbiralec knjig in starin. Maleckar, Nela (ur.) Rudolf Maister: sto let severne meje, Ljubljana: Mladinska knjiga 2018. Glavan, Mihael: Notranjska Maistrove mladosti. Maleckar, Nela (ur.) Rudolf Ma-ister: sto let severne meje, Ljubljana: Mladinska knjiga 2018. Glavan, Mihael: Rod in dom. Maleckar, Nela (ur.) Rudolf Maister: sto let severne meje, Ljubljana: Mladinska knjiga 2018. Glazer. Janko: Rudolf Maister - Vojanov kot pesnik, Kronika slovenskih mest, št. 4, 1934. Hartman, Bruno: Rudolf Maister, general in pesnik, Ljubljana: DZS, 1998. Juvan, Alenka: Mož besede in duha, Kamnik: Medobcinski muzej, 2015. Koblar, France: Ljubljanska dijaška »Zadruga«, Slavisticna revija, 1949, št. 1/2. Maister, Rudolf: Kitica mojih (posodobljena izdaja iz 1904), Ljubljana: Založniš­tvo Jutro, 2003. Maister, Rudolf: Poezije (posodobljena izdaja iz 1904), Ljubljana: Založništvo Jut- ro, 2003. Novak Popov, Irena; Juvan, Marko: Župancicev poklon (hommage) Murnu: Ma-nom Josipa Murna Aleksandrova, Jezik in slovstvo, 1989, št. 1–2. Perenic, Urška: Še en steber slovenske literarne moderne, Maistrovih trideset, Knjižnica Franceta Balantica Kamnik in Založba Buca, 2024. Roš, Fran: Maistrova celjska doba, Celjski zbornik 1957, Celje 1957. SLO: casi, kraji, ljudje, slovenski zgodovinski magazin, tematska izdaja, Založba Družina, april 2024. Torkar, Zora: Rudolf Maister, domoljub, general, kulturnik, pesnik, bibliofil, Ka­mnik: Medobcinski muzej, 2013. Uredništvo: Roš, Fran (1898–1976), Slovenska biografija: https://www.slovenska -biografija.si/oseba/sbi519204/, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Župancic, Oton: Manom Josipa Murna Aleksandrova, Cez plan, Ljubljana: L. Schwentner 1904. UDK 37.016:94(497.4Gorenjska"1941/1945" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 18. 3. 2024 Damjan Hancic* Odnos nemškega okupatorja do slovenskih študentov z Gorenjske1 The German Occupying Forces' Attitude Towards Slovenian Students from Gorenjska Izvlecek V prispevku predstavimo odnos nemškega okupatorja, zlasti blejske podružnice Držav­nega komisarja za utrjevanje nemštva, do slovenskih dijakov in študentov z obmocja Gorenjske, ki so se med drugo svetovno vojno izobraževali na gimnazijah in visokošolskih ali univerzitetnih ustanovah tako na ozemlju tretjega rajha kot tudi zunaj njegovih meja. Ker so se nemške oblasti bale premocnega razvoja slovenske (zlasti družboslovne) in-teligence, naj bi se na študij lahko vpisali le tisti, ki so dobili primerno rasno in politicno oceno ter dovoljenje šefa civilne uprave. Tako v prispevku predstavljamo nacrte nemških okupacijskih oblasti za postavitev rasno-poli­ ticnih kriterijev gorenjski mladini za šolanje na visokih šolah in univerzah, pa tudi njihova izhodišca za morebitno vracanje šolajoce se gorenjske mladine z obmocja italijanske Lju­bljanske pokrajine nazaj v rajh. Abstract This article examines the attitude of the Ger­man occupying forces, in particular the Bled branch of the Reich Commissioner for the Con­solidation of German Nationhood, towards Slovenian secondary school and university students from the Gorenjska region who were educated in grammar schools and higher edu­cation institutions or universities, both within the territory of the Third Reich and beyond its borders during World War II. Since the German authorities feared the excessive development of the Slovenian intelligentsia (especially in the social sciences), only those who had received a suitable racial and political assessment and the permission of the head of the civil adminis­tration were allowed to enrol. This paper thus presents the plans of the German occupation authorities to establish racial and political criteria for the youth of Gorenjska to study at higher schools and universities, as well as their rationale for the eventual return of the young people studying in the area of the Italian prov­ince of Ljubljana to the Reich. Kljucne besede: študenti, dijaki, šolanje, Gorenjska, ponemcevanje, druga svetovna vojna * Dr. Damjan Hancic, znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, e-pošta: damjan.hancic@scnr.si. Študija je nastala v okviru raziskovalnega programa Kršitve clovekovih pravic in temeljnih svo­bošcin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju (P6-0380), ki ga sofinancira Javna agencija za razi­skovalno dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proracuna. Keywords: university students, secondary school students, education, Go- renjska, Germanisation, World War II Uvod – Dosedanje raziskave Med drugo svetovno vojno je nemški okupator na zasedenem slovenskem ozemlju v skladu s svojo rasno in nacionalno politiko skušal izvesti cimprejšnje ponemcenje slovenskega prebivalstva. Ceprav je bila Gorenjska kot del nekdanje Kranjskezanacistemanj nemškadeželakotSpodnjaŠtajerskaali JužnaKoroška, pa so se tudi tu vsaj v prvih letih okupacije trdno držali svojih raznarodovalnih nacel. Kot enega najpomembnejših ukrepov so že jeseni 1941 uvedli popolnoma nemško osnovno šolstvo, uvod v katero je bilo organiziranje številnih tecajev nemškega jezika za vse prebivalstvo že nekaj mesecev prej. O znacilnostih okupatorjevega osnovnega šolstva na obmocju Gorenjske imamo doslej objavljenih nekaj lokal-no obarvanih raziskav pa tudi nekoliko obsežnejših študij, med katerimi je treba omeniti raziskavo pokojnega dr. Toneta Ferenca o medvojnem delovanju nem­škega šolstva v kamniškem okrožju2 in novejšo raziskavo prof. Marka Trobevška o didakticnih vidikih poucevanja nemškega jezika v casu okupacije.3 Nekoliko v ozadju zanimanja zgodovinarjev pa je ostal okupatorjev odnos do gorenjskih gim­nazijcev in študentov. Ti so seveda študirali zunaj obmocja Gorenjske, bodisi na ljubljanski bodisi drugih okoliških univerzah in visokih šolah, saj na Gorenjskem tedaj ni bilo nobene visokošolske ustanove. Okupatorske oblasti so zato na Go-renjskem to problematiko zaznale dokaj pozno, šele jeseni 1942, ko so dolocene ukrepe na tem podrocju po zgledu tovrstnih ukrepov na sosednjem Sp. Štajerskem pretehtavali na blejski podružnici urada državnega komisarja za utrjevanje nem­štva (DKUN). V pricujocem prispevku skušamo predstaviti ohranjene dokumente o tej problematiki, ker pa se tematika dotika tudi drugih medvojnih germaniza­cijskih procesov na Gorenjskem, kot npr. ideologizacije gorenjske mladine prek nacisticnih mladinskih organizacij in uvedbe izkljucno nemškega osnovnega šol­stva, so v clanku na kratko opisani tudi ti procesi. Nemška okupacija Gorenjske in ponemcevalni ukrepi Po zasedbi severnega dela slovenskega ozemlja aprila 1941 si je nemška civil-na uprava prizadevala to ozemlje cimprej ponemciti in pripraviti za prikljucitev 2 Tone Ferenc, Polom raznarodovalnih nacrtov nemškega okupatorja v okrožju Kamnik, Polom okupatorjevega šolstva, Historia : znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani; 13, 2010, str. 348–371. 3 Marko Trobevšek, Pri pouku naceloma govorimo samo nemško – Vpogled v didaktiko nacistic­ ne šole na zasedenem Gorenjskem, Kamniški zbornik, 26, 2022, str. 197–201. k Nemciji. Zato so izbrali tak nacin uprave, kot je bil leto dni prej vzpostavljen v zasedenih Alzaciji, Loreni in Luksemburgu.4 Tako so obmocje Gorenjske z ljubljanskim Posavjem in Mežiško dolino z Dravogradom združili s sosednjo po­krajino (gauom) Koroška. Za to obmocje so uporabljali izraz Zasedena obmocja Koroške in Kranjske. Gorenjski del nemškega okupiranega obmocja so sprva ime­novali Südkärnten (Južna Koroška), a so ga že 17. marca 1942 spremenili v že vec stoletij uveljavljeno ime Oberkrain (Gorenjska).5 Sprico zelo majhnega števila Nemcev na Gorenjskem je bilo za nemške oku­ pacijske oblasti toliko pomembnejše, da se ob sicer dobri rasni oceni gorenjskega prebivalstva, ki je bila v prvih tednih okupacije ugotovljena na množicnih ras­nih pregledih, prebivalstvo cimprej ponemci. Problem je predstavljala neugodna politicna orientacija prebivalstva, zlasti mocna slovenska narodna zavest. Po ugotovitvah nemških oblasti je bila tu mnogo mocnejša kot na Sp. Štajerskem, zato so morali biti ponemcevalni ukrepi ustrezno milejši in previdnejši kot tam.6 Nemški okupator je v svojih ponemcevalnih nacrtih veliko pricakoval od množic­nih raznarodovalno-ponemcevalnih organizacij, kot na primer Koroške ljudske zveze (nem. Kärntner Volksbund – KVB), v katero so množicno vpisovali odraslo prebivalstvo, in Hitlerjugenda za fante oz. Hitlermädela za dekleta.7 Ob tem si je nemški okupator v prvih letih okupacije prizadeval z raznimi obnovitvenimi ali novimi gradbenimi deli ustvariti cim bolj nemški videz tega obmocja.8 Kot enega izmed prvih ukrepov pri ponemcevanju je šef civilne uprave za zasedena obmocja Koroške in Kranjske izdal odredbo, v kateri je dolocil ukinitev vseh slovenskih društev, organizacij in zvez.9 Drugi ukrep, ki se je casovno ujemal s prvim ali ga ponekod prehiteval, pa je bil izgon narodno najbolj zavednih Slovencev (duhov­nikov, intelektualcev in vodilnih politicnih osebnosti) ter naselitev Nemcev. V zvezi s slednjim je ob uvedbi nemške civilne uprave prišlo na Gorenjsko nekaj nemškega uradništva in namešcenstva in nato še uciteljstva, vendar premalo, da bi lahko pomenili trdno jedro za ponemcevalno delo. Naseljevanje Nemcev je bilo v veliki meri odvisno tudi od izganjanja Slovencev z zasedenega obmocja in njihovega preseljevanja bodisi v stari rajh bodisi v NDH ali Srbijo, kar pa se potem ni zgodilo.10 4 Tone Ferenc, Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo, Prispevki za zgodovi- no delavskega gibanja, 20, 1980, št. 1–2, str. 37. 5 Vinko Skitek, Delovanje nemškega okupatorja v Mežiški dolini med letoma 1941 in 1945, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2016, str. 323. 6 SI AS 1626, Pooblašcenec Državnega komisarja za utrjevanje nemštva (DKUN), Bled, Radovlji- ca, šk. 2, Pravila SHB kot vzorec za ravnanje na Gorenjskem, 19. 3. 1942. 7 Ferenc 2010, str. 348–347. 8 Hancic, Damjan, Gradbeni projekti nemškega okupatorja v Kamniku, Kronika: casopis za slo­ vensko krajevno zgodovino, 71, 2023, št. 1, str. 195–216. 9 Skitek 2016, str. 192–197. 10 Ferenc 2010, str. 343. Nacisticne mladinske organizacije Kot je bilo že omenjeno, so za indoktrinacijo mladine nemške oblasti tudi na Gorenjsko razširile delovanje Hitlerjeve mladine (HM), ki jo je kot nemško mladinsko organizacijo leta 1926 ustanovila nacisticna stranka (NSDAP). V or-ganizacijo so bili vkljuceni mladi med 14. in 18. letom. Na zasedenih ozemljih Gorenjske in slovenske Koroške je bila ta organizacija uvedena šele aprila 1942. Do takrat je bila mladina na teh ozemljih organizirana v Mladini Koroške ljudske zveze (Kärntner Volksbundjugend). Poveljstvo Hitlerjeve mladine za Gorenjsko so postavili v Radovljici, po njegovi ukinitvi 30. januarja 1943 pa so organizacijo razdelili na oddelke v Radovljici, Kranju in Kamniku. Cilj organizacije je bila na­cionalsocialisticna vzgoja mladine z nekakšno predvojaško vzgojo, zato so zanjo prirejali razna šolanja, tecaje, taborjenja, športna tekmovanja itd. Nemški ucitelji in uciteljice so bili v omenjeni mladinski organizaciji dolžni voditi oddelke in hkrati vzgajati kader iz vrst šolske in zunajšolske mladine. Posebnemu izboru in nadzoru so bili podvrženi tisti, ki so po srednji šoli nameravali študirati na nemških univerzah.11 HM je obvezno pomagala pri kmeckih delih, propagandnih nastopih in politicnih praznovanjih, sodelovala pri poštnih pošiljkah in pismih za nemške vojake itd. Posebni šoli za voditelje HM sta bili na Koroškem v Vrbi (Velden) in Landskronu.12 Množicni tecaji nemškega jezika poleti 1941 Okupacijske oblasti so poleti 1941 organizirale množicne tecaje nemškega jezika, ki naj bi zajeli kar najvecji del prebivalstva. Ti jezikovni tecaji so predstav­ljali uvod v uvedbo izkljucno nemškega šolstva na Gorenjskem. Nemški okupator je na Gorenjskem priredil dva vala nemških jezikovnih tecajev za šoloobvezno mladino in odrasle na vseh šolah na Gorenjskem. Po navedbah casnika Karawan-ken Bote, ki je bil edini casopis, ki je v casu okupacije izhajal dvojezicno, torej tudi v slovenšcini, se je v poletnih mesecih 1941 dve tretjini uciteljstva iz avstrijske Koroške prostovoljno javilo za pomoc pri izvajanju teh tecajev.13 Dne 13. julija 1941 so jih pripeljali 415; vodili so tritedenske tecaje nemšcine, dopoldne za šoloobve­zne otroke in zvecer za odrasle. Ker so 3. avgusta ti ucitelji odšli, so pripeljali vec kot dvesto uciteljev in uciteljic, ki so vodili štirinajstdnevne tecaje.14 Iz neke okro­žnice šolskega komisarja za kamniško okrožje Helmuta Prascha je razvidno, da niti k vecernim tecajem nemšcine za odrasle niso smeli pritegniti slovenskih uci­teljev, cetudi bi ti znali nemško.15 Tecajev nemšcine pa oblasti niso omejile zgolj 11 Tone Ferenc, Bojan Godeša, Slovenci pod nacisticnim gospostvom 1941–1945, Germanizacija dežele in ljudi, Historia 14, 2009, str. 52–53. 12 Ibid. 13 Die Deutsch-kurse in Südkärnten haben begonnen, Karawanken Bote, nemška izdaja, 19. 7. 1941, str. 2. 14 Ferenc 2010, str. 349–350. 15 Ibid. na posredovanje jezikovnega znanja, ampak so jih uporabile tudi posredno kot propagando za Hitlerja, nacizem in nemški rajh. Vodja civilne uprave Kutschera je nemškim uciteljem in uciteljicam, ki so prišli poucevat na Gorenjsko, celo de­jal, »da so v prvi vrsti prišli kot vzgojitelji in da njihovo delo leži s tem z vso težo na politicnem polju«.16 Ker pa je bilo poleti veliko dela na polju, so ljudje postopoma zaceli izostajati in število tecajnikov je upadlo za vec kot 50 odstotkov.17 Sicer so na Gorenjskem od poletja 1941 do junija 1943 priredili okoli 1920 tecajev nemšcine z okoli 44.000 tecajniki. Neugodne politicno-vojaške razmere pa so povzrocale nenehno padanje obiska tecajev.18 Uvedba nemškega osnovnega in srednjega šolstva Poseben pomen pri ponemcevanju so nacisti pripisovali tudi otroškim vrtcem inosnovnimšolam. Otroškevrtceinosnovnešolesoimeli celoza»trdnjave ponemcevanja«, s katerimi to stoji ali pade.19 Zato je bila eden najpomembnejših nadaljnjih germanizacijskih ukrepov na Gorenjskem uvedba izkljucno nemških šol. Tako so zacasni politicni komisarji, ki so prevzeli vodenje petih gorenjskih okrajev, ki so bili kasneje preoblikovani v tri okrožja, takoj ob prihodu zaprli slo­venske šole, ucitelje deportirali v zacasno internacijsko taborišce v Šentvid pri Ljubljani, nato pa jih z njihovimi družinskimi clani izgnali z obmocja rajha.20 Tudi prva ukrepa od okupatorskih oblasti postavljenih okrajnih/okrožnih šolskih nadzornikov sta bila prepoved, da bi šole uporabljale slovenske žige, obrazce in slovenska imena krajev in šol, ter ukaz, naj odstranijo vse slovenske in dvojezicne napise s šolskih poslopij.21 Nato se je septembra 1941 pricel na vecini osnovnih šol na Gorenjskem re-den šolski pouk izkljucno v nemšcini, zato je bilo na šolah v vseh treh gorenjskih okrožjih namešceno skoraj izkljucno nemško govorece koroško uciteljstvo.22 Tako so jih izmed »avstrijskih« uciteljev in uciteljic, ki so poleti 1941 prišli vodit tecaje nemšcine, jeseni kar 260 uporabili za poucevanje šoloobveznih slovenskih ot­rok.23 Od nekdanjih slovenskih uciteljev so jih znova zaposlili le 60, vendar ne za poucevanje na Gorenjskem, pac pa na avstrijskem Koroškem.24 Nemški okupator se je sicer zavedal težav pri tako hitri uvedbi povsem nemške šole: »Skušnje iz je­zikovnih tecajev kažejo, da delovanje nemške šole ne bo lahko; uciteljstvu bo treba mnogo navdušenosti in idealizma. Dobri uspehi šesttedenskega pocitniškega po­ 16 Uspehi nemškega uciteljstva v jezikovnih tecajih na Južnem Koroškem, Karawanken Bote, slo­ venska izdaja, 2. 8. 1941, str. 3. 17 Ibid. 18 Ferenc, Godeša 2009, str. 52–53. 19 Ibid. 20 Ferenc 2010, str. 349. 21 Ibid. 22 Ibid., str. 353–361. 23 Ferenc, Godeša 2009, str. 52–53. 24 Ibid. uka pa bodo olajšali šoli njeno delo.«25 Šef civilne uprave Kutschera je na predlog nacisticne uciteljske zveze (NS Lehrerbund) šolam na Gorenjskem za pouk celo brezplacno zagotovil 15.000 nemških prvih citank, 5000 ucnih knjig za nižjo in višjo stopnjo, 10.000 knjig s podobami Zum Reigen herbei od Anderluha in 15.000 izvodov pomožne knjige Wir lernen Deutsch od profesorja Miklitscha.26 Glede ponemcevanja prek šolskega sistema so v blejskem uradu DKUN celo predlagali, »ce ne bi bilo dobro uvesti starega preizkušenega pruskega modela šole, ko bi poleg poklicnega ucitelja/ice bil v razredu prisoten še 'laicni ucitelj' iz vrst ranjenih pod­castnikov nemškega vermahta. Ti podcastniki bi imeli nalogo skrbeti tako za še boljše seznanjanje otrok z nemšcino kot predvsem za ucenje reda in discipline«.27 Poleg navadnih osnovnih (ljudskih) šol so na obmocju Gorenjske ustanovili tudi t. i. Heimschulen (domace šole) oz. šole za otroke nemških funkcionarjev in uradnikov, ki so prišli službovat na Gorenjsko. Tudi njihov namen je bil vzgaja-ti nemške otroke v nemškem nacionalno-socialisticnem svetovnem nazoru, pri cemer je bil nivo pouka izenacen s stopnjo zahtevnosti šolanja drugod v rajhu.28 V Nemciji so bile te šole po prihodu nacistov na oblast ustanovljene zato, da bi poleg t. i. nacisticnih internatnih visokih šol (Napola) in t. i. šol Adolfa Hitlerja za vzgojo nacisticnih izbrancev tudi drugim deckom in deklicam v rajhu omo­gocili pridobitev razlicnih šolskih kvalifikacij. Po besedah Martina Bormanna29 naj bi »,domace šole' v skladu s Führerjevimi ukazi v prihodnje postale sredstvo za uresnicevanje celotne državne izobraževalne potrebe. Zato moramo ustvariti dovolj domacih šol, da se bodo lahko otroci, doslej vzgojeni v verskih internatih, odslej izobraževali v ,domacih šolah'«.30 Na zasedenem Gorenjskem so bile te šole ustanovljene zato, »da so neodvisno od krajevnih potreb sprejemale otroke tistih staršev, ki prebivajo v tujini ali vršijo službo zunaj nemške države, otroke star-šev, ki morajo kot politicni vodje, oficirji ali uradniki pogostokrat menjati svoje bivališce ter se zatorej ne morejo dovolj posvecati vzgoji svojih otrok«.31 Možnost obiskovanja teh šol so imeli tudi slovenski otroci, in sicer »otroci kmetov, delav­ 25 Od meseca septembra naprej nemške šole na Južnem Koroškem, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 30. 8. 1941, 3. 26 50.000 šolskih knjig za Südkärnten, Karawanken Bote, 18. 10. 1941, str. 5. O znacilnosti nemške didaktike v casu vojne glej Trobevšek 2022, str. 197–201. 27 AS 1626, Pooblašcenec DKUN Bled, Radovljica, šk. 2, Pravila SHB kot vzorec za ravnanje na Gorenjskem, 19. 3. 1942. 28 Za šolanje otrok nemških naseljencev na Gorenjskem so spomladi leta 1943 nemške oblasti razmišljale tudi o preureditvi Škofovih zavodov v Šentvidu pri Ljubljani v t. i. Umsiedlerschule, vendar do tega zaradi pomanjkanja primernega prostora ni prišlo; poslopje so namrec namenili neki drugi nacisticni nacialno-politicni vzgojni ustanovi (glej SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Mair Kaibitschev sklep o ugotovitvah obiska inšpekcije Nacionalpoliticne vzgojne ustano­ ve iz Berlina, Celovec, 3. 3. 1943. 29 Martin Bormann (1900–1945), vodja strankinega urada NSDAP, Hitlerjev osebni tajnik. 30 Deutsche Heimschulen, Nemška Wikepedija: https://de.wikipedia.org/wiki/Deutsche_Hei- mschule_Schlo%C3%9F_Iburg (pridobljeno, 11. 3. 2024). 31 Zanimivosti, Karawanken Bote, 11. 10. 1941, str. 5. cev in obrtnikov, ki so posebno nadarjeni in jim je treba posvecati vec skrbi«. Šole so bile urejene loceno za fante in dekleta.32 Z nekoliko manj »pompa« pa so se nemške oblasti lotile germanizacije srednjega šolstva. Da bi zagotovili kontinuirano delovanje srednjega šolstva na nemškem zasedenem ozemlju, je nacelnik šolskega oddelka pri šefu civilne upra­ve dr. Franzu Koschierju že v zacetku julija 1941 objavil javni razglas, naj se ucenci in ucenke višjih šol (gimnazije, realne gimnazije, uciteljišca), ki imajo svoja bi­vališca na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske, razen dijakov/inj dotedanje realne gimnazije v Kranju, do 20. julija 1941 javijo pri najbližjem šolskem poob­lašcencu politicnega komisarja svojega domacega okrožja ter naj s seboj prinesejo prepis zadnjega šolskega spricevala.33 Z namenom, »da se razbremeni višja šola v Krainburgu«, pa je dva meseca kasneje dr. Koschier izdal navodilo, da dijaki, ki stanujejo ob železniški progi v Bohinju ali Jesenicah lahko nadaljujejo šolanje v Beljaku ali Celovcu, dijaki s preostale Gorenjske pa vstopijo v višjo šolo v Kranju, vendar pod pogojem, da je bil njihov dotedanji polletni ali letni šolski uspeh odli-cen ali prav dober. Nižji gimnazijci, ki niso mogli biti sprejeti, pa so lahko vstopili v najbližjo »glavno šolo«, iz katere je bil kasneje mogoc prestop na višjo šolo.34 Ob vsej zacetni germanizacijski vnemi pa so okupacijske oblasti vendarle morale upoštevati realnost, da vecina prebivalstva še vedno ni razumela dovolj dobro nemškega jezika. Za nemške oblasti je bilo zato še toliko bolj pomembno, da so tudi v kasnejšem obdobju, celo še v zacetku leta 1943 vzpostavljali pouk v nemškem jeziku, kajti po njih so se tega jezika lahko naucili tudi odrasli prebi­valci: »Z zacetkom šole bodo otroci pritegnjeni k pouku v nemšcini in tako bodo tudi starši imeli možnost, se pri otrocih uciti nemškega jezika. Nemški tecaji so dobro obiskani. Bilo je naznanjeno, da se morajo na nemške tecaje javiti vsi tisti pri vsaki hiši, ki so v casu trajanja tecaja doma.«35 Te šole so bile zelo natrpane in uciteljstvo preobremenjeno.36 Problematika odnosa nemškega okupatorja do slovenske inteligence na Gorenjskem in posledicnodošolanjapodmladkaslovenske inteligence Vsi prej našteti ukrepi so sovpadali s prizadevanji, ki jih je šef civilne uprave za Gorenjsko dr. Kutschera poleti 1941 javno izrazil v enem od nagovorov izvajal­ 32 Ibid. 33 Razpregled ucece se mladine na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 5. 7. 1941, str. 6. 34 Razglas šolskega oddelka pri šefu civilne uprave, 10. 9. 1941, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 13. 9. 1941, str. 5. 35 SI AS 1603, Deželni svetnik Kamnik (DS Kamnik) šk. 37, Porocilo obcinskega komisarja Zg. Tuhinj Deželnemu svetniku okrožja Kamnik, 5. 2. 1943. 36 SI AS 1603, DS Kamnik, šk. 37, Porocilo obcinskega komisarja Zg. Tuhinj Deželnemu svetniku okrožja Kamnik, 19. 2. 1943. cem nemških jezikovnih tecajev: »Führer mi je narocil, naj naredim zopet nemško deželo iz tega ozemlja, ki je bilo nekoc nemško in so ga duhovniki, šola in sloven-ska narodna društva oropali nemškega jezika.«37 Pri tem je okupator tako kot pri drugih podjarmljenih slovanskih narodih (Poljakih, Cehih, Ukrajincih) skušal cimbolj omejiti narodovo inteligenco, med katero so spadali tudi študentje kot podmladek te inteligence. Nemci so jih cutili kot potencialno grožnjo uspešni germanizaciji. Ugotavljali so, da »ne bi bilo smotrno visoko šolstvo narediti do-stopno vsakomur, ampak se tega lotiti previdno, da ne bo potem iz mladine nastal nov slovenski vodilni sloj, ki bo na nemških srednjih šolah in univerzah pripravljal 'orožje' za prihajajoci politicni boj«.38 Preden se posvetimo predstavitvi konkretne problematike visokošolskega šolanja Gorenjcev, je treba opozoriti na dejstvo, da je že sam zakon o podelitvi nemškega državljanstva na zasedenih obmocjih Koroške in Kranjske povzrocil, da je bila posamezniku s stopnjo dodeljenega državljanstva ne glede na njegove intelektualne sposobnosti, že vnaprej dolocena najvišja stopnja izobrazbe, ki jo je lahko dosegel.39 Kot je v svoji disertaciji ugotavljal dr. Skitek, nam to potrjuje tudi odredba vodje urada za šolstvo na Koroškem 16. maja 1943, da so se v koro­ške šole lahko vpisali samo tisti ucenci in ucenke z zasedenega obmocja Spodnje Štajerske, Gorenjske in Mežiške doline, ki so imeli vsaj nemško državljanstvo na preklic. Hkrati pa so morali ucitelji na zasedenih obmocjih na spricevalu vsake­ga ucenca in ucenke oznaciti, ali je imel nemško državljanstvo na preklic ali pa je bil zašcitenec40 nemške države.41 Za imetnike polnopravnega nemškega drža­vljanstva je bila namrec srednja šola oziroma poklicna šola obvezna. Vsi tisti, ki so prejeli nemško državljanstvo na preklic, in to je bila velika vecina slovensko govorecih Gorenjcev, so morali enako kot tisti s polnopravnim državljanstvom po koncani osnovni šoli dokoncati tudi poklicno šolo, na srednjo šolo pa so se lahko vpisali le, ce so dobili primerno rasno in politicno oceno terdovoljenje šefa civilne uprave. Taki ucenci so se lahko vpisali tudi na visokošolsko ustanovo, vendar so morali dobiti ustrezno oceno zgoraj navedenih organov, ki so mu lahko takšen študij dovolili ali ne. Tisti, ki pa so bili pri podelitvi državljanstva razporejeni v najnižjo kategorijo, v kategorijo t. i. zašcitencev nemške države, so lahko obi-skovali osnovno šolo, ce je posamezna šola imela za to dovolj prostora in dovolj uciteljev. Imeli so tudi možnost obiskovati poklicne šole ob dobri politicni oceni, niso pa smeli obiskovati srednjih, višjih ter visokih šol, saj je bilo to v nasprotju s takratno zakonodajo.42 37 Slovesen sprejem nemškega uciteljstva, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 19. 7. 1941, str. 4. 38 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Pravila SHB kot vzorec za ravnanje na Gorenjskem, 19. 3. 1942. 39 Skitek 2016, str. 379–380. 40 T. i. zašcitenci so bili tisti, ki so bili po nacisticnem pojmovanju pripadniki manjvredne rase, npr. judje, Romi itd. 41 Skitek 2016, str. 379–380. 42 Ibid. Dolocitev pogojev za šolanje slovenskih študentov z Gorenjske na univerzah in visokih šolah Slovenski študenti z Gorenjske so v casu vojne študirali na razlicnih univer­zah, bodisi na ozemlju rajha (Gradec, Dunaj, Praga), še vec pa zunaj njega (npr. v Ljubljani ali v Zagrebu). Tudi v arhivskem gradivu blejsko-radovljiške podružnice DKUN je mogoce najti nekaj dokumentov, ki pricajo, da so se za germanizaci­jo Gorenjske najbolj odgovorni organi konec leta 1942 zaceli zavedati pomena ureditve te problematike. Tako so v uradu DKUN v nekem porocilu pod oznako Zaupno, ki ga je pripravil dr. Herbert Friedl, pretehtavali ukrepe, kako urediti univerzitetno šolanje študentov z Gorenjske: ali jim ga sploh dovoliti ali morda prepovedati zgolj njihovo izobraževanje v tujini. Ker dokument zelo dobro zrcali razmišljanje nosilcev nacisticne in ponemcevalne ideologije do slovenske inte­ligence in njenega odnosa do nemštva, namenoma izpostavljamo nekoliko vec vrstic uvodnega besedila. V dokumentu so najprej ugotavljali, da »je slovenska inteligenca vse od leta 1880 predstavljala v okviru avstro-ogrske monarhije vodilni sloj slovenskega na­roda, ki je skušala organizirati in združiti slovenski narod na osnovi šovinisticnih in panslovanskih idej«. Slovenska inteligenca pa se je še posebej okrepila v casu prve svetovne vojne in »s konkretnimi ukrepi v sodelovanju s sovražnimi silami povzrocila razpad Avstro-Ogrske, kajti prav slovenski narod je imel med vsemi jugoslovanskimi narodi najbolj ucinkovite in najvztrajnejše voditelje. Ravno pripa­dniki inteligence s Kranjske so se potem izkazali za najhujše nasprotnike nekdanje avstrijske republike in so tudi najbolj odgovorni za nezaslišane in neizmerne na­pade Države SHS proti deželi Koroški. Kasneje se je prek centralisticne srbske politike v casu stare Jugoslavije ta inteligenca še okrepila«. Kot so ugotavljali, se je po nemški zasedbi Gorenjske velik del slovenske inteligence sam umaknil v Lju­bljano, tisti, ki so ostali, pa so predstavljali ob prvem valu izseljevanja najvecji del izseljencev, »vendar se je vecina te inteligence iz Srbije prek italijanskega ozemlja vrnila v Ljubljano, od koder prek propagande zelo vpliva na gorenjsko prebivalstvo. Pri tem so študentje prednjacili pri vkljucevanju v partizanske enote«.43 Zaradi vsega tega je bilo po njihovem treba »natancno odrediti in regulira-ti visokošolski študij Gorenjcev«. V zvezi s tem so imeli na voljo dva ukrepa: 1. popolno prepoved študija Gorenjcev na srednjih in visokih šolah do še neoprede­ljenega casovnega roka, ki bi bil odvisen tudi od odnosa prebivalstva do nemških oblasti, in 2. strog in omejen izbor dolocenih Gorenjcev, ki bi na podlagi sposob­nosti za ponemcenje in ob ustreznem politicnem usmerjanju ustvarili pogoje za akademski poklic. Vendar so takoj ugotovili, da morajo izvedbo 1. tocke opustiti, »ker je bila ugotovljena ugodna rasna slika celotnega gorenjskega prebivalstva in s tem ustvarjeni (pred)pogoji za ponemcenje Gorenjcev, kar je potem z odlocbami izvršil državni vodja SS kot državni komisar za utrjevanje nemštva«. Na osnovi 43 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Bericht, Hochschulstudium der Oberkrainer (Porocilo. Visokošolski študij Gorenjcev), 23. 9. 1942. tega je bilo po njihovem mnenju možno tako v letu 1941 kot tudi v letu 1942 izvesti samo ukrepe, predvidene v tocki 2.44 Na podlagi študije, ki jo je dr. Friedrich Kürbisch45 opravil za pokrajinskoštudentsko vodstvo na Štajerskem, je bilo ugotovljeno, da na razlicnih nemških visokih šolah študira »brez vsakršne rasne in politicne preverbe« precejšnje število študentov z Gorenjske in da je nemška državna študentska organizacija nekatere gorenjske študente celo predlagala za izredno financno pomoc, »ne da bi bile kje na voljo osnovne informacije o obdelavi in oceni teh primerov«. Poleg tega naj bi po ugotovitvah deviznega informacijskega urada v Gradcu veliko gorenjskih štu­dentov študiralo na visokih šolah v Ljubljani in Zagrebu. Po Kürbischevih ocenah naj bi se tedaj število gorenjskih študentov gibalo med 120 in 140,46 »pri cemer nimajo nemške oblasti nikakršnega zagotovila, v kolikšni meri se bodo ti lahko vclenili v nemški narod«. Pri tem je bilo po njihovem mnenju vznemirjajoce tudi dejstvo, »da že 16- in 17-letna mladina na Gorenjskem, ne glede na izobrazbo, na podlagi dosedanje vzgoje kaže skoraj brez izjem odklonilen odnos do nemškega naroda in države, zato ni težko sklepati, kako bi se v nemško narodno skupnost vkljucevali šele ti starejši letniki, ki so bili vzgojeni v casu obstoja jugoslovanske dr­žave«. Poleg tega so se pojavljale težave, ker v nemških študentskih zvezah zaradi vpoklica v vojsko »v glavnem ni bilo ustreznega narodno-politicnega vodstva, kot je bil primer pri štajerski študentski zvezi, zato se tam ustrezna moralno-politicna vzgoja gorenjskih študentov ne more pricakovati«.47 V zvezi s to problematiko je že julija 1942 v štajerskem Gradcu potekal sesta­nek za izmenjavo izkušenj z »narodno-politicnim delom« na nekaterih podobnih ozemljih. Na njem je bilo sklenjeno, da bo štajersko pokrajinsko (gavovsko) štu­dentsko vodstvo po vzoru študentskega vodstva v ceško-moravskem protektoratuprevzelo vodilno vlogo na podrocju prikljucenih ozemelj Sp. Štajerske in Go-renjske, in sicer v sodelovanju z nemškim državnim študentskim vodstvom ter državnim ministrstvom za znanost, vzgojo in ljudsko izobraževanje. Pozvali so državno študentsko vodstvo, da mora sprejeti odredbo, po kateri bodo vsa po­krajinska študentska vodstva v rajhu štajerskemu pokrajinskemu študentskemu vodstvu posredovala podatke o vseh Gorenjcih, ki se šolajo na nemških univerzah oz. visokih šolah. Ta bi potem te sezname v presojo in odlocevanje poslala blejski izpostavi državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Predlagali pa so tudi spre­jem odredbe, po kateri bi bila tistim Gorenjcem, ki bi jim zavrnili izdajo nemškega državljanstva na preklic prepovedano študirati na visokih šolah v tujini.48 44 Ibid. 45 Friedrich (Fritz) Kürbisch (1915–1985). V Mariboru rojeni nemški nacionalist, od leta 1934 clan nacisticne stranke; med vojno je bil kot esesovski porocnik nekaj casa vodja 1. oddelka urada pooblašcenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu. Po vojni je bil priznani lite- rarni zgodovinar in bibliotekar pri Štajerski delavski zbornici v Gradcu. 46 Kot je razvidno iz nekaterih drugih dopisov in redkih seznamov, so pri tej številki verjetno upo­ števani tudi gimnazijci oz. srednješolci. 47 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Porocilo. Visokošolski študij Gorenjcev, 23. 9. 1942. 48 Ibid. Pri izdaji dovoljenj za Gorenjce za študij na nemških visokih šolah bi morali po mnenju blejske podružnice DKUN upoštevati naslednje kriterije: -okrožni vodja NSDAP, pod katerega spada doticni prosilec/študent, bi mo­ral podati kar najbolj podrobno politicno karakteristiko družine prosilca; -poveljstvo Sipo49 in SD50 bi morala podati mnenje o državno-politicni zane­ sljivosti prosilca; -izpostava DKUN bi morala podati kar najbolj podrobno rasno karakteristi­ko prosilca; -na podlagi gornjih alinej bi izpostava DKUN izdala temeljno dovoljenje za obiskovanje visokošolske ustanove, ki bi bilo omejeno na semester; -pri vsem tem pa bi k sodelovanju pritegnili še štajersko pokrajinsko študent­ sko vodstvo, ki bi posameznega prosilca skušalo usmeriti na tisto visoko šolo, kjer bi imel pogoje za ustrezno politicno vodenje in vzgojo; -potem bi štajersko študentsko vodstvo posredovalo ime izbranega gorenj­skega študenta krajevno pristojnemu oddelku varnostne službe (SD) zaradi vodenja in oskrbe; -po vsakem semestru bi potem zgoraj omenjene službe in organizacije oce­njevale politicno držo tega gorenjskega študenta; -po enoletnem preverjanju in udejstvovanju gorenjskega študenta v organih nacisticne študentske organizacije pa bi ga izkljucili iz preverjanja pristoj­nih varnostnih organov z Gorenjske, pri cemer bi moral potem ostati pod nadzorom samo te študentske organizacije.51 V porocilu je podana tudi smernica, da glede na takratno politicno stanje na Gorenjskem ne sme priti do nikakršnega mehcanja teh ukrepov oz. priporocil, »cetudi bi nastopilo pomanjkanje akademsko izobraženih«. Vsi takšni študenti naj se usmerijo v svobodne poklice, vendar naj se tudi tam ne samo strokovno, ampak tudi politicno vzgajajo: »Treba je namrec pomisliti, kakšno škodo lahko povzroci Gorenjec, ki brez strogega izbora in pravilne politicne vzgoje ter vodstva doseže akademski naziv in potem kot vzgojitelj, inženir ali zdravnik dobi vpliv na vodstvo mladine in širše nemške narodne skupnosti.«52 Na koncu porocila dr. Friedl opozarja, da bi bil najugodnejši trenutek za preverjanje števila visokošolskih študentov, ko bo na podlagi izdanih clanskih izkaznic KVB Gorenjcem podeljeno državljanstvo tretjega rajha na preklic. Pri tem svetuje, naj se za posredovanje izkušenj s tovrstnim delom obrne na štajer­sko študentsko vodstvo, ki je tak pretres za Sp. Štajersko že opravilo. Visokošolski študentje iz Sp. Štajerske so namrec že bili pregledani oz. razvršceni po strogem izboru in izrecni odobritvi študija, kar je opravila Štajerska domovinska zveza skupaj z ustreznimi organi varnostne službe in štajerskega študentskega vodstva. 49 SiPo – nem. Sicherheitspolizei, varnostna policija. 50 SD – nem. Sicherheitsdienst, varnostna služba. 51 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Porocilo. Visokošolski študij Gorenjcev, 23. 9. 1942. 52 Ibid. Tako je bil vsak visokošolski študent iz Sp. Štajerske, ki ni prestal omenjenih preizkusov, »brez vsakega ozira odstranjen iz visokošolske ustanove, kjer se je iz­ obraževal, in v roku 24 ur poslan v osrednjo Nemcijo, kjer so ga zaposlili v obratih vojne industrije, na delovnem mestu, primernem njegovemu znanju, in mu tako omogocili zagotovitev ustrezne eksistence«.53 Kakšno je konkretno bilo izobraževanje po nacisticnem modelu, je dr. Vinko Skitek prikazal na primeru neke farmacevtske praktikantke iz Prevalj na Koroškem, ki je hotela postati farmacevtka. Ob zakljucku izobraževanja je mo-rala v Celovcu opraviti t. i. izpit pred zakljuckom šolanja, imenovan Vorprüfung. Za opravljanje tega izpita je morala placati dolocen denarni znesek in pridobi-ti soglasje okrožnega urada nacisticne stranke NSDAP, da je politicno in rasno ustrezna.54 »Visoke ambicije« gorenjskih maturantov za nadaljnji študij Ob tem naj omenimo še porocilo, ki ga je sredi novembra 1942 napisal SS šturmbanfirer Rödl in se nanaša na konkretne izkušnje glede odlocanja sloven-skih maturantov z Gorenjske, tocneje iz dela radovljiškega okrožja, na gimnaziji v Beljaku o njihovem namenu za nadaljnje šolanje.55 V porocilu navaja, da je bil »rezultat preverjanja naravnost katastrofalen«, saj so skoraj vsi (26) navedli, da se želijo usmeriti v družboslovne poklice (»poklice cloveškega vodenja«), zelo malo pa je bilo takšnih, ki bi želeli izbrati tehnicni poklic: »Med njimi so celo kmetje, ki bi želeli biti bodisi visoki uradniki bodisi profesorji. Pri tem pa nimajo interesa za nemško stvar. Poleg tega želijo takoj po maturi nadaljevati šolanje in se pri tem izogniti vojaški ali delovni obveznosti. Eden od bodocih profesorjev je celo prosto­dušno priznal, da se ga to ne tice in da bo pac v miru študiral. V tem oziru pa ni bil neki nemški državljan z Bleda, ceprav cisto nemškega izvora, nobena izjema in je tudi podal takšno mnenje.« Skratka, zaradi povedanega je bil Rl mnenja, da prvi letniki po letu 1919 niso primerni za pripustitev k študiju akademskih in družboslovnih poklicev, kajti »ravno pri njih je namrec najti kar najmanjše razu­mevanje za nemški pogled na svet, kar se jih bo tudi v prihodnje držalo«.56 Nacrti za vracanje gorenjskih študentov iz Ljubljanske pokrajine in italijanskih internacijskih taborišc V zvezi s poizvedovanjem blejske podružnice DKUN o šolanju oseb z obmo-cja zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske v tujini oz. zunaj ozemlja rajha, je bilo 53 Ibid. 54 Skitek 2016, 379–380. 55 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Überprüfung slowenischer Abituranten in Villach, (Pre­ verjanje slovenskih maturantov v Beljaku), 23. 11. 1942. 56 Ibid. na osnovi porocila urada devizne izpostave v Gradcu ugotovljeno, da se je v zacet­ku decembra 1942 zunaj rajha šolalo 20 Gorenjcev/Gorenjk, od tega 19 v Ljubljani in eden/ena v Beogradu. Zajet pa ni bil samo univerzitetni študij, ampak tudi gimnazijski.57 Kot so ugotavljali, še nihce od spodaj navedenih ni uradno zaprosil nemških oblasti za dovoljenje za šolanje.58 Seznam dijakov in študentov, ki so se izobraževali zunaj Gorenjske Ime in priimek Kraj izvora, okrožje Šolanje, študij Ažman Marijana Kranj, KRA Sanitetna šola v Beogradu Cesen Janez Kranj, KRA Teološka fakulteta Ljubljana Dežman Slavka Kranjska gora, RAD Dekliška mešc. šola Lichtenturn, Lju. Erznožnik Janez Žiri, KRA VII. klas. gimnaz., Ljubljana Erznožnik Vladislav Žiri, KRA V. klas. gimnazija, Ljubljana G(e)rcar Mihaela Žice-Radomlje, KAM Trgovska akadem., Ljubljana Habjan Vinko Dob, KAM Uciteljišce, Ljubljana Jenko Jože Mavcice, KRA Univerza, Ljubljana Kopcaver Vinko Selca, Škofja Loka, KRA Univerza, Ljubljana Krajnik Martina Godešic, Škofja Loka, KRA Dekliška mešc. šola Lichtenturn, Lju. Lukancic Franciška Litija, KAM Uciteljišce, Ljubljana Murnik Franc Kranj, KRA Teh. fakult. Univerze v Lj., Ljubljana Osredkar Franc Kranj, Savsko pred., KRA ? Oven Alojzij Šmartno pri Litiji, KAM Uciteljišce, Ljubljana Rehberger Josef Preddvor, KRA Gimnazija, Ljubljana Strupi Janez Circe, KRA ? Štirn Vinko Stanežice-Šentvid/Lj., KRA Teološka fakulteta, Ljubljana Tramšak Božo Jesenice, RAD Uciteljišce, Ljubljana Tramšak Dušan Jesenice, RAD Uciteljišce, Ljubljana Zorman Miško Domžale, KAM Gimnazija, Ljubljana Ta seznam pa nikakor ni bil popoln, cesar so se zavedele tudi nemške oblas-ti, ki so kasneje skušale pridobiti natancnejše podatke o številu šolajocih se oseb z Gorenjske. Mnogi študenti so namrec zaradi nove državne meje popolnoma prekinili stike z domacimi na Gorenjskem, zato njihovih kontaktov ni imel niti prej omenjeni devizni urad. V zvezi s problematiko vracanja gorenjskih študentov iz ljubljanske pok­rajine (LP) in iz internacijskih taborišc ter o vprašanju gorenjskih kvalificiranih 57 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, šk. 2, Slovenski študentje 1942, 1943, Studienaufenthaltsko­sten für die in Kroatien und Italien studierenden Angehörigen von in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains ansässigen Familien (Stroški študijskega bivanja na Hrvaškem in v Italiji oseb, ki imajo družine na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske), dopis z dne 3. 12. 1942. 58 Ibid. delavcev in obrtnikov je konec novembra 1942 na posebnem sestanku v kranj­skem hotelu Evropa dr. Kürbisch iz blejskega urada DKUN razpravljal z vodjo nemškega konzulata v Ljubljani Lissenbergom in sekretarjem konzulata Pohlom. Kürbisch je bil mnenja, da »so to problematiko doslej zanemarjali in bi jo bilo tre­ba cimprej urediti«. Glede tega je konzul Lissenberg Kürbischa obvestil, da je bilo med koroškim gaulajterjem dr. Rainerjem in visokim komisarjem za ljubljansko pokrajino Grazziolijem dogovorjeno, da bi se študentje z Gorenjske, ki so se šolali v Ljubljani, »ce bi bilo mogoce, v doglednem casu vrnili nazaj domov«.59 Pri tem je visoki komisar zagotovil, da bodo najprej ugotovili, koliko gorenjskih študen­tov je v italijanskih internacijskih taborišcih in v sami Ljubljani, na osnovi cesar se bo mogoce nadalje pogovarjati o tej stvari. Ugotavljali so tudi, da so tako na nemškem konzulatu v Ljubljani kot v blejskem uradu za utrjevanje nemštva v zadnjih mesecih prejeli veliko posameznih prošenj za vrnitev teh študentov na Gorenjsko. Ker nemški konzul ni vedel, kaj bi ta vrnitev pomenila za (politicno) stanje na Gorenjskem, teh primerov še ni vzel v reševanje.60 Ker je DKUN pred nedavnim sprejel smernice glede teh študentov in je bil sprejet odlok, da se od 30. septembra 1942 gorenjskim študentom v ljubljanski pokrajini ne smejo vec izdajati dovoljenja za izvoz tuje valute (deviz), so bili na sestanku sprejeti naslednji sklepi: 1. Blejska podružnica DKUN bo pripravila seznam vseh gorenjskih študen­tov, ki študirajo v LP ali so v internacijskih taborišcih, in ga po izdelanem mnenju in preverbi poslala v koncno reševanje vodji nemškega konzulata v Ljubljani. 2. Vodja nemškega konzulata v Ljubljani bo nato ta seznam izrocil visokemu komisarju za LP in ga opozoril, da se na seznamu zajeti študentje lahko na osnovi že prej dogovorjenega sporazuma med koroškim gaulaiterjem ter visokim komisarjem za LP vrnejo na ozemlje rajha. S tem bi pri visokem komisarju za LP dosegli prepricanje, da se bo nemška stran glede tega vpra­šanja držala obljube, ki jo je dala. To je nemški konzul v Ljubljani imel za zelo pomembno dejstvo v prihodnjih pogajanjih z visokim komisarjem. 3. Vodja nemškega konzulata v Ljubljani bo po prejemu soglasja s strani visoke­ga komisarja za LP pridobil za v Ljubljani stanujoce študente pri policijskem uradu za tujce, za internirane gorenjske študente pa pri vojaških oblasteh, dovoljenje za enkraten prestop državne meje. 4. Vodja nemškega konzulata bo visokega komisarja pri tem zaprosil, naj mu izroci seznam vseh pri tej akciji ugotovljenih oz. zajetih gorenjskih študen­tov, da ga bo ta lahko predal v nadaljnjo obdelavo blejski podružnici DKUN. 5. S strani visokega komisarja za LP in italijanskih vojaških organov je bilo že sporoceno, da so pripravljeni dovoliti vrnitev na Gorenjsko le tistim študen­ 59 SI AS 1626, Pooblašcenec DKUN, t. e. 2. Slovenski študentje 1942, 1943, Zabeležka dr. Kürbischa z naslovom Rückfürung der Oberkrainern aus der Provinz Laibach (Vracanje Gorenjcev iz Lju­ bljanske pokrajine), 27. 11. 1942. 60 Ibid. tom, ki niso aktivno delovali proti italijanski državi ali italijanskim oblastem in niso znani kot komunisti. 6. Ce bi se potem izkazalo, da bi bilo zbiranje gorenjskih študentov za vrnitev v sami Ljubljani nemogoce ali bi bila njihova takojšnja vrnitev v nasprotju s smernicami DKUN, bi moralo biti v Šentvidu pri Ljubljani ali v Medvodah urejeno sprejemno taborišce, kjer bi lahko te vracajoce študente orga­ nizirano in urejeno sprejemali in jih preverjali, da bi lahko o nadaljnjem postopanju z njimi (dokoncno) odlocil urad DKUN. 7. Vodja nemškega konzulata v Ljubljani na podlagi preteklih izkušenj brez zadržkov soglaša z uporabo strogih in upravicenih smernic pri obravnavi teh študentov, kajti ob neupoštevanju principov, ki jih je postavila blejska podružnica DKUN v interesu rajha, pri tej akciji ne bi mogel sodelovati. 8. Vodja konzulata je ob tem zaprosil blejsko podružnico DKUN, da na po­doben nacin v sodelovanju s Štajersko domovinsko zvezo (SHB) pripravi podoben nacrt za vrnitev slovenskih študentov tudi za Sp. Štajersko.61 Ob tej nacrtovani akciji vracanja gorenjskih študentov pa se je odprla še ena težava. Na podlagi dogovora med Tretjim rajhom in Kraljevino Italijo je bila pri obeh zunanjih ministrstvih z italijanskega ozemlja v rajh dovoljena le preselitev oseb nemške narodnosti oz. t. i. folksdojcarjev. Ker pa je šlo pri tej zadevi za preselitev oseb slovenske narodnosti, je nastopila težava. Na omenjenem sestan­ku je bilo ugotovljeno, da bodo morali ta dogovor nekoliko omehcati, saj je bila cimprejšnja vrnitev gorenjskih študentov v rajh po mnenju blejske podružnice DKUN »koristna za nemško državo, ker se bi s tem preprecilo nadaljnje sovražno vplivanje nanje in s tem poslabševanje politicnega stanja«.62 Prav tako je nemški konzul zavrnil splošno vrnitev vseh študentov v rajh in se zavzel »za vrnitev za delo usposobljenih in že izucenih Gorenjcev v rajh, ki jih bi lahko potem vkljucili v ustrezne delovne procese v rajhu«. V zvezi s tem je bil na sestanku sprejet naslednji konkreten delovni nacrt: 1. Vrnitev na Gorenjsko bo mogoca le na podlagi posamicnih prošenj, da bo mogoce primer individualno obravnavati. 2. Vse aktivnosti v zvezi s preverjanjem prosilcev, kar pomeni vkljucitev var-nostne policije (SiPo) in Varnostne službe (SD) kakor tudi okrožnih vodstev nacisticne stranke, ki sodelujejo pri oblikovanju odlocitev, mora prevzeti le urad DKUN in vse to dostaviti nemškemu konzulatu v Ljubljani. 3. Dodatno mora nemški konzulat v Ljubljani vse prosilce seznaniti z dej­stvom, da ceprav bi prejeli dovoljenje za enkraten prihod na obmocje rajha, ne morejo z gotovostjo racunati, da bodo na Gorenjskem tudi ostali, kajti v vsakem primeru bodo nato poslani naprej v stari rajh ali na dolocena nem­ška naselitvena obmocja zunaj rajha.63 61 Ibid. 62 Ibid. 63 Ibid. Zakljucek Kot smo predstavili v prispevku, so leto dni po uvedbi izkljucno nemškega osnovnega šolstva okupatorske oblasti na Gorenjskem zacele cutiti potrebo po urejanju statusa takrat sicer maloštevilnih študentov s tega obmocja, ki so študi­rali na nemških ali tujih univerzah. Za nemškega okupatorja je to predstavljalo dolocen varnostno-politicni problem, saj je bila po njihovem mnenju slovenska inteligenca v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske in potem v casu stare Jugoslavije zelo panslavisticno in protinemško usmerjena. Vodilno vlogo pri tem je imela ravno inteligenca s Kranjske in Gorenjske, zato je nemški okupator sprejel do­locene ukrepe za omejitev števila bodocih izobražencev. Pri tem je moral po eni strani upoštevati stroge politicne kriterije, po drugi pa ugoden rezultat rasnih pregledov gorenjskega prebivalstva. Ceprav prispevek predstavlja dodaten ka­mencek v mozaiku odkrivanja te problematike, pa bo vsekakor treba opraviti še temeljito študijo o medvojnih študentih s celotnega nemškega okupacijskega ozemlja in zlasti ugotoviti tocno število slovenskih študentov in gimnazijcev z vsega nemškega zasedenega ozemlja, ki so se tedaj šolali bodisi na univerzah na ozemlju rajha bodisi zunaj njega. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, ARS SI AS 1603, Deželni svetnik okrožja Kamnik, t. e. 37. Porocilo obcinskega komisarja Zg. Tuhinj Deželnemu svetniku okrožja Kamnik, 5. 2. 1943. Porocilo obcinskega komisarja Zg. Tuhinj Deželnemu svetniku okrožja Kamnik, 19. 2. 1943. SI AS 1626 Pooblašcenec Državnega komisarja za utrjevanje nemštva (DKUN), Bled, Radovljica, t. e. 2. Mair Kaibitschev sklep o ugotovitvah obiska inšpekcije Nacionalpoliticne vzgoj­ ne ustanove iz Berlina, Celovec, 3. 3. 1943. Pravila SHB kot vzorec za ravnanje na Gorenjskem, 19. 3. 1942. Bericht, Hochschulstudium der Oberkrainer (Porocilo. Visokošolski študij Gore- njcev), 23. 9. 1942. Überprüfung slowenischer Abituranten in Villach, (Preverjanje slovenskih matu­ rantov v Beljaku), 23. 11. 1942. Slovenski študentje 1942, 1943, Studienaufenthaltskosten für die in Kroatien und Italien studierenden Angehörigen von in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains ansässigen Familien (Stroški študijskega bivanja na Hrvaškem in v Italiji oseb, ki imajo družine na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske), dopis z dne 3. 12. 1942. Zabeležka dr. Kürbischa z naslovom »Rückfürung der Oberkrainern aus der Pro-vinz Laibach« (Vracanje Gorenjcev iz Ljubljanske pokrajine), 27. 11. 1942. Casopisni viri »Razpregled ucece se mladine na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske«, Ka­rawanken Bote, slovenska izdaja 5. 7. 1941. »Die Deutsch-kurse in Südkärnten haben begonnen«, Karawanken Bote, nemška izdaja, 19. 7. 1941. »Uspehi nemškega uciteljstva v jezikovnih tecajih na Južnem Koroškem«, Ka­rawanken Bote, slovenska izdaja, 2. 8. 1941. »Od meseca septembra naprej nemške šole na Južnem Koroškem«, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 30. 8. 1941. »Razglas šolskega oddelka pri šefu civilne uprave z dne 10. 9. 1941«, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 13. 9. 1941. »50.000 šolskih knjig za Südkärnten«, Karawanken Bote, 18.10.1941. »Zanimivosti«, Karawanken Bote, 11. 10. 1941. »Slovesen sprejem nemškega uciteljstva«, Karawanken Bote, slovenska izdaja, 19. 7. 1941. Spletni vir Deutsche Heimschulen, Nemška Wikepedija: https://de.wikipedia.org/wiki/De­utsche_Heimschule_Schlo%C3%9F_Iburg (pridobljeno, 11. 3. 2024). Literatura Ferenc, Tone: Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo, Pri­spevki za zgodovino delavskega gibanja 20, 1980, št. 1–2. Ferenc, Tone: Polom raznarodovalnih nacrtov nemškega okupatorja v okrožju Kamnik, Polom okupatorjevega šolstva, Historia : znanstvena zbirka Oddel­ka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani; 13, 2010. Ferenc, Tone; Godeša, Bojan: Slovenci pod nacisticnim gospostvom 1941– 1945, Germanizacija dežele in ljudi, Historia: znanstvena zbirka oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v Ljubljani, 14, 2009. Hancic, Damjan. Gradbeni projekti nemškega okupatorja v Kamniku. Kro­nika: casopis za slovensko krajevno zgodovino 71, 2023, št. 1. Skitek, Vinko: Delovanje nemškega okupatorja v Mežiški dolini med letoma 1941 in 1945, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2016. Trobevšek, Marko, Pri pouku naceloma govorimo samo nemško – Vpogled v di­daktiko nacisticne šole na zasedenem Gorenjskem, Kamniški zbornik, 26, 2022, str. 197–201. UDK 378.091.8(497.1Sisak)"19" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 16. 9. 2024 Bruno Raguž* Foreign Students in Croatia during the Second Half of the 20th Century - the Example of the Faculty of Metallurgy in Sisak Tuji študenti na Hrvaškem v drugi polovici 20. stoletja - primer Metalurške fakultete v Sisku Abstract The migration and the arrival of foreign workers or students in Croatia, as well as in most of the EU, remains a controversial is­sue. According to the author's opinion, the consideration of the impact of the local en­vironment into which such individuals arrive is often still lacking, while on the other hand, the discussion often centres on the impact they have on the local community and space. Therefore, this paper, which adopts a histor­ical perspective and examines students who came to the Metallurgical Faculty in Sisak from Non-Aligned Movement countries in the second half of the 20th century aims to draw attention to this and related issues. After a brief introduction and historical context, the paper presents foreign students using archi­val material, with a special emphasis on the challenges and problems faced by the stu­dents of that time. To at least approximately gain insight into the public perception of foreign students, the paper analyses the pe­ riodicals of the researched period, specifically the daily newspaper Jedinstvo, and briefly re­flects on the local community's memories of foreign students. Izvlecek Migracije in prihod tujih delavcev ali študen­ tov na Hrvaško, pa tudi v vecino držav EU, je še vedno zelo aktualna tema. Po avtorjevem mnenju še vedno premalo upošteva vpliv lo-kalnega okolja, v katerega prihajajo, po drugi strani pa se razprave pogosto osredotocajo na vpliv, ki ga imajo sami na lokalno skupnost in prostor. Zato je namen prispevka, da se s pomocjo zgodovinske perspektive loti vpra­šanja, ki obravnava študente, ki so prišli na Metalurško fakulteto v Sisku iz držav gibanja neuvršcenih, in opozori na ta problem. Po kratkem uvodu in zgodovinskem kontekstu so tuji študenti v prispevku predstavljeni s pomocjo arhivskega gradiva, s posebnim po­udarkom na izzivih in težavah, s katerimi so se takrat soocali. Da bi vsaj približno dobili vpogled v javno mnenje o tujih študentih, clanek analizira periodiko iz raziskovanega obdobja, zlasti dnevnik Jedinstvo, in na krat­ko odstira spomine lokalne skupnosti na tuje študente. * Bruno Raguž, mag.educ.hist. et mag.hist.art., Universities of applied sciences Baltazar Zaprešic, e-mail: brunoraguz@gmail.com Keywords: foreign students, Croatia, Sisak, Faculty of Metallurgy Kljucne besede: tuji študenti, Hrvaška, Sisak, Fakulteta za metalurgijo Introduction With Croatia's accession to the European Union in 2013, the Croatian educational space opened up to students from EU Member States, allowing them to study under the same conditions as those from Croatia. However, other students, those referred to as "third-country students", can also study in Croatia,1 but they must enrol through separate quotas and cover their own tuition fees. Foreign students can come to Croatia through Erasmus mobility or the Study in Croatia programme. Nevertheless, at the beginning of the 2023/2024 academic year, one of the portals that tracks issues related to the lives of students in Croatia published an analysis based on data they obtained, revealing that there are very few foreign students in Croatia who did not come through Erasmus mobility, which is a relatively short-term programme. For example, only 128 foreign students enrolled atCroatia'slargestuniversity, theUniversityof Zagreb, forthe2023/2024 academic year, compared to 11,080 domestic students. The greatest interest in studying in English was shown at the Faculty of Medicine, where 350 candidates from around the world applied for 95 available spots. However, there are universities that have almost no foreign students, such as the University of Zadar, which has just seven, and the University of Slavonski Brod, which has none.2 These statistics are surprising, since the number of students from Croatia is decreasing every year due to the declining number of high school graduates, and internationalisation is often mentioned as a priority for Croatian universities. This trend is not only present in Croatia but also across Europe. For example, a well-known economic journal published an article titled "How to Attract and Retain Foreign Students", stating that the UK aims to have 600,000 foreign students by 2030, considering it beneficial for the economy.3As for the countries of origin, excluding EU Member States, most foreign students in Croatia come from neighbouring Bosnia and Herzegovina, Montenegro, and Israel.4 In conclusion, it is worth noting that during the first seven months of last year (2023), only 315 foreign nationals with 1 https://gov.hr/hr/studiranje-za-strane-drzavljane-u-rh/1078?lang=hr accessed on: 11.9.2024 2 https://www.srednja.hr/faks/domacih-studenata-je-sve-manje-provjerili-smo-koliko-ima-stranih-na -sveucilistima-u-hrvatskoj/ accessed on: 11.9.2024. 3 https://lidermedia.hr/biznis-i-politika/strani-studenti-kako-ih-namamiti-i-zadrzati-149540 accessed on: 11.9.2024. 4 https://www.novilist.hr/novosti/hrvatska/broj-stranih-studenata-u-hrvatskoj-porastao-za-20-posto-e­vo-zbog-kojih-fakulteta-najvise-dolaze/ accessed on: 11.9.2024. university degrees were employed in Croatia.5 Certain events, such as Welcome Week and Erasmus Days, are organised for foreign students, but a systematic approach to this issue is still lacking. Therefore, this paper aims to encourage comprehensive consideration of this issue, by revisiting the not-so-distant past when a small Croatian town, Sisak, became home to a relatively large number of foreign students. It questions the impact of the environment on incoming students then, and opens the discussion on the progress made on this issue over the past 40 years. It is worth noting that some studies on foreign students have already been conducted, primarily based on experiences in Western countries such as the USA, UK, and Canada,6 while studies of this kind in other countries, including those that were once part of the Eastern Bloc, are still lacking. This should not be surprising, given that foreign students appeared much earlier in the West, according to some authors even in the 18th century, although it should be kept in mind that students migrated to some of the oldest universities in Europe as early as the Middle Ages.7 Sisak as the Host "Foreigners", "Blacks", "Arabs" – these are all terms you might hear in conversation with residents of Sisak when discussing students who, until recently, came to the Faculty of Metallurgy, the city's sole faculty, from Non-Aligned Movement countries. Sisak is a city in central Croatia, approximately 60 kilometres from the capital, Zagreb, with a moderately warm and rainy climate. Situated at the confluence of three rivers, the average humidity in Sisak is around 80%, and winters are milder while summers are cooler. According to cloud counting criteria, Sisak is a mostly cloudy city, with frequent fog during autumn and winter, averaging about 82 foggy days peryear.8 Therefore, it can be concluded that most foreign students arrived in a completely different environment from that in their homelands. After World War II, the rapidly growing economy of Sisak faced a chronic shortage of educated professionals, particularly in metallurgy, where there was a deficit of about 300 engineers by the late 1950s. In response, Željezara, one of the city's largest industrial giants, initiated the establishment of an institution 5 https://www.vecernji.hr/vijesti/stranih-studenata-u-hrvatskoj-trecina-je-na-medicini-najvise-u-splitu -pa-rijeci-i-zagrebu-1704508 accessed on: 11.9.2024. 6 Emmanuel E. Akanwa, International Students in Western Developed Countries: History, Challenges, and Prospects, Journal of International Students, vol. 5, 2015, n. 3, p 271. 7 Ibid., 272.-273. 8 Mirela Slukan Altic, Historical Atlas of Cities – Sisak - 2nd Edition, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar and State Archives in Sisak, 2012, p 12. in Sisak to educate such professionals in 1958.9 In 1960, a law was passed stating that the Technological Faculty in Zagreb would establish the Department of Metallurgy and the Technological Department for Oil Production.10 Sisak would receive these departments through the restructuring of the Technological Faculty three years later.11 The first generation of students began their studies in the academic year 1960/61,12 with 89 students enrolled,13 22 of whom graduated in 1964/65.14 The departments often faced funding problems, despite partial funding being secured at the level of the republic,15 they always relied on support from "economic entities", as mentioned in the text "Who Will Fund the Faculty?"16 It is no surprise that industry played a crucial role in funding educational programmes, as it was precisely where such professionals were most needed, with nearly 50% of Sisak's workforce in that period employed in the "industry and mining" sector, making it the most powerful sector capable of supporting educational institutions.17 With the reorganisation of the Faculty of Technology in 1974, the existing departments were abolished and the Basic Organisation of Associated Labour (OOUR) Metallurgical Engineering was established as one of the OOURs of the Faculty of Technology.18 Four years later, OOUR together with the Institute of Metallurgy separated from the Faculty of Technology and formed a Work Organisation that became an integral part of the Self-Management Organisation of Labor (SOUR) of the Željezara Sisak (Sisak Steelworks).19 In 1979, the Metallurgical Faculty was founded, which would become an independent member of the University of Zagreb,20 although it continued to have dual affiliation with both the steelworks and university. It formally became an independent scientific and educational institution on June 1, 1991.21 9 Darko Maljkovic, Development of Higher Education and Organized Scientific Research in Si- sak, Radovi Leksikografskog zavoda "Miroslav Krleža", no. 3, 1993, p 133. 10 Darko Maljkovic (ed.), University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960-2000), Sisak: Faculty of Metallurgy, 2000, p 13. 11 Mirko Gojic, Fifty Years of Metallurgy Studies, Sisak: Faculty of Metallurgy Sisak, 2010, p 19. 12 Darko Maljkovic (ed.), University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960-2000), Sisak: Faculty of Metallurgy, 2000, p 15. 13 Mirko Gojic, Fifty Years of Metallurgy Studies, Sisak: Faculty of Metallurgy Sisak, 2010, p 17. 14 Darko Maljkovic (ed.), University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960-2000), Sisak: Faculty of Metallurgy, 2000, p 24. 15 Hrvoje Klasic, Croatian Spring in Sisak, Zagreb: Srednja Europa, 2006, p 18. 16 Tko ce financirati fakultet? (Who Will Fund the Faculty?), Jedinstvo, March 16, 1967, issue no. 711, p 5. 17 Hrvoje Klasic, Croatian Spring in Sisak, Zagreb: Srednja Europa, 2006, p 16. 18 Mirko Gojic, Fifty Years of Metallurgy Studies, Sisak: Faculty of Metallurgy Sisak, 2010, p 20. 19 Ibid., p 21. 20 Ibid., p 22. 21 Darko Maljkovic (ed.), University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960-2000), p 18. According to the older literature, specifically the only article that mentions them, foreign students initially comprised about 5% of the total number of attendees at the Department and later at the Faculty of Metallurgy. Despite this percentage and the fact that their presence was noticed by the citizens of Sisak, their existence in the city and at the Faculty remained almost unnoticed. Among these 5% of foreign students, the majority were from Syria, Jordan, and Iraq.22 It is surprising, therefore, that to this day there is not a single relevant study that at least partially addresses this topic, and so research must rely almost entirely on archival sources. Foreign Students in Sisak23 Who were the foreign students in Sisak? With regard to the countries which these students came from, and as noted above, these were mainly Syria, Jordan, and Iraq, with Syria leading significantly. Specifically, the number of students from Syria, over 20 of them, is almost equal to the total number from other countries combined, with Jordan in second place with 12. In addition to these three countries, there was one student each from Sudan, Lebanon, and India. Particularly interesting are the details concerning the student from India, where someone accidentally or intentionally enrolled him under "Yugoslav" citizenship, while his birth certificate states he is "Pakistani". This example illustrates one of the issues that can arise when studying this group of foreign students. Speaking of citizenship and nationality, these two are usually the same, but there are several examples where differences exist. Apart from the student from India, another example is a student from Iraq who identified as "Muslim". Two students from Syria identified as "Kurdish", although the dominant ethnicity for thisgroup is "Arab". Several otherstudents identified as Arabs, but it is interesting to note that they came from three different countries –Iraq, Syria, and Jordan. One of the data points that can be systematically tracked is the age of the students. By analysing their dates of birth, it can be observed that foreign 22 Darko Maljkovic, Development of Higher Education and Organized Scientific Research in Si- sak, Radovi Leksikografskog zavoda "Miroslav Krleža", no. 3, 1993, p 136. 23 All the information provided in this chapter is derived from archival documents housed at the Faculty of Metallurgy, specifically from the Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, covering entries from number 3 to number 7. Due to restrictions on the use of these materials and in accordance with personal data protection regulations, as stated and agreed upon by the author, it is not possible to reference any document in more specific detail. It is also important to note that student records are not consistently filled out; they range from being fully comple­ted to entirely empty, which complicates the effort to follow a clear and consistent narrative. For these reasons, all results are presented in a summarised and descriptive manner, rather than individually. students arrived as already "established" individuals, often in their late 20s or even during their 30s, with most being part of the post-war generation born in the period 1946-1949. Following them are those born in the 1950s, with only one student, the previously mentioned Indian, who was significantly older than the average, since he was born in 1939. Besides age, information about the parents of foreign students is well documented. It can be concluded that in all these cases their fathers were responsible for financially supporting the family, as their mothers were invariably homemakers. Fathers' incomes varied, but mostly they were retired men who had held prominent positions during their working lives. For example, one student's father was noted as a "retired colonel", while another's was a "retired director", and there is one father who was still working as a physician. The funding of these students varied considerably, but two main sources can be observed: family support and various forms of scholarships or financial aid from their native governments. Financial assistance from the family primarily comes from the students’ parents, specifically their fathers, while a smaller portion comes from other close family members, like brothers. An interesting case involves a student submitting a document in Arabic, later translated, stating that a family member will cover the cost of their education. Scholarships and state aid are of diverse types. For instance, there is a record of a scholarship from the Ministryof Educationof Pakistandisbursed throughtheCommissionfor Cultural Relations with Foreign Countries of Yugoslavia. The Jordanian Engineering Society requests confirmation that a student has graduated, but it is unclear from the documentation whether the student received a scholarship from them. In the same student's file, there is a letter from the Office of the Cultural Advisor of the Iraqi Embassy claiming that they will provide a scholarship. Thanks to these details it is possible to ascertain the cost of education. For example, one student from Iraq sought financial support from their embassy for medical treatment, noting that one semester costs 45,000 "new dinars". Only one student's records indicate funding through a loan, but further details are not known. As previously mentioned, all the students who came to Sisak were at an age where it was expected they had already reached a certain level of education. The majority arrived having completed secondary education, which theysubsequently had recognised throughout Yugoslavia. For instance, several students provided certificates from the Education Centre in Sarajevo confirming recognition of their secondary school diplomas, often equating them with a high school programme. A smaller number of students had completed higher education programmes, for which their home embassies issued certificates. For example, the Embassy of Pakistan authenticated the statements and diplomas of a student who had previously completed undergraduate studies there. Before starting their studies, all the students had to pass an exam in the Serbo-Croatian language, which was held at the Faculty of Philosophy in Zagreb. A certificate of completion from this course was evidently a requirement for admission to the Faculty of Metallurgy, as it is found in almost every student's file. Despite these certificates, documents filled out by the students themselves indicate that their command of the Latin script was often weak, their handwriting messy, and at times inaccurate. Therefore, it raises the question of how proficient the students actually were in terms of communication and interaction with the local population. Challenges and problems of foreign Students Students faced various challenges, including frequently changing universities within Yugoslavia. A significant number of students at the Faculty of Metallurgy transferred from other faculties, such as the Technical Faculty in Novi Sad or Bor. However, most students continued their studies in Sisak after initially starting at the Faculty of Technology in Zagreb, which was logical since these were essentially part of the same institution. Upon arriving in Sisak, students almost all lived in private accommodation. It is not surprising that there was no organised accommodation then, as this is still the case today. Although this is not explicitly detailed in the files, conversations with Faculty members reveal that students lived in rented rooms, often within the apartments and houses of some of the locals in Sisak, for whom this arrangement provided a reliable and steady income. When discussing students' stay in Sisak, it is important to note that many of them wanted to extend this after completing their studies. They often attempted to do so by applying for an additional year of study without any student rights, solely to prolong their time in Sisak. The reasons for this vary, but in several cases the issue of military service arises, and one student explicitly requested approval for an additional year to avoid going to the "front". In the students' files there is also some medical documentation, which they often use to justify requests for extending their studies, re-enrolment, or postponement of exams. Based on the medical findings and discharge letters they submitted, it is clear that their major concerns were respiratory illnesses. They predominantly suffered from pneumonia, bronchitis, and similar conditions. In one case, a student from Sudan was even prescribed a "change of climate" as therapy by a doctor. Student grades could be tracked through two main avenues: first, through exam registration forms, which are largely preserved in the archives, and second, through grade transcripts that culminate in an average grade. It can therefore be determined that the foreign students had an average grade in the "middle range", which is around 3 out of 5, with some slightly higher and some slightly lower. However, it is equally clear that they often encountered obstacles in their studies, as evidenced by a significant number of commission exams where they were compelled to take a particular exam four or even five times. Academic success and future career for foreign students Speaking of student grades, an interesting letter from the Iraqi Embassy in 1972 queries the Faculty, seeking an explanation as to how a specific student enrolled in the first year of studies for the fifth time. The Faculty responded that he had only enrolled in studies in Sisak for the first time that year, having previously studied in Novi Sad. The majority of students attained thestatus of engineers, i.e., they graduated. A smaller number obtained a master's degree, and only a few went on to earn a doctoral degree. On the other hand, a large number of students dropped out or transferred to other studies, resulting in their records remaining somewhat sparse. It is worth noting that today, the City Library of Sisak preserves graduate, master's, and doctoral theses of students transferred from the Technical Library of Željezara, which now serve as a valuable source for studying the scientific and professional activities of the Faculty. Only a small number of students worked during their studies, mainly within Željezara, in the steelworks and casting jobs, all on temporary contracts. The Faculty of Metallurgy, and its predecessors, did not only collaborate extensively with Non-Aligned Movement countries, which are the focus of this study, but also had very fruitful collaborations with European institutions. For instance, noteworthy is the cooperation with the Mining Academy in Freiberg, Germany, where 12 engineers received training, and two collaborations resulted in doctoral dissertations.24 Foreign Students in the Press The daily newspaper Jedinstvo from Sisak, which is effectively the best chronicle of events in Sisak over the years, simply does not recognise foreign students in Sisak as a subject of interest. There are almost no articles or photographs about them, not even occasional mentions. Articles about Africa and distant countries were limited to texts such as "African Magic", which announced the performance of around 30 dancers from Senegal. The only mention of foreign students in the press was during the Forum on Iraq, organised by the National Union of Iraqi Students and led by Asad Ahmed, a student at the Faculty of Metallurgy. Here Ahmed spoke about the history and interesting aspects of Iraq, accompanied by an exhibition of 200 photographs. 24 Darko Maljkovic (ed.), University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960­2000), Sisak: Faculty of Metallurgy, 2000, p 47. African Magic, Jedinstvo, August 13, 1981. The text also mentions that there were some 700 Iraqi students studying in Yugoslavia, indicating that such collaborations will continue.25 With regard to articles on students and the University in general, it seems that interest in publishing such texts practicallydecreased from yeartoyear. While in the 1960s, during the formation of the first departments, newspaper columns were often filled with news about equipping and launching these, accompanied by open criticism. However, over time this interest gradually waned, and articles addressing educational issues mostly focused on student and pupil financing problems and the increasingly common issue of unemployment. 25 "Forum on Iraq", Jedinstvo, 21.5.1987, p 2. Forum on Iraq, Jedinstvo, 21.5.1987, p 2. One of the few articles that touches on the activities of the Faculty primarily as an educational institution is the one that covered the first awarding of the Master’s of Technical Sciences, where 10 master's degrees in metallurgy were awarded. Among those who received them was Ahmed Syed Ejaz, whose file remains at the Faculty of Metallurgy to this day.26 The steelworks in Sisak, like many other large organisations, had its own newspaper, Vjesnik Željezare. However, this did not dedicate space to foreign students, either, and even wrote quite briefly and infrequently about the 26 "The first graduation ceremony for the Master's of Technical Sciences", Jedinstvo, 10.3.1988., p 8. The first graduation ceremony of Master’s of Technical Sciences, Jedinstvo, 10.3.1988., p 8. Faculty’s work, with articles mostly focusing on the integration of "experts into production processes". The newspaper paid much more attention to cultural and sports events in the town and factory, as well as critical reflections on working conditions and progress. For comparison, in Slovenia there was a newspaper called Glas Afrike (Voice of Africa), published by the Union of African Students. Although the newspaper was essentially just a collection of various texts, resembling a bulletin rather than a professional newspaper, it indeed served as the voice of foreign students. Moreover, all the texts were in Slovenian, indicating they were intended for Slovenian readership. This is further supported by sentences in the texts such as "Africa is a unity of 50 countries with different cultural mentalities",27 aimed at familiarising Slovenians with Africa. However, the newspaper also expressed firm political and social views held by African students, referring to the regime in Rhodesia, for example, as racist and vengeful. Towards the end of the newspaper, there were even advertisements featuring logos of prominent Slovenian companies like Bank of Ljubljana, underscoring the integration of the newspaper and the Union of African Students into everyday life. Foreign Students in the Memories of the People of Sisak Foreign students constituted a significant proportion of the total number of students at the Faculty of Metallurgy in Sisak, occasionally making rare appearances in the public life of the city. But how are they remembered by the people of Sisak? Talking to older residents who could at least partially recall them gives the impression that they did not leave a deep mark in collective memory. The most common responses centred around them being noticed due to their race when they went out in the city, but there were no specific memories apart from the fact that they always stuck together in tight-knit groups. One student developed a very friendly relationship with the local handball club, often accompanying Sisak's handball players to tournaments. He even taught them the basics of Arabic script, which remains in my interlocutor’s memory to this day. Another story involving foreign students revolves around a romantic relationship one had with a girl from Sisak. Out of this a girl was born, who, due to her different skin colour, experienced quite a bit of adversity in her hometown, which actually forced her mother to leave Sisak and move away. Her subsequent fate is unknown. Unfortunately, the memory of foreign students in Sisak has almost completely faded, and there are no visible traces of their presence. As a result, conducting any systematic research on the culture of memory related to them has become impossible. Instead of a Conclusion... The research revealed that the foreign students in question arrived in a land vastly different from their home countries, facing a series of challenges and difficulties, including health issues. Moreover, there was no systematic support in place to address these problems. Language barriers and other misunderstandings 27 Glas Afrike, March 1979, p 3. frequently occurred, further complicating their studies and leading to varied levels of academic success. In the end, the students were not integrated into the public life of Sisak, and apart from a few exceptions there was almost no media coverage about them. This brief exploration has offered initial insights into the issues surrounding foreign students in Sisak, and indeed in Croatia as a whole, but it is by no means definitive. I believe that for a city the size of Sisak it is significant that students from all over the world went there, enriching their knowledge and contributing to both the Faculty and the city itself, at least in terms of enabling people to become familiar with something different, something most in Croatia did not encounter every day. On the other hand, it is clear that these students faced a range of challenges and issues, many of which often went unrecognised and thus unaddressed. This study should serve as a catalyst for further exploration of this topic, expanding our understanding of history, because at present the students from Non-Aligned countries, much like their origins, remain an "un-aligned" and insufficiently recognised part of Croatia's educational history, as well as its microhistory with regard to Sisak. Lastly, it should be noted that the issue of foreign students and migrants in general is still neglected, and in the future it is important not only to draw attention to how they impact the community but also to open the discussion on how the community and environment impact them. Sources and References Sources Archive of the Student Service of the Faculty of Metallurgy in Sisak Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, no. 3 Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, no. 4 Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, no. 5 Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, no. 6 Registry Book of the Faculty of Metallurgy in Sisak, no. 7 Newspapers "Who will finance the faculty?", Jedinstvo, March 16, 1967, issue no. 711. "Forum on Iraq", Jedinstvo, May 21, 1987. "First promotion of Masters of Technical Sciences", Jedinstvo, March 10, 1988. Glas Afrike, March 1979. Literature Akanwa, Emmanuel E.: International Students in Western Developed Countries: History, Challenges, and Prospects, Journal of International Students, vol. 5, no. 3, 2015. Butkovic, Hrvoje; Samardžija, Višnja and Rukavina, Ivana: Foreign Workers in Croatia: Challenges and Opportunities for Economic and Social Development, Zagreb: Institute for Development and International Relations, 2022. Gojic, Mirko: Fifty Years of Metallurgy Studies, Sisak: Faculty of Metallurgy Sisak, 2010. Klasic, Hrvoje: Croatian Spring in Sisak, Zagreb: Srednja Europa, 2006. Maljkovic, Darko: Development of Higher Education and Organized Scientific Research in Sisak, Radovi Leksikografskog zavoda "Miroslav Krleža", no. 3, 1993. Maljkovic, Darko (ed.): University of Zagreb – Faculty of Metallurgy: 40 Years (1960-2000), Sisak: Faculty of Metallurgy, 2000. Slukan Altic, Mirela: Historical Atlas of Cities – Sisak - 2nd Edition, Zagreb: Institute of Social Sciences Ivo Pilar and State Archives in Sisak, 2012. Internet Sources https://www.vecernji.hr/vijesti/stranih-studenata-u-hrvatskoj-trecina-je­na-medicini-najvise-u-splitu-pa-rijeci-i-zagrebu-1704508 accessed on: 11.9.2024 https://lidermedia.hr/biznis-i-politika/strani-studenti-kako-ih-namamiti-i­zadrzati-149540 accessed on: 11.9.2024 https://www.novilist.hr/novosti/hrvatska/broj-stranih-studenata-u-hrvatskoj­porastao-za-20-posto-evo-zbog-kojih-fakulteta-najvise-dolaze/ accessed on: 11.9.2024 https://www.srednja.hr/faks/domacih-studenata-je-sve-manje-provjerili-smo­koliko-ima-stranih-na-sveucilistima-u-hrvatskoj/ accessed on: 11.9.2024 https://www.tportal.hr/vijesti/clanak/strani-radnici-opisali-situacije-s-kojima- se-susrecu-u-hrvatskoj-20240426?meta_refresh=1 https://www.poslovni.hr/hrvatska/strani-radnici-u-hrvatskoj-placa-je­savrsena-ova-zemlja-je-jako-dobra-4426518 accessed on: 11.9.2024 https://gov.hr/hr/studiranje-za-strane-drzavljane-u-rh/1078?lang=hr accessed on: 11.9.2024 UDK 37(091)(494.4) 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 24. 9. 2024 Matic Intihar* Pisanje šolskih kronik vceraj, danes in jutri Writing School Chronicles Yesterday, Today and Tomorrow Izvlecek Šolske kronike predstavljajo dragocen vir in- formacij za proucevanje zgodovine šolstva. Še posebej pomembne so za razumevanje dogodkov na obmocjih, kjer se v dolocenih zgodovinskih obdobjih srecujemo s pomanj­kanjem drugih virov. Pisanje kronik nasploh se je razmahnilo predvsem v srednjem veku, prve kronike šol na Slovenskem pa lahko zasledimo konec 18. stoletja. Bile so plod pri­ zadevnosti uciteljev in drugih, ki so bili tako ali drugace povezani s posameznimi šolami ali kraji, kjer so te ustanove delovale. Uvedba državnega osnovnega šolstva v Habsburški monarhiji pod vodstvom vladarice Marije Te- rezije je imela odlocilen vpliv na postopno standardizacijo vseh dejavnosti, povezanih z njim. Sprejetje tretjega avstrijskega osnovno­šolskega zakona leta 1869 je vsem osnovnim šolam prvic predpisalo tudi pisanje šolske kronike. V desetletjih in stoletjih, ki so sledila, so se oblike šolskih kronik in navodila za nji­hovo pisanje spreminjala, vseskozi pa je bila njihova vsebina odvisna od zavzetosti pisca in zgodovinskega okvira, v katerem je posame­zna kronika nastajala. Abstract School chronicles are a valuable source of information for the study of the history of education. They are particularly important for understanding events in areas where there is a lack of other sources at certain times in history. The keeping of chronicles in general flourished especially in the Middle Ages, but the first school chronicles in Slovenia can be traced back to the end of the 18th century. They were the result of the efforts of teach­ers and others who were somehow connected with individual schools or the places where they were located. The introduction of pri­mary education at the national level in the Habsburg Monarchy under the leadership of Empress Maria Theresa had a decisive in­ fluence on the gradual standardisation of all related activities. The adoption of the Third Austrian Primary School Act in 1869 also made it compulsory for the first time for all primary schools to keep a school chronicle. In the decades and centuries that followed, the form of school chronicles and the instructions for writing them varied, but their content always depended on the commitment of the writer and the historical context in which each chronicle was produced. Kljucne besede: šolska kronika, državno šolstvo, navodila, DZS Keywords: school chronicle, public education, instructions, DZS * Matic Intihar, kustos, Slovenski šolski muzej, e-pošta: matic.intihar@solskimuzej.si Uvod Za proucevanje preteklosti nujno potrebujemo najširši nabor zgodovinskih virov. Koristno je, da pri tem uporabljamo tako materialne, pisne, ustne kot dru­ge vire. Med vsemi naštetimi so za zgodovinarje pa tudi nekatere druge laicne raziskovalce zgodovine najpomembnejši pisni zgodovinski viri. Med tovrstno gradivo lahko štejemo tudi kronike šol oziroma šolske kronike. Kronika je obširen zapis pomembnejših dogodkov, zapisan po zaporedju do-gajanja. Njena vsebina navadno ne vsebuje globlje analize dogodkov. Besedo smo v 16. stoletju prevzeli iz nemške besede »chronik«, ki izhaja iz latinskega izraza »cronica« (knjiga, ki opisuje zgodovino). »Cronica« je izposojena iz grške fraze »tŕ khkronikŕ« (kronika, kronologija, podatki o dogajanju v dolocenem casu), ta pa izhaja iz pridevnika »khronikós« (casoven), izpeljanega iz »khrónos« (cas).1 Pisanje kronik, torej zaporedno vpisovanje dogodkov po kronološkem vr­stnem redu, se naslanja na staroveško in srednjeveško tradicijo pisanja letopisov oziroma analov.2 Prav kronike so bile poleg analov osrednja zvrst beleženja zgo­dovine v srednjem veku. Kronike so pomembne kot rokopisni ali vcasih tiskani zgodovinski viri predvsem za posvetno in cerkveno zgodovino. Pogosto dopol­njujejo in nadgrajujejo zgodovinsko vedenje drugih strok, na primer: umetnostne zgodovine, epigrafike, sociologije, kulturne zgodovine, geografije, etnologije, zgodovine medicine, arhitekture in njene zgodovine, biografije, jezikoslovja pa tudi zgodovine šolstva.3 Ob primerni meri kriticnosti do kronisticnih zapisov nam ti ponujajo vpogled v zgodovino in razvoj posameznih šol, življenja na šolah pa tudi prikaz uciteljstva in kulturnega razvoja kraja nasploh. V prispevku se vecinoma osredotocamo na pisanje kronik v osnovnih šolah, kjer so bila pravila za pisanje najprej deloma poenotena in predpisana z veljavno zakonodajo. Vsebina kronik ustanov na drugih izobraževalnih ravneh pa je sca- soma temu sledila. Predhodniki šolske kronike Še pred izidom tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona in pred od­redbo, ki je zapovedovala pisanje nekaterih uradnih knjig in spisov po osnovnih šolah, so po nekaterih izobraževalnih ustanovah kronološko zapisovali podatke o svojem delovanju in izdajali dokumente, ki so imeli znacilnosti kronisticnega be-leženja informacij. Na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, svojcas najpomembnejši izobraževalni ustanovi na Slovenskem (1596–1773), so denimo izdajali svoj letopis 1 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2003, str. 328. 2 Stane Okoliš, Kako pisati šolsko kroniko, Predavanje na seminarju za ucitelje – Katis, 7. 11. 2023. 3 https://ff.classics.si/raziskovalni-projekt-latinske-in-nemske-kronike-na-slovenskem/ (prido­ bljeno: 20. 8. 2024). Razvrstitev ucencev podeželske šole v Senožecah konec leta 1861 (Verstitev ucencov in ucenk v ljudski šoli v Senožecah o koncu šolskiga leta 1861, 1861, str. 2). (Historia annua),4 glavne osnovne šole so objavljale povabila na javne skušnje ozi­roma na javne izpite, v katera so zapisali termine izpitov po razredih in oddelkih, ucni program šole, šolski predmetnik, šolsko nadzorstvo in vodstvo šole, ucitelje po razredih in oddelkih, število ur po predmetih in uciteljih ter število ucencev po razredih in oddelkih. Glavne šole in redke podeželske šole so po vsakem se­mestru izdale tudi razvrstitev šolarjev (Classification der Schüler), ki je vsebovala razdelitev ucencev po uspehu, glede na razred, seznam prejemnikov nagrad, ka­teri ucenci so se dobro, srednje in slabo ucili, kateri ucenci so šolo zapustili ipd. Predhodniki šolske kronike so bili tudi zapisniki uciteljskih konferenc.5 Tudi zlate in crne bukve lahko štejemo za nekakšne predhodnice šolskih kronik. Zapisovanje ucencev in podatkov o njih je v tem primeru v prvi vrsti slu­žilo discipliniranju ucencev in imelo vzgojno funkcijo. Kronološko vpisovanje informacij po zaporednih šolskih letih in razredih ter nagrajenih ucencev pa je po drugi strani znacilnost kronisticnega pisanja.6 Pisanje pravih šolskih kronik se je iz lastnih nagibov posameznikov ali red-kih šol ponekod zacelo že konec 18. stoletja. Ivan Simonic kot prvo šolsko kroniko 4 Rok Dovjak, Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki glede na Historio annuo (1596–1961): di­plomsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2010, str. 2. 5 Okoliš, 7. 11. 2023. 6 Prav tam. na Slovenskem navaja Chronik der Trivialschulen im Cillier Kreise vom J. 1793 bis incl 1796, nato omenja Chronologische Geschichte der k. k. Normal-Hauptschule zu Laibach von ihrer Enstehung bis zum Jahre 1816, kot ene starejših pa tudi kro­nike iz šol v Žalcu (1855), Grižah (1856) in Teharjah (1857).7 Na tem mestu lahko omenimo še kroniko šole v Šentjanžu na Dolenjskem (1857), ki jo hranimo v Slo­ venskem šolskem muzeju.8 Kronisticno zapisovanje zgodovine se je na šolah razmahnilo šele z dokonc­no institucionalizacijo osnovnošolskega izobraževanja konec 19. stoletja. Uvedba centralno vodenega državnega šolskega sistema Prelomni trenutek na podrocju izobraževanja v slovenskem prostoru pred­ stavlja izid Splošnega šolskega reda za nemške normalne, glavne in trivialne šole v vseh cesarskih in dednih deželah (nem. Allgemeine Schulordnung für die deutschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in sämmtlichen Kaiserl. Köni­gl. Erbländern), ki je izšel leta 1774. Cesarica Marija Terezija je s tem dejanjem zasledovala razsvetljenske ideale tistega casa, ki so poudarjali vlogo cloveškega razuma, širjenje izobrazbe, krepitev moralnega življenja, rast splošne srece pre­bivalstva in povecevanje bogastva države. Red velja za prvi državni osnovnošolski zakon na podrocju današnje Slovenije. Država si je z izidom tega zakona ustvarila podlago, da šolstvo postane predvsem državna in v manjši meri kot v preteklosti cerkvena zadeva. Ceprav so se glavni poudarki zakona, kot je obvezno šolanje za vse otroke od šestega do dvanajstega leta starosti, neodvisno od njihovega spola, družbenega položaja in veroizpovedi, v praksi uveljavili šele cez desetletja, izid splošnega šolskega reda predstavlja temelj za institucionalno poenotenje osnov­nošolskega sistema v našem prostoru.9 Poleg nekaterih drugih posledic, ki jih je skozi leta prinesla omenjena re-forma šolstva, kot na primer poenotenje ucnih predmetov in vešcin poucevanja (Metodna knjiga za ucitelje v nemških šolah, 1775), je izid šolskega reda vplival tudi na razvoj pedagoške literature, ucbenikov in drugih prirocnikov v slovenskem jeziku. Na njegovi podlagi je država leta kasneje izvajala tudi druge reforme šol­stva in dolocala pravila, ki so narekovala tudi izdajanje nekaterih dokumentov in publikacij. Sam šolski red iz leta 1774 šolam še ni nalagal pisanja šolske kronike.10 Terezijanski osnovnošolski zakon je leta 1806 nadomestil drugi državni osnovnošolski zakon: Politicna ustava nemških šol v c.-kr. nemških dednih deže­ 7 Ivan Simonic, Šolske kronike, Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 10, 1962, št. 1, str. 48. 8 SŠM, dokumentacijska zbirka, fasc. Š1: Mapa šole Šentjanž na Dolenjskem. 9 Simon Malmenvall, 250 let obveznega šolstva na Slovenskem: opismenjevanje in kultura v po­znem 18. stoletju (razstavni katalog), Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2024, str. 1–7. 10 Prav tam, 4–5. lah, skrajšano tudi Politicna šolska ustava. Izšla je v devetih dopolnjenih izdajah: 1806, 1807, 1816, 1819, 1821, 1828, 1833, 1840 in 1844. Vsaka izdaja predstavlja na novo kodificirano šolsko zakonodajo. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in znova uvedel cerkveni nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že koncali obvezno šolanje. Podobno kot zakon iz leta 1774 tudi izdaje Politicne šolske ustave niso predpisovale pisanja šolske kronike.11 Vecje spremembe v šolskem sistemu je prineslo sprejetje tretjega avstrijske­ ga osnovnošolskega zakona 14. maja 1869. Pomembno je preoblikoval osnovno šolo na Slovenskem in usmeril njen razvoj za vec desetletij. Novi zakon je postavil osnovno šolo izpod cerkvenega nadzorstva v državno skrb, odprl uciteljski pok­lic ženskam, razširil vsebino pouka in postopoma uveljavil obvezno obiskovanje šole v praksi.12 Tudi novi krovni zakon nikjer izrecno ne omenja šolske kronike. 20. avgusta 1870 pa je minister za uk in bogocastje izdal še ukaz za izvršitev ljud­skošolskega zakona.13 V njegovem 33. clenu v razdelku O dolžnostih uciteljev je zapisano: »Vsake ucilnice voditelj je odgovoren, da so ugotovljene potrebne uradne knjige in spisi, namrec: šolska kronika, šolski zapisovalnik, razredniki in imeniki, tednik o tem, kar se je ucilo, zapisniki o uciteljskih zborih, spiski zastonj prejetih in razdarovanih knjig i. t. d. Tudi mu je uradni pecatnik hraniti. On ima tenek popis pripravljenih šolskih pripomockov in šolskega orodja. Vsakoletne prirastke vselej konci leta postavi na razvidnost, in to zaznanilo v prepisu poda krajni ucil­nicni oblasti, dostavljaje, cesa bi še bilo treba. V šolski popis naj se zaznamuje tudi šolska postava ter uredbe in ukazi, razglašeni o ljudskih ucilnicah. Vse knjige in pisma naj se po letnikih razveršcene hranijo v šolskem arhivu, in ce kdo stopi iz službe, nasledniku izroce se zapisnikom.«14 Ukaz je stopil v veljavo s šolskim letom 1870/71.15 Pravila za pisanje šolskih kronik Dajanje navodil glede izpolnitve ukaza je spadalo v pristojnost posameznih deželnih šolskih svetov. V letu veljavnosti zakona so sicer izdali vsak svojo okro­žnico, navodila in formularje za vodenje šolske administracije, glede kronike pa niso dolocili nicesar. Na mnogih šolah so se bolj domiselni ucitelji hitro znašli 11 https://www.kamra.si/novice/6-december-1774-marija-terezija-uvede-splosno-solsko-obveznost/ (pridobljeno: 19. 9. 2024) in Politische Verfassung der deutschen Schulen in den kaiserl. Köni­glichen Erbstaaten, Wien, 1807, Slovenski šolski muzej, knjižnica, inv. št. 16482. 12 Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2009, str. 79–84. 13 Simonic 1962, str. 47. 14 Šolski in ucni red obcnim ljudskim ucilnicam, Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 11, 1871, št. 5, str. 71. 15 Simonic 1962, str. 47. brez jasnih smernic za pisanje šolskih kronik. Pomanjkanje navodil je v glasilu Kranjskega deželnega uciteljskega društva Laibacher Schulzeitung omenil tudi neki anonimni avtor. V svojem clanku sicer ne poda tocno dolocenih navodil o vsebini in strukturi šolski kronik, zapiše pa, da naj se beležijo zgodovinski do- godki, ki so vplivali na nastanek, razvoj in napredek ali propad šole. Ti dogodki med sabo niso nujno povezani, vendar mora biti iz njih razvidna zgodovina šole za vsako leto posebej. Dodani naj bodo tudi statisticni podatki o stanju zavoda v dolocenih casovnih razmakih.16 Na zmedo glede vsebine šolske kronike kaže tudi vprašanje, ki ga je na glasi-lo Uciteljski tovariš naslovil posameznik pod psevdonimom Mladi ucitelj: »Med uradne knjige šolskega vodstva spada tudi šolska kronika. V šolskih zakonih pa ni nikjer natancneje doloceno, kaj vse spada v šolsko kroniko in tko mlademu ucite­lju nedostaje pravega navodila. Stavim torej prašanje, kaj naj se vpisuje v šolsko kroniko?«17 Odgovoril mu je ucitelj Ivan Zupan z Velikih Poljan. V svojem odzivu je opisal vsebino, ki naj bi jo zajemala šolska kronika. Navedel je, naj se vpiše vse uciteljsko osebje in morebitne spremembe v uciteljskem zboru, clani okrajnega šolskega sveta, ime okrajnega in deželnega šolskega nadzornika, šolske slovesno­sti, pomembnejši šolski dogodki: god cesarja, prva spoved, prvo sveto obhajilo, razdelitev spriceval, obiski šolskih nadzornikov, uciteljske konference, seje okraj­nega šolskega sveta ipd. Nadalje opozarja, naj se zapišejo tudi vsi pomembnejši dogodki v šolskem okolišu, ki prav tako vplivajo na delovanje šole: požari, kužne bolezni, poplave, obiski pomembnih posameznikov ipd. Vedno naj se omenijo tudi vsi dobrotniki šole.18 Leta 1891 je Franc Marolt z Brda v Uciteljskem tovarišu objavil obsežen clanek z naslovom Ucitelja-voditelja uradne knjige. V njem je podrobno opisal znacilnosti in vsebino štirih po svojem mnenju najpomembnejših uradnih šol­skih knjig oziroma spisov. Mednje je poleg šolske matice (matrike), vložnega zapisnika in inventarja uvrstil tudi šolsko kroniko (šolski vestnik). Marolt je vse­bino šolske kronike pojmoval zelo podobno kot zgoraj omenjeni ucitelj Zupan.19 Še posebej je poudaril pomen oštevilcenja strani: »Kroniko potem paginira, kar je vsekakor treba, da je ne more potem nihce 'skubiti'. Jako neprijeten utis napravi na citatelja taka 'oskubljena' kronika, kateri manjka tu in tam kak list!«20 Opozo­ril je tudi na to, da naj bo šolska kronika licna v platno vezana knjiga z boljšim 16 Über Schulchroniken, Laibacher Schulzeitung: Organ des krainischen Landes-Lehrervereins, 1, 1873, št. 17, str. 259–261. 17 Mladi ucitelj, Vprašanja in odgovori, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljskega društva v Ljubljani, 30, 1890, št. 10, str. 157. 18 Prav tam. 19 France Marolt, Ucitelja-voditelja uradne knjige, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljske­ ga društva v Ljubljani, 31, 1891, št. 10, str. 149. 20 Prav tam, str. 196. Pravila za pisanje šolske kronike, ki jih je sprejel štajerski deželni šolski svet (hrani SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25). papirjem, piše pa naj se natancno, vestno, objektivno in dostojno.21 Piscem kroni­ke Marolt svetuje, naj si za pisanje vzamejo dovolj casa: »Ker pa naj bode kolikor možno lepo spisana, naj se piše med šolskim letom na posebno polo, katera se vezani kroniki vloži ter naj se sestavi in zajedno šele koncem leta vpiše. Tako se doseže jednolicna pisava bodisi v krasnopisu, kakor tudi iz drugih razlogov (reci-mo radi crnila, katero tudi svojo pristnost menjava).«22 Zaradi ocitne potrebe po vzpostavitvi enotnejših pravil za pisanje šolske kronike so se scasoma oblikovala uradna priporocila, ki so dolocala njeno vsebino in strukturo. Navodila štajerskega deželnega šolskega sveta (1878) Vecina deželnih šolskih svetov se ni ukvarjala s prakticnimi problemi, s ka­terimi so se ucitelji srecevali ob pisanju šolskih kronik. Štajerski deželni šolski svet pa se je leta 1878 zavzel za vecjo enotnost v pisanju šolskih kronik in 6. junija izdal pomemben nacrt, ki je dalj casa vplival na pisanje kronik na vecjem delu današnjega slovenskega ozemlja. Graški založnik in knjigarnar Ulrich Moser je te usmeritve zacel tiskati na prvo notranjo stran svojih knjižnih predlog oziroma vezanih zvezkov za pisanje šolske kronike. Predpis kranjskega deželnega šolskega sveta (1893) Zmedo na podrocju pisanja šolske kronike so 8. septembra 1893 z izdajo predpisa z navodilom (Allgemeine Chronik des Volksschulwesens) prekinili tudi clani kranjskega deželnega šolskega sveta. Navodilo je podrobno in vsebuje po­dobne usmeritve kot nekatera druga besedila, ki smo jih že omenjali. Njegovi avtorji so dali poseben poudarek objektivnosti in dostojnosti porocanja.23 Leta 1907 so v Ukazu c. kr. deželnega šolskega sveta za Kranjsko zopet posebej opo­zorili na sledenje predpisom pri pisanju kronike: »Šolsko kroniko je pisati tudi nadalje po vzorcu predpisanem z razpisom c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 8. septembra 1893, št. 2178.«24 Scasoma je to navodilo postalo osnova za pisanje šolskih kronik na slovenskem ozemlju. Navodilo sta ljubljanska založnika Rudolf Milic in Dragotin Hribar zacela tiskati na zacetek posebnih vzorcnih zvezkov za pisanje šolskih kronik.25 21 Simonic 1962, str. 48. 22 Marolt 1891, št. 13, str. 196. 23 Simonic 1962, str. 48. 24 Izvršilni predpis k dokoncnemu šolskemu in ucnemu redu, Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1908, str. 62–63. 25 Simonic 1962, str. 48. Navodilo, kako je spisovati šolsko kroniko. A. Kronika na javnih ljudskih šolah mora obsezati nastopne tocke: I. Predzgodovino šole, v kolikor je možno takšno zgodovino za tisto dobo, preden se je osnovala redna javna ljudska šola, spisati na podstavi zanesljivih virov in v tem oziru ni priznano dobrih tiskanih monografij, ki se morajo v tem slucaju kot posebna priloga hraniti pri šolski kroniki. II. Zaporedne podatke, in sicer: 1. Zacetek in konec šolskega leta. 2. Važnejše dogodke iz zgodovine najvišje vladarske rodovine. 3. Patrioticne šolske slavnosti. 4. Druge šolske slovesnosti. 5. Verske vaje. 6. Šolske preizkušnje in skupne izlete. 7. Premembe v uciteljskem zboru. Pri vsakem ucitelju in vsaki uciteljici, ki vstopi nanovo, je na kratko opisati njegovo ali njeno poprejšnje službovanje. 8. Ustanovitev novih ucnih mest. 9. Dopust, ki ga ucnim osebam dovoljujejo šolska oblastva. 10. Osebne premembe pri duhovšcini doticnega kraja, v kolikor so te premembe v zvezi s šolo. 11. Sestavo krajnega in c. kr. okrajnega šolskega sveta. 12. Imenovanje krajnih, okrajnih in deželnih šolskih nadzornikov. 13. Premembe v šolskem okolišu po všolanju in izšolanju. 14. Stavbinske premembe v šolskem poslopju ali v njega opravi. 15. Napravo ali razširjenje šolskega vrta, drevesnice, poizkuševališca, prostora za telovadbo ali telovadnice. 16. Razširjenje šole s tem, da so se odprli novi razredi ali novi vzporedni oddelki. 17. Premembe v ucnem jeziku, ucnem crtežu in v ucni metodi. 18. Napoved, ce so se ucili telovadba, ženska rocna dela in drugi deželni jezik tako, kakor ukazuje ucni crtež. 19. Napoved, ce so se poucevali decki v rokotvornih delih ali ce so bili z ljudsko šolo združeni otroški vrtec, otroško zabavišce, obrtna nadaljevalna šola ali posebni ucni tecaji za mladino, ki ni vec v letih šolske dolžnosti, ali obcni nadaljevalni tecaji za takšne deklice, ki so že zadostile svoji šolski dolžnosti (§ 10. državnega zakona z dne 14. maja 1869, drž. zak. št. 62). 20. Uravnavo poljedelskega pouka. 21. Važnejše sklepe in ukazila krajnega in c. kr. okrajnega ali deželnega šolskega sveta. 22. Podatke o zdravstvenem stanju Šolske mladine. 23. Podatke, ce so redni pouk motile epidemije ali druge nezgode, n. pr. požar, povodenj i. dr. t. st. 24. Zacasno ali trajno premembo celodnevnega pouka v poldnevni pouk ali naopako. 25. Podatke, kdaj in kolikrat so šolo nadzorovali c. kr. deželni šolski nadzornik, c. kr. okrajni šolski nadzornik ali krajni šolski nadzornik. 26. Podatke, ce so šolo posetili udje šolskih oblastev ali druge visoke uradne osebe. 27. Podatke o dobrotnikih doticne šole. 28. Porabo obstojecih šolskih ustanov, njih pomnožitev. 29. Podatke o dobrotvornem podpiranju šolskih otrok, o pomožnih društvih, dijaški kuhinji, o šolskih veselicah in šolskih izletih itd. 30. Podatke o drugih za šolo važnih dogodkih. III. Statisticne preglede. Število šolodolžnih otrok vobce, in sicer: a) V zacetku vsakega šolskega leta; b) nakoncu vsakega šolskega leta. 1. število otrok, ki so hodili v šolo, in sicer: a) V zacetku vsakega šolskega leta; b) nakoncu vsakega šolskega leta. 2. Število v šolskem okolišu šolodolžnih otrok, ki niso bili sprejeti v domaco ljudsko šolo, ker isti hodijo a) ali v druge ljudske šole ali pa sploh v druge šole, ali pa ker so b) isti sploh iz kakršnegakoli vzroka ostali brez pouka. 3. Število otrok iz drugih šolskih okolišev, ki hodijo v to šolo. 4. Sumaricni izkaz vseh šolskih otrok, ki hodijo v to šolo, po njih veri in materinem jeziku: a) V zacetku vsakega šolskega leta; b) nakoncu vsakega šolskega leta. Pri vse statisticnih pregledih je decke lociti od deklic, vsakdanje ucence od ponavljalnih ucencev. B. Kroniko šolskega leta je spisati najpozneje do zacetka prihodnjega šolskega leta. V ta namen je dogodke vsakega šolskega leta vestno zabeleževati na poseben list, potem pa koncem šolskega leta gradivo urediti in prepisati v kroniko. Kadar se navajajo ukazi in odredbe šolskih oblastev, je povedati pri vsakem odloku tudi doticni datum in doticno številko. C. Izkljucene so od šolske kronike vse polemicne opazke in kriticne presoje o sposobnosti in o delovanju raznih korporacij in posameznih oseb, ki so s šolo v kakšni zvezi. Izkljucena je tudi vsaka hvala ali vsaka graja o bivših ali še zdaj obstojecih razmerah ali o šolsko-oblastvenih odredbah. Kronika mora biti po vseh svojih delih od konca do· kraja pisana kar najobjektivneje, jasno in preprosto, kratko in dostojno. Na vsaki strani je ob kraju pustiti prazen rob, da se nanj zapisuje kratka vsebina vsakega odstavka. Popisane liste je paginirati. D. Vsem udom uciteljskega zbora doticne šole je dopušcen vpogled v šolsko kroniko. E. Šolski kroniki je pridejati po abecednem redu urejeni osebni stvarni imenik.26 26 SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25/1: Šolska kronika ljudske šole v Kostanjevici (1875–1895). Po skorajda istem navodilu so pisali šolske kronike tudi po razpadu Avstro-Ogrske, v obdobju med obema vojnama. Besedilo zakona o narodnih šolah pisanja šolske kronike sicer posebej ne omenja.27 Po koncu druge svetovne vojne pa so dobila navodila v predlogah za pisanje šolskih kronik, ki jih je zacela izdajati novoustanovljena Državna založba Slovenije (DZS), spremenjeno podobo.28 Navodilo, kako je treba pisati šolsko kroniko (1946) Novo navodilo sicer povzema bistvo predhodnih priporocil in predpisov za pisanje kronike. Okvirno jih zmanjšuje na petnajst tock in statisticne podatke o šoli in kraju. Bistven poudarek pa daje beleženju dogodkov med drugo svetovno vojno. Med okupacijo in državljansko vojno je bilo veliko starih šolskih kronik unicenih, zato je bilo takoj po vojni pomembno pridobiti cim vec izgubljenih informacij. Prav tako je bilo v novem družbenopoliticnem sistemu kljucno, da so pisci šolskih kronik natancno dokumentirali dogodke, povezane z osvobodilnim gibanjem in komunisticno revolucijo v kraju. Navodilo, kako je treba pisati šolsko kroniko V kroniki naj bo podana zgodovina kraja s krajevnimi posebnostmi. Orisati je treba najpomembnejše dogodke, ki so povezani s krajem in ki niso splošno znani, opisati krajevne narodopisne, naravoslovne in druge posebnosti, zlasti pa pokazati gospodarsko stanje v casu, ko se kronika piše ali obnavlja, pa tudi iz prejšnjih casov, tako da novinec, ko pride v kraj, najde v kroniki vsaj približno podobo življenja, ki se je tod prelivalo v preteklosti. Posebej je treba paziti na to, da so v kroniki vsi podatki, ki kažejo življenje v kraju med narodnoosvobodilnim bojem: popisati je treba naval Nemcev, Italijanov in Madžarov, vse, kar so pocenjali v kraju ti sami in domaci izdajalci, preganjanja, izseljevanja, streljanja in zapiranja; ovekoveciti je treba prve znake odpora, prve nastope partizanskih enot, vse boje, ki so še bili v bližini, omeniti ljudi, ki so se pri tem odlikovali, opisati ustanavljanje narodne oblasti in vse življenje do popolne osvoboditve kraja. Kjer je kronika še ostala, naj se ta snov vpiše pred kroniko šolskega leta 1945/1946. Posebno mesto v kroniki naj zavzema zgodovina šole. O tem naj se zberejo in vpišejo podatki, kolikor jih je mogoce dobiti. 27 Okoliš, 7. 11. 2023. 28 Simonic 1962, str. 48. Za vsako šolsko leto morajo biti v kroniki napisani podatki: 1. o pricetku in zakljucku ali prekinitvah šolskega dela; 2. o ljudskih in šolskih slavnostih; 3. o šolskih preizkušnjah, izpitih in izletih; 4. o spremembah v uciteljskem zboru; pri novoprišlih naj se kratko opiše dotedanje službovanje; 5. ovažnejšihdogodkihvkraju, oorganizaciji krajevnihodborov, roditeljskih svetov, okrožnih skupšcin, kolikor zadevajo kraj, cerkvenih dostojanstvenikih in drugih; 6. o spremembah šolskih okolišev in okrajev; 7. o spremembah šolske stavbe, zemljišca ali opreme; 8. o spremembah v šolski organizaciji; 9. o ucnih nacrtih in ucni metodi, o ucnih knjigah in mladinskem tisku; 10. o kmetijskem pouku; 11. o važnejših navodilih ministrstva in okrožij; 12. o zdravstvenem stanju mladine; 13. o nadzorovanju in obiskih šole; 14. o socialnem skrbstvu za šolsko mladino; 15. o drugih važnejših dogodkih. V kroniki morajo biti tudi statisticni pregledi o šolski mladini in njenem življenju ter važnejši statisticni podatki o življenju v kraju. Preden se zacne kronika pisati, naj se strani oznacijo z zaporednimi številkami.29 V desetletjih po drugi svetovni vojni se je navodilo iz leta 1946 malce skrcilo, vsebina na splošno pa je ostala enaka. Navodila v predlogi DZS so po osamosvojitvi Slovenije obsegala le nekaj stavkov. Navodilo se je glasilo: »V kroniki naj bo podana zgodovina kraja s krajevnimi posebnostmi. Orisati je treba najpomembnejše dogodke, ki so povezani s krajem in ki niso splošno znani, opisati krajevne narodopisne, naravoslovne in druge posebnosti. Posebno mesto v kroniki naj ima zgodovina šole, zlasti pa najpomembnejši dogodki vsakega šolskega leta.«30 Navodila Vilka Menarda (1950) Iz obdobja povojne Jugoslavije lahko omenimo še usmeritve, ki jih je v svojem referatu v okviru kongresa pedagoških delavcev LRS na Bledu (1950) 29 Nina Kastigar, Podružnicna šola Dobrnic od zacetkov do danes: diplomsko delo, Ljubljana: Pe­ dagoška fakulteta, 2013, str. 18. 30 ZAL, LJU 415, OŠ Pirnice 1993–1998. podal Vilko Menard. Izhajajo predvsem iz njegove ideološke in politicne kritike pisanja šolskih kronik v preteklosti. Spodaj zapisana navodila nikoli niso našla mesta v uradnih predpisih ali tiskanih predlogah za pisanje kronik. Vsebinska navodila za pisanje šolskih kronik 1. Dokumentarno dialekticna objasnitev pomembnih, zgodovinskih, politicnih in gospodarskih dogodkov s posebnim ozirom, kako so ti dogodki vplivali na politicno razpoloženje ljudstva in na razvoj šolskega dela: a) svetovni politicni dogodki, b) notranje politicni dogodki, c) patrioticne slovesnosti, c) kulturno delo med množicami, d) vloga sindikalnih podružnic v kraju, e) študijske oblike dela med širokimi ljudskimi množicami. 2. Gospodarske spremembe v kraju – kako jih je ljudstvo ocenilo ter sodelovalo pri teh spremembah: a) pozornost gospodarski strukturi vasi od leta 1940 do danes, b) struktura prebivalcev kraja, c) vloga množicnih organizacij, c) uspehi prostovoljnega udarniškega dela. 3. Uspehi šolskega dela med letom: a) kaj je pospeševalo pouk, b) uspehi mladinske in pionirske organizacije, c) kaj je oviralo šolsko delo, c) pripravljenost staršev in šolske mladine pri premagovanju posameznih težav, d) strokovni in politicni študij clanov uciteljskega zbora, e) premestitve nagrade, pohvale, napredovanja. 4. Statisticni pregled politicnih, gospodarskih in šolskih uspehov konec šolskega leta. a) pregledno razpredelnico, po možnosti grafikone uspehov, b) primerjavo uspehov s prejšnjim letom, c) perspektivni razvoj šole.31 31 Vilko Menard, Kako naj pišemo šolske kronike, Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu – II. del (Vladimir Bracic), Ljubljani 1951, str. 70–72. Sodobno priporocilo DZS Državna založba Slovenije še danes izdaja vzorcni zvezek za pisanje šolske kronike, ki na prvih straneh prav tako vsebuje priporocila za sestavo njene vsebine. Sodobna priporocila za pisanje šolske kronike, ki jih podaja DZS (Šolska kronika za osnovne šole, https://alea.dzs.si/obrazci/obrazciPrikaz. asp?koda=21O20328, pridobljeno: 16. 10. 2024). Splošne usmeritve za pisanje šolske kronike podaja tudi spletni portal e-Ravnatelj, ki je namenjen predvsem ravnateljem. Objavljena priporocila vsebujejo enake iztocnice, kot smo jih v pricujocem prispevku že veckrat obravnavali.32 32 https://e-ravnatelj.si/vsebine/strokovno-pedagosko-podrocje/pedagoska-dokumentacija/pedagoska­dokumentacija-v-osnovni-soli/ (pridobljeno: 22. 10. 2024). Primeri šolskih kronik V pricujocem poglavju navajamo nekaj primerov šolskih kronik od tistih najstarejših pa do sodobnih zvezkov. Iz njih lahko sklepamo na razvoj obrazcev oziroma zvezkov za pisanje kronik, ki so bile dostopne pri nekaterih založnikih, in na nacin terobliko zapisov. Na tem mestu moramo opozoriti še na zgodovinske razlike med slovenskimi deželami, ki so vplivale na pisanje šolskih kronik. Razlike so bile predvsem med bolj standardiziranimi kronikami štajerskih in kranjskih šol ter manj bogatimi kronikami primorskih šol. Vlasta Tul zapiše: »Že na pogled moremo lociti vecino kronik nastalih v goriški deželi in one ajdovske obcine. Medtem, ko so goriške zajete v skromnih, majhnih zvešcicih, se ohranjene kranjske kronike bohotijo v namensko za to tiskanih knjigah. Tudi red pisanja je v slednjih boljši.« Pisanje slovenskih šolskih kronik na Primorskem je leta 1923 prekinila Gentilejeva šolska reforma.33 Kronika osnovne šole Kostanjevica na Krki iz leta 1874 je bila zapisana v vezanem zvezku, ki ni bil posebej namenjen pisanju šolske kronike. Zvezek tako ne vsebuje priloženih priporocil za pisanje njene vsebine. Kronika je napisana v nemškem jeziku, pisana je na roke. Pisec je na prazne liste papirja rocno razdelil posamezne dneve. Strani ni oštevilcil. Platnica kronike šole Kostanjevica Primer zapisa v kroniki šole (1873–1876) (hrani SŠM, arhivska Kostanjevica (1873–1876) (hrani zbirka, fasc. 25: Šolska kronika ljudske SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25: Šolska šole v Kostanjevici (1873-1876), kronika ljudske šole v Kostanjevici platnica). (1873–1876), str. 3). 33 Vlasta Tul, Šolske kronike, Nova Gorica: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1990, str. 4–5. Mlajša šolska kronika iste šole v Kostanjevici na Krki (1875–1895) pa je že zapisana v posebnem zvezku, ki ga je prodajal ljubljanski tiskar Milic. Platnica zvezka jeokrašena, na njej pa je jasnovtisnjeno ime, cemu je namenjen. Tudi same strani so okrašene in imajo natisnjene vrstice. Prva stran, namenjena pisanju, piscu nalaga, naj vsebino piše v dveh vzporednih stolpcih. V prvega naj vpisuje dan in mesec, v drugega pa »spomina vredne šolstvo zadevajoce dogodke«. Predloga že vkljucuje navodila za pisanje kronike kranjskega deželnega šolskega sveta in je pisana v slovenšcini. Pisec je strani tudi oštevilcil. Glede na omenjene znacilnosti, bi lahko sklepali, da je bila kronika pisana za nazaj. Poseben primer predstavlja kronika šole oziroma »ljudske ucilnice« pri Devici Mariji v Pušcavi (1883–1884). Napisana je zelo podrobno in v slovenskem jeziku. Oblika kronike sledi priporocilom za pisanje, ki jih je dal štajerski deželni šolski svet. Razen prvih osem strani so druge oštevilcene. Platnice kronike so licno okrašene, njena vsebina pa je natisnjena. Za to je poskrbel mariborski tiskar J. Leon. Zdi se, da so na omenjeni šoli zagotovili tudi tiskano izdajo šolske kronike, kar je bilo tedaj prej izjema kot pravilo. Platnica kronike šole D. Marija v Pušcavi (1883–1884) (hrani SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25/1: Kronika ljudske ucilnice pri D. Mariji v Pušcavi (1883–1884), str. 1). Primer zapisa v kroniki šole D. Marija v Pušcavi (1883– 1884) (hrani SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25/1: Kronika ljudske ucilnice pri D. Mariji v Pušcavi (1883–1884), str. 1). Dober primer pisanja šolske kronike iz obdobja med obema vojnama je kronika državne ljudske šole Sveti Križ pri Kostanjevici. Pricujoca kronika je bila napisana za šolsko leto 1938/1939. Predlogo za pisanje je natisnila in založila Uciteljska tiskarna. Zvezku so pridana tudi navodila za pisanje, ki so razen nekaterih drugacnih besednih formulacij, enaka prejšnjim. Vsaka stran je razdeljena na dva stolpca. V prvega pisec vpisuje datum in kratko oznacbo vsebine, v drugega, ki je vecji, pa šolsko leto in spomina vredne šolske dogodke. Po drugi svetovni vojni so predloge za pisanje šolskih kronik dobile novo podobo. Njihovo tiskanje je prevzela DZS. Tiskanemu zvezku so bila pridana malce spremenjena navodila za pisanje. V notranjosti zvezka lahko opazimo prazne strani, na katere je pisec zapisal vsebino kronike. Kronike so skozi leta postajale vse pogosteje obogatene tudi s slikovnim materialom. Platnica šolske kronike iz osemdesetih let 20. stoletja (hrani Knjižnica Logatec, Rokopisna kronika OMePZ Notranjska, https://knjiznicalogatec.si/ domoznanstvo/rokopisna­kronika-omepz-notranjska/ pridobljeno: 18. 10. 2024). Primer zapisa iz šolske kronike OŠ Log - Dragomer iz osemdesetih let 20. stoletja (hrani OŠ Log - Dragomer, foto: Anica Macek Intihar). Po osamosvojitvi Slovenije je DZS-jeva predloga za pisanje šolske kronike vec let ohranila podobo z rdecimi platnicami iz casa Jugoslavije. Zelo so se skrajšala le navodila za pisanje. Cez cas je DZS oblikovala nov zvezek v modri barvi, malce pa so posodobili tudi navodila. Tudi v tem primeru vidimo, da se je vsebina kronike vpisovala na prazne strani. Nekatere kronike so izjemno bogate z barvnimi fotografijami, letaki, izrezki iz revij in casopisja ipd. Šolske kronike v sodobnem casu Tudi slovenska država je po osamosvojitvi v svojo zakonodajo vkljucila clene, ki osnovnim in srednjim šolam, vrtcem pa tudi glasbenim šolam predpisujejo, katero dokumentacijo morajo voditi. Omenjene clene vsebujejo pravilniki o šolski dokumentaciji, ki zadevajo posamezno raven izobraževanja. Šolsko kroniko omenjata dva clena. V enem so opisane vrste dokumentacije, ki naj jo šole vodijo, drugi pa zadeva cas hrambe nekaterih dokumentov. Pravilnik doloca, da se šolska kronika hrani trajno.34 Zakonodaja pa ne predpisuje vsebine kronike. Tudi danes DZS v svojem naboru izdelkov ponuja tiskan zvezek, ki vsebuje priporocilo glede vsebine kronike. Nekatere šole ta obrazec uporabljajo, druge ne. V dobi digitalizacije veliko šol svoje kronike objavlja le na spletu, ne vec v tiskani obliki. Vedno redkeje so pisane na roko. Pravilnik narekuje, da obrazce za šolsko kroniko dolocajo šole same, zato se sodobne kronike med sabo zelo razlikujejo po obliki, obsegu in vsebini. Od posamezne šole oziroma ravnatelja je odvisno tudi to, komu zaupa pisanje šolske kronike. Vecinoma so k pisanju povabljeni posamezni ucitelji, najpogosteje zgodovine ali slovenšcine, knjižnicarji pa tudi ucitelji prve triade osnovne šole. Pojavljajo se tudi primeri, ko ucitelji s pisanjem kronike na koncu leta nadoknadijo manko delovnih ur. V preteklosti je kroniko pisal voditelj šole, koncni izdelek pa je ob svojem obisku preveril tudi šolski nadzornik.35 Dileme piscev sodobnih šolskih kronik Podobno kot v 19. stoletju se tudi ucitelji v sodobnem casu srecujejo s težavami pri pisanju šolske kronike. V Slovenskem šolskem muzeju smo zato v okviru programa Katis v letu 2023 organizirali dva seminarja o pisanju šolske kronike. Oba seminarja sta bila dobro obiskana. Pisci so se najpogosteje spraševali, katera vsebina pravzaprav sodi v kroniko, kdaj je vsebine prevec ali premalo, kakšna je razlika med kroniko in letopisom ali letnim porocilom šole, naj bo kronika pisana na roke, je kroniko treba tiskati, na kakšno vrsto papirja zapisujemo kroniko, kako je s hrambo kronik ipd. Nekateri so izpostavili tudi problem varstva osebnih podatkov (GDPR), predvsem pri vkljucevanju fotografij, na katerih se pojavljajo ucenci. Na seminarju so predavatelji podali nekaj odgovorov na dileme udeležencev. V šolsko kroniko dejansko spadajo podobne stvari, kot so vanjo spadale v 19. stoletju. Popolnoma ustrezno se je ravnati po številnih razlicicah pravil, ki smo jih v prispevku že omenili. Zaželeno je vkljucevati tudi zanimivosti, da kronika ni le nizanje skopih podatkov in statistike. France Marolt v svojem nasvetu uciteljem že leta 1891 zapiše: »To vse in še kaj druzega važnega bodi v šolskem vestniku (šolski kroniki). Spisuje naj se pregledno in zanimivo ne suhoparno! Tako bo šolski vestnik zrcalo šolskega življenja in važnejših dogodkov v šolskem 34 Pravilnikošolski dokumentaciji vosnovni šoli, Uradni listRS, št. 29/1996 zdne31. 5. 1996, in Pra­ vilnik o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju, Uradni list RS, št. 30/18 in 70/19 in Pravilnik o dokumentaciji v vrtcu, Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997 in Pravilnik o šolski dokumentaciji v glasbenih šolah (Uradni list RS, št. 44/01, 1/04, 66/06 in 61/12). 35 Izvršilni predpis k dokoncnemu šolskemu in ucnemu redu, 1908, str. 63. okoliši!«36 Med pisanjem kronike naj se pisec spomni, komu je kronika namenjena in kateri podatki bi lahko ljudi zanimali denimo cez petdeset let. V sodobni dobi digitalizacije je utopicno pricakovati, da bodo šolske kronike pisane na roko. Racunalniško ustvarjene kronike je treba natisniti. Na nekaterih šolah kljub vsemu še vedno prisegajo na rocno pisanje. Tovrstni izdelki so navadno nekaj posebnega, saj še posebej odražajo osebni prispevek pisca in njegovo ljubezen do poklica. V primeru rocnega pisanja priporocamo uporabo trajnejših muzejskih pisal. Pomembno je, da se strani kronike primerno oštevilcijo, da lahko bralec takoj opazi, ali so bile kakšne strani iz kronike iztrgane ali unicene. Morda bi bilo zaželeno, da so morebitni vsebinski popravki v kronikah vidni skupaj s podpisom osebe, ki je popravek naredila. Na ta nacin bo lahko raziskovalec dostopal tudi do predhodne informacije. Šole morajo svoje kronike hraniti trideset let, nato pa jih lahko predajo pristojnemu arhivu. Zakljucek Kronike so na Slovenskem eno izmed podrocij, ki je v splošnem slabo raziskano. K boljšemu poznavanju tudi šolskih kronik bo v prihodnjih letih pripomogel raziskovalni projekt ZRC SAZU Latinske in nemške kronike na Slovenskem. Kljub temu pa šolske kronike pogosto dopolnjujejo vedenje s podrocja razlicnih strok. Ugotovili smo, da so se oblike in pravila za pisanje šolske kronike skozi zgodovino spreminjala, vendar ves cas ohranjala tisto bistvo, ki so ga dejansko zasnovali že v 19. stoletju. Kljub nacelnemu stremljenju k nepristranskosti se v navodilih za pisanje odraža duh casa. Predvsem je to opazno v obdobju po drugi svetovni vojni. Ves cas pa na vsebino kronik vpliva tudi pisec sam. On konec koncev odloca, kaj se mu zdi relevantno in pomembno zabeležiti v kroniko. Odgovor na vprašanje, zakaj tudi danes še vedno pisati šolsko kroniko, ni enostaven. Šole že tako ali tako vodijo ogromno razlicne dokumentacije, ki nanekaterih ravneh po svoje nadomešca šolsko kroniko. Živimo v digitalni dobi in veliko informacij, ki bi jih vcasih lahko prebrali v šolski kroniki, najdemo na spletu. Po drugi strani pa je vsebina šolskih kronik zanimiva za marsikaterega raziskovalca zgodovine, domoznanske knjižnice in druge lokalne institucije. Dejansko predstavlja skupek vseh pomembnih dogodkov na šoli v enem letu. Slabo zavarovani digitalni izvodi kronik ali drugih podatkov se lahko v primeru naravnih katastrof ali vojn hitro izgubijo. Malo šolskih kronik je denimo preživelo prvo in drugo svetovno vojno. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da se tudi sodobni ucitelji ob pisanju šolske kronike srecujejo z enakimi problemi kot njihovi predhodniki v 19. stoletju. Zdi 36 France Marolt, Ucitelja-voditelja uradne knjige, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljske­ga društva v Ljubljani, 31, 1891, št. 13, str. 197. se, da bi si vecina želela smernic za pisanje šolske kronike. Nekateri poskusi za standardizacijo se v preteklosti niso uresnicili. Na drugi strani pa ohlapnejša pravila piscem zagotavljajo veliko mero svobode pri pisanju in ustvarjanju, kar pa lahko ustreza bolj kreativnim avtorjem. Šolska kronika je eden najstarejših šolskih dokumentov, ki ga šole vodijo še danes, zato bi bilo škoda njihovo pisanje opustiti ali pa okrniti. Veliko lažje bi izvedeli: »… kako se je šola zidala, kako je obcina pozdravila in sprejela novo došlega prvega izobraževalca svoje mladine, kateri prvotni šolski organi so najvec vplivali na razvoj šole in uciteljstva, ako bi se bile pred petdesetimi in vec leti šolske kronike spisovale kakor se morajo spisovati danes! Koliko zanimivega dalo bi se v svet spraviti o šoli in šolski okolici, ko bi se bilo vse zanimivo takoj ob ustanovi šole tocno zapisovalo!«37 Viri in literatura Viri Izvršilni predpis k dokoncnemu šolskemu in ucnemu redu, Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1908. Marolt, France: Ucitelja-voditelja uradne knjige, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljskega društva v Ljubljani, 31, 1891, št. 10. Marolt, France: Ucitelja-voditelja uradne knjige, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljskega društva v Ljubljani, 31, 1891, št. 13. Mladi ucitelj, Vprašanja in odgovori, Uciteljski tovariš: glasilo Slovenskega uciteljskega društva v Ljubljani, 30, 1890, št. 10. Okoliš, Stane: Kako pisati šolsko kroniko, Predavanje na seminarju za ucitelje – Katis, 7. 11. 2023. Politische Verfassung der deutschen Schulen in den kaiserl. kiglichen Erbstaaten, Wien, 1807, Slovenski šolski muzej, knjižnica, inv. št. 16482. Pravilnik o dokumentaciji v vrtcu, Uradni list RS, št. 41/1997 z dne 11. 7. 1997. Pravilnik o šolski dokumentaciji v glasbenih šolah (Uradni list RS, št. 44/01, 1/04, 66/06 in 61/12). Pravilnik o šolski dokumentaciji v osnovni šoli, Uradni list RS, št. 29/1996 z dne 31. 5. 1996. Pravilnik o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju, Uradni list RS, št. 30/18 in 70/19. SŠM, arhivska zbirka, fasc. 25/1: Šolska kronika ljudske šole v Kostanjevici (1875– 1895). SŠM, dokumentacijska zbirka, fasc. Š1: Mapa šole Šentjanž na Dolenjskem.Šolski in ucni red obcnim ljudskim ucilnicam, Uciteljski tovariš: list za šolo in dom, 11, 1871, št. 5. 37 Marolt 1890, str. 195. Über Schulchroniken, Laibacher Schulzeitung: Organ des krainischen Landes-Lehrervereins, 1, 1873, št. 17. Verstitev ucencov in ucenk v ljudski šoli v Senožecah o koncu šolskiga leta 1861, Ljubljana: Jož. Rudolf Milic, 1861, https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-7RXQ8UAO/8dab9a8c-d979-4d1a-8166-f7c0b97dd8aa/ PDF (pridobljeno: 23. 9. 2024). ZAL, LJU 415, OŠ Pirnice 1993–1998. https://ff.classics.si/raziskovalni-projekt-latinske-in-nemske-kronike-na­slovenskem/ (pridobljeno: 20. 8. 2024). https://www.kamra.si/novice/6-december-1774-marija-terezija-uvede-splosno­solsko-obveznost/ (pridobljeno: 19. 9. 2024). https://e-ravnatelj.si/vsebine/strokovno-pedagosko-podrocje/pedagoska­dokumentacija/pedagoska-dokumentacija-v-osnovni-soli/ (pridobljeno: 22. 10. 2024). Literatura Dovjak, Rok: Ljubljanski jezuiti in njihov odnos z laiki glede na Historio annuo (1596–1961): diplomsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2010, https:// www.sistory.si/publication/2560 (pridobljeno: 24. 9. 2024). Malmenvall, Simon: 250 let obveznega šolstva na Slovenskem: opismenjevanje in kultura v poznem 18. stoletju (razstavni katalog), Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2024. Menard, Vilko: Kako naj pišemo šolske kronike, Kongres pedagoških delavcev LRS na Bledu – II. del (Vladimir Bracic), Ljubljani 1951. Okoliš, Stane: Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2009. Simonic, Ivan: Šolske kronike, Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 10, 1962, št. 1. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar, Ljubljana: Modrijan, 2003. Tul, Vlasta: Šolske kronike, Nova Gorica: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1990. UDK 93/94:37.091.33"19" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 21. 3. 2024 Simon Malmenvall* Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politicne spremembe v prvi polovici 20. stoletja Teaching History and Collective Identities through Political Changes of the First Half of the Twentieth Century Izvlecek Študija se posveca posredovanju kolektiv­nih identitet in družbenih vrednot pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah na slo­venskem ozemlju v prvi polovici 20. stoletja, za katero je znacilno menjavanje kulturno--ideoloških in državnih okvirov. Šolska raba zgodovine je bila tisto podrocje, ki ji je vsakok­ratna politicna oblast namenjala veliko skrbi, da bi vzgajala mladino v zgledne državlja­ne. Besedilo se opira na pomemben segment zbirk Slovenskega šolskega muzeja (SŠM), ki ga sestavljajo ucni nacrti in ucbeniki za zgodovino ter pedagoška periodika iz pozne Avstro-Ogrske, kraljeve in zgodnje socialistic­ne Jugoslavije. Skozi vsa tri obdobja je opazno umešcanje slovenske zgodovine v širše okvire kolektivnih identitet, saj so Slovenci ali njihovi predniki obravnavani kot del avstrijske ali ju­ goslovanske narodno-državne skupnosti. Abstract This study is dedicated to the transmission of collective identities and social values in the context of teaching history in elementary and secondary schools on the Slovenian territory during the first half of the twentieth centu­ry which was characterized by the changing of cultural-ideological and state formations. Scholastic history was the field towards which every political regime acted with great care in order to educate the youth into model citizens. This text is based on an important segment of the collections of the Slovenian School Muse­um (SŠM) represented by scholastic syllabi, history textbooks and pedagogical periodi­cals from the late Austro-Hungary, royal and early socialist Yugoslavia. Through all three periods, the integration of Slovenian history into wider frames of collective identities is noticeable; Slovenians or their ancestors were perceived as a part of the Austrian or Yugo­slav ethnic-state communities. Kljucne besede: pouk zgodovine, kolektivne identitete, narodna zavest, ideologije, zgodovinopisje, Slovenski šolski muzej Key words: teaching of history, collective identities, national conscious­ ness, ideologies, historiography, Slovenian School Museum * Dr. Simon Malmenvall, kustos, Slovenski šolski muzej; docent, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, e-pošta: simon.malmenvall@solskimuzej.si / simon.malmenvall@teof.uni-lj.si. Uvod Pricujoca študija se posveca posredovanju kolektivnih identitet in z njimi povezanih družbenih vrednot pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šo­lah na slovenskem ozemlju v prvi polovici 20. stoletja. To obdobje so odlocilno zaznamovale menjave državnih okvirov, pospremljene s politicnimi in kulturni-mi prelomi. Prav šolska raba zgodovine je bila (in ostaja) tisto podrocje znanja in osmišljanja stvarnosti, ki ji je politicna oblast – še toliko bolj v ideološko nasiceni in nestanovitni prvi polovici 20. stoletja – vselej namenjala veliko skrb, da bi z njeno pomocjo vzgajala otroke in mladino v zgledne državljane ter tako utrjevala veljavno družbeno ureditev in kolektivne identitete. Vsebinsko in metodološko izhodišce besedila predstavlja eden izmed najpomembnejših segmentov zbirk oziroma dedišcinskih virov Slovenskega šolskega muzeja (SŠM), ki ga sestavljajo osnovnošolski in srednješolski ucni nacrti in ucbeniki za zgodovinov slovenskem jeziku iz pozne Avstro-Ogrske, kraljeve in zgodnje socialisticne Jugoslavije; temu se pridružujejo izbrani clanki iz slovenske pedagoške periodike obravnavanih ob-dobij, kjer sta v ospredju strokovna revija Popotnik in casnik Uciteljski tovariš.1 V študiji osvetljena tematika je na podlagi virov in ustrezne (znanstvene) li­terature posebej usmerjena k analizi, primerjavi in ovrednotenju glavnih razlik in podobnosti pri izpostavljanju posameznih zgodovinskih obdobij, pri podajanju idejno-vrednostnega okvira spreminjajocih se kolektivnih identitet in pri splo­šnih razvojnih znacilnosti didaktike pouka zgodovine skozi tri razlicne države in družbene ureditve. Utemeljenost raziskovanja v zgodovinskih virih na tak nacin upošteva sodobne smernice pri vzpostavljanju odnosa med javnostjo in razlic­nimi zvrstmi kulturne dedišcine, kamor spadajo tudi muzejske zbirke kot del premicne dedišcine; gre za sestavni del oblikovanja prezentacije, muzealizacije in interpretacije kulturne dedišcine v širšem pomenu (npr. zbirk, spomenikov, arheoloških najdišc), o cemer med drugim govori Listina o interpretaciji in predstavitvi obmocij kulturne dedišcine,2 ki jo je leta 2008 izdal Mednarodni svet za spomenike in spomeniška obmocja (ICOMOS). V podobnem smislu se o muzejskih zbirkah kot temeljnih dokazih in o pomembnosti raziskav izreka tudi 1 Navedeno gradivo – ucbeniki, ucni nacrti, pedagoška periodika – ima v SŠM dvojni status: po eni strani je inventarizirano kot del muzejskih predmetov in zbirk ter posledicno velja za spo­ menik premicne kulturne dedišcine (v skladu s cleni 17.–19. Zakona o varstvu kulturne dediš- cine), po drugi pa je katalogizirano za potrebe muzejske knjižnice (tako v starem listkovnem kakor tudi elektronskem katalogu znotraj nacionalnega bibliografskega sistema Cobiss). Ce je to gradivo obravnavano s stališca muzeološke teorije in prakse, ga je smotrno razumeti kot de- dišcinski vir, ki omogoca raziskovanje, predstavljanje in tolmacenje (interpretacijo) izbranega segmenta kulturne dedišcine. 2 Doktrina 2: mednarodne listine in dokumenti ICOMOS (ur. Jovo Grobovšek), Ljubljana: Združe­ nje za ohranjanje spomenikov in spomeniških obmocij ICOMOS/SI, 2014, str. 45–53. ICOMOV kodeks muzejske etike,3 ki ga je leta 2004 izdal Mednarodni muzej-ski svet (ICOM). Obravnavana vsebina clanka se navsezadnje povezuje s stalno razstavo »Šola je zakon« o zgodovini šolstva in vzgoje na Slovenskem od praz­ godovine do najnovejše dobe. Odprta je bila 22. marca 2022, zasnovana je po sodobnih muzeoloških smernicah in zgodovinskih spoznanjih.4 Šolstvo in kolektivne identitete Teoreticno izhodišce te raziskave je pojem kolektivne identitete5 in od tod izhajajocih družbenih vrednot, prisotnih v okviru osnovnošolske in srednješolske stopnje izobraževanja. Kolektivne identitete in družbene vrednote so obrav­navane skozi politicne prelome v obdobju treh razlicnih držav (avstro-ogrske monarhije, kraljeve in socialisticne Jugoslavije), ki obenem predstavljajo tri raz­licne ideološke sisteme, zgošcene v razmeroma kratkem obdobju prve polovice 20. stoletja. Politicni prelomi so odlocilno oblikovali življenje posameznikov in bili tudi sami del širših evropskih družbenih sprememb.6 Smiselno je opozoriti na dejstvo, da imajo posamezniki od nekdaj tako individualne kakor tudi kolek­tivne identitete, ki delujejo v medsebojno dopolnjujocem se odnosu. Kolektivne identitete, med katere v novejših obdobjih evropske zgodovine obicajno spadajo kulturna, državna in etnicna ali narodnostna pripadnost, tvorijo pomembno raz­sežnost posameznikovega jaza, ki jo omejujejo druge identitete.7 Kolektivne identitete se oblikujejo v dolocenih zgodovinskih razmerah, katerih nepogrešljiv del so razlicne (državne) institucije. Oblikovanje identitet poteka skozi odnos do Drugega, ki je posledica razlik in izkljucevanj, prek kate­rih posameznik osmišlja samega sebe in okolje, v katerem živi.8 Anthony Smith (1939–2016), britanski zgodovinar in sociolog, eden vodilnih teoretikov na podro-cju narodnega vprašanja, opozarja, da mora posamezna država, ce želi vzdrževati 3 Icomov kodeks muzejske etike (ur. Nejka Batic et al.), Ljubljana: Društvo ICOM, Mednarodni muzejski svet, 2005, str. 20–21. 4 Katalog stalne razstave je še v pripravi, medtem ko je za širšo javnost že na voljo vodnik po raz­ stavi: Šola = zakon: izobraževanje in vzgoja na Slovenskem skozi cas: vodnik po stalni razstavi Slovenskega šolskega muzeja (ur. Marjetka Balkovec Debevec). Ljubljana: Slovenski šolski mu- zej, 2024. 5 Celovito in konceptualno prebojno obravnavo kolektivnih identitet v slovenskem prostoru po­ nuja zbornik: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja. Slovenski pogledi (ur. Vanja Kocevar), Ljubljana: Založba ZRC, 2022. 6 Dejan Ristic, Primerjava jugoslovanskega in evropskega projekta izgradnje skupne identitete: analiza osnovnošolskih ucbenikov za pouk zgodovine, Magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023, str. 4. 7 Prav tam, str. 5; Ksenija Šabec, Homo europeus, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011, str. 146–147. 8 Ristic 2023, str. 5–6; Stuart Hall, Introduction: Who Needs »Identity«?, Questions of Cultural Identity (ur. Stuart Hall in Paul du Gay), London: SAGE Publications, 1996, str. 2–5. povezanost družbenih skupin pod svojim okriljem, poudarjati skupne vrednote, simbole in tradicijo;9 te gradijo vecplastno državno oziroma nacionalno identi­teto, sestavljeno iz kulturnih, etnicnih, ozemeljskih in pravno-politicnih prvin. Vsebina omenjenih prvin se skozi cas spreminja, kar je med drugim mogoce pri­kazati na primeru predstave, kaj pomeni biti »zaveden Slovenec«. Slednji morda dandanes verjame, da so njegovi predniki tisoc let sanjali o lastni samostojni državi, medtem ko se je na zacetku 20. stoletja slovenstvo takratnega »zavedne­ ga« pripadnika slovenskega naroda prepletalo z zvestobo avstrijskemu cesarju, kasneje pa se je prišteval tako k Slovencem kakor tudi Jugoslovanom.10 Kljucno vlogo pri oblikovanju kolektivnih identitet igra šolski sistem, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših ideoloških orodij države. V tem pogle­du je pomenljiva ugotovitev francoskega politicnega filozofa Louisa Althusserja (1918–1990), da mora družbena formacija, na primer država, ce želi obstati, vzpo­staviti pogoje za lastno reprodukcijo (ohranjanje) in reprodukcijo delovne sile (državljanov), ki je podrejena pravilom obstojecega družbenega reda. Vsaka družbena formacija reprodukcijo dosega na dva temeljna nacina: z ukrepanjem represivnega aparata, na primer prek vojske in policije, in z delovanjem ideološke­ga aparata kot prepleta verskih, kulturnih, izobraževalnih, medijskih in pravnih institucij. Glavna razlika med njima je, da represivni aparat deluje predvsem z uporabo sile, medtem ko ideološki deluje s posredovanjem vrednot in praks, ki skrbijo za trajno navzocnost miselnosti vladajocega družbenega sistema tudi v zasebnem življenju posameznika.11 Althusser meni, da je šola najpomembnejši državni ideološki aparat, saj je v moderni dobi nadomestila Katoliško cerkev ali druge vodilne verske skupnosti, ki so bile nosilke starega vrednostnega sistema. Šolavsvojedelovanjevkljucujeotroke in mladinovsehdružbenih skupin in jih uci tako prakticnih spretnosti (npr. racunanje, jeziki) kakor tudi vladajoce ideologije (npr. državljanska vzgoja, filozofija, zgodovina). Šola namrec poleg izobraževal­ne opravlja tudi moralno-vzgojno vlogo, ki mlade vzpostavlja kot državljane.12 Na tem podrocju so ucbeniki, zlasti tisti za zgodovino, nosilci identitetno--vrednostnih smernic ter kot takšni podvrženi dejavnikom casa, okolja in vlada­joce ideologije. Ob politicnih prelomih vplivajo na oblikovanje zgodovinskega spomina, ki naj bi zagotovil legitimnost novi ureditvi.13 Pogosto velja, da je naloga 9 Anthony Smith, National identity, London: Penguin, 1991, str. 16–17. 10 Ristic 2023, str. 9–10; Jože Vogrinc, Zamišljene skupnosti danes, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Benedict Anderson), Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, str. 189. 11 Ristic 2023, str. 12; Marjan Horvat, Evropska javnost: Premisleki ob njenem nastajanju, Vloga množicnih medijev pri oblikovanju slovenske evropske zavesti: kriticne perspektive (ur. Ksenija Vidmar Horvat), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, str. 52; Louis Althus­ ser, Ideologija in ideološki aparati države, Ideologija in estetski ucinek (ur. Zoja Skušek Mocnik), Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 53. 12 Althusser, Ideologija, str. 61; Ristic, Primerjava, str. 13. 13 Ristic 2023, str. 13; Mateja Režek, Sodobna zgodovina v osnovnih in srednjih šolah v socialisticni Sloveniji, 1945–1990, Prispevki za novejšo zgodovino, 60, 2020, št. 2, str. 134. šolske zgodovine upravicevati vsakokratne družbene vrednote na podlagi prete­klosti, pisci ucbenikov pa prek izbora vsebin vzpostavljajo hierarhicno razmerje med zgodovinskimi dogodki, osebnostmi in procesi, s cimer ustvarjajo družbeno sprejete vzorce znanja in ravnanja. Na interpretacijo preteklosti vplivajo tudi s konstrukcijo pripovedi, saj morajo izrazoslovje in zapletenost zgodovinskih po­javov prilagoditi razlicnim starostnim skupinam ucencev oziroma dijakov. Od tod je spreminjanje izrazoslovja eden kljucnih kazalcev ideologizacije šolske zgodovine.14 Slovensko šolstvo v prvi polovici 20. stoletja V obdobju tik pred prvo svetovno vojno (1914–1918) je glavnina ozemlja današnje Slovenije spadala v avstrijski del avstro-ogrske monarhije. V tem ob-dobju so delovanje šolstva še vedno zaznamovala nacela, zapisana v zakonu za osnovne šole iz leta 1869. Ena od pomembnejših posledic šolskega zakona je bila uvedba osemletne šolske obveznosti z razširitvijo predmetnika; tu je svoje mesto dobil tudi predmet zgodovina. Skupaj z zemljepisom (geografijo) je bil usmer­jen v spoznavanje domacega okolja, dežele kot ožje in države kot širše domovine z ureditvijo, kjer je imelo pomembno vlogo oblikovanje zvestobe do cesarske dinastije Habsburžanov. V istem obdobju so bili na podrocju šolstva znacilni nekateri pojavi, ki so omogocili njegovo postopno modernizacijo: pospešena gradnja šolskih stavb, razširitev šolske infrastrukture na podeželju in urejanje pravno-materialnega statusa uciteljskega poklica; to se je prepletalo s pozor­nostjo do ucnih sredstev in pripomockov (npr. zemljevidi, herbariji) za doseganje vecje nazornosti poucevanja. Opazen je bil tudi razvoj mladinske in strokovne pedagoške periodike za ucitelje, kar je bilo povezano z ustanavljanjem uciteljskih društev, kjer je izstopala revija Uciteljski tovariš (izhajala je od 1861 do 1941), prva te vrste na Slovenskem. Omenjeno obdobje je pomembno opredeljevala postop­na prevlada slovenskega jezika pri poucevanju. To je bila posledica uveljavljanja slovenske narodne zavesti med vsemi družbenimi sloji in obenem narašcajocih medetnicnih napetosti15 v monarhiji, ki so se odražale v nemških in italijanskih 14 Ristic 2023, str. 14–15; Valerija Bernik, Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih ucbenikih zgodovine od konca 19. do zacetka 21. stoletja na Slovenskem, Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2006, str. 68–70; 86–87. 15 Na tem podrocju je bila posebej dejavna Družba svetega Cirila in Metoda, narodnoobrambna in šolska nadstrankarska organizacija, ustanovljena leta 1885 v Ljubljani. Odpirala je zasebne slovenske otroške vrtce in osnovne šole v tistih krajih, v katerih avstrijske šolske oblasti kljub zadostnemu številu slovenskih ucencev niso dovolile državnih šol s slovenskim ucnim jezikom. Družba je slovenske državne šole podpirala tudi denarno, uciteljem, dijakom in študentom pa podarjala ucne knjige in ucila. Temeljno raziskavo o tej šolski organizaciji ponuja monografija Andreja Vovka: Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Druž-be sv. Cirila in Metoda, Ljubljana: Slovenska matica, 1994. jezikovno-kulturnih pritiskih za asimilacijo slovenskega prebivalstva, zlasti na narodnostno mešanih obmocjih Koroške, Štajerske, Primorske in Istre.16 Po koncu prve svetovne vojne je na ruševinah Avstro-Ogrske nastala Kra­ljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Z mirovnimi pogodbami je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska); slovensko prebivalstvo je kulturno in izobraževalno avtonomijo v svojem jeziku uživalo zgolj v Jugosla­viji, kjer je živel tudi najvecji delež vseh Slovencev. Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 je slovensko šolstvo postalo celovit sistem, ki je v novi državi – kljub centralisticnim težnjam beograjskih oblasti in dela slovenske (liberalne) politicne elite s tezo o »troedinem jugoslovanskem narodu«, sestavljenem iz Sr-bov, Hrvatov in Slovencev – odpirala nove možnosti razvoja slovenskega jezika na vseh stopnjah poucevanja in podrocjih znanosti. Poleg tega je postalo sloven- sko šolstvo, ki se je dotlej oblikovalo na podlagi avstrijskega šolskega sistema, ob združitvi kulturno zelo razlicnih jugoslovanskih pokrajin najbolj razvito in z najmanjšim deležem nepismenih v državi,17 cemur se je pridruževalo širjenje mreže srednjega šolstva, to je gimnazij, mešcanskih in poklicnih šol.18 Z vidika družbene pripadnosti in zvestobe državi je vlogo katoliške dinastije Habsbur­žanov v šoli zamenjala dinastija pravoslavnih Karadordevicev, srednjeevropski geografsko-kulturni okvir pa okrepljena zavest o slovanski vzajemnosti. Po drugi strani je katoliška verska vzgoja v slovenskih šolah ostala skoraj nespremenjena; izjema je bil cas najizrazitejšega centralisticnega pritiska med t. i. šestojanuarsko diktaturo (1929–1934) pod kraljem Aleksandrom I. (vladal: 1921–1934). Prav tako so se iz prejšnjega obdobja ohranjale bistvene prvine organizacije šol, ucnih na­vad in splošnega odnosa javnosti do šole kot družbene avtoritete.19 Neposredno po koncu druge svetovne vojne z zmago partizanskega gibanja pod vodstvom komunistov je šolstvo v Sloveniji postalo sestavni del jugoslovan­skega državnega aparata, ki si je prizadeval za marksisticno preobrazbo družbe. Da bi šolstvo postalo orodje za vzgojo mladine po komunisticnih nacelih, ga je bilo treba ocistiti vsega, kar je oviralo njegovo ideološko sporocilnost, pri cemer je bila zahtevana zlasti nazorska neoporecnost uciteljskega kadra. Od tod ni presenetljivo, da je v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije prišlo v šolstvu do toliko in tako globokih sprememb kakor v nobe­ 16 Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2009, str. 76–77, 79–80, 83–85; Jožek Špilak, Pouk zgodovine v osnovni šoli v Socialisticni republiki Slo­ veniji in vpliv na tedanje generacije, Magistrsko delo, Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2009, str. 13–15. 17 Razlike v deležu pismenosti so bile znotraj nove države ogromne. Tako je bilo leta 1921 na tistem delu ozemlja današnje Slovenije, ki je pripadlo Jugoslaviji, pismenih nad 90 % prebivalcev sta­rejših od 12 let, na obmocju današnje Severne Makedonije pa je bilo takšnih le nekaj nad 16 %. Gl.: Ivan Božic, Istorija Jugoslavije, Beograd: Prosveta, 1972, str. 444. 18 Okoliš 2009, str. 88–91, 95–97. 19 Prav tam, str. 92, 94. nem prejšnjem obdobju – v petinštiridesetih letih je bilo vec šolskih reform kakor prej v celotni šolski zgodovini. Najcelovitejši koncept prenove šolstva je bil ure­snicen v reformi med letoma 1958 in 1962, ki sicer presega casovni okvir dane raziskave. Ne glede na spremembe administrativne in pedagoške narave, je bil v povojnem casu vselej poudarek na izobraževanju delavske in kmecke mladine ter na oblikovanju tehnicno-strokovnega kadra.20 Do leta 1948, to je pred sporom med jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom (vladal: 1945–1980) in sovjetskim voditeljem Josifom Visarionovicem Stalinom (vladal: 1924–1953), je bila opazna odvisnost od sovjetske pedagogike. Sprva je bila pozornost name-njena ukinitvi vseh zasebnih šol in odpravi vsakršnega vpliva Katoliške cerkve, ki je bila na vzgojno-izobraževalnem podrocju ves cas svojega obstoja zelo dejavna. Medtem je bila skozi celotno obdobje druge Jugoslavije sistematicno gojena vzgo­ja v duhu revolucionarnih pridobitev narodno-osvobodilnega boja in nadaljnjega razvoja socializma.21 Obenem je ustrezno izpostaviti, da je slovenski izobraže­valni sistem v tem obdobju dosegel najvecji kadrovsko-institucionalni razmah z ustanavljanjem specializiranih srednjih in visokih šol (leta 1975 je bila na primer ustanovljena Univerza v Mariboru), ki so sledile razvoju znanosti in splošnim družbenoekonomskim spremembam v Evropi.22 Menjave identitetnih usmeritev pri pouku zgodovine Zgodovina in zemljepis sta imela od leta 1874 v vseh osmih razredih osnovne oziroma ljudske šole po 18 ucnih ur na teden, kar se ni bistveno spremenilo vse do leta 1948. Zgodovina v osnovnih in deloma tudi srednjih šolah se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje v glavnem poucevala s pomocjo t. i. zgodovinskih slik, to je življe­njepisov pomembnih (avstrijskih) vladarjev. Precej pozornosti je bilo posvecene anticni grško-rimski civilizaciji, na splošno sta bili okrog dve tretjini ucnih ur namenjeni obdobjem pred 16. stoletjem, to je staremu in srednjemu veku.23 Po koncu prve svetovne vojne so se zaceli pojavljati mocnejši klici k mo-dernizaciji pouka zgodovine tako v metodicnem kakor tudi idejno-vsebinskem smislu. Leta 1924 je srednješolski profesor Fran Fink (1885–1972) izdal prvi slovenski prirocnik za poucevanje zgodovine z naslovom Posebno ukoslovje zgo­dovinskega pouka na osnovnih šolah, ki je bil namenjen zlasti izobraževanju bodocega pedagoškega kadra na uciteljišcih.24 Tu je vredno omeniti tudi mari­borskega srednješolskega profesorja Alberta Žerjava (1904–1985), enega vodilnih 20 Okoliš 2009, str. 108–110, 113; Špilak, 2009, str. 26–27. 21 Okoliš 2009, str. 110–112; Špilak 2009, str. 20. 22 Okoliš 2009, str. 122–125. 23 Špilak 2009, str. 17; Štefan Trojar, Sodobni pogledi na pouk zgodovine: reformne težnje pri druž­ boslovnih ucnih predmetih, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993. 24 Fran Fink, Posebno ukoslovje zgodovinskega pouka na osnovnih šolah, Ljubljana: Slovenska šol- ska matica, 1924. slovenskih pedagogov prve polovice in sredine 20. stoletja, ki je leta 1937 izdal Sodobni zgodovinski pouk, prvo obširnejšo metodiko zgodovine v slovenskem jeziku.25 Prav tako je bilo v slovenski pedagoški periodiki, na primer v revijah Po-potnik (1880–1941, 1945–1949) in Pedagoški zbornik (1921–1940), napisanih veliko clankov, ki so obravnavali problematiko zgodovine v šoli.26 V obdobju med obema vojnama, natancneje leta 1926, je v osnovnem šolstvu prišlo tudi do opolnomoce­nja pouka zgodovine z njegovo locitvijo od zemljepisa in s tem do nastanka dveh samostojnih predmetov. Najvec pozornosti oziroma nad polovico celotne snovi je bilo posvecene staremu in srednjemu veku.27 Slovensko šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni obnovljeno na podlagi vre­dnot nove revolucionarne oblasti in z naslonitvijo na izkušnje v Sovjetski zvezi. Razvoj pouka zgodovine je zasledoval dva poglavitna cilja: uvajanje novih ucnih metod, ki bi spodbudile dejavnejšo vlogo ucencev, in ideološko zanesljivo pojas­njevanje zgodovinskih dogodkov, osebnosti in procesov.28 Uresnicevanje prvega cilja je bil pocasen proces, medtem ko je napredek pri drugem potekal hitreje. Novi ucbeniki so bili didakticno in tehnicno še skromni, a so že imeli temelj­ne prvine marksisticnega pojmovanja zgodovine, vkljucno s periodizacijo in s prikazovanjem razrednega boja, razvoja delavskega gibanja in vloge množic v preteklosti.29 Pri utrjevanju pripadnosti državi se je intelektualna in politicna elita Kra­ljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije sklicevala na obstoj kolektivne skupnosti, to je na skupni izvor in zgodovinsko usodo Jugo­slovanov kot državotvornega naroda, sestavljenega iz treh "plemen" – Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vladajoca elita je izvajala poenotenje nacionalne identi­tete na temelju unitarizma, ki je v ospredje postavljal skupne znake, kakršni so jezik, kultura, zgodovina in politicni cilji za prihodnost. Privrženci unitarnega jugoslovanstva so v nacionalni enotnosti prepoznavali rešitev za verske, pravne in gospodarske razlike med združenimi narodnimi skupinami.30 Državni aparat s poenoteno zakonodajo in s sistematicnim usmerjanjem izražanja jugoslovanske identitete v javnosti se je zares vzpostavil šele po uvedbi diktature kralja Ale-ksandra leta 1929. Tako se je istega leta po sprejetju Zakona o javnem šolstvu zacela prenova šolskega sistema. Ta je med drugim dolocal obvezno osemletno 25 Albert Žerjav, Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1937. 26 Špilak 2009, str. 17; Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, Ljubljana: Državna založba Sloveni­ je, 1968, str. 40. 27 Zgonik 1968, str. 41; Ristic, Primerjava, str. 80; Vlado Schmidt, Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, str. 549. 28 Zgonik 1968, str. 41; Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednaro­ dnega priznanja Republike Slovenije (1848–1992) (ur. Jasna Fischer et al.), Ljubljana: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 907. 29 Špilak 2009, str. 19. 30 Ristic 2023, str. 28–29; Jurij Perovšek, Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski problematiki 19. in 20. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 14. in brezplacno šolanje za otroke med 6. in 14. letom starosti, po štiriletni osnovni šoli pa so ucenci lahko nadaljevali izobraževanje na višji narodni šoli (od 5. do 8. razreda), nižji gimnaziji, mešcanski ali strokovni šoli. Splošno mnenje strokov­njakov je namrec bilo, da je Jugoslavija le ozemeljsko združena in da je še dalec od skupne nacionalne zavesti, k cemur naj bi odlocilno prispevalo višanje deleža pismenosti med (mladimi) državljani.31 Ena osrednjih nalog osnovne šole je bila vzgajati mladino v duhu državno-narodne enotnosti in verske strpnosti ter jo pripravljati za dejavne državljane.32 V casu prve Jugoslavije se izdajanje enotnih šolskih ucbenikov, se uporabljali v celotni kraljevini, kljub željam oblasti ni uresnicilo. Med razloge za neuspeh je mogoce prištevati slabo gospodarsko stanje v državi in neusklajenost zamisli, do kolikšne mere naj bi bili ucni nacrti in ucbeniki poenoteni. Pri pouku zgo­dovine so ucni nacrti predvidevali stapljanje narodnih zgodovin treh "plemen" v zakljuceno celoto in poudarjanje skupnih delov preteklosti, pri cemer se je v ucbenikih odražala vecja zastopanost srbske zgodovine.33 Pouk zgodovine je bil v ucbenikih tega casa v precejšnji meri zasnovan biografsko oziroma predstavljen skozi življenje in delo pomembnih osebnosti, med katerimi so prevladovali vla­darji. Osebnostim so bile pogosto pripisovane moralne vrednote, ki jih je država želela krepiti pri svojih državljanih. Posebno mesto je bilo dodeljeno kraljema Petru I. (vladal: 1903–1921) in Aleksandru I. iz rodbine Karadordevicev. Aleksan­drovo vladanje se je enacilo z izpolnitvijo najvišjega cilja vseh Jugoslovanov, to je z bivanjem v skupni državi, za katero naj bi se borili skozi celotno svojo zgodovino.34 Jugoslovane so ucbeniki predstavljali kot zgodovinski narod, ki je po kul­turi evropski, v primerjavi s katerimi igrajo Turki (Osmani) vlogo pomembnega Drugega. Ti so ob koncu srednjega veka prekinili "slavno obdobje" samostojnosti jugoslovanskega naroda vse do "osvoboditve in zedinjenja" v novejši zgodovini. Vlogo pomembnega Drugega igrajo tudi Nemci in Madžari, ki naj bi zatirali iz-raze jugoslovanske narodne samostojnosti. S poudarjanjem znacajske lastnosti svobodoljubja in junaštva sredi bojev proti zatiranju so avtorji želeli poudariti skupne poteze Jugoslovanov skozi zgodovino, ki naj bi se prenašale tudi na so-dobne prebivalce Kraljevine Jugoslavije.35 Po uvedbi kraljevediktature so ucbeniki še izraziteje odražali politiko nacionalnega unitarizma. Sprememba je bila vidna že pri izrazoslovju, zacenši z menjavo "plemenskih imen" – »zgodovina Srbov, 31 Ristic 2023, str. 30, 32–33; Pavel Flere, Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom, Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1929, str. 18; Pieter Troch, Nationalism and Yugoslavia: Education, Yugoslavism and the Balkans before World War II, London: Tauris, 2015, str. 44–47. 32 Ristic 2023, str. 33. 33 Ristic 2023, str. 34, 36; Troch, Nationalism, str. 45–48; Dragica Koljanin, Methodological and Motivational Basis of History Textbooks for Primary Schools in the Kingdom od Yugoslavia (1918–1941), Istraživanja, 26, 2015, str. 134. 34 Ristic 2023, Primerjava, str. 36, 83; Koljanin, Methodological, str. 133, 136. 35 Ristic 2023, str. 83–84, 86. Hrvatov in Slovencev« je tako postala »zgodovina Jugoslovanov«. Kljub temu se je vse do razpada prve jugoslovanske države v šolskih ucbenikih, ki za celotno dr­žavo niso bili enotni, še vedno v doloceni meri razvijala posebna identiteta Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je obstajala skupaj s krovno državno-narodno zavestjo.36 Po drugi svetovni vojni je na strani zmagovitega partizanskega gibanja ob-veljala odlocitev za obnovitev skupne države, vendar na drugacnih ideoloških temeljih. Komunisticno vodstvo je bilo prepricano, da bo socializem kot nadna­cionalno usmerjena ideologija presegel razlicna socialno-kulturna izhodišca jugoslovanskega prebivalstva. Ob tem je bilo v povojnih ustavah (leta 1946, 1963 in 1974) uveljavljeno nacelo narodne enakopravnosti in samostojnosti v okviru šes­tih republik, s cimer naj bi bila skozi federativno državno ureditev posameznim narodom zagotovljena možnost za uresnicevanje lastnih interesov.37 Socialistic­no jugoslovanstvo naj bi pod geslom "bratstva in enotnosti delavskega razreda" predstavljalo povezovalno prvino med razlicnimi narodi, ki so lahko izražali svojo edinstvenost v razmerju do drugih narodov ob upoštevanju nadrejene ju­goslovanske identitete.38 Eden kljucnih simbolov državne enotnosti je bil Josip Broz Tito; pri razvoju Titovega kulta osebnosti je imel pomembno vlogo njegov rojstni dan, ki se je praznoval kot dan mladosti in prek katerega se je utrjevala vez med voditeljem in mladino. Kolektivisticni duh vzgoje za spodbujanje bratstva in enotnosti je postal jedro povojne šolske socializacije otrok in mladine. Mladi so se udeleževali delovnih akcij, športnih tekmovanj, kulturnih prireditev, izletov in drugih oblik srecevanja s svojimi vrstniki iz celotne Jugoslavije.39 Socialisticni ideologi so posebej skrbno posegali v ucbenike za pouk jezika, književnosti in zgodovine, iz katerih so odstranili verska besedila in "nepri­merne" zgodovinske teme. Na novo so jih dopolnili z ideološko ustreznejšimi vsebinami o delavskem gibanju in narodnoosvobodilnem boju. V tej luci ni pre­senetljivo, da so se najbolj posvecali zgodovini od 19. stoletja naprej, v šestdesetih letih je celo vec kot polovica ucne snovi zajemala obdobje od prve svetovne vojne do sodobnosti.40 Oblast je vprašanje pomanjkanja ideološko ustreznih ucbeni­kov sprva reševala s prevodi sovjetskih, ceprav ti niso bili usklajeni s kulturnimi okolišcinami jugoslovanskega prostora. Prvi ucbeniki zgodovine jugoslovanskih avtorjev so zaceli izhajati šele sredi petdesetih let 20. stoletja; vzporedno s tem se je postopno uveljavila struja, ki je zagovarjala samostojnost republik pri ure­janju ucnih nacrtov in ucbenikov.41 Vlogo negativnega Drugega so igrali pretekli 36 Ristic 2023, str. 37–38; Troch, Nationalism, str. 230–231. 37 Ristic 2023, str. 48–49; Perovšek, Jugoslovanstvo, str. 18–19. 38 Ristic 2023, str. 50. 39 Ristic 2023, str. 53–54; Olivera Milosavljevic, Otac – genije – ljubimac: Kult vladara – najtrajniji obrazac vaspitanja dece, Biblioteka Helsinške Sveske, 23, 2006, str. 201; Suzana Miovska Spaseva, Dosežki in protislovja v razvoju šolstva in pedagogike v socialisticni Makedoniji (1945–1990), Sodobna pedagogika, 66, 2015, št. 2, str. 110. 40 Ristic 2023, str. 54–55, 80. 41 Režek 2020, str. 135–137. vladajoci razredi in cesarstva (npr. rimsko, osmansko, avstrijsko) ter zahodna kapitalisticna družba; zgodovina jugoslovanskih narodov pred narodnoosvobo­dilnim bojem je bila v temelju prikazana kot zgodovina potlacenosti pod tujimi narodi (npr. Nemci, Turki, Madžari) in njihovo domaco "buržoazijo". Prav tako je bila negativno ovrednotena elita prve Jugoslavije s svojim centralizmom, ki ji je kot nasprotje postavljena "demokraticna" Jugoslavija z urejenimi narodnimi pra­vicami.42 V tem kontekstu se je uradna narodna zavest odražala v dvojnosti med zavestjo posameznega naroda in socialisticnim jugoslovanstvom.43 Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v Avstro-Ogrski Prvi reprezentativni primer smernic za poucevanje zgodovine iz poznega obdobja avstro-ogrske monarhije je Ucni nacrt za osemrazredne ljudske šole iz leta 1901, napisan v slovenskem jeziku. Ta navaja zgodovino in zemljepis kot združena predmeta, ki se poucujeta od 3. razreda naprej, a ju vsebinsko obrav­nava loceno. Število ur pouka zgodovine postopno narašca ter v 7. in 8. razredu doseže tri ure tedensko.44 Z vidika kolektivnih identitet in družbenih vrednot je pomenljivo, da nacrt na zacetku poudarja, naj pouk zgodovine spodbuja pripa­dnost tako ožji domovini oziroma domacemu okolju (domovju) kakor tudi širši domovini oziroma državi. Poucevanje zgodovine naj se pricne s povestmi iz ljud­skega izrocila in s spoznavanjem domacega okolja, nadaljuje naj se z življenjepisi "slavnih Kranjcev", nato s temeljnim pregledom staroveške, srednjeveške in no-voveške zgodovine, kar velja za 6. razred. Omenjeni pregled naj se v 7. razredu nadgradi z zgodovino ozemlja avstro-ogrske monarhije, nadaljuje s kljucnimi do-godki za razvoj »vesoljnega cloveštva« in sklene s spoznavanjem »državljanskih dolžnosti in pravic«, kar ucence v 8. razredu pripravlja na odgovorno življenje v državni skupnosti.45 Skoraj enako je zasnovan Ucni nacrt za šestrazredne ljudske šole iz leta 1904, prav tako napisan v slovenšcini. Tudi v njem je pouk zgodovine razumljen prvenstveno kot spodbujevalec domoljubja.46 Podobno strukturo od­raža ucni nacrt za gimnazije iz leta 1909, napisan v nemškem jeziku in veljaven za celotno monarhijo. Nacrt doloca, naj bo v nižjih razredih gimnazije v ospredju pripovedna zgodovina, v višjih pa dogodkovna – oboje naj se vseskozi povezuje s predmeti na podrocju naravoslovja, gospodarstva in kulture. V zadnjem (8.) razredu naj se pouk zgodovine izvaja kot povzetek nedavne preteklosti in drža­ 42 Ristic 2023, str. 88, 91. 43 Ristic 2023, str. 58–59. Pregledno študijo o dvojnosti med posameznimi narodnimi identiteta- mi in socialisticnim jugoslovanstvom v povojni Jugoslaviji podaja doktorska disertacija Tomaža Ivešica: A Turning Point in the Yugoslav National Question: No More Room for Yugoslavs, Fi­ rence: European University Institute, 2020. 44 Ucni nacrt za osemrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1901, str. 1. 45 Prav tam, str. 14. 46 Ucni nacrt za šestrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1904, str. 11–12. vljanskega znanja (Bürgerkunde), kamor spada poznavanje delovanja države in družbe z osnovami sociologije.47 Splošno opazna razlika med osnovnošolskimi in srednješolskimi ucbeniki poznega obdobja avstro-ogrske monarhije na podrocju posredovanja kolektiv­nih identitet in vrednot je v tem, da se te pogosteje in bolj vzneseno izražajo za potrebe osnovnošolskega pouka, bolj posredno pa za potrebe srednješolskega. Ocitno je, da njihovi pisci prepoznavajo vecjo potrebo po usvajanju identitetno­vrednotnih vsebin na nižji stopnji izobraževanja, s cimer želijo ustvariti podlago za pripadnost domovini in cesarski dinastiji, ki naj bi se iz otroških let prelila v kasnejša življenjska obdobja. Tu je zanimiv primer prirocnika za ucitelje z nas­ lovom Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol iz leta 1910. Sestavljen je kot zbirka poglavij (»ucnih slik«) o znamenitih avstrijskih vladarjih in drugih osebnostih tako širše avstrijske kakor tudi ožje slovenske zgodovine (npr. Ciril in Metod, grof Herbart Turjaški, princ Evgen Savojski, Anton Martin Slomšek). Njegov namen je pomoc uciteljem pri pripravi ucnih ur, ki »nudi podatke iz do­mace zgodovine s posebnim ozirom na našo vladarsko rodovino, ker mora biti zgodovinski pouk v prvi vrsti šola domovinskega cuta in požrtvovalnega rodolju­bja«.48 Pomenljivo je, da se kot prva zgodovinska slika pojavi življenjepis cesarja Franca Jožefa I. (vladal: 1848–1916) v poglavju Naš cesar,49 ki že po naslovu odraža zvestobo vladarju oziroma dinastiji in ki je z desetimi stranmi tudi najobsežnejša od vseh slik. Tu je neposreden poziv k ljubezni do cesarja: »Ljubimo torej svojega presvetlega cesarja, zakaj tudi on je vselej kazal v vsem svojem življenju ljubezen in dobrotljivo srce do svojih podložnikov. Koli­ ko upornikom in hudodelcem je odpustil kazen ali na smrt obsojenim daroval življenje! Koliko milijonov je že razdal ubogim in sirotam, za razne zavode in koristne naprave!«50 Na koncu prirocnika – podobno kakor v snovno bogatejšem ucbeniku zgodovine za mešcanske šole51 – je posebno in razmeroma obsežno poglavje o državni ureditvi ter dolžnostih in pravicah državljanov.52 Podobno kakor v ome­ 47 Pidoll, Michael: Der neue Normallehrplan des Gymnasiums, Dunaj: Manzsche k. u k. Hof-Ver-lags Buchhandlung, 1909, str. 7–8. Tu je mogoce opaziti, da ucni nacrt vkljucuje nove vsebinske pristope, saj se je v tem obdobju sociologija uveljavila kot samostojna znanstvena disciplina. Temeljni pregled zgodovine evropske sociologije: Soziologiegeschichte. Wege und Ziele (ur. Christian Dayé in Stephan Moebius), Berlin: Suhrkamp, 2015. 48 Fran Marolt, Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol, Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1910, str. III. 49 Prav tam, str. 5–15. 50 Prav tam, str. 13. 51 Josip Brinar, Zgodovina za mešcanske šole, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1909, str. 147–152. Tudi v tem ucbeniku je mogoce zaslediti neposreden poziv k zvestobi cesarju: »Prva in najime­nitnejša dolžnost vsakega državljana je zvestoba in pokoršcina presvetlemu cesarju.« (Prav tam, str. 152) 52 Marolt 1910, str. 126–133. njenem ucbeniku za mešcanske šole53 je grofu Herbartu Turjaškemu (1528–1575), ki se je odlikoval v bojih proti osmanskim osvajanjem Srednje Evrope, pripisan slovenski izvor, s cimer je izpostavljena vojaška tradicija Slovencev, ne le njihovo kmecko življenje. Med drugim je zapisano: »Herbart Turjaški … je bil najslavnejši junak in najpogumnejši vojšcak izmed vseh, kar smo jih imeli Slovenci v turških vojnah.«54 Ni presenetljivo, da pisec prirocnika poleg cesarja Franca Jožefa najviš­je vrednoti Antona Martina Slomška (1800–1862), saj naj bi se v njem zlivali vsi družbeni ideali takratnega casa: predanost slovenski narodni identiteti (»rodo­ ljubje«), zlasti z ustanavljanjem ljudskih šol in s pisanjem slovenskih knjig, naj bi združeval z zvestobo dinastiji (»domoljubje«),55 medtem ko je v danem primeru njegovo duhovniško in škofovsko poslanstvo potisnjeno v ozadje.56 Ucbenik z naslovom Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih šol iz leta 1911, ki obsega 358 strani, predstavlja najobsežnejšo šolsko predstavitev zgodovine v slovenskem jeziku pred prvo sve­tovno vojno. Ucbenik podaja pregled obce in vanjo vpete avstrijske zgodovine z razmeroma skromno pozornostjo do slovenskega ozemlja, ki se pne od konca anticnega Rima do vkljucno tridesetletne vojne. Tu se kot didakticno koristni kažejo rodovniki pomembnejših srednjeevropskih vladarskih rodbin (npr. Ka­rolingi, Babenberžani, Luksemburžani, Habsburžani), ki so podani ob koncu ucbenika.57 Najvec pozornosti pisec ucbenika namenja politicni zgodovini, a pri vsakem obdobju dosledno dodaja krajše (pod)poglavje o kulturni zgodovini, npr. književnosti, umetnosti in znanosti – najvecji delež kulturne zgodovine je na dobrih desetih straneh vkljucen v obravnavo italijanskega humanizma in rene­sanse.58 Z vidika slovenske narodne zavesti je zanimivo, da je razmeroma veliko pozornosti namenjene Slovanom v zgodnjem srednjem veku,59 pri cemer avtor Slovane v Karantaniji in Panoniji imenuje »Slovenci«60 ali »korotanski Sloven­ci«.61 Nasprotno pa slovenske kmecke upore62 obravnava le na dveh straneh in v sklopu politicno-verskih pretresov v Srednji Evropi 16. stoletja – kmecki upori tako ne tvorijo posebne teme, ki bi bila umešcena v socialno zgodovino. Podobno 53 Brinar 1909, str. 88–90. 54 Marolt 1910, str. 57. 55 Prav tam, str. 90–94. 56 O vecplastni podobi Slomška v slovenski kulturni zavesti: Monika Deželak Trojar, Kanonizacija Antona Martina Slomška v verskem in kulturnem kontekstu, Kulturni svetniki in kanonizacija (ur. Marijan Dovic), Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 287–308. 57 Matija Pirc, Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1911, str. 349–358. 58 Prav tam, str. 231–242. 59 Prav tam, str. 39–49. 60 Prav tam, str. 44, 48–49. 61 Prav tam, str. 66–68. 62 Prav tam, str. 276–278. sta tudi reformaciji na Slovenskem namenjeni le slabi dve strani,63 in še to znot-raj podpoglavja »Luteranstvo na Avstrijskem«, kjer sta bežno omenjena Primož Trubar (1508–1586) in Jurij Dalmatin (1547–1589). V tej zvezi je omenjen pomen protestantizma za slovensko književnost: »Poleg verskih so spisali še razne jezi­kovne in šolske knjige in s tem so osnovali novoslovensko slovstvo. Najvec zaslug gre Trubarju, ki je propovedoval [pridigal] na Kranjskem, Štajerskem in Gori­škem.«64 Protireformacija na Slovenskem ni deležna nikakršne pozornosti. Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni za višje razrede srednjih šol iz leta 1912 predstavlja nadaljevanje zgoraj obravnavanega ucbenika, ki zajema cas od sredine 17. do zacetka 20. stoletja. V primerjavi s prejšnjim je snov še bolj usmerjena v politicno zgodovino, kultura je izrecno osvetljena zgolj v dveh krajših podpoglavjih Umetnost v 17. in 18. stoletju65 ter Književnost in umet­nost v 19. in 20. stoletju.66 Pogled na najnovejše obdobje (1848–1911) je opredeljen kot »doba nacijonalnega združevanja«,67 kjer pa ni mogoce najti obravnave slo­venskega narodnega gibanja. Z vidika kronološke razporeditve, ki ne upošteva drugod dosledne razvrstitve v krajša zgodovinska obdobja, posebnost predstavlja poglavje o razvoju ruske države od srednjega veka do 19. stoletja.68 Pomembno je izpostaviti, da v ucbeniku ni opaziti izrazitejših vrednostnih sodb, medtem ko je z vidika domovinske zavesti zanimivo opravicevanje notranjepoliticne krize v avstro-ogrski monarhiji konec 19. stoletja: »Kdor pa opazuje notranji razvoj natancneje, ta vidi, da so politicni boji naše države znaki napredka, da so nastali pod vplivom velikih idej; Avstro-Ogr-ska ne propada, temvec se vzdiguje, njeni notranji boji vodijo … k razjasnitvi. Vzlic narodnostnim prepirom se ojacujejo posamezni narodi na kulturnem in gospodarskem polju.«69 Ob koncu sledi še neposredna pohvala cesarja Franca Jožefa I.: »V našem cesarju slavimo ustanovitelja moderne avstro-ogrske velevlasti, pospešitelja umetnosti in duševne omike. … Energija, tocnost, zvestoba, … marljivost; … te lepe lastnosti ga spremljajo tudi še kot sivolasega starcka.«70 Slovenski pedagoški tisk poznega avstro-ogrskega obdobja ni nekriticno sprejemal obstojecih ucnih nacrtov in ucbeniških razlag. Tako clanek Ivana Šege (1871–1936), ucitelja in organizatorja uciteljskih društev, o zgodovinskem pouku v 63 Prav tam, str. 292–293. 64 Prav tam, str. 293. 65 Franc Komatar in Matija Pirc, Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1912, str. 146–148. 66 Prav tam, str. 178–180. 67 Prav tam, str. 217–280. 68 Prav tam, str. 85–104. 69 Prav tam, str. 246. 70 Prav tam, str. 247. reviji Popotnik iz leta 1905 po eni strani pohvali »intenzivno gojenje« zgodovine kot osnove nadaljnjega izobraževanja, ki ga predvideva šolska zakonodaja, po drugi strani pa opozarja na pomanjkanje slovenskih in slovanskih tem v osnov­nošolskih ucbenikih za zgodovino.71 Šega izpostavlja še eno vecjo pomanjkljivost pouka zgodovine, to je neprilagojenost ucnih vsebin na doživljanje deklic. »Po našem mnenju nikakor ne more zanimati deklic dolga vrsta onih vojska, po­bojev itd., ki jih ravno sedaj dobivamo v naših berilih. Za deklice bi morali biti taki berilni sestavki, kjer se nahajajo životopisi za zgodovino cloveštva važnih žena«, cemur bi se pridružila na splošno vecja pozornost do kulturne zgodovi­ ne.72 Podobno razmišlja Pavel Flere (1883–1963), srednješolski profesor in šolski uradnik, v svojem clanku o moderni didaktiki, objavljenem leta 1910 v isti reviji, ki smoter pouka zgodovine opredeli kot »eticen in psihologicen«. Zgodovina naj bi ucencem in dijakom dajala smisel za »narodne ideale«, od koder sklepa, da (osnovnošolska) mladina ne potrebuje svetovne zgodovine, temvec ji zadostu­je zgodovina njihovega naroda in domovine, »drugi narodi pridejo v poštev le takrat, kadar pridejo … v dotiko z njegovim narodom«.73 V ospredju pouka naj bi zgodovina dežele in države, in sicer kulturna, ki »ima opraviti z življenjem in navadami naroda«,74 pri cemer bi morala prav ta postati vodilna, medtem ko bi se politicna morala nanjo naslanjati.75 Enako stališce isti avtor povzema v recenziji zgoraj obravnavanega prirocnika Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol. Tu poleg zagovora prvenstva kulturne zgodovine graja »hiperlojalnost« do države, ki se med drugim kaže v premajhni pozornosti do slovenskih protestan­tov in kmeckih upornikov, pri duhovniku, šolniku in pesniku Valentinu Vodniku (1758–1919) pa na primer v zamolcevanju njegove naklonjenosti do Francozov.76 Postopno širjenje idejno-vrednotnih obzorij onkraj zvestobe avstro-ogrski državi je mogoce opaziti v anonimnem clanku v pedagoškem casniku Uciteljski tova­riš iz leta 1913, kjer je v pozitivni luci obravnavana ideja o povezovanju južnih Slovanov, ki je dobila zagon po zmagah Srbije in Bolgarije v takrat odmevnih balkanskih vojnah (1912–1913). Za jugoslovansko idejo je navedeno, da predstavlja nadaljevanje slovenske narodne zavesti, nad katero so slovenski ucitelji pretežno navdušeni. Clanek poziva vse južnoslovanske »napredne« (liberalne) ucitelje, naj se združijo v zasledovanju istih ciljev, to je »kulturnega in socialnega napredka bratskih narodov«, saj naj bi bil prav v povezovanju uciteljstva »kljuc do rešitve jugoslovanskega vprašanja«.77 71 Ivan Šega, Nekaj o zgodovinskem pouku, Popotnik, 26, 1905, št. 11, str. 334–335. 72 Prav tam, str. 335. 73 Pavel Flere, Odlomki iz moderne didaktike, Popotnik, 31, 1910, št. 8, str. 230. 74 Prav tam, str. 231–232. 75 Prav tam, str. 233. 76 Pavel Flere, Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol (priredil Fran Marolt), Popot­ nik, 31, 1910, št. 9, str. 282–283. 77 Anonimno, Jugoslovanstvo in uciteljstvo, Uciteljski tovariš, 53, 1913, št. 19, str. 1. Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v prvi Jugoslaviji Izbrani reprezentativni primer ucnega nacrta iz casa neposredno po druž­benem prelomu ob ustanovitvi jugoslovanske države predstavlja Ucni nacrt (nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1926. Izdan je bil v Beogradu, a napisan v slovenskem jeziku za potrebe slovenskih osnovnih šol. V njem je predmet zgodovine z ura­dnim nazivom Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev dolocen kot samostojen – ne vec skupaj z zemljepisom kakor v prejšnji državi – in predpisan za 3. in 4. ra­zred.78 Smoter pouka zgodovine je »buditev nacionalnih in patrijotskih custev«, od koder je usmerjen v spoznavanje narodne zgodovine, ki je razumljena kot sku­pna za Srbe, Hrvate in Slovence. V 3. razredu naj bi se obravnavala dva casovno razlicna, a domovinsko uporabna tematska sklopa: preselitev Slovanov na Balkan in prizadevanja za nastanek jugoslovanske države v novejšem obdobju, ki jih nad­grajuje spoznavanje dinastije Karadordevicev. Medtem pa je za pouk v 4. razredu predviden kratek pregled zgodovine južnih Slovanov od srednjeveških vladarjev do sodobne Jugoslavije, cemur sta dodani dve vodili – zgodovina naj se poucu­je uravnoteženo, glede na vse tri »veje« jugoslovanskega naroda, in ob stalnem upoštevanju prostorske umešcenosti snovi s pomocjo zemljevidov.79 Še izrazi­tejšo pripadnost jugoslovanski ideji pricakovano odraža ucni nacrt za osnovne šole, izdan leta 1933, to je štiri leta po razglasitvi kraljeve diktature in preime­novanju države v Kraljevino Jugoslavijo. Smoter pouka zgodovine je opredeljen kot »seznanjanje ucencev s preteklostjo jugoslovanskega naroda in vzgajanje v nacionalnem duhu«, kar je dodatno poudarjeno ne le z odsotnostjo vkljucitve splošne (evropske) zgodovine, temvec tudi s pisanjem o enem jugoslovanskem narodu brez omenjanja Srbov, Hrvatov in Slovencev. Drugace od predhodnega ucnega nacrta se v 3. razredu obravnavajo kljucne zgodovinske osebnosti, npr. Ciril in Metod ter sveti Sava iz srednjeveškega in Georgije Petrovic (Karadorde) iz novejšega obdobja, v 4. razredu pa znova sledi pregled jugoslovanske zgodovine od naselitve Slovanov do ustanovitve Jugoslavije, pri cemer je najvec pozornosti namenjene srbski zgodovini.80 Eden kronološko najzgodnejših slovenskih ucbenikov za zgodovino po usta­novitvi jugoslovanske države je bil namenjen mešcanskim šolam in v dveh delih izdan leta 1922. Oba dela sta posvecena jugoslovanski preteklosti, pri cemer je že v prvem, ki obravnava cas od prazgodovine do renesanse, opazno najvec pozornos-ti posvecene dogajanju na srbskih tleh; prav tako je opazno prvenstvo politicne zgodovine, kjer kot vidnejši izjemi delujeta poglavji Kultura v srednjem veku v 78 Ucni nacrt (nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Beograd: Državna štamparija, 1926, str. 2. 79 Prav tam, str. 12–13. 80 Prav tam, str. 7–8. prvem81 in Kultura v novejši dobi82 za 19. stoletje v drugem delu. Z vidika kolektiv­nih identitet je povedno, da se skozi drugi del ucbenika, ki zajema cas od zacetka 16. stoletja do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, obravnavano prebivalstvo dosledno imenuje Jugoslovani, s cimer se tedaj aktualna opredelitev prenaša na predhodna zgodovinska obdobja, celo v primeru poznosrednjeveških kmeckih uporov, kjer so uporniki oznaceni za »jugoslovanske kmete«.83 Zadnji sklop drugega dela je posvecen ustavoznanstvu,84 kjer je prikazana državna in družbena ureditev jugoslovanske kraljevine. Prav to ucbenik dela sorodnega prejšnjim avstro-ogrskim in poudarja njegovo usmerjenost v oblikovanje dijakov kot zvestih državljanov. Podobno kakor v avstro-ogrskih ucbenikih je tudi v njem prisotno slavljenje vojskovodij in junakov kot predstavnikov slovenske vojaške tradicije v boju proti Osmanskemu cesarstvu (Turkom), na primer Ivana Kacija­narja (1491–1539) ali Herbarta Turjaškega.85 Medtem pa je ena od pomembnejših razlik s prejšnjimi ucbeniki poglavje, ki je izrecno namenjeno Ilirskim provincam, ki naj bi pomenile »zacetek slovenskega preporoda« in kjer je pozitivno ovred­noteno delo Valentina Vodnika z uvajanjem slovenšcine in hrvašcine v šolah.86 V nasprotju s prejšnjim posredovanjem ucne snovi pomeni veliko novost najdaljši skupek poglavij, posvecen oblikovanju in krepitvi srbske države od Karadorda do druge balkanske vojne (1913),87 kjer Srbija nastopa kot državno okostje kasnejše Jugoslavije. V podobnem duhu je podano enostransko pojasnjevanje vzrokov za prvo svetovno vojno s poudarkom na avstrijsko-nemškem zavezništvu proti Slo­vanom oziroma »mržnji do svobodne Srbije«,88 cemur sledi povelicevanje srbskih vojaških zmag,89 trditev, da je zmaga Srbije »izpolnila tisocletne sanje Jugoslova-nov«,90 in vznesena pohvala prvega jugoslovanskega kralja Petra: »Z otroško ljubeznijo so se vsi sinovi troimenega naroda oklenili svojega v trpljenju osivelega vladarja, kralja Petra I. … Narod mu je postavil najtrajnejši spomenik s tem, da mu je hvaležnega srca dal castni priimek Osvoboditelj. Svojo veliko ljubezen in vdanost pa je narod prenesel na njegovega sina, sedanjega kra­lja Aleksandra.«91 Ucbenik, v katerem, razen pri sodobni zgodovini, ni mogoce opaziti iz­ razitejših vrednostnih sodb, je izšel leta 1924 in bil namenjen višjim razredom 81 Josip Brinar, Zgodovina za mešcanske šole. I. del. Stari in srednji vek, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1922, str. 104–118. 82 Josip Brinar, Zgodovina za mešcanske šole. II. del. Novi vek, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1922, str. 78–84. 83 Prav tam, str. 5. 84 Prav tam, str. 109–119. 85 Prav tam, str. 12–13. 86 Prav tam, str. 44–46. 87 Prav tam, str. 46–64. 88 Prav tam, str. 85–86. 89 Prav tam, str. 97–100. 90 Prav tam, str. 107. 91 Prav tam, str. 107–108. srednjih šol. Obsega cas od preselitve Slovanov do ustanovitve Jugoslavije. Tudi tu najvecji delež obsega srednji vek,92 v ospredju pa je spet politicna zgodovina oziroma pozornost do vladarskih osebnosti in dogodkov, pri cemer ni posebnega poglavja za kulturno zgodovino, ki je nekoliko obsežneje zajeta zgolj v sklopu Gospodarski in kulturni razvoj Srbov, Hrvatov in Slovencev v najnovejši dobi.93 V njem je snov približno enakomerno razporejena med vsa tri jugoslovanska "ple­ mena" brez prevlade srbske zgodovine, razen pri obravnavi narodnih gibanj v 19. stoletju, kjer najvec prostora94 zavzema upor Karadorda in razvoj srbske dr­žave. Pri obravnavi reformacije na Slovenskem95 je izpostavljena kljucna vloga Primoža Trubarja in razlaga, da je protestantska doba prinesla zacetek slovenske književnosti; prvic doslej je, sicer le v enem odstavku, omenjen protestantizem v Prekmurju, ki se je ohranil do sodobnega casa;96 prav tako je prvic doslej ome­njen program Zedinjene Slovenije v letu 1848.97 Izrecno pozitivno je v kontekstu uveljavljanja jugoslovanske ideje ovrednotena Srbija, ki ji je pripisana vloga »ju- goslovanskega Piemonta«.98 Umerjenost pri ocitnejših vrednostnih sodbah je mogoce zaznati tudi v ucbeniku za nižje razrede srednjih šol iz leta 1928, ki podaja pregled zgodovi­ne južnih Slovanov od preselitve do turških vpadov. Spet je v ospredju politicna zgodovina, prav tako ni vkljuceno posebno poglavje o kulturni zgodovini, razen kratkega podpoglavja Umetnost in literatura pri Hrvatih in Srbih v srednjem ve­ku.99 Drugace od zgoraj omenjenega ucbenika iz leta 1924 je ta bolj pozoren do srbske zgodovine. Njegovo kronološko nadaljevanje predstavlja ucbenik, izdan leto pozneje, s pomenljivim naslovom Zgodovina Jugoslovanov, ki odraža okre­pljeno centralisticno državno politiko v casu kraljeve diktature z idejo o enem jugoslovanskem narodu, sestavljenem iz treh plemen. Ucbenik podaja pregled zgodovine južnih Slovanov od reformacije do ustanovitve Jugoslavije. Pomemb­na didakticna novost je dodatek z naslovom Pregled ob koncu vsakega poglavja, kjer je v nekaj odstavkih povzeta njegova vsebina in ki se od obicajnega besedila locuje tudi graficno z vecjimi presledki med crkami. V smislu poudarjanja ju­goslovanske identitete se skozi ucbenik pogosto uporablja besedna zveza »naš narod«. Ocitnejše simpatiziranje s Srbijo se pojavi na koncu, denimo pri kritiki avstrijske zunanje politike do te države na prelomu 19. in 20. stoletja;100 podobno 92 Anton Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1924, str. 9–79. 93 Prav tam, str. 213–223. 94 Prav tam, str. 158–169. 95 Prav tam, str. 117–118. 96 Prav tam, str. 120. 97 Prav tam, str. 181. 98 Prav tam, str. 201–204. 99 Anton Melik, Janko Orožen, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za nižje razrede srednjih šol. I. del, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1928, str. 137–138. 100 Anton Melik, Janko Orožen, Zgodovina Jugoslovanov. II. del. Za nižje razrede srednjih šol, Lju­bljana: Jugoslovanska tiskarna, 1929, str. 128–130. kakor pri prejšnjem ucbeniku velja še ostrejša kritika nemško-avstrijskemu za­ vezništvu med 1. svetovno vojno proti Srbiji in slovanstvu nasploh.101 »Ce bo mladina narodno vzgojena, bode pozneje kot najboljši državljan Ju­ goslavije. In ravno zgodovina lastnega naroda je zato najboljše sredstvo.«102 To je zacetna in vodilna misel Antona Turka, avtorja clanka, objavljenega leta 1920 v reviji Popotnik, o novih usmeritvah pouka zgodovine po nastanku jugoslovanske države. Cevzamemoclanek kotceloto,103 je mogoceugotoviti, da njegovavtorpod­pira odpravo zvestobe Habsburžanom in prednostne obravnave srednjeevropskih vladarjev, namesto tega pa se veseli »osvoboditve«, ki jo je prinesla ustanovitev Jugoslavije, ko v ospredje prihaja zgodovina Slovencev in drugih Jugoslovanov. V novih družbenopoliticnih okolišcinah naj bi bila z vidika kolektivne identi­ tete posebna pozornost namenjena skupnemu izvoru in zgodovinskim stikom med južnimi Slovani, kjer je kot "slavno obdobje" dragocen srednji vek, za njim in do sodobnosti pa izpostavljanje sporov (jugo)slovanskega sveta z nemškim. Kot zgled "svobodoljubnih" in povezovalnih teženj med Jugoslovani je predsta­vljena srbska dinastija Karadordevicev. Po drugi strani pa je pomenljivo, da se z vidika narodne pripadnosti avtorjevo izhodišce vendarle kaže kot slovensko, saj naslov clanka odraža prednostni vrstni red posameznih enot "troedinega jugo­slovanskega naroda" – gre namrec za zapiske o šolski zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov.104 Še vecje navdušenje nad jugoslovansko idejo je opazno v clanku ucitelja in pesnika Franja Lovšina (1863–1931), objavljenem leto pozneje v caso­ pisu Uciteljski tovariš, kjer svoje stanovske sodelavce spodbuja, naj poznajo in poucujejo zgodovino južnih Slovanov, ki je v nasprotju s prejšnjo zgodovino »švabo-madjarskih gospodarjev« resnicno narodna. Od tod opredeljuje glavno nalogo uciteljstva, ki je »vzgoja dobrih Jugoslovanov«, in prepoznava potrebo po enotnem prirocniku za ucitelje, v katerem bi bila zajeta celotna jugoslovanska zgodovina, ki bi se za vsako obdobje obravnavala vzporedno. Tu navaja primer znanih književnih ustvarjalcev in narodnih delavcev 19. stoletja – France Prešeren (1800–1849), Ljudevit Gaj (1809–1872) in Petar II. Petrovic Njegoš (1813–1851) naj ne bi bili vec prikazovani kot literati v locenih sklopih slovenske, hrvaške in srb­ske zgodovine, temvec kot skupni jugoslovanski avtorji istega obdobja.105 Manj vznesen slog od prejšnjih dveh besedil in obenem kriticen pogled na stanje poucevanja zgodovine v slovenskih šolah izraža clanek socialisticno us-merjenega pisatelja in ucitelja Karla Grabeljška (1906–1985) v isti reviji iz leta 1932. Glavni smoter zgodovine je po njegovem eticno-vzgojni, na prvem mestu naj bi bila krepitev narodne zavesti, prek katere je mogoce doseci sožitje z drugi­ 101 Prav tam, str. 134–137. 102 Anton Turk, Ucencevi zapiski o zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov, Popotnik, 41, 1920, št. 1–3, 5–6, str. 50. 103 Prav tam, str. 49–62, 109–113. 104 Prav tam, str. 49, 109. 105 Franjo Lovšin, Zgodovina v osnovnih šolah, Uciteljski tovariš, 61, 1921, št. 8, str. 2–3. mi narodi.106 Ob tem opozarja na prevlado »popisovanja« oziroma faktografskega znanja v ucbenikih in pri poucevanju, ki naj ga – da bi bilo mlade mogoce laže navdušiti za zgodovino – ublaži pripovedna metoda in posledicno vecje po­vezovanje s književnostjo in ljudskim izrocilom. Prav tako naj bi se izogibali pretiranemu »ponosu na naše vladarje«, na primer na celjske grofe ali rodbino Zrinjski-Frankopan, zaradi njihovega zatiranja kmetov in sklepanja zavezništev s »tujimi zavojevalci«; nasprotno naj bi vecja pozornost veljala življenju kmetstva in mešcanstva, manj vojaškim dogodkom in vec kulturnim dosežkom.107 Gra­beljšek ob koncu besedila izpostavi pomen domoznanstva, »ukoreninjenosti v domaco zemljo«, ki naj bo izhodišce poucevanja zgodovine po nacelu »od do­mace zemlje do širše domovine in obce clovecanske zavesti«. Tu kot zgled ponuja ucni nacrt za zgodovino za ljudske šole Ceškoslovaške republike in izreka kritiko jugoslovanske narodno-državne zavesti v šolskem okolju.108 »Napacno pa se mi zdi, ce govorimo v domoznanstvu, ozir. v zemljepisu n. pr. o Bledu in njega okolici, v zgodovini pa o bitki na Kosovem polju. (Tako neka­ko bi se ucili, ce bi se ozirali na dosedanje ucne predpise.) Vsa snov, posebno pa še snov … zemljepisa in zgodovine, mora biti v tesni in medsebojni zvezi, tako da izhaja drugo iz drugega.«109 Podobno kritiko osredotocenosti na politicno zgodovino in »popisovalne« metode, ki jo je mogoce zaslediti že pri Pavlu Fleretu v poznem avstro-ogrskem obdobju, podaja tudi clanek Alberta Žerjava, objavljen leta 1935 v casopisu Uci­teljski tovariš kot recenzija strokovne monografije Oris zgodovine Jugoslovanov, ki jo je istega leta izdala Mohorjeva družba v Celju. Žerjav v knjigi pogreša kul­turno zgodovino in zgodovino vsakdanjega življenja, prav tako zadostno mero pripovedno-pojasnjevalnega pristopa, ki naj bi v šolskih ucbenikih že tako primanjkovala.110 Enaka stališca isti avtor posreduje v prvem slovenskem polju­dnoznanstvenem prirocniku o didaktiki zgodovinskega pouka v osnovnih in srednjih šolah, izdanem štiri leta pozneje. »Skoro tri cetrtine šolske zgodovine je politicne zgodovine in tako razmerje je za ljudske in nižje srednje šole nepra­vilno.«111 Pomanjkanje kulturne zgodovine in zgodovine vsakdanjega življenja po njegovem prepricanju pouku zgodovine jemlje »vzgojnovrednost« in »življenjsko prepricevalnost«,112 še toliko bolj zato, ker zgodovina ucencem posreduje narodno zavest in pri mladini oblikuje »eticno zadržanje«, ki v nadaljnjem življenju na podlagi primerov iz zgodovine omogoca razlikovanje med dobrim in zlom, spod­ 106 Karel Grabeljšek, Zgodovinski pouk na naših šolah (s posebnim ozirom na ucne nacrte), Popot­nik, 53, 1932/3, št. 3, str. 76. 107 Prav tam, str. 76–78. 108 Prav tam, str. 78–80. 109 Prav tam, str. 79. 110 Albert Žerjav, Zgodovina v šolskih knjigah, Uciteljski tovariš, 75, 1935, št. 16, str. 2. 111 Žerjav 1937, str. 34. 112 Žerjav 1937, str. 5–6. buja pogum ter ljubezen do lastnega in spoštovanje drugih narodov.113 Z vidika vzgojne in družbene ucinkovitosti pouka zgodovine je za ucitelje in ucence ko­ ristno spoznavati zgodovinske vire (npr. kronike, listine), zgodovinske strokovne publikacije oziroma revije in javne spomenike, udeleževanje proslav in podobnih dogodkov, saj to širi splošno kulturo in povezuje zgodovino z vsakdanjim življe­ njem.114 Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v drugi Jugoslaviji Reprezentativni primer ucnega nacrta, ki odraža ideološke premike ne­ posredno po drugi svetovni vojni, je Ucni nacrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in višje osnovne šole iz leta 1948. Skladno z nacrtom je pouk zgodovine uvršcen v glavnino osnovnošolskega izobraževalnega procesa, to je od 3. do 7. ra­ zreda.115 Smoter pouka zgodovine je opredeljen obširneje in bolj abstraktno kakor v ucnih nacrtih predhodnih obdobij: »razvijati predanost domovini [Jugoslavi­ji] in njenim narodom«, »s spoznavanjem vseh dosedanjih bojev naših narodov proti osvajalcem in zatiralcem« vzgajati ucence v dejavne »borce za svobodo in neodvisnost domovine«, »utrjevati bratstvo in enotnost naših narodov in osta­le pridobitve narodnoosvobodilne borbe«, razvijati »nepomirljivo sovraštvo« do vseh, ki nasprotujejopridobitvam narodnoosvobodilneborbeterdovseh »sovraž­ nikov napredka« doma in po svetu.116 Pri višjih razredih osnovne šole je dodatno poudarjena prednost domace zgodovine pred splošno in njena razlaga s stališca »marksizma leninizma«.117 Naslednja razlika, ki obravnavani nacrt razlikuje od nacrtov preteklih obdobij, je vecji delež slovenske zgodovine.118 Nacrt zagovarja tudi nacelo, ki ga je mogoce vzporejati z zgoraj obravnavanim Žerjavovim pred­vojnim prirocnikom, naj bo poucevanje zgodovine »živo pripovedovanje« in naj vzbuja »globoko predanost stvari delovnega ljudstva«, prav tako naj ucenci med poukom obiskujejo posamezne kraje bitk ali spomenike partizanskega boja.119 Drugi reprezentativni ucni nacrt iz obdobja neposredno po drugi svetov­ni vojni, objavljen leta 1955, zadeva višje razrede gimnazij in klasicnih gimnazij. Pomenljivo je, da se predmet po novem imenuje Zgodovina ter temelji družbene in državne ureditve FLRJ [/Federativne ljudske republike Jugoslavije], s cimer je poudarjena njegova usmerjenost v spoznavanje družbe in države oz. navezava na ideološko podlago obstojecega politicnega sistema. Od vseh doslej privedenih 113 Prav tam, str. 59–62. 114 Prav tam, str. 60–62. 115 Ucni nacrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in višje osnovne šole, Ljubljana: Ministrstvo za prosveto LRS, 1948, str. 83. 116 Prav tam, str. 22. 117 Prav tam, str. 91. 118 Prav tam, str. 22–26, 91–95. 119 Prav tam, str. 26. ucnih nacrtov iz razlicnih obdobij je prav ta najobsežnejši in po navodilih naj­natancnejši. Pri opredelitvi smotra pouka zgodovine navaja, da se ta »ne more omejevati le na politicno zgodovino«, ampak mora zajeti »ves razvoj cloveške družbe«, na primer gospodarske razmere, družbene odnose in nacin življenja množic v posameznih obdobjih. Ucenci naj se posebej seznanijo z »borbo naših narodov proti zatiralcem in osvajalcem«, od koder naj zgodovina ucence obliku­je v »požrtvovalne graditelje in branitelje naše domovine«.120 V tem pogledu sta pomenljiva zlasti 7. in 8. razred gimnazij, kjer je na vrsti pregled obce in narodne zgodovine od konca 18. stoletja do sodobnosti s poudarkom na oblikovanju ka­pitalizma, narodnih gibanj in marksisticne misli.121 Zaradi identitetno-ideoloških potreb je dalec najobsežnejši razdelek o drugi svetovni vojni in narodnoosvobo­dilnem boju, ki je umešcen v 8. razred.122 Nova družbena stvarnost se odraža že v ucbeniku visokošolskega profesorja Bogdana Binterja (1906–1967) za nižje razrede gimnazij z naslovom Južni Slovani v srednjem veku, izdanem leta 1947, ki ponuja pregled južnoslovanske in delno tudi širše slovanske zgodovine od 6. do konca 17. stoletja, s cimer sega že v zgodnji novi vek. Najvec pozornosti je – drugace od ucbenikov v obdobju avstro-ogrske monarhije in prve Jugoslavije – namenjene slovenski zgodovini, hrvaška in srbska sta obravnavani v manjšem, a medsebojno enakovrednem deležu. Skozi celoten ucbenik je nadalje opazen premik k marksisticnemu poudarjanju družbeno-go­spodarskih odnosov; tako se že prvo poglavje Slovani v pradomovini pricenja z družbeno ureditvijo in nacinom življenja.123 Slovanski naseljenci v Vzhodnih Al-pah v 6. stoletju so imenovani »Slovenci« ali »predniki Slovencev«,124 Karantanija je oznacena kot »prva slovenska državica«,125 Spodnja Panonija pa kot »Panonska Slovenija«. Opaziti je mogoce, da je v tem ucbeniku, ce ga primerjamo z ucbeniki prejšnjih obdobij, pri osvetljevanju srednjega veka prisotnega dalec najvec slo­venskega narodnega naboja, podobno se prvic doslej v skladu s takratno državno politiko126 med južnoslovanskimi narodi pojavijo Makedonci.127 Pri obravnavi hu­manizma in renesanse je povedna negativna sodba o Katoliški cerkvi, ki naj bi bila eden od vzrokov za družbeno izkorišcanje širokih slojev prebivalstva: »Cerkev je trdo bdela nad cloveškim mišljenjem. Trdila je, da sme biti živ­ljenje na tem svetu le priprava za posmrtno življenje; cerkev da ima zato pravico, 120 Ucni nacrt za višje razrede gimnazij in klasicnih gimnazij, Ljubljana: Svet za prosveto in kulturo LRS, 1955, str. 18. 121 Prav tam, str. 28–32. 122 Prav tam, str. 32–41. 123 Bogdan Binter, Južni Slovani v srednjem veku (za nižje razrede srednjih šol), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1947, str. 10–13. 124 Prav tam, 17–20. 125 Prav tam, str. 22. 126 Pregledna monografija o priznanju in vlogi samostojnega makedonskega naroda v drugi Jugo­ slaviji: Stephen E. Palmer in Robert R. King, Yugoslav Communism and the Macedonian Questi­ on, Hamden: Archon Books, 1971. 127 Prav tam, str. 57–58. da skrbi za cloveške duše, ljudje pa dolžnost, da se dajo voditi. Zato clovek v sre­dnjem veku ni mislil z lastnimi možgani. Posledica tega je bila, da je bilo ljudstvo nevedno in neizobraženo ter se je dalo vdano izkorišcati tako cerkvenim kakor posvetnim gosposkam.«128 Od vseh dotlej obravnavanih ucbenikov je prav v tem najvec govora o pojavu protestantizma na Slovenskem, ki je ovrednoten pozitivno;129 tu je izrecno pou­darjena slovenska in slovanska zavest protestantskih piscev, na primer Primoža Trubarja in Adama Bohorica (1524–1598),130 medtem ko je zelo negativno ovred­notena protireformacija, ki je neposredno oznacena kot »kulturno mrtvilo«, vkljucno s sežiganjem slovenskih knjig.131 Podobno so v primerjavi s prejšnjimi ucbeniki prav tu najizcrpneje prikazani slovenski kmecki upori v 16. stoletju;132 nasprotno pa, ker bi se tako slavilo "zatiralsko plemstvo", niso vec omenje­ne zmage ali junaštvo vojskovodij, kakršen je bil Herbart Turjaški, v boju proti Osmanskemu cesarstvu v 16. stoletju. Enak interpretativni okvir je prisoten tudi v ucbeniku za nižje strokovne šole, izdanem leto pozneje, ki ponuja pregled jugoslovanske zgodovine od praz­godovine do Josipa Broza Tita. Povedno je, da ucbenik povsem izpušca rimsko obdobje, vsa njegova druga polovica133 pa je posvecena 19. in 20. stoletju. Z vidika kolektivnih identitet ima tako po obsegu kakor tudi po omembi na prvem mestu – enako kakor pri prejšnjem ucbeniku – prednost slovenska zgodovina; hrvaška in srbska sta drugotnega pomena, a obravnavani enakovredno, spet je navzoca vkljucitev Makedoncev.134 Posebno in razmeroma obsežno poglavje, umešceno na konec ucbenika in usklajeno s takratno jugoslovansko zunanjo politiko, je posveceno razvoju Sovjetske zveze od oktobrske revolucije do zmage v drugi sve­tovni vojni,135 pri cemer so izpostavljeni sovjetski dosežki pri odpravi gospodarske zaostalosti in pospeševanju kulturnega napredka. Bolj ko se snov približuje so- dobni zgodovini, ostrejše so sodbe do pojavov ali osebnosti, ki se ne skladajo z marksisticnim nazorom. Tako je na primer zelo negativno ovrednotena Kraljevi­na Jugoslavija: »Kralj in drugi oblastniki … so si prizadevali, da bi se jugoslovansko delovno ljudstvo ne zedinilo. Zategadelj niso hoteli nic slišati o kakem bratstvu med jugo­slovanskimi narodi. Med jugoslovanske narode so sejali sovraštvo in razdor. Tako razdvojenemu ljudstvu so laže vladali in ga izkorišcali.«136 128 Binter 1947, str. 128. 129 Prav tam, str. 136–139. 130 Prav tam, str. 138–139. 131 Prav tam, str. 141–142. 132 Prav tam, str. 142–146. 133 Oskar Hudales, Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1948, str. 55–110. 134 Prav tam, str. 32–40. 135 Prav tam, str. 86–96. 136 Prav tam, str. 99–100. Najbolj ideološko neposredni sta poglavji Osvobodilna fronta137 in Osvobo­ditev Jugoslovanov,138 kjer je med drugim izpostavljena negativna vloga »domacih izdajalcev«, ki so »skupaj s fašisti mucili in pobijali poštene Slovence«, izjemno pozitivno pa je ovrednotena vloga Rdece armade.139 Na koncu je dodan slavilni življenjepis maršala Tita140 z optimisticnim pogledom v prihodnost: »Pod Tito-vim vodstvom bomo do konca leta 1951. zgradili v Jugoslaviji nove elektrarne, nove tovarne, nove proge in nove ceste. Že v prvem letu [1947] Titove petletke smo zgradili nekaj velikih elektrarn in tovarn.«141 Navedeni sklep je po svoji spo-rocilnosti enak uvodnemu besedilu osnovnošolskega ucbenika iz leta 1952, ki postavlja interpretativni okvir slovenske zgodovine v duhu socialisticnega patri­otizma: »Slovenci in ostali jugoslovanski narodi niso bili vedno svobodni; cesto so morali hlapcevati drugim. Toda njihova želja po svobodi in pravici je bila velika. Na svoji zemlji so hoteli živeti svobodno. … Najvec trpljenja in najvec žrtev pa je zahtevala narodnoosvobodilna borba. … Sedaj smo svobodni. V Jugoslaviji clovek ne izkorišca cloveka. Zemljo ima tisti, ki jo obdeluje. Tovarne so last delovnih ljudi. Gradimo socialisticno domovino.«142 Kakorpri prejšnjemucbeniku, jetudi tuopaznostopnjevanjeideološkihocen z bližanjem sodobni zgodovini. Tako je vladavina kralja Aleksandra I. oznacena celo za »monarhofašisticno diktaturo«.143 Tudi v tem primeru je proporcional-no najvec pozornosti posvecene drugi svetovni vojni in narodnoosvobodilnemu boju144 z bistvenim sporocilom, da je Jugoslavija pod Titovim vodstvom premagala okupatorja in »domace izdajalce« ter dosegla »castno mesto med svobodoljub­nimi narodi sveta«.145 Zadnje poglavje Federativna ljudska republika Jugoslavija146 hvali novo oblast z vidika rešitve jugoslovanskega narodnega vprašanja in social-no-gospodarskega napredka, s cimer izraža optimisticen pogled na prihodnost.147 Monografija Edvarda Kardelja z naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki je prvic izšla leta 1939 in bila kasneje veckrat dopolnjena, velja za osrednje vodilo pri razumevanju slovenske narodne zavesti in zgodovine v sociali­sticnem obdobju. Z vidika kolektivih identitet in poznejšegavpliva na poucevanje o preteklosti je kljucna Kardeljeva misel, da so reformacija in kmecki upori v 16. stoletju »položili temelj slovenskemu narodu«, saj so dokazali, da »živa sila 137 Prav tam, str. 101–103. 138 Prav tam, str. 104–106. 139 Prav tam, str. 105. 140 Prav tam, str. 109–110. 141 Prav tam, str. 110. 142 Marija Pecnik, Janko Pogacnik in Fran Roš, Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana: Državna za­ ložba Slovenije, 1952, str. 3. 143 Prav tam, str. 71–72. 144 Prav tam, str. 73–88. 145 Prav tam, str. 88. 146 Prav tam, str. 89–93. 147 Prav tam, str. 93. slovenskega ljudstva ni bila strta«, svoj prihod v zgodovino pa so tako Slovenci »najavili z najvelicastnejšo revolucionarno akcijo«, v cemer je »sila revolucionar­ ne tradicije«.148 Sorodno vplivno programsko besedilo, ki se nanaša tudi na šolsko rabo zgodovine, je leta 1947 v reviji Zgodovinski casopis objavil Bogo Grafenauer (1916–1995), eden vodilnih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri oceni sloven-skega (akademskega) zgodovinopisja Grafenauer priznava njegov velik napredek po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919.149 Poziva, naj bo v zgodovinopisju sodobnega casa v ospredju gospodarsko in vsakdanje življenje po nacelu »zgodo­vinskega materializma«, manj pa državna ureditev in politika.150 S proucevanjem »širokih ljudskih množic« in njihovega boja proti »tujim gospodom« bo zgodo­vinopisje na vseh ravneh vkljuceno v »borbo majhnega slovenskega proletarskega naroda« za gospodarski in družbeni napredek.151 Opaziti je, da na podrocju naro­dne zavesti ni izrecno omenjeno jugoslovanstvo, kar Grafenauerjev clanek locuje od prej obravnavanih pedagoških besedil iz casa Kraljevine Jugoslavije. Še izraziteje so nove ideološke usmeritve prisotne v clanku ucitelja Anto­ na Ferlinca (1909–1979), objavljenem istega leta v reviji Popotnik, o izvajanju osnovnošolskih in srednješolskih ucnih ur zgodovine. Njegova osnovna misel je potrebnost obracuna s preteklostjo, od koder naj zgodovina postane »najmoc­nejši oblikovalec ideološke in politicne zavesti dijakov«.152 V tem pogledu podaja primer ucne ure, pri kateri naj se boj ljudstva v anticnih Atenah proti nepravi demokraciji vladajocega razreda vzporeja z bojem slovenskih ljudskih množic v casu narodnoosvobodilnega boja – kakor se je atenska elita za ohranitev svoje oblasti povezala s tujci, to je Špartanci in Perzijci, tako so se slovenski politi­ki zaradi istega razloga med drugo svetovno vojno povezali z okupatorji, proti katerim se je borilo partizansko gibanje.153 Nacelo primerjave preteklosti s seda­njostjo ali sodobno zgodovino zagovarja tudi prevod teoreticno izcrpnega clanka sovjetskega pedagoga zgodovine Alekseja Straževa (1881–1961), objavljenega leta 1948 v isti reviji. Zanj je namrec pouk zgodovine sredstvo razreševanja žgocih vprašanj sodobnosti in gradnje marksisticnega svetovnega nazora,154 pri cemer so nekateri pojavi iz preteklosti zacetek pojavov v sedanjosti. Tu avtor navaja primer boja ruskega kneza Aleksandra Nevskega proti osvajalcem iz Nemškega viteškega reda v prvi polovici 13. stoletja, ki je zacetek sovjetskega boja proti isti »nemški napadalnosti« med drugo svetovno vojno.155 Stališca Ferlinca in Straževa 148 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana: Naša založba, 1939, str. 62. 149 Bogo Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem casu, Zgodovinski casopis, 2, 1947, št. 1, str. 14–16. 150 Prav tam, str. 22–23. 151 Prav tam, str. 23, 25–26. 152 Anton Ferlinc, Ucna ura zgodovine in uciteljeva priprava, Popotnik, 68, 1947, št. 4–5, str. 115–117. 153 Prav tam, str. 118–119. 154 Aleksej Ivanovic Stražev, Kako pri zgodovinskem pouku primerjamo preteklost in sedanjost, Popotnik, 69, 1948, št. 7–8, str. 208–209. 155 Prav tam, str. 218–220. povzema tudi visokošolski profesor pedagogike Jože Hainz (1914–1962) v clanku iz leta 1948, objavljenem v isti reviji. Za uspešno »revizijo starega buržoazne­ga stanja« in gojenje »patrioticnih custev« se zavzema za okrepitev tecajev za ucitelje, ki ponujajo nove pristope tako v ideološkem kakor tudi didakticnem smislu, tako z vidika pojasnjevanja družbenih procesov (npr. kapitalizma, impe­rializma, osvobodilnih vojn) kakor tudi z vidika odpravljanja »fakticizma«, to je osredotocenosti na letnice, vojne in monarhe. Da bi pouk zgodovine ucinkovito»vzgajal za sedanjo družbeno stvarnost«, predlaga, podobno kakor že Albert Žer-jav v pedagoškem prirocniku iz leta 1937, dopolnjevanje pouka z organiziranjem ekskurzij, obiskovanjem muzejev in gledanjem filmov.156 Razlike in stalnice pri posredovanju kolektivnih identitet Ena vsebinsko najglobljih sprememb pri poucevanju zgodovine v prvi po­lovici 20. stoletja, ki se kaže skozi pisanje ucnih nacrtov, ucbenikov in besedil pedagoške periodike, zadeva premik na podrocju pripadnosti geografsko-kul­turnim krogom. V avstro-ogrskem obdobju je bila kljucna navezava na Srednjo Evropo in njeno prevladujoco germansko razsežnost, v casu prve Jugoslavije je bil v središcu Zahodni Balkan s prevlado južnoslovanskih ljudstev in njihovega boja za svobodo proti tujim zavojevalcem, medtem ko je bil v drugi Jugoslaviji v ospredju spoj pripadnosti mednarodnemu delavskemu gibanju in socialistic­nemu jugoslovanskemu patriotizmu, znotraj katerega je imela posebno vlogo – najizrazitejšo dotlej – tudi slovenska narodna zavest. Skupaj s spreminjanjem pripadnosti geografsko-kulturnim krogom je v obravnavanem obdobju potekalo tudi spreminjanje glede središcnosti zgodovinskih tematik, saj so vsaki politic­ni ureditvi, da bi se ta lahko vzdrževala, koristili drugacni odseki preteklosti. Avstro-ogrska šolska zgodovina je na primer poudarjala pomembno vlogo Hab­sburžanov pri obrambi »kršcanske Evrope« proti Osmanskemu cesarstvu, prva jugoslovanska na primer »slavna« slovanska kraljestva v srednjem veku, sociali­sticna pa na primer boj partizanske vojske med drugo svetovno vojno, zaslužne za oblikovanje nove družbe. Na podoben nacin se je spreminjala prednostna pozor­nost do posameznih zgodovinskih obdobij – v casu Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije sta bila v ospredju antika in srednji vek, v drugi Jugoslaviji pa je prven­stvo veljalo sodobni zgodovini. Pri analizi poucevanja zgodovine v prvi polovici 20. stoletja z vidika politic­nih prelomov je mogoce kljub opaznim vsebinsko-konceptualnim spremembam zaznati vrsto podobnosti, ki predstavljajo ponavljajoce se mehanizme podaja­nja snovi in uveljavljanja vsakokratnih kolektivnih identitet. Na tem podrocju je pomenljivo stalno povezovanje pouka zgodovine z državljansko vzgojo in os­novami sociologije, navadno uvršceno na konec izobraževalnega cikla v osnovni 156 Jože Hainz, Nekaj pripomb k poucevanju zgodovine, Popotnik, 69, 1948, št. 1, str. 9–12. in srednji šoli. Najnovejša zgodovinska obdobja so tako s pridom služila kot iz­hodišce za utrjevanje pripadnosti tej ali oni državi oz. vladarju. Od tod se kot nepresenetljiva stalnica kaže tudi poudarjanje, zapisano že v ucnih nacrtih, da je prvenstvena naloga pouka zgodovine gojenje domovinske zavesti. S tem je po­vezana stalna pozornost do trenutnega vladarja ali njegovih prednikov, ki v vseh državnih tvorbah in politicnih ureditvah pomeni eno kljucnih tock identitete, s cimer mlademu cloveku zapoveduje zvestobo oblasti. Pri podobnih stalnicah je opazno dosledno umešcanje slovenske zgodovine in z njo povezane narodne pripadnosti v širše okvire kolektivnih identitet – Slovenci ali njihovi predniki tako niso nikoli obravnavani sami po sebi, temvec vedno kot del avstrijske ali jugoslovanske narodno-državne skupnosti. V tem kontekstu je vredno izpostaviti pomembno razvojno znacilnost, to je postopno narašcanje deleža ožje slovenske zgodovine od najmanjšega v casu avstro-ogrske prek vecjega v casu Kraljevine Jugoslavije do najvecjega v socialisticnem obdobju. Z vidika metodološkega pristopa k obravnavi zgodovinskih vsebin je pomen­ljivo postopno vecanje deleža kulturne in socialne zgodovine ter hkratno krcenje biografskih prikazov pomembnih osebnosti, cetudi ob ohranjanju središcnega položaja politicne zgodovine, kar navsezadnje sledi pozivom v pedagoški peri­odiki; v tem pogledu se kot pomembna spodbuda kaže uvajanje marksisticnih nacel s pojasnjevanjem družbenih struktur in zakonitosti. Skupaj z vecanjem deleža kulturne in socialne zgodovine je opazno vecanje deleža obravnave no-vejših zgodovinskih obdobij, ki se dalec najbolj okrepi po drugi svetovni vojni, ko je v oceh oblasti prednostni pomen pripisan delavskemu gibanju in narodno­osvobodilnemu boju. Na podrocju posameznih tematskih sklopov je zanimivo narašcanje pozornosti do reformacije oz. slovenskih protestantskih piscev. V av-stro-ogrskem obdobju ima omenjena tematika neznatno vlogo, v prvi Jugoslaviji dobi opaznejše mesto pri obravnavi uveljavljanja slovenskega jezika in »jugo­slovanske« kulture, v socialisticnem obdobju pa se prenese na raven krepitve slovenske narodne zavesti, ki se prepleta z nasprotovanjem Katoliški cerkvi kot "nazadnjaški instituciji". V podobnem kljucu je medtem zanimiv obraten pro-ces, in sicer zmanjševanje pomena slovenske vojaške tradicije v casu bojev proti Osmanskemu cesarstvu. Odnos do tega odseka zgodovine se najbolj spremeni v socialisticnem obdobju, ko so iz podajanja snovi odstranjene prvine, ki bi govo-rile proti temu, da so bili Slovenci zgolj narod kmetov in delavcev. Še izraziteje se po drugi svetovni vojni kaže zmanjšana pozornost do vsebin, povezanih s Katoli­ško cerkvijo – tiste, ki ostanejo, pa so vrednotene odklonilno. Zakljucek Razmeroma kratka prva polovica 20. stoletja, nasicena z menjavanjem ideologij in državnih okvirov, predstavlja pomenljiv del slovenske in evropske preteklosti, skozi katerega je mogoce osvetljevati posredovanje kolektivnih iden­titet in družbenih vrednot pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah. Skozi ta cas se posebej nazorno odraža dejstvo, da je šolska raba zgodovine tisto podrocje znanja in osmišljanja stvarnosti, ki jo usmerja vsakokratna politicna ob-last, da bi z njeno pomocjo vzgajala bodoce zgledne državljane in tako utrjevala kolektivno identiteto. Tu se v slovenskem primeru kot dragoceno kaže poslanstvoSŠM, usmerjeno v proucevanje, predstavljanje in popularizacijo zgodovine šol­ stva in pedagogike. V danem kontekstu je nepogrešljiv segment njegovih zbirk, ki ga sestavljajo ucbeniki, ucni nacrti in spremljajoca pedagoška periodika v sloven-skem jeziku iz poznega avstro-ogrskega, kraljevega in zgodnjega socialisticnega jugoslovanskega obdobja. Ena vsebinsko najglobljih sprememb pri poucevanju zgodovine v prvi polo-vici 20. stoletja je premik na podrocju pripadnosti geografsko-kulturnim krogom. V avstro-ogrskem obdobju je bila kljucna navezava na srednjo Evropo in njeno prevladujoco germansko razsežnost, v casu prve Jugoslavije je bil v središcu za­hodni Balkan s prevlado južnoslovanskih ljudstev in njihovega boja za svobodo proti »tujim zavojevalcem«, medtem ko je bil v drugi Jugoslaviji v ospredju spoj pripadnosti mednarodnemu delavskemu gibanju in socialisticnemu jugoslo­vanskemu patriotizmu, znotraj katerega je imela najvidnejšo vlogo dotlej tudi slovenska narodna zavest. Kljub vsebinsko-konceptualnim spremembam pri uveljavljanju kolektivnih identitet je v obravnavanih desetletjih mogoce zaznati vec podobnosti. Znacilno je namrec povezovanje pouka zgodovine z državljansko vzgojo, kjer je zgodovinska snov služila kot izhodišce za utrjevanje pripadnosti tej ali oni državi oz. vladarju. Pri podobnih stalnicah je opazno umešcanje slo­venske zgodovine in z njo povezane narodne zavesti v širše okvire kolektivnih identitet – Slovenci ali njihovi predniki tako niso nikoli obravnavani sami po sebi, temvec vedno kot del avstrijske ali jugoslovanske narodno-državne skupnosti. Z vidika metodološkega pristopa je pomenljivo postopno vecanje deleža kulturne in socialne zgodovine, kar sledi tudi pozivom v pedagoški periodiki. Skupaj s tem je opazno vecanje deleža obravnave novejših zgodovinskih obdobij, ki se najbolj okrepi po drugi svetovni vojni, ko je v oceh oblasti prednostni pomen pripisan delavskemu gibanju in narodnoosvobodilnemu boju. Viri in literatura Althusser, Louis: Ideologija in ideološki aparati države, Ideologija in estetski uci­nek (ur. Zoja Skušek Mocnik), Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 37–99. Anonimno: Jugoslovanstvo in uciteljstvo, Uciteljski tovariš, 53, 1913, št. 19, str. 1. Bernik, Valerija: Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih ucbeni­ kih zgodovine od konca 19. do zacetka 21. stoletja na Slovenskem. Doktorska disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2006. Binter, Bogdan: Južni Slovani v srednjem veku (za nižje razrede srednjih šol), Lju­ bljana: Državna založba Slovenije, 1947. Brinar, Josip: Zgodovina za mešcanske šole, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1909. Brinar, Josip: Zgodovina za mešcanske šole. I. del. Stari in srednji vek, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1922. Brinar, Josip: Zgodovina za mešcanske šole. II. del. Novi vek, Ljubljana: Jugoslo­ vanska knjigarna, 1922. Deželak Trojar, Monika: Kanonizacija Antona Martina Slomška v verskem in kulturnem kontekstu, Kulturni svetniki in kanonizacija (ur. Marijan Dovic), Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 287–308. Doktrina 2: mednarodne listine in dokumenti ICOMOS (ur. Jovo Grobovšek), Ljubljana: Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniških obmocij ICOMOS/SI, 2014. Ferlinc, Anton: Ucna ura zgodovine in uciteljeva priprava, Popotnik, 68, 1947, št. 4–5, str. 115–119. Fink, Fran: Posebno ukoslovje zgodovinskega pouka na osnovnih šolah, Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1924. Flere, Pavel: Odlomki iz moderne didaktike, Popotnik, 31, 1910, št. 8, str. 230–237. Flere, Pavel: Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol (priredil Fran Marolt), Popotnik, 31, 1910, št. 9, str. 282–283. Flere, Pavel: Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom, Lju­bljana: Uciteljska tiskarna, 1929. Grabeljšek, Karel: Zgodovinski pouk na naših šolah (s posebnim ozirom na ucne nacrte), Popotnik, 53, 1932/3, št. 3, str. 76–80. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem casu, Zgodovinski casopis, 2, 1947, št. 1, str. 11–30. Hainz, Jože: Nekaj pripomb k poucevanju zgodovine, Popotnik, 69, 1948, št. 1, str. 6–12. Hall, Stuart: Introduction: Who Needs »Identity«?, Questions of Cultural Iden­tity (ur. Stuart Hall in Paul du Gay), London: SAGE Publications, 1996, str. 1–17. Horvat, Marjan: Evropska javnost: Premisleki ob njenem nastajanju, Vloga mno­ žicnih medijev pri oblikovanju slovenske evropske zavesti: kriticne perspektive (ur. Ksenija Vidmar Horvat), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa- kultete, 2012, str. 39–58. Hudales, Oskar: Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1948. Icomov kodeks muzejske etike (ur. Nejka Batic et al.), Ljubljana: Društvo ICOM, Mednarodni muzejski svet, 2005. Ivešic, Tomaž: A Turning Point in the Yugoslav National Question: No More Room for Yugoslavs. Doktorska disertacija, Firence: European University Institute, 2020. Kardelj, Edvard (Sperans): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana: Naša založba, 1939. Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja. Slovenski pogledi (ur. Vanja Kocevar), Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Koljanin, Dragica: Methodological and Motivational Basis of History Textbooks for Primary Schools in the Kingdom of Yugoslavia (1918–1941), Istraživanja, 26, 2015, str. 133–146. Komatar, Franc; Pirc, Matija: Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1912. Komatar, Franc; Capuder, Karl: Zgodovina novega veka za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1924. Lovšin, Franjo: Zgodovina v osnovnih šolah, Uciteljski tovariš, 61, 1921, št. 8, str. 2–3. Marolt, Fran: Zgodovinske ucne slike za višjo stopnjo ljudskih šol, Ljubljana: Uci­teljska tiskarna, 1910. Melik, Anton: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1924. Melik, Anton; Orožen, Janko: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za nižje raz­rede srednjih šol. I. del, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1928. Melik, Anton; Orožen, Janko: Zgodovina Jugoslovanov. II. del. Za nižje razrede srednjih šol, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1929. Milosavljevic, Olivera: Otac – genije – ljubimac: Kult vladara – najtrajniji obrazac vaspitanja dece, Biblioteka Helsinške Sveske, 23, 2006, str. 188–291. Miovska Spaseva, Suzana: Dosežki in protislovja v razvoju šolstva in pedagogike v socialisticni Makedoniji (1945–1990), Sodobna pedagogika, 66, 2015, št. 2, str. 102–115. Okoliš, Stane: Ideološka indoktrinacija uciteljstva v prvih letih po drugi svetovni vojni, Šolska kronika, letn. 17, 2008, št. 2, str. 297–329. Okoliš, Stane: Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski mu-zej, 2009. Palmer, Stephen E.; King, Robert R.: Yugoslav Communism and the Macedonian Question, Hamden: Archon Books, 1971. Pecnik, Marija; Pogacnik, Janko; Roš, Fran: Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1952. Perovšek, Jurij: Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski problema­tiki 19. in 20. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 7–24. Pidoll, Michael: Der neue Normallehrplan des Gymnasiums, Dunaj: Manzsche k. u k. Hof-Verlags Buchhandlung, 1909. Pirc, Matija: Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1911. Režek, Mateja: Sodobna zgodovina v osnovnih in srednjih šolah v socialisticni Sloveniji, 1945–1990, Prispevki za novejšo zgodovino, 60, 2020, št. 2, str. 133– 151. Ristic, Dejan: Primerjava jugoslovanskega in evropskega projekta izgradnje skupne identitete: analiza osnovnošolskih ucbenikov za pouk zgodovine. Magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023. Schmidt, Vlado: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije (1848–1992) (ur. Jasna Fischer et al.), Ljublja­na: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Smith, Anthony: National identity, London: Penguin, 1991. Soziologiegeschichte. Wege und Ziele (ur. Christian Dayé in Stephan Moebius), Berlin: Suhrkamp, 2015. Stražev, Aleksej Ivanovic: Kako pri zgodovinskem pouku primerjamo preteklost in sedanjost, Popotnik, 69, 1948, št. 7–8, str. 208–222. Šabec, Ksenija: Homo europeus, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011.Šega, Ivan: Nekaj o zgodovinskem pouku, Popotnik, 26, 1905, št. 11, str. 334–342. Šola = zakon: izobraževanje in vzgoja na Slovenskem skozi cas: vodnik po stalni razstavi Slovenskega šolskega muzeja (ur. Marjetka Balkovec Debevec). Lju­bljana: Slovenski šolski muzej, 2024.Špilak, Jožek: Pouk zgodovine v osnovni šoli v Socialisticni republiki Sloveniji in vpliv na tedanje generacije. Magistrsko delo, Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2009. Troch, Pieter: Nationalism and Yugoslavia: Education, Yugoslavism and the Bal­kans before World War II, London: Tauris, 2015. Trojar, Štefan: Sodobni pogledi na pouk zgodovine: reformne težnje pri družbo­slovnih ucnih predmetih, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993. Turk, Anton: Ucencevi zapiski o zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov, Popotnik, 41, 1920, št. 1–3, 5–6, str. 49–62, 109–113. Ucni nacrt za osemrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1901. Ucni nacrt za šestrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1904. Ucni nacrt (nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kra­ ljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Beograd: Državna štamparija, 1926. Ucni nacrt za osnovne šole v Kraljevini Jugoslaviji, Ljubljana: Uciteljska tiskarna, 1933. Ucni nacrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in višje osnovne šole, Ljublja­na: Ministrstvo za prosveto LRS, 1948. Ucni nacrt za nižje razrede gimnazij in višje razrede osnovnih šol, Ljubljana: Svet za prosveto in kulturo LRS, 1954. Ucni nacrt za višje razrede gimnazij in klasicnih gimnazij, Ljubljana: Svet za pros- veto in kulturo LRS, 1955. Vogrinc, Jože: Zamišljene skupnosti danes, Zamišljene skupnosti: o izvoru in šir­jenju nacionalizma (Benedict Anderson), Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, str. 181–201. Vovko, Andrej: Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske or-ganizacije Družbe sv. Cirila in Metoda, Ljubljana: Slovenska matica, 1994. Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1), Uradni list Republike Slovenije, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg, Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO4144# (dostop 24. 4. 2023). Žerjav, Albert: Zgodovina v šolskih knjigah, Uciteljski tovariš, 75, 1935, št. 16, str. 2. Žerjav, Albert: Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1937. UDK 37.016(560):94"1879/1946" 1.01 Izvirni znanstveni clanek Prejeto: 11. 4. 2024 Rok Kastelic* Analiza predstavitve Turkov v ucnih nacrtih za zgodovino med letoma 1879 in 1946 An Analysis of the Representation of the Turks in History Curricula between 1879 and 1946 Izvlecek Ucni nacrti za zgodovino od leta 1879 do leta 1946 so z obravnavo raznih entitet Turkov prispevali k razrašcanju orientalisticnega di­skurza. Pri njegovem analiziranju smiselno zaokrožamo vsebino ucnih nacrtov v vsebin­ske sklope, ki so povezani s predstavami o Turkih. Analizo ucnih nacrtov razširimo še s spoznanji sodobnega zgodovinopisja in an- tropologije, saj na dokumente minulega casa skušamo gledati v duhu spoznanj tistega casa, njihovo vsebino pa hkrati ovrednotimo skla­dno s spoznanji, ki so nam dostopna danes. Tako se pedagoške misli Karla Ozvalda pre­pletajo s postkolonialnimi študijami Edwarda Saida in skušajo pokazati poti iz orientalistic­nega diskurza. Rešitev iz okvirov tega diskurza bi Sloveniji in Evropi danes omogocila boljše razumevanje svoje lastne zgodovine, zgodo- vine svoje sosešcine, geopoliticnih možnosti ter predvsem, od kod izvirajo mnogi predsodki in strahovi ljudi še danes. V casu migracij in globalizacije je pomembno razumeti poglede preteklosti ter jih presegati in iskati poti so- žitja v prihodnosti – nikakor pa ne na racun lastne narodne identitete. Abstract History curricula from 1879 to 1946 contrib­uted to the growth of Orientalist discourse by addressing the different entities of the Turks. In our analysis, we have grouped the content of the curricula into thematic sets related to different ideas about this large ethnic group. The analysis of the curricula has been extend­ed by adding the insights of contemporary historiography and anthropology, as we try to view the documents of a bygone era in the spirit of the knowledge of that time, while at the same time evaluating their content in ac­cordance with the knowledge available to us today. The pedagogical ideas of Karl Ozvald are thus intertwined with the postcolonial studies of Edward Said in an attempt to show ways out of the Orientalist discourse. Leaving the confines of this way of seeing the world would allow Slovenia and Europe today to bet­ter understand their own histories, the history of their neighbourhood, geopolitical possi­ bilities and, above all, where many of today’s prejudices and fears come from. In times of migration and globalisation, it is important to understand and transcend the views of the past and to seek ways of living together in the future, but not at the expense of one's own na­tional identity. * Rok Kastelic, profesor zgodovine in geografije, Gimnazija Jožeta Plecnika, e-pošta: rok.kastelic@gmail.com Kljucne besede: Turki, Osmani, orientalizem, ucni nacrt, Karel Ozvald, Edward Said Keywords: Turks, Ottomans, Orientalism, curriculum, Karel Ozvald, Edward Said Uvod V današnjem casu, ko naravoslovje, ideologija otrokovih pravic, pravniško mrhovinarstvo, predvsem pa ekonomski imperativ izrinjajo humanistiko na ob-robje družbenega dogajanja in s tem pedagoškega procesa ter formiranja otrok in mladine, razmislimo o namenu celotnega pouka. Ta je v funkciji, da prenese bistveno znanje otrokom in mladini ter jim tako omogoci orientacijo in razume­vanje sveta okoli sebe. Vrnimo se k zacetkom slovenske znanstvene pedagoške misli, h Karlu Ozvaldu, ki je sledil pedagoškim izsledkom zunaj meja sloven-skega etnicnega ozemlja ter vnašal vanj nacelnost in vidik upravicenosti oz. neupravicenosti necesa. Tako je v kontekstu Kraljevine SHS, ko so njegove misli lovile slogo med tremi narodi (a hkrati ni pozabljal na bogastvo razlicnosti), za­pisal: »/.../ bo v prvi vrsti obci blagor v mislih, naj služijo celoti, ki so njen del, kajti le ob zdravem razvoju celote je nekaj upanja za posameznika, da se bo tudi on krepko razvijal. Iz potomcev katolicanov in pravoslavnih in drugih konfesij naj postanejo državljani ene zajednice, drug drugemu toliko poznani, da izginejo spake, ki sta jih vedno znova in s tolikšnim uspehom slikala neumnost in gonja, in pa po cloveški v toliko oblikovani, da jih humaniteta in verstvo, ki je v globini svojega jedra nadkonfesionalno, zopet spojita /.../.«1 Obenem pa je svaril: »Ako pa ostanemo v sedanjem stanju, ki je boj ne za priznanje, temvec za zatiranje dru­gega, tedaj pojde zopet v izgubo, kar je skupna stiska zacasno prinesla narodom in veram, in na naših vratih potrka nevarnost razsula.«2 Najvecji greh šole naj bi po Ozvaldovem mnenju bila nepripravljenost na skrb za »valovanje življenja in tok casa«.3 To se mu je zdelo osrednje. Ce premislimo njegove trditve iz let 1914 in 1920, kaj nam govorijo za današnji cas, se lahko zgrozimo nad brezbrižnostjo šole za tovrstno prilagajanje. Svet je postal mnogo bolj povezan, srecevanja z drugimi kulturami toliko bolj nujna. Kar je Ozvald premišljeval v okviru habsburške mo-narhije, potem pa še bolj v okviru Kraljevine SHS, se je danes razširilo na ves svet. Ozvald, ki je bil prvi profesor pedagogike na ljubljanski univerzi, je vzgojo pojmoval kot kulturni proces, katerega namen je objektivne kulturne vrednote cim bolje prenesti v subjektivno kulturo ucenca, s cimer se ta razvija v osebnost.4 1 Zvonko Perat, Karel Ozvald: Kulturna pedagogika, Šolska kronika: Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 10, 2001, št. 1, str. 184–185. 2 Ibid., 185. 3 Ibid. 4 Ibid., 184–185. Zato ni presenetljivo, da v zakonu o narodnih šolah iz leta 1929 najdemo smisel šole v tem, »da s poukom in vzgojo v duhu državnega in narodnega edinstva in verske strpnosti pripravljajo ucence za moralne, vdane in aktivne clane državne­ga, narodnega in društvenega obcestva«.5 Od tod pa je preniknil tudi v ucni nacrt, v katerem leta 1932 lahko beremo: »Smoter zgodovinskemu pouku je izobrazba dece za dobre clane naroda na ta nacin, da jih vpelje v narodno prošlost in razvoj kulturnihodnosov ternalog sedanjosti. Zgodovinaz narodnim jezikom inzemlje­pisjem domovine so ucni predmeti za razvijanje nacionalne zavesti in ponosa; ti ucni predmeti morajo biti središce vseh ostalih ucnih predmetov in oziraje se na nje se morajo upravljati ostali predmeti. Na njih se mora izvajati nacelo koncen­tracije pouka. Naloga narodne šole po zakonu o narodnih šolah od decembra 1929 sloni ponajvec na nacionalni skupini predmetov, ki najbolj odgovarja nalogam, kakor jih predpisuje narodnim šolam 1. clen zakona o narodnih šolah. Nacio­nalna skupina predmetov mora vzbuditi v ucencih zavest o našem državnem in narodnem edinstvu, zavest o nedeljivi jugoslovanski naciji in jugoslovenski ideologiji vobce, v skladu z omenjenim paragrafom. Poleg zbujanja nacionalne, patriotske in eticne zavesti in emocij seznanja zgodovina ucence z izvrševanjem državljanskih dolžnosti in pravic. Vpliva pa tudi na razvoj humanih custev. V zgo­dovinski pouk se morajo posebno vnašati oni momenti, ki kažejo edinstvo naše preteklosti, ter poudarjati oni, ki družijo, a ne razdvajajo vsa tri naša plemena.«6 Kot smo že zapisali, je zdaj svet globalna vas, tako da je nujno treba razširiti meje svojega razmišljanja. Prihodnost Evrope, ki je na prehodnem obmocju oz. se na njem razlicne kulture stikajo, je mocno odvisna od tega, kako bodo njeni prebi­valci gledali na spremembe v svetu in iz tega odlocali o prihodnji poti Evrope. Kljub temu pa je treba poudariti, da na prvem mestu pouka – operativno gledano – ne smejo biti vzgojni cilji. Ti so in morajo biti glavni smoter, ne sme pa se jih poucevati kar »na prvo žogo«, pretirano siliti k njim in jih ocenjevati. Tako bi namrec zgrešili vzgojno globino, ki jo predvideva Karl Ozvald, za njim pa tudi Stanko Gogala. Ta je zelo skrbel, da se religiozna vzgoja ne bi sprevrgla v dresira­nje, ki je nasilno usmerjanje clovekovega duha in podrejanje zunanji avtoriteti, kar potem vodi v slepo pokoršcino in zgolj priuceno dolžnost, ki pa ni dojeta kot lepa, dobra in vredna sama po sebi.7 Sicer nas tu religiozna vzgoja prvenstveno ne zanima, vendar pa se moramo zavedati, da je vsaka ideologija po svoje podobna religiji, ki jo zgolj (bolj ali manj) oropa transcendence, a ostane v osnovi enaka. Neideološkega poucevanja zgodovine pa si ne moremo predstavljati, saj je že sam izbor tem nujno tudi ideološki, kajti pokaže prioritete, kaj je pomembnejše, da se ucenci naucijo. Tako ugotovitev Ivana Ahcina iz obdobja med svetovnima vojna­ 5 Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom ter z dodatkom predpisov drugih zakonov, ki so v zvezi z zakonom o narodnih šolah. Priredil: Pavle Flere. Ljubljana, 1929. 6 Zacasni ucni nacrt in program za višjo narodno šolo v Kraljevini Jugoslaviji. Uciteljska tiskarna v Ljubljani (Ljubljana, 1932), str. 9–10. 7 Edvard Protner, 'Pedagogika' dr. Ivana Ahcina – doslej nepoznano delo slovenske povojne peda­ goške misli, Šolska kronika: Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 12, 2003, št. 1, str. 18. ma, »da je v naših dneh šola bolj izobraževalni kot pa vzgojni zavod«,8 in njegovo opozorilo, da pouk, ki ni moralnovzgojen, družbi bolj škoduje, kakor ji koristi, nista nezanimiva, a jima ne gre prehitro prisluhniti. Takšne poudarke na Sloven-skem najdemo vsaj od Antona Martina Slomška naprej, razprava o odnosu med vzgojno in izobraževalno funkcijo pouka pa še danes ni koncana.9 Tudi ce hitro zavržemo stališca, kot je npr. Ahcinovo, ki pravi: »Vrednost pouka se torej ne sme meriti po kolicini znanja, ki ga ucenec pridobi v šoli, ampak po kulturi duha, po poštenosti in moralnosti življenja«,10 kot pretirano radikalna, se vedno znova znajdemo v precepu, kje je prava meja v razmerju med vzgojo in izobraževanjem, ki ju med seboj locimo. Naš sklep v zvezi s to dilemo je, da izobrazba bogati cloveka in mu daje mož­nost živeti svojo clovecnost v polnejši obliki. Pri tem ga informacije tudi nekako formirajo, zato je izobrazbo in vzgojo med seboj nemogoce lociti. Prvo je mogoce objektivno preverjati, druge ne. Zato je treba pouk usmeriti v prvo komponento, ki pa – ce so ucne vsebine dobro izbrane in primerno podane – vedno vodi tudi k drugi. To je vpliv diskurza, ki se mu ni mogoce izogniti, se mu je pa mogoce up-reti. V tem primeru se lahko izobraženec odloci ravnati v nasprotju z naucenim, saj ga prepozna kot zmoto ali zavajanje. V tem primeru gre obcasno za znak clo­vekove svobodne volje, veckrat pa za vpliv nekega drugega zunanjega diskurza, ki narekuje tovrstno odlocitev. Tako je treba prepoznati omejenost diskurza, ki ga doloca ucni nacrt, a ima mocne posledice, saj vpliva tudi na druge posameznike v družbi in s tem onemogoca razrast drugim diskurzom. Namen pouka torej lahko vidimo v krepitvi tistih diskurzov, ki jih kot družba prepoznavamo kot družbeno koristne in posamezniku v osebno sreco ter izpolnitev. Temu namenu pa je treba po eni strani ustrezno prilagoditi cilje pouka, po drugi pa raziskati, kako so bile te vsebine predstavljene v preteklosti, jih dobro analizirati in o njih premisliti ter se ogniti (ideološkim) pastem, v katere so se nekoc ujeli ali pa so jih celo namerno tja postavili. Ker bomo to naredili za primer predstavitve Turkov v ucnih nacrtih za zgodovino na obmocju Slovenije do leta 1946, ni nesmiselno že takoj nakazati ambicije, da »raziskovati orientalizem pomeni tudi predlagati intelektualne poti, kako ravnati z metodološkimi problemi, ki jih prinaša zgodovina«,11 kot je zapisal Edward Said;12 prav tako pa seveda premagovati tudi druge omejenosti in jih pre­vetriti s spoznanji sodobnega zgodovinopisja. 8 Ibid., 20. 9 Ibid., 21. 10 Ibid. 11 Edward W. Said, Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient, ISH Fakulteta za podiplomski humanisticni študij, Studia humanitatis (Ljubljana, 1996), 143. 12 Said velja za utemeljitelja postkolonialnih študij. S svojim najslavnejšim delom Orientalizem iz leta 1978 (navedeno zgoraj) je odprl nova polja raziskovanja in zanimanja za reprezentacije nas in »Drugih«. Pri obravnavi Turkov je poznavanje njegovega koncepta absolutna nujnost, tudi ce se z njegovimi metodami in epistemologijo ne strinjamo popolnoma – o cemer pa v tem delu ne bomo razpravljali. Turki pred Dunajem (1879–1945) V analiziranih ucnih nacrtih za zgodovino13 je »Turkom« namenjene dokaj veliko pozornosti, kar je logicno, glede na pomembno vlogo, ki so jo odigrali v zgodovini jugovzhodne pa tudi srednje Evrope. Znacilno omembo »Turkov pred Dunajem«14 najdemo v ucnem nacrtu, pripravljenem leta 1890; v podobni ob-liki jih najdemo tudi v podrobno obdelanem ucnem nacrtu iz leta 1879.15 Tako se pojavljajo znova in znova kot nekakšen osrednji domoljubni motiv. Cim bolj stopnjujemo »turško nevarnost«, tem bolj raste pomen cesarja, zato so Osmane tako pogosto prikazovali in pri njih seveda poudarjali zgolj njihove nevarne in eksoticne lastnosti. V resnici pa v dolgem obdobju turških vpadov Vojna krajina ni bila le branik pred Turki, temvec tudi varovalo pred morebitnimi nemiri na Ogrskem, po drugi strani pa je turška grožnja služila kot prirocno orodje v proce­ su centralizacije habsburške monarhije.16 V ucnem nacrtu iz leta 1932 najdemo že mnogo natancneje zasnovane vsebi­ne v zvezi s Turki: »Prihod Turkov na Balkan /.../ Borba Hrvatov s Turki. Krbavska bitka l. 1493.: poguba Hrvatov. Spadanje Slovenije in vecjega dela Hrvatske pod Turke. Turški vpadi v Slovenijo in pustošenje (ropanje) /.../ Padec Carigrada /.../ Trpljenje Srbov pod Turki /.../ Srbi Muslimani. Vojna Krajina: tvorba živega trdnjavskega zidu Jugoslovenov proti turškim vpadom /.../ Avstrijsko-turška voj­ na. Sv. zveza proti Turkom.«17 Opazimo lahko, kako besedilo spodbuja nekakšen strah pred Turki in jih prikazuje v luci najvecje nevarnosti za skupen jugoslo­vanski narod. To je do neke mere seveda upraviceno, glede na zgodovino državic jugovzhodne Evrope in osmanske države. Temu bi pravzaprav lahko rekli uporaba principa kulturne obrambe, saj ucni nacrt racuna na vecjo pripadnost domovini prav zaradi poznavanja zgodovinskega sovražnika, ki bi domovino rad unicil. »Borba proti Turkom«18 ima tako vecji pomen kakor zgolj poznavanje zgodovine, 13 V celotnem prispevku so analizirani vsi ucni nacrti za zgodovino iz obdobja med letoma 1879 in 1946, ki so dostopni v Slovenskem šolskem muzeju. V tem poglavju se osredinimo na obdobje med 1879 in 1945, v naslednjem pa na ucni nacrt iz leta 1946. 14 Nadrobni ucni nacrt za pouk v realijah na ljudskih šolah Postojinskega okraja, izdelan v okrajni uciteljski konferenciji leta 1890. Potrjen z odlokom visokega c. kr. deželnega šolskega sveta od dne 3. julija štev. 1919 ex 1890. Izdal c. kr. okrajni šolski svet v Postojni, dne 9. sept. 1893 št. 680. str. 8. 15 Lehrpläne für Volksschulen ... (celotna naslovnica je štirijezicna) – Ucni nacerti za ljudske šole, izdani vsled ukaza predsedništva deželnih šolskih oblastnij za Primorje od dne 10. avgusta 1878, br. 5332/VII. (Dunaj, 1879). 16 Božidar Jezernik, Imaginarni »Turek«, Imaginarni »Turek« (ur. Božidar Jezernik), Ljubljana 2012, str. 19. 17 Zacasni ucni nacrt in program za višjo narodno šolo v kraljevini Jugoslaviji. Uciteljska tiskarna v Ljubljani (Ljubljana, 1932), str. 11. 18 Programi i metodska uputsva za rad u srednjim školama. Nastavni planovi za srednje škole propisani su odlukom ministra prosvete s. n. br. 28311/30, s. n. br. 7627/31, s. n. br. 23897/31 i 27100/33; metodska uputstva odlukom s. n. br. 14238/36. Državna štamparija Kraljevine Jugosla­ vije (Beograd, 1936), str. 171. kar nam razkrije ucni nacrt za osnovne šole iz leta 1933, ki ne predvideva nobe­nega pregleda splošne zgodovine, temvec v 40 tockah poda narodno zgodovino. Od tega so Turki v pomembni vlogi v osmih tockah, kar veliko pove o njihovem pomenu.19 Zanimivo je tudi pogledati ucni nacrt za predmet risanje,20 ki leta 1937 v okviru ucne enote Vidov dan predvideva obravnavo Srbov in Turkov, bitke na Kosovem polju, cemur sledi »prerisanje Turka«.21 Le zamislimo si lahko, kakšno stereotipno predstavo je prinašalo tovrstno prerisovanje. Narodne zgodovine se resnicno ne da predstavljati brez Turkov, cemur ne gre oporekati, vendar pa je to lahko odlicno rastišce za razne stereotipe, delitve, posplošitve, ki ne ustreza­jo zgodovinski resnici. To nastane tako zaradi splošno delujocega orientalizma, ki »nas, Evropejce,« poveže nasproti »njim, Orientalcem«, kot tudi zaradi ne­poznavanja politicne oz. dinasticne razdeljenosti (npr. nikjer ni locitve Turkov Seldžukov, Turkov Osmanov in še kakšne druge turške entitete) in nasploh is-lamskega sveta (kjer so Turki, Arabci in Perzijci predstavljeni kot skorajda eno in isto – Orientalci) skozi zgodovino, predvsem pa njihove kulture, kakor bomo še pozneje pokazali. Prav vloga Osmanov je ena od kljucnih ne samo za jugovzhodno Evropo, temvec kar za celoten Zahod, saj je strah pred njimi precej pomagal k zavedanju o svoji kršcanski evropskosti. Ponavljajoca se osmanska agresija nad Evropo med 14. in 18. stoletjem je bila nekakšna nasilna babica Evrope, saj je morala ta iskati nacine, kako se skupaj braniti in delovati enotno.22 Seveda obstaja celo morje izjem (ki so na neki nacin pravilo), ki dokazujejo, da nista obstajala dva bloka, temvec sta vedno obstajala kompleksen preplet raznovrstnih interesov in neka­kšno diplomatsko ravnovesje med silami, ki so bile v tistem casu na zemljevidu. Benecani so denimo dokaj konstantno trgovali s Turki ter bili tudi bolj odprti za njihove vplive, kar je prineslo izdajo prvega prevoda Korana v ljudskem jeziku. V tej knjigi se sicer pojavi cel kup napak in predsodkov, vendar pa ji je sledilo še vec raznovrstnih objav na temo Turkov in islama, kar kaže na doloceno zani­manje za te teme.23 »Sovražne katoliške in protestantske strasti, ki so se kazale v tekmovanju, kdo bolj navdušeno zagovarja križarsko vojno, ali v obojestranskem obtoževanju o islamofiliji, so se vse 16. in 17. stoletje združevale in prepletale z 19 Ucni nacrt za osnovne šole v Kraljevini Jugoslaviji, Uciteljska tiskarna v Ljubljani (Ljubljana, 1933), str. 8. 20 Tovrstnih ekskurzov v ucne nacrte drugih predmetov sicer nismo opravili in bi potrebovali sa­ mostojno študijo. Na primer smo naleteli zgolj slucajno, zaradi zapisa na sosednji strani, kot je zapisan ucni nacrt za zgodovino. Oba sta namrec objavljena skupaj (glej naslednji navedeni vir). 21 Podrobni ucni nacrt za ljudske šole. (Ljubljana, 1937). 22 Franco Cardini, Evropa in islam, Založba *cf, Modra zbirka – Delajmo Evropo (Ljubljana, 2003), str. 11. 23 Ibid., str. 228. razvojem vse bolj solidne vednosti o Arabcih, Turkih in islamu.«24 Tako so konec 17. in v 18. stoletju nastali bolj specialno doloceni diskurzi o Arabcih, Turkih, Per-zijcih in Kurdih. To je bilo mogoce šele, ko je popustil strah pred Turki, ki se je v prvi polovici 17. stoletja zdel še kako upravicen, po njihovem porazu pred Du-najem leta 1683 pa se je pocasi razkadil. Zahod je že pred tem osmanski imperij prehitel v tehnološkem napredku, pa tudi družbena ureditev je bila na Zahodu bolj naklonjena rasti gospodarstva. Tako sultanu ni pomagala niti polna blagajna od koncesij, ki jih je prodajala ogromna država.25 Šele po porazu Turkov pred Du-najem se je zacel krhati ugled vzhodnjaškega imperija, ki se je v drugi polovici 19. stoletja pocasi prelevil v bolnika ob Bosporju. Socasno s tem so dokaj idealizirane predstave o turškem sijaju bledele, pojavljali pa so se obskurnejši prikazi.26 Da je poudarjanje nasprotja med Turki in Evropo pretirano, kaže tudi do-gajanje v casu tridesetletne vojne, ko se evropski vladarji spopadajo med seboj, na drugi strani pa se Turki s tem ne morejo okoristiti, saj so zapleteni v vojno s Perzijo. To razkriva kompleksnost geopoliticnih odnosov, ki je v ucnih nacrtih ni mogoce najti, saj obravnavajo Turke zgolj kot evropske sosede in napadalce, niko­li pa ne omenjajo njihovih sosedskih odnosov v Orientu, ki pravzaprav sestavlja vecji del njihovega sosedstva, s tem pa tudi njihove pozornosti. Ko so po tridese­tletni vojni Evropejci med seboj sklenili mir, so skupaj pritisnili na Turke. Leta 1656 so Benecani izbojevali pomembno zmago pri Dardanelah, vendar so že leta 1663 Osmani prišli skoraj do Bratislave, kar pa je že v sosešcini Dunaja. V tem trenutku se je moral angažirati za evropsko stvar tudi Ludvik XIV., ki je bil sicer tradicionalno v skrivni navezi z Osmani. Že kmalu po tem, leta 1683, ko so bili Osmani pred vrati Dunaja, pa je francoski kralj ignoriral pozive papeža in drugih velikašev, naj vendar pomaga evropskim Habsburžanom. Rajši se je ukvarjal s pri­kljucevanjem Alzacije, Lotaringije, Posarja in Luksemburga svojemu kraljestvu ter z napadom na špansko Nizozemsko. Tako je Dunaj pred plenjenjem rešil Jan Sobieski, vojvoda Lotarinški in poljski kralj, ki so mu sledile poljske, saksonske in bavarske cete.27 Pred takšnimi združenimi evropskimi silami so svarili številni turški zavezniki, zato obleganju Dunaja ni bil naklonjen niti sultan, vendar je ve­liki vezir vseeno poskusil sreco – in izgubil bitko. Osmani so s tem izgubili veliko moci, geopoliticno obmocje pa se je odprlo novi sili Rusiji. Tako je nastal zapleten diplomatski položaj vectrikotniških nasprotij: avstrijsko-rusko-turških na Balka-nu, turško-rusko-perzijskih na Kavkazu, francoskih-ruskih-turških v Sveti deželi in avstrijsko-rusko-beneških na Jadranu. V mislih pa je treba imeti tudi, da sta Francija in Anglija nasprotovali unicenju Osmanske države, saj bi s tem Rusija 24 Ibid. 25 Ibid., str. 229, 231. 26 Jezernik 2012, str. 9. 27 Cardini 2003, str. 236. dobila v roke ožini Bospor in Dardanele, z njima pa izhod v Sredozemlje.28 Tu je ocitno, kako je Turcija kljub svoji neevropskosti dojeta kakor nujen del evropske diplomacije. Prav tako je vredno omeniti, da so Osmani po porazih v drugi polo-vici 18. stoletja ustanovili stalna diplomatska predstavništva v evropskih državah in so tako postali podoben geostrateški partner v takratni evropski geopolitiki.29 Proucevanje odnosa Evrope do Turkov je še pomembnejše, kot se na prvi pogled zdi, saj je prav lik Turka osrednji za predstavo o Orientalcu na splošno: od hudobnega Turka s turbanom in okrasjem v 15. in 16. stoletju, ko so se Evropej­ci pocutili mocno ogrožene od turške nevarnosti, do komicnega moškega, ki se hvali s svojimi brki, v 18. stoletju.30 Evropa si je politicno podredila Turcijo (a je ni unicila), hkrati s tem pa je v mislih Evropejca nastala tudi podreditev Orienta kot kulturnega prostora, ki je postal nekaj, nad cemer je treba pokroviteljsko be-deti, lahko tudi obcudovati, vendar z višje pozicije, ki locuje napredne »nas« od zaostalih »njih«. Orientalizem se namrec skriva v predstavi, da je Evropa strogo locena od svojega sosedstva; kadar jo razumemo tako, njena moc in identiteta crpata prav iz tega locevanja oz. razlikovanja.31 Razširjenje elementov turškega nacina oblacenja na Zahod, kultura pitja kave in caja, pojavljanje oper in dram na temo Turkov in ne nazadnje kavni rogljicek, ki so ga v njegovi srpasti obliki ponudili ob jutranji kavi kot simbol poraženega islama po zmagi pred dunajskim obzidjem32 – vse to prica o podrejenosti Turkov, ki so bili glavni oz. najbolj znani predstavniki Orienta. Vsaka omemba Turkov v ucnih nacrtih, ki govori o njih v povezavi z Evropo,33 je torej na neki nacin orientalisticna, saj jim ne želi prizna-ti kulturne vrednosti same na sebi, njihove vpetosti v evropskost niti njihovega pomena v odnosu do azijskih sosed in tekmic. Turcija pri nas nastopa v vlogi predstavnika Orienta, ki tako postane laže razumljiv, predvsem pa obvladljiv, saj v casu obravnavanih ucnih nacrtov turška nevarnost ni nikoli vec igrala resne vloge. Orientalizem je pomembna razsežnost zahodne kulture in nima veliko opraviti z Orientom kot realnim geografskim obmocjem, ampak samo s sabo. Tako zgodovinska izkušnja turške nevarnosti še dolgo oznacuje vse odnose, ki jih zahodna kultura goji do Orienta.34 Treba je omeniti tudi, da se je negativna podoba Turka razvijala od 15. stole-tja dalje, pri cemer je doživljala številne preobrazbe in nadgraditve. Kot razloga za takšen razvoj reprezentacije Turka lahko navedemo v prvi vrsti dva motiva, ki sta poganjala ta diskurz. Po eni strani je sultanu koristil takšen ugled, saj ga je uporabljal za širjenje proti zahodu. Predstavljal je namrec ucinkovito osva­ 28 Ibid., 237, 238, 244. 29 Jezernik 2012, str. 11. 30 Cardini 2003, str. 244–245. 31 Said 1996, str. 15, 18. 32 Cardini 2003, str. 246, 254. 33 A hkrati locenosti od nje, kakršne pa so vsaj posredno vse njihove omembe. 34 Said 1996, str. 25. jalsko taktiko, ki je bila utemeljena na treh osnovnih komponentah: na nasilju, aroganci in blišcu.35 Tako je mnogo gradov in utrdb prešlo v osmanske roke po mirni poti, saj je bilo šibko upiranje slabše kakor brezpogojna predaja. V prvem primeru ni bilo mogoce racunati na kakšno rešitev, v drugem pa so se Turki po­ gosto izkazali za bolj milostne, kakor se jim dandanes pripisuje. Tako so Osmani med osvajanji prihranili veliko streliva, predvsem pa casa,36 ki bi ju sicer porabili za obleganje manjših strateških ciljev. Stopnjevanje psihicnega nasilja je vsekakor hodilo z roko v roki z vojaško ucinkovitostjo Osmanov, zaradi cesar so ti izvajali raznovrstne oblike nasilja, od pobojev po vec tisoc ljudi hkrati do grajenja stolpov iz cloveških lobanj, metanja glav v reke in navsezadnje tudi še dodatno pretirava­ nje pri širjenju govoric o svojih dejanjih in podvigih. Raznovrstnosti osmanskega nasilja na tem mestu ni smiselno nadalje opisovati, je pa vsekakor treba misliti nanjo pri nadaljnjem razmišljanju o Turkih.37 Turki kot glavni predstavniki Orienta (1946) Tudi po prelomnem letu 1945 Turke v ucnih nacrtih še vedno najdemo po­gosteje od katere koli druge vsebine z Orienta. Že takoj jih je omenil Vestnik za prosveto iz leta 1946, ki je služil kot ucni nacrt.38 Ta je zarisal smernice vsem naslednjim ucnim nacrtom, ki so mu v kratkem casu sledili in jih tu ne bomo analizirali.39 To kaže, da so bili res privzdignjena vsebina, ki se je ni smelo spre­gledati. Tu znova opozorimo, da so Turki zasedli položaj predstavnikov Orienta oz. da so se sedaj na tem položaju še utrdili. »Srednjeveški islam so oblikovali Arabci in Mavri, to je Africani, ki jih je umetnost XIII. do XV. stoletja prikazovala v prizorih, kakršen je Pohod svetih treh kraljev v Betlehem, za katerega je znacilno razkazovanje eksotizma na 'jesen srednjega veka'. Od XV. stoletja so se v to miselno zvezo vedno pogosteje zaceli vrivati Turki z velikimi turbani, z ohlapnimi, okrašenimi oblacili, visokimi beli-mi pokrivali strah zbujajocih janicarjev.«40 Arabski svet pa je postajal vedno bolj 35 Özlem Kumrular, Mediteranske konstrukcije »Turka« v šestnajstem stoletju: med samorefleksi­jo in antipropagando. V zborniku: Imaginarni »Turek«, ur. Božidar Jezernik, Zavod Republike Slovenije za šolstvo (Ljubljana, 2012), str. 46–48. 36 Cas je dejavnik, ki se mu pogosto pripisuje premajhna teža. Treba se je namrec zavedati težav oz. logisticnega zalogaja, ki ga je za vsako vojsko pomenilo mirovanje na enem mestu (cemur se pri obleganju ni mogoce izogniti), saj je treba za vsakega vojaka priskrbeti vodo in hrano, poleg tega pa ohranjati visoko moralo. 37 Kumrular v Jezernik 2012, str. 49. 38 Vestnik ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije. Letnik I, številka 11 (Ljubljana, 1946), str. 93. 39 Smo jih sicer proucili, a se vsebine v njih v veliki meri ponavljajo, zato smo se za ta prispevek omejili zgolj na zgornji vir, ki je temeljni za vse druge. 40 Cardini 2003, str. 246. medel, medtem ko je bil perzijski že iz casov pred tem zelo oddaljen.41 Vedno bolj so prevladovale predstave o Turkih, zato si je dobro ogledati paleto repre­zentacij, ki nam jo je serviral Cardini: »Islam je bil malta, ki je povezovala vsa ta med seboj tako razlicna ljudstva. Ta skrivnostna ljudstva z neštetimi oblacili in neštetimi jeziki, ki so vendarle vsa molila ob istih urah dneva in noci, obrnjena proti eni sami tocki na Zemlji, izgovarjala enake obrazce istega jezika, ceravno so jih izgovarjala s tisocerimi poudarki in naglasi. Ko si je razsvetljenska 'Evropa' prizadevala definirati razum, naravo, sreco, se je islam zdel mracni svet, ki ga tu in tam razsvetljujejo bliski svetlobe in v katerem odmeva skrivnostna tišina: pro-tirazumska meseceva vera, iz katere so vendarle izšli nekateri od najsijajnejših filozofov cloveštva; krvolocno in nestrpno verovanje, ki pa je porodilo prijaz­nost, usmiljenje, gostoljubnost. /.../ Po drugi strani ni bilo mogoce pozabiti, da je 'Evropa' dolgo trepetala pred islamom. In v obnovljenem miroljubnem ozracju, ki ga je prineslo razpravljanje o strpnosti, so z ljubeznivo neizprosnostjo pritiskali na muslimane, da igrajo vlogo, ki jim jo je dolocila zgodovina: razocaranih sanja-cev, katerih imperiji so izginili ali se majejo, sleparjev, pogosto bedakov.«42 Proti koncu osmanskega cesarstva pa zacne prevladovati podoba Turka kot uživaca. Oni naj bi znali resnicno uživati: »Za popoln užitek so potrebovali le žensko ali dve, tobak, kavo in mir za premišljevanje.«43 Tako nam vloga Turkov kot pred­stavnikov Orienta postane bolj jasna, hkrati pa se zavemo, kako so bili odrinjeni v Orient, ceprav so dolgo obdobje zasedali obmocja Evrope, ki so tako tudi odpadla od Evrope in bila del Orienta. Balkan so dojemali kot nekakšen Orient v Evropi, iz cesar se je razrasel cel kup imaginarnih predstav, ki postavljajo Balkan na po­ sebno mesto v Evropi.44 V srednjem veku so bili Seldžuki (torej Turki) na Zahodu obcasno dojeti tudi kot prijatelji nasproti Bizancu, saj jih je neka legenda skupaj s Franki nare­dila za potomce Trojancev, in tako naj bi bilo njihovo zavezništvo zoper Bizanc logicno. Obstajalo je tudi nekakšno posebno spoštovanje do njih: »Ce pa bi se Turki spreobrnili – koncuje anonimni avtor – jih ne bi prekosil noben narod.«45 Z upadom moci Osmanskega cesarstva in s tem, da se jih je (tudi na Slovenskem) dojemalo zgolj še kot bolnika ob Bosporju, pa v ucnih nacrtih konca 19. stoletja in 20. stoletja takšnega spoštljivega prikaza ni mogoce nikjer vec zaslediti – postali so zgolj del monolitnega bloka z imenom Orient. 41 Ibid., str. 247. 42 Ibid., str. 255. 43 Rajko Muršic, O simbolnem drugacenju: »Turek« kot grozeci drugi. V zborniku: Imaginarni »Turek«, ur. Božidar Jezernik, Zavod Republike Slovenije za šolstvo (Ljubljana, 2012), 30. 44 Jelena Bulic, Terrae incognitae ili Austrijske Siberije: Britanski putopisi i putopisci po Hrvats­ koj, Slavoniji i Dalmaciji od Beckoga kongresa do prvoga svjetskog rata, Sveucilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, doktorski rad (Zagreb, 2014), str. 30–46. 45 Cardini 2003, str. 113. Razplastitev Turkov v vec entitet Poznamo mnogo turških ljudstev, ki so v razlicnih zgodovinskih obdobjih odigrala pomembne vloge, a vendar se v vseh ucnih nacrtih vedno govori le o Tur­kih, nikjer pa ni zabeleženo, o katerih Turkih. Poleg drugih, manjših,46 mislimo tu v prvi vrsti na Seldžuke in Osmane, ki so ustanovili vsak svojo državo, ki jima danes pogosto recemo kar Turcija, a je to zelo nejasno poimenovanje oz. nam ne pove, o cem natancno govorimo. Zato je treba ta pomensko preobsežni pojem Turka nujno razplastiti na vec slojev oz. se vsakic, ko govorimo o Turkih, vprašati, o katerih Turkih želimo go-voriti. Predstave in podobe, kdo in kakšen je Turek, so se namrec že samo v casu Osmanov zelo spreminjale.47 Poleg tega pa so v zgodovini Orienta pomembna ra­zna turška ljudstva, ki v dolocenem obdobju zasedajo dolocen politicni položaj. Tako poznamo Timurja kot nekakšnega novega Džingiskana, bil je mongolsko­turških korenin in je zasedel ogromno ozemlja ter Osmanski državi na prehodu iz 14. v 15. stoletje s svojim pustošenjem zadal velike izgube,48 še pomembnejšo vlogo pa imajo mameluki, ki so dolgo casa vladali v Egiptu (1250–1517). Po izvo­ru so bili vojaki – sužnji, prihajali so z razlicnih obrobij arabske države, a se jim je uspelo prebiti na oblast. V obdobju do leta 1382 so kot državni voditelji pre­vladovali mameluki turško-mongolskega izvora, potem pa so jih izrinili Turki z obmocja Kavkaza.49 Tako vidimo, da je tudi govoriti o Turkih kot o enoznacni en-titeti ne samo problematicno, temvec naravnost zavajajoce in zmotno. Prav tako se je treba zavedati, da v Evropi živijo strahovi pred Turki, ki so podedovani in jih naiven racionalen pogled spregleda ali oznaci kot nepotrebne. Vendar se je s temi predstavami nujno soocati, saj je le tako mogoce premagovati globoko zakopano kolektivno grozo pred Turkom kot grozecim Vzhodnjakom, ki prihaja ropat ali zgolj zasedat delovna mesta.50 Tako so npr. še na koncu 19. stoletja v številnih slovenskih vaseh vsak dan molili ocenaš za odvrnitev hudega Turka.51 V osmanskem cesarstvu je na primer veljalo za nekakšno zbadljivko, ce si rekel komu Turek, pozitiven pomen pa je zanje ta pojem dobil z na novo skova-no nacionalno zavestjo, pri kateri je pomembno vlogo odigral Mustafa Kemal 46 Manjših po obsegu države in kulturnega vpliva ali pa manjših po casu trajanja dolocene državne tvorbe. Timurjeve države nikakor ne bi mogli razglasiti za majhno po obsegu, a je zaradi krat­ kotrajnosti gotovo manj pomembna od seldžuške in otomanske države. 47 Jezernik 2012, str. 8. 48 Georgij Ostrogorski, Zgodovina Bizanca, Državna založba Slovenije (Ljubljana, 1961), 511. 49 Philip K. Hitti, History of the Arabs from the earliest times to the present, Macmillan&co ltd, New York, St. Martin`s press (London, 1964), str. 671–672. 50 Muršic v Jezernik 2012, str. 37. 51 Jezernik 2012, str. 17. Atatürk. Tako tudi sodobni turški zgodovinarji razlikujejo med osmanskim in turškim obdobjem, med Osmani in Turki.52 Omenimo še panturkizem, ki se je pojavil v drugi polovici 19. stoletja in je vsekakor prehitel paniranizem in panarabizem,53 ki sta nastala v 20. stole-tju. (Panturkizem bi si pravzaprav želel ravno tega, pred cemer tu svarimo: stalitve vsega turškega v eno entiteto.) Vsi se zgledujejo po pangermanizmu in panslavizmu iz 19. stoletja v Evropi. Za nas so pomembni, saj nam kažejo, da je kulturno-politicna slika Orienta zelo pestra, da pa znotraj Orienta obstajajo am-bicije, da bi se ta pestrost zmanjšala. Ni presenetljivo, da zasnove panturkizma najdemo pri gibanju islamskih reformatorjev jadidov, ki so skušali modernizirati družbo v nadnacionalnem okviru Turcije oz. turških ljudstev. Odprti so bili za kulturno-intelektualne pridobitve Evrope, torej za moderno zahodno kriticno gledanje na svet (postmoderno je drugacno, kakor opozarja Bauer), enakoprav­nost obeh spolov, razvoj izobraževanja itd. Prav uvoz zahodnih konceptov pa je nujen za rojstvo modernega islama in islamizma, ki danes tako mocno zazna­mujeta orientalisticni diskurz, saj vse prepogosto islam v njegovi klasicni dobi razumemo kot moderni islam.54 Panarabizem sledi panturkizmu, vendar brez velikih ozemeljskih teženj, saj je obmocje, na katerem živi vecina Arabcev, pod kolonialnim nadzorom evropskih držav. Pojavi se tudi kot (od Britancev podprt) upor Arabcev proti turški nadoblasti v casu prve svetovne vojne v Osmanskem cesarstvu. Vecji razmah dobi panarabsko gibanje med letoma 1950 in 1967. Po porazu proti Izraelu v šestdnevni vojni (1967) panarabizem izgubi vpliv; Egipcani se zacnejo znova obravnavati kot Egipcani, ki so posebna kultura, ne vec kot del arabske kulture. Seveda je to malce pretiran prikaz, vendar je nekako tako zaznati v splošni percepciji. Paniranizem na drugi strani je manj vpliven, saj ni nikoli zaživel kot gibanje iranskih ljudstev, temvec bolj kot zavzemanje za ozemeljsko celovitost Irana oz. nedeljivost ozemlja, ki mu zgodovinsko pripada. To ni širša oblika identifikacije s Perzijo, temvec ožja identiteta prav dolocene države (Irana) kot nosilke kulturne in politicne tradicije tega obmocja in ljudstva/ljudstev, ki so 52 Ibid., str. 8. Pojem Turek tako ostaja brez narekovajev, kadar gre za nacionalno pripadnost Tur-ciji oz. sodobno Turcijo po letu 1918, pojem »Turek« pa reprezentira kakšno drugo entiteto, ki bi jo pravzaprav morali oznacevati z nekim drugim pojmom. Zgled za ta tip razdelitve je tudi citirani zbornik. 53 Gre za tri gibanja Jugozahodne Azije (t. i. Bližnjega vzhoda), ki poudarjajo združitev vseh tur­ških, arabskih ali iranskih ljudstev v eno državo ali pa vsaj v enoten kulturni okvir, drugacen od drugih dveh in po možnosti njima superioren. Vsa tri pangibanja tekmujejo drugo proti drugemu, hkrati ko se krepi zavest odporništva proti evropskim kolonizatorjem oz. pozneje po­membnim zunanjim geopoliticnim velesilam. Bližnji vzhod je namrec mocno raznolika regija, kjer so na majhnem prostoru zgošcene velike kulturne razlike, ki s krepitvijo nacionalizma prei­dejo tudi v sovražnost, hkrati pa v povezovanje sorodnih elementov – od tod torej panturkizem, paniranizem in panarabizem. 54 Thomas Bauer, Kultura dvoumnosti : drugacna zgodovina islama, Krtina, Knjižna zbirka Te-meljna dela (Ljubljana, 2014), str. 7, 44. na njem živela. Ob bogati zgodovini perzijskih držav v razlicnih zgodovinskih obdobjih to niti ne preseneca. Dodajmo temu še versko posebnost Irana s šiitsko vejo islama, katerega meceni so tudi zunaj meja države oz. povsod po regiji Jugo­zahodne Azije.55 Panturkizem se tu težko primerja, saj je turških ljudstev vec in segajo od Bolgarije globoko v Osrednjo Azijo, kar pa je dalec od otomanske dr­žave, ki je ideal sedanje najpomembnejše turške države – Turcije. Obmocje, ki se identificira s Timurlenkovim, pa je v današnji geopoliticni stvarnosti popolnoma obrobnega pomena. Turkmenistan, Uzbekistan itd. niso velesile, pravzaprav so le nekaj vec kot vazalne države svojih gigantskih in strašnih sosed (nekoc Britanski imperij, nato Sovjetska zveza, danes Rusija, v 21. stoletju pa vedno bolj Kitajska, katere vpliv v casu rusko-ukrajinske vojne narašca še z dodatnim pospeškom). Dokaz, kako zelo so poimenovanja ljudstev krhka, nam navaja tudi Le Goff, ko pravi: »V casu križarskih vojn so bili za muslimanevsi kristjani Franki, natanko tako kakor so kristjani govorili o Saracenih (ti so bili arabsko ljudstvo; Bizantin­ci in za njimi Zahodnjaki pa so ime uporabljali za vse muslimane) ali o Mavrih (izraz Moriski so dali Španci) in z njimi oznacevali muslimane /.../. Imena, ki se zdijo najbolj zanesljiva, je zgodovina premetavala sem ter tja in se v njihovih pre­obrazbah razkriva krhkost ljudi ali stvarnosti, ki jih imajo ta imena.«56 Zavedanje te spremenljivosti, krhkosti, a hkrati moci in dolocnosti diskurza je kljucno za naše raziskovanje in razmišljanje v tej študiji. Kajti kot smo napovedali v uvo­du: le premišljevanje ob ucnih nacrtih preteklosti nam daje možnost zastavitve boljših ucnih ciljev in metod, kako jih bomo dosegli. Ker se v letu 2025 obetajo spremembe ucnih nacrtov, je tematika vsekakor aktualna. O pomenu pouka zgodovine ob primeru Turkov Ce razumemo pedagogiko kot znanost o kultiviranju mladega cloveka, se ne moremo izogniti kriticnosti do modernega Zahoda, ki vecinoma goji predvsem pozitivisticno znanost, pozablja pa na smisel stvari, na filozofsko-religijsko pod-lago. Šolski sistem teh vsebin ne poda enakovredno z materialisticnimi, saj imajo te primat. Te se zdijo bolj dokazljive in pomembnejše, ceprav niso. So le veje dre­vesa, ki crpa svoj življenjski sok iz vere v razum in v smiselno urejenost kozmosa. Edini in izkljucni predmet naravoslovnega mišljenja je objektivna narava oz. v njej nastopajoce stvarnosti, nikdar pa ne tudi duševno dogajanje (spoznanje in prizadevanje), ki prirodoslovnemu mišljenju omogoca njegove storitve.57 Brez 55 Primož Šterbenc, Šiiti : geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti, Fakulteta za družbene vede, Knjižna zbirka Mednarodni odnosi (Ljubljana, 2005). 56 Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?, Založba /*cf, Modra zbirka – Delajmo Evropo (Ljubljana, 2006), str. 16. 57 Perat 2001, str. 186. namenov in smiselnosti nekega dela tudi naravoslovje ni mogoce, a se je ven­ dar prebilo na piedestal, kjer kraljuje v svoji samoumevnosti in ne sliši kritik z druge strani. Tako je tudi Ozvald zapisal svojo kritiko: »Poleg ugotavljajocega spoznavanja, ki tvori jedro prirodoslovnemu mišljenju, pa življenje izkazuje še drugacen, docela svojevrsten tip spoznavnega prizadevanja ... lepo je to povedal genij sodobne Indije (Sadhu Sundar Singh): 'Zahodni narodi so iskali ter našli znanost in filozofijo. Ti narodi znajo rabiti elektriko in po zraku letati. Ljudje iz orienta pa so iskali modrost. Izmed treh modrijanov, ki so se napotili v Palestino, da bi videli Jezusa, ni nobeden prišel iz zahoda.' V nasprotju s pozitivnim in izo­braževalnim je odrešilno znanje po svojem bistvu – ljudsko znanje. Verski genij se obraca do vseh družbenih plasti, zlasti pa do 'ponižanih in razžaljenih', ker hoce zadovoljevati 'vecne' potrebe po takem znanju, ki jih cuti vsak clovek.«58 Opazimo lahko, da za kulturne in religijske vsebine v šoli ni bilo prav veliko casa. Menimo, da politicna zgodovina nima primata nad kulturno zgodovino, da so religije matere civilizacij, kakor je nekje zapisal Fernand Braudel. »Civilizacija je starka, patriarh v zgodovini sveta. Srce vsake civilizacije pa so verske vredno­te.«59 Z njim se je strinjal tudi Samuel Huntington, ko je pisal svojo prelomno geopoliticno študijo Spopad civilizacij,60 ki jo danes pogosto štejemo kot refe­rencno delo. Braudel je kot zgodovinar opredelil svoj predmet raziskovanja (zgodovino) kot interznanost. »Ce želi kdo med seboj porociti zgodovino in geografijo ali pa zgodovino in ekonomijo, zgolj zapravlja cas. Treba je združiti vse /.../. Združi-mo skupaj vse znanosti, skupaj s tradicionalnimi, filozofijo, filologijo itd., ki niso tako mrtve, kakor jih oznacujemo.«61 Zgodovini se lahko resnicno približamo samo s totalno zgodovino. In ucna vsebina o Turkih pri pouku zgodovine, ki smo ji sledili od leta 1879 do 1946, je odlicen primer tega. Namesto da bi Turke zgolj demonizirali, bi lahko bolje spoznali njihovo kulturo, medsebojne vplive, zaple­teno geopoliticno situacijo skozi vec zgodovinskih obdobij. Gre za ucno vsebino, ki daje odlicne možnosti za globlje razumevanje zgodovine, ob tem pa za dosega­nje vzgojnih ciljev, ki naj bi jih vzgojno-izobraževalni proces dosegal. Do druge svetovne vojne sicer lahko spremljamo (katoliški) verouk, ki pa vzgaja in izobražuje zgolj v doloceno smer. Šola mora ponujati vsaj osnove poznavanja (tudi drugih) verstev in kultur, saj je le tako mogoce poglabljati ra­ 58 Ibid. 59 Fernand Braudel, Cas sveta : Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. sto­ letje I, ŠKUC, Filozofska fakulteta (Ljubljana, 1991), str. 70. 60 Samuel P. Huntington, Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda, Zbirka Premiki, Mladinska knjiga (Ljubljana, 2005); Samuel P. Huntington, The Clash of Civilizations?, Foreign Affairs, Vol. 72, No. 3 (Summer, 1993). 61 Citat vzet iz: Immanuel Wallerstein, Braudel and Interscience: A Preacher to Empty Pews? Review (Fernand Braudel Center) 24, no. 1 (2001): 3–12. http://www.jstor.org/stable/40237252 (dostopno 1. 2. 2017), str. 6. zumevanje preteklosti pa tudi interpretiranje sedanjosti. V globaliziranem 21. stoletju je to vsakodnevna ocitnost – ne zgolj na znanstvenem nivoju, temvec tudi na publicisticnem in ne nazadnje v šoli ter na ulici, ob srecavanju ljudi. Ne glede na marksisticno sovraštvo do vsega religioznega (in navidezno ljubezen do poteka zgodovine), iz cesar logicno sledi zapostavljanje religioznih in kulturnih vsebin, pa tudi zgodovina izgublja mesto v ucnih nacrtih. Ocitno gre zgodovina vedno z roko v roki s tema vsebinama, ceprav jo skušajo pogosto odtrgati stran. Kljub utemeljenosti marksizma v sociologiji in ekonomiji lahko v 70. in 80. le­tih 20. stoletja sledimo zapostavljanju zgodovine v ucnih nacrtih, ceprav je bila prilagojena državni ideologiji. Tako lahko beremo apel, napisan na seji predsed­stva Zveze društev zgodovinarjev Jugoslavije leta 1982, ki ga bomo po delih in s komentarji navedli v celoti zaradi njegovega zgošcenega prikaza pomena zgodo­vinskih vsebin v ucnih nacrtih. »Že na sedmem kongresu zgodovinarjev Jugoslavije jeseni 1977 smo izra­zili nezadovoljstvo z mestom in položajem pouka zgodovine v sistemu vzgoje in izobraževanja. Odtlej pa do danes se stanje ni izboljšalo, prav narobe, vedno bolj se zapostavlja ta za vzgojo mladih rodov izredno važen predmet. Prostor za proucevanje zgodovine se še naprej kar nerazumljivo oži in krci v takšni meri, da prav gotovo ni mogoce uresniciti temeljnih smotrov in nalog predmeta. S preho­dom na novi reformni sistem je pouk zgodovine posebno obubožan v srednjem izobraževanju, kjer je od nekdanjih 12 tedenskih ur pouka v gimnaziji zreduciran na samo 4 ure v prvih dveh razredih, s težnjo po nadaljnjem zmanjševanju števila ur v nekaterih okoljih.«62 Že (vsaj) od leta 1977 smo torej price krcenju obsega pouka zgodovine v šoli, številke, ki so navedene v pasusu, pa se zdijo danes popolnoma nepredstavljive: 12 ur pouka zgodovine na teden v gimnazijskem programu. Vendar nam na tem mestu ne gre za primerjanje števila ur po ucnih nacrtih, saj tega ne analiziramo – pokazati skušamo le, kakšen vzgojno-izobraževalni potencial zapravljamo, ko krcimo obseg pouka zgodovine, pri tem pa seveda tudi število ucnih ur za obrav­navo Turkov in Osmanov. Nadaljujemo z apelom iz leta 1982: »Ker razumemo potrebo usklajevanja šolskega sistema s potrebami naše družbe, pa potemtakem tudi potrebo šolske reforme, imamo za škodljive take rešitve, ki drasticno zmanjšujejo poucevanje zgodovine. Eden takih namenov re-forme je tudi odprava historicizma iz pouka, vendar so to zahtevo napak razumeli kot potrebo po zmanjšanju predmeta zgodovine. Znano je,63 da je zgodovina kot ucni predmet temelj marksisticnega izobraževanja in socialisticnega delovanja 62 Galib Šljivo, navedeno po: Bogo Grafenauer, Vprašanje sodobnega stanja slovenskega zgodo­ vinopisja kot znanosti in zgodovine v sistemu izobraževanja v Sloveniji, Zgodovinski casopis, letnik 36, leto 1982, št. 3, Zveza zgodovinski društev Slovenije (Ljubljana, 1984), str. 194–195. 63 Vsekakor zanimiv in poucen poudarek. »Zgodovina« je lahko temelj cemur koli, saj jo je lahko interpretirati v skladu s svojimi potrebami. vsakega posameznika. Brez solidnega znanja zgodovine ucenci ne morejo teme­ljito obvladati snovi niti enega predmeta s podrocja družbenih ved. Ker temelji na zgodovinsko-materialisticni metodi, razlaga pouk zgodovine zakonitosti družbe­nega razvoja in uvaja ucence v razumevanje sodobnosti. Izjemno veliko prispeva k oblikovanju ucencevih idejnih stališc in njihovemu opredeljevanju. Ocividno v sedanjem šolskem sistemu takih smotrov ni mogoce uresniciti, ker imajo pro-grami zgodovine v glavnem informativen znacaj in ne dajejo dovolj možnosti za zaznavanje zgodovinskih zakonitosti. Tak programski temelj ni sprejemljiv, ker ne more biti zacetna tocka celotnega družbenega izobraževanja.«64 Tu je izpostavljen kljucni problem: programski temelj. Pouk zgodovine, ki je razumljen kot zgolj informiranje o preteklosti, ne pa kot poskus totalnega poto-pa v neko drugo okolje, v življenje drugih ljudi, ni pouk zgodovine, kakršen bi moral biti. Krivda za to je na pretiranem povelicevanju zgolj politicne zgodovine, saj didaktika zgodovine še ni prebavila analovske šole zgodovinopisja in njenih pristopov, prav tako pa tudi ne izvaja zadostne samorefleksije, kaj sploh želi do­seci s poukom zgodovine in v kolikšni meri ji to uspeva. Nekaj krivde nosi gotovo tudi materializem, ki cloveka reducira na zgolj materialno dimenzijo, v zadnjem desetletju pa bi temu lahko prikljucili še ideologijo politicne korektnosti, ki sku­ša za vsako ceno stvari narediti nekonfliktne in po meri sodobnega liberalizma – tudi za ceno kakovostne argumentacije in konec koncev resnicnosti kot take. Seveda so politicna zgodovina, clovek kot materialno pogojeno bitje in uvidev­ nost do vsakega velike vrednote oz. pomembni poudarki, ki jih je treba pri pouku zgodovine zasledovati, a vendar: ne pretirano in predvsem ne s slepo naivnostjo – drugace lahko dosežejo ravno nasproten ucinek. Nadaljujmo z razmislekom izpred 42 let: »Rezultati, ki so bili doseženi pri pouku zgodovine po uvedbi novega sis-tema, kažejo na veliko površnost pri poznavanju zgodovinskega razvoja v celoti, posebej še razvoja naših narodov in narodnosti, z najnovejšo zgodovino vred, kar utegne dobiti tudi neprijetne politicne dimenzije v naši vecnarodni skupnosti. Zgodovinski predmet nehajo prakticno poucevati v šestnajstem letu, vemo pa, da je cas 16–19 let optimalen za razumevanje nacionalne in družbene zavesti in nuj­nosti jugoslovanske skupnosti. Nedopustno slabo znanje zgodovinskega razvoja in zgodovinskih procesov se vedno jasneje kaže pri kvalifikacijskih izpitih za vpis na študij družbenih ved (na filozofskih, pravnih, ekonomskih, politoloških in drugih fakultetah). Izbirne in fakultativne programe zgodovine in za koncno fazo usmerjenega izobraževanja predvidene programe nekaterih strok študirajo v pre­ozkem krogu, da bi mogli nadoknaditi ogromne praznine v rednem programu, ki ga je konec v drugem razredu usmerjenega izobraževanja. Položaj poslabšuje dejstvo, da zaradi samostojnega znacaja osnovne šole ni mogoce snovi linearno 64 Šljivo 1982, str. 194–195. programirati, tako da programi skupne osnove ne dajejo možnosti temeljitega ucenja niti obce niti narodne zgodovine. Še enkrat poudarjamo, da Zveza društev zgodovinarjev ne zanikava potrebe reformiranja šolskega sistema, opozarjamo pa na dejstvo, da je v reformnih posegih prišlo do nesprejemljivih anomalij. Me-nimo, da se morajo naši ucenci uciti zgodovine od petega do osmega razreda v osnovni šoli, nato pa nadaljevati v pripravljalni in koncni fazi v srednji šoli. Samo tako bo zgodovina kot eden temeljnih predmetov družboslovne skupine lahko vplivala na formiranje socialisticne zavesti. Zgodovine ne smemo metati iz procesa pouka prav takrat, ko lahko da v idejnem usmerjanju mladih rodov najoptimalnejše rezultate. Zgodovinarji, zbrani v strokovnih združenjih po repu­blikah in pokrajinah, so že doslej opozarjali na nesprejemljivost programiranja zgodovinskega pouka, dajali so svoje predloge, ki pa niso bili sprejeti. Zgodovi­narji odklanjajo odgovornost za posledice, do katerih bo lahko prišlo, ce se stanje ne bo spremenilo. Zato vas prosimo, da s svojo avtoriteto pomagate vplivati na pristojne prosvetne faktorje, da bi se popravil položaj predmeta zgodovine v re- formirani šoli.«65 Skratka, kljub izraziti ideološkosti v smeri, ki jo je treba danes nujno prese-ci, je zgornji zapis za nas poucen. Zastopanost zgodovine (in geografije) v ucnih nacrtih je bistvena za razvoj naroda, saj ta dva predmeta vsakemu posamezniku dajeta orodje, da lahko ustrezneje interpretira stvarnost, ki ga obdaja v vsak­danjem življenju. (Poleg razvoja empaticnosti in pomena jezika za formiranje misli, za kar je najbolj pristojen ucni predmet narodnega jezika s književno­stjo.) Verjetno bi prav tako lahko rekli naravoslovci za naravoslovne predmete, ceprav se sprašujemo, ali je res tako. Ali je razumevanje abstraktnih vsebin, kot je npr. povezovanje atomov ogljika v razlicne spojine, res tako bistveno za vsa­kega posameznika? S tem ne želimo reducirati pomena naravoslovja, temvec zgolj znova premisliti o pomenu, ki ga ima v osnovnem izobraževanju, ki so ga deležni (skoraj) vsi otroci in mladi vsaj v tretji triadi osnovne šole, kjer priha­ja do res ogromnih razlik med ucenci, hkrati pa tudi izgube energije za ucenje ravno ob naravoslovnih predmetih. Morda bi bilo tam bolje pustiti naravoslov­ne predmete na (bolj) prakticni ravni, torej na bolj življenjskih primerih in brez prezahtevne abstrakcije (matematika, kemija, fizika). Kajti to je npr. manj po­membno za demokraticno družbo kakor pa odnos do svoje kulture, pa tudi do kulture drugih ljudstev oz. civilizacij ter za razumevanje in cutenje dolocenih eticnih standardov. Na tem mestu nikakor ne moremo dovolj argumentirati, kakšne so prednosti družboslovja in humanistike nasproti naravoslovju – oboje je pomembno, vprašanje je le, v kolikšni meri in na kakšen nacin je spoznanja dolocenih znanstvenih panog smiselno didakticno predelati in jih posredovati otrokom in mladim. Tukaj ponujamo le osnutek zamisli, za katero trdimo, da bi 65 Ibid. jo ob obravnavi Turkov lahko ucinkovito konkretizirali. Poglobljena obravnava Turkov bi lahko razsvetlila mnogo predsodkov in kulturnih konfliktov, lahko bi obogatila naše razumevanje sedanjosti in celo delovanje demokraticne družbe. V njej namrec vsak posameznik z dopolnjenim osemnajstim letom (na neki nacin) postane odlocevalec o vodenju države, zato bi bilo primerno, da bi bil ozavešcen in bi se znal opreti na interpretacije stvarnosti, ki jih ponujata humanistika in družboslovje z zgodovino na celu. Sklep Kot smo pokazali, je danes cas, da povežemo ugotovitve Karla Ozvalda s stanjem v Sloveniji in Evropi danes. Njegova razmišljanja so namrec po letu 1946 nekako zamrla, saj je komunizem pedagogiko potisnil ob zid, ker ni želel kom­pleksnosti in razpravljanja o presežnem bivajocem v cloveku.66 Danes pa je znova priložnost za tovrstne razmisleke. Ti razmisleki pa morajo pasti na plodna tla, da bi bolj pomagali pri premagovanju orientalizma. Na tej tocki bi se lahko obravna­va Turkov pri predmetu zgodovina izkazala kot zelo uporabna ucna vsebina. Med letoma 1879 in 1946 so se Turki prikazovali precej izkrivljeno, so pa imeli relativno pomembno mesto v ucnem nacrtu. Danes bi se lahko vrnili k vecjemu obsegu obravnave te ucne snovi, a hkrati z novimi zgodovinskimi spoznanji o njih. S tem bi lahko obogatili pouk oz. dosegli vec vzgojno-izobraževalnih ciljev. Zgodovina (in geografija) sta v prvi polovici 20. stoletja skupaj s slovenšcino že tvorili jedro pouka, in ce je potem marksizem z neupoštevanjem kulturnih danosti pometel tudi s pomembnimi vsebinami teh dveh znanstvenih predmetov, pa svoje danes prinaša izrazita naravnanost k tehniki in nevarna težnja po uporabnosti zna­nja oziroma kompetenc. Diskurza o naravoslovju in zaposljivosti danes znotraj ucnih nacrtov narekujeta pomembnejše mesto naravoslovnim predmetom ter je­zikom. In želje po razširitvi ucnih vsebin v teh smereh je še mnogo. (Na sreco (!?) je vsaj profesorjev informatike oz. pedagoškega kadra, ki bi bil sposoben izvajati pouk informatike, premalo, da bi bili na tem podrocju mogoci vecji pretresi.67) V tem je velika težava, saj zaradi slabe splošne razgledanosti in naše demokraticne ureditve potem prihaja do velikih družbenih problemov, ki tudi za prihodnost ne obetajo tega, kar sicer obljubljajo domala vsi ucni nacrti: spoštovanje razlicnih narodov, ras in religij. Žal lahko sklepamo, da bomo tudi v letu 2025 ob prenovi 66 Perat 2001, 186. 67 Špela Kuralt, Obveznega predmeta racunalništva (še leta) ne bo. Delo, 21. 9. 2022, spletni dostop: https://www.delo.si/novice/slovenija/obveznega-predmeta-racunalnistva-se-leta-ne-bo/ (do- stopno dne 27. 4. 2024). ucnih nacrtov68 ostali praznih rok, saj bi bile tovrstne spremembe za trenutno družbeno situacijo in nizko politicno prioriteto, ki jo imata vzgoja in izobraževa­nje, pac prevelik preobrat v obstojecem sistemu. Viri in literatura Viri Lehrpläne für Volksschulen ... (celotna naslovnica je štirijezicna) – Ucni nacerti za ljudske šole, izdani vsled ukaza predsedništva deželnih šolskih oblastnij za Primorje od dne 10. avgusta 1878, br. 5332/VII. (Dunaj, 1879). Nadrobni ucni nacrt za pouk v realijah na ljudskih šolah Postojinskega okraja, iz­delan v okrajni uciteljski konferenciji leta 1890. Potrjen z odlokom visokega c. kr. deželnega šolskega sveta od dne 3. julija štev. 1919 ex 1890. Izdal c. kr. okrajni šolski svet v Postojni, dne 9. sept. 1893 št. 680. str. 8. Podrobni ucni nacrt za ljudske šole. (Ljubljana, 1937). Programi i metodska uputsva za rad u srednjim školama. Nastavni planovi za srednje škole propisani su odlukom ministra prosvete s. n. br. 28311/30, s. n. br. 7627/31, s. n. br. 23897/31 i 27100/33; metodska uputstva odlukom s. n. br. 14238/36. Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije (Beograd, 1936), str. 171. RTVSLO, V novem šolskem letu prenova ucnih nacrtov. V pripravi tudi sprememba zakona o OŠ: https://www.rtvslo.si/slovenija/v-novem-sol­skem-letu-prenova-ucnih-nacrtov-v-pripravi-tudi-sprememba-zakona-o -os/679186 (dostopno dne 27. 4. 2024). Špela Kuralt, Obveznega predmeta racunalništva (še leta) ne bo. Delo, 21. 9. 2022, spletni dostop: https://www.delo.si/novice/slovenija/obveznega-predmeta -racunalnistva-se-leta-ne-bo/ (dostopno dne 27. 4. 2024). Ucni nacrt za osnovne šole v Kraljevini Jugoslaviji, Uciteljska tiskarna v Ljubljani (Ljubljana, 1933), str. 8. Vestnik ministrstva za prosveto Ljudske republike Slovenije. Letnik I, Številka 11 (Ljubljana, 1946), str. 93. Zacasni ucni nacrt in program za višjo narodno šolo v Kraljevini Jugoslaviji. Uci­ teljska tiskarna v Ljubljani (Ljubljana, 1932), Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom ter z dodatkom predpisov drugih zakonov, ki so v zvezi z zakonom o narodnih šolah. Prire­dil: Pavle Flere. Ljubljana, 1929. 68 RTVSLO, V novem šolskem letu prenova ucnih nacrtov. V pripravi tudi sprememba zakona o OŠ: https://www.rtvslo.si/slovenija/v-novem-solskem-letu-prenova-ucnih-nacrtov-v-pripravi-tudi -sprememba-zakona-o-os/679186 (dostopno dne 27. 4. 2024). Literatura Bauer, Thomas: Kultura dvoumnosti : drugacna zgodovina islama, Krtina, Knji­žna zbirka Temeljna dela (Ljubljana, 2014). Braudel, Fernand: Cas sveta : Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje I, ŠKUC, Filozofska fakulteta (Ljubljana, 1991). Bulic, Jelena: Terrae incognitae ili Austrijske Siberije: Britanski putopisi i putopisci po Hrvatskoj, Slavoniji i Dalmaciji od Beckoga kongresa do prvoga svjetskog rata, Sveucilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, doktorski rad (Zagreb, 2014). Cardini, Franco: Evropa in islam, Založba *cf, Modra zbirka – Delajmo Evropo (Ljubljana, 2003). Hitti, Philip K.: History of the Arabs from the earliest times to the present, Mac-millan&co ltd, New York, St. Martin`s press (London, 1964). Huntington, Samuel P.: Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda, Zbir­ka Premiki, Mladinska knjiga (Ljubljana, 2005). Huntington, Samuel P.: The Clash of Civilizations?, Foreign Affairs, Vol. 72, No. 3 (Summer, 1993). Jezernik, Božidar (ur.): Imaginarni »Turek«, Zavod Republike Slovenije za šolstvo (Ljubljana, 2012). Le Goff, Jacques: Se je Evropa rodila v srednjem veku?, Založba /*cf, Modra zbirka – Delajmo Evropo (Ljubljana, 2006). Ostrogorski, Georgij: Zgodovina Bizanca, Državna založba Slovenije (Ljubljana, 1961). Said, Edward W.: Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient, ISH Fakulteta za podiplomski humanisticni študij, Studia humanitatis (Ljubljana, 1996) Šolska kronika, Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 10, 2001, št. 1. Šolska kronika, Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 12, 2003, št. 1. Šterbenc, Primož: Šiiti : geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti, Fakulteta za družbene vede, Knjižna zbirka Mednarodni odnosi (Ljubljana, 2005). Wallerstein, Immanuel: Braudel and Interscience: A Preacher to Empty Pews? Re­view (Fernand Braudel Center) 24, no. 1 (2001): 3–12. http://www.jstor.org/ stable/40237252 (dostopno 26. 4. 2024). Zgodovinski casopis, 36, 1982, št. 3. Jubileji Josip Brinar – 150 Josip Brinar je bil slovenski pedagog, pisec pedagoških in leposlovnih del, ucbenikov za mešcanske in osnovne šole ter ravnatelj mešcanskih šol. Rodil se je 1. novembra 1874 v majhnem kraju Studence blizu Hrastnika. Njegov oce je bil po poklicu kmet, manjši trgovec in rudar, sam pa se je po koncani osnovni šoli v Hra­stniku odlocil za uciteljski poklic. Leta 1888 se je vpisal na mariborsko uciteljišce. Po koncanem šolanju se je leta 1893 zaposlil na osnovni šoli v Slovenski Bi- strici (1893–1896). Kasneje je deloval še na osnovnih šolah v Vojniku (1896–1901), Rajhenburgu/Brestanici (1901–1902), Sevnici (1902–1904) in Blanci (1904–1905). Strokovni izpit je opravil leta 1895, tri leta kasneje pa še izpit za ucitelja mešcan­skih šol. Kratek cas je nato pouceval na mešcanski šoli v Krškem, nato pa je bil od leta 1906 do 1918 ravnatelj mešcanske šole v Postojni. Po prvi svetovni vojni se je iz Postojne preselil v Celje, kjer je prevzel vodenje dekliške mešcanske šole in tam ostal do upokojitve leta 1929. Josip Brinar je ustvaril obsežen publicisticni in literarni opus. Njegovo delo zajema pedagoške spise, leposlovje (Lisica Zvitorepka: živalske pravljice, Po-horske bajke in povesti, Volk sivor, strah Notranjske itn.) in ucbenike (Citanka za mešcanske šole, Zgodovi­na za mešcanske šole v treh stopnjah, Slovenskaslovnica zaobce ljudskešole v treh stopnjah, Zgodovinski zapiski za obce ljudske šole). Svoje prispevke je objavljal v Popotniku, Uciteljskem tovarišu, Pedagoškem letopisu, Lju­bljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovanu, Vrtcu in Zvoncku. Napisal je tudi razpravo o Antonu Martinu Slomšku kot pedagogu, za katero je dobil castno nagrado Slovenskega uci­teljskega društva za ptujski okraj. Brinar je bil skozi celotno živ­ ljenje zelo narodno zaveden, zato je pogosto prihajal v navzkriž z nem­ ško usmerjenimi posamezniki. Med službovanjem v Rajhenburgu je de­nimo skušal kraj že v tistem casu preimenovati v Limbarco ali po imenu tamkajšnjega potoka v Brestanico. Josip Brinar (dlib.si) Deloval je tudi v pevskih društvih, amaterskih gledališcih in tamburaških skupinah. V prostem casu je užival v lovu, med katerim je pogosto našel navdih za svoja leposlovna dela. Mnogo je potoval, zlasti v Francijo, kjer si je leta 1900 ogledal tudi svetovno razstavo v Parizu in se udeležil pedagoškega kongresa. Svo­ je potopise je objavljal v Planinskem vestniku in Lovcu. Dolgoletni pedagog in ravnatelj je umrl 21. marca 1959 v Celju. Matic Intihar Ondina Otta Klasinc – 100 Rojena je bila 16. julija 1924 v Trstu, kjer je preživela nekaj vec kot dvajset let življenja in drugo svetovno vojno. Njeno nadarjenost za glasbo je zelo zgodaj opazil tržaški glasbenik Luigi Toffolo, tedaj še dirigent cerkvenega zbora stolnice sv. Justa, kasneje pa tudi direktor tamkajšnjega gledališca Verdi. Pri Toffolu in mojstru kompozicije Valdu Medicusu je nato pet let študirala klavir in solo petje. Po vojni se je na povabilo dirigenta Danila Švare pridružila ansamblu lju­bljanske Opere, kjer je v sezoni 1946/1947 debitirala z vlogo Rozine (Rossini, Seviljski brivec), in sicer v slovenšcini, ki je do tedaj ni govorila. Do leta 1951 je tam odpela še veliko sopranskih vlog. Kmalu je v Lausanni (1951) in Benetkah (1953) prejela dve pomembni glasbe­ni nagradi, zaradi katerih se je zacela uveljavljati na mednarodni glasbeni sceni. V petdesetih letih je živela pred­ vsem v Milanu, gostovala po vsem svetu, od leta 1958 pa se je ustalila kot primadona mariborske Opere. Leta 1970 je doštudirala, se kmalu poslovila od opernih nastopov ter do upokojitve poucevala vokalno tehniko na ljubljanski Akademiji za glasbo in na Oddelku za glasbeno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Umr-la je leta 2016 v Mariboru. Prejela je nagrado Prešernovega sklada (1967) zavlogo Manon (Puccini, Manon Lescaut), Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na podrocju ma- riborske kulture (1998), zlati red za zasluge Republike Slovenije (2005), najvišje slovensko stanovsko prizna-Ondina Otta Klasinc (dlib.si) nje na podrocju glasbene umetnosti, Betettovo nagrado (2011) in mnoge druge. Po njej se že od leta 1999 imenuje mednarodno tekmovanje opernih pevcev v Mariboru, od leta 2022 pa tudi Velika dvorana SNG Maribor. Ana Marini Helmut Engelbrecht – 100 Stota obletnica rojstva nekdanjega ravnatelja Piaristengymnasium Krems je priložnost, da opozorimo na jubilej zgodovinarja šolstva in avtorja temeljnega pregleda zgodovine avstrijskega izobraževanja, ki je do leta 1918 zaznamovalo tudi slovenske dežele. Helmut Engelbrecht je bil rojen 13. novembra 1924 v Ysper­ju (Spodnja Avstrija), po maturi na gimnaziji v Kremsu leta 1943 je bil vpoklican v vojsko, jo srecno preživel ter od leta 1945 na dunajski univerzi študiral nemšcino, filozofijo in zgodovino ter doktoriral leta 1948. Postal je gimnazijski ucitelj na vec gimnazijah, od 1970–1989 pa ravnatelj gimnazije v Kremsu. Z vzgojo se je ukvarjal tudi doma kot oce treh otrok. Poleg zavzetosti za pedagoško in sindikalno delo pri zvezi kršcanskega uciteljstva se je uveljavil kot neutrudni raziskovalec šolstva in od 1967 predavatelj zgodovine izobraževanja na dunajski univerzi. Tudi pri nas je v strokovni javnosti znanih pet obsežnih knjig prof. dr. Helmuta Engelbrechta o avstrijski izobraževalni zgodovini (Geschichte des terreichischen Bildungswesens. Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Wien 1982–1988), ki jih je Paedagogica Historica 1991 oznacila kot mednaro­ dno standardno delo. Po sedmih letih jim je pridružil še knjigo o vzgoji in iz­obraževanju v slikah (Erziehung und Unterricht im Bild: zur Geschichte des terreichischen Bildungswesens, 1995). Tudi za zgodovino slovenskega šolstvado 1918 najdemov njegovihpre­gledih državni okvir šolskega razvoja in še kaj. Ob praznovanju 90-letnice Slovenskega šolskega muzeja je bil leta 1988 povabljen k nam kot predavatelj: sodeloval je s temo o pedagoškemu zgodovinopisju v Avstriji, objavljeno v reviji šolskih muzejev (Zbornik za zgodovino šolstva 1990, 23, str. 3–12). Engelbrechtovo delo je bilo opaženo v javnosti – naklonjen zapis ob njegovi 80-letnici je pod naslovom Mojster zgodo-vine izobraževanja (Meister der Geschichte der Bildung, WZ, 1. 12. 2004) pripravil vplivni avstrijsko-nemški zgodovinar pedagogike prof. dr. Wolfgang Brezinka (1928–2020). Med temami, s katerimi se je Engelbrecht ukvarjal kot zavzet zgodovinar av-strijskega izobraževanja, so bila tudi uciteljska društva in prizadevanja uciteljstva za status in vpliv, zacetki osnovnega šolstva in leta 2000 še zgodovina katoliških privatnih šol. Skoraj pozabljene izobraževalne teme vojne in povojne zgodovine je predstavil leta 2004 v delu o taborišcnih šolah (Lagerschulen. Schule unter Einfluss von Krieg und Vertreibung. Bildungsnotstand durch Kriegsereignisse, Kriegserfordernisse und Kriegsfolgen in Österreich), ki obravnava tudi tabo­rišcne šole za preseljence, razseljence in begunce po letu 1945. Svoje objave je H. Engelbrecht tudi kot šolski praktik sklenil s pregledom razvoja organizacije avstrijskega šolstva do sodobnosti, s cimer je v družbenih izzivih spodbujal so-dobno refleksijo (Schule in Österreich: Die Entwicklung ihrer Organisation von den Anfängen bis zur Gegenwart, izšlo posthumno 2015). V svojem življenju je bil prof. dr. H. Engelbrecht – docakal je 90 let in umrl 23. 11. 2014 v Kremsu – deležen vec priznanj, tudi castnega doktorata univerze v Celovcu (1998) in castnega clanstva filozofsko-zgodovinskega razreda Avstrijske akademije znanosti (2014). Akademija znanosti in univerza v Celovcu sta prip­ravili na zacetku decembra 2024 na Dunaju ob stoti obletnici njegovega rojstva spominsko prireditev z vec predavanji. Osrednji govornik, zgodovinar prof. dr. Ernst Bruckmüller, poznavalec tudi slovenskezgodovine, jepredstavil svoj poskus vrednotenja dela Helmuta Englebrechta z vidika sosednje znanosti. Prireditev so sklenili s podelitvijo Engelbrechtove nagrade za odlicna dela iz zgodovine izo­braževanja. Branko Šuštar p. Vladimir Kos – 100 V Murski Soboti se je 2. junija 1924 rodil univerzitetni profesor, duhovnik, pesnik, misijonar in filozof dr. Vladimir Kos. Osnovno šolo in nižjo klasicno gi­mnazijo je koncal v Mariboru in že takrat objavil nekaj svojih pesmi. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani z vmesnimi prekinitvami zaradi vihre druge svetovne vojne ter se po koncani višji gimnaziji vpisal na študij teologije. Po vojni je študij nada­ljeval v Italiji. Leta 1950 je bil posvecen v duhovnika, doktorat pa je dosegel leta 1953 na rimski univerzi Gregoriana in kmalu za tem vstopil k jezuitom. Kot misi­jonar se je leta 1956 odpravil na Japonsko. Nekaj casa je preživel tudi na Irskem, kjer se je izpopolnjeval v angleškem jeziku, nato se je vrnil v Tokio. Ob karita­tivnem delu v revni tokijski cetrti Adaci-ku je na priznani univerzi Sophia dolga leta pouceval teologijo, anglešcino in nemšcino, kasneje pa je predaval filo­zofijo v anglešcini na mednarodnem oddelku. Od leta 1996 naprej je pre­daval skoraj 20 let vsako leto tudi kot gostujoci profesor na Univerzi v Mari- boru, Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljublja­ ni, Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na Katoliškem in-štitutu. Leta 1971 je prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, leta 2004 pa ga je predsednik Repu­blike Slovenije dr. Janez Drnovšek odlikoval z Zlatim redom za zaslu­ge. Odlikovanja je prejel za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter clovekoljubna deja- nja. Deset let kasneje je prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoci se tokijski harfi. S pesmimi in drugimi prispevki je sodeloval v zdomskih in katoliških zamejskih revijah in casopisih. Umrl je leta 2022 v Tokiu, kjer je tudi pokopan. Pater Vladimir Kos je bil brat znanega slovenskega ilustratorja in karikaturista Boža Kosa. Anton Arko In memoriam Dr. Ana Benedetic 27. 7. 1930–4. 12. 2023 4. decembra 2023 je umrla dr. Ana Benedetic, ustanoviteljica in dolgoletna vodja Arhivsko muzejske službe Univerze v Ljubljani. Rojena je bila v Ljubljani staršema, ki sta po prvi svetovni vojni pred fašistic­nim nasiljem pribežala v Ljubljano. Zavedna Slovenca, ki sta v takratni Ljubljani doživela marsikatero bridko izkušnjo, sta svojo edinko vzgojila v skromno, poš­teno, delovno in dobrosrcno osebo, ki je znala prisluhniti drugemu in pomagati po najboljših moceh. Oce je bil delavec v tovarni usnja, mama je bila gospodinja, ki je k preživljanju družine pripomogla s priložnostnimi deli. Spominjam se pri­povedovanj, kako so ob vecerih sestavljali rožne vence za trgovinico z nabožnimi predmeti v Franciškanski ulici. Idilicno družinsko življenje je dopolnjeval vaški okoliš na Trati pri Šentvidu, kjer je preživljala otroštvo. Osnovno šolo je zacelaobiskovati v takrat novozgrajeni Osnovni šoli Valentina Vodnika v Zgornji Šiški, kjer je opravila prve štiri razrede. V cetrtem razredu je bil njen ucitelj France Ostanek, kasnejši ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja. V spominskem zapisuv Šolski kroniki ob stoti obletnici njegovega rojstva ga je opisala kot zanimivega ucitelja, ki je znal z razlicnimi oblikami dela pritegniti in vkljuciti vse ucence. Med drugim jih je spodbujal k pripovedovanju in tako dal polet njenemu talentu, ki smo ga bili kasneje deležni vsi, ki smo jo poznali. Pripovedovala je o svojem otroštvu, poti v šolo, kmeckih opravilih in praznovanjih v njenem otroštvu. Kot najboljša ucenka je bila nagrajena z zlato hranilno knjižico. Po italijanski okupa­ciji jo je mama zaradi fašisticne propagande v državni šoli vpisala k uršulinkam v Ljubljano. Uršulinke so skrbele za celostno vzgojo mladih deklet, tako je pogosto pripovedovala o glasbenem pouku, telovadbi in hoji s knjigo na glavi za lepo držo, ucenke so se urile v lepopisju in obiskovale logopeda. Njena pripovedovanja o tem obdobju so zaznamovali spomini na vojno, pouk v zaklonišcu in cakanje na konec alarma, ko so ucenke lahko odšle domov. Po vojni se je vpisala na VI. državno gimnazijo v nekdanjih prostorih ur­šulinske gimnazije. Po maturi je opravila sprejemni izpit in se vpisala na študij arhitekture, ker pa ni dobila štipendije, ga je po prvem semestru opustila, saj je spoznala, da je ta študij za njeno družino predrag. Ljubezen do ustvarjanja je udejanjala v unikatni tehniki izrezovanja vizitk in skiciranju. Odlocila se je za študij zgodovine in se vpisala na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1956 diplomirala in leta 1996 tudi uspešno opravila rigoroz in zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Prizadevanja za ustanovitev slovenske univerze po letu 1898. Ceprav je bil študij zgodovine njena druga izbira, je postalo proucevanje preteklosti njena strast. Ljubezen do slovenskega naroda in njegove zgodovine sta ji privzgojila starša, ki sta ji pogosto pripovedovala o razmerah, v katerih so živeli Slovenci pod Italijo, med vojno pa je živo doživljala mejo med Italijo in Nemcijo, v bližini katere je živela, njena starša pa sta bila aktivno vkljucena v Osvobodilno fronto. Kasneje, ko so se preselili v hišo ob Koseškem bajerju, pa so ji domišljijo burili zidaki z mo-nogramom »T«, ki jih je našla v kleti. Po diplomi je poucevala zgodovi-no na Gimnaziji v Postojni, leta 1959 pa se je vrnila v Ljubljano, kjer se je za­poslila kot uciteljica na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Zgornji Šiški, ki jo je tudi sama obiskovala. Tam je bila še posebej ponosna na folklorno sku­pino, ki jo je vodila in za nastope malih plesalcev pridobila tudi narodne noše. Kasneje je delovala na Osnovni šoli Poljane in opravila strokovni izpit za naziv profesor srednje šole. Kandi­dirala je za mesto ravnateljice šole, vendar zaradi nevošcljivosti in poli­ticne spletke mesta ni dobila. Bila je poslana na študij na tedanjo Visoko šolo za politicne vede. Ko je Stane Do-lanc, tedaj direktor šole, ugotovil, da že ima diplomo in da se ni vpisala na lastno željo, ji je dovolil oditi. Od leta 1964 je bila zaposlena kot kustosinja v oddelku za novejšo zgodovino v Gorenjskem muzeju v Kranju in opravila strokovni izpit za naziv kustosa za zgo­dovino. Tu jo je izpopolnjevalo terensko delo. Po naravi družabna, dobrovoljna in zvedava je rada obiskovala ljudi. S fickom in fotoaparatom cez ramo ji ni bilo težko podati se tudi v takrat teže dostopne gorenjske vasi in gozdove. V štirih letih delovanja v Kranju je pripravila enajst razstav, od tega deset samostojnih, in objavila številne strokovne in znanstvene razprave. Leta 1968 se je ljubljanska univerza pripravljala na obhajanje petdesetletnice svojega delovanja, kar je takratno vodstvo, rektor prof. dr. Roman Modic in glavni tajnik Edo Grgic, želelo med drugim zaznamovati tudi z obsežnim zgodovinskim zbornikom in jubilejno razstavo. Ker arhivsko gradivo univerze ni bilo zbrano, je prof. dr. Fran Zwitter predlagal ustanovitev zgodovinskega arhiva za univerzo in fakultete, kjer naj bi se zbiralo arhivsko gradivo Univerze. Na njegovo pobu-do je univerzitetno vodstvo povabilo Ano Benedetic, da bi prevzela to nalogo. 1. september 1968, ko se je Ana Benedetic zaposlila na Univerzi, štejemo za dan ustanovitve Arhivsko muzejske službe, ki jo je vodila do upokojitve v letu 1996. S prihodom na Univerzo je opustila podiplomski študij muzealstva v Zagrebu, kar je kasneje, v trenutkih, ko je obcutila nerazumevanje pomena arhiva za zgodo-vino univerze s strani univerzitetnega vodstva, vcasih tudi obžalovala. Nikoli pa ji niso težave, s katerimi se je srecevala, vzele veselja do dela. Arhivsko muzejsko službo Univerze v Ljubljani je po zgledu sorodnih ustanov na evropskih univer­zah zasnovala kot kompleksno dejavnost s tremi delovnimi enotami: arhivski oddelek, muzejski oddelek in prirocna knjižnica z dokumentacijo. Prvi dve de­setletji je delala sama. Sistematicno je iskala arhivsko gradivo Univerze ter ga strokovno urejala. Njena odprta narava, delavnost in kraška trma, velikokrat pa tudi poznanstva iz osnovnošolskih dni pri uršulinkah so ji pomagali pri navezavi stikov in zbiranju gradiva za strokovne razprave in razstave. V jubilejnem letu 1969 je pripravila razstavo in sodelovala pri pripravi zbor­nika, v naslednjih desetletjih pa so sledile še razstave: Univerza v Ljubljani in 40 let KPS (1977), Univerza v Ljubljani 1919–1930 (1992), Univerza v Ljubljani 1919–1945 (1993), 50 let Ekonomske fakultete v Ljubljani (1996) in Dr. Mihajlo Rostohar (1996). Pripravila je tudi vec samostojnih publikacij o zgodovini lju­bljanske univerze: Pot do slovenske univerze (1981), Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev 1919–1941 (1987), Slovenski študenti in Univerza 1941–1945 (1999), Poti do univerze (1999), Deželni dvorec v Ljubljani 1902–2002 ter številne razstavne kataloge. Oktobra 1991 je na zborovanju srednjeevropskih univerzitetnih arhivov na temo Arhivpraxis und Historiche Forschung sodelovala z referatom Einige spezielle Probleme der Archivgutes der Universität Laibach. Svoje izsledke o zgodovini ljubljanske univerze in visokega šolstva v Ljubljani je javnosti predstavila tudi v vec radijskih oddajah na Radiu Ljubljana, v letu 1995 pa je o zgodovini visokega šolstva spregovorila tudi na Radiu Trst. Objavila je številne strokovne in poljudne clanke o zgodovini ljubljanske univerze in osebah, ki so prispevale k njenemu nastanku in razvoju: Mihajlu Rostoharju, Ivanu Hribarju, Danilu Majaronu, Francu Mundi in Ivanu Oražmu. Prva je slovenski javnosti predstavila prvo doktorico, ki je bila promovirana na ljubljanski univerzi: dr. Ano Mayer Kansky. Vedno jo je zanimala tudi lokalna zgodovina, predvsem Šentvida in Šiške, kjer je bila rojena in je živela. Vecji del življenja je preživela v vili Gustava Tönniesa ob Koseškem bajerju, kar jo je spodbudilo k proucevanju ustanovitelja ene izmed najbolj podjetnih rodbin na Slovenskem. V želji, da bi ga spoznala slovenska jav­nost, je navezala stike s Slovensko-švedskim društvom. Na njihovo pobudo je Arhiv Republike Slovenije zacel izvajati projekt evidentiranja arhivskega gradiva o tej pomembni družini, v katerem sodelujejo številni slovenski arhivi in muzeji, arhivi sosednjih držav ter Bosne in Hercegovine. Rezultat tega zbiranja je razstava na prostem, pred vilo ob Koseškem bajerju, ki sta jo pripravila turisticno društvo Koseze in Slovensko švedsko društvo, park v bližini hiše pa je bil poimenovan po Gustavu Tniesu. Za svoje delo je bila veckrat nagrajena. Leta 1972 je za sodelovanje pri moderni muzeološki postavitvi gradiva v Gorenjskem muzeju v Kranju dobila Prešernovo nagrado gorenjskih obcin za leto 1971. Leta 1988 je prejela nagrado dneva vstaje slovenskega naroda za zbornik Slovenski študentje v boju za naro­dno in socialno osvoboditev 1919–1941. V aprilu 2000 je bila od glavnega odbora ZZB NOB Slovenije nagrajena z zlato plaketo za zbornik fotografij z naslovom Slovenski študenti in univerza 1941–1945. 9. maja 2000 je za delo na podrocju pro-ucevanja zgodovine slovenskega visokega šolstva prejela plaketo mesta Ljubljane. Dr. Ana Benedetic je na Univerzi v Ljubljani pustila neizbrisno sled in bo ostala v njenem zgodovinskem spominu. Tatjana Dekleva Iz muzejskega dela UDK 060.016(497.5) »2023« 1.04. strokovni clanek Prejeto: 21. 11. 2024 Stane Okoliš* Slovenski šolski muzej v letu 2023 Slovenian School Museum in 2023 Izvlecek Dosežena je bila raven obiska pred izbru­hom epidemije covida-19. Z novimi sodelavci in novo dinamiko dela so bili narejeni opa­ zni premiki na vseh podrocjih muzejskega dela. Natisnjene so bile vsakoletne muzejske publikacije in razstavne zloženke, za tisk pa so bile pripravljene tudi druge publikacije o novi stalni razstavi. Natisnjeni so bili šolski zvezki, na katerih je mogoce z uporabo sple­tne aplikacije ScholAR in Plakat AR animirati šolske like s stalne razstave. Ucilnica v oblaku je preusmerila pogled na vzgojo in izobraže­vanje tudi v nacrtovanje njune prihodnosti. Program nadaljnjega usposabljanja uciteljev se je razširil na seminar Kako pisati šolsko kroniko danes. Vkljucevanje v mednarodni prostor je steklo tudi s programi mobilnosti Cmepius in projekti EU. Skrb za posebne sku-pine obiskovalcev je postala del stalnih nalog vkljucujocega muzeja. Izdelana je bila nova spletna stran za promocijo muzejskih vsebin. Z najetimi depoji na Lesnem Brdu pri Vrhniki se je izboljšala hramba dedišcine. Izboljšale so se tudi razmere za razvoj muzeja športa. Abstract Visitor numbers have now returned to the lev­ els seen before the outbreak of the COVID-19 pandemic. With new collaborators and a fresh work dynamic, significant progress has been made across all areas of museum operations. Annual museum publications and exhibition brochures were printed, while additional pub­lications about the new permanent exhibition were prepared for print. School notebooks were produced, which allow users to animate school figures from the permanent exhibition using the ScholAR web application and Plakat AR. The cloud classroom has redirected the focus on education and upbringing, including the planning of the future of such tasks. The programme for continuing teacher education has expanded to include a seminar on "How to Write a School Chronicle Today". Engagement in the international arena has also commenced through Cmepius mobility programmes and EU projects. Caring for special visitor groups has become part of the museum's ongoing re­sponsibilities as an inclusive institution. A new website has been created to promote museum content. The acquisition of storage facilities in Lesno Brdo near Vrhnika has improved the preservation of heritage. Conditions for the de­velopment of the Museum of Sport have also been enhanced. * Stane Okoliš, mag. zgodovinskih znanosti, muzejski svetovalec, direktor Slovenskega šolskega muzeja, e-pošta: stane.okolis@solskimuzej.si Uvod Srednjerocni razvojni nacrt zavoda je bil celovito pripravljen v LDN in FN 2023, ki je bil usklajen z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje (MVI). Dol­gorocni cilji so bili zastavljeni v predvideni dinamiki po doseženih kratkorocnih letnih ciljih. Za razvoj muzejske dejavnosti so bili odlocilni nadaljevanje in nad­gradnja stalne razstave ter izpopolnjevanje muzejske pedagogike, ki temelji na vsebinah stalne razstave. Muzejski program se je zacel navezovati tudi na veljav­ne ucne nacrte, ki jih muzej s svojo dejavnostjo dopolnjuje. Muzej na lastnem primeru razvija zamisel plodnega sodelovanja šole z muzejem. Z usposabljanjem uciteljev v programih Katis je zacel izvajati tudi dejavnosti, ki sodijo v neposredno podporo zaposlenim vvzgoji in izobraževanju. V razvojne nacrte ministrstva za iz­boljšanje gibalne sposobnosti mladih se je vkljucil s postavitvijo obcasne razstave v projektu Zdrav življenjski slog. V skladu z usmeritvami ministrstva so bili nare­jeni prvi koraki tudi na podrocju implementacije digitalne preobrazbe muzeja na vseh podrocjih njegovega delovanja. Muzej sproti dopolnjuje in izboljšuje pogoje poslovanja in se prilagaja novim potrebam zainteresirane javnosti ter zahtevam muzejske stroke. Z novimi sodelavci je vecji pomen dobila tudi raziskovalna dejav­nost, ki bo v prihodnje strokovna podlaga in spodbuda delovanju muzeja. Muzej je vkljucen v vseslovenske muzejske in izobraževalne projekte, s katerimi je zainteresirani javnosti omogocil širok dostop in udeležbo na svo­jih razstavnih in pedagoško-andragoških programih. Je eden najbolj aktivnih muzejev na podrocju pedagoško-andragoških programov. Zaposleni so dejav-no delovali v sekcijah Skupnosti muzejev Slovenije, v Slovenskem muzejskem društvu, slovenskem ICOM-u kakor tudi v nacionalnih projektih na podrocju šolske preteklosti. Vec muzejskih sodelavcev je aktivno delovalo v Komisiji za delo zgodovinskih krožkov pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, pri pripravi seminarja za izobraževanje mentorjev in pri ocenjevanju nalog in izbiri teme raziskovanja. Z udeležbo na mednarodnih srecanjih in z izmenjavo strokovne literature vzdržuje stike s tujimi šolskozgodovinskimi ustanovami in z muzejsko ter šolskozgodovinsko stroko. Z muzejskimi ucnimi urami je dosegel standarde, po katerih se ravnajo tudi po šolah, vzgojno-izobraževalnih zavodih in drugih kulturnih ustanovah. Z novo sodelavko v službi za projekte se je vkljucil v med-narodno izmenjavo prek programov EU na podrocju vzgoje in izobraževanja. Omogocil je tudi pripravo ugodnejših razmer za razvoj muzejske dejavnosti na podrocju dedišcine športa in telesne vzgoje. Z aktivnimi nastopi in objavljenimi sestavki zaposlenih strokovnih delavcev je muzej opazno predstavil muzejsko dejavnost in šolsko preteklost na Sloven-skem mednarodni strokovni javnosti. Prepoznavnost zaposlenih v Slovenskem šolskem muzeju je bila ocitna tudi v domacih muzejskih in zgodovinskih stro­kovnih društvih. V skupnih projektih je muzej izdatno pomagal šolam in drugim organizacijam na podrocju dela muzeja z razstavnimi, publicisticnimi in peda­goško-andragoškimi projekti. Z gostovanji razstave o izobraževanju gluhih in naglušnih na Slovenskem ter izobraževanjem za delo z ranljivimi skupinami obi­skovalcev je muzej sodeloval pri uresnicevanju strategije izobraževanja skupin s posebnimi potrebami. Uspešno je nastopil tudi kot predlagatelj za državno odli­ kovanje pri Uradu predsednice Republike Slovenije, ki ga je prejela revija Sodobna pedagogika ob 140-letnici izhajanja. Za projekt izjemnega pomena v slovenskem šolskem prostoru se je izkazal posvet o Ucilnici v oblaku, ki ga je muzej ob ude­ležbi vec strokovnjakov s podrocja vzgoje in izobraževanja pripravil 15. novembra 2023. Pristojno ministrstvo od tega projekta pricakuje konkretne rezultate v pri­ hodnjem obdobju, kar navdaja zaposlene v muzeju k še bolj inovativnemu in odgovornemu delu in prizadevanju v dobro slovenskega šolstva v prihodnosti. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je 22. junija 2022 javnim zavodom po 28. clenu ZOFVI izdalo poziv za posredovanje predlogov osnovnih in posebnih nalog za leto 2023. Slovenski šolski muzej je predlog nalog pripravil do predpisanega termina 19. avgusta 2022 in ga skladno z Navodilom o nacrtovanju, spremljanju, porocanju in izvajanju nadzora nad dolocenimi javni-mi zavodi s podrocja delovanja MIZŠ posredoval vsebinsko pristojnemu Uradu za razvoj in kakovost izobraževanja. Usklajevanje je potekalo do decembra 2022. MIZŠ je 14. decembra 2022 izdal Sklep o izhodišcih za pripravo programa dela in financnega nacrta s kadrovskim nacrtom za leto 2023. Muzej je na podlagi tega sklepa in v skladu z novodili in izhodišci za pripravo programa dela, financnega nacrta s kadrovskim nacrtom za leto 2023 za javne zavode po 28. clenu ZOFVI pripravil Letni delovni nacrt in financni nacrt javnega zavoda za leto 2023, h ka­teremu je svet javnega zavoda Slovenski šolski muzej dal soglasje na svoji 7. redni seji 9. marca 2023. V skladu z Zakonom o spremembah Zakona o Vladi Republike Sloveni­je z dne 24. januarja 2023 je prešel del delovnega podrocja MIZŠ, ki se nanaša na podrocje športa, v pristojnost Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport(MGTŠ). Primopredaja odprtih zadev in prenos poslovanja med pristojnimi služ­bami je bila med MVI in MGTŠ podpisana 6. aprila 2023. Slovenski šolski muzej je ostal v resorni pristojnosti MVI, medtem ko se sredstva za osnovno dejavnost in sredstva za osnovne ter posebne naloge OE Muzej športa poslej nacrtujejo vfinancnem nacrtu MGTŠ. Slovenski šolski muzej je enovit muzej, ki OE muzej športa zagotavlja ne­moteno delovanje in vsestransko administrativno in strokovno podporo. Letnapogodba o financiranju javne službe SŠM v letu 2023 med javnim zavodom SŠM in MVI je bila podpisana 22. junija 2023. Iz proracunskih virov je bilo zagotovlje­nih 22 delovnih mest, od tega šestnajst v Slovenskem šolskem muzeju, šest pa v OE muzej športa. Vsa delovna mesta so bila popolnjena s 1. januarjem 2023. Obisk muzeja Muzej je v letu 2023 obiskalo 15.980 oseb. Povecanje obiska glede na pred­hodno leto je 14,4-odstotno. Ocitno povecan obisk je bil predvsem v prvih treh mesecih leta, ko so se od predhodnega leta še poznale posledice epidemije co­vida-19. Veliko povecanje je bilo še maja, ko muzej vec zadnjih let obišce najvec šolskih skupin. Velik indeks povecanja števila obiskovalcev je bil še julija, ker je muzej prvic do zdaj organiziral pocitniško muzejsko varstvo. Aprila je bilo število obiskovalcev poravnano, v drugi polovici leta pa je bil obisk v primerjavi z letom 2022 celo nekoliko manjši. Dalec najvec obiskovalcev že vrsto let predstavljajo osnovnošolci, ki so za muzej ciljna skupina. V muzejski andragoško-pedagoški program je bilo vkljucenih še 330 osnovnošolskih otrok iz zasavske regije, ki so imeli trinajst ucnih ur lepopisa v muzejski zbirki v Hrastniku. Promocijskih prireditev Slovenskega šolskega muzeja se je udeležilo 1056 obiskovalcev, vecje število obiskovalcev pa si je ogledalo tudi razstave muzeja na gostovanju. Tabela: Obisk muzeja 2023 po mesecih glede na starost obiskovalcev/Primer-java 2022 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEP OKT NOV DEC Skupaj Predšolski 1 54 1 18 5 13 1 2 1 0 1 1 98 OŠ 602 1065 1407 1295 2004 1815 263 90 694 1044 913 733 11,925 SŠ 32 108 72 1 129 13 2 2 97 62 3 95 616 Študenti 31 20 82 48 85 11 17 8 8 29 6 68 413 Odrasli 148 419 296 247 341 402 72 74 110 151 146 175 2581 Upokojenci 22 78 63 44 11 47 8 20 18 7 5 24 347 2023 836 1744 1921 1653 2575 2301 363 196 928 1293 1074 1096 15.980 2022 219 1103 1402 1663 1908 2224 165 234 1036 1613 1191 1205 13.963 INDEX 3,82 1,58 1,37 0,99 1,35 1,03 2,20 0,84 0,90 0,80 0,90 0,91 1,14 V celokupnem obisku je delež osnovnošolcev v letu 2023 kar 74,6-odstoten. V primerjavi s predhodnim letom je tudi indeks povecanja (1,17) najvecji prav v tej starostni skupini. Za osnovnošolci imajo najvecji delež obiskovalcev odrasli s 16,2 odstotka in drugim najvecjim indeksom povecanja glede na predhodno leto (1,13). Deleži drugih starostnih skupin so precej manjši. Pri srednješolcih in študentih se je število nekoliko povecalo, pri upokojencih in predšolskih pa celo nekoliko zmanjšalo. Predšolski otroci z 0,6-odstotnim deležem so bili sploh naj­manj številna skupina obiskovalcev Slovenskega šolskega muzeja v letu 2023. Tabela: Primerjava števila obiskovalcev v letih 2023 in 2022 a) Po starostnih skupinah obiskovalcev Predšolski Osnovnošolci Srednješolci Študenti Odrasli Upokojenci Skupaj 2023 98 11.925 616 413 2581 347 15.980 2022 122 10.167 574 374 2283 443 13.963 Indeks 0,80 1,17 1,07 1,10 1,13 0,78 1,14 Uporabniki storitev v muzejskih oddelkih (knjižnici, fototeki, arhivski in muzejskih zbirkah) so obiskovalci muzeja brez izdanih vstopnic. K njim se štejejo tudi obiskovalci ob dnevih odprtih vrat in udeleženci drugih muzejskih priredi­tev brez vstopnine. Njihovo število je bilo v letu 2023 vecje od nacrtovanega (25 %) in vecje, glede na realizacijo v predhodnem letu (14 %). Tabela: Obiskovalci z izdanimi vstopnicami in brez njih v letu 2023 in 2022 Evidenca obiskovalcev 2023 2022 Indeks 23/22 Z izdanimi vstopnicami 14.475 12.501 1,16 Brez izdanih vstopnic 1505 1462 1,03 Skupaj 15.980 13.963 1,14 Število tujih državljanov je bilo manjše kot predhodno leto, cetudi je bil nacrt presežen za 34 odstotkov. V drugi polovici leta 2022 je muzej obiskalo veliko šolskih skupin iz slovenskega zamejstva v Italiji, ki jih v letu 2023 vsaj v takšnem številu kot leta 2022 ni bilo vec. Ob dnevih odprtih vrat se je število tujih državljanov na muzejskih prireditvah povecalo za skoraj trikrat (24). Povecanje se pripisuje predvsem dejstvu, da je bila postavljena nova stalna razstava, na kateri je vec besedil dopolnjenih v angleškem jeziku. Prav tako je v anglešcini izšlo in bilo razdeljenih vec letakov in drugih muzejskih promocijskih tiskov. Tabela: Obisk tujih državljanov Obiskovalci muzeja Realizacija2023 Realizacija2022 Indeks R23/R22 Tuji državljani z izdanimi vstopnicami 469 655 0,72 Stare ucne ure V muzejskih prostorih na Plecnikovem trgu je bilo izpeljanih 625 starih ucnih urv rednem pedagoškem programu. V sklopu pedagoško-andragoških pro-gramov odprtega muzeja jih je bilo še dodatnih 20 (16 ob dnevih odprtih vrat, 4 na pocitniških programih, ucna ura v Tednu otroka pa zaradi premajhnega obiska ni bila izvedena). Zunaj maticne stavbe je bilo na gostovanjih poleg tega izpelja­nih še 18 ucnih ur. V primerjavi s predhodnim letom se je število izvedenih starih ucnih ur v rednem pedagoškem programu povecalo za 43 izvedb, kar predstavlja 7,4-odstoten delež povecanja. Število izvedenih starih ucnih ur v rednem in izre­dnem pedagoško-andragoškem programu v maticnih prostorih in na gostovanjih se je izravnalo s številom izvedb pred izbruhom epidemije covida-19. Tabela: Ucne ure 2023 (po izd. vstopnicah)/Primerjava 2022 Ucna ura Izvedbe 23 Izvedbe 22 Obisk 23 Obisk 22 1. Lepopis, 1930 274 224 6001 4596 2. Nedeljska šola, 1865 134 127 2915 2525 3. Lepo vedenje, 1907 95 103 2083 2324 4. Stara šola za najmlajše, 1900 44 43 975 921 5. Vodnikova šola, 1811 22 33 417 475 6. Fizika, 1900 16 4 353 94 7. Prirodopis: domaca macka, 1907 12 4 279 65 8. Racunstvo, 1905 9 15 176 257 9. Ucna ura v anticni Emoni, 1. stoletje 9 7 138 117 10. Ucna ura za tujce, 1906 4 10 64 228 11. Higiena, 1932 3 1 91 13 12. Rocna dela, 1926 3 9 73 224 13. Cesarska pesem, 1901 0 2 0 24 14. Telovadba, 1932 0 0 0 0 Ucne ure skupaj 625 582 13.565 11.863 Najveckrat je bila izvedena ucna ura Lepopis iz leta 1930, ki je že dolga leta najbolj priljubljena ucna ura v muzeju. Med bolj priljubljenimi sta bili v letu 2023 ucni uri Nedeljska šola iz leta 1865 in Lepo vedenje iz leta 1907. Nadpovprecno zanimanje so obiskovalci izrazili tudi za Staro šolo za najmlajše, ki je prilagojena ucencem 1. in 2. razreda osnovne šole. Zaradi pomanjkanja ustreznih prostorov v muzeju ni bilo mogoce izpeljati ucne ure Telovadba. Pri izvedbi ucnih ur, tako pri uvodni pripravi obiskovalcev na pouk kot tudi pri igranju vloge ucitelja (-ice), so v vecjem obsegu pomagali zunanji sodelavci muzeja. Za uvodno pripravo skupin na ucne ure so skrbeli vodici, pouk pa so izvedli animatorji starih ucnih ur. Vloge go­spodicen in ucenikov (uciteljic in uciteljev) ucnih ur so v letu 2023 opravljali: Taja J. Gubenšek, Matej Hrastar, Matej Prevc, Miha Zupanc Kovac, Lara Oštrbenk, Gregor Gartner, Jure Pavšek, Domen Šega, Jasmina Bejtovic, Nika Katrašnik, Lea Klinar, Lovrenc Bajt, Dominik Ceglar, Jakob Svetek in Urša Volk. Poleg zunanjih sodelavcev so pouk po starem poleg drugih muzejskih nalog izvajali tudi redno zaposleni: bibliotekarka Polona Koželj, kustos Anton Arko in strokovne sode­lavke Mateja Pušnik, Klara Keršic in Maja Hakl Saje. Strokovna vodstva po stalni razstavi so poleg vodicev za šolske skupine vodili tudi kustosi. V prvi polovici leta je potekalo izobraževanje in opravljanje izpitov za nove vodice. Muzej je izboru kandidatov posvetil veliko pozornosti, saj so vodici najboljši promotorji muzeja. Izpit za vodice je v mesecu marcu uspešno opravilo 6 kandidatov: Eva Grašic, Klara Simcic, Nadja Padar, Marija Ana Klancar, Aljoša Šikovec in Jerica Kocjancic. Prav tako so poskusne ucne ure za nove animatorje uspešno opravili: Lea Klinar, Nika Katrašnik, Lovrenc Bajt, Jakob Svetek, Dominik Ceglar in Urša Volk. Pri iz­obraževanju vodicev in poskusnih ucnih urah za animatorje so sodelovali kustosi in strokovni delavci muzeja. Vodstvo muzeja je na zacetku in na koncu šolskega leta pripravilo evalvacijsko srecanje z vodici in animatorji ucnih ur. Za nove ani­matorje (-ke) starih ucnih ur so bila nabavljena nova oblacila, saj je pri pedagoški dejavnosti muzeja zelo pomemben kvalitetno pripravljen oblacilni videz. Po vzo­ ru in izkušnjah iz predhodnih let je delo potekalo pri iskanju predlog za kroje, pripravi novih oblacil in izbiri blaga. Za oblacilni videz uciteljic in ucenikov je skrbela mag. M. B. Debevec v sodelovanju z Matejo Pušnik, ki je usklajevala delo z animatorji ucnih ur. Stalna razstava – Šola = zakon! Z odprtjem stalne razstave Šola je zakon! Izobraževanje in vzgoja na Slo­venskem skozi cas leta 2022 je bila zaokrožena prva naloga glavnega muzejskega projekta v zadnjih letih. V projekt je bilo vloženega veliko znanja in veliko delov­nih prizadevanj vseh zaposlenih, prav posebej pa avtorjev izbranih obdobij šolske zgodovine. Skupaj s sodelavci je muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec De-bevec kot vsebinski vodja projekta tudi v letu 2023 nadaljevala delo pri nadgradnji stalne razstave in pri vseh projektih, ki so bili povezani s stalno razstavo. Za boljšo prezentacijo razstavnih predmetov sta konservatorka Petra Juvan in kustosinja mag. M. B. Debevec opravili podroben pregled stalne razstave in pripravili prvi nacrt izboljšav (podstavki za knjige in dodatna zašcita obcutljivih eksponatov). Koordinatorka kulturnih programov Mateja Pušnik je dopolnila seznam potreb­nih popravkov in dopolnitev. Popravki in izboljšave so bili potrebni pri osvetlitvi predmetov in pri zvocnem delu razstave. Pri nadgradnji stalne razstave so bila na zacetku leta opravljena vsebinska in tehnicna dela animiranja glavnih likov tri­najstih obdobij šolske zgodovine, v spletnem okolju Google play je bila izdelana aplikacija ScholAR, na vidnem polju zacetka stalne razstave pa je z video anima­cijo kratke zgodovine šolstva z vprašanji oživel vhodni Intromonitor. Cez vecji del leta je bilo v vsebinski in oblikovni pripravi vec publikacij, ki so se navezovale na stalno razstavo. Za tisk je bil tako pripravljen Vodic za vodice, ki je namenjen za pripravo novih generacij vodicev za vodenje obiskovalcev po stalni razstavi. Pri vsebinski zasnovi in oblikovni postavitvi so poleg urednic: Klare Keršic, Po-lone Koželj in Mateje Pušnik, strokovno sodelovali tudi soavtorji stalne razstave. Vodnik za lahko branje sta zasnovali in uredili Polona Koželj in Klara Keršic. Dodaten strokovni pregled besedila za lahko branje, ki ga je na podlagi vsebin sstalne razstave pripravila Živa Jakšic Ivacic, so prav tako, vsak za svoj del, opravili soavtorji stalne razstave. Delovni zvezek za 2. triado osnovne šole sta usklaje-no z ucnim nacrtom na podlagi dosedanjih muzejskih pedagoških izkušenj in sodelovanja z ucitelji, ki z ucenci prihajajo v muzej, pripravili Mateja Pušnik in Klara Keršic. Urednica Vodnika stalne razstave mag. Marjetka Balkovec Debevec je razstavno gradivo pripravila in koordinirala z oblikovalkama Ireno Gubanc in Tejo Jalovec. Že pri pripravi Vodnika se je izkazalo, kako pomembne so kvalite­tne fotografije razstavnih predmetov in materiala za vrhunske objave razstavnih publikacij. Pri obsežnem delu je s fotografom Andrejem Peunikom intenzivno sodelovala kustosinja mag. M. B. Debevec, pri pripravi predmetov za fotografira­ nje pa sta pomagala še kustos dokumentalist Matic Intihar in zunanji sodelavec Marjan Javoršek. V povezavi s predmeti s stalne razstave je muzej izdal vec tiskov v promocijske namene tudi za muzejsko trgovino. Natisnjenih je bilo vec verzij šolskih zvezkov z aplikacijo ScholAR in Plakat AR za animiranje likov na na­slovnici posameznega zvezka, pisalni blok in promocijski letak stalne razstave v slovenskem in angleškem jeziku. Poleg rednega obiska šolskih in drugih skupin so si stalno razstavo pod strokovnim vodstvom muzejskih kustosov ogledali tudi ugledni gostje. Med njimi je treba izpostaviti ministra za vzgojo in izobraževa­ nje dr. Darja Felda, veleposlanika Republike Poljske dr. Krzysztofa Olendzkega, skupine zaposlenih z MVI, skupina uveljavljenih zgodovinarjev (študenti FF UL 1982/83) in drugi. Vsebine s stalne razstave so bile objavljene na spletu, v revijah in casopisih ter predstavljene na seminarjih, simpozijih in konferencah doma in v tujini, na katerih so aktivno sodelovali kustosi in drugi strokovni delavci mu-zeja. V zvezi z vsebinami stalne razstave je bil opravljen tudi nacrtovani nakup strokovne literature, vezane na razvojno-raziskovalno delo s podrocja zgodovine, etnologije, klasicne filologije in pedagogike. Obcasne razstave Od telovadbe do športa/Šolska telovadba na Slovenskem skozi cas Razstava je bila odprta 9. novembra 2023 v OŠ Prežihov Voranc v Ljubljani. Razstavo je pripravila muzejska svetnica Mateja Ribaric, pri delu pa je sodeloval tudi strokovni sodelavec dr. Tomaž Pavlin iz Muzeja športa. Oblikovalec razstave je bil zunanji sodelavec Marjan Javoršek, razstavne panoje in zloženko pa je obli­koval, racunalniško obdelal in tiskal Matjaž Kavar. Oba sta tudi sodelovala pri postavljanju razstave. Razstavna besedila je lektorirala Martina Oberman Žni­darcic. Avtorica razstave je slikovno gradivo pridobila v SŠM, v Muzeju športa in po šolah: OŠ Sladki Vrh, OŠ Dolenjske Toplice, OŠ 8 talcev Logatec, Gimnazija Slovenj Gradec in v ZRSŠ Planica. Ob razstavi je izšla razstavna zloženka z vse­bino razstave. V pedagoški program ob razstavi je bila vkljucena tudi ucna ura iz leta 1932 Zdrav duh v zdravem telesu/telovadba po sokolskem sistemu. Razstava je namenjena gostovanjem. Obsega cas od uvedbe telovadbe v ucne nacrte osnov­nih šol leta 1869 pa vse do danes, ko strokovnjaki ugotavljajo slabšanje gibalnih sposobnosti mladih. Namen razstave je zato tudi vzgoja mladih za koristno pre­življanje prostega casa in zdrav življenjski slog. Razstava Šolske torbe in šolske potrebšcine skozi zgodovino Med 28. avgustom in 11. septembrom 2023 je bila v prostorih trgovsko-po­ slovnega centra Supernova Šiška na ogled postavljena manjša razstava šolskih torb in šolskih potrebšcin skozi zgodovino, ki jo je pripravil kustos Matic Intihar. Razstavo je sestavljalo 5 vecjih vitrin, spremljala pa jo je tudi nagradna igra, v katero so bili vkljuceni predmeti iz muzejske trgovine. Slovenski šolski muzej se je v Supernovi predstavil tudi s promocijskim materialom: reklamnim panojem, promocijskimi letaki in brezplacnimi izvodi starih številk Zbornika za zgodovino šolstva in vzgoje – Šolske kronike. Odzivi na razstavo so bili zelo pozitivni tako s strani narocnika kot nekaterih obiskovalcev. Nagradna igra je bila odmevna tudi na socialnem omrežju Facebook. Samo v enem dnevu je objava dobila vec kot 500 »všeckov«, podoben obseg enodnevnih »všeckov« pa so dobile tudi objave t. i. Story na Facebooku in Instagramu. V nagradni igri je na koncu sodelovalo vec kot 600 ljudi. Razstave na gostovanju Šola je prvo, kar potrebujejo. Obcasna razstava o izobraževanju gluhih in naglušnih na Slovenskem. Na premicnih in zložljivih panojih sta jo pripravili samostojna bibliotekarka Polona Koželj in sodelavka v službi za projekte Klara Keršic. Razstava je gostovala na treh lokacijah. Prvo gostovanje razstave Šola je prvo, kar potrebujejo! je bilo izvedeno v Knjigarni in trgovinici Zebra gre na luno, ki deluje pod okriljem Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana. Na prireditvi ob odprtju razstave 22. junija 2023 sta navzoce pozdravila mag. Stane Okoliš, direk-tor Slovenskega šolskega muzeja, ter Bernarda Kokalj, v. d. direktorice Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana. Sodelavka in soavtorica razstave Klara Keršic je razstavo vsebinsko predstavila ter povezovala kratek kulturni program, ki so ga s petjem popestrile pevke vokalne zasedbe Rozalije ter tolmacka znakovnega je­zika Špela Andres Uršic. Drugo gostovanje brez programa ob odprtju je bilo v Knjižnici Antona Tomaža Linharta Radovljica, najprej v maticni enoti v Radovlji­ci, nato pa še v enoti na Bledu. Razstavo na vseh treh mestih si je ogledalo 10.841 obiskovalcev. Tri desetletja izobraževanjav samostojni Sloveniji. Razstava o šolstvu v Republiki Sloveniji v obdobju od slovenske osamosvojitve dalje je bila na zložlji­vih premicnih panojih postavljena v prostorih Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani od 16. maja do 30. junija. Obiskovalcem prireditev, ki jih je v tem casu organizirala Slovenska matica, je bilo s tem omogoceno, da so si lahko ogledali razstavne vsebine, s katerimi smo se ob 30-letnici osamosvojitve soocali v Slovenskem šolskem muzeju. Na razstavi so bili izpostavljeni vzroki in predsta­vljeni prvi koraki k slovenski osamosvojitvi na podrocju šolstva. Na razstavi je bil predstavljen razvoj na vseh stopnjah izobraževanja od zacetkov slovenske samo­stojnosti do današnjih dni. Ogled razstave je bil za vse obiskovalce brezplacen. Od telovadbe do športa/Šolska telovadba na Slovenskem skozi cas. Razstava je bila nacrtovana, pripravljena in financirana v okviru posebne naloge na Uradu za razvoj izobraževanja kot obcasna razstava. Ker je bil razstavni pros-tor Slovenskega šolskega muzeja v maticni stavbi na Plecnikovem trgu za obcasne razstave cez celo leto zaseden z razstavo Zbiramo, raziskujemo, obujamo: športna dedišcina in Muzej športa, ki so jo sodelavci Muzeja športa postavili v jeseni 2022, je bila že v izhodišcu mišljena kot mobilna razstava, s katero bo muzej gostoval po osnovnih in srednjih šolah po Sloveniji. Prva postavitev in hkrati prvo gostovanjerazstave je bilo na OŠ Prežihov Voranc v Ljubljani. Razstava je bila odprta od 9. do 30. novembra 2023. V pedagoško-andragoškem programu ob razstavi sta zunanja sodelavca muzeja Matej Hrastar in Matej Prevc z ucenci šole izpeljala 4 ucne ure telovadbe po sokolskem sistemu iz leta 1932. Drugo ime za ucno uro Zdrav duh v zdravem telesu se je smiselno vezalo na vzgojno sporocilo razstave o zdravem življenjskem slogu. Kustosinja Mateja Ribaric je imela 4 vodstva po razstavi. Pedagoško-andragoški programi odprtega muzeja Dnevi odprtih vrat. V letu 2023 so bili po nacrtu izvedeni štirje dnevi odpr­tih vrat. 8. februarja, na Prešernov dan, je bilo izpeljanih pet ucnih ur (Nedeljska šola – dvakrat, Lepopis, Lepo vedenje in Prirodopis: domaca macka), delavnicaŠportno vzgojni karton in vodstvo po razstavi Zbiramo, raziskujemo, obujamo. Na mednarodni dan muzejev je bila izvedena ucna ura Lepopis, na Poletno mu-zejsko noc pa še šest ucnih ur (Nedeljska šola, Telovadba, Lepo vedenje, Ucna urav anticni Emoni, Lepopis, Vodnikova šola) in delavnica Športno vzgojni karton. Delavnica in Ucna ura v anticni Emoni sta potekali v atriju uršulinskega samo­stana. Za Ta veseli dan kulture 3. decembra so bile pripravljene štiri ucne ure (Lepo vedenje, Prirodopis: domaca macka, Lepopis, Nedeljska šola) in delavnica izdelovanja štampiljk. Tabela: Primerjava obiska od dnevih odprtih vrat 2023 in 2022 Datum Prireditev 2023 2022 Indeks 8. februar Kulturni praznik – Prešernov dan 606 545 1,11 18. maj Mednarodni dan muzejev 45 39 1,15 17. junij Poletna muzejska noc 246 198 1,24 3. december Ta veseli dan kulture 45 58 0,76 Skupaj 942 840 1,12 Pocitniški programi. V letu 2023 je bil izpeljan pocitniški program med je­senskimi in poletnimi šolskimi pocitnicami. Med poletnimi pocitnicami je muzej prvic izvedel program pocitniškega varstva, ki je trajal pet dni (3.–7. julija). Vsak dan se je pocitniškega varstva udeležilo po 15 otrok. Pripravljen je bil bogat pro­gram v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, Ljubljanskim gradom, RTV Slovenija, Olimpijskim komitejem Slovenije, športno enoto Slovenske vojske in Vrtcem Ledina. Med jesenskimi pocitnicami je bil pripravljen kombiniran pro­gram treh ucnih ur in treh delavnic (UU Nedeljska šola in izdelovanje štampiljk, UU Lepopis in delavnica pisanja pisem, UU Emona in sumerska delavnica). Mu-zejskih programov med jesenskimi pocitnicami se je udeležilo 34 udeležencev. Vseh pocitniških programov se je udeležilo skupaj 109 obiskovalcev. Odprte dejavnosti. Muzej je s sodelovanjem pri projektih odprtih dejav­nosti posebnim skupinam obiskovalcev v izbranih terminih omogocil brezplacen ogled razstav in muzejskih dejavnosti. V Tednu študentske kulture in v Tednudružin je bila izvedena tudi ucna ura Lepopis. Študentska organizacija Univer­ze v Ljubljani je v mesecu kulture med 3. in 9. aprilom 2023 organizirala Teden odprtih vrat muzejev in galerij 2023, ki so ga poimenovali tudi Teden študentske kulture. V priložnostni zloženki se je predstavil tudi Slovenski šolski muzej s svojimi dejavnostmi. Muzej si je v navedenem tednu brezplacno ogledalo 5 štu­dentov. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je ob Mednarodnem dnevu družin (15. maja) z muzejem dogovorila za brezplacen obisk družin v Tednu družin med 15. in 22. majem 2023. Dogodek je imel dober odziv tudi zato, ker je sovpadel z mednarodnim dnevom muzejev, ob katerem je muzej za obiskovalce pripra­vil muzejski program z ucno uro Lepopis. Muzej je v tednu družin obiskalo 85 obiskovalcev. V Tednu otroka med 2. in 8. oktobrom 2023 je Skupnost muzejev Slovenije v slovenskih muzejih pripravila program Z igro do dedišcine. Tabela: Obiskovalci ob dnevih, posvecenim posebnim skupinam Dogodek Datum Obisk 2023 Obisk 2022 Teden študentske kulture 3.–9. 4. 2023 5 6 Teden družin 15.–22. 5. 2023 85 0 Teden otroka 2.–8. 10. 2023 8 2 Skupaj 98 8 Za vkljucevanje Slovenskega šolskega muzeja v programe odprtih vrat, po-citniške programe in odprte dejavnosti, prav tako pa tudi v druge promocijske projekte, je na delovnem mestu koordinatorka in organizatorka kulturnih pro-gramov skrbela Mateja Pušnik, ki je vodila tudi najavo obiskov šolskih skupin v muzeju in muzejsko trgovino. V odprte programe, s katerimi muzej obiskovalcem prosto odpira vrata in razlicnim skupinam ljudi ob dolocenih dnevih omogoca brezplacen dostop in ogled muzejskih vsebin, se je dejavno in samoiniciativno vkljucevala in pomagala tako pri organizaciji kot tudi koordinaciji prireditev tudi strokovna sodelavka v službi za projekte Klara Keršic. Skupaj s sodelavko v OE muzej športa Majo Hakl Saje sta zasnovali in izvedli prvo pocitniško muzejsko varstvo, ki je vsem mladim udeležencem ponudilo bogat program, v katerem so spoznavali delo v muzeju, delo novinarjev in tudi športnikov. Pri oblikovanju pe­dagoško-andragoških programov odprtega muzeja so sodelovali tudi muzejski vodici. K odprtosti naravnan muzej je s programi odprtega muzeja in sodelova­njem na izobraževalnih in promocijskih prireditvah zunaj muzeja zgradil vez z okoljem, v katerem deluje. Muzej se je v letu 2023 odzval vsem trem pobudam pri zbliževanju študentov, družin in otrok z dejavnostmi muzeja, ki pomagajo vzpostavljati medcloveške odnose na višji kulturni ravni. Promocijske prireditve Muzej se redno udeležuje promocijskih prireditev, ki so za obiskovalce brezplacne, množicnodostopne in promovirajo kulturno dejavnost. S svojimi pedagoško-andragoškimi programi jih metodološko, didakticno in vsebinsko do-polnjuje. Ob ucnih urah so bile prikladne delavnice, ki so bile vsebinsko vezane na obravnavane dogodke. Muzej je v letu 2023 sodeloval na šestih tovrstnih pri­reditvah. Marca je sodeloval na Kulturnem bazarju z delavnico Športno vzgojni karton in demonstracijo ucne ure Telovadba, ki se ju je udeležilo 9 obiskovalcev. Na festivalu Igraj se z mano je muzej poleg delavnice Športno vzgojni karton predstavil tudi delavnico Igra spomin in Šolski izlet. Obeh delavnic se je skupaj udeležilo 105 udeležencev. Prav tako junija se je muzej predstavil na Znanstivalu, kjer je izvajal delavnico nevidne pisave, delavnico pisanja na tablice in delavnico preizkus starega sobnega kolesa. Te delavnice je obiskalo 251 ljudi. Septembra se je muzej udeležil Pikinega festivala v Velenju, kjer se je predstavil s starimi šol­skimi potrebšcinami in delavnico izdelovanja knjižne kazalke sove, in festivala Noc raziskovalcev, kjer so bile izvedene tri ucne ure v anticni Emoni. Oktobra je muzej sodeloval na Olimpijskem festivalu z delavnico Športno vzgojni karton. Festival je v dveh dneh obiskalo 510 obiskovalcev. Promocijskih prireditev Sloven-skega šolskega muzeja se je skupaj udeležilo 1056 obiskovalcev. Dogodek Muzejska dejavnost Datum Izv. Ud. 1. Kulturni bazar, Ljubljana Delavnica Športno vzgojni karton in demonstracija ucneure Telovadba 31. 3. 2023 1 9 2. Festival Igraj se z mano! Delavnice: Športno vzgojni karton, Igra spomin in Šolski izlet 29. 5. 2023– 1. 6. 2023 2 105 3. Znanstival, Ljubljana Delavnice: nevidne pisave, pisanje na tablice in starosobno kolo 3. 6. 2023 1 251 4. Pikin festival, Velenje Izdelovanje knjižne kazalke inspoznavanje šolskih potrebšcin 12. 9. 2023 3 113 5. Noc raziskovalcev, LJ. Ucna ura v anticni Emoni 29. 9. 2023 1 65 6. Olimpijski festival, LJ. Delavnica Športno vzgojni karton 7.–8. 10. 2023 2 510 SKUPAJ 1056 Na omenjenih promocijskih prireditvah je muzej s svojimi pedagoško-an­dragoškimi programi metodološko, didakticno in vsebinsko dopolnil in popestril projektne dogodke. Poleg starih ucnih ur so muzejski sodelavci na prireditvah izvedli delavnice, ki so se vsebinsko navezovale na dogodke. V rednem progra-mu je muzejskih delavnic vse manj, saj je zanimanje šolskih skupin usmerjeno predvsem v doživetje, ki ga omogocajo stare ucne ure. Promocijskim prireditvam je skupno prizadevanje, da bi izobraževalne vsebine obiskovalcem posredovali na kar se da prijazen, igriv in družaben nacin. Poleg izobraževalnih vsebin so prireditve spodbujale zanimanje za znanost in kvalitetno preživljanje prostega casa. Poudarjena je bila dostopnost za ranljive skupine in izpostavljena odprtost za neznano. Dopolnjevanje zbirk šolske dedišcine Novi muzejski predmeti. Število pridobljenih muzejskih predmetov je v letu 2023 v primerjavi z predhodnim letom manjše za 33 %. Predmeti so bili mu-zeju v vecji meri podarjeni, izveden pa je bil tudi nakup od ge. Irene Zore. Muzej je od dolgoletne zunanje sodelavke odkupil šolske zvezke, šolsko dokumentacijo, dijaške knjižice, lepopisne vadnice, risbe in igrace v vrednosti 910 EUR. Najvec novih predmetov so muzeju podarile posamezne šole (POŠ Temenica). Za prev­zeme je v prvi vrsti skrbel novi kustos - dokumentalist Matic Intihar, ki je junija opravil strokovni izpit in je bil tudi najvec na terenu. Med prevzetimi muzejskimi predmeti je bilo najvec dokumentov iz šolske dokumentacije, precej manj je bilo ucnih pripomockov in ucil. Precej je bilo igrac, veliko manj pa še predmetov, ki spadajo v skupino šolskih nagrad, šolske opreme in izdelkov ucencev. Tabela: Novi muzejski predmeti 2023 Dar Odkup Skupaj Ucila 52 / 52 Ucni pripomocki 92 9 101 Šolska dokumentacija 150 14 164 Šolska oprema 8 / 8 Igrace 26 12 38 Šolske nagrade 18 1 19 Izdelki ucencev 7 / 7 Skupaj 353 36 389 Novo knjižnicno gradivo/ucbeniki. Kakor v prejšnjih letih je bilo gradi­vo pridobljeno na uveljavljene nacine: z darovi, nakupi in izmenjavami. Glede na preteklo leto, je bil popis novega knjižnicnega gradiva za 144 knjižnih enot manjši. Najvecji del prevzetega knjižnicnega gradiva je bil podarjen (81,7 %), od­ kupljeno je bilo 11,9 % knjižnicnih enot, z zamenjavo pa jih je bilo pridobljenih še 6,4 %. Med darovalci podarjenih ucbenikov in drugih šolskih publikacij je ve­ liko posameznikov, ki muzeju zapustijo tako svoje šolske knjige kakor tudi šolsko zapušcino svojih prednikov. Muzeju na ta nacin pustijo predmete, ki so vezani na njihovo osebno ali družinsko zgodbo. Med prevzetim gradivom je bilo najvec osnovnošolskih ucbenikov za razlicne šolske predmete. Vecinoma izhajajo iz ob- dobja po drugi svetovni vojni do devetdesetih let preteklega stoletja. Precej je bilo podarjenih tudi pedagoških tiskov. Najvidnejša med njimi je revija Popotnik, ki leta 2023 po Sodobni pedagogiki praznuje 140 let izhajanja. Med bolj zanimivimi ucbeniki je slovenski prevod italijanske racunice za 4. razred osnovne šole, ki je izšla leta 1922 v Trstu. Tabela: Novo knjižnicno gradivo 2023 Podarjeno knjižno gradivo (stari ucbeniki in druge šolske knjige) 572 Odkupi (strokovna literatura: serijske publikacije, monografije) 83 Pridobljeno z zamenjavo 45 Skupaj 700 Pedagoška knjižnica. Za delovanje knjižnice je bila odgovorna samostojna bibliotekarka Polona Koželj, pri delu pa ji je pomagal kustos zbirke ucbenikov Anton Arko. Z novimi vpisi knjižnicnih enot iz starega knjižnega fonda v sis-tem Cobiss je v vecletnem projektu digitalizacije dostopa do knjižnicnega gradiva nadaljevala delo upokojena višja knjižnicarka Darja Sonja Tavcar. V oktobru je samostojna bibliotekarka Polona Koželj odšla na porodniški dopust, v decem­bru pa jo je že nadomešcala samostojna bibliotekarka Ana Marini. Knjižnico je v letu 2023 obiskalo 291 obiskovalcev. Zaposleni so skrbeli za odzivno referencno dejavnost po telefonu, e-pošti ter z medknjižnicno izposojo. V knjižnici je po­tekalo sprotno spremljanje statistike, bibliotekarka pa je za predhodno leto v marcu 2023 prek vprašalnika BibSist porocala statisticne podatke NUK-u. V letu 2023 je bilo evidentiranih 1949 enot knjižnicnega gradiva, med katerimi je naj­vec ponudbe privatnih darovalcev ter za odpise knjižnicnega gradiva iz sorodnih ustanov. Nemoteno je potekalo pridobivanje novega knjižnicnega gradiva. Vpiso­vanje prevzetega gradiva v sistem Cobiss je bilo vecinoma opravljeno vzporedno s pridobivanjem, vpisalo pa se je tudi knjižnicno gradivo, pridobljeno z darovi iz predhodnih let. Bibliotekarki sta v sistem Cobiss vpisali 234 monografij in 237 enot serijskih publikacij. Bibliotekarka Polona Koželj je skrbela tudi za biblio­grafije zaposlenih raziskovalcev (95 enot) in po potrebi vpisovala nova imena avtorjev v bazo CONOR (19 enot). V knjižnici sta bili digitalizirani dve knjižnicni enoti starejšega gradiva (34 str.). Polona Koželj se je ob dnevu specialnih knjižnic udeležila strokovnega srecanja bibliotekarjev in se izobraževala na osvežitve­nem tecaju za dodeljevanje vrstilcev UDK. 9. maja 2023 je pridobila licenco C za kreiranje zapisov v sistemu Cobiss za neknjižno gradivo, 23. maja 2023 pa je napredovala v strokovni naziv višja bibliotekarka. Novo fototecno gradivo. Kustosinja fototeke Mateja Ribaric, ki je prido­ bila naziv muzejska svetnica, je v letu 2023 prevzela in popisala 446 predmetov fototecne šolske dedišcine. Podarjenih je bilo 366 enot gradiva; od tega 195 fo­tografij (131 fotografij v treh foto albumih), 1 razglednica, 2 skena fotografije, 33 videokaset, 18 DVD, 36 CD, 54 avdiokaset, 3 x zbirka diapozitivov in 24 trakov. Fototecne predmete šolske dedišcine so podarili prijatelji Slovenskega šolskega muzeja, s katerimi muzej že vec let uspešno sodeluje, in posamezne šole. Iztok Durjava, upokojeni direktor Muzeja športa, je podaril 15 fotografij (Klasicna gi­mnazija Maribor, Uciteljišce Maribor, vrtec in OŠ v Mariboru). Tanja Špenko, upokojena profesorica likovne umetnosti na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, je darovala 15 fotografij. Jakob Žuraj je daroval 20 fotografij in 1 sken fotografije iz zapušcine dr. Ivana Logarja (1905–1983) iz OŠ Angele Ocepek Ljubljana in Gimnazije Šubiceva Ljubljana. Srednja vzgojiteljska šola Ljubljana je darovala dva foto albuma (69 fotografij), 54 avdiokaset, 23 CD, 21 videokaset, 24 trakov, 3 x diapozitivi. Ga. Zvonka Pretnar je podarila zapušcino slepe uciteljice Milice Debeljak, ki je vsebovala tudi 4 fotografije ter album s 62 fotografijami. G. Stanislav Kocjan je podaril razglednico Vesel Božic in srecno Novo leto! Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, ga. Nadja Vrbic pa je darovala 10 fotografij svojega oceta Franja Tica in matere Veronike Jerina (uciteljski zbor, razredne slike, fotografija ucilnice). V letu 2023 je bil opravljen izbor in popis treh sklopov odkupov razglednic: 35 razglednic (910 EUR – Zmago Tancic), 26 razgle­dnic (590 EUR – Zmago Tancic) in 19 razglednic (1526 EUR – Mišo Goric). Skupaj je bilo odkupljenih 80 razglednic v vrednosti 3026 EUR. Odkupljene razglednice so iz obdobij Avstro-Ogrske in med obema vojnama. Predstavljajo šolske stavbe v Ljubljani in okolici, v Idriji, na Grmu pri Novem mestu, na Mirnu, na Ptuju, v Celovcu ter nekaj skupinskih fotografij ter panoramskih pogledov na kraje oz. mesto. Izstopajo portret Trubarja z rojstno hišo, idrijska realka (litografija) in Carniola. Tabela: Fototecno gradivo 2023 Dar Odkup Skupaj Fotografije 195 / 195 Razglednice 1 80 81 Skeni fotografij 2 / 2 Videokasete 33 / 33 CD 36 / 36 Avdiokasete 54 / 54 Trakovi 24 / 24 Zbirka diapozitivov 3 / 3 DVD 18 / 18 Skupaj 366 80 446 Fototeka. Kustosinja Mateja Ribaric se je posvetila vrednotenju fotografij in cenikov fotografskih storitev. Pri tem delu se je posvetovala z Matejo Likozar (Go­renjski muzej v Kranju), Katarino Jurjavcic (Muzej novejše zgodovine Slovenije) in Tomislavom Kajfežem (Narodni muzej Slovenije). Za odkup razglednic je bila v stikih z zasebnimi zbiralci: Milanom Škrabcem, Mišom Goricem, Stanislavom Kocjanom in Rokom Glavanom. Prevzemala je gradivo, ga popisovala in priprav­ljala ocene odkupov. Izdelani so bili vsi manjkajoci skeni razglednic in fotografij. Opravila je inventuro zbirke stereoskopskih slik, ki je pokazala, da je v zbirki veliko vec slik (1553), kot jih je muzej do sedaj vodil v evidenci (737). Gradivo iz fo­toteke Slovenskega šolskega muzeja je bilo objavljeno v 11 razlicnih publikacijah. Novo arhivsko in dokumentarno gradivo. Kustos arhivske zbirke dr. Branko Šuštar je v letu 2023 prevzel 1 tekoci meter gradiva. Prevzeti so bili šol-ski zvezki in drugo gradivo s podrocja šolske dedišcine oseb in družin. Franjo in Vera Tic, ucitelja v Slovenskih Konjicah, sta podarila gradivo o šolstvu iz obdobja med letom 1947 in 2000. Vera Tuta iz Sesljana v Italiji je muzeju zapustila gradivo družine Bratuž-Šorli iz Gorice iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Evgen Ma­sic, r. 1927, je podaril šolske zvezke, zapiske predavanj in tehnicne risbe, ki jih je izdelal kot ucenec, dijak in študent med letoma 1943 in 1974 v Trevisu, Ljubljani in Mariboru. Arhivskazbirka. Povecletnemobdobjustadr. SimonMalmenvall in Ksenija Guzej od Arhiva Republike Slovenije prevzela prenovljeno Navodilo za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva SŠM od ustanovitve v letu 1898, ki ga spremlja Klasifikacijski nacrt SŠM. Kustos dr. Branko Šuštar je v arhivski zbirki opravljal urejevalna dela s pripravo osnovnih popisov gradiva. Med preselitvijo dela arhivskega gradiva iz depoja v maticnih prostorih na Plecnikovem trgu v nov muzejski depo na Lesno Brdo je novembra 2023 neurejeno in nepopisano gradivo iz preteklih let uredil v arhivske škatle in popisal v arhivski seznam. S prevozoma dne 20. in 29. novembra 2023 se je tako v zelenih arhivskih škatlah preselilo 19,6 tekocih metrov arhivskega gradiva. Po vsebini zelo raznovrstno gradivo je bilo v hrambi v kabinetu kustosa arhivske zbirke v pisarni št. 13. Prevzeto je bilo veci­noma od uciteljev in profesorjev, nanaša pa se na njihovo delo in na posamezne osnovne in srednje šole, na katerih so delovali. Poleg arhivske dokumentacije so v gradivu tudi šolski zvezki (Porenta, Rosina, ucenci OŠ Motnik in ucenci OŠ Kette in Murn). Drugacno je gradivo o delovanju in poslovanju casopisa Šolski razgledi in gradivo o delovanju Šole za ravnatelje, gradivo DZS tiskovine (šolski dokumenti obrazci) ter obsežno gradivo Uciteljskega pevskega zbora. V arhivski zbirki je tudi del obsežnega arhivskega gradiva podjetja Sava film – ucila: gradivo za pripravo ucil: za diafilme in prosojnice ter bogata in edinstvena zbirka razi­skovalnih nalog mladih raziskovalcev zgodovine, ki 55 let deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije. V depo Lesno Brdo je bilo prepeljanih 16 arhivskih škatel gradiva z osnovnimi popisi raziskovalnih nalog. Stanje arhivske zbirke. Starejši, glavni in najbolj dragocen del arhivske zbirke je v starih kartonastih arhivskih škatlah na knjižnih regalih na podestu knjižnega depoja v maticni stavbi na Plecnikovem trgu 1 pod ucilnicami Gim­nazije Jožeta Plecnika. Ta del arhivske zbirke je popisan v rokopisu in na pisalni stroj. Popis še ni digitaliziran. Vecji del zbirke raziskovalnih nalog mladih razi­skovalcev zgodovine pri ZPMS je bil iz depoja bivše BPT Tržic prepeljan v depo na Lesno Brdo, kamor je bilo novembra 2023 prepeljano tudi gradivo iz kabine­ta kustosa arhivske zbirke. Za oba dela arhivske zbirke je bil izdelan le osnovni popis. Velik del še nepopisanega arhivskega gradiva je na arhivskih regalih med-prostora v sobi št. 13. Dokumentarno gradivo, ki od šestdesetih let 20. stoletja nastaja pri delovanju muzeja, je shranjeno na vec varnih mestih v maticni stavbi na Plecnikovem trgu 1. Po izdelavi klasifikacijskega nacrta in podpisu dogovora s pristojnim arhivom o hrambi lastnega gradiva je pripravljeno za zacetek odbira­nja arhivskega gradiva, ki ima trajno zgodovinsko vrednost. Dokumentacijska zbirka o zgodovini šolstva. Kustosinja doku­mentacijske zbirke o zgodovini šolstva mag. Marjetka B. Debevec je prevzela dokumentarno gradivo iz zapušcine ljubljanskega pediatra dr. Ivana Logarja. Darovalec g. Žuraj je vecino gradiva podaril že v letu 2022. Med gradivom je bilo veliko fotografij, poleg knjig in letnih porocil šol pa tudi drugo dokumentacijsko gradivo: notni zvezek iz leta 1899, Dijaška knjižica za mešcanske šole Šmihel pri Novem mestu za šolsko leto 1932/19332, Dijaška knjižica dr. Krekove višje go-spodinjske šole za šolsko leto 1938/39 (tudi v cirilici) idr. Kustosinja je prevzela tudi gradivo uciteljice Ane Gregorac Munih (roj. 1911). Ob knjižnem gradivu so bili v 16 enotah gradiva rocno izdelani urniki za šolska leta 1951/52, 1957/58 in 1958/59, rocno izdelan ucni nacrt za 1. razred, vaje za pionirje in pionirke – ro­kopis, tipkopis o književnosti, pesnikih in pisateljih, notno gradivo, risbe iz leta 1926 brata Ignaca Gregoraca (arhitekt, roj. 1916). Z dokumentacijo o sodobnem šolstvu je bilo v šolskem letu 2022/23 dopolnjeno gradivo OŠ Danile Kumer. V omenjenem gradivu je med drugim tudi mapa z likovnimi izdelki ucencev, vezni teksti šolskih prireditev, šolska dokumentacija in urniki, mapa z literarnimi iz­delki ucencev, vošcila za uciteljico, fotografije in kratki video posnetki. Ga. Khalil je podarila rocno izdelan Belokranjski zbornik cetrtošolcev državne gimnazije v Crnomlju 1948/49 in natisnjen zbornik spominov na šolanje na Gimnaziji Crno­melj: Maturanti crnomaljske gimnazije 1962/63. Dokumentacijska zbirka šolstva je bila dopolnjena še z drugimi darovi: literatura o šolstvu na Opcinah pri Tr-stu, gradivo Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana, clanek Vide Bajt o razvoju šole Cerkno, clanek ob obletnici prve mature na Srednji vzgojiteljski šoli, vložen v mapo šole. Evidentirana je bila tudi otroška igraca: puncka iz celuloida (iz okoli 1941). Ga. Zvonka Pretnar iz Tržica je podarila zapušcino Milice Debeljak, roj. Pretnar (1915–2017), slepe uciteljice glasbe na OŠ v Tržicu ter profesorice klavirja in harmonike na Glasbeni šoli v Tržicu. Skupno število na novo pridobljenega dokumentarnega gradiva o šolstvu v letu 2023 je 70 enot in 1 evidentiran predmet. Dokumentacija o zgodovini šolstva in izbrani primeri iz gradiva šolske dokumen­tacije so bili podrobneje predstavljeni udeležencem seminarjev Katis 17. marca in 7. novembra 2023 in študentom zgodovine ob predstavitvi delovanja Slovenskega šolskega muzeja. Stanje Dokumentacijske zbirke šolstva na Slovenskem. Gradivo Do-kumentacijske zbirke šolstva na Slovenskem je shranjeno v arhivskih škatlah na knjižnih regalih knjižnicnega depoja v muzejskih maticnih prostorih na Plec­nikovem trgu št. 1. Popis vseh map je dostopen na muzejski internetni mreži/ serverju na naslovu: SŠM odprto/Dokumentacijska zbirka/mape šol. Vse mape so opremljene z napisi, dopolnjeni in posodobljeni so bili podatki o nazivih šol, kra­jev in obcin. V popisu je vsaka mapa oznacena z imenom kraja, kjer šola stoji/je stala. Pri krajih, ki so se preimenovali, je zraven pripisano še staro ime, vecinoma tudi letnica spremembe. Prav tako so na SŠM odprto dostopni: digitaliziran Regi­ster šol, popis Letnih porocil šol in popisi drobnega tiska šol. Vse mape osnovnih šol so digitalizirane, digitalizirana je tudi vecina map gimnazij, strokovnih in drugih šol. Digitalizacija map je pomemben dejavnik pri posredovanju muzej­skega gradiva uporabnikom. Evidentiranje in dokumentiranje muzejskih predmetov Evidentiranje (akcesija) muzejskih predmetov v sistemu Galis. Pri prvem popisu in prevzemu predmetov šolske dedišcine in gradiva o zgodovini šolstva so poleg kustosov in bibliotekarke pomagali tudi drugi strokovni delavci muzeja. Opravljenih je bilo 55 popisov, ki so dostopni na muzejski spletni mreži na e-naslovu: SŠM odprto/AKCESIJSKA MAPA/Popis 2023. Zaposlitev kustosa dokumentalista Matica Intiharja leta 2022 je prinesla reden in izboljšan nacin prevzemanja muzejskih predmetov in gradiva ter prve popise. Njegove glavne naloge so ob skrbi za depoje prav prevzemi muzejskih predmetov in gradiva. V zacetku leta 2023 je službeno mesto kustosa nastopil dr. Simon Malmenvall, ki je novembra opravil strokovni izpit in prevzel dodatne naloge na podrocju mu-zejske raziskovalne dejavnosti. Kustos Marko Ljubic se je v celoti posvetil delu v muzejski upravi in digitalni preobrazbi muzeja. Nacrt vpisa muzejskih predme­ tov v akcesijsko knjigo v muzejskem sistemu Galis se je za 40 enot na kustosa v letu 2023 prvic obcutno povecal. Vsi kustosi so do konca leta izpolnili nacrtovano število vpisov. Vpisi muzejskih predmetov v akcesijsko knjigo so bili po vsebini in po materialu zelo raznovrstni, ker so se nanašali na projekte, v katere so bili kustosi vkljuceni. Pri urejanju tekstilne zbirke je kustosinji mag. M. Balkovec De-bevec pomagala Maja Hakl Saje, s katero sta že sodelovali ob razstavi o oblacilni kulturi v šolstvu in skupaj nastopili na 19. mednarodnem simpoziju šolskih mu-zejev v Berlinu, kjer sta predstavili profesorsko šolsko uniformo. Tabela: Število muzejskih predmetov, vpisanih v akcesijsko knjigo Kustos/kustosinja Nacrt 2023 Realizacija 2023 Indeks R23/N23 Anton Arko, višji kustos 70 72 1,02 Mag. M. Balkovec Debevec, muzejska svetnica 70 74 1,06 Matic Intihar, kustos 70 70 1,00 Dr. Simon Malmenvall, kustos 70 70 1,00 Mateja Ribaric, muzejska svetnica 70 72 1,02 Dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik 70 76 1,08 Skupaj 420 434 1,03 Inventariziranje muzejskih predmetov. Kustosi so inventarizacijo mu-zejskih predmetov v muzejski sistem Galis izvajali, glede na druge muzejske naloge cez celo leto. Kustos dr. Simon Malmenvall je najprej v akcesijsko knjigo vpisal 70 muzejskih predmetov iz zbirke starih spriceval in drugih starih tiskov ucencev in dijakov iz prve polovice 19. stoletja (Einladungen, Classificationen, Juventusi) in jih nato tudi inventariziral že v prvi polovici leta. Drugi kustosi so naloge akcesije in inventarizacije muzejskih predmetov opravili v pocitniškem obdobju sredi leta, nekateri cisto na koncu leta. Vecinoma so z inventarizacijo pri izboru muzejskih predmetov sledili predhodnim vpisom v akcesijo. Realizacija je bila za 19 % vecja od nacrta, glede na vpise v letu 2022, pa je vecja za 204 %. Kustos Anton Arko je inventariziral ucbenike za matematiko v zbirko ucbenikov. Vnesel je 72 osnovnošolskih ucbenikov, ki vecinoma izhajajo iz obdobja Avstro-Ogrske. Zbirka je v knjižnih predalih citalnice. Najvecji delež muzejskih predmetov, ki jih je akcesirala in inventarizirala kustosinja mag. Marjetka Balkovec Debevec, so predmeti iz zbirke risb in šolskih dokumentov ter iz tekstilne zbirke. V zbirki risb je inventarizirala tehnicne risbe: risalni blok z izborom 32 risb in zvezke g. Mirka Prelesnika iz Solcave, ki jih je kot dijak Vajenske šole za lesno stroko Ptuj izdelal med letoma 1956 in 1958. Med tekstilnimi izdelki so zanimive vaje v klekljanju in prticki iz cipke, ki jih je muzeju leta 2020 podarila ga. Vida Koporc Sedej. Vecjo pozornost zbuja tudi dokumentirana zbirka pohval in diplom za sodelovanje v pevskem zboru in pri šolskih športnih dejavnostih iz obdobja okoli leta 1963, ki jih je muzeju leta 2021 podaril antikvarni zbiralec in muzejski zunanji sodelavec Stanislav Kocjan. Kustos dr. Branko Šuštar je nadaljeval akcesijo in inventarizaci­jo zbirke šolskih zvezkov in izvedel nacrtovano število vnosov v muzejski sistem Galis. Opisu in podatkom k šolskim zvezkom so dodane fotografije naslovnic, glede na zgodovinski pomen, pa po izboru še fotografije nekaterih notranjih stra­ni. Med vpisanimi šolskimi zvezki so primeri ucnih vsebin in metod pouka iz staroavstrijskega obdobja pred letom 1918, vec šolskih zvezkov je tudi iz obdob­ja med obema vojnama, kakor so na primer ucne priprave ucitelja na OŠ Vic iz šolskega leta 1931/32. Iz obdobja med obema vojnama so tudi zvezki z ozemlja pod italijansko oblastjo. Nekaj zvezkov je iz obdobja med drugo svetovno vojno na Gorenjskem. Med zvezki po 2. svetovni vojni so tudi zapisi o Dijaškem domu Dutovlje (1952) in zapisi uciteljice na OŠ Vrhovci (1958). Tabela: Število inventariziranih muzejskih predmetov Kustos/kustosinja Nacrt 2023 Realizacija 2023 Indeks R23/N23 Anton Arko, višji kustos 60 72 1,20 Mag. M. Balkovec Debevec, muzejska svetnica 60 74 1,23 Matic Intihar, kustos 60 74 1,23 Dr. Simon Malmenvall, kustos 60 70 1,16 Mateja Ribaric, muzejska svetnica 60 72 1,20 Dr. Branko Šuštar, muzejski svetnik 60 76 126 Skupaj 360 428 1,19 Muzejska svetnica Mateja Ribaric je v muzejskemu sistemu Galis akcesirala in inventarizirala 72 muzejskih predmetov, od tega 71 razglednic iz Ljubljane in bližnje okolice: Šentjakobski trg, Realka, Mladika, Zavetišce sv. Jožefa, Šentja­kobski trg z dekliško ljudsko šolo, Mladinsko zavetišce v Zeleni jami, Spomenik žrtvam svetovne vojne 1914–1918 pri Devici Mariji v Polju, Bleiweisova cesta z mestnim dekliškim licejem, Resljeva ulica, Škofijski zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, Salezijanski zavod na Rakovniku pri Ljubljani, I. državna gimnazija, Zavetišce s kapelo sv. Vincencija v Zeleni jami, Marijanišce na Poljan-ski cesti, Zavod uršulink, Kongregacijska kapelica, Lichtenturnov zavod, Zavod Huth-Hans, Mahrova šola idr. in staro ter dragoceno fotografijo, ki je bila posneta ob odprtju novega gimnazijskega poslopja leta 1897 v Kranju. Kustos dokumen­talist Matic Intihar, ki se je v letu 2023 zaradi reševanja neugodnih klimatskih razmer za hranjenje muzejskih predmetov v prvi vrsti posvetil delu v muzejskih depojih, je v akcesijsko knjigo muzejskega sistema Galis vpisal 72 muzejskih predmetov, v inventarno knjigo istega sistema pa 74. Vpisani predmeti so šolska ucila, šolske torbe in vec spriceval ter ucnih slik. Digitalizacija muzejskih predmetov/gradiva. Digitalizacijo muzejskih predmetov in gradiva o zgodovini šolstva in vzgoje je izvedel zunanji sodelavec Marjan Javoršek, ki je digitaliziral skupaj 2995 predmetov in pri tem opravil 3356 skenov. Presežen je bil tako nacrt kot tudi realizacija, glede na predhodno leto. Iz stare arhivske zbirke so bili digitalizirani stari šolski patenti in drugi dokumenti o zgodovini šolstva iz druge polovice 18. in zacetka 19. stoletja ter kronika delo­ vanja Slovenskega šolskega muzeja. Iz razstavne zbirke so bila digitalizirana stara šolska spricevala, povabila na javne skušnje (Einladungen), razvrstitve ucencev po razredih (Classificationen) in letna porocila (Jahresberichte) glavne vzorcne šole ali normalke v Ljubljani (1779–1868) ter juventusi ljubljanske akademske gimnazije do leta 1848. V fototeki se je nadaljevalo nacrtno digitaliziranje sta­rih fotografij iz nekdanje razstavne zbirke fotografij – reinventarizacija in starih razglednic. Zunanji sodelavec Marjan Javoršek je v sklopu projekta digitaliziral 80 starih razglednic in 42 starih fotografij, kustosinja Mateja Ribaric pa še doda­tnih 91 starih razglednic in 30 fotografij. Za obcasno razstavo Od telovadbe do športa je bilo pri Foto Kurent Ljubljana digitaliziranih 7 crno-belih filmov fotokrožka OŠ Crnomelj pod mentorstvom ucitelja Jožeta Zabukoška. Kustosinja je na museums.si objavila zbirko starih razglednic: https://museums.si/sl-si/Do­mov/Zbirke/Zbirka?id=504962. Kustos dokumentalist Matic Intihar je digitaliziral lepopisnico in spisovnico Janeza Dolinarja, šolski zvezek Angele Dolinar in zvezek za domace vaje Marije Malovrh, kustos zbirke ucbenikov Anton Arko pa tri redka osnovnošolska berila iz obdobja druge svetovne vojne. Zunanji sodelavec Marjan Javoršek je digitalizi­ral tudi 32 tehnicnih risb iz zbirke risb, ki jih je kustosinja mag. Marjetka Balkovec Debevec v letu 2023 vpisala v akcesijsko in inventarno knjigo muzejskega sistema Galis. Poleg risb so bili digitalizirani tudi zvezki in drugo gradivo g. Mirka Prele­snika iz Solcave, ki jih je kot dijak Vajenske šole za lesno stroko Ptuj izdelal med letoma 1956 in 1958. Digitalizirano muzejsko gradivo in muzejski predmeti so v celoti dosegljivi strokovnim delavcem muzeja na muzejskem serverju na e-naslo­vu: SŠM odprto in tako dostopni tudi za uporabnike. Dokumentiranje knjižnicnega gradiva Vpis novih knjižnih enot v Cobiss. Vecino vpisov v sistem cobiss je opra­vila bibliotekarka Polona Koželj pred odhodom na porodniški dopust. Ker je bilo nadomestno službeno mesto bibliotekarke zasedeno šele decembra, nacrtovane­ga števila vpisov novih knjižnih enot ni bilo mogoce vec doseci. V sistem Cobiss sta skupaj z bibliotekarko Ano Marini vpisali 234 knjižnih enot monografskih in 237 enot serijskih publikacij iz fonda novoprispelih monografij in serijskih pu­blikacij ter knjižnih darov iz prejšnjih let. Realizacija nacrtovanih vpisov novih knjižnih enot v letu 2023 je zato samo 79-odstotna. Vpis starega fondav Cobiss. Knjižnicno gradivo iz starega fonda je v Cobi­ss tako kot vrsto zadnjih let vnašala upokojena višja knjižnicarka Darja Tavcar. Glede na razpoložljiva financna sredstva, je enote starega knjižnega fonda vpiso­vala v enakomernem ritmu in obsegu cez celo leto. Vpisala je 1964 monografskih in 120 serijskih publikacij. Pri svojem delu veckrat naleti na razlicne izzive, saj je antikvarno gradivo, ki ga je obdelala v letu 2023, tiskano v vecji meri tudi v gotici (nemški tiski) in bohoricici (stroslovenski tiski). Nekaj vpisanih knjižnih enot ruske in srbske provenience je tiskanih tudi v cirilici. Obdelava knjižnega gradiva in vpis knjižnih enot v Cobiss iz starega knjižnega fonda poteka v kronološkem zaporedju za nazaj. Na vpis v sistem Cobiss je na dan 31. decembra 2023 cakalo še 7237 knjižnih enot po starem knjižnicnem katalogu. Konservatorsko-restavratorska dejavnost muzeja Pregledi muzejskih predmetov. V preventivni skrbi za varovanje in ustre­zno hranjenje šolske dedišcine so bili pregledani naslednji muzejski predmeti: okrasni okvir, mavcni kip, 11 starih ucbenikov iz ognjevarne omare, 14 knjig sta­rejšega izvora iz muzejske pedagoške knjižnice, ena knjiga na stalni razstavi in zlata knjiga iz zbirke zlatih knjig, ki se hranijo v kovinski omari predsobe kusto­sov št. 14. Konservatorsko-restavratorski posegi in izdelava replik. Dejansko so bili izvedeni trije konservatorsko-restavratorski posegi, cetudi sta bila nacrtova­na le dva. Konservirana je bila zlata knjiga, inv. št. 413 (Ljudska šola Nova vas na Blokah). Knjiga je bila suho in mokro ocišcena plesni. Vsi popisani listi v knjigi so bili ocišceni tudi drugih necistoc. Konservatorski poseg je bil opravljen na katekizmu Katoliški kršcanski nauk za male šole na kmetih na stalni razstavi. Ker se je platnica oddvojila od knjižnega bloka, ju je bilo treba speti z uporabo japonskega papirja. Konservirana in restavrirana so bila tudi vrata muzejske pi-sarne št. 15, ki so v spomeniku kulturne dedišcine državnega pomena in jih pri svojem delu uporabljajo zaposleni muzejski strokovni delavci. S sondiranjem je bilo ugotovljeno, da originalnih barvnih plasti na vratih ni. Polihromacija se je zato odstranila v celoti do lesa. Za lokalnim kitanjem je sledila barvna uskladitev vrat z drugo opremo zgradbe. Izdelava zašcitnih elementov/maket. Za skrbno varovanje in hranjenje muzejskih predmetov je bilo izdelanih 71 zašcitnih elementov, ki jih predstavljajo predvsem raznovrstne zašcitne škatle. Po meri je bila izdelana zašcitna škatla za trajno hrambo zlate knjige: inv. št. 413. Izdelani so bili trije dvodelni podstavki za razstavljanje knjig na stalni razstavi in 14 zašcitnih ovojev za dragocene knjige, ki se hranijo v ognjevarni omari knjižnicnega depoja. Po navodilu konservatorsko -restavratorske službe je bilo izdelanih še 14 muzejskih škatel dimenzij 37 x 27,2 x 5,5 cm in 39 muzejskih škatel dimenzij 37 x 54,4 x 5,5 cm za hrambo dragocenih dokumentov iz papirja. Hranjenje in varovanje muzejskih predmetov in gradiva v depojih Depoji v bivši BPT Tržic in na Lesnem Brdu. Zaradi neustreznih klimat­skih razmer za hranjenje v BPT Tržic, posebej za bolj obcutljivo papirno gradivo, si je muzej od zacetka leta prizadeval pridobiti za hranjenje in konservatorsko--restavratorsko dejavnost ustreznejšo in dostopnejšo lokacijo. 24. oktobra 2023 je bila sklenjena Pogodba o najemu prostorov za konservatorsko delavnico in pri­rocni depo s podjetjem Transfelix, d. o. o., Lesno Brdo 17, 1360 Vrhnika, za najem 350 m2 in nacrtovanim širjenjem najemne površine v dveh naslednjih letih. Raz-mere za hranjenje muzejskega gradiva so zdaj boljše, dostop pa bližji in hitrejši. Decembra je bilo iz Tržica na Lesno Brdo prepeljano papirno gradivo v celoti, drugo gradivo in predmeti šolske dedišcine ter šolska oprema pa so se s pomocjo zunanjih sodelavcev zaceli preurejati. Z zmanjšanjem uporabne površine je bila dogovorjena sprememba najemne pogodbe. Depoji v maticni hiši na Plecnikovem trgu 1 in v kleti Slovanske knjižnice (MKL). Iz maticne hiše je bilo spomladi preseljenih v klet Slovanske knjižnice še 8 plasticnih zabojnikov muzejskih predmetov. Dodatni depo v prit­licju samostana je bil celo leto v uporabi. Ukrepi konservatorsko-restavratorske službe. Klima. Stalne meritve temperature in relativne vlažnosti zraka od 19. januarja do 31. decembra 2023 v depoju v Tržicu z dataloggerji Telehum. Kontinuirane meritve v depoju Lesno Brdo od novembra 2023 do 31. decembra 2023. Obcasno spremljanje klime v pre­ostalih depojih muzeja z analognimi merilniki v maticni stavbi: v knjižnicnem depoju, v prirocnih depojih muzejskih predmetov ter v depoju v kleti Slovanske knjižnice. Nadzor škodljivcev. V depoju v Tržicu detekcija škodljivcev (tekstil­nih moljev in lesnih insektov) z izvedenimi ukrepi za preprecevanje njihovega delovanja. Elektrika. Pomoc pri vzpostavljanju elektricne napeljave v depoju v Tržicu. Pregledi predmetov. Pregled depoja in predmetov po vecjih padavinah (julij, avgust) in med selitvami predmetov v depo na Lesno Brdo. Dokumentaci­ja in administracija. Predlog ureditve depoja v Tržicu. Zavzeto prizadevanje pri iskanju prostorov za hrambo obcutljivega papirnega gradiva (novi depo na Les-nem Brdu) s spremljanjem klime v prostoru pred sklenitvijo najemne pogodbe in pripravo izhodišc za vzpostavitev konservatorske delavnice na Lesnem Brdu. Varovanje dedišcine na stalni razstavi Šola je zakon. Nadzor nad škodljivci in nastavljanje pasti za molje, priprava za montažo in nabavo gasilnih aparatov (CO2 ter prah) ter za ampule Bonped, umerjanje mehanskih merilcev vlage in temperature (na nitko). Izobraževanja. Konservatorka in restavratorka Petra Juvan se je do no-vembra 2023 strokovno izpopolnjevala in izobraževala v konservatorskem oddelku NUK-a na podrocju pisne in graficne dedišcine. Izobraževanje je po­tekalo v projektu sodelovanja SŠM z NUK-om pod mentorstvom mag. MarjetkeBalkovec Debevec (SŠM) in višje konservatorke Mete Kojc (NUK). Pregledala inobdelala je 89 likovnih del sester uciteljic Ocakar iz tekstilne zbirke SŠM. Iz­vedla je suho cišcenje, lokalno ravnanje nosilca s toploto, paro in obteževanjem za popravilo raztrganin in lokalno utrjevanje ter dopolnjevanje nosilca. V okviru izpopolnjevanja se je seznanila z izdelavo pergamenta ter se udeležila delavnice izdelave zašcitnih ovojev za knjige in predavanja o zašciti gradiva na papirju v Moderni galeriji. Udeležila se je tudi brezplacnih spletnih izobraževanj. S konser­vatorsko-restavratorskim tehnikom Francijem Kadivcem sta se udeležila letnega strokovnega srecanja konservatorjev-restavratorjev v Brežicah (23. maja 2023). Muzejski tiski Muzej je v letu 2023 izdal nacrtovane vsakoletne publikacije (revijo Šolska kronika, brošuro Pedagoški programi Slovenskega šolskega muzeja v šolskem letu 2023/2024 in muzejski koledar za leto 2024) in zloženko ob postavitvi ob­casne razstave Od telovadbe do športa. Poleg omenjenih publikacij so ob stalni razstavi Šola je zakon izšli tudi zloženka – pismo v slovenskem in angleškem jeziku, promocijski šolski zvezki ter blokec za pisanje beležk. Ob natisnjenih pu­ blikacijah so muzejski sodelavci v sodelovanju z zunanjimi oblikovalci za natis pripravili tudi druge publikacije, ki bodo predvidoma izšle naslednje leto. Publikacije Slovenskega šolskega muzeja 2023 1. Slovenski šolski muzej, Šola je zakon, slo. zloženka – pismo št. 154 2. Slovenski šolski muzej, School Rules, ang. zloženka – pismo št. 155 3. Pedagoški programi v šolskem letu 2023/2024, brošura št. 156 4. Šolska kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje, št. 1–2/2023, 32/LVI, str. 1–248. 5. Šolska kronika – revija za zgodovino šolstva in vzgoje, št. 3/2023, 32/LVI, str. 249–412. 6. Koledar 2024, Uciteljske podobe, koledar št. 158 7. Od telovadbe do športa, Šolska telovadba na Slovenskem skozi cas. Mateja Ribaric, Slovenski šolski muzej, razstavni katalog – zloženka 159, Ljubljana, novembra 2023. 8. Promocijski šolski zvezki: Sovica Zofi, Marija Terezija in Vitez ter blokec za prirocno zapisovanje beležk: Sovica Zofi – Šola je zakon! Šolska kronika je izšla v dveh zvezkih in treh rednih številkah. Prva (dvoj­na) številka prinaša 6 znanstvenih prispevkov, ki se dotikajo razlicnih tem šolske preteklosti, med njimi kar polovica na temo šolstva iz casa Avstrijskega cesar­stva, visokega šolstva v prvi polovici 20. stoletja, ucnih nacrtov in zdravstvenega šolstva. Revija vsebuje tudi spominski clanek, ki predstavlja dodaten vir za raz­iskovanje šolske preteklosti, 5 jubilejnih zapisov znanih šolnikov, 3 nekrologe, porocilo o delu muzeja v preteklem letu in 4 zapise v rubriki porocila in ocene. Drugi zvezek je tematsko obarvan in se navezuje na pretekli muzejski razstavi V tem domu luc prosvete sije! ob 100. obletnici prve šole za slepe in slabovidne in Šola je prvo, kar potrebujejo!, ki predstavlja kratek pregled zgodovine izobra­ževanja gluhih na Slovenskem. Ta zvezek prinaša tudi porocilo o razstavi Šola je prvo, kar potrebujejo! in 10 znanstvenih prispevkov, od tega 7 v povezavi z iz­obraževanjem gluhih in naglušnih ter 3 na temo šolstva slepih in slabovidnih. Anton Arko in Simon Malmenwall sta pripravila predloge za postopno uvajanje izboljšav za vkljucitev revije v ugledno mednarodno bibliografsko bazo Scopus in druge sorodne baze. Uveden je bil prenovljen in dvojezicen (slovensko-angle­ški) recenzentski obrazec, dopolnjena so bila tudi dvojezicna navodila avtorjem, uredniški odbor pa se je razširil z dvema novima clanoma iz tujine (Poljska in Srbija). Uvedeno je bilo objavljanje revije kot celote in vseh posameznih prispev­kov v odprtem dostopu na spletni strani SŠM za številke od leta 2021 naprej. Seja uredniškega odbora revije je bila 12. aprila 2023. Clani uredniškega odbora (enajst notranjih in devet zunanjih) so recenzirali prispevke in opravili korekture besedil pred tiskom. Administrativna in racunovodska dela za revijo so opravili orga­ nizator kulturnih programov Mateja Pušnik, poslovna sekretarka Ksenija Guzej in podrocni podsekretar Marko Ljubic. Besedila je lektorirala Marjetka Žebovec. Prevod v angleški jezik je opravila prevajalka Alenka Ropret, lektorski pregled angleških besedila pa Paul Steed. Za oblikovanje je poskrbelo podjetje Matjaž Kavar, Raora, d. o. o., ter za tisk ABO grafika, d. o. o. Koledar SŠM 2024. Za vsebinsko zasnovo in uredništvo koledarja sta pos­krbeli muzejski sodelavki Mateja Pušnik in Klara Keršic. Za slikovni del koledarja so bili fotografirani animatorji starih ucnih ur. Fotografije je posnela in oblikovala zunanja sodelavka Urška Boljkovac. Zunanja sodelavca oblikovalec Matjaž Kavar in Marjan Javoršek sta postavila koledarski del. Koledar je v nakladi 1200 izvo­dov natisnila Tiskarna knjigoveznica Radovljica. Rdeca nit slikovnega gradiva so muzejske gospodicne uciteljice in gospodje uceniki iz preteklosti, postavljeni v hudomušno sodobno okolje. Fotografije so pospremljene s citati iz starih peda­goških tiskov. Pedagoški programi Slovenskega šolskega muzeja v šolskem letu 2023/2024. Brošuro Pedagoški programi Slovenskega šolskega muzeja v šolskem letu 2023/2024 je uredila Mateja Pušnik (zbiranje fotografskega gradiva in ureja­nje besedil), oblikovala pa Irena Gubanc ob pomoci Teje Jalovec. Dodane so bile nove fotografije in osvežena besedila s poudarkom na promociji stalne razsta­ve Šola je zakon! in obcasne razstave Zbiramo, raziskujemo, obujamo. Športna dedišcina in Muzej športa. Besedila sta lektorirali Marjeta Žebovec in Martina Oberman Žnidarcic, brošuro je natisnila Tiskarna in knjigoveznica Radovljica. Brošura je bila natisnjena v 300 izvodih, nedvomno vecji krog uporabnikov in obiskovalcev Slovenskega šolskega muzeja pa je dosegla v elektronski verziji s pošiljanjem po e-pošti, z objavami v elektronskih medijih in s povezavami na svetovni splet za hiter dostop do dodatnih vsebin. V brošuri je predstavljenih 14 starih ucnih ur, ki jih muzej iz razlicnih obdobij šolske zgodovine po takratnih ucnih metodah in vsebinah ponuja (šolskim) skupinam obiskovalcev. Ucitelji v brošuri najdejo tudi povabilo na seminarje, ki jih je Slovenski šolski muzej zadnji dve leti zacel izvajati v okviru projektov Katis na Ministrstvu za vzgojo in izobra­ževanje. Muzej je v letu 2023 izpeljal dva seminarja: Šola, muzej in izkustveno ucenje in Kako pisati šolsko kroniko? Skupni projekti s šolami zunaj muzeja Pedagoški projekti. 1. Stare ucne ure Lepopisa. Organizacijo izvedbe starih ucnih ur za osnov­ ne šole iz zasavske regije v muzejski zbirki Hrastnik je vodila organizatorka in koordinatorka kulturnih programov Mateja Pušnik. Ucne ure so izvajale zunanje sodelavke Lara Oštrbenk, Nika Katrašnik ter Lea Klinar in zaposleni v muzeju Maja Hakl Saje ter Klara Keršic. Projekt že vec let poteka v sodelovanju z Za­ savskim muzejem Trbovlje. V letu 2023 je bilo izvedenih 13 ucnih ur za šolske skupine iz naslednjih šestih osnovnih šol: OŠ Ivana Skvarce Zagorje, OŠ P. Tru­ barja Laško, OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik, OŠ Ivana Cankarja Trbovlje, OŠ Toncke Cec Trbovlje in OŠ Trbovlje. Skupaj je pouk po starih vzgojnih meto­dah in ucnih vsebinah doživelo 330 ucencev. 2. Komisijazadelozgodovinskihkrožkovpri Zvezi prijateljevmladine Slovenije. Raziskovalna tema v šol. letu 2022/23 je bila Šport skozi cas (seminar in zbornik v oktobru 2022, dostopno tudi na spletni strani ZPMS). V maju je pote­kalo pregledovanje in ocenjevanje nalog, ki so ga iz SŠM in MŠ opravljali: MatejaRibaric, dr. Branko Šuštar, Maja Hakl Saje in mag. Marjetka Balkovec Debevec. Kot predsednica Komisije je M. Balkovec Debevec skupaj z Iris Furlan, strokov-no sodelavko ZPMS, aktivno sodelovala pri organizaciji in izvedbi 54. državnega zakljucnega srecanja mladih raziskovalcev zgodovine, ki je bilo 30. maja 2023 vŠportnem centru Stožice v Ljubljani in se ga je udeležilo 130 ucencev in njihovih mentorjev iz vse Slovenije. Med drugim je M. B. Debevec predhodno pripravila smernice za pogovor z mentorji, vodila srecanje z mentorji ter aktivno sodelovala pri podelitvi priznanj mladim raziskovalcem. Na slovesnosti je bilo podeljenotudi castno priznanje dr. Branku Šuštarju za 35 let dela v Komisiji za delo zgodo­vinskih krožkov in vodenje komisije med letoma 1991 in 1993. Fotografije in video posnetek srecanja so dostopni na https://www.zpms.si/programi/mladi-raziskovalci-zgodovine/ Nova raziskovalna tema za šolsko leto 2023/2024 je: Kultura je izraz najbolj­šega v družbi – Kulturna ustvarjalnost v mojem kraju. Za mentorje zgodovinskih krožkov je bil v viteški dvorani Muzeja novejše in sodobne zgodovine 25. oktobra 2023 organiziran 55. seminar. V soorganizaciji z ZPMS je predsednica komisije Marjetka Balkovec Debevec sodelovala pri pripravi, izvedbi in moderiranju se­minarja, na katerem je imela tudi uvodni referat. Aktivno je s prispevkom Od majskih izletov do kulturnih dnevov in šolskih ekskurzij sodeloval tudi dr. Bran-ko Šuštar. Na seminarju je sodelovalo skupno osem predavateljev, vsi prispevki so bili objavljeni v zborniku. Zbornik, fotografije in video posnetek so dostopni na povezavi: https://www.zpms.si/programi/mladi-raziskovalci-zgodovine/ 3. Izobraževanje Ucilnicav naravi – Katis. Program usposabljanja Ucilni-ca v naravi je v letu 2023 (šolskih letih 2022/23 in 2023/24) prijavil Zavod Petida, ki je bil izbran in uvršcen v katalog programov na MVI. Program je namenjen nadaljnjemu izobraževanju in strokovnemu usposabljanju uciteljev osnovnih šol. Poleg drugih predavateljev (dr. Tomaž Simetinger, Darja Štirn in Simona Cu­dovan) je v programu sodelovala kustosinja SŠM Mateja Ribaric. Predstavila je zgodovino šolskih vrtov, vodila pogovor o šolskih vrtovih danes in jutri, predsta­vila novo stalno razstavo Šola je zakon in pedagoške programe SŠM. Organizirala je štiri srecanja v Slovenskem šolskem muzeju. Udeležilo se jih je po 21 in 22 uciteljev iz vseh delov Slovenije. Pri organizaciji so pomagali sodelavci muzeja. 4. Šole/vrtci inmuzeji/galerije, VI. strokovno-znanstvenakonferenca, Rogaška Slatina, 20. do 22. aprila 2023, organizator zavod EDUCA izobraževanje iz Nove Gorice s soorganizatorji. V okviru teme konference Sodobni izzivi teo­rije in prakse muzejske pedagogike so na njej z aktivno udeležbo sodelovale tri zaposlene v Slovenskem šolskem muzeju z naslednjimi referati: Klara Marija Ker­šic, Otrokom zgodovino v roke: priprava muzejskih vodicev za pedagoško delo, Polona Koželj, Knjižnica Slovenskega Šolskega muzeja kot priložnost za razvi­janje raziskovalnih vešcin in Mateja Pušnik, Klik, klik, oživimo lik – obogatena resnicnost v Slovenskem šolskem muzeju. Tako kot na drugih konferencah je bila tudi tu dobra priložnost za navezovanje stikov predvsem z drugimi slovenskimi muzeji pa tudi s šolami in muzeji iz tujine. 5. Izkustveno ucenje pri spoznavanju zgodovinskih vsebin v prvi indrugi triadi OŠ. Slovenski šolski muzej je v šolskem letu 2022/23 drugic za-pored pripravil seminar za ucitelje, ki z ucenci obiskujejo muzejske pedagoške programe. Program seminarja je bil uvršcen v Katalog programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja uciteljev (KATIS) za šolsko leto 2022/23 pri Mi-nistrstvu za vzgojo in izobraževanje. Seminar je pripravila in vodila Klara Keršic, aktivno pa so z referati sodelovali kustosi in strokovni delavci muzeja: Mateja Ribaric, Mateja Pušnik, Klara Keršic, mag. Marjetka Balkovec Debevec, Polona Koželj. Uvodni nagovor je imel direktor mag. Stane Okoliš, izvedbo ucne ure Anton Arko, vodic po razstavi pa je bil Gregor Gartner. Prijavljenih je bilo 14 udeležencev, zaradi bolezni in drugih razlogov pa se jih je seminarja na koncu udeležilo osem. Prišli iz razlicnih koncev Slovenije, raznovrstni so bili tudi po starosti, spolu, letih zaposlitve in stopnji, na kateri poucujejo. Seminar je potekal 16. in 17. marca 2023 v prostorih Slovenskega šolskega muzeja. Kot predavatelji in vodje delavnic so nastopili še trije zunanji sodelavci. Tema seminarja je bilo sodelovanje šole in muzeja pri spoznavanju preteklosti na podlagi izkustvenega ucenja, ki spodbuja drugacno razumevanje odnosov med šolo, ucencem in druž­ benim okoljem. 6. Kako pisati šolsko kroniko danes. Po prvem uspešnem nastopu na razpisu v programih Katis je Slovenski šolski muzej že v tretjem šolskem letu pripravil nov program za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje uciteljev Kako pisati šolsko kroniko danes. Z novim programom muzej posreduje potrebno védenje, znanje in zgodovinsko ozadje ravnateljem, njihovim pomocnikom in uciteljem ter drugim zaposlenim, ki so na vzgojno izobraževalnih ustanovah od­govorni za pisanje šolske kronike. Enodnevni seminar je pripravila, prijavila in vodila strokovna sodelavka v službi za projekte Klara Keršic. Poleg treh predava­teljev iz muzeja (mag. Marjetka Balkovec Debevec, Matic Intihar in mag. Stane Okoliš) sta sodelovala še prof. dr. Matej Hriberšek s FF UL in mag. Hana Habjan iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Seminar, ki je bil izpeljan 10. oktobra 2023, se je zaradi velikega zanimanja 7. novembra 2023 izvedel še enkrat. Vseh udeležen­ cev skupaj je bilo 27 iz 9 slovenskih regij. Publicisticni projekti. 1. Kultura je izraz najboljšega v družbi : kulturna ustvarjalnost v mojem kraju – zbornik znanstvenih in strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov. Ljubljana : Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodo­vinskih krožkov, 2023, 83 str. ilustr. Urednica zbornika mag. Marjetka Balkovec Debevec je bila tudi avtorica uvodnega prispevka Kultura je izraz najboljšega v družbi, str. 7–11. Dr. Branko Šuštar je v zborniku objavil prispevek Ven iz šole! Od majskih izletov do kulturnih dnevov in šolskih ekskurzij, str. 31–40. Zbornik je dostopen tudi na povezavi: https://www.zpms.si/programi/mladi-raziskoval­ci-zgodovine/ Razstavni projekti. 1. Ucna ura in delavnica v anticni Emoni. Izposoja muzejskih predmetov za izvedbo anticne ucne ure in delavnice na Gimnaziji Škofja Loka. Predmete je 19. februarja 2023 prevzel Gašper Kvartic, nekdanji zunanji sodelavec Slovenske­ga šolskega muzeja, zdaj pa profesor latinskega jezika na omenjeni gimnaziji. Za izvedbo pedagoško-razstavnega projekta je muzej gimnaziji izposodil marmor­ nat kamen za klesanje, dleto, kladivo, pergament in gosje pero. 2. Razstavno-pedagoški projekt na OŠ Dravlje. Slovenski šolski muzej je 23. marca 2023 za šolske dejavnosti na OŠ Dravlje iz zbirke šolskih oblacil iz­posodil 15 dekliških predpasnikov in 10 deških telovnikov. Ta šolska oblacila so sestavni del predmetov, ki so v muzeju namenjeni udeležencem starih ucnih ur Lepopisa, najbolj obiskane in popularne ucne ure med muzejskimi obiskovalci. Predmete je za izposojo pripravila koordinatorka in organizatorka kulturnih pro-gramov Mateja Pušnik, prevzela pa uciteljica na OŠ Dravlje Vesna Farkaš. Skupni projekti z drugimi organizacijami zunaj muzeja Pedagoški projekti. 1. Podelitev Valvasorjevih odlicij za leto 2022. Osrednja slovesnost Slovenskega muzejskega društva ob Mednarodnem muzejskem dnevu je bila v Narodni galeriji v Ljubljani 18. maja 2023. Mag. Marjetka Balkovec Debevec je kot predsednica Komisije za Valvasorjeve nagrade in priznanja aktivno sodelovala pri celotnem delu Komisije ter pri organizaciji, scenariju in izvedbi prireditve ob slovesni podelitvi Valvasorjevih odlicij, ki so najpomembnejše nagrade na podro-cju muzealstva. V nagovoru je obudila tudi spomin na predano muzejsko delo pokojne sodelavke Tatjane Hojan iz SŠM. Pri izvedbi te osrednje prireditve SMD so aktivno sodelovali tudi drugi sodelavci Slovenskega šolskega muzeja: Klara Keršic in vodicka Nadja Padar, z objavami na Facebooku Slovenski šolski mu-zej pa tudi Andreja Potocnik. Prireditev je bila odmevna tudi v medijih. https:// www.si21.com/Svet/ivana-leskovec/ 2. Konferenca Intellectual History and Culture Wars in Central and Eastern Europe in the Light of Modern Theories of Religion. Na mednaro­dni konferenci o slovenski intelektualni zgodovini, ki je potekala v Celju med 3. in 4. februarjem 2023 v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je dr. Simon Malmenvall predstavil referat Russian threat : critical approach to eastern orthodoxy and bolshevism in the works of Franc Grivec. 3. Zacetki šolskega pouka na Blokah. Predavanje o starejši šolski prete­klosti na bloški planoti je bilo 13. aprila 2023 v Knjižnici Jožeta Udovica Cerknica : v enoti Ivana Campa v Novi vasi na Blokah. Direktor Slovenskega šolskega muzeja mag. Stane Okoliš je napodlagi starihdokumentovzbranemuobcinstvu predstavil prizadevanja šolskih oblasti, kako ob uvedbi centralno vodenega osnovnošolskega sistema zagotoviti minimalne pogoje za delovanje posameznih šol. 4. Ravnikarjevi prevodi in priredbe knjig za šolsko in katehetsko rabo. Nasimpozijuotržaškemškofu Matevžu Ravnikarju (1776–1847), ki je18. aprila2023 potekal v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v prostorih fakultete v Ljubljani (1. del), je direktor muzeja mag. Stane Okoliš predstavil Ravnikarjevo prevajalsko delo v prvi polovici 19. stoletja. Za razvoj slovenskih ucbenikov ni bil pomemben samo jezik, ampak tudi prizadevanje, ali bodo prevedeni ucbeniki za šole na Slovenskem v nemško-slovenski ali v samo slovenski izdaji. 5. 14. Grošljev simpozij Pignora amoris: Otroci in otroštvo v antiki. Simpozij je pripravilo Društvo za anticne in humanisticne študije. Potekal je med 5. in 8. junijem 2023 v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Na sim- poziju je višji kustos Anton Arko v programu PowerPoint predstavil prispevek Šolarji v anticni Emoni. 6. Hude ure – šolstvo na slovenskem poselitvenem ozemlju pred in med drugo svetovno vojno. RTV SLO: 3. program RS – Program Ars, Ars hu­mana, 20. novembra 2023. Radijska oddaja o položaju slovenskega šolstva po prvi svetovni vojni, ki ga je na Primorskem usodno zaznamovala Gentilejeva reforma, je nastala v sodelovanju treh slovenskih radijskih postaj: v Ljubljani, Celovcu in v Trstu. Pogovor, ki ga je iz Trsta vodi Pavel Volk, so sooblikovali arhivistka v Pokra­jinskem arhivu v Novi Gorici Milena Cerne, zgodovinar Teodor Domej in direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš. https://ars.rtvslo.si/podkast/ars-humana/15104106/175001810 7. Simpozij ob 170. obletnici rojstva botanika Alfonza Paulina. Sim-pozij je 14. septembra 2023 potekal v Mestnem muzeju Krško. Med povabljenimi predavatelji je kustosinja Mateja Ribaric, ki je z obcasno razstavo Ucilnica v nara-vi; šolski vrt, vceraj, danes v muzeju v Krškem že gostovala, je predstavila Ucilnica v naravi; šolski vrtovi v preteklosti s ppt-predstavitvijo. 8. Cvirnov dan : spominsko znanstveno in strokovno srecanje ob de­seti obletnici smrti prof. dr. Janeza Cvirna. Kustos dr. Branko Šuštar je na srecanju, ki je bilo 14. septembra 2023 v Ljubljani, predstavil prispevek Ljubljana kot priložnost za zdravnika in fotografa v c.-kr. casih. Dr. Franz Illner in njegovi. Besedilo in nastop je dostopno na povezavi: https://www.sistory.si/SISTORY:ID:57299;https://www.youtube.com/wa­tch?v=NNHTJ9jXTd0 9. Simpozij Fran Saleški Finžgar, 1871–1962. Muzejski svetnik dr. Branko Šuštar je na simpoziju predstavil prispevek Finžgarjeva skrb za študente – priza­devanja za Jeglicev akademski dom 1936–1949. Program simpozija, ki je bil 7. in 8. novembra 2023 v Ljubljani in Žirovnici, ter povzetki referatov so dostopni na: https://visitzirovnica.si/wp-content/uploads/2023/10/SAZU 10. Old Age and Ageing. Historiographic and Socio-Cultural Per­spectives. Na konferenci je dr. Branko Šuštar predstavil prispevek: Attitudes Towards Old Age at School and among Teachers in the Second Half of the 19th Century. Book of Abstracts, Koper: Humanistic Centre of ZRS, 15.–16. 11. 2023, p. 31. Dostopno na: https://www.zrs-kp.si/wp-content/uploads/2023/03/Book-of-abstracts_ OLD-AGE.pdf 11. Vrednotenje prispevka Cerkve h kulturnemu razvoju Slovencev.Pogovor dr. Branka Šuštarja o cerkvenem šolstvu v zgodovini izobraževanja z Na-tašo Licen za Radiu Ognjišce 21. marca 2023. https://avdio.ognjisce.si/posnetki/zakladi_nase_dediscine/2023/zakla­di_2023_03_21.mp3 12. Jesenske pocitnice. Predstavitev vsebin, povezanih s pocitnicami, nanovi stalni razstavi v Slovenskem šolskem muzeju. Novinarka Kaja Šoštarec, Slovenska tiskovna agencija, se pogovarja z intervjuvanci: Marjetka Balkovec Debevec, Slovenski šolski muzej, Barbara Sosic, Slovenski etnografski muzej, in Sandi Vrabec, MVI. Dostopno na STA video vsebine: https://youtu.be/azQCz-CuUisg 13. Projekt Vzemi si cas za nas (Moj poklic). Predstavitev poklica ku­stosa na novi stalni razstavi. Marjetka Balkovec Debevec v pogovoru z dr. Leo Kužnik in Katarino Cehovin. Slovenski šolski muzej in nova stalna razstava. Raz­stava BIC, 5. aprila 2023 na Špici ob Ljubljanici. Dostopno na Facebook-profiluSŠM in Instagramu BIC. https://www.instagram.com/p/CqFkouOIbpk/?utm_source=ig_web 14. Pot do dialoga med kristjani. Radijski pogovor z dr. Simonom Mal-menvallom, ki je na vprašanja novinarja Matjaža Vidmarja na programu ARS v oddaji Sedmi dan predstavil pomen zgodnjega protestantizma in njegovega vpli­va na izobraževanje. Spletni vir (1 zvocna datoteka (21 min, 12 sek). https://365. rtvslo.si/arhiv/sedmi-dan/174996829 15. Opismenjevanjepo 1945. Radijska oddaja na Radiu študent o zgodovini opismenjevanja v povojni Jugoslaviji. Velike kampanje opismenjevanja v obdobju 1947–1952. Novinarka Urška Janžic v intervjuju s kustosinjo Matejo Ribaric 22. maja 2023. Radijska oddaja o šolskem radiu dne 30. novembra 2023, intervju no-vinarke Karin Abramic s kustosinjo Matejo Ribaric, avtorico obcasne razstave Šolski radio v Slovenskem šolskem muzeju leta 2010. 16. Mentorstvo in strokovni izpiti. Starejši, izkušeni in strokovno bolj podkovani kustosi Slovenskega šolskega muzeja so v letu 2023 opravljali vec men- torstev na novo zaposlenim mlajšim kolegom iz drugih muzejev, v muzeju športa in v maticnem muzeju med njihovim strokovnim usposabljanjem in izobraževa­ njem za strokovni izpiti. Višji kustos Anton Arko in muzejski svetovalec Marko Ljubic sta bila somentorja kandidatu za strokovni izpit na delovnem mestu ku­ stos dokumentalist Maticu Intiharju, muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec Debevec je bila mentorica Petri Juvan iz muzeja športa za strokovni naziv re-stavratorka in Sebastianu Korenicu-Tratniku iz Muzeja slovenske osamosvojitve za strokovni naziv kustos. Direktor muzeja mag. Stane Okoliš je bil mentor dr. Simonu Malmenvallu pri pripravi za strokovni izpit za pridobitev naziva kustos. Vsi kandidati so strokovni izpit uspešno opravili, deli strokovnih nalog pa bodo predvidoma tudi objavljeni. 17. Strokovna izobraževanja v organizaciji Slovenskega šolskega mu-zeja. Poleg strokovnih izobraževanj, ki so se jih strokovni delavci udeleževali v sklopu podrocnih strokovnih združenj in društev, je muzej pripravil posebna strokovno izobraževalna srecanja v maticni hiši na Plecnikovem trgu št. 1, ki so bila namenjena najširšemu krogu zaposlenih tako v Slovenskem šolskem muzeju kot tudi v dislocirani organizacijski enoti muzej športa. Predstavniki podjetja Se-mantika, d. o. o., ki vzdržujejo in razvijajo muzejski sistem Galis, so za zaposlene maja 2023 v muzeju predstavili novosti sistema za dokumentiranje muzejskih predmetov, junija pa je bilo v muzeju srecanje tudi za zainteresirano strokovno javnost iz drugih muzejev. Muzejska svetovalka Barbara Sosic, kustosinja kmec­ke zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju in urednica prevoda prirocnika za dokumentacijo muzejskih predmetov, je 17. maja 2023 predstavila temeljne pojme in naloge, ki jih ima kustos pri delu z muzejskimi predmeti. Dr. MarkoŠtepec, kustos v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je 1. junija 2023 predstavil poslanstvo in delo kustosa, kot ga doživlja in živi z dedišcino prve svetovne vojne. Mag. Tita Porenta pa je predstavitev svojega strokovnega dela v muzeju 22. ju­nija 2023 usmerila k nalogam in izzivom dela kustosa dokumentalista. V sklopu izobraževanj v osnovni nalogi Vkljucujoci muzej za ranljive skupine je muzej za zaposlene pripravil predavanja strokovnjakov s podrocja naglušnosti in slabovid­nosti, kako ravnati in se obnašati z ranljivimi skupinami v muzeju. V muzejski knjižnici je bil 17. aprila 2023 predvajan film Izbrisati narod, po njem pa pogo-vor s poljskim veleposlanikom. Za vse zaposlene je bil 14. aprila 2023 organiziran tudi obisk stare knjižnice v franciškanskem samostanu v Ljubljani. Po platformi Zoom je potekalo vec izobraževanj; vecji pomen nosi Varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva v digitalni obliki, ki je v vec terminih potekalo v organizaciji Arhiva Republike Slovenije. Publicisticni projekti. 1. Valvasorjeva odlicja za leto 2022. Knjižico sta uredila mag. Marjetka Balkovec Debevec in mag. Miha Mlinar, Ljubljana : Slovensko muzejsko društvo, 2022. Uvodno besedilo ob 52. podelitvi Valvasorjevih odlicij za leto 2022 je napi­ sala predsednica Komisije za Valvasorjeve nagrade mag. Marjetka B. Debevec, str. 4–7. Predstavitev knjižice je bila na novinarski konferenci v Narodni galeriji 18. maja 2023. Urednika sta prispevek Ob podelitvi Valvasorjevih odlicij za leto 2022 objavila v reviji slovenskih muzejev Argo, 2023, št. 1, str. 106–110, ilustr. 2. Mož vrhunskega znanja in vestnosti: Franc Ksaver Lukman (1880– 1958) in zacetki slovenske patrologije na ozadju razvoja visokega šolstva. Prispevek dr. Simona Malmenvalla o utemeljitelju slovenske patrologije in rek­torju Univerze v Ljubljani, ki je bil objavljen v: Slovenski cas : casnik za družbo in kulturo, št. 158, junija 2023, str. 10–11. 3. Izzivi slovenskega zgodovinopisja v 21. stoletju. Jubilejno 40. zboro­vanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije v Novi Gorici 19. in 20. aprila 2023. Kustos dr. Branko Šuštar je pri vsebinskem sklopu Fotografska in avdiovizualna dedišcina predstavil prispevek Od fotografij do zgodb z gradivom in digitalizi­ranimi viri: pogledi na uciteljstvo od konca 19. do zacetka 20. stoletja. Zbornik izvleckov https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/155577347 4. Ob jubileju Slovenskega šolskega muzeja. Prvi vseslovenski muzej. Objavljeni intervju. Slovenski cas, št. 160, 3. avgusta 2023, str. 4 . 5 (mesecna pri­loga Družine, št. 31/2023). Direktor Slovenskega šolskega muzeja je ob 125-letnici ustanovitve predhodnika današnjega šolskega muzeja predstavil razvojno pot in naloge muzeja skozi njegovo zgodovino ter odgovoril na vprašanja o pomenu do-godkov iz šolske preteklosti za slovensko nacionalno identiteto. 5. Šola je zakon!: Slovenski šolski muzej letos praznuje 125. obletnico ustanovitve. Prispevek je bil objavljen v glasilu Vzajemnost, ki je glasilo ZPIZ in ZDUS, v letniku 49, aprila 2023, str. 72. Prispevek je na povabilo uredništva prip­ravila mag. Marjetka Balkovec Debevec. 6. Kolumni ob prvem šolskem dnevu. Objavljeni v glasilu Ljubljana, glasilu Mestne obcine Ljubljana. Na povabilo uredništva sta kolumni ob prvem šolskem dnevu napisali sodelavki Slovenskega šolskega muzeja mag. Marjetka Balkovec Debevec, Prelomen življenjski korak, in bibliotekarka Polona Koželj, Cas je. Ljubljana, letnik 29, september 2023, str. 18–19. Dostopno tudi na spletu: https://Ljubljana-september-2023-lr-spread.pdf 7. Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja kot priložnost za razvijanje raziskovalnih vešcin. Prispevek bibliotekarke specialne knjižnice SŠM PoloneKoželj na VI. strokovno-znanstveni mednarodni konferenci Šole/vrtci in muzeji/ galerije v Rogaški Slatini 2023 je bil objavljen v e-zborniku konference Sodobni izzivi teorije in prakse muzejske pedagogike, str. 181–185. 8. Tatjana Hojan (1938–2022). Spominski clanek o dolgoletni sodelavki SŠM je objavil dr. Branko Šuštar v Kroniki – reviji za slovensko krajevno zgo­dovino. Kronika, št. 2, 2023, str. 427–429. https://kronika.zzds.si/kronika/issue/ view/358/306 9. Osnovnošolska berila na Primorskem v casu fašizma. Kustos Anton Arko je objavil znanstveni prispevek o osnovnošolskih berilih v reviji Retrospek­tive: Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja, letnik VI, številka 1, na straneh 115–134. 10. Ruska revolucija in slovensko narodno vprašanje: katoliški (aka­demski) pogled izprvepolovice 20. stoletja. Znanstveni prispevek je pripravil dr. Simon Malmenvall. Objavljen je bil v Bogoslovnem vestniku 2023, letnik 83, št. 4, str. 957–972. 11. Pravoslavje, slovanstvo, slovenstvo: Franc Grivec (1878–1963) in refleksija ruske in slovenske zgodovine v luci družbene angažiranosti vi-sokega šolstva. Znanstveni prispevek dr. Simon Malmenvalla, ki je objavljen v Slovenskem casu, septembra 2023, št. 161, str. 10–11. Razstavni projekti 1. Muzeji, trajnostni razvoj in dobro pocutje. Skupinska razstava 12 slo­venskih državnih muzejev na Muzejski plošcadi na Masarykovi cesti v Ljubljani. Razstava je bila odprta na mednarodni muzejski dan 18. maja 2023 in je bila na vecjih panojih cez poletje postavljena pred vhodom v SEM. SŠM se je predstavil s fotografijo otrok pri šolski telovadbi iz OŠ Tone Tomšic, ki jo je izbrala kusto­sinja Mateja Ribaric, ki je v besedilu opozorila, da je uvedba telovadbe v OŠ 1869 vzbudila polemike, ki pa so polegle, ker so otroci raje hodili v šolo prav zaradi telovadbe. 2. Šolstvo v okraju Kancevci. Razstava Pomurskega muzeja Murska Sobo­ta v prenovljeni nekdanji šoli v Kancevcih. Slovenski šolski muzej je za razstavo, ki je bila v Kancevcih odprta 26. marca 2023, pripravil vec muzejskih predmetov za postavitev ucilnice. Na koncu sta bila za razstavo izposojena premicna šolska tabla s trikrakim stojalom in racunalo Abakus. Predmete je za izposojo pripravil in uredil kustos dokumentalist Matic Intihar. 3. Naprej v preteklost #naprejvpreteklost, #dobropocutje in #traj­nostnirazvoj – pomlad. Skupna akcija slovenskih muzejev, ki je v organizaciji Skupnosti muzejev Slovenije potekala med 10. in 16. aprilom 2023. Akcijo objav slikovnega in razstavnega gradiva je v Slovenskem šolskem muzeju vodila An-dreja Potocnik, ki je na Facebookovi domaci strani muzeja objavila 13 fotografij o šolski telovadbi. 4. Muzej slepih v ustanavljanju. Zveza društev slepih in slabovidnih Slo­venije si je v imenu njenega vidnega clana Staneta Padežnika nadvse prizadevala, da bi od Slovenskega šolskega muzeja pridobila gradivo slepe uciteljice, glasbene pedagoginje Milice Debeljak, ki ga je muzej 7. marca 2023 prevzel v Tržicu od darovalke ge. Zvonke Pretnar. Kustosinja mag. M. B. Debevec je v imenu muzeja 6. junija 2023 predala g. Padežniku 16 dvojnikov prevzetih dokumentov, zraven pa še nekaj digitaliziranega gradiva. 5. Naprej v preteklost #zimazimabela, #muzejintrajnostnirazvoj #muzejindobropocutje – zima. Skupna akcija slovenskih muzejev, ki je med 4. in 10. decembrom 2023 potekala v okviru Skupnosti muzejev Slovenije. V Slovenskem šolskem muzeju je akcijo vodila Mateja Pušnik, ki je iz fototeke na Facebookovi strani Slovenski šolski muzej s spremnimi besedili objavila 12 digi­talnih posnetkov fotografij z motivi telovadbe, športa in zimskega veselja. 6. Oprema ucilnice za snemanje filma Julka. Arsmedia filmska in video produkcija je decembra 2023 v studiu Viba film posnela kratki animirani film Julka, ki temelji na crtici pisatelja Borisa Pahorja Metulj na obešalniku. Slovenski šolski muzej je za snemanje izposodil opremo ucilnice za obravnavano obdobje med svetovnima vojnama. V zameno za izposojene predmete muzej dobi pravico, da film predstavlja obiskovalcem muzeja. Predmete je za izposojo pripravil in predstavniku producenta izrocil kustos Intihar. Mednarodno sodelovanje Mednarodne konference 1. 19. mednarodni simpozij šolskih muzejev in šolsko-zgodovinskih zbirk/19th Symposium of School Museums and Collections of Educational History je potekal med 27. junijem in 1. julijem 2023 v prostorih Raziskovalne knjižnice za zgodovino šolstva v Berlinu. Simpozija so se z dvema prispevkoma udeležili trije predstavniki Slovenskega šolskega muzeja in zaposlena v Muzeju športa. Dr. Branko Šuštar, Mateja Ribaric in Maja Hakl Saje so v uvodnem pri­spevku Perspectives of the 1984-2019 School Museums Symposiums on Museum Collections of Educational History predstavili zgodovinski okvir ter sosledje simpozijev šolskih muzejev. V okviru razpisane teme Exploring Collections of Educational History sta Marjetka Balkovec Debevec in Maja Hakl Saje predstavili referat History of school clothes – presentation of the textile collection of the Slovenian School Museum through permanent and occasional exhibitions. Poro-cilo o simpoziju je objavljeno v Šolski kroniki 2023, št. 1–2, str. 226–235. Program in povzetki dostopni: https://bbf.dipf.de/en/news/news-from-the-bbf/smceh19 2. Mednarodna konferenca o starosti in staranju Old Age and Ageing. Konferenco je organiziral Inštitut za zgodovinske študije pri Znanstveno-razi­skovalnem središcu v Kopru. Konferenca je potekala po spletni platformi Zoom 16. novembra 2023. Dr. Branko Šuštar je na pobudo predsednice ZZDS dr. Dragice Cec predstavil podrocje staranja in starejših v šolah in med uciteljstvom konec 19. stoletja. 3. ECER (European Conference on Educational Research) 2023, His­tories of Education. Na eni od najvecjih letnih raziskovalnih konferenc, ki je med 22. in 25. avgustom 2023 potekala v Glasgowu na Škotskem, je v vsebinskem sklopu The Value of Diversity in Education and Educational Research nastopil dr. Branko Šuštar s prispevkom: Diversity in Education in Slovenia around 1918. Muzejski svetnik dr. Branko Šuštar je kot dejaven clan mednarodnih muzejskih in pedagoških organizacij tudi v letu 2023 spremljal dejavnosti na teh podrocjih in sodeloval z izmenjavo informacij. 4. 7. History fest. Kustos Anton Arko se je udeležil 7. History festa v Sa­rajevu, ki ga je organiziralo Udruženje za modernu historiju. Konferenca, ki je potekala od 6. do 10. junija, se je posvecala temam, povezanim z 80. obletnico AVNOJ-a in bitk na Neretvi in Sutjeski. Kustos je predstavil pogled na omenjeni bitki skozi slovenska osnovnošolska berila iz obdobja socializma. 5. VI. konferenca Šole in muzeji. Polona Koželj, Klara Marija Keršic in Mateja Pušnik so z referati predstavile pedagoške prakse v knjižnici, obogateno resnicnost na stalni razstavi ter izobraževanje muzejskih vodicev na VI. stro­kovno-znanstveni mednarodni konferenci Šole/vrtci in muzeji/galerije, ki jo je organizirala EDUCA in je potekala od 20. do 22. aprila v Rogaški Slatini. 6. Udeležba na kontaktnem seminarju Erasmus+ v Litvi. Klara Marija Keršic se je po uspešni prijavi in ob financni podpori zavoda Cmepius med 11. in 16. junijem 2023 udeležila kontaktnega seminarja v Vilni v Litvi s prispevkom The Project Compass: Navigating Ideas towards Projects, in naslovom Contact se­minar for Small Scale Partnerships, ki je bil namenjen zavodom z nic ali malo izkušnjami pri prijavi projektov Erasmus KA2. Poleg predavanj strokovnjakov z litvanske nacionalne agencije je bil dogodek namenjen tudi mreženju s sorodnimi institucijami po Evropi. Na dogodku je bilo 39 udeležencev iz 11 evropskih držav. Sodelavka Slovenskega šolskega muzeja za projekte je pridobila teoreticno znanje o nacrtovanju in vodenju tovrstnih projektov, vse informacije pa so bile osnovane na primerih iz prakse. Navezala je strokovne stike s podrocja Erasmus+ in prido­bila nova poznanstva na podrocju muzealstva in dela s kulturno dedišcino. Novo poznanstvo iz Slovenije se je že izrazilo pri nacrtovanju gostovanja razstave. 7. Mednarodna znanstvena konferenca Intellectual History and Cul­ture Wars in Central and Eastern Europe in the Light of Modern Theories of Religion. Konferenco je organizirala Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani v Domu sv. Jožefa v Celju 3. in 4. februarja 2023 v sklopu temeljnega raziskoval­nega projekta J6-3140 Slovenska intelektualna zgodovina v luci sodobnih teorij religije: od locitve duhov in kulturnega boja do komunisticne revolucije, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Dr. Simon Malmenvall je na konferenci nastopil s prispevkom o družbenem vidiku pou-cevanja teologije na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani pred drugo svetovno vojno Russian Threat’: Critical Approach to Eastern Orthodoxy and Bolshevism in the Works of Franc Grivec. 8. Pripravljalno srecanje na mednarodno znanstveno konferenco Ethics and Religion in the Age of Technology. Konferenco je pripravila TF Univerze v Ljubljani v Domu sv. Jožefa v Celju v sklopu raziskovalnega programa P6-0269 Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Dr. Malmenvall je predstavil odnos med slovenskim visokim šolstvom, narodno identiteto in (rusko) revo­lucijo pred in med drugo svetovno vojno Ruska revolucija in slovensko narodno vprašanja: katoliški (akademski) pogled iz prve polovice 20. stoletja, ki je bil os-nova za istoimenski znanstveni clanek, objavljen v 4. številki revije Bogoslovni vestnik za leto 2023. 9. Mednarodna znanstvena konferenca Ethics and Religion in the Age of Technology. Konferenco je organizirala TF Univerze v Ljubljani v Domu sv. Jožefa v Celju med 26. in 28. oktobrom 2023 v sklopu raziskovalnega programa P6-0269 Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost RS. Dr. Malmenvall je predstavil referat o slovenskem visokem šolstvu, narodnem vprašanju in odnosu do (ruske) revolucije pred in med drugo svetovno vojno Russian Revolution and Slovenian National Question: Towards a Catholic View. 10. Mednarodni znanstveni simpozij Slovenski pogled na vzhod Evro­pe skozi zgodovino. Simpozij je pripravil Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru med 6. in 7. decembrom 2023. Dr. Malmenvall je po spletu predstavil referat o slovenskem visokem šolstvu in slovanskem vpraša­nju v 1. pol. 20. stoletja Franc Grivec in zgodovinsko-teološka podoba vzhodnih Slovanov. Mednarodne objave. 1. Perspectives of the 1984–2019 School Museums Symposiums on Mu­seum Collections of Educational History. Avtorji: dr. Branko Šuštar, Maja Hakl Saje, Mateja Ribaric; uvodni prispevek na tradicionalni konferenci šolskih muzejev in šolskozgodovinskih zbirk, 19th Symposium of School Museums and Collections of Educational History – SMCEH 19, BBF, Berlin 28.–30. 6. 2023. Objava povzetka: Exploring Collections of Educational History, SMCEH 19, Re­search library for the History of Education BBF – DIPF, Berlin 2023, str. 6–9; https://bbf.dipf.de/en/news/news-from-the-bbf/smceh19-2#1 2. History of school clothes – presentation of the textile collection of the Slovenian School Museum through permanent and occasional exhibi­tions. Avtorici: mag. Marjetka Balkovec Debevec in Maja Hakl Saje. Referat na 19. mednarodnem simpoziju šolskih muzejev in šolskozgodovinskih zbirk/19th Symposium of School Museums and Collections of Educational History v Berlinu 28.–30. 6. 2023. Knjiga povzetkov, str. 16–18. Program in povzetki dostopni na: https://bbf.dipf.de/en/news/news-from-the-bbf/smceh19-2#5 3. Diversity in Education in Slovenia around 1918: Mother Tongue, Mi­nority Education and Changing National Frameworks, Histories of Education, Glasgow. Dr. Branko Šuštar, Katja Farkaš, objava povzetka znanstvenega prispev­ka na konferenci: The Value of Diversity in Education and Educational Research, ECER, 22.–25. 8. 2023. 4. Russian threat : critical approach to eastern orthodoxy and bolshe­vism in the works of Franc Grivec. Dr. Simon Malmenvall je objavil povzetek prispevka na konferenci. V: ŽALEC, Bojan (ur.), ŠTIVIC, Stjepan (ur.). Program in povzetki = Program and abstracts. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2023. Str. 21–22. 5. Russian revolution and Slovenian national question : towards a catholic view, objava povzetka znanstvenega prispevka dr. Simona Malmenval-la. V: ŽALEC, Bojan (ur.), ŠTIVIC, Stjepan (ur.). Program in povzetki = Program and abstracts. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2023. Str. 38–39. Mednarodna izmenjava Mednarodna izmenjava strokovno-znanstvene literature sodi med po­membne kazalce strokovnega dela muzeja, cetudi pomen tiskanih izdaj zaradi razvoja elektronskih medijev ni vec tak, kot je bil v preteklosti, predvsem pa izmenjava iz leta v leto niha. Muzej v mednarodnem prostoru s primerljivimi ustanovami izmenjuje strokovno-znanstveno revijo Šolska kronika. V letu 2023 je muzejska knjižnica poleg strokovnih publikacij iz 24 domacih ustanov prejela strokovno literaturo dveh ustanov iz tujine: Acta Iaderina, serijska publikacija Univerze v Zadru in katalog Memoria museica Pedagoškega muzeja v Pragi. Muzejske vsebine na svetovnem spletu Dokument identifikacije investicijskega projekta Izdelava nove spletne stra­ni za Slovenski šolski muzej je bil izdelan in potrjen 8. septembra 2023, dostopnost nove spletne strani www.solskimuzej.si na svetovnem spletu pa je bila v skladu s pogodbo s Kofein dizajn, d. o. o., vzpostavljena 30. novembra 2023. Stara spletna stran (2006) je dokoncno zamrla januarja 2024. Tehnološko je bila zastarela in je ni bilo mogoce vec posodobiti. Število obiskovalcev na stari in novi spletni strani Slovenskega šolskega muzeja se je v primerjavi s predhodnim letom zmanjšalo za 0,5 %. Število ogledov na stari in novi spletni strani Slovenskega šolskega muzeja je bilo v primerjavi s predhodnim letom manjše za 8,4 %. Obcutno vecje zmanj­šanje ogledov v primerjavi z obiskovalci tudi pomeni, da stara spletna stran za obiskovalce res ni bila privlacna. Število iskanj za Slovenski šolski muzej na ka­nalu YouTube se je od zacetka objav video predstavitev pedagoško-andragoških dejavnosti že cetrtic zapored povecalo. Povecanje v letu 2022 je v primerjavi z rea­lizacijo 14-odstotno. Za objave dogodkov na domaci spletni strani muzeja je v letu 2023 skrbela Ksenija Guzej na delovnem mestu poslovni sekretar, na Facebooku in drugih družbenih omrežjih pa so dogodke, povezane z muzejsko dejavnostjo Slovenskega šolskega muzeja, objavljali tudi drugi muzejski sodelavci. Andreja Potocnik je pomagala z objavami v obdobju nadomešcanja zaposlene na porod­niškem dopustu na delovnem mestu strokovne sodelavke za odnose z javnostjo v prvi polovici leta, kustosinja pedagoginja Mateja Pušnik na delovnem mestu koordinatorja in organizatorja kulturnih programov pa skozi celo leto. Gradivo za objave dogodkov so pripravljali tudi drugi strokovni delavci muzeja. Kusto­sinja fototeke Mateja Ribaric je za spletne objave pripravila vec enot slikovnega gradiva, del zbirke starih razglednic pa je objavila tudi kot samostojen projekt na spletnem portalu museums.si. Število objavljenih dogodkov na domaci spletni strani se je v primerjavi s predhodnim letom povecalo za 27 %. Z izdelavo nove domace spletne strani Slovenskega šolskega muzeja so bili spletni dogodki po 30. novembru 2023 do konca leta objavljeni na novi spletni platformi, ki omogoca vecjo kreativnost objavljanja. Realizacija objavljenih spletnih dogodkov na do­maci spletni strani muzeja je vsota objavljenih spletnih dogodkov na stari in novi spletni strani. Število objavljenih spletnih dogodkov je nazoren prikaz dejavnosti muzeja med letom. Kaže na širino muzejske dejavnosti v maticni stavbi in vklju-cenost muzeja v projekte z drugimi muzeji, šolami in organizacijami na podrocju dela muzeja. Izdelava nove spletne strani. Nova domaca spletna stran Slovenskega šolskega muzeja na domeni www.solskimuzej.si je bila na svetovnem spletu do-segljiva dne 30. novembra 2023. Na podlagi izbora najbolj ugodnega ponudnika, ki je za izdelavo zagotavljal spoštovanje tudi zelo kratkega izvedbenega roka, je bila pogodba o izdelavi spletne strani 3. oktobra 2023 sklenjena s Kofein dizajn, d. o. o., ki je vsa pogodbena dolocila natancno izpolnil. Pri izdelavi DIIP-a se je na strani javnega zavoda posebej izkazal Marko Ljubic, pri izdelavi strukture spletne strani in v stikih z izvajalcem pa Andreja Potocnik. Cilj izdelave nove spletne strani je bil: izboljšati pojavnost muzeja v javnosti, izdelati spletno stran z najbolj sodobno tehnologijo, omogociti kompatibilnost in povezljivost, izboljšati dostopnost do podatkov, omogociti delovanje aplikacij z obogateno resnicnostjo in kupiti vstopnice po spletu ter digitalne nadgradnje stalne razstave in poslova­nja muzeja. Osnovne in posebne naloge muzeja Poleg zagotavljanja sredstev za izvajanje redne muzejske dejavnosti (jav­ne službe) na podrocju šolstva (in športa) je MVI na podlagi predloga letnih osnovnih in posebnih nalog muzeju namenilo namenska sredstva za izvajanje muzejskih programov, ki so sestavni del letnega delovnega nacrta javnega zavo­da. Muzej je tako pri Uradu za razvoj in kakovost izobraževanja pridobil sredstva za izvedbo osnovnih (Dokumentacijski center za zgodovino šolstva in pedagogi­ke, Muzejska pedagogika, Razvojno strokovno delo – strokovne podlage razvoja šolstva in Programsko in vsebinsko dopolnjevanje stalne razstave) in posebnih (Izkustveno ucenje pri spoznavanju zgodovinskih vsebin v prvi in drugi triadi OŠ, Podpora ranljivim skupinam Vkljucujoci muzej, Obcasna razstava: Zdrav duh v zdravem telesu) nalog programa. MGTŠ oz. Direktorat za šport je s pre­cej omejenimi sredstvi financiral program muzeja športa. Za izvedbo omenjenih nalog je muzej v letu 2023 od MVI prejel 97.500 EUR, za osnovne naloge muzeja športa pa od MGTŠ 23.000 EUR. Vse naloge so bile v celoti realizirane. Naloge so se vecinoma navezovale na izvajanje zgoraj predstavljenega pedagoško-andra­goškega programa, na izdajanje publikacij, prirejanje razstav in pripravo drugih muzejskih dogodkov ter tudi usposabljanja za ucitelje. Izpostavljene so bile zlasti naloge dopolnjevanja stalne razstave, ki se nanašajo na izvajanje pedagoških pro-gramov ob razstavi in promocijo stalne razstave v medijih. OE muzej športa Slovenski šolski muzej je na zacetku leta 2022 s prenosom dejavnosti muzeja športa z Zavoda za šport RS Planica prevzel skrb tudi za izvajanje muzejske dejav­nosti na podrocju dedišcine športa. Z izkušnjami upravljanja javnega zavoda na podrocju muzejske dejavnosti je omogocal širitev in postopen razvoj te dejavno­sti. Muzej športa je kot organizacijska enota Slovenskega šolskega muzeja v letu 2023 izvedel zastavljene cilje, vse bolj pa je bila opazna tudi njegova prisotnost v javnosti. Ob koncu leta je bila po vzorcu nove spletne strani Slovenskega šolskega muzeja in z njegovo vsestransko pomocjo izdelana spletna stran OE muzej špor­ta, ki enoti odpira nove možnosti na podrocju promocije in oglaševanja dedišcine s podrocja športa. V skladu s potrjeno sistemizacijo iz leta 2022 je bilo v OE muzej športa od zacetka do konca leta 2023 šest zaposlenih na šestih delovnih mestih, vendar pa te zaposlitve niso bile vse v polnem obsegu. Šest sistemiziranih delovnih mest je bilo predvidenih v elaboratu o prenosu dejavnosti muzeja športa z Zavoda RS za šport Planica na Slovenski šolski muzej v prvi fazi širitve. Poleg treh zaposlenih, ki so bili z zavoda za šport preneseni po stari sistemizaciji, sta delo na delovnih mestih v skladu z novo sistemizacijo opravljala še dva kustosa in konservator/restavrator. Zaradi upokojitve vecletne sodelavke muzeja športa na podrocju dokumentiranja športne dedišcine je bila sredi leta izpeljana tudi nadomestna zaposlitev. Ob kadrovski okrepitvi je OE muzej športa ostal v istih prostorih na Kopi­tarjevi 4, v katerih muzejsko strokovno osebje sicer lahko opravlja velik del nalog muzejske dejavnosti, nikakor pa niso primerni niti ne omogocajo postavljanja razstav ne izvajanja pedagoško-andragoške dejavnosti ne konservatorsko-re­stavratoske dejavnosti niti niso dovolj veliki za depo in hranjenje vecjih kolicin športne dedišcine. Vso manjkajoco infrastrukturo, ki je potrebna za delovanje muzeja, je OE muzej športa skupaj s tajniškimi, administrativnimi, racunovod­skimi in financnimi deli, glede na lastne možnosti, zagotavljal Slovenski šolski muzej. Obcasna razstava Zbiramo, raziskujemo, obujamo: muzej športa in športna dedišcina, ki je bila postavljena jeseni prejšnjega leta, je cez celo leto 2023 zase­dala prostore zgornjega hodnika Slovenskega šolskega muzeja na Plecnikovem trgu 1. V istih prostorih je bila s pomocjo zaposlenih na podrocju muzejske peda­gogike vzgoje in izobraževanja izpeljana v glavnem tudi vsa pedagoška dejavnost OE muzeja športa. Skupaj z iskanjem primernih depojev za šolsko dedišcino je bilo rešeno žgoce vprašanje ureditve ustreznih muzejskih depojev za športno dedišcino z najemom prostorov na Lesnem Brdu. Bibliotekarka pedagoške knji­žnice SŠM, ki je predhodno uredila pogoje za delovanje knjižnicne zbirke Muzeja športa na podlokaciji Specialne knjižnice SŠM, je opravila 50 vpisov novih enot knjižnicnega gradiva v sistemu Cobiss. Po reorganizaciji delovanja ministrstev je spomladi 2023 muzejska dejavnost OE muzeja športa prišla v pristojnost MGTŠ. Financiranje osnovne dejavnosti in potrebnih investicijskih transferjev OE muzeja športa je še do konca financnega leta zagotavljalo MVI, medtem ko je MGTŠ za tekoce leto prevzelo le odgovor­nost za financiranje njegovega potrjenega letnega programa. Ko je financiranje muzejske dejavnosti na podrocju športne dedišcine konec leta v celoti prešlo na ministrstvo, pristojno za podrocje športa, so nastale precejšnje težave pri zagota­ vljanju nujno potrebnih sredstev za nemoteno delovanje OE muzeja športa in z njim tudi Slovenskega šolskega muzeja v celoti. Opravljanje osnovne dejavnosti je bilo osredotoceno na prevzemanje in do-kumentiranje predmetov športne dedišcine. Poleg podarjenih predmetov sta bila izvedena tudi dva odkupa (fotografije Nina Mihaleka z zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984 in gradivo pomembnega športnega organizatorja, tajnika pred­vojne Jugoslovanske zimskošportne zveze in planiškega delavca Josa Gorca). Na enajstih dvostranskih panojih je bila na Krakovskem nasipu med 17. avgustom in 30. septembrom 2023 postavljena obcasna razstava Muzej športa: varuh športne dedišcine, ob njej pa je izšel dvojezicni katalog. V dokumentaciji športnih panog je bilo raziskanih šest športnikov in njihovih klubov: po dva iz boksa, po eden iz avto-moto športa (reli), gimnastike, letalskega modeliranja in kolesarstva ter iz zgodovine ragbija in zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. V sklopu priprav na razstavo Srebrne igre 1984 je bilo najvec dela posvecenega 40-letni­ci zimskih olimpijskih iger. Poleg razstavnega kataloga obcasne razstave Muzej športa: varuh športne dedišcine na Krakovskem nasipu je OE muzej športa v okviru Slovenskega šolskega muzeja izdal Historiat muzeja: Muzej športa: Tek na dolge proge, ki predstavlja 22 let delovanja muzeja, prizadevanja za vzpostavitev muzeja športa in vecdesetletnega delovanja na podrocju zbiranja in razstavljanja slovenske dedišcine športa. Muzejska tržna dejavnost Ceprav je z odprtjem nove stalne razstave Šola = zakon! spet zacela delovati tudi muzejska trgovina, pa nacrtne in organizirane promocije prodajnih artiklov zaradi priprave dela na temeljnih muzejskih projektih še ni bilo. Ker vecjih naku­pov prodajnih artiklov muzej še ni izvedel, je bila tudi prodaja precej omejena. Za obiskovalce so bile na voljo kopije oz. makete starih šolskih predmetov (spomin­kov) iz preteklih let in stare muzejske publikacije. Prodaja spominkov je dopolnilo javne službe in je namenjena popularizaciji muzejske dejavnosti. Muzej je vse presežke iz poslovanja namenil razvoju muzejskih dejavnosti. Z uvajanjem novih in izboljšavo obstojecih muzeoloških programov kakor tudi z nakupom potreb­nih tehnicnih sredstev sledi razvoju tako na muzejskem strokovnem kakor tudi na tehnološkem podrocju in pri poslovanju. Porocila in ocene 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Pocastitev 250. obletnice izida šolskega zakonika Marije Terezije V letu 2024 je dogajanje v Slovenskem šolskem muzeju zaznamovala 250. obletnica izida šolskega zakonika Marije Terezije. Brez tega daljnosežnega deja- nja bi bila nadaljnja pot slovenskega šolstva – z njim pa tudi omenjenega muzeja – veliko drugacna. Splošni šolski red za nemške normalne, glavne in trivialne šole v vseh cesarskih in kraljevih dednih deželah (nem. Allgemeine Schulordnung f die deutschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in sämmtlichen Kaiserl. Kigl. Erbländern) iz leta 1774 je prvi državni zakon za podrocje osnovnega šolstva, ki je veljal na glavnini ozemlja današnje Slovenije. V skladu z njegovim obsegom in smotrom ga je v sodobnem jeziku mogoce opredeliti kot šolski zakonik. Izid reda predstavlja prelomni dogodek na podrocju izobraževanja in kulture v slovenski in srednjeevropski zgodovini. Oblast pod vodstvom Marije Terezije (vladala: 1740–1780) in njenega sina Jožefa II. (vladal: 1780–1790) je v avstrijskem delu Hab­sburškega cesarstva zacela vzpostavljati centralno voden državni šolski sistem. Uradno je vkljuceval vse družbene sloje in pomenil zacetek obveznega in mno­žicnega izobraževanja. Nastanek šolskega zakonika je pomembno zaznamovala razsvetljenska misel, ki je poudarjala vlogo cloveškega razuma in širjenje izobraz­bene ravni za okrepitev ucinkovitosti in bogastva države, izboljšanje moralnega življenja in rast splošne srece prebivalstva. Glavni namen terezijansko-jožefinske šolske reforme je bila širitev pismenosti in utrditev kulture pisane besede. Izid reda je vplival na tiskanje šolskih prirocnikov in drugih knjig v deželnih (ljud­skih) jezikih, s cimer je prispeval tudi k razvoju izraznih zmožnosti in vecji javni veljavi slovenskega jezika. Simon Malmenvall, nosilec dejavnosti ob praznovanju 250. obletnice, je pripravil razstavo in razstavni katalog z naslovom 250 let obveznega šolstva na Slovenskem: opismenjevanje in kultura v poznem 18. stoletju (ang. 250 Years of Compulsory Schooling on Slovenian Territory: Literacy and Culture in the Late Eighteenth Century). Razstavo si je bilo mogoce ogledati od 19. aprila do 21. junija 2024 na Jakopicevem sprehajališcu v ljubljanskem parku Tivoli, uradno odprtje in vodstvo po razstavi pa je potekalo 7. maja. Na osemdesetih panojih so bile predstavljene kljucne znacilnosti s podrocja izobraževanja in kulture v poznem 18. stoletju na slovenskem ozemlju in v sosešcini. Razstavo so sestavljale slikovne reprodukcije pomenljivih izsekov iz Splošnega šolskega reda, ucbeni­kov, prirocnikov, arhivskih dokumentov, graficnih del in predmetov, povezanih z izobraževanjem. Razstava je nastala v partnerstvu Slovenskega šolskega muzeja in zavoda Turizem Ljubljana s financno podporo Ministrstva za vzgojo in izobra­ževanje Republike Slovenije. V sodelovanju s Slovensko matico in Slovenskim društvom za preucevanje 18. stoletja je Slovenski šolski muzej organiziral Znanstveni simpozij ob 250­-letnici Splošnega šolskega reda Marije Terezije, na katerem je bilo predstavlje­nih deset prispevkov. Enajst nastopajocih z razlicnih slovenskih izobraževalnih, znanstvenih in kulturnih ustanov (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni center SAZU …) je odstrlo idejni, politicni, pedagoški, etnološki in jezikovni kontekst casa, ko je izšel omenjeni šolski zakonik. Sim-pozij je potekal 22. maja 2024 v dvorani Slovenske matice v Ljubljani. Izvlecki simpozijskih prispevkov so bili v založništvu Slovenskega šolskega muzeja obja­vljeni v knjižici, ki jo je uredil in s spremno besedo obogatil Simon Malmenvall. Simpozijski prispevki so kot znanstveni clanki objavljeni v prvem zvezku oziro- ma tematski številki revije Šolska kronika za leto 2024. Po koncanem simpoziju je istega dne v Slovenskem šolskem muzeju pote­kal kulturni dogodek z naslovom Ko je šola zacela. Ob pomembnem jubileju je obiskovalce v stari slovenšcini nagovorila Marija Terezija, katere vlogo je s po­mocjo zgodovinskega kostuma posredovala igralka Sara Gorše. Na ogled je bil postavljen poseben muzejski predmet, ki je bil restavriran prav za potrebe 250. obletnice izida šolskega zakonika, to je nemško-slovenski izvod Splošnega šol­skega reda, nastalega najverjetneje leta 1777, ki ga hrani knjižnica omenjene ustanove. V izvod šolskega zakonika sta posegli Blanka Avguštin Florjanovic in Lucija Planinc, restavratorki in konservatorki v Arhivu Republike Slovenije. Na dogodku sta osvetlili svoje delo in sodelovali v pogovoru, ki ga je vodila Klara Marija Keršic. Simon Malmenvall je v nadaljnjem krajšem predavanju predstavil zgodovinski kontekst Splošnega šolskega reda. Vecerno prireditev je zaokroži-la kustosinja Marjetka Balkovec Debevec s predstavitvijo obdobja razsvetljenegaabsolutizma na stalni razstavi »Šola je zakon!«, ki je v Slovenskem šolskem mu- zeju na ogled od marca 2022. Slovenski šolski muzej se je 250. obletnice izida šolskega zakonika Marije Terezije spomnil tudi 15. junija v sklopu Poletne muzejske noci, tradicionalne prireditve muzejev v Sloveniji. V knjižnici omenjene ustanove je bil postavljen na ogled restavrirani nemško-slovenski izvod Splošnega šolskega reda. Na dan obletnice izida šolskega zakonika, to je 6. decembra, se bo v Slovenskem šolskem muzeju odvil zakljucni jubilejni dogodek. Na vrsto bo prišla predstavitev temat­ ske številke revije Šolska kronika za leto 2024, v kateri bodo objavljeni znanstveni clanki na podlagi nastopov z majskega simpozija. Skupaj s tem bo predstavljen celovit in komentiran prevod Splošnega šolskega reda v sodobno slovenšcino. Vsebine o razstavi, simpoziju in spremljajocih dejavnostih so imele velik odmev (radijske oddaje, televizijski prispevki …) v vodilnih medijih v Sloveni­ji (Radiotelevizija Slovenija, Delo …). Za pregledno obvešcanje razlicnih plasti javnosti in promocijo opravljenega dela je bila na spletnem portalu Slovenske­ga šolskega muzeja ustvarjena podstran, posvecena 250. obletnici izida šolskega zakonika. Navedena ustanova je to tematiko predstavila tudi s priložnostnim pa­ nojem na razstavi pred Slovenskim etnografskim muzejem z naslovom Muzeji za izobraževanje in raziskovanje, ki je potekala od 17. maja do 9. septembra pod okriljem Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Podrobnejše informacije o pomenu Splošnega šolskega reda in pocastitvi jubileja so na voljo v letošnji tematski številki revije Šolska kronika. Simon Malmenvall Šolski pripomocki z razstave Na vrtu (ne)vidnih/In the garden of (in)visibles Srecanje z razstavljenimi izobraževalnimi predmeti cezmejnih migracij je omogocila potujoca razstava Na vrtu (ne)vidnih/Nel giardino degli (in)visibili/In the garden of (in)visibles, odprta 3. oktobra 2024 v Posavskem muzeju Brežice, kjer so potekale 17. vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo. Tokrat so imele naslov Sledi cezmejne mobilnosti. Na posvetu o sledeh teh cezmejnih mo-bilnosti je sodelovalo 30 referentov, tudi iz muzejskih vrst, ki so v 26 prispevkih tematizirali rezultate svojih raziskav in razmišljanj. Izobraževalne in šolske teme sicer niso bile v ospredju kdaj tudi težkih in travmaticnih razmišljanj ob (tudi) nesrecnih prehodih meja, a so bile vkljucene v posamezna predavanja. Posebej so obravnavali (tudi) vprašanja poucevanja materinšcine, kot pri spominih na državno mejo na Koroškem, ki obsegajo tudi jezikovne in šolske spomine Slo­vencev z obeh strani (Brigita Rajšter, dr. Manja Miklavc), ali ob temi o hrvaških skupnostih na avstrijskem Gradišcanskem in v Vojvodini v Srbiji (dr. Marijana Rajkovic Iveta), o virtualni povezanosti Slovencev v Argentini in Južni Ameriki nasploh (dr. Nadia Molek), pa tudi ob poteh osvobajanja oz. tudi s šolsko mla­dino povezanih poteh s spomini na drugo svetovno vojno (dr. Mateja Habinc). Opozorili so tudi na še vidne sledi širših slovensko-hrvaških uciteljskih povezav (dr. B. Šuštar). Vzporednice so slovenski in hrvaški etnologi, ki ju vodita predse­dnici obeh društev dr. Tanja Rožemberger (SED) in dr. Olga Orlic (HED), koncali s šestimi sklepi in zahtevami za visoke eticne standarde pri obravnavi vprašanj mobilnosti, meja, migrantov in migrantskih poti pa tudi o predmetnih sledeh za ljudmi na poti, s cimer je treba v procesu dedišcinjenja ravnati spoštljivo. Sklepi so izpostavili še virtualno mobilnost in mobilnost živali in drugih oblik življenja. Ob vzporednicah predstavljena in postavljena potujoca razstava Na vrtu (ne)vidnih, ki so jo pripravili dr. Roberta Altin in dr. Giuseppe Grimaldi z univer­ze v Trstu, dr. Katja Hrobat Virloget z Univerze na Primorskem ter dr. Alessandro Monsutti (Podiplomski inštitut iz Ženeve), v Brežicah pa predstavila soavtorica dr. Katja Hrobat, je presenetila tudi s predmeti s podrocja izobraževanja. Tam vidimo npr. malo popisan šolski zvezek iz Turcije (pripravljen za šole Anafen, na platnicah poimenovan s Sevgi Çiçegi/Ljubezenska roža – Centaurea tchiha­tcheffii), znana tudi kot mavricna roža, ki je endemit iz okolice Ankare. Šolski Z razstave Na vrtu (ne)vidnih/In the garden of (in)visibles, Brežice, 3. 10. 2024 (foto Branko Šuštar). zvezki so ena od tem, ki so blizu Slovenskemu šolskemu muzeju, saj smo se s tem leta 2007 vkljucili v velik mednarodni projekt Univerze Macerata (School exerci­ se books I, II, 2010) in leta 2011 pripravili o zvezkih še pri nas pregledno razstavo in zatem simpozij z mednarodnim sodelovanjem (z objavo v tematski številki Šolske kronike 2013, št. 1–2: Šolski zvezki kot zgodovinski vir). Tako je bolj ra­ zumljiva strokovna radovednost ob razstavi in spraševanje, ali je zvezek popisan in kaj piše v njem? V razstavljenem crtastem zvezku, ki sem ga radovedno odprl, so zapiski mladostnika v turšcini, ki predstavljajo prijazen utrip vsakdanjega dru­žinskega življenja, nato pa sledi prizor iz razreda: zapis (fanta) o lepem dekletu, ki je zelo dobro igrala odbojko, a ji pri pouku ni šlo najbolje. Prevod besedila mi je prijazno posredoval Aziz Pocinka, ki mu je blizu kar nekaj jezikov v širši regiji in s katerim sva delila vojaško izkušnjo še v jugoslovanskih casih. Še zadnji stavek na prvi strani v razstavljenem zvezku: Naš blok je imel lep in velik vrt. Ni to misel na dom, ki ga mladenic pogreša? Poleg zvezka sta na razstavi še plasticni trikotnik in kotomer, šolska pušcica z velikimi crkami LMUR, otroške obleke in nekje še plišasta igracka, drugje opazi-mo zdravila, odprte konzerve, spet drugje molilno preprogo in amulet. Razstavni Šolski pripomocki z razstave Na vrtu (ne)vidnih/In the garden of (in)visibles, 2024 (foto Branko Šuštar). projekt, za katerega so si prizadevali profesorji in študenti na slovenskih mejah z Italijo in Hrvaško v Istri, predstavlja izbor iz odvrženih ali zapušcenih osebnih predmetov kot sledeh migrantov iz razlicnih azijskih in afriških držav na njihovih napornih poteh skozi naše kraje Evrope. Razstava iz kupov odvrženih predmetov opozarja na prisotnost težavnega politicnega in moralnega problema sodobnosti, na strahove in stike. Ob tem spodbuja na srecevanje ljudi in custvovanje ob real-nosti, saj razvršceni in prepoznavni predmeti dobivajo pomen in postajajo vidne sledi. Poleg dilem moralne pravice do uporabe zapušcenega gradiva za razstavne namene, spodbud za muzejsko ohranitev opredmetenega spomina na sedanjo stisko ljudi na poti in postavljanja družbenih vprašanj o politicnih rešitvah, clo­veški in ekonomski pomoci nam razstava na osebni ravni odpira še vrsto drugih vprašanj. Avtorji nas z izborom predmetov, pušcenih ob migrantskih poteh v Is-tri, in fotografij, narejenih ob pospravljanju gozda, kot temeljno sprašujejo: Kaj želimo in cesa ne želimo videti? Na razstavni sprehod vabi pot po zelenju umetne trave s simbolicnimi cvetovi rož na visokih steblih, ki oznacujejo skupine predmetov, namenjenih prehranjevanju, spanju, oblacenju in negi, a govore tudi o intimnosti in duhov­ nosti. Spomladi 2024 je že bila na ogled v Kopru na Univerzi na Primorskem, nato v Trstu. Naslednje poti jo bodo vodile v Ženevo in na Poljsko. Namenjena je ozavešcanju ljudi, živecih v prostoru, kjer hodijo drugi ljudje mimo, kar sproža nelagodnost, tudi strah. Avtorji želijo manjšati negativne obcutke, saj zapušceni predmeti niso le smeti in ekološki problem – v razstavnem prostoru postajajo predmeti pomena. Tudi ljudje na poti, ki jih ne vidimo, a hodijo mimo nas, skozi naš prostor, vrtove …, so kot mi. Tako razstava pripoveduje in sprašuje o nevidnih prehodih, za katerimi ostajajo vidne sledi: to so predmeti, ki so (tudi) del našega sveta in vsakdanjega življenja. Branko Šuštar Svet v šoli ali študijska potovanja kot del izobraževanja/The world at school orstudy travelsas partof education – zapis z mednarodnegaposve­tovanja Pedagoškega muzeja v Pragi junija 2024. Kaj je lepšega kot vsebinsko povezati potovanje in zgodovino izobraževa­nja! To je junija 2024 uspelo Narodnemu pedagoškemu muzeju in knjižnici J. A. Komenskega, osrednji muzejski ustanovi in knjižnici za zgodovino izobraževa­nja (Národní pedagogické muzeum a knihovna J. A. Komenského – NPMK), ki je s soorganizatorji pripravila mednarodno konferenco Svet v šoli ali študijska potovanja kot del izobraževanja (Svet ve škole aneb studijní cesty jako soucást vzdelávání/The world at school or study travels as part of education).1 Konferenca je potekala 20. in 21. junija v Pragi v prostorih muzeja pod Hradcani (Valdštejnská 20, Malá Strana) v soorganizaciji ceških univerz in inštitutov in štirih nemškihvisokošolskih ustanov. Povezali so se Historický ústav AV CR (HÚ AV CR – The Institute of History of the Czech Academy of Sciences: Centre for the History of Education); Technickáuniverzitav Liberci (TU Liberec); Univerzita KarlovavPra­ze in Univerzita Palackého v Olomouci, od nemških partnerjev pa Pädagogische Hochschule Karlsruhe, Alanus Hochschule Mannheim, Universität Augsburg in Humboldt Universität Berlin. Konferenca je potekala s podporo ceškega ministr­stva za izobraževanje, mladino in šport (MŠMT – Ministerstvo školství, mládeže a telovýchovy Ceské republiky), zato jo je tudi pozdravil državni sekretar dr. Ondrej Andrys, v imenu organizatorjev pa še dr. Markéta Pánková za pedagoški muzej Komenskega NPMK, prof. dr. Tomáš Kasper za Tehnicno univerzo Liberec in prof. dr. Martin Holý za ceško akademijo znanosti. Pri organizacijskem odboru konference je sodelovala še mmag. Alžbeta Baronová, zavzeto pa so jo podpirali tudi drugi v muzeju. Tako kot poznamo ceško-slovensko povezovanje v casu parlamentarnega sodelovanja v dunajskem parlamentu do 1918 ter gospodarske, študijske in špor- The international conference, The world at school or study travels as part of education, Pro­gram, 2024, http://www.pedagogicalmuseum.com/adacemic-conferences. tne spodbude s sokolskim gibanjem in slovanskim povezovanjem nasploh tudi kasneje, gojimo tudi muzejske stike s pedagoškim muzejem v Pragi. Poleg srece­ vanj na simpozijih šolskih muzejev, tudi pri nas 2013 v Ljubljani,2 smo sodelovali ob razstavah o šolskih zvezkih pri nas (2012/13)3 in ob potujoci razstavi o poteh izobraževanja v slovanskem svetu (2016).4 Narodni pedagoški muzej v Pragi je od 2011 povezan s Pedagoško knjižnico J. A. Komenskega v sedanjo ustanovo Naro­dni pedagoški muzej in knjižnica J. A. Komenskega, saj imajo tam za muzejsko umestitev športnih tem kljub skupnemu ministrstvu za šolstvo, mladino in šport drugacne rešitve. Pedagoški muzej v Pragi, katerega zacetki segajo v leto 1892, ima tudi dolgoletno tradicijo znanstvenih konferenc o zgodovini izobraževanja. Tako so pred leti pripravili odmevno znanstveno srecanje o dedišcini Komenske­ga v kulturi izobraževanja (Johannes Amos Comenius. The Legacy to the Culture of Education, 2007).5 V zadnjih letih so obravnavali teme humanost kot temeljna vrednota vzgoje in izobraževanja (2016), ucitelji na poti v 18.–19. stoletju (2017), nova šola in novo izobraževanje v novi Evropi (ob stoletnici ustanovitve Ceško­slovaške 2018), dedišcina Komenskega v umetnosti in umetnostni vzgoji (2019). Vsebino za v letu 2020 nacrtovane konference o šolskem nadzorstvu, kar smo spremljali tudi pri nas, so realizirali z izdajo knjige From school inspectors to school inspection: Tomáš Kasper, Martin Holý, Marcelo Caruso, Markéta Pán­ková (eds.), Verlag Julius Klinkhardt, 2022. Pod naslovom Pedagogizacija v oblikovanju identitete in profesionalizaciji je sledila mednarodna konferenca o vlogi znanosti, prenosu znanja, izobraže­ vanju in socialnem varstvu mladih (2022), tej pa naslednje leto pod naslovom Otrok v stiski in upanju konferenca o premagovanju stiske zaradi vojne, epide­mije ter socialni, psihološki in telesni oviranosti otrok in mladostnikov (2023).6 Zanimivi so tudi posveti v cešcini, kot je bil jeseni 2022 na temo ucitelji in ar­heologija (Ucitelé a archeologie). Sledec letošnji 250-letnici naše skupne šolske zakonodaje (Allgemeine Schulordnung iz 1774), pa pripravlja muzej v sodelova­nju z akademijo znanosti v zacetku decembra 2024 še nacionalno konferenco nato temo z naslovom: Škola, základ života. Konference u príležitosti 250. výrocí vydání Všeobecného školního rádu/Šola, temelj življenja. Posvet ob 250-letnici izida Splošnega šolskega reda.7 2 Jan Šimek, Symposium 2013, https://sistory.si/publication/37693; Jan Šimek, The importance of teachers' associations in the establishment of pedagogical museum in Prague, Šolska kronika 28 = 52, 2019, št. 3, str. 384–395. 3 Jan Šimek, Šolski zvezki v ceških muzejskih zbirkah in predpisi o uporabi šolskih zvezkov v ce­ ških šolah od konca 19. stol. do druge polovice 20. stoletja, Šolska kronika 22 = 46, 2013, št. 1/2, str. 353–363. 4 Poti izobraževanja v slovanskem svetu: muzeji izobraževanja, pedagogi in zgodovinarji odkri­ vajo kulturni razvoj = Ljubljana: ZZDS – FSK, 2016. 5 Maja Nikolova, Dedišcina Jana Amosa Komenskega v kulturi izobraževanja. Mednarodna kon­ ferenca v Pragi, Šolska kronika, 16 (40), 2007, št. 2, str. 388–389. 6 Academic conferences, http://www.pedagogicalmuseum.com/adacemic-conferences; Mezinárodní konference Svet ve škole aneb studijní cesty jako soucást vzdelávání, https://www.npmk.cz/konference/archiv 7 Škola, základ života, https://www.npmk.cz/konference Prof. Marta Brunelli z Univerze Macerata predava v Pragi o potovanjih ucil konec 19. stoletja (foto Branko Šuštar). Dvodnevna mednarodna konferenca muzeja je junija 2024 potekala pod naslovom Svet v šoli ali študijsko potovanje kot del izobraževanja. Preoblikova­nje pedagoškega znanja, šolskega kurikuluma in poklicnega razvoja uciteljev/ The world at school or study travel as part of education. Transformations in pe­dagogical knowledge, school curriculum and teacher professional development. Prispevke so razvrstili v dve enourni plenarni predavanji in v krajše predstavitve tem v dveh paralelnih sekcijah, povezanih prvi dan po jezikih (nemško, angle-ško), drugi dan pa vsebinsko in v cešcini. Prvo osrednje predavanje je imel eden vodilnih komeniologov prof. Andreas Lischewski8 (Alanus Hochschule für Kunst und Gesellschaft, Alfter pri Bonnu), ki je povezan s tamkajšnjo raziskovalno knji­žnico (Comenius-Forschungsbibliothek in z nemškim znanstvenim društvom J. A. Komenskega (Deutschen Comenius-Gesellschaft). Govoril je o potovanjih pri Komenskem (Polytropia – oder vom Sinn des Reisens bei Johann Amos Come-nius). Drugo predavanje je pripravila prof. Marta Brunelli z Univerze Macerata. Ta italijanska univerza je tudi pri nas znana zaradi mednarodnega sode­lovanja in raziskovalne dejavnosti (npr. s temami o šolskih zvezkih, fašisticni mladinski organizaciji ljubljanske pokrajine GILL, spominih na šolo), od 2006 pa kot izdajateljica pomembne mednarodne revije za zgodovino izobraževanja in otroške literature HECL. Od tam prihaja prof. Marta Brunelli, znana avtorica Andreas Lischewski, https://www.alanus.edu/de/hochschule/menschen/detail/andreas-lischewski prispevkov iz zgodovine izobraževanja in študij o šolskih muzejih, ki je na osnovi gradiva v šolskem muzeju te italijanske univerze predstavila globalna potovanja ucil konec 19. stoletja (The world on the school desk. Tracing the origins of a glo­ bal teaching aid of the late 19th century). Vsekciji št. 1 sospredavanji v nemšcini predstavili vectem: od potovanja 1985 kotspodbudezademokraticnoizobraževanjevvzhodni Nemciji (JuliaKurig, Univ. Hamburg), nato študijsko potovanje švicarskih srednješolskih ravnateljev v ZDA 1964 (Lucien Criblez, Univ. Zürich) in prispevek o sivih conah spreminjajocega se pojma "ljudske skupnosti" – Grauzonen der "Volksgemeinschaft" – erzwungene Gänge ins Unbestimmte (Jakob Benecke, Univ. Alanus Mannheim). Sledile so še teme o popotniških opažanjih vplivnega nemškega pedagoga Friedricha W. Thierscha 1784–1860 o šolskih sistemih v Evropi (S. Engelmann, N. Ainetter, Pä­dagogische Hochschule Karlsruhe) in skupno delo raziskovalcev vec ustanov o gibanju kot bistveni znacilnosti šolske reforme v medvojni Ceškoslovaki (Tomáš Kasper, Dana Kasperová, Markéta Pánková, Eva Šmelová). O inšpekcijskih po­tovanjih kot sredstvu državnega upravljanja pa je na nemškem primeru govorila Anna Lindner (Humboldt Univ. Berlin). Tri predavanja so se dotikala reformske­ga pedagoga Petra Petersena 1884–1952, od 1923–1950 profesorja v Jeni, in odmevu njegovih del na Madžarskem (Imre Garai, Zoltán András Szabó, Beatrix Vincze, András Neméth, Eötvös Lorand Univ. Budimpešta) in v Nemciji (Daniel Lieb, Sebastian Engelmann, Pädagogische Hochschule Karlsruhe). Iz romunske Tran-silvanije (Monica Cuciureanu, Univerza Lucian Blaga Sibiu) pa je bil prispevek o izobraževalnem konceptu na potovanju/Nacrt Jena. Predavanje z Univ. Potsdam (Frank Tosch) je obravnavalo študijsko potovanje 1780 v vzorcno šolo Rochow v Reckahnu v Prusiji, ki smo jo z zanimanjem obiskali junija 2023 tudi udeleženci 19. simpozija šolskih muzejev v Berlinu.9 Sekcija št. 2 je predstavljala prispevke v anglešcini. Najprej smo sledili vplivu študijskih potovanj okoli 1900 na srednje poklicno izobraževanje na Madžarskem (Zoltán András Szabó, Ruzsa Bence, Univ. Eötvös Loránd, Budimpešta), nato pa iz dokumentov agencije CIA poslušali pod naslovom Bratstvo in politicna indok­trinacija o tujih študentih v Sovjetski zvezi (Lajos Somogyvári, Univ. of Pannonia, Veszprém). Španski prispevek je iz gradiva univerzitetnih muzejev (katerih del je mdr. Museo Complutense de la Educación MCE) predstavil univerzitetno križarjenje po Sredozemlju z ladjo Ciudad de Cádiz poleti 1933 kot simbol pe­dagoške prenove v drugi španski republiki (Andra Santiesteban, Jaime del Rey Tapia, Univ. Complutense, Madrid). O mobilnosti pruskega osnovnošolskega ucitelja do srednješolskega upravitelja 1872–1914 je govoril Jan Uredat (Humbol­dt Univ. Berlin). O šolstvu, muzejih in svetovnih razstavah v poznem 19. in na zacetku 20. stoletja je s poskusi rekonstrukcije in slikovno bogatim nastopom Raziskovanje zbirk izobraževalne zgodovine: 19. mednarodni simpozij šolskih muzejev in šol­sko zgodovinskih zbirk, Berlin 2023, Šolska kronika 2023, 32 = 56, št. 1/2, 2023, str. 226–235. Nastop Kire Stepanovich (Pedagoški muzej Ukrajine) na konferenci o študijskih potovanjih v Pragi (foto Branko Šuštar). navdušila muzealce Zsófia Albrecht (Univ. Eötvös Loránd, Budimpešta). Preda­ vateljica je kot primer predstavitve šolstva na svetovni razstavi omenila tudi še danes dostopno Pariško sobo (s svetovne razstave v Parizu 1900)10 kot spodbudo ustanovitve Hrvaškega šolskega muzeja 1901. Ustanovitev vrtca v Ameriki je kot nemško-ameriško izmenjavo predstavila Stefanie Vochatzer (Univ. Paderborn). Slovenski prispevek je predstavil del nove muzejske stalne razstave s temo o študijskih potovanjih v pedagoškem prirocniku iz leta 1659 Newbegläntzter Zu-cht-Spiegel der Adelichen Jugendt, delu Adama Sebastiana von Sietzenheima, ljubljanskega stanovskega uradnika (Study travel in the pedagogical manual of an official from Ljubljana from 1659, B. Šuštar, Slovenski šolski muzej). Sodelavki Jagielonske univerze v Krakovu sta z dvema primeroma obravnavali potovanje kot vir navdiha za pedagoško dejavnost Poljakov okoli 1900 (Janina Kostkiewicz, Dominika Jagielska). Sledila je še tema Joachim Barrande, potujoci ucitelj (Mi­lena Lenderová, Univerza Pardubice), ki je predstavila francoskega geologa in paleontologa, od 1832 aktivnega tudi na Ceškem. V Pragi je bila obravnavana še tema filantropskih potovanj, povezanih z nemškim Dessau/Anhalt (Henning Schluß, Univ. Dunaj), mednarodne srednje šole v francoskih projektih Eugčna Renduja 1852 do 1870, kar je predstavil Klaus 10 V obsežni knjigi v hrvašcini in anglešcini je to sobo in z njo povezano gradivo predstavila Vesna Rapo, Pariška soba: Uspjesi hrvatskoga školstva na izložbama druge polovice 19. stoljeca, Zagreb 2006, 718 str. Udeleženci konference o študijskih potovanjih v Pedagoškem muzeju v Pragi, 20. 6. 2024 (foto NPMK). Dittrich, doma iz nemških krajev in udeleženec vec mednarodnih konferenc o zgodovini šolstva, a delujoc na Kitajskem (The Education Univ., Hong Kong). V programu je bila nacrtovana še predstavitev idej Marije Montessori v Ukrajini in delovanje Ukrajinske svobodne univerze (1921–2024). Na konferenci v Pragi smo se razveselili udeležbe muzealke Kire Stepanovych iz Pedagoškega muzeja Ukra­ jine, predavateljice na simpozijih šolskih muzejev v nizozemskem Dordrechtu leta 2017 in v danskem Kopenhagnu leta 2019, o cemer je porocala tudi Šolska kro­nika.11 Tokrat je sodelavka muzeja iz Kijeva predstavila tradicijo izobraževalnega turizma, povezano z ukrajinsko pedagoginjo Sofio Rusovo, roj. Lindfors (1856 –1940), pokopano v Pragi na pokopališcu Olšany. Rusova je povezana z otroškimi vrtci in je po 1921 delovala v Pragi na pedagoškem inštitutu ter pri povezovanju ukrajinskih žena (Educational tourism in the pedagogical heritage of Sofia Ruso­va). Ta panel je sklenila Lenka Hessová z južnoceške univerze Ceské Budejovice s predstavitvijo popotniške in pedagoške teme o zaporih, povezane s filantropom druge pol. 18. stoletja Johnom Howardom, legendarnim reformatorjem angleških zaporov (Howard, the man who educated England about prison care). Prvi dan je sklenil slavnostni vecer s podelitvijo medalj Komenskega (J. A. Comenius Medal). Te podeljuje muzej od leta 2013 v obliki bronaste medalje s portretno podobo J. A. Komenskega iz profila, delo kiparja Igorja Kitzbergerja, za sodelovanje pri povezovanju na podrocju pedagogike, zgodovine in komeniolo­gije. Z nagovorom je prireditev pospremil državni sekretar na ceškem Ministrstvu Šolska kronika 26 = 50, 2017, št. 3, str. 429–430 in 28 = 52, 2019, št. 1/2, str. 256–273. za izobraževanja, mladino in šport dr. Ondrej Andrys,12 ki je s predstavniki muze­ja (namestnica direktorice ing. Michaela Tatýrková) podelil posameznikom štiri medalje Komenskega. Po prebranih utemeljitvah (dr. Markéta Pánková, NPMK; dr. Tomáš Kasper, TU Liberec) so castne medalje Komenskega prejeli prof. dr. Lucien Criblez (Univ. Zürich), prof. dr. Marcelo Caruso (Humboldt Univ. Berlin), dr. Branko Šuštar (Slovenski šolski muzej) in mag. František Tichý (Gymnázium Prírodní škola, Praga). Zaživljenjskodeloje medaljo Komenskegadobil upokojeni švicarski univ. prof. Lucien Criblez, prizadeven avtor del o zgodovini švicarskega šolstva in izobraževalnega sistema, ki je bil v letih od 2008–2023 predstojnik od­delka za zgodovinske raziskave v izobraževanju in upravljanju izobraževalnega sistema na Inštitutu za izobraževanje Univerze v Zürichu.13 Prof. dr. Marcelo Caruso s Humboldtove univerze v Berlinu je eden od vodil­nih strokovnjakov za zgodovino izobraževanja, ki združuje poznavanje tradicije južnoameriškega (predvsem argentinskega in kolumbijskega) in evropskega šol­stva (posebej španskega in nemškega), a tudi indijskega šolstva in vprašanj (de) kolonizacije v izobraževanju. Raziskovalno se je ukvarjal tudi z vprašanji šolske politike socializma in odnosov Nikaragva–Kuba–NDR 1979–1985. To razlicnost povezuje tudi s pripravo mednarodnih srecanj, kot je bila 40 ISCHE 2018 v Ber-linu na temo Education and Nature, predstavljena tudi v Šolski kroniki.14 Že leta 2012 je bil prof. Caruso na 34 ISCHE v Ženevi eden od osrednjih govornikov na temo zgodovine internacionalizacije izobraževalne prakse in znanja, prav tako na pedagoški konferenci ECER 2012 v španskem Cadizu, kjer je bil “keynote speaker” s temo iz zgodovine izobraževanja15 in razpravljavec ob slovenskem muzejskem prispevku. Za tretjega prejemnika (dr. Branko Šuštar, Slovenski šolski muzej) je predstavnica muzeja v Pragi dr. Markéta Pánková v obrazložitvi poudarila pri­zadevanja za mednarodno povezovanje na podrocju zgodovine izobraževanja s prispevki na konferencah, posebej za sodelovanje šolskih in pedagoških muzejev s simpozijem 2013 v Ljubljani, s potujoco razstavo pedagoških muzejev slovan­skega sveta in predstavitvijo Komenskega na novi stalni razstavi v ljubljanskem muzeju. Z domacim prejemnikom, ki se odlikuje s sodobno šolsko prakso, se je za­kljucila slavnost v muzeju. Medaljo Komenskega je prejel tudi mag. František Tich, ravnatelj in ustanovitelj alternativne osemletne srednje šole (inovativne Gymnázium Prírodní škola),16 šole, ki ne pripravlja dijakov le na maturo, temvec je prostor za vsakogar kot navzven odprta ustvarjalna skupnosti. Glavni moto te šole z okoli stotimi dijaki je: »Šola je življenje samo, ne zgolj priprava na prihod­ 12 Ondrej Andrys, https://msmt.gov.cz/ministerstvo/statni-tajemnik. 13 Lucien Criblez, https://www.ife.uzh.ch/de/institut/emeritiundemeritae/criblezlucien.html. 14 Šolska kronika, 3, 2018, str. 225–238. 15 Marcelo Caruso, https://eera-ecer.de/previous-ecers/ecer-2012-cadiz/programme/keynote -speakers/marcelo-caruso. 16 http://www.prirodniskola.cz/ Medalja J. A. Komenskega z listino, 20. 6. 2024 (foto NPMK). nje življenje,« zato šola podpira vzajemno ucenje in omogoca starejšim dijakom, da poucujejo mlajše. Prejemnikom medalj so izrocili tudi listine in v dar še dve s Komenskim povezani knjigi. To sta v letu 2018 pripravljen reprint obsežnega dela J. A. Komenskega Kancyonál: Knjiga psalmov in svetih pesmi (Amsterdam 1659, 750 str.) in jubilejna študija o J. A. Komenskem (v angleški verziji: John Amos Comenius at a Glance, Small Encyclopedia of the Czech Genius of the Centuries, 2022). To delo je dr. Markéta Pánková, ki je v letih 2005–2023 vodila muzej in nato še knjižnico kot skupno ustanovo NPMK v Pragi, pripravila ob jubilejih Komen­ skega 2020–2022, ko so obhajali 350. obletnico njegove smrti in 430. obletnico rojstva. Podelitev medalj Komenskega je potekala v mednarodnem duhu, poleg do­mace cešcine pretežno v nemšcini in anglešcini, a zadnja dva prejemnika sta se za prejeto medaljo zahvalila v cešcini. Slavnost sta na poseben nacin glasbeno obogatila harmonikar Ladislav Horák in operna pevka Jana Heryánová Ryklová. Drugi dan sem se ob ogledu muzejskih razstav udeležil tudi nekaj ceških predavanj na konferenci. Najprej sem poslušal prof. dr. Karla Rýdla (Univ. Par-dubice), ki se je ob svojem obisku pred cetrt stoletja v našem muzeju, ko je prišel sem s skupino študentov, posebej zanimal tudi za znamenitega ceškega pedago­ga G. A. Lindnerja, nekdaj delujocega na gimnaziji v Celju. V svojem prispevku je dr. Rýdl predstavil šest ceških pedagogov in njihovih vplivnih študijskih poti (Studijní pedagogické cesty ceských pedagogu 2. poloviny 19. stol. a jejich vliv na vývoj praxe domácího vzdelávacího systému). Drugi predavatelji so predstavili še izobraževalne poti pedagogov v medvojni Ceškoslovaški (Marek Krejcí, Center for Slavic Art Studies), potovanja uciteljev gospodarskih šol (Petr Kadlec, Univ. Ostrava) in študijskih poti pedagogov in mecenov praških šol do 1918 (Magdaléna Šustová iz Muzeja glavnega mesta Prage). Obiskal sem še panel, na katerem je Miroslava Kovaríková (Karlova univ. Praga) predstavila popularizatorja naravoslovja F. S. Kodyma in leta 1881 usta­novljeno prvo poletno pocitniško vas za praške otroke s poukom okoljske vzgoje. Predavatelja z univ. v Olomucu sta nato govorila o pouku realij v osnovnih šo­lah 19. stol. (Eva Dvoráková Kanecková) ter o pedagogu Makarenku in kolektivni vzgoji (Pavel Neumeister, Promeny interpretace ‘kolektivní výchovy’ A. S. Ma-karenka v ceském pedagogickém myšlení 20. století). Nato je Vendula Vlková Hingarová (Karlova Univerza) nastopila s tudi zaradi naših izseljencev zanimi-vim predavanjem o ceški emigraciji v Argentini, ki je doživljala razvoj predvsem po letu 1920 (Krajanské školství v Argentine v historické a soucasné perspective). Poleg vedno zanimive stalne razstave Dedišcina J. A. Komenskega,17 ki so jo postavili v casu ceškega predsedovanja svetu EU v drugi polovici leta 2022, je vsebino konference o izobraževalnih potovanjih dopolnjevala z gradivom iz mu-zejskih zbirk še obcasna razstava Okoli sveta v 45 minutah. Onkraj obzorja šolske geografije in zgodovine (Cesta kolem sveta za 45 minut/Around the world in 45 minutes. Beyond the horizons of school geography and history).18 Razstava je predstavila, kako lahko v šolski uri s pomocjo ilustracij stenskih ucnih slik in uc-benikov prepotujemo vse celine. Kakor so lahko takšna šolska potovanja že med vsakdanjim poukom vsebinsko bogata z znanjem, tako ni dvoma, da je za so-delovanje na vsebinsko dobro pripravljenih znanstvenih konferencah vplivnega pedagoškega muzeja na temo s podrocja zgodovine izobraževanja vredno name-niti tudi prosti cas in poskrbeti še za kritje stroškov. Mednarodna konferenca o študijskih potovanjih je že bila taka. Iz Ljubljane vodi pot do Prage proti severu prav mimo Bad Leonfeldna, me-steca že blizu ceške meje, a še v Gornji Avstriji nad Linzem blizu bolj znanega Freistadta. V Bad Leonfeldnu domuje eden od kakšnih petih avstrijskih šolskih muzejev.19 Od ustanovitve 1988 deluje Gornjeavstrijski šolski muzej/OÖ. Schul-museum Bad Leonfelden v središcu kraja, ob župnijski cerkvi v nekdanji šolski stavbi iz leta 1577, ki z letnico in napisom na prekladi vhodnega portala sporoca o stavbi šole: Domus disciplinae. Majhen muzej, ki deluje v obliki društva, je znan tudi pri nas, saj je pod vodstvom Norberta Frühmanna in sodelavcev poleti 2001 prizadevno gostil 9. simpozij šolskih muzejev in šolskozgodovinskih zbirk, ki smo se ga iz Ljubljane udeležili kar trije muzealci ali kar tretjina vseh tedaj zaposlenih v muzeju (Šolska kronika 2001, št. 2). N. Frühmann, ki je vodil muzej 17 J. A. Comenius’ Legacy, http://www.pedagogicalmuseum.com/permanent-exposition. 18 Around the world in 45 minutes, http://www.pedagogicalmuseum.com/around-world-45-mi- nutes-beyond-horizons-school-geography-and-history; Cesta kolem sveta za 45 minut. Za ob- zory školního zemepisu a dejepisu, https://www.npmk.cz/muzeum/expozice-vystavy/kratko­ dobe-vystavy. 19 Das OÖ. Schulmuseum Bad Leonfelden, https://www.ooemuseen.at/museum/261-ooe-schul- museum; https://www.ooe-schulmuseum.at/. od 1991 do 2017, je tudi pravi šolnik: od 1985 ravnatelj šole Bad Leonfelden, od 1993 do upokojitve 2000 pa je bil okrajni šolski inšpektor.20 Letos sem si v Bad Leonfeldnu bolj spotoma ogledal obnovljeno muzejsko stalno razstavo, po kateri me je prijazno vodila sodelavka muzeja Elisabeth Demel. Razstava ima tudi nove dele (npr. domiselno predstavljen šolski film pa šolsko biblioteko in citanke v razstavni knjižni omari). Kot lahko omenimo ob obletnici, je kot del stalne raz-stave razstavljena tudi prva osnovnošolska zakonodaja iz casa Marije Terezije, predstavljena v originalu – Allgemeine Schulordnung iz 1774. Šolski muzej, ki je odprt za oglede od zacetka aprila do konca oktobra, je po ponudbi cisto moderen, tudi v bogati muzejski trgovini, in ponuja tudi historicni šolski pouk, pisanje s štilckom po tablici, vodstvo za šolske skupine in družine ter avdiovodice v nem-šcini, anglešcini in cešcini. Tako je bila pot na konferenco pedagoškega muzeja v Pragi o študijskih poteh kot delu izobraževanja vsebinsko dopolnjena že v Avstriji s srecanjem z enim od tamkajšnjih šolskih muzejev. Branko Šuštar Historia. Zgodovina celjske gimnazije od leta 1809, ur. Aleksander Ži-žek, Celje: Zgodovinski arhiv; I. gimnazija, 2023, 207 str. V plodnem prevajalskem sodelovanju prof. dr. Mateja Hriberška, latinista s filozofske fakultete v Ljubljani, in dr. Aleksandra Žižka, nemšcine vešcega celj­ skega arhivista in zgodovinarja, je pred nami v slovenskem prevodu dragocena objava vira – kronika gimnazije v Celju med letoma 1809 in 1890. V objavljeni knjigi slovesnega formata s historicno oblikovano naslovnico pa se pred tem zvrstijo še tri uvodna besedila: direktorja Zgodovinskega arhiva Celje dr. Boruta Batagelja (str. 7–9), gimnazijskega ravnatelja dr. Antona Šepetavca (str. 11), ki je poskrbel tudi za jezikovni pregled besedila, ter prav tako s Celjem povezanega zgodovinarja ddr. Igorja Grdine z ZRC SAZU. On je pod naslovom Zgodbe mi-nulih let (str. 13–22) predstavil tudi z ustreznimi navedbami utemeljeno živahno razmišljanje o zgodovini in zgodovinopisju v antiki in srednjem veku ter mestu kronik, letopisov v njem vse do 19. stoletja. Tako omenja delo iz zgodovine štajer­skih Slovencev (1884), v katerem je vplivni šolnik Ivan Lapajne, tedaj v Krškem “mešcanske šole ravnatelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik”, ohranil je tudi nekaj zapisov iz danes izgubljene župnijske kronike iz Loke pri Zidanem Mostu (“Loška kronika, spisana po cast. gosp. Ripšlnu”, kot navaja Lapajne). Ceprav je celjska gimnazijska kronika pisana po službeni dolžnosti in veckrat bolj redkobesedna, pa res lahko služi za “nekakšno dogodkovno okostje v antropološkem muzeju do­ 20 Norbert Frühmann, 2017, https://www.nachrichten.at/archivierte-artikel/serien/landsleute/ Norbert-Fruehmann;art10236,46093. locene skupnosti oziroma ustanove”; v tem uvodu pa ddr. Grdina zanimivo opozarja še na marsikaj v obravnava­nem prostoru in casu. K vsebinskemu uvodu sodi tudi prispevek zavzetega arhivista dr. Ale-ksandra Žižka, ki v knjigi nastopa tudi kot urednik, prevajalec iz nemšcine in avtor opomb. On pod naslovom Gi­mnazija -e ž (a) prinaša (str. 27–38) historicno predstavitev gimnazije kot vrste šole in celjske še posebej z upo­števanjem pregledne razprave Janeza Mlinarja v Celjskem zborniku 1958, ter koncuje z ravnatelji in profesorji v zacetnem obdobju. Na str. 39 sle­di še nekaj besed o kroniki, ki je kot prva arhivska enota v prvi škatli del arhivskega fonda gimnazije v Celju. Original je v polusnje vezana knjiga z marmoriranami trdimi platnicami (26,5 x 40 cm s trakci za zavezova­nje). Ima 106 strani popisanih s šolsko kroniko, 15 strani pa so slavilni spisi vladarski dinastiji in kronogrami ob izjemnih dogodkih, vmes pa je dodanih tudi nekaj slavilnih tiskov. Kronika je sprva pisana v latinšcini (od zacetka 1809 do konca šolskega leta 1826/27), nato pa v nemšcini: vecinoma v kurzivni gotici, zad­nje leto 1889/90 pa v latinici. Velik format knjige omogoca tudi bogato likovno opremo (oblikovanje knjige je prispeval Filter urbane rešitve), ki nam vizualno ilustrira podobo rokopisnih zapisov iz gimnazijske kronike in tja dodanih tiska­nih prilog. Knjižno izdajo bogatijo še podobe posameznih stavb in nekaterih v kroniki omenjenih oseb, za kar so poleg Zgodovinskega arhiva prispevali gradivo še domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje in Pokrajinski muzej. Krono­loškim zapisom šolskih let od 1809 do 1889/90 sledi še uporabno osebno kazalo (str. 195–204), temu pa viri in literatura. Osrednji del publikacije je Zgodovina celjske gimnazije od leta 1809, ki se zacenja kot Annales Gymnasii Celejensis/Letopis celjske gimnazije z zapisi posameznih (šolskih) let. Tu se seznanimo z gimnazijskim šolskim sistemom (gramatikalni, humanitetni razredi), vodstvom in profesorji ter s šolo povezano oblastno upravo, saj je bil sprva ravnatelj gimnazije glavar okrožja Celje. Pozneje so imele štajerske gimnazije skupnega direktorja, šola pa je imela pomocnika rav­natelja, kdaj tudi zacasnega ravnatelja. Tako iz gimnazijske kronike zvemo leta 1813 o nadvojvodi Janezu, cesarjevem bratu, ki je obiskal vse razrede gimnazije, deklamirali pa so mu prigodno pesem prof. Franka, ki so jo tudi natisnili. Posebej pozorno so v gimnaziji spremljali zmage nad Napoleonom, tudi z verzi in krono­ grami. Leta 1816 piše o dveh šolskih zastavah, ki so ju hranili v cerkvi, leta 1826 pa oustanovitvi univerze v Innsbrucku. Ob prihodu cesarja Franca in njegove žene 14. aprila 1818 v Celje so o zacetku gimnazijskih študij zapisali v tiskani pesmi: “Pogledal je Franc nate, Celje staro,/ svet’ izrekel blagoslov,/odprl tempelj muzam,/poklical mlade vanj” (v prevodu A. Žižka). Tedaj so še vedeli, da pomeni študirati pravzaprav prepustiti se muzam. Leta 1820 beremo o sv. Janezu Krstniku kot zavetniku gimnazije in o praznovanju 24. junija pa tudi o univerzi v Jeni, ‘burševstvu’ in študentski noši, leta 1821 pa o kongresu v Ljubljani. Med politicnimi dogodki, tudi upori Grkov, najdemo še ka­drovske spremembe na šoli, ki so kazale na povezanost gimnazij v državi, ter leta 1822 podatek, da je bil “dotok ucencev tolikšen, da so zaradi premajhnih ucilnic mnogim odrekli sprejem”. Tedaj so podelili tudi izjemno nagrado (srebrna spo­minska novca) dvema dijakoma 4. gramatikalnega razreda za podrocje domace zgodovine. V šolskem letu 1827/28 je bilo 158 ucencev, 17 manj kot prejšnje leto, okoli leta 1830 pa še manj, nekaj nad 100. V izdani knjigi je vec kot 400 opomb. Opombe o ljudeh, predvsem profe­sorjih, so zanimiv prispevek h kulturni zgodovini ter povezavah Celja s kraji z gimnazijami od Ljubljane in Kranja, Vinkovcev do Gradca, šlezijskega Tešina, tirolskega Imsta in ceške Jíhlave. Vec pa je tudi pojasnjevalnih opomb – razlag posameznih izrazov, kar olajša branje. Lepo se berejo tudi s Celjem povezane an-ticne zanimivosti od najdbe novcev v vrelcu za Miklavškim hribom (1832/33) ali o anticnih vratih ucitelja humanistike (1834/35), leto pozneje pa o rimskih talnih mozaikih. Leta 1842 je postal ucitelj gramatike Valentin Konšek s Trojan. Šolsko leto 1845/46 je bilo imenitno: celjski opat Slomšek je postal škof, Celje pa je 2. junija dobilo železniško povezavo. V šolskem letu 1847/48 ni bilo med uciteljstvom nobenih sprememb. “Le nemiri, ki so izbruhnili že marca, so imeli za znanstveni napredek mladine zelo škodljive posledice.” Ko je kaplan Blaž Kocen v šolskem letu 1850/51 prevzel na gimnaziji pouk matematike in naravoslovja, se še ni vedelo za uspešnega karto­grafa, kar je postal pozneje. Poleg po znamenitih ucbenikih matematike znanega Franca Mocnika, ki je kot šolski svetnik julija 1864 predsedoval celjski maturi, je bil prav Kocen s šolskimi atlasi znan po vsem šolstvu za casa Habsburške monar­hije, pa tudi kasneje. Ko so se 14. septembra 1853 koncali ustni maturitetni izpiti za 15 kandidatov, so 16. septembra zaceli že novo šolsko leto 1853/54. V kroniki je tudi vec zapisov o šolskih mašah in drugih s Cerkvijo povezanih vsebin, ob epide­mijah pa sledimo tudi zdravstvenemu stanju. Leta 1854 sta v kroniki zabeležki o obisku misijonskega škofa Barage in domacega škofa Slomška, ki je 1856 podaril sliko sv. Maksimilijana dijaškemu konviktu Maximiliano-Victorinum. V Celju je pred odhodom v Gorico 1858 pouceval tudi znani botanik dr. Hubert Leitgeb – ta priimek srecamo tudi kasneje v osnovnem šolstvu na Šta­jerskem. Vec kot 16 let je bil celjski profesor tudi pozneje znamenit pedagog dr. Gustav Lindner, ki je 1860/61 prevzel pouk novega predmeta – telovadbe. V Celju je od jeseni 1864 pouceval Mihael Žolgar, ki je bil 1880 med soustanovitelji peda­goškega casopisa Popotnik. Kratko je na celjski gimnaziji 1870–72 pouceval tudi dr. Karl Glaser, naš prvi strokovnjak za sanskrt in pozneje kot profesor gimnazije v Trstu avtor prizadevno zbrane obsežne Zgodovine slovenskega slovstva. Tedaj je bil jeseni 1872 prestavljen v Gorico tudi prof. matematike in fizike Anton Šantel, ki je znan po svoji umetniški družini in kot avtor zanimivih spominov. V kroniki gimnazije Celje pa najdemo tudi omembo nesrece mladega gimnazijskega uci­ telja M. Kellnerja, ki je 1858 utonil v Savinji, in 1861 omenjeno še nasilno smrt dijaka. Slovesen je bil zapis o povecanju plac uciteljem, ko se je julija 1870 za vse profesorje, zbrane v Minervinem taboru modrosti, zacela nova, srecnejša doba. Decembra 1873 so v cast vladarju okrasili fasado gimnazije, tudi s predsta­vitvijo vzpona šolstva v Avstriji za casa cesarja Franca Jožefa. Kronika je 1874 zabeležila tudi 70-letnico nekdanjega prof. gimnazije J. G. Seidla, ki je do 1840 enajst let pouceval v Celju, bil pa je znan po Štajerski in na Dunaju po svoji pe­sniški, potopisni in arheološki dejavnosti. Podobno je 1876 z zahvalo za vošcilo predstavljena tudi 70-letnica pesnika Anastasiusa Grüna – grofa Antona Auer­sperga. Sredi maja 1877 je imela vsa gimnazija poletni praznik – izlet v Laško, ki se ga je udeležil tudi celjski župan z drugimi mestnimi veljaki. A šolska kro­nika ni edini vir, saj marsikaj o zgodovini gimnazije posredujejo tudi razlicno naslovljena tiskana letna porocila te šole (Programm des k. k. Ober und Unter – Gymnasiums, Programm des k. k. Staats – Gymnasiums; Jahresbericht des k. k. Staats-Untergymnasiums), kakor na primer 1879 o domoljubni šolski slove­ snosti ob 25. obletnici cesarske poroke. V kroniki je našla mesto tudi vest, da so bila v poletnih pocitnicah, ki so sledile šolskem letu 1880/81, po dolgotrajnem ravnateljevem trudu zgrajena stranišca in stopnišce, primerno za izobraževal-no ustanovo. Prav tako je v kroniki tudi zapis o proslavljanju 600-letnice oblasti Habsburžanov nad Štajersko, ko so junija 1883 stavbo gimnazije okrasili tudi s transparentom s kronogramom, cesarju pa 11. junija izrocili natisnjeno odo v spo-min na dan njegovega obiska. Poimensko so omenjeni le redki ucenci: tako zaradi orglanja 1886 šestošolec Adolf Kocuvan iz Loke pri Zidanem Mostu, sicer naduci­teljev sin. Toliko za vtis, kaj vse se skriva v tej šolski kroniki! Po plodnem sodelovanju celjskih kulturnih ustanov in ljudi, povezanih s Celjem in/ali z zavzetim raziskovanjem latinskih in nemških virov za zgodovino, lahko vzamemo v roke gimnazijsko kroniko kot poslovenjen dokument casa, ki z zapisanimi spremembami šolskega vsakdana in s posebnostmi na svoj nacin odstira vecji del 19. stoletja z vidika izobraženstva in njegovega oblikovanja na gimnaziji v Celju. Branko Šuštar Jelka Pšajd, Hermann Kurahs, Nina Zver, Gormerkanska kniga 1842–1882, Ein bäuerliches Wirtschaftsbuch aus Laafeld/Potrna | Kmecka gospodarska knjiga iz Potrne, ur. Karin Almasy, Susanne Weitlaner, Bad Radkersburg: Pavlova hiša/Pavelhaus, 2023, 192 str. Kar povejmo, da v naslovu Gormerkanska kniga ni napake, temvec ozna-cuje pomembnost gospodarskih zapiskov, ki jih mora zamerkati (si zapomniti) gospodar kmetije Hois. Vrsto zanimivih podrobnosti so razkrile vnete razisko­valke preteklosti in povezav obrobij dvojezicnega obmocja ob treh predstavitvah bogate knjige maja 2023 v Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti. Ker predstavlja delo tudi rezultate slovenskega šolskega pouka okoli leta 1830, ko so ponekod na Štajerskem uporabljali dajncico, zasluži opozorilo tudi v reviji Šolska kronika. Lepo opremljena knjiga (oblikovanje Matjaž Wenzel) dvojezicnih slo­venskih in nemških študij dveh avtoric (Jelka Pšajd, mag. Nina Zver) in enega avtorja (dr. Hermann Kurahs) ter dveh urednic (dr. Karin Almasy, Susanne We-itlanner) ter poleg K. Almasy še treh sodelujocih pri prevodu in lekturi prinaša v branje dragocene slovenske zapise iz podeželske okolice Radgone in prepleta­joc se zgodovinski, etnološki ter jezikoslovni razmislek ob njih. Knjiga je nastala v sodelovanju ljudi in ustanov z obeh stani meje. A na zacetku navdušujocega projekta sta bili poezija in radovednost prapravnukinje in prapravnuka avtorja zapiskov o vsebini uvodoma zapisane slovenske pesmi v cast kmeckemu stanu. Knjiga predstavlja slovenske gospodarske zapiske v dajncici, vecinoma v obliki tabel, kmeckega veleposestnika Mihaela Hoisa (1819–1875) iz Potrne/ Laafeld v Radgonskem kotu v Avstriji in nato njegove hcerke Marije. Po uvod­nem predgovoru Suzanne Weitlaner o nastanku knjige si sledijo zapisi o avtorju zapiskov Gormerkanska kniga (Jelka Pšajd) in o zgodovini vasi Potrna/Laafeld ter tamkajšnje družine Hois (Hermann Kurahs). Sledita jezikoslovna razprava o teh gospodarskih zapiskih (Nina Zver) ter etnološki razmislek o življenju na kmetiji v 19. stoletju na osnovi Gormerkanske knige z opozorilom tudi na druge gospodarske zapiske, placila dninarjem ipd. (Jelka Pšajd). Marsikaj so avtorice in avtor predstavili, oblikovalec pa je vkljucil kar nekaj strani rokopisnega zvezka, a zgodovinski vir v celoti je na voljo na spletu. Obsežne zapiske je na 144 straneh prepisa prizadevno pripravila in opremila z dragocenimi opombami etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, zato jih tudi najdemo na sple­tni strani muzeja. Gormerkanska kniga https://www.pomurski-muzej.si/pages/ si/spletne-vsebine/clanki-in-gradiva/gormerkanska-kniga.php Zapiski so pisani v prilagojeni dajncici (in po 1856 v gajici) in so tako rezultat iskanja najbolj ustreznega zapisa slovenšcine, ko sta poleg tradicionalne bohori-cice nastali kar dve pisavi (dajncica in metelcica). To je v letih 1831–33 sprožilo kar polemicno slovensko abecedno vojno in tudi Prešernov sonet Crkarska pravda sodi v ta cas. Dokler ni v javnosti (casopisje, šola) postopoma prevladal zapis slovenšcine v gajici (z zapisom šumnikov kot smo vajeni še danes: c, š, ž), so se na Slovenskem uporabljali razlicni crkopisi. Prav zanimivo pa je spremljati uporabo dajncice v zapiskih domacega gospo­ darstva tudi potem, ko od julija 1838 ni bila vec uporabi v uradnih tiskih. Delo odpira vrsto zanimivih vprašanj, saj je bilo prebivalstvo vasi v Radgonskem kotu še po popisu 1880 vecinsko slovensko. Radgona z oko­lico je zanimiva tudi zaradi povezav s Petrom Dajnkom (1787–1873). Prav pri domacem Sv. Petru pri Radgoni je od zacetka leta 1815 leto dni Dajn­ko kaplanoval, zatem pa od februarja 1816 bil kaplan še v Radgoni, preden je šel septembra 1831 za župnika v Ve­liko Nedeljo. Dajnko je svoj crkopis s tiski uveljavljal od 1824 in s priredbo Abecedne knižice 1831, leta 1833 tudi uveljavljal to pisavo v šoli. Ceprav objava slovenskih zapi­skov ne govori neposredno o šoli, pa kaže na rezultate tega poucevanja in na trdoživost naucenega v mladih letih. Kot omenja Jelka Pšajd v razmisleku o izo­brazbi Mihaela Hoisa, ki je kot 23-leten mladi gospodar zacel pisati gospodarske zapiske, ga je prav lahko v slovenšcini pouceval kateri od radgonskih kaplanov, nemara kar Dajnko. Hois je bil 1848 med podpisniki peticije za Zedinjeno Slove­nijo, od 1871 med narocniki Mohorjevih knjig, uspešen pa je bil tudi pri konjereji. Branko Šuštar Pedagoški leksikon: izbrani temeljni pojmi, poskusna izdaja, ur. S. Autor, I. Bijuklic, D. Štefanc, J. Žmavc, Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023, elektronska izdaja, 62 str. https://www.pei.si/ISBN/978-961-270-353­0_10112023/ Sredi decembra 2023 sta Pedagoški inštitut in Slovensko društvo razisko­valcev na podrocju edukacije (SLODRE) povabila v prostore PEI na Gerbicevo na kolokvij ob izidu elektronske publikacije poskusne izdaje Pedagoškega le­ksikona. Že slovesno zastavljeno in vsebinsko lepo izpeljano delovno srecanje avtorjev, urednikov, recenzentov in zainteresiranih za pedagoške teme je pricalo o pomembnosti dogodka. Pedagoški leksikon je rezultat sodelovanja med Peda­goškim inštitutom in Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU kot del projekta Dostopni slovarji, dostopni posnetki, dostopna slovenšcina. Pe- dagoški leksikon je široko zastavljeno delo z uredništvom, štirimi avtorji izbranih gesel in petimi zunanjimi recenzenti ter svetovalko, sicer sodelavko Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU. Sabina Autor, Igor Bijuklic, Damijan Štefanc in Janja Žmavc so kot uredniki najprej na str. 9–15 poskrbeli za utemeljeno uvodno razmi­šljanje (Zakaj potrebujemo novi leksikon za podrocje vzgoje in izobraževanja?) o tematskem leksikonu v obliki dopolnjujoce elektronske publikacije z avtorskimi geselskimi clanki in akademskimi standardi. Pri tem se uredniki zavedajo, da sta vzgoja in izobraževanje predmetno heterogeni podrocji interdisciplinarnega raziskovanja razlicnih strok, hkrati pa gre za pomemben družbeni podsistem in tudi za podrocje ekonomskega interesa. Interes za pedagoško terminologijo in spraševanje o pedagoških pojmih je tako del sodobnih pedagoških razmišljanj (tematska številka Sodobne pedagogi­ke 2022 z naslovom Pedagoška terminologija in novorek vvzgoji in izobraževanju) kakor tudi del pedagoške raziskovalne tradicije iz 80. let 20. stoletja, povezan z delom dr. Franca Pedicka, terminološkimi simpoziji in zborniki. Na stalnost ter­minološkega zanimanja med pedagogi kaže v letih 2008 in 2009 tudi projekt Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, ki ga je vodil dr. Janez Vogrinc in obsega 836 gesel, https://www.termania.net/slovarji/74/terminoloski-slovar -vzgoje-in-izobrazevanja. Z vidika zgodovine izobraževanja, kar zasleduje tudi revija Šolska kronika, so pedagoške enciklopedije dragoceni prirocniki, ki jim leta ne morejo do žive­ga. Poleg historicnega razmisleka o razvoju posameznega pedagoškega pojma ali pojava so v pedagoških enciklopedijah ujeti tudi tedanji sodobni trenutek, stanje šolstva, pedagoška spoznanja in razmisleki: vse, kar je vznemirjalo in veljalo v svojem casu. Zato je ob misli na Pedagoško enciklopedijo lahko najprej to Pe­dagoška enciklopedija, ki je v uredništvu Nikole Potkonjaka in Petra Šimleše s prizadevanjem vec zavodov za izdajo ucbenikov v dveh zvezkih izšla leta 1989, malo pred koncem skupne jugoslovanske države. Enciklopedija v dveh zajetnih knjigah (A–LJ, 444 str.; M–Ž, 536 str.) je izdana v srbohrvašcini, v latinici, a je hkrati zelo koristno predstavila terminološke pojme še v anglešcini, francošcini, nemšcini in rušcini. Prispevke so pripravili tudi slovenski pedagogi, kakšnega o zgodovinskem razvoju tudi sodelavci iz Slovenskega šolskega muzeja (S. Pavlic, T. Hojan, J. Ciperle). V uredniškem odboru Pedagoške enciklopedije je iz Slo­venije sodeloval pedagog dr. France Strmcnik. Socasni slovenski enciklopedicni prirocnik, tudi za gesla, povezana s šolstvom in pedagogiko, je 16 knjig Enciklo­ pedije Slovenije 1987–2002, pri kateri so sodelovali tudi pedagogi in avtorji iz Slovenskega šolskega muzeja. Od Pedagoške enciklopedije iz 1989 še pol stoletja starejši je Pedagogijski leksikon. Prirucnik za teoriju i praksu uzgoja (471 str.), ki so ga uredili štirje za­grebški pedagogi, izdala pa 1939 založba Minerva v Zagrebu. Pri tem leksikonu sta od Slovencev sodelovala dr. Stanko Gogala in Gustav Šilih. Na Hrvaškem je že prej njihova pedagoška založba HPKZ poskrbela za Pedagogijsko enciklopedi­ jo, ki je izhajala od 1895 do 1916, ko je zaradi vojne prenehala s 16. zvezkom pri geslu Pravopis. To tradicijo je na­daljevala tudi Matica Hrvatska, ki je leta 1963 v uredništvu dr. Dragotina Frankovica, dr. Zlatka Pregrada in dr. P. Šimleša izdala na 1146 straneh obse­žni Enciklopedijski rjecnik pedagogije. Med avtorji so hrvaški pedagogi, sode­lovala pa sta tudi naša dr. Ivan Furlan, tedaj svetovalec na zavodu za šolstvo v Zagrebu (o njem je v Šolski kroniki 2000, št. 1 pisal M. Tancer) in Viljem Kunst, direktor zagrebškega zavoda za šolsko opremo (njega omenja clanek v reviji Kronika 2022, št. 2). Sicer pa najdemo na policah ci-talnice v Slovenskem šolskem muzeju tudi starejše pedagoške enciklopedije v nemšcini, ki so vplivale na slovensko šolstvo pred 1918. Kadar v predracu­nalniški dobi – ko nismo imeli niti Enciklopedije Slovenije – nismo vedeli, kam naj se obrnemo v iskanju po zgo­dovini starejšega šolstva, smo radi vzeli v roke Lindnerja, Loosa pa tudi Schmida in zlasti Reina. Za kakšne knjige pravzaprav gre? Pri znani dunajski pedagoški založbi A. Pichlers Witwe & Sohn, ki je izdajala knjige in ucila na Dunaju in v Leipzigu, je 1884 izšel ilustriran pedagoški prirocnik Enzyklopädisches Handbu-ch der Erziehungskunde, ki ga je s posebnim poudarkom na osnovnem šolstvu uredil vplivni pedagog Gustav Adolf Lindner, od 1854 do 1869 tudi gimnazijski profesor in nato do 1871 šolski nadzornik v Celju. Druga izdaja tega pedagoškega prirocnika (Enzyklopädisches Handbuch der Erziehungskunde) je v uredništvu Josepha Loosa, deželnega šolskega inšpektorja iz Linza, in s sodelovanjem vrste znanstvenikov in šolnikov izšla pri isti založbi leta 1911 v dveh obsežnih zvezkih s številnimi ilustracijami in prilogami. Oba prirocnika sta še danes koristna za avstrijski, pa tudi širši okvir z našimi kraji povezanih pedagoških tem. Bolj nemška, a tudi v Evropo usmerjena pa sta pedagoška enciklopedija v vec delih, ki je od 1859 izhajala v uredništvu K. A. Schmida v Gothi (Karl Adolf Schmid, Encyklopädie des gesammten Erziehungs- und Unterrichtswesens), in na osnovi te enciklopedije 1877 pripravljen pedagoški prirocnik za šolo in dom (Pädagogisches Handbuch f Schule und Haus). Še bolj kot K. A. Schmid, rek-tor gimnazije v Stuttgartu, je po svojem enciklopedijskem prirocniku pedagogike znan W. Rein. S prvo izdajo dela Encyklopädisches Handbuch der Pädagogik v sedmih zvezkih od 1895 in še bolj z drugo izdajo, ki je v 10 zvezkih izhajala v letih od 1903 do 1910 (1911 še sistematicno kazalo), je Wilhelm Rein, prof. pedagogike v Jeni, uredil prispevke relevantnih avtorjev svojega casa z nemškega govorne­ga obmocja, kdaj tudi s podatki za dežele Avstro-Ogrske. Vsebinsko razvejana gesla so dober vodnik po tudi v našem šolskem prostoru zanimivih pedagoških temah, navedena literatura pa omogoca nadaljnjo študijsko raziskavo nekdanje pedagoške sodobnosti, danes pa zgodovinskega razvoja. In današnji cas ponuja ta enciklopedijski prirocnik tudi v spletnem dostopu: https://www.deutsche­digitale-bibliothek.de/item/Q3ID73RDNUYB2L6DWU4OEYA6PBRPM3TM. Podoben nemški prirocnik za cas med obema vojnama je Lexikon der Pädago­gik der Gegenwart, ki je zacel izhajati leta 1930 pri Herderju v uredništvu dr. J. Spielerja, a upošteva tudi avstrijsko tematiko. Mdr. najdemo pri temi oddelcni pouk (na manjših podeželskih šolah) in domovinski vzgoji še omembo 25. letnika (1928) lista Blätter für den Abteilungsunterricht, ki je zacel izhajati leta 1904 kot priloga Laibacher Schulzeitung v uredništvu Rudolfa E. Peerza, ko je bil profesor ljubljanskega uciteljišca. Izbor štirih pojmov iz poskusnega zvezka slovenskega Pedagoškega leksi­kona (2023) kaže tako na tradicijo pedagoškega raziskovanja (pojma s širokim pomenom: eden iz nemšcine – Bildung, drugi iz gršcine – paidea/pa.de.a) kot z dvema gesloma (ucenje, kompetence) tudi na sodobne razprave na temo izobra­ževalne politike. Ta gesla so kot strnjena besedila z enotno strukturo prispevali štirje raziskovalci, ki se pedagoški tematiki že dlje casa posvecajo na razlicnih ustanovah: dr. Pavel Zgaga s Pedagoške fakultete v Ljubljani (Bildung), pedagog dr. Damijan Štefanc s Filozofske fakultete v Ljubljani (kompetenca), strokovnjak za filozofijo vzgoje dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta (Paideja) in dr. Katja Košir z oddelka za psihologijo Univerze v Mariboru (Ucenje). Naj natrosimo za spodbudo k branju nekaj zacetnih opisov pojmov teh štirih gesel iz leksikona: Bildung je eden najpogosteje uporabljenih konceptov v razpravah o izobraževanju, šolanju, poucevanju, ucenju in izobraževalni po­litiki v nemško govorecem svetu. – Z etimološkega vidika sta izraza kompetenca in kompetentnost (angl. competence, competency; ital. competenza; fran. com-pétence; nem. Kompetenz) tujki latinskega izvora, ki se pomensko navezujeta na besede, kot so competentia, competo in competens. – Beseda paideía (pa.de.a) je starogrškega izvora, v etimološkem smislu izhaja iz besede pais (otrok), oznacuje pa proces vzgoje in izobraževanja, »ki ga vodijo družina, ucitelji in družba kot celota …,« a nekdaj pojem ni bil razumljen tako široko. – V psihologiji je ucenje opredeljeno kot proces relativno trajnega spreminjanja znanja ali vedénja zaradi izkušenj … O ucenju torej govorimo, kadar je sprememba v posameznikovem znanju, prepricanjih ali vedenju posledica izkušenj, torej interakcije med posa­meznikom in okoljem. Zanimiva je tudi na koncu avtorskih gesel navedena literatura, na katero se avtorji sklicujejo že v besedilu. Od tuje literature ob francoskih delih prevladujejo angleške študije, kar prica tudi o jezikovnem premiku raziskovanja na podrocju pedagogike na prehodu 20. v 21. stoletje, ob tem pa nas razveseli tudi kakšen pre­vod, še bolj pa tudi nekaj navedenih domacih del. Tako med navedbami nikakor ne manjka prispevek Oskarja Autorja Paideia: humanisticno pedagoško bistvo Paideia in njegovo uresnicevanje v vzgojnoizobraževalni praksi anticnih Grkov, 2003, in še vrsta slovenskih del. V kontekstu spletno nastajajocega in dopolnjujocega pedagoškega leksiko­na, potrebnega za sodobna pedagoška razmišljanja in dejanja, je tako razumeti tudi muzejsko veselje nad delom, ki premerja pedagoško sedanjost v prizadeva­njih za prihodnost, a ob tem predstavlja tudi pedagoško tradicijo, iz nje pa razvija tudi kaj uporabnega za današnji dan. Zacetki novega pedagoškega leksikona so obetavni. Le veselimo se lahko rezultatov nadaljevanja tega dela. Branko Šuštar Avtorji prispevkov Šolske kronike št. 2-3, 33/LVII, 2024 Anton Arko, prof. zgodovine in rušcine, muzejski svetovalec, Slovenski šolski muzej (naprej SŠM), Ljubljana. Tatjana Dekleva, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, arhivska svetovalka, Arhivsko muzejska služba, Univerza v Ljubljani. Filip Draženovic, podrocni svetovalec, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, Ljubljana. Damjan Hancic, dr. zgodovinskih znanosti, znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. Milan Hladnik, izr. prof. v p., dr. matematicnih znanosti, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani, Idrija. Matic Intihar, prof. zgodovine in geografije, kustos, SŠM, Ljubljana. Alenka Juvan, univ. dipl. slavistka, vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra, Medobcinski muzej Kamnik. Rok Kastelic, prof. zgodovine in geografije, Gimnazija Jožeta Plecnika, Ljubljana. Simon Malmenvall, dipl. rusistike, mag. zgodovine, dr. teoloških znanosti, kustos, SŠM, doc., Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ana Marini, univ. dipl. komparativistka, bibliotekarka, SŠM, Ljubljana. Stane Okoliš, mag. zgodovinskih znanosti, direktor SŠM, Ljubljana. Bruno Raguž, prof. zgodovine in umetnostne zgodovine, Veleucilište Baltazar Zap­rešic, Zaprešic. Branko Šuštar, dr. zgodovinskih znanosti, muzejski svétnik, SŠM, Ljubljana. Sodelavci Šolske kronike št. 2-3, 33/LVII, 2024 Anton Arko, prof. zgodovine in rušcine, muzejski svetovalec, Slovenski šolski muzej (naprej SŠM), Ljubljana. Marjetka Balkovec Debevec, mag. znanosti s podrocja etnologije in prof. zgod., muzejska svétnica, SŠM, Ljubljana. Andreja Cigale, prof. slovenšcine, služba za odnose z javnostjo, SŠM, Ljubljana. Teodor Domej, mag. dr., strokovni nadzornik za slovenšcino na Deželnem šolskem svetu v p., Celovec, Avstrija. Darko Friš, dr. zgodovinskih znanosti, red. prof., dekan Filozofske fakultete, Univer­za v Mariboru. Boris Golec, dr. zgodovinskih znanosti, znanstveni svétnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Ljubljana. Ksenija Guzej, prof. likovne umetnosti, poslovna sekretarka, SŠM, Ljubljana. Matic Intihar, prof. zgodovine in geografije, kustos, SŠM, Ljubljana. Marjan Javoršek, oblikovalec, zunanji sodelavec SŠM, Ljubljana. Matjaž Kavar, racunalniško oblikovanje, Brezovica, Kropa. Klara Marija Keršic, prof. gršcine in latinšcine, vodja projektov SŠM, Ljubljana. Polona Koželj, prof. likovne umetnosti, višja bibliotekarka, vodja knjižnice SŠM, Ljubljana. Marija Lesjak Reichenberg, mag. socioloških znanosti, svétnica, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana. Marko Ljubic, prof. zgodovine in univ. dipl. pedagog, muzejski svetovalec, SŠM, Lju­bljana. Simon Malmenvall, dipl. rusistike, mag. zgodovine, dr. teoloških znanosti, kustos, SŠM, doc., Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani. Zdenko Medveš, dr. pedagoških znanosti, zaslužni prof. v p., Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Stane Okoliš, mag. zgodovinskih znanosti, direktor SŠM, Ljubljana. Mojca Pecek-Cuk, dr. pedagoških znanosti, red. prof., Pedagoška fakulteta, Univer­ za v Ljubljani. Andrej Peunik, fotograf, fotografske storitve Andrej Peunik s.p., Ljubljana. Leopoldina Plut-Pregelj, dr. pedagoških znanosti, Research Associate, College of Education, University of Maryland, College Park, MD, Washington, ZDA. Edvard Protner, dr. pedagoških znanosti, red. prof., Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. Mateja Pušnik, univ. dipl. umet. zgod., koordinatorka in organizatorka kulturnih programov SŠM, Ljubljana. Mateja Ribaric, prof. zgodovine in sociologije, muzejska svetovalka, SŠM, Ljubljana. Paul Steed, lektoriranje angleškega jezika, Paul Steed, Logatec. Branko Šuštar, dr. zgodovinskih znanosti, muzejski svétnik, SŠM, Ljubljana. Alenka Ropret, univ. dipl. anglistka, prevajalka leposlovja in humanistike, Ljubljana. Marjeta Žebovec, prof. slovenskega jezika s književnostjo, samozaposlena v kulturi, Smlednik. Navodila avtorjem in avtoricam / Instructions to contributors Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje, ki jo izdaja Slovenski šol-ski muzej v Ljubljani, objavlja znanstvene clanke (izvirne in pregledne) s podrocja zgodovine šolstva in pedagogike pa tudi knjižne ocene, porocila o posvetovanjih in razstavah s to tematiko. Geografski domet revije zajema tako nacionalni kakor tudi mednarodni vidik, pokriva zlasti obmocje današnje Slovenije, Srednje in Jugovzhodne Evrope. Jezika objavljanja sta slovenski ali angleški. Clanki so predmet dvojnega slepega recenzentskega pregleda, ki ga opravi ure­ dniški odbor in presodi primernost objave. Po potrebi se prispevek s pripombami vrne avtorju v dopolnitev. Za trditve v prispevku odgovarjajo avtorji. Priporoceno je, da avtor­ji uporabljajo/citirajo clanke iz prejšnjih številk Šolske kronike, zlasti zadnjih petih let. Oblika prispevka Vsa za objavo oddana besedila naj bodo v elektronski obliki, napisana v programu Word. Velikost pisave naj bo 12 z 1,5 razmikom med vrsticami. Prispevke pošljite glavne-mu uredniku po elektronski pošti na naslov: anton.arko@solskimuzej.si Znanstveni clanki naj bodo v obsegu od 30 do 90 tisoc znakov s presledki. Avtorji morajo svoje v objavo oddane prispevke posredovati jezikovno ustrezne. Clanek mora vsebovati tudi: - izvlecek (v obsegu do 20 vrstic) s predstavitvijo glavnih dognanj prispevka in - kljucne besede (3 do 6 besed). Izvlecek in kljucne besede so objavljeni v slovenskem in angleškem jeziku. Slikovne priloge (do 4 na clanek, neobvezno) Fotografije, skice in risbe naj bodo skenirane (locljivost vsaj 300 dpi) in dodane z besedilom prispevkov v elektronski obliki, oznacene z zaporedno številko. V besedilu mora biti jasno razvidno, kam slikovne priloge sodijo. Slik ne vstavljajte v besedilo. Podnapisi slik naj bodo s tocno navedenim virom dodani na koncu besedila, le­žece. Podnapis za slikovno gradivo iz publikacij: Opis (Ime Priimek avtorja: Naslov, letnica, str., številka strani). Primer: Šolarji na vasi (Ferdinand Bobic: Preljubo Veselje, o kje si doma, 1939, str. 1). Podnapis za ostalo slikovno gradivo: Opis (hrani ustanova/oseba, foto Ime Priimek). Primer: Delavnica lepopisja (hrani SŠM, fototeka, foto Marjan Javoršek). Primer: Ucitelj matematike (hrani Janez Novak). Navajanje opomb Opombe naj bodo pisane enotno, na dnu vsake strani, velikost pisave 10. Navajanje virov arhivski viri Vire navajamo v skladu s predpisi posameznega arhiva, sicer pa: Arhiv/ustanova, oddelek, številka fascikla/škatle: Vsebina. SŠM, arhivska zbirka, fasc. 9: Spisi trivialke v Trnovem v Ljubljani (1831–1870). spletni viri Ce gre za knjižno delo v digitalni razlicici, potem navedemo tako, kot bi navedli ustrezno delo v tiskani obliki in za piko dodamo: spletni naslov (pridobljeno: dan. me-sec. leto) Za vsak drug spletni vir zapišemo: spletni naslov (pridobljeno: dan. mesec. leto) Primer: http://www.ssolski-muzej.si/slo/aboutmuseum.php?page=9 (pridoblje-no: 12. 3. 2015) Navajanje literature monografije Ime Priimek, Naslov dela, kraj: Založba, leto izdaje, str. številka strani. Primer: Jože Ciperle, Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljublja­na: Slovenski šolski muzej, 1987, str. 123. serijske publikacije Ime Priimek, Naslov clanka, Naslov revije, številka letnika, leto izdaje, št. številka zvezka, str. številka strani. Primer: Tatjana Hojan, Nekaj stoletnih šol v letu 2013, Šolska kronika : zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 23, 2013, št. 3, str. 542. zborniki in katalogi Ime Priimek, Naslov clanka, Naslov zbornika (ur. Ime Priimek urednika), kraj (brez vejice) leto izdaje, str. številka strani. Primer: Mateja Ribaric, Zgodovina šolskih stavb na Slovenskem, Hiše ucenosti na Slovenskem na starih razglednicah (ur. Mateja Ribaric), Ljubljana 2006, str. 15. ponovne opombe Ce se ponovna opomba sklicuje na isto delo kot opomba pred njo, se zapiše: Prav tam ali Ibid., številka strani. Ce gre za isto stran: Prav tam ali Ibid. Ce se ponovna opomba sklicuje na delo, ki ni bilo omenjeno neposredno pred njo: Priimek avtorja (brez vejice) leto izida, str. številka strani. Primer: Ciperle, Vovko 1987, str. 125. Viri in literatura V tem sklepnem poglavju morajo biti po abecednem vrstnem redu navedeni najprej vsi viri in nato vsa literatura, ki so v prispevku citirani v opombah. Vire navajamo v skladu s predpisi posameznega arhiva (kot v opombah). Literaturo navajamo tako, da najprej zapišemo: Priimek, Ime: – od tod naprej pi- šemo enako kot v opombah, le da ne navajamo strani. Podatki o avtorju Vsak pisec naj izpolni priložen obrazec s podatki o avtorju. Ob oddaji besedila pri­spevka naj avtor posreduje izjavo, da pošilja svoj izviren, še neobjavljen prispevek, ki ga ni poslal v objavo še kakšni drugi publikaciji. Poleg tiskane objave v Šolski kroniki se avtor strinja tudi s spletno objavo clanka v odprtem dostopu (licenca Creative Commons BY 4.0) ter z objavo dolocenih podatkov o avtorju. Uredništvo Šolske kronike