Poezija
TONE PAVČEK
Soneti za vnuka
Sam, izgubljen na beli gori usode, prah, neznaten prah, ki ga odnaša v nori mori v brezpotje, med obup in strah.
Sam, prepuščen sneženi ujmi, ujet med zdrs in plaz in cilj, sam, brez poti, nad njim nešumni zamahi smrtonosnih kril.
Sam, v uri pozni in prezgodnji za križev pot na hudi dan, ko videti le v zadnji blodnji je resno pot v Kanaan.
Tako je blodil fant po gori med upom in memento mori.
Sodobnost 2001 I 591
Poezij a
II
Med upom in memento mori bije zamolklo žila stvarnica v sencih, zahrbtno vabi sneg, da v njem počije, a zvon zavesti bije na preplah.
Ničesar nima več: gazi ne pota ne vida v metežu in ne glasu, samo korak, ki gre, da se izmota iz zanke niča in uide zlu,
samo to težko hojo v mrtvem krogu, samo drsenje v nič, navzdol, navzdol, samo prakrik k zdaj slutenemu bogu, samo svoj up in konec negotov.
A nad seboj v začrtani usodi nekoga, ki ga v temno zoro vodi.
III
Vstal dan je, a v njegovi zori vsi znaki kažejo polom. Na beli gori v črni grozi še orli stiskajo se k tlom.
Nebo do tal, v meglo sesuto ne zmore dobrih sporočil in je pripravljeno na kruto dvobojevanje večnih sil.
Tu svetli angel odrešitve, tam pogubljenja temni črt in je do končne odločitve mogoče vse - izhod in smrt.
A človek, v to besnilo gnan, zave se, da gre bitka zanj.
Sodobnost 2001 I 592
Poezija
IV
0 temna strast, ki se rojeva v dvoboju dobrega in zla, med demoni noči in dneva in znotraj istega srca!
O sla izničiti sam sebe, čez rob sprevrženi napuh, rak rana, po kateri grebe uničujoči blodni duh!
Tako greš mimo smerokaza navzdol, navzgor, brez krivde kriv do zmage ali do poraza v dilemi kruti: mrtev - živ
v obljubljeno deželo pet, ali na Golgoto umret.
V
Na gori Golgoti, najbliže goloti niča, vsak je sam kot Kristus krvaveč pod križem iz vseh sedmerih srčnih ran.
Boli, ker ne spoznaš nikdar, kako so lepa kasna leta, kako telo se, zlat oltar, ob vsakem ljubljenju razcveta.
Boli življenje, ki se bo neizživeto v nič izteklo, bolita strah pred večnostjo in mrtvih prednikov poreklo.
Med njimi angel, smrtno lep, še blodi iz večnosti na svet.
Sodobnost 2001 I 593
Poezija
VI
Ta angel, ki te je postlal nekoč na svet, da živel bi namesto njega, te je poklical in odrešil zlega, a sam se, zvezda, je umaknil v noč.
Si čutil, da mu je drhtela dlan, ko te je varno vodil, si opazil milino onostransko na obrazu in sij v očeh od nezgorelih sanj?
On je tvoj varuh. Spremljevalec ljub iz ene v drugo večnost potovanja, odrešujoči angel, ki naznanja veselo večnost in ne večnih muk.
Tako v življenje kliče, ne k osami, in v meni pesmi radostnice drami.
VII
Sonete pišem, vendar če bi mogel, bi rad sonate, ode radosti, zahvalnice usmiljenemu bogu življenja, ki nas reveže pusti
na zemlji upati v rešilno bilko in pred prepadom ustaviti korak, ko dobri angel s čudežno svetilko da znak in pot in gostoljubni prag.
Tako poslednja martra se umika veselju, ki ga rešeni pozna, ko še omotičen življenju vzklika od onstran in iz živega srca.
Tako na zemlji, sklonjen vse do tal še jaz jecljam svoj očenaš zahval.
Sodobnost 2001 I 594
VIII
Svoj očenaš zahval jecljam kot Job po mučni preizkušnji skrivnostnim klicem in rokam in stvarnici velikodušni
za sveže zelenilo trav, ki je odelo mrka gorstva, za njega, ki je iz groba vstal, za čudež vnovičnega rojstva.
Svet, prerojen, ima obraz, svetal od groze preživete. Molči. A neki mili glas Pripoveduje mit o svetem.
Zveni kot glasba. V svetlih durih. Kot madrigal o resni uri.
TONE PAVČEK Sodobnost 2001 I 595
Poezija