Izdaja uprava »Slov. narod. gledali£fa“.
w
Ureja dr. Pavel Strmšek v Mariboru.
ZRH3E
Stev. 9.
Mariborski kulturni vestnih. i8.xn.i9ZD.
Jauku (r laser
Sinčku.
Kakor bele ovčico po tratah gorskih se pasejo tvoji mladi dnevi: objestni in razposajeni, veseli božjega solnca, nevedno - brezskrbni kakor bele ovčice na paši zeleni.
Da še dolgo
tako bi sijalo ti solnce
in mirno in vedro
nad tvojimi dnevi • ovčicami
razpenjalo sc nebo
še dolgo, dušica zlata!...
Kajti nekoč volk • čas
bode planil med nje in razpršil jih, mlade, da nikoli več se ne vrnejo nazaj!
l
l ik/or Parma
/?.
Viktor Parma.
Skladatelj Farma se je rodil 20. februarja 1858. v Trstu. Gimnazijo je študiral v Zadru in Trientu, univerzo na Dunaju. Po dovršenih pravnih študijah je vstopil v politično-upravno službo, prestopil potem k deželni vladi kranjski in bil konečno po 34 letnem službovanju I. 1915. umirovljen kot okrajni glavar. Zdaj prebiva v našem Mariboru. — V muzikalnem znanju se je izpopolnjeval na glasbeni šoli v Zadru in Trientu, na Dunaju pa je poslušal predavanja profesorja Antona Brucknerja. — Prvo Parmovo veliko glasbeno delo je tridejanska opera „Urh, grof celjski", ki se je, živahno pozdravljena, prvikrat vprizorila 15. febr. 1895. v dež. gledališču ljubljanskem, kjer je doživela še 5 repriz. A kmalu jej je istotam sledila nova opera - enodejanka „ Ksenija14; prva uprizoritev se je vršila 5. jan. 1897., in že mesec dni zatem jo je tudi zagrebško gledališče ustavilo v svoj repertoar. Na obeh odrih je dosegla ta opera velik uspeh in lepo število repriz, uprizorjena je bila pa tudi v Reki, Sarajevu, Varaždinu, Splitu in drugod. -	„ Stara pesemtt, dramatična ro-
manca v 1 dejanju in 3 slikah je bila prvikrat uprizorjena 24. marca 1898. v Zagrebu, kmalu nato pa tudi v Ljubljani in Opatiji in se je seveda povsodi čestokrat ponavljala. — Najbolj se je na odru vdoniačila Parmova prva opereta »Caričine Amaconke“, ki je v premieri 24. marca 1903 šla preko ljubljanskega, v naslednji sezoni pa preko zagrebškega odra. (Značilno za takratne razmere je, da je cenzura v naslovu črtala označbo „Cari-čine.u) Z lepim uspehom, pridobljenim v obeh dež. gled., je prešla ta opereta tudi v stalni repertoar mnogih drugih jugoslovanskih po* zornic, uprizorilo jo je pa tudi gledališče v Smichovu in Plznu. Njej je sledila opereta „Nečak“, prvikrat igrana 18. sept. 1907. v Zagrebu in potem v Ljubljani. V uspehu sicer ni nadkrilila prve, toda obdržala se je dolgo in vztrajno. Tretjo Parmovo lahkokrilo trodejanko: „ Apolonov hram“ je zagrebško gledališče prvikrat uprizorilo 27. marca 1909. Ponavljala se je le še naslednji dan, ker jo je policija radi navodno pikantne snovi pregnala iz gledališča. Poleg imenovanih oderskih del je komponiral Parma tudi veliko število glasbenih vlog za narodne igrokaze, maršev, valčkov, nekaj vokalnih zborov, potpurijev i. dr. Uglasbil je Prešernovo balado *Povodni možw (za solo, kor in orkester), ki se je čestokrat izvajala v Ljubljani in v Trstu. Doslej še neuprizorjena je opereta v 'J dejanjih ^Z a ročnik v škripcih u. Po tem delu se je skladatelj zopet lotil obsežnejšega in globljega muzikalnega stvarjanja in nedavno dovršil novo opero s predigro in 3 dejanji. To je „Zlatorogu, zagotovo Parmovo remek-delo, ki čaka bližnje premiere na zagrebški pozornici.
■ ■»
Dramatsko pesništvo.
Osnutek in prolog.
V prvih prizorih daja dramatski pesnik občinstvu priliko, da spozna glavne osebe in njihove življenske razmere, čas in kraj ter najvažnejše reči iz predzgodovine dejanja. Tak uvod v dejanje, ki ga zovejo osnutek (ekspozicija), je neobhodno potreben.
Grški dramatiki so čutili istolako potrebo uvoda v dramo. Namesto uvodnih prizorov, ki jih smatramo dandanes za bistven del drame, so govorili pred začetkom predstave prosi o ve („pro-loge"). Iz proslova je zvedelo občinstvo vse, kar je bilo potrebno, da je moglo slediti drami in umevati dejanje. Shakespeare je ločil prolog od dejanja. Dejanje je dobilo v uvodnih prizorih svoj osnutek, prolog je pa govoril pesnik ali igralec še posebej pred pričetkom igre. Prolog je bil le pesnikov nagovor, pozdrav občinstvu, opravičilo in prošnja, naj gledalci blagohotno sprejmejo igro.
Prolog se je ohranil mestoma še do novejše dobe. Najdalje so ga čuvali v operi, ki je imela ob svojem nastanku (okrog I. 1600.) redno prolog pri sebi. V naši dobi je Še običaj, da slišimo prologe v verzih kot nekake slavnostne uvode ob izrednih prilikah, kadar hočejo prireditelj dostojno pokazati veliki pomen dotičnega dne.*
Osnutek naj je kratek. Drami je vsekakor na škodo, ako naraste pesniku uvod in se mu informativno gradivo preveč raztegne, preden dospe do pravega dejanja.
Nekateri dramatiki so pisali mesto kratkih osnutkov velike uvodne prizore, včasih tako obsežne, da so jih morali ločiti od dejanja kot samostojne „ p red igre u, tako zlasti nemška klasika Schiller (Devica Orleanska, Wallensteinov ostrog) in Goethe (Prolog k Faustu).
Tudi v tem kaže dramatik svojo izredno umetnost, ako uvaja občinstvo s kratkimi potezami v življenje. Popisovanju ni mesta v dramatiki, še manj nego v ostalih pesniških panogah. Nekoliko potez, pet šest besed na svojem mestu pojasnjuje včasih vsega človeka. Shakespeare je izboren umetnik v dobrih in zanimivih začetkih. Prvi nastop je v njegovih dramah običajno zelo živahen, živahnejši nego sledeči osnovni prizori. „Romeo in
• Prim. (ianglov prolog „C)b KKKI. slovenski gledališki predstavi", ki ga je govoril Inemann 13. februarja l‘XX) (Ljubljanski Zvon 1(XX), str. 153) ali runtkov prolog pri slavnostni otvoritvi dež. gledaliiča v Ljubljani 1892. (Ljubljanski Zvon 1892., it. 10). Anton Medved je na pr. napisal Viljemu Ostro vihar ju „ProsIov“ na Sltakcspearejev način. V proslovu si* obrača na odčinstvo, češ, da mu podaja delo po resnem trudu in učenju v samoti, toda jiodaja ga brez slavoielja. Misel ,.Sočutje vzbujaj in strah!" je pre-okrenil šaljivo tako: morda bo vzbujala žaloigra sočutje / bralci in stran pred pesnikom . . .! Pesnik je storil, kar je mogel. Pra/nc so besede, da Slovenec nima zgodovine. »Povestnico naš rod ima, a ne uči se je, ne zna". Proslov zaključuje pesnik s pozivom na dramatske delavce: Snovi so, moči so, „le krepko voljo Bog nam vlij!“ (Dom in Svet VII. 356.)
Julija11 se začenja podnevu z žvenketom orožja in spopadom nasprotnih strank na ulici. *hamlet“ se pričenja ponoči: votla povelja straže done, ko se prikaže duh. V „Macbethau nas uvajajo čarovnice na planjavi, grom in nevihta itd.
Dejanje oživi tedaj, kadar se vzbudi v glavni osebi ona velika želja, ki je kot gonilna moč vzrok vsega bodočega hotenja in delovanja.
Ta vzrok imenujemo ».osnovni moment1*.
Osnovni moment se razteza v nekaterih dramah preko velikega prizora ali celo preko več prizorov na (pr. 1. Jurčičev „Tugo-meru: Tugomerjev sklep, da se je treba z Nemci pogajati zaradi miru — in Mestislavovo nasprotovanje; 2. Shakespearejev ,,Julij Cezar*: Kasij prepričuje polagoma in trudoma Bruta, da je treba Cezarja odstraniti; 3. „Romeo in Julija“: Romeo se odločuje pri pogovoru z Benvolijem, da obišče maškarado). V mnogih dramah pa obsega osnovni moment le nekaj vrst, v katerih se javlja nenadoma v duši glavne osebe odločna volja in jasen smoter bodočega delovanja (na pr. Schillerjeva „Marija Stuart*, kjer je Morti-merjeva izjava jako kratka.
Gonilna ideja prihaja često kot tuj vpliv od zunaj v dušo glavne osebe, tupatam se pa poraja v njej sami kot sklep iz lastnega razmotrivania in življenja. Vsekakor se s tem momentom zaključuje osnutek in sedaj prehajamo naglo k dejanju s a m e m u.
Dramatski pesnik, ki se zavedajo učinkovitosti drame po osnovnem momentu, umeščajo seveda osnovni moment čim najprej na začetku drame. Čim poznamo glavne osebe, naj dejanje oživi, občinstvo naj se jame močno zanimati.
Od osnovnega momenta dalje se dejanje zapleta in stopnjuje.
Dr. Siktfin :
Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski.
Cankarjeva dramatična dela so težka in zahtevajo za uprizoritev, kolikor se tiče dramatičnega osobja, prvovrstnih moči. lJo svoji dramaturgični strukturi in še veliko bolj po svoji pesniški vsebini najtežja je * Lepa Vidatt, ta visoka pesem čistega, ker telesnosti prostega umetniškega hrepenenja. Težko je pa tudi «Pohujšanje v dolini Šentflorjanski“.
Dva svetova: življenje in čuvstvovanje, dejanje in nehanje umetnika - bohema prvi svet ter naša slovenska malomeščanska družba s svojo konvencijonelno zunanjostjo in še bolj s svojo notranjo moralno gnilobo stojita pred nami. Med tema dvema svetovoma pa posreduje Cankarjev meflsto zlodej.
Oskar Wilde pravi v delu: „DieWahrheit der Masken14, da jc kriterij vsakega umetniškega izražanja enotnost. Če se hoče
doseči krepka izrazita enotnost gledališkega dela, je treba idejno in tehnično krepko dramatično delo jasno, izrazito in enotno Stilizirati. V vsaki umetnosti je štil ono, na čemur bazira umetniška kvaliteta dela. In ravno v gledališki umetnosti je štil ono, kar se posebno težko doseže. Celotni organizem posamezne gledališčne umetnine je zložen iz zelo različnih elementov, ki se ne dajo tako lahko združiti na enotno noto, ki bi vezala posamezne krajevno in časovno ločene dele pred našimi očmi se odigravajočega dramatičnega dogajanja.
Umetnost je ločiti od narave. Umetnost je ujednočena, človeško oduševljena, torej očiščena narava. In način ujednočenja in očiščenja narave od malega, premalega, od nebistvenega, od vsega, kar moti, to je štil. V umetnosti je torej mir in veličina štil. In v takih dramatičnih delih, kojih komponente tvorijo idejno in čutstveno, torej bistveno si nasprotujoči deli človeške družbe, je projekcija enotnega, jasnega in krepkega štila še veliko težavnejše, nego pri enostavnih miljejih. Zato pa tudi spada gledališčna uprizoritev Cankarjevega pohujšanja med težke naloge reži-šerja in igralcev. To težavnost poveča še simbolični značaj dela.
Namen gledališke umetnosti je med drugim tudi iluzija resničnega dogajanja. Vse, kar se godi na odru, od najpomembnejšega do najmanjšega, mora služiti temu smotru. Ta smoter se more doseči pa le z umetniško skupno igro, soigro po enotnem štilu. Naloga režišerja je privesti konkretni dramatični en-semble na dramatičnemu delu idejno odgovarjajoči štil in dati na odrti proizvajanemu dramatičnemu delu krepko notranjo in zunanjo,	to je	v ideji	in sceni	utemeljeno harmonično enoto.
Naloga posameznih igralcev je, v skladu s svojimi soigralci izražati to enoto. Vsako dejanje in nehanje, vsaka kretnja, ritem in dinamika dejanja in glasu in tudi mir umetnika na odru mora biti utemeljen v notranji ideji dela in projiciran na to temeljno noto. Gledališka umetnost in to nič manj dramatična, kakor operna, mogoče prva še bolj nego slednja, je težka simfonija, pri kateri moti tudi najmanjša disonanca nič manj nego pri orkestralni simfoniji.
Zelo rad bi videl ^Pohujšanje", kjer bi vsak igralec izvršil, oziroma	prav	doživlja	vsa v	posameznih motivih diktiran«
dejanja in zlasti tudi ne izvršil ničesar črez glavno idejno motivacijo. Ni kmalu dela, kjer bi vsak odveč bolj škodil, nego v tej Cankarjevi farsi. Delo je tako resen umotvor da resnosti tudi karikature ne smejo škodovati. Ne pretiravati!! Mojster je-kjer je bilo treba, sam karikiral. Ni pa karikiral, da bi vzbud'1 s tem smešnost, ampak je nasprotno hotel pokazati na tragik0 značajev	rodoljubarstva.	Zato pa	tudi pravi njegov zlodej:	cj-'
nost, izlij se v	večnost,	nehaj se	pojavljati v karikaturah in lis,n.,l>1
se svojih služabnikov, ki tavajo zaradi tebe v zmoti in nadlog1 •
I)t. M Kovačič:
J. Glaser: Pohorske poti.
Naš pesnik Glaser bo moral raztegniti svoja pohorska popotovanja tudi na Slovenske gorice.
Oeneral Maister oh otvoritvi I. nniet. razstave, 8. XII. 1920.
Neopažen, kakor je hodil Cilaser vedno med nami, dokler je bival kot dijak v Mariboru, ter pričel že kot četrtošolec 1.1909 objavljati svoje prvence v Zvonu, se nam je povrnil s početkom novega šolskega leta kot profesor na tukajšnjo gimnazijo. Nihče ni opozoril nanj, komaj nekaj njegovih znancev se je na tihem razveselilo njegovega povratka. In vendar bi ga baš mi Mariborčani morali z veseljem pozdraviti, kajti Glaser je naš! Ne samo, da je rojen v bližini Maribora, v Rušah (21.111. 1893), temveč se čuti tudi kot poet tukaj doma, kar že kaže naslov zbirke njegovih pesmi: „Pohorske poti V
Lansko leto že je izšla ta knjižica. Z nekoliko (razami so jo odpravili in ne verujem, da bi bilo zanimanje za njo tako, kakršno bi zaslužila. Saj so ostali neopaženi nekateri biseri te zbirke!
Bojevita natura Glaser ni. Niti ni globok jaz bi rajši rekel meglen kakor mnogi drugi naših „najmlajšihki jih tudi po daljšem trudapolnem razglabljanju često ne razumeš; ali zato preveva vso knjižico toplota čuvstvovanja, kakršne nismo več niti vajeni. (In to je.bilo morda tudi vzrok, da knjižica ni zbudila več pozornosti). Če pogledamo po drugih zbirkah filozofiranje in refleksije, ki jim navaden smrtnik ne pride do dna. Tu pa tako prosto izražanje, da lahko takoj umeš, in vendar toliko prisrčnosti, da nas ogreje vsaka stran.
Glaser je razdelil svojo zbirko v štiri dele. Malo je pesmi, v katerih bi si bil predmet sam; večina pesmi v I. delu je posvečena njegovi ljubezni do izvoljenke, ki ji velja tudi III. del kot njegovi ženi; (ta del zastopa panogo lirike, ki je pozna slovensko pesništvo le malo, družinsko liriko Familienlyrik). Pesmi H. dela so izraz bojazni, dvomov, borb in skrbi od dobe, ko še ni zasenčil noben oblak njegovega ljubezenskega obzorja, do dobe, ko se nam po izkristalizaciji in utrjenju čustev razodeva kot mož •n oče. Prava bisera v tem delu sta njegovim starišem posvečeni Pesmi, materi „Žena“ in očetu „Doma v planini14. Pesmi v IV. delu 30 sad premišljevanj in opazovanj, ki ne izvirajo iz pesnikove osebnosti.
Posameznosti razveti gornjih dveh pesmi, ki jih je kritika Pfczrla, ki pa tako zelo karakterizirajo Glaserja, ne bom navajal, pravno bi jih bilo najti še prav mnogo. ^Pohorskim potemtt pa želel več bravcev nego so jih pač našle doslej, in tudi — ča-slivcev, ne le radi pretenzij, ki jih kažejo kot umetnina, ampak tudi iz lokalnega patrijotizma.
.	* V Ljubljani l‘M<). Zvezna tiskarna Ravnotnm je izdal Olaacr sedaj
Ul'' (.Slovensko narodno liriko".
«25*
»Caričine Amaconkc“
Opereta v treh dejanjih. Spisal A. D. Borum. Uglasbil Viktor Parma Dirigent: Skladatelj Viktor Parma.	Režiser:	Jos. Povhi.
Osebe:
Carica, Katarina II.................................... B. Bukšekova
Cesar ložef II........................................... H. Nučič
Potemkin, Gregor Aleksandrovič..............................E. Grom
Teodor Zidanški, državni tajnik,	nečak ministra Potemkina M. Šimenc
Helena Zurandova, mlada vdova	in	bogata posestnica . . S. Mezgečeva
Anastazija, sorodica Helenina, vdova........................K. Petkova
Olga, njena nečakinja..........................................D. Savinov«
Maruša, služkinja pri Heleni................................ H. Mohorčičeva
Oalganov, cesarski intendant................................P. Rasberger
Cirkulak, cesarski inžener..................................V. Janko
Moško, krčmar............................................... I. Povhč
Osip Mihajlov, korporal.....................................I. Gabrič
Starosta....................................................J. Košuta
Rusi, tatarji, kmetice, kmetje, vojaki, uradniki, Amaconke, delavci, spremstvo. Dejanje se vrši v bližini Kajduka v Besarabiji leta 1780. Kozaški ples v lil. dejanju pleše plesni mojster Jakob Pečnik.
„Heda Gabler"
Drama v štirih dejanjih. Spisal Henrik Ibsen. Režiser: Hinko Nučič.
Osebe:
Dr. Jiirgen Tesman, privatni učenjak.......................H.	Nučič
Heila, njegova žena........................................{-■	Ožegovičeva
Gospodična Julijana Tesman, njegova teta...................S.	Dragutinovičeva
Eilert Lowborg.................................. .	R. Železnik
Brack, sodnik najvišjega	sodišča v Kristijaniji ...	M. Skrbinšek
Gospa Tea Elvsted  ........................................V.	Podgorska
Berta, hišna pri Teimanu...................................K.	Petkova
Godi se v Tesinanovi vili, v zahodnem delu mesta Kristijanije.
Koncert Glasbene Matice. V soboto, U.decemb. 1920 jc priredila Glasbena Matica v Giitzovi dvorani Foersterjev koncert s sledečim sporedom: 1. ,.Z glasnim šumom s kora orgije so donele.. .u (mešan /bor z orkestrom); „Pobratimijau (moški zbor z bariton solo). 2. BVprašanjeu, „Naša zvezda11 (solospeva, pela gospa Costaperaria). 3. *Ljubicau, *Ave Maria'1 iz opere „Gorenjski Slavček14 (mešana zbora s spremljevanjem harmonija). 4. „Pri oknu*, „Arijau iz opere „Gorenjski Slavček" (solospeva, pela gospa Costaperaria). 5. „Povejte, ve planine*, „Samou (moška zbora). 6. „ Venec Vodnikovih in na njega zloženih pesmiu (mešan zbor s spremljevanjem harmonija in glasovirja).
Veat upravnlštva: Cena posamezni številki „Zrnjatt 3 krone. Naroča se pri upravi gledališča v Mariboru.
I l«ka HklNtrmi Mr. (IrlU v klMrtaru