V o d a. (Dalje.) Kdo se bode tedaj čudil, da je voda, ta kiselčeva sestava, ki se povsod razprostira, in nc pokriva samo dveh tretjin naše zemlje, ampak sestavlja tudi velik dol zemlje in stvari na Dji, naj močnejša posredovalka, po kateri pridejo spremembe in se rodi vse življenje in gibanje na našem planetu. Naj novejša geologična preiskovanja so do dobrega pokazala, da je voda pri izobražbe zemlje preobladala. Splob. je sedaj ta misel, da je stvaritev zemlje bolj pripisovati vodenim silam, kakor ognjenim. S gotovostjo ne vemo le to, da so se tisti neznanski sklacli škerlovja, sivca, jurasa, krede v vodi sesedli, arapak imamo tudi tehtne vzroke, da je nekatero kamenje, n. p. granit, ki je tako zelo razširjen in ki je zmes drugega kanienja iz kremenove persti, od katerega so do naj novejših časov terdili, da je nastalpo ognji, izrodek vodenih izobražeb. Sedaj le še trahit, basalt in lavo štejejo med ognjene izrodke. Ako pa tedaj vodi pri izobražbi našega planeta gre pervo mesto, je pa zopet voda vzrok prememb na poveršji zemlje, od katerih nam pove zgodovina, in ki se še sedaj gode. Zemlja pri Nilovem raztočji je nastala po večjein v zgodovinski dobi po nanosih Nila, in še dan danes se narejajo naplavine pred našimi očmi. Potoki in reke tergajo in rušijo od gora in dolskih robov, po katerih teko, veče ali manjše kosove takisto, kakoršen je svet in kakor voda pada. Odkrušeno drobi in vali se, ter ostaja tam, kjer voda mirneje teče, in nareja se ali sipa ali prod. Tako se višave gor po času znižujejo in doli napolmijejo. Morski valovi tudi s svojo deročo silo spreminjajo obrežje. Središče zeinlje odporuje (reagira) zemljini skorji in poveršju, in poglavitno to učini prožljivost (Spannkraft) vodene pare. Ta prožljivost meče z neznansko silo tekočo lavo iz žrela ognjenikov in napravlja čudovite potrese. L. 79. po Kr. je Vezuv cvetoča mesta Herkulanum in Pompeji zasul z vulkanskim pepelom; strašni potres, ki se je čutil 700.000 zemljepisnih milj je razdjal Lisabono 1. 1755; lepo mesto Karakas v južni Ameriki je zadela 1. 1812 enaka osoda; v okolici mestaBeluno p. 1. se dolgo ni mogla zemlja upokojiti; to vse so učinki ravno tiste sile, ki po naših železnicah neznanske teže preraikuje, pa tudi zanikernim kuharicam kotle razganja, Otoki iz morja vstajajo, kakor da bi iz tal rastli, tako n. pr. otok Ferdinandeja 1. 1831. V bolj novejših časih je vulkanska sila predelala ves otok Santorin. Tako tudi dan danes opazujejo, da se obrežje Švedsko in Norveško na nekaterih krajih počasi vzdiguje, kar nekateri pripisujejo vodeni pari. (Drugi pa zopet drugim vzrokom, ker premembe pri obrežjih se opazujejo ne samo tam, temveč tudi drugej.) Za našo zemljo, t. j. za njeno gospodarstvo je pa voda, ki se lahko premika, posebno važna za to, ka z zrakom vred bistveno pripomore, da se solnčna toplota bolj enakomerno razširja. Solnce na osredniku morsko vodo bolj razgreva in stanjša, kakor ob tečajih; tedaj se izliva voda iz merzlih tečajnih krajev v gorkeje tropične in tudi narobe. Koliko da ti curki vplivajo na obnebje, laliko se spoznava; hlade vročino med povratnikoma, in ogrevajo tečajnikom obližnje kraje. Naj bolj znani morski curek je v atlantiškem oceanu zalivski curek (Golfstrom), kateremu se ima zahvaljevati severo-zahodna Eviopa za milejše obnebje. Ta se začenja v mehikanskem zalivu, pretaka se pri polotoku Floridi ob obrežji severne Amerike do Novo - Fundlanskih sipin in se potem obrača proti Evropi, od tod pa na jugo-vshod, in neha pri Azorskih otokih. Tudi veter, ta najvažneji curek v zračuem morji, ki je le tako mogoč, da zrak ni povsod enako gost, izpeljuje se posrednje ali neposrednje vsaj nekoliko iz vode. Morski curki razgrevajo ali shlade zrak, s katerira pridejo v dotiko; voda in suha zemlja različno sprejema in oddaja gorkoto, kar je zopet vzrok, da odmorski in namorski vetrovi (Monson - Winde) tako redno vlečejo; velikanski kupi snega ia ledu so nakopičeni ob tečajih in po naših naj višjih gorah; a poglavitno vendar voda deluje tako, ker prestopa iz skupnosti v skupnost (Aggregatzustand) in veže ali razveže veliko množino gorkote, da zaseda sedaj manjši sedaj večji prostor, in od tod izvira vse motenje enakotežja v našem ozračji, ker vetrovi le mimogrede kaj naravnajo. Vetrovi vlečejo k nam iz gorkejših ali merzlejših krajev, in so več ali manj napojeni vodenih par, ako tedaj voda bistveno pripomore, da se vetrovi zbujajo, pa vetrovi zopet naj več vplivajo, kaka je zračna padavina (ali gre sneg, toča ali dež), in kedaj se nabrana voda posuši. Voda in zrak se tedaj nasprotno predirata, delujeta drug na drugega in drug z drugim. Solnčna toplota, zrak iu voda naj več vzrokuje spreraembe v vremenstvu (meteorologiji). Nekateri tudi terdč, da elektrika v gromskih oblakih, ki nareja blisk in grom, naj veličastnejšo naravno prikazen v našem ozračji, nastaja ta čas, kedar se vodena par hitro zgosti, da prihaja elektrika od tod, ka se hitro megle zgoste. Premišljevali smo dosihmal vodo, kar se tiče stvaritve našega planeta in neorganskih sprememb na njem, v prihodnje pa hočemo govoriti od njenega razmerja do organskih bitij na zemlji. Organskega bitja, t. j. rastlinstva, živalstva in človeštva, kakoršno je sedaj, si kar ne moremo misliti brez vode na zemlji. To nara bode poterdil vsak, ako prirodo naj bolj preiuišljuje. Ako si tudi pevska domišljija na mesecu misli človeška bitja, in naj si kdo domišljuje tam rajske vertove, vendar treznaučenost nas uči, da na mesecu ni vode niti zraka; tedaj tudi ni takega organiškega življenja, kakor na zemlji. — Kako žalostno in pusto mora biti na tihi luni! Koliko bolj prijazna v tem oziru sta nam sosedna Venera, svitla danica in večernica, ali rudečo-žarni Mart, dve premičnici, na katerih se skoro brez dvoma da dokazati, da imate zrak iu vodo. Sicer se pa na zemlji dosta lahko prepričamo, kako žalostna pustota je tam, kjer ni vode, da bi vse razkrojila in oživila. Kako opanljivo stopa popotnik v Saharo, v morje brez vode, ker po njenih valovih vleče pogubonosni Samum. Niti naj manjši lišaj ga ne spominja na rastlinstvo, misliti bi si mogel, da je vse živeče zginilo od tod, ko bi ga sem in tje begoča zverad ne spominjala na živeča bitja. Upehan od truda, zevaje od žeje, komaj premika osmojene ude. Kar zagleda v tera peščenem morji prijazen otok. Nateguje svoje zadnje moči in sedaj je v oazi. Pod njim se razprostira zelena ledina, s sadom obložene palme ga vabijo pod svojo senco ia šumljajoč vir mu ponuja okrepčanja. Kdo je vstva- ril ta raj v ti žalostni pustinji? Voda, ki iz tal izvira, pa nikdo drug! Napeljaje vodo po arteških virih po več ur daleč iz gora so spremenili veliko puščave pri Algieru v rodovitno zemljo. To vidimo tudi sami, ko po vročem poletinskem dnevu dobrotljivi dež napoji suho zemljo in se vse na novo oživi in ozeleni. Zato poje pesnik: ,,Iz oblakov blagor pride, dež izide". (Dalje prihodnjič.)