O m 7S0GC
Año (Leto) xvm (13) No. (Štev.) 1
Problemi nove generacije
Kennedy bo 20. januarja prevzel vodstvo državnih poslov v Združenih državah. še ne 44 let star bo v vrsti ameriških predsednikov eden najmlajših. Obdal se je že s člani bodoče vlade: poudarek bo na novih, mlajših možeh iz ameriškega javnega življenja. Kennedy ne nastopa sam, z njim prihaja na vodstvo nova generacija, ki si je po Kenne-dyjevih besedah izbrala tudi čisto nov program. Doseči hoče cilje, ki so na “New Frontier — na čisto novi fronti" v domači in mednarodni politiki. Ves svet zre nanj in na njegove sodelavce in se vprašuje, kaj prinaša Ameriki in svetu nova generacija na pragu sedmega desetletja našega stoletja. Nekateri menijo, da bo nova vlada dinamična predvsem v mednarodni politiki, drugi spet menijo, da bo Kennedy v ZDA izvedel temeljite reforme socialnega in gospodarskega značaja, ki morejo pomeniti novo dobo na samo v ZDA, ampak v vsem svetu. Ko je F. D. Roosevelt začenjal svojo dolgo dobo v letu 1932, je j napovedal, da bo ZDA, ki je bila v naj-hujšl gospodarski krizi, reševal s svojim New Dealom; v nekaj mesecih je naobrnil kolo ameriške gospodarske politike, svojo predsedniško dobo pa je zaključil v največji katastrofi, kar jih je doživelo dosedaj človeštvo.
Nova generacija pa ne nastopa samo v ZDA. OZN bo kmalu imela nad 100 članic in predsedniki novih držav iz Afrike so zlasti zanimivi po tem, da so večinoma sami mladi možje. Nekateri med njimi so še pred nekaj leti hodili na evropske ali ameriške univerze. Kjer se pojavljajo, oznanjajo svoje zamisli in jih tolmačijo kot reforme, ki naj ne sprememe samo obličja Afrike, ampak naj postavijo ves svet na nove noge.
Svet je bolan — izjavljajo — in zato ni nič hudega, ako se v Afriki, Aziji in drugod dogajajo tragedije, kakor sedaj ' na pr. pretresajo Kongo in grozijo še drugim novim državam. Nova generacija iz Afrike sprašuje vest vsemu svetu; tragedij v Afriki in Aziji je preveč, da bi mogli biti zanj odgovorni samo državniki. Vsi rodovi sveta morajo iti vase in se odločiti za novo pot.
Ko je nehalo grmeti na bojiščih v letu 1945, so ugotavljali, da je pod razvalinami Evrope umrl fašizem. Danas ne grme topovi in se ne rušijo mesta ali kontinenti, pa se zlasti na univerzah mladini oznanja nauk: komunizem je mrtev. Mrlič je sicer ogromen, saj leži na ramenih nad 1100 miljonov zasužnjenih narodov v Evropi, Aziji, kmalu se bo raztegnil tudi nad Afriko in kaže svojo peto že na ameriškem kontinentu — na Kubi.
Starih kolesnic se drži samo še Evropa — tako bi vsaj kazalo. Nad Anglijo lebdi senca skoraj že devetdesetletnega Churchilla, Nemčijo dviga nad vso Evropo osemdesetletni Adenauer, Francijo izvija iz njenih smrtnih krčev general de Gaulle, ki sam izjavlja, da že sluti hlad smrti v svojih žilah. Mikojan v Moskvi je izjavljal časnikarjem, da mož njegovih let (star je 67 let) več ne konspiri-ra in torej ni — nevaren. Mlada generacija v ZDA, Afriki in drugod kliče na vero v bodočnost človeštva in hoče delati zanj, stara generacija v Evropi si z bergljami v rokah hoče ohraniti ravnotežje.
Študenti univerz v Oxfordu in Cambridgeu izjavljajo, da je komunizem mr-tev — in mislijo, da je v tem vse opravljeno. Nova generacija upa najti rešitev v velikih reformah socialnega in gospodarskega značaja. Od stare generacije v Evropi zazveni še tod ali tam svarilo, da s tem, da kdo obsodi komunizem na smrt ali da preuredi svet ter uvede boljše pogoje za materialni napredek vsega sveta, usoda človeštva še ne more biti rešena. Generacije ne rode idej in ne prinašajo odrešenja, ideje morajo živeti z enako silo in močjo med vsemi rodovi vseh narodov, potem bo mogoče govoriti o tisti generaciji, ki bo resnično prinesla mir in napredek svetu in vsemu človeštvu. Fašizem je res da podlegel na bojiščih vsega sveta, za komunizem pa bi bila lakonična ugotovitev, da je mrtev, verjetno smrtna klica za tistega, ki bi se tej varljivi ideji predajal.
“ESLOVENIA
Laos - novo komunistično žarišče
Komunistični vojaški oddelki kapetana Kong Leeja in Patet Laosa v jugovzhodni azijski državi Laoš, ki jih je lanskega decembra porazil protikomunistični general Fumi, so se na severu države znova zbrali in s pomočjo komunističnih oddelkov iz komunističnega severnega Vietnama začeli močno ofenzivo proti jugu z namenom, da bi za vsako ceno vzpostavili komunistični režim v Laosu.
Vietnamski oddelki so opremljeni s sovjetskim orožjem, sile generala Fumi-ja z ameriškim. Silam kapitana Kong Leeja tudi pomagajo sovjeti, kateri neprestano dovažajo z letali Iljušin vojaško opremo, orožje in hrano komunistič nim upornikom.
Položaj se je okoli novega leta v Laosu tako zaostril, da je USA smatrala za potrebno sklicati zasedanje protikomunistične obrambne organizacije za jugovzhodno Azijo — SEATO — v mestu Bangkok v Tajlandiji. članice te organizacije so: USA, Anglija, Francija, Avstralija, Nova Zelandija, Filipini, Tajlandija in Pakistan.
Na sestanku namerava USA opozoriti članice na resnost položaja v Laošu, kateri se more vsak trenutek spremeniti v novo Korejo. Iz severnega Viet-namana namreč neprestano prihajajo
■A-1
BUENOS AIRES.
5.	januarja (enero) 1961
komunistom nova ojačanja v Laoš, tako da je Eisenhower preteklo soboto uradno opozoril rdeče Kitajce, severne Vietnamce in druge komunistične sile, naj nikar ne poskušajo intervenirati v Laošu v korist komunističnim upornikom, ker USA s svojimi zavezniki ne bo mogla mirno stati ob strani.
O	položaju v Laošu in o namenih a-meriške vlade je Eisenhower obvestil tudi Kennedyja in njegovega zunanjega ministra Ruska.
Iz severnega Vietnama je v Laoš vdrlo doslej pet komunističnih bataljonov, oboroženih tudi s težkim orožjem. Prodirajo v smeri proti dolini Des Jar-res, ki je naravna pot do prestolnice Laoša Vientiane. Po tej dolini pelje tudi edina uprabna cesta v severnem Laošu. Ta cesta je sedaj v oblasti komunistov.
Ameriška vlada je s svoje strani že ukrenila nekatere varnostne ukrepe, da bo mogla takoj priskočiti nai pomoč protikomunistom v Laošu ,če se bo položaj zanje še poslabšal. Na letališčih v Južni Karolini in Tennessee v USA so v stalni pripravljenosti letala za prevažanje čet, prav tako pa so odplule v laoške vode letalonosilka Lexington in dve prevozni ladji z vojsko, pripravljeno na izkrcanje v Laošu.
Boj za oblast v Kongu se nadaljuje
Kongo, ki je začel leto 1960 v upanju na svobodno bodočnost, je končal preteklo soboto, 31. decembra 1960, v kaosu, iz katerega more iziti ali kot svobodna protikomunistična afriška država ali pa kot nov velik in bogat sovjetski satelit na črnem kontinentu. Od zahodnih sil je tudi sedaj, kakor je bila Vsa stoletja do danes, odvisna njegova nadaljna usoda.
Poročila, da padalci protikomunističnega polkovnika Mobutuja letijo proti nemirni provinci Kivu, so zaključila zadnjo stran ene izmed lanskoletnih najbolj tragičnih poglavij afriške zgodovine.
Kongo je lansko leto začel s pripravami Belgije na njegovo neodvisnost. V vseh pripravah je sodeloval kot najbolj sposoben kongoški vodja Patrice Lumumba, ki je bil tako od Belgijcev kakor od svojih kongoških rojakov določen za prvega predsednika svobodne države. Leto se je v Kongu končalo z Lumumbo v ječi, z njegovo vlado nev-
tralizirano od protikomunističnega diktatorja Mobutuja in z oddelki ZN, ki patruljirajo po ulicah nekaterih kongoških mest. Kongo je na globoko zabredel v živčno vojno med Vzhodom in Zahodom.
Nalezljive bolezni, lakota in plemenski boji so divjali po kongoških prago-zdih. Kongoska prestolnica se je komaj v decembru začela znova urejevati iz nereda in zmešnjave, v katerem se je znašla skoraj na robu državljanske vojne med komunisti in protikomunisti.
Boji med komunisti in Mobutujevi oddelki so se znova razvili v provinci Katangi in provinci Kivu, kamor so vdrli iz Stanley\willa oddelki plemena Baluba. V Stanleywillu je oklical svojo vlado komunistični Gizenga, bivši Lu-mumbov podpredsenik. Gizengi je Hru-ščev za novo leto poslal brzojavne čestitke in mu obljubil vso pomoč v borbi proti “zahodnim imperialistom’’.
Socialisti in komunisti povzročitelji neredov v Belgiji
j	v
Belgijski socialisti so s pomočjo ko- ljek pa je padla prva smrtna žrtev.
munistov zadnji teden lanskega decembra začeli splošno stavko, s katero hočejo zrušiti sedanjo vlado. Povod za stavko jim je bila vladna objava, da bodo Belgijci zaradi izgube- bogatega Konga morali zategniti pasove in se sprijazniti z manj rožnato bodočnostjo, kador je bila preteklost.
Izgredniki so v Bruslju napravili veliko škodo na javnih napravah, trgovinah in poslopjih. Vlada je proti njim poslala na ulice tudi vojsko, mladi, no-voporočeni kralj Baudoin pa se je moral s poročnega potovanja po Španiji vrniti v Belgijo.
Spopadi med policijo in vojsko na e-ni in izgredniki na drugi strani so doslej zahtevali več ranjenih, v ponede-
Stavke se udeležuje delavstvo, organizirano v socialistični Splošni delavski federaciji, ki šteje 700.000 članov. Proti stavki nastopajo Socialno-krščan-ske delavske zveze, ki štejejo 800.000 članov. Te delavske zveze vodijo katoliški sindikalni voditelji. Prepad med socialisti in katoličani se je s sedanjo stavko še poglobil. Na, področjih, kjer prevladujejo katoliški sindikati, stavk ni.
Vlada je v ponedeljek uradno obtožila komuniste, da so glavni krivci izgredov. Objavila je tudi, da ne bo odstopila, in da bo v torek, kljub socialističnemu nasprotovanju, v parlamentu začela debato o svojih načrtih za prilagoditev narodnega gospodarstva novim razmeram.
Tretji francoski atomski poskus v Sahari
Francija je izvedla svoj tretji atomski poskus v gahari, na področju južno od Alžirja. S tem poskusopi, ki se je, ka-kakor poročajo iz Pariza, popolnoma posrečil, je Francija razburila zlasti Moskvo. Agencija Tass je Francijo in De Gaullea močno napadla, češ, da se hoče nasilno vključiti v atomski klub, katerega članice so doslej USA, Anglija in ZSSR. Moskva trdi, da bodo za Francijo še druge države kmalu začele izdelovati atomske bombe, tako da bo kmalu nad deset takih držav in bo takrat še težje, kakor je danes, govoriti o kontroli atomskega orožja. V svojem napadu na Francijo je Tass zamolčala napore rdeče Kitajske, kateri po-
maga ZSSR, da bi čim prej izdelala svojo atomsko bombo.
Z novo atomsko eksplozijo v žepu je De Gaulle za riovo leto objavil, da je prepričan, da bo večina Alžircev pozitivno glasovala 8. januarja za neodvisni Alžir povezan s Francijo, da pa v slučaju, če tega ne bo, on, De Gaulle, “ne bo mogel več izvrševati svoje naloge.” Čeprav ni izjavil, da bo v tem slučaju odstopil, nekateri opazovalci menijo, da namerava; storiti prav to. Med tem je pa pokazal, da hoče z vso odločnostjo izvesti glasovanje o Alži-ru ter je maršala Ju^na ki je nastopil proti njegovi politiki do Alžira odstavil kot člana narodnega obrambnega sveta.
Amerika prekinila odnose s Kubo
Castrovo izzivanje Sev. Amerike se je zadnje dni še povečalo. Na Kubi so poleg am. vladnih osebnosti sprožili val napadov tudi na newyorškega kat. nadškofa kardinala Spellmana, ker je za kubanske begunce v USA dal 10.000 dolarjev. Kardinal je na kubanske napade odgovoril, da je pripravljen nositi tudi vse stroške za Castrovo zdravljenje, ker je očividno zdravniškega pregleda in oskrbe potreben.
Castrova vlada je v svojem sovraštvu do am. vlade šla celo daleč, da je določila, da sme imeti am. veleposlaništvo
na Kubi samo 11 oseb. Na no izzivanje je Eisenhower odgovoril Castru z izjavo, da je sedaj ameriške potrpržljivosti konec in da zato ameriška vlada prekinja vse odnose s Castrovo filokomuni-stično vlado na Kubi.
To se je zgodilo v noči od ponedeljka na torek. Ta odločitev am. vlade je globoko odjeknila po vsem am. kontinentu, zlasti pa v OZN, kjer ji bila za včeraj napovedana razprava o obtožbi Castrove vlade Severne Amerike, češ, da pripravlja napad na Kubo.
Borba med demokracijo in komunistično napadalnostjo v Južni Ameriki
Mnogi resni demokratski državniki latinsko-ameriških držav se bojito ponovnega vznika diktatorskih vojaških režimov kot reakcijo na levičarske a-gitacije, ki se širijo po južnoameriškem kontinentu.
Med latinskimi vojaškimi krogi so namreč mnogi prepričani, da so demokratske vlade preslabotne za učinkovito nastopanje proti komunistični pre-vratnosti.
Če bo ta del vojaških krogov zmagal nad demokratsko usmerjenim delom o-boroženih sil v latinski Ameriki, bo znova zaustavil gibanja, ki so v zadnjih petih letih uspešno pripomogla do ustavnih režimov v mnogih južnoameriških republikah.
Kot glavni vzrok za nezadovoljstvo širokih ljudski^ množic navajajo revščino in gospodarsko zaostalost južnoameriškega kontinenta. To razpoloženje pa sedaj še razpihuje vzgled kubanskih komunistov s Castrom na čelu, ki ne štedijo s propagando. Nedavne nemire v Venezueli pripisujejo komunistom in levičarskim študentom, 'ki so dobili podporo s Kube. Predsednik Betancourt je na drugi strani skušal preprečiti skrajno desničarsko reakcijo na komunistične nemire tako, da je pozval Medame-riško organizacijo, naj ugotovi verodostojnost poročil, po katerih so nameravali izgnani skrajnodesničarski venezuelski častniki iz Dominikanske republike izvesti napad na Venezuelo in vzpostaviti diktatorski režim.
Ker se zavedajo, da je treba prepre-
čiti 'komunizmu vzpon na oblast in isto-čarno preprečiti vznik desničarskih diktatorskih režimov, so se demokratski režimi v latinski Ameriki odločili hitro in odločno nastopili proti komunizmu, da bi tako istočasno onemogočili skrajnim desničarjem njihov nastop proti komunizmu.
Komunisti v Južni Ameriki so dobili iz Moskve navodilo, naj povsod pospešujejo vojaške prevrate, nato naženejo ljudske množice proti novim vojaškim režimom in potem vzpostavijo Castrovemu podobne režime, ki postanejo njihov lahek plen.
Odkrit poskus komunistov in Castrovih simpatizerjev, da bi v Venezueli vrgli deihokratsko Betancourtovo vlado je povzročil alarm med demokratskimi režimi v latinski Ameriki, ki so še vedno oklevali obsoditi Castrovo revolucijo. Ugotovili so, da se morejo podobni poskusi razširiti v Argentino, Kolumbijo in Peru, kjer se demokratski režimi trudijo ponovno zgraditi njihove dežele in jih potegniti iz kaosa, v katerega so padle v letih vojaških diktatur.	\
Istočamo se ti režimi zavedajo, da politični in socialni nemiri zavirajo razvoj socialnih in gospodarskih programov, ki so bili izdelani na gospodarski konferenci latinskih držav v Bogotá, negativno vplivajo pa tudi na pritok zasebnega kapitala iz USA in Zahodne Evrope, ki naj bi služil za okrepitev in razširitev latinskoameriške industrije.
IZ TEDNA V TEDEN
Vlada v Peruju je prekinila diplomatske stike z kubansko Castrovo vlado. Do prekinitve odnosov je prišlo zaradi vmešavanja kubanskega poslanika v Limi v perujske notranje zadeve. Perujska vlada je za te svoje trditve dobila v roke neizpodbitne dokaze. Ugotovila je, da je Castrova vlada pošiljala v Peru velike vsote sovjetskega denarja, s katerim je podpirala perujske komuniste in ostale prevratne elemente za zru-šenje vlade ter za ustvarjanje simpatij za kubanske bradate komunistične revolucionarje. Perujski senat je sklep vlade o prekinitvi diplomatskih stikov s Castrovo Kubo soglasno potrdil, predsedniku republike dr. Pradu pa izrekel priznanje za to dejanje v obrambo državne suverenosti in demokratskih principov.
Predsednik uruguayskega vladnega sveta Bernadone je ponovno obsodil komunistično rovarjenje v državi. Obtožil je sovjetsko in kubansko diplomatsko predstavništvo, da sta središči za komunistično propagando v državi. Za kubanskega poslanika Garcio Inchastegui je dejal, da je njegovo zadržanje nezdružljivo z njegovim položajem in ga Uruguay ne bo več dalje trpel. Ogorčenje proti Castrovim elementom v Uru-guayu je še naraslo po prihodu uruguayskega poslanika v Washingtonu Carlosa Clulowa, ki je za člane vladnega sveta prinesel sporočilo, da so sovjeti na Kubi začeli postavljati svoje baze za raketne izstrelke. Zato v Montevideu ne izključujejo možnosti, da bo tudi Uruguay v najkrajšem času prekinil diplomatske stike s Kubo, vlada je pa sovjetskemu veleposlaništvu že sporočila zahtevo, da mora število svojega diplomatskega osebja znižati na število diplomatskega osebja, ki ga ima Uruguay v Moskvi.
Venezuelska vlada namerava prekiniti
diplomatske z.veze s Kubo, ker so se odnosi med obema državama tako močno pobslabšali.
Kubanski Fidel Castro je za Novo leto znova napadal Severno Ameriko, češ, da pripravlja splošen napad na Kubo, ki naj bi se začel že te dni. Zato je odredil tudi splošno mobilizacijo svojih o-boroženih sil. S tem hoče samo pred ljudstvom opravičevati prodajo kubanskih narodnih interesov mednarodnemu komunizmu, da lahko na kubanskem področju postavlja baze za raketne izstrelke. Nezadovoljstvo s komunistično Castrovo politiko je pa na otoku vedno večje, kar potrjuje dejstvo, da je samo na novega leta dan v Havani eksplodiralo 23 bomb. Letala kubanske revolucionarne demokratske fronte so pa po vsem kubanskem področju odvrgla novoletne številke svobodnih kubanskih listov, ki izhajajo v emigraciji.
Monakovski nadškof kardinal Joseph Wendel je umrl kmalu po opravljeni polnočnici na Silvestrovo. Zadela ga je srčna kap. Star je bil 59 let.
Jugoslovanska vlada je izročila odpravniku poslov albanskega poslaništva v Beogradu ostro protestno noto zaradi prevratnega delovanja “eksponentov albanske vlade na jugoslovanskem področju”. V protestni noti Titov-ci navajajo primer albanskega vohuna Morina, ki je protizakonito prišel julija meseca lansko leto na jugoslovansko področje ter tam zbiral vojaške podatke. Jug. oblasti so ga pri tem poslu zalotile, zaprle in obsodile. Odpravnik poslov albanskega poslaništva v Beogradu protestne note Titove vlade sploh ni hotel sprejeti.
V	Indiji so odkrili široko razpredeno vohunsko mrežo v korist Sovjetske zveze. Vanjo so bile zapletene tudi visoke osebnosti. Vse vohune so zaprli.
Naš list v novem letu
Nova gospodarska pomoč Titu
MACMILLANOVI MIROVNI OBISKI
ARGENTINA
S prvo številko našega tednika v letošnjem letu začenjamo pravzaprav nekako jubilejno leto. Saj bo novembra 1961 poteklo dvajset let, odkar je izšla v domovini v času okupacije in v začetku revolucije prva številka tedaj podtalnega lista Svobodna Slovenija. Skoro štiri leta je Svobodna Slovenija v domovini izhajala in kljubovala zasledovanjem in pregajanjem okupatorjev in komunistov. Obojim je bila na poti, ker se je trudila, da oznanja resnico in kaže na laži nacistov, fašistov in komunistov.
Marsikdo je še med nami v izseljenstvu, ki se spominja tiste dobe v zvezi s tajnim razširjanjem Svobodne Slovenije. Marsikdo se z zadovoljstvom spominja težav, ki jih je premagal pri tem delu in tako pomagal, da je Svobodna Slovenija izhajala, četudi so jo hoteli zatreti in uničiti.
V začetku leta 1948 je list ponovno začel izhajati v Argentini. Trinajst let je minilo od tedaj, odkar izhaja v novih okolnostih, premaguje nove težave. Je pa vedno v službi slovenske misli kakor pod okupacijo v domovini, tako sedaj v izseljenstvu.
Izdajati list v emigraciji ni lahka stvar. Mnogim, ki so to delali, je to prineslo skrbi in težave. Saj smo bili pa tudi mi sami priče, kako je ta ali oni list pri kaki narodnostni izseljenski skupini, ki je večja kot slovenska, ugasnil. Celo list slovenskih staronaseljencev v Argentini, ki uživa vso moralno in materialno pomoč domovine in njenih predstavnikov, je moral prenehati pred dobrim letom kot slovenski list ter je iskal pomoči pri Srbih in Hrvatih, da je mogel' še izhajati.
Svobodna Slovenija je premagovala težave vseh 13 let v Argentini pri malem številu Slovencev, pri dejstvu, da se velik del slovenskih podjetnikov oglaševanja ne poslužuje in da premožni posamezniki še niso prišli do spoznanja, da bi storili dobro delo, če bi prispevali v tiskovni sklad svojemu premoženju primeren znesek.
To leto bo za naš list zopet težko. Kljub izrednemu porastu cen nismo naročnine zvišali toliko, da bi bilo to v razmerju s porastom cen. če bi hoteli storiti to, bi morali pomnožiti naročnino iz leta 1949, ko je znašala 25 pesov, s 23, 'kolikor znaša povprečje porasta cen od leta 1949. Tako bi znašala naročnina za to leto skoro 600 pesov. Vemo pa, da bi bili preveč prizadeti tisti, ki najtežje plačajo, t. j. družine, kjer zasluži samo eden ali kvečjemu dva. Imamo upanje, da se bo to rešilo tako, da bodo postali naročniki tisti, ki doslej še niso bili. Nekateri so se našim dosedanjim vabilom že odzvali. Hvala jim. Ostale ponovno prosimo, da postanejo naročniki. Podjetnike pozivamo, da naj oglašajo. Vse tiste, ki jim je bila sreča mila, da so si s svojo sposobnostjo pridobili premoženje, pa prosimo in vabi-
V zadnjih devetih mesecih so listi v svetu večkrat omenjali prizadevanja Titove vlade, da bi v zahodnem svetu dobila novo večjo gospodarsko pomoč za ureditev in ustalitev svoje valute ter gospodarstva. V Washingtonu so 27. XII. 1960 objavili, da so bila pogajanja s predstavniki Titove vlade uspešno zaključena. Tito bo dobil v Severni Ameriki novo posojilo 100 milijonov dolarjev z namenom, da bo mogel izvesti “široko in odločilno reformo v denarnem in trgovskem sistemu s težnjo, da bo gospodarsko Jugoslavijo še bolj navezal na zahod”.
Razen omenjenih 100 milijonov dolarjev bo Mednarodni denarni fond dal Jugoslaviji tudi pomoč v višini 75 milijonov dolarjev, toda v drugi in ne dolarski valuti, skupina nekaterih evropskih držav — Avstrija, Italija, Francija, Holandska, Švica, Velika Britanija in nekatere privatne nemške banke — nemška vlada je svoje sodelovanje pri tej ■ akciji odklonila, ker z, Jugoslavijo nima diplomatskih stikov — pa bodo ‘Jugoslaviji dovolile tudi kredit v višini novih 100 milijonov dolarjev.
Da je Tito dobil vsa ta posojila in kredite v državah demokratskega zahoda, je moral pristati na zahteve posojilodajalcev ter bo moral svoje gospodarsko življenje ter zunanjo trgovino vskladiti z gospodarstvom in trgovino svobodnega sveta. Tako bo doma moral prenehati z raznimi gospodarskimi eksperimenti in odpraviti vse dosedanje kurze za dolarsko valuto. V bodoče bosta samo dva menjalna kurza za dolar in sicer bo glavni 750 dinarjev za 1 dolar, za turiste pa 500 dinarjev za 1 dolar. Predstavniki Titove vlade so navajali, da so z,a turiste določili posebne ugodnosti v cenah po hotelih in za hrano. Dalje bodo odpadle razne ovire in kompliciran sistem pri uvozu ter izvozu, kakor tudi nagrade odn. pristojbine, ki so bile predvidene za posamezne industrijske izdelke, ki so bili določeni za izvoz. Skratka: V bodoče se bodo morali v Jugoslaviji s svojimi gospodarskimi izdelki ozirati na gospodarsko življenje in gospodarska načela v zahodnih državah in bo zato morala Jugoslavija prilagoditi svoje gospodarstvo gospodarskemu življenju v zahodnem svetu.
KOROŠKA
RAZGOVOR O MANJŠINSKEM VPRAŠANJU NA DUNAJU
Avstrijski zunanji minister je za 16. november sklical sestanek na Dunaju, kjer so obravnavali manjšinjsko vprašanje. Zvezno vlado sta zastopala zu-manji minister dr. Kreisky in njegov pomočnik Gschnitzer, Slovence pa predsednik Narodnega sveta dr. Val. Inzko in predsednik Zveze slovenskih organizacij Franci Zwitter; prisotni so bili še koroški deželni glavar Wedenig, deželna svetnika Schleinzer in Rader, veleposlanik Woda'k in gen. konzul Newo-le.
Predsednik NskS dr. Inzko je prebral skupno izjavo obeh predstavniških slovenskih organizacij, nato pa sta zunanji minister Kreisky in veleposlanik Wodak povedala, kakšen je načrt avstrijske vlade za rešitev manjšinjskega vprašanja. Oba slovenska predstavnika sta ’k izvajanjem članov zvezne vlade takoj zavzela stališče in ga utemeljila s tehnimi razlogi.
V skupni pismeni vlogi zvezni vladi pa sta obe slovenski organizaciji ponovno navedli zahteve Slovencev za primerno rešitev manjšinjskega vpra-
šanja. Med drugim ugotavljata, da dosedanji ukrepi in zakona — šolski in o uradnem jeziku — nikakor ne šluž:jo interesom in zaščiti pravic slovenske manjšine.
Obe organizacije sta tudi odločno odklonili 'kakršnokoli ugotavljanje manjšine kot sredstvo za rešitev in ureditev manjšinskih problemov. To pa predvsem zato, ker je obstoj manjšin ob sklepu avstrijske državne pogodbe bil vsem državam podpisnicam dobro znan in ni nobena stavila kakih pridržkov ali pogojev glede obstoja in razširjenosti manjšine. Zato so prevzete obveznosti ostale neizpremenjene in glede teh dolžnosti ni mogoče naknadno postavljati pogojev, kot je na primer ugotavljanje manjšine.
Izjavili sta tu^i obe organizaciji, da slovensko prebivalstvo z nezaupanjem motri vso dosedanjo prakso pri izvrševanju členov državne pogodbe, ki govore o manjšinah; vlada bi morala najprej ustvariti potrebno zaupanje z jasnimi dejanji, teh pa dosedaj na žalost še ni.
mo, da prispevajo v tiskovni sklad, ker bodo s tem izpolnili svojo dolžnost do slovenske izseljenske skupnosti.
Po tej poti bomo zmogli z združenimi močmi ohraniti naš tednik Svobodna Slovenija, in po tej poti bomo mogli premagati težave tudi v jubilejnem letu
1961.
Z B O R N IK-KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1961
V	SLEHERNO SLOVENSKO HIŠO,
V	SLEHERNI SLOVENSKI DOM!
Britanski ministrski predsednik Macmillan namerava v 1961 letu napraviti več potovanj po Evropi in USA in morda oditi celo v Peking, da bi zagotovil, kakor sam pravi, mir na svetu.
Zadnje dni januarja 1961 bo prišel v London nemški kancler Adenauer na razgovore z britansko vlado. Kakor znano bi moral Adenauer priti na obisk v London že ta mesec, pa mu je obisk preprečila bolezen.
V februarju bo Macmillan prišel v Pariz na dolgo pričakovani sestanek z De Gaullom. V marcu ali aprilu bo odletel v Washington na posvete s Ken-nedyjem, ki bo takrat že novi predsednik USA.
Na vseh teh sestankih se bo razgova-rjal o zadevah NATO, o bodočih odnosih zahodnih držav z onimi za železno zaveso, o atomski politiki in o vrsti zadev, ki se tičejo britanskih odnosov z zahodnimi zavezniki in sovjetskim blokom.
Macmillan bo verjetno prvi evropski predsednik, ki se bo sestal s Kenne-dyjem.
Morda ga bo prehitel Adenauer, ker je ta pred dnevi izjavil, da namerava oditi sredi februarja prihodnjega leta v USA na zasedanje neke ameriško-nem-ške organizacije v New Yorku. Ob tej priliki se bo Adenauer verjetno sestal s Kennedy jem.
TITO SE BRANI PDED NAPADI IZ MOSKVE
Tito je v zvezni skupščini odločno napadel deklaracijo, ki so jo izdali po zadnji konferenci predsednikov komunističnih strank v Moskvi, v kateri so obsodili Titovo politiko in ga znova proglasili za “revizionista”, t. j. komunistično garjevo ovco. Naglašal je, da so kitajski komunisti zahtevali od predstavnikov drugih komunističnih strank, da ga je treba obsoditi. Na račun tistih, ki mu očitajo revizionizem pravi, da po 12 letih niso mogli povedati, v čem obstoja te revizionizem. Zatem se je pa tudi branil, da ni resnična trditev, da bi njegova vlada “razvijala delavnosti, ki bi bile škodljive enotnosti vseh miroljubnih sil na svetu”. Zatrjeval je, ‘da jih nihče ne bo nikdar odvrnil od socialistične poti, da pa tudi nikdar ne bodo dopustili, da bi jih kdo neopravičeno sramotil.” Končno je povedal, da ima njegova vlada dobre odnose z vsemi komunističnimi državami razen z Albanijo in Kitajsko.
Končno je govoril tudi o svetovnem položaju in nagovarjal vzhodne te zahodne države, naj bi našle rešitev za sporna vprašanja z razgovori, ne pa s silo, za Kongo, se je pa postavil zopet čisto na sovjetsko stran ter je za sedanje stanje delal odgovorne “kolonialne sile”, ne pa svetovnega komunizma, ki neti po novih afriških državah notranje nemire ter državljanske vojne, samo, da bi se v splošni zmedi polastil oblasti.
Predsednik republike dr. Frondizi je na Silvestrovo preko radijskih postaj naslovil na narod novoletno poslanico. V njej je omenjal važnejše dogodke preteklega leta ter težave, ki so se pojavljale med letom. Dejal je, da jih je vlada premostila, kar potrjuje odločno voljo ljudstva, da hoče živeti v državi ustav nosti in zakonitosti. Dosego tega cilja so ves čas z vso odločnostjo zasledovale tudi oborožene sile. Dalje je govoril v poslanici o socialnem miru ter navajal, da je bilo v letu 1960 manj stavk in tudi ne s političnim ozadjem, kakor leta
1959.	Delavstvo je znova opozoril, da je samo od njega odvisno, kdaj bo imelo povsem v rokah svojo sindikalno centralo CGT. Kočno je v poslanici govoril o bodočnosti, za katero je dejal, da bo sijajna, kajti s skupnimi napori bo Argentina postala dežela, ki bo privlačna za vse, ki hrepene po svobodi in pravičnosti in ki hočejo imeti v njej zagotovljen kruh. Kočno naproša Boga, naj med brati še poglobi medsebojno ljubezen, da bodo še bolj verovali v bodočnost ter naj jim podeli moč, da bodo premagovali tudi težave.
Vseučiliška radijska postaja iz Cordobe je za novo leto oddajala izjavo biv. predsednika revolucionarne vlade generala Petra E. Aramburuuja. V svoji novoletni poslanici je gen. Aramburu pozival vse Argentince naj store Vse za gospodarski napredek dežele. V izjavi se zavzema za utrditev socialnega miru s pravično razdelitvijo materialinh dobrin. Odločno nastopa proti notranje političnim borbam, kajti že dosedanje so državo zelo demoralizirale. Zagovarja popolno zakonitost in potrebo jasnosti ciljev. Nadalje se zavzema za u-trditev demokracije in svobode ter na-, stopa proti “kolonialistični” politiki, ki jo vodi Buenos Aires nad ostalimi predeli republike. V bodočnost Argentine ima popolno zaupanje.
Notranji minister dr. Vitolo je po naročilu predsednika dr. Frondizija poslal vabila demokratskim strankam, v katerem jim sporoča predsednikovo željo, da bi predsedniki omenjenih strank cdn.' njihovi zastopniki prišli k njemu na raz: govor o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na politične, gospodarske, kulturne in socialne probleme v državi. Notr. minister je za te razgovore dejal, da so začetek sožitja v “dinamični demokraciji”. O povabilu predsednika države se vse stranke še niso izjavile.
Organizacija Osvoboditev Evrope, ki združuje predstavnike 17 držav, ki trpe pod komunistično diktaturo, je za Novo leto poslala vladarjem in predstavnikom vlad svobodnih držav spomenico, v kateri jih prosi, naj s svoje strani store vse, da bo leto 1961 proglašeno za leto osvoboditev vseh narodov, ki ječe pod komunistično sužnostjo.
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
L A	(1)
lie ©g ra d izkorišča Slovenijo
(SLOVENIJA, CLEVELAND)
Od mnogih strani se stalno ponavljajo opazke, da slovenska emigrantska javnost vse premalo protestira proti izkoriščanju Slovenije iz Beograda. Komentarji k tem opazkam navajajo vse mogoče motive za ta pojav, ki so seveda napačno formulirani ali pa sploh napačni. Najlepše se to vidi v uvodnih besedah članka dr. J. Krnjeviča v enem od uvodnikov v Hrvatskem glasu, ki trdijo sledeče:
“Je li danes Slovenija izkoriščavana po Beogradu? O torne nišam do sada ništa našao napisano u slovenskim emi-granstskim listovima, koje čitam, prem-da u slovenskoj emigraciji imade lijepi broj sposobnih stručnjaka sviju zvanja.
Prelazi li slovenski emigrantski kru-govi šutke preko toga problema, o ko-jem se kod nas Hrvata mnogo govori, ili zato što on u Sloveniji uopšte ne po-stoii ili opet iz straha za budučnost Jugoslavije ili iz obzira na poznatu osjet-ljivost Srbijanaca, o kojoj slovenski emgranti vode naročito mnogo računa, ja o tomu kanim ovd'e raspravljati.”
Mislimo, da je treba dati na te opazke odgovor, seveda samo v toliko, v ko-1'kor se nanašajo na gospodarsko področje.
I.
Tožbe emigrantov o izkoriščevanju slovenskega in hrvatskega ozemlja po Beogradu so ohranile po vojni še zmeraj predvojno šablono. Vsak tožnik po-
rablja iste metode, iste dokaze, iste dokumentacije v številkah, podtika Beogradu iste motive in iste namene, isti egoizem, kakor da se ne bi zadnjih 20 let svet čisto nič spremenil. In vendar se je svet spremenil, pritožbe pa izgubljajo radi tega svojo vrednost; akorav-no je povod zanje upravičen. Ker so napačno formulirane, ne zadenejo bistva in zavajajo na napačne zaključke. Da to objasnimo s par besedami.
II.
Kdor hoče biti pravičen, ne sme tudi svojemu najhujšemu nasprotniku podtikati namenov in nagibov, ki jih očitno nima. To pravilo mora veljati tudi za motive in namene komunistične gospodarske politike.
Komunist ne pozna načeloma narodnostne ideje, tudi v Jugoslaviji ne. Ako prilepi na svojo rdečo barvo še razne kombinacije plave in bele, dela to samo iz političnega oportunizma, ne pa iz svojega prepričanja, da pripada temu ali onemu narodu. Tito, Kardelj, Baka-rič in Stambolič bi postali vse, kar ho-iete, Hotentoti ali Culukafri, ako bi 'im to kaj koristilo za njihove komuni-st:čne cilje. Vest bi jih radi tega ne grizla niti en trenutek. Vodijo torej svojo gospodarsko politiko po komunističnih vidikih, ne pa po nacionalističnih, srbsk'h, hrvatskih, slovenskih itd.
Navadno demagogijo uganja, kdor podtika komunistom nacionalne motive
pri formuliranju njihove gospodarske politike. To enostavno ni res, nihče ni mogel do danes tega dokazati z resničnimi razlogi.
Po čem se pa ravna osnovna linija komunistične gospodarske politike? Po želji, da bi zvarili iz prebivalstva (torej ne narodov) novo komunistično društvo, ki naj bi pozabilo na narodnost, se vživelo v komune in bilo srečno pod okriljem komunistične filozofije. Komune pa niso zanje deli posameznih narodnih skupnosti, srbske, hrvatske, slovenske itd., ampak deli splošne jugoslovanske skupnosti, ki njena konstrukcija temelji na centralistično urejenem gospodarjenju. A
Komunistično gospodarstvo je torej monolitna tvorba, ki v njej centrala hoče imeti vse gospodarsko udejstvovanje vseh prebivalcev trdno v svojih rokah in jim pušča le malo svobode >v delavskih svetih. Komunizem more obstojati samo takrat, kadar se more opreti na 100%-ni gospodarski centralizem, drugače bi propadel. Centrala, in ne podeželje, vodi gospodarstvo v vseh njegovih oblikah.
Kdor torej očita ravno beograjskim komunistom, da grabijo vso oblast za sebe, tolče v prazno. Komunisti bi popolnoma enako postopali, ako bi, bila njihova centrala v Zagrebu, Ljubljani, Gorjušah, ali kje v Liki ali pod Durmitorjem. Teorija o povezanosti srbske hegemonije s komunizmom je prazna slama; komunisti bi bili taki centralisti kot so tudi takrat, kadar bi bili Srbi najhujši nasprotniki hegemonije, še ne-umnejše je govorjenje o “srbokomuni-
stih”; je za rabo samo v divji, neolikani polemiki.
Komunisti smatrajo celo Jugoslavijo kot neke vrste veliko komuno, ki jo u-pravljajo iz enega centra. Kot dobri gospodarji, — in to hočejo v resnici biti — ne morejo trpeti, da bi se enemu delu komune godilo slabše kot drugemu, ne morejo trpeti, da bi en del komune napredoval počasneje od drugega. To je prirodno. Vsak, kdor vodi podjetje, želi, da se njegovo podjetje razvija v harmoniji. Taka je navada pri kapitalistih, taka je tudi pri komunistih. Pri enih in ! drugih morajo bogatejši in razvitejši deli prispevati s svojimi žrtvami k napredku zaostalih delov. Tudi bogata Amerika se čuti kot del svobodnega sveta, in deli vsako leto bilijone dolarjev ubožnim narodom.
Ako torej jugoslovanski komunisti ugotavljajo, da je na državnem področju veliko gospodarsko zaostalih krajev v vseh republikah, ne samo na jugu države, in silijo ostale dele države, naj prispevajo t gospodarskemu napredku revnejših, ne delajo nobenega političnega greha tudi v očeh svobodnega sveta. Greh se začne šele takrat, ko so odkrili načrt, kako hočejo doseči ta cilj.
III.
Napredek gospodarsko zaostalih krajev mora imeti samo en cilj: zvišanje življenskega standarda prizadetega prebivalstva. Komunisti ne osporavajo tega cilja, grešijo pa v tem, da mislijo, da se to da doseči najbolje in najhitre^-še z velikimi investicijami. Počemu postavljati velike tovarniške objekte, ako nimaš na mestu potrebnih kvalificira-
nih kadrov? Počemu investirati ogromne vsote v prometne žile, ki bodo verjetno prišle do svoje gospodarske veljave šele po desetletjih? Počemu favorizirati ravno tiste gospodarske panoge, ki so najmanj prikladne za gospodarsko zaostale kraje ?
In ravno to delajo jugoslovanski ko munisti. V Makedonijo, Črno goro in Kosmet bodo po načrtu vtaknili nad 350 bilijonov dinarjev. Ker so se do sedaj pokazali kot mojstri v pogrešnih investicijah, Bog ve, koliko bilijonov dinarjev bo šlo pri tem po nepotrebnem v izgubo!
Pa ne samo to! Prvi pogoj za gospodarski napredek je primerna vzgoja, splošna in strokovna, prebivalstva v takih krajih. Komunisti pa ravno na to o-kolnost pazijo veliko premalo. Kako važna pa je, vemo Slovenci bolje kot Hrvati in Srbi. Pod Avstrijo smo se morali sami, brez vsake podpore z Dunaja, boriti za svoj gospodarski obstanek, morali smo trdo delati, se tekom desetletij popolnoma prevzgojiti, da smo postali godni za industrijski razvoj.
Slovenci ne protestiramo proti izžemanju našega gospodarstva in “prelivanju” sadov našega dela proti jugu samo radi izžemanja samega. Bolj nas boli, da se sadovi našega dela tako zločinsko zanikrno razmetavajo v gospodarsko zaostalih krajih. Ako bi tega ne bilo, bi gledali na celo stvar drugače. Gospodarsko zaostali kraji bi si opomogli in od tega bi imela korist ne samo Slovenija, ampak vsa država. Tega pa radi napačne investicijske politike ne bodo doživeli naši rodovi in to boli.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
Ilovice iz <£Covenije~
Na mednarodnem jesenskem vinskem velesejmu v Ljubljani je bilo razstavljenih 312 domačil in 190 tujih vinskih vzorcev. Vinske vzorce je ocenjevala mednarodna ocenjevalna komisija. Za najboljša domača vina, ki so na razstavi dobila zlato medaljo, je bilo določeno še dadatno najvišje priznanje “šampion 1960”. Izmed jugoslovanskih vinskih vzorcev je bilo deležnih naj višjega priznanja 10 vzorcev. To na j višje priznanje so dobili 4 vzorci iz Slovenije, po dva vzorca pa iz Hrvatske, Srbije in Makedonije. Izmed ostalih zlatih medalj, ki so bile podeljene za najboljša vina, jih je odpadlo na Slovenijo 26, na Srbijo 11, na Makedonijo 4, prav toliko na Hrvatsko in ena na Bosno in Hercegovino.
Za jug. veleposlanika v Etiopiji je imenovan Viktor Repič, na Dunaju pa Ivo Sarajčic.
Nosilec komunističnega režima v Sloveniji, Miha Marinko je bil v začetku septembra 60 let star. Tito mu je za ta življenjski jubilej in 40 letnico njegovega komunističnega rovarjenja dal odlikovanje, s katerim je postal “junak socialističnega dela”. Odlikovanje mu je; izročil Rankovič.
graškem deželnem zboru.
Gorenjsko železnico popravljajo med Ljubljano in Jesenicami. Odstranili bodo več vzponov. Progo mislijo tudi e-lektrifieirati, da bodo potem lahko po njej vozili vlaki tudi z hitrostjo do 100 km.
Dr. Joža Vilfan je na seji Sveta za znanost LR Slovenije napovedoval, da bodo v prihodnjih petih letih v Sloveniji za znanstvena dela zagotovili kredit 5 milijard.
Umrli so. V Ljubljani: Rudolf Ogrinc, v. strojnik drž. žel. v p., Rado Piškur, absolvent medicine, Janko Trape, Valentina Legat, upok. Tob. tovarne, Marijana Bučar, roj. žot, Antonija Novak, roj. Pirnat, biv. pos. in gostilničarka, Ludvik Bregar, uslužbenec podjetja Agro servis, Leopold Somrak, u-pok., Ana Čonc, roj. Hinterlechner, Stane Mandič, Ferdinand Rakovec, žel. v p., Slavka Killer, roj. Prebil, Štefan Drobež, žel. upok., Mate Pliverič, brivski mojster, Julijana Šušteršič, upok. Tob. tovarne, Danica Čec, roj. Gostinčar, Matija Andlovič, upok. Tob. tovarne in Franc Podbevšek, mizarski mojster v Radomljah, Avgusta Šinigoj, roj.
V Šentjurju pri Celju so 11. septembra proslavljali 50 letnico ustanovitve prve slovenske kmetjske šole na Štajerskem. Komunistični listi niso niti z besedico omenili, da je to šolo Slovencem priboril dr. Korošec kot poslanec v
Krpan, vdova po šolskem upravitelju v Laškem, Franc Potočnik, pos. in biv. trgovec v Križah pri Tržiču, Jera Gor-šič v Ponovi vasi pri Grosupljem, Zinka Mlakar na Rakeku, Franc Pirnat, upok. v Žburah, Viljem Krajc v Starem
SLOVENCI V
BUENOS AIRES	|
PRIREDITVE JANUAR
Nedelja, 8: Deseta, jubilejna misijonska veletombola. Začetek s sv. mašo ob 11. uri pri Marijinem oltarju v Don Boscovem zavodu, Ramos Mejia.
V San Martinu v ul. Cordoba 129 občni zbor Slovenske zadruge. Začetek ob 10. uri.
Sobota, 21: športno-družabni večer v Našem domu v San Justu.
Nedelja, 29: Prireditev Duhovnega življenja na pristavi.
Silvestrovanje
je tudi letos zbralo večje skupine Slovencev na raznih mestih. Tako v Našem domu v San Justu, kjer so v veselem razpoloženju pričakali novega leta. Rojaki iz San Martina so imeli silvestrovanje v svojem novem društvenem domu. Poročilo o tej prireditvi objavljamo na drugem mestu. Rojaki v Carapayu so se pa dobili na prostoru, kjer si postavljajo skupni dom. Kar lepo število jih je prišlo in dobro so se počutili v prijetni družbi, člani Slov. kat. akad. društva in njihovi prijatelji so si pa za silvestrovanje izbrali prijetne prostore na pristavi pri Markeževih. In jim ni bilo
ARGENTINI
žal, ker je vso družbo prevevalo veselo razpoloženje.
Božično in novoletno voščilo iz Kanade
Med našimi naročniki v Kanadi je tudi g. Lojze Ambrožič iz. Dobrove pri Ljubljani. Prva leta po prihodu v Kanado je bil zdrav, nato pa zbolel ter prebil nekako 16 mesecev v bolnicah. Med tem časom je bil več kot šestkrat operiran. Posledice številnih operacij še vedno čuti, toda zdravje se mu je že toliko popravilo, da je za božične in novoletne praznike že lahko sam pisal voščila svojim prijateljem in znancem.
Ker so se med njegovo boleznijo njegovi selili v novo hišo, so se pri tem založili naslovi njegovih prijateljev in znancev v Argentini. Zato je božično in novoletno voščilo naslovil na svojega starega znanca in prijatelja g. Miloša Stareta s prošnjo, da jih sporoči vsem njegovim prijateljem v Argentini, zlasti gg. Smersuju in njegovim, g. Perni-šku ter g. Majeršiču. V pismu tudi o-menja, da je “zelo hvaležen Bogu, ker mu je že drugič podaril življenje. Popolno zaupanje v molitev mnogih ter malo svojeglavnosti, pa gre”. Po tej u-
trgu pri Ložu, Maks Kesel v Tolminu, Valentin Pečnik v Škofji Loki, Antonija Ravnikar, roj. škander v Domžalah, Pavla Ražen, roj. Rotar na Jesenicah, Ana Podržaj v Novem mestu, Ivana Koselnik, roj. Kervitz na Jesenicah, Jože Klemenčič, šef odseka za računovodstvo na občini v Novem mestu, Adam Lazar v Kranju, Franc Lavrič, žel. upok. na Fužinah,- Franc Dimic, gradbenik v Domžalah, Franc Mrak, žel. v Hrušici, dr. Mihael Jevšek, višji svetnik drž. žel. v p. v Vižmarjih, Edi Logar, nameščenec v Litiji, Bratomil Stokovnik pos. v Sedražu nad Laškim, Jožefa Stadler, roj. Avguštinčič v Bistrici ob Sotli, Mojca Vrhunec, roj. Zi-bler v Preddvoru, Ignac Andrašič, biv. veletrgovec v Kranju, Franc šolar v Podnartu, Marija Sušnik, prof. na ur-šulinskem zavodu v škofiji Loki, Mari-rija Vagaja, voj. Velepec v Beričevem, Lovro Štepec v Vel. Gabru, Marija Sever, roj. išemrajc v Klečah, Helena ši-janec v Medvodah, Terezija Lazar v Kamni gorici, Marija Šturbej, roj. Drnovšek v Trbovljah in Franc Globočnik v Preddvoru.
gotovitvi obljublja, “da bo kaj več napisal, ko bo še bolj trden”.
Prijatelju Ambrožiču želimo, da h5 se mu v novem letu zdravje povsem zboljšalo ter da bi mu Bog naklonil še dolgo življenje v zadovoljstvu.
ZAHVALA
Za milost duhovništva, ki sem ga prejel 18. decembra 1960, se zahvalim Vsemogočnemu Bogu. Za trud, skrbi in stroške pa vsem semeniškim predstojnikom, ffg. profesorjem in vsem ostalim vzgojiteljem ter požrtvovalnim slovenskim vernikom, ki s svojimi prispevki omogočajo šolanje svojih duhovnikov.
Vsem obilo Bog plačaj!
Bergant Franc, novomašnik
Konec šolskega leta v tečaju nadškofa Jegliča
Slovenski šolski tečaj nadškofa Jegliča je zaključil šolsko leto 1960 s posebno prireditvijo 31. decembra popoldne.
Povabljene starše je pozdravila, se jim zahvalila za udeležbo in sodelovanje med letom učiteljica ga. Marijana Batagelj. Povdarila je pomen teh manjših prireditev: dajo naj vsakemu otroku možnost, da nastopi v domačem jeziku. To mu bo povečalo ljubezen in vzbudilo ponos do slovenske besede. Prireditvi je dejalo okvir geslo “Biti slovenske krvi bodi Slovencu ponos”.
Prvi del je bil posvečen navzočim mamicam. Od najmanjših do največjih so v petih prisrčnih točkah otroci nakazali hvaležnost do mamic.
V drugem delu je katehet g. Gregor Mali -— ob velikem pomenu, ki ga je že veliki nadškof Jeglič dajal prav temu — povdaril važnost tesnega sodelovanja staršev pri učenju verouka in slovenščine. Starši morejo s podrobnim zanimanjem utrditi delo, katehetov in učiteljev.
Pod črtal je tudi važnost vzgoje k plemenitosti, brez katere vse znanje ne bi imelo vrednosti.
V	nadaljnih osmih točkah so otroci nakazali z nastopi v deklamacijah, petju in prizorčkih življenje in delo v slov. tečaju.
Dobre mamice so nagradile v obedni-ci z domačimi dobrotami najprej otroke, potem pa tudi odrasle. Nič niso hoteli zaostajati za njimi očetje in poskrbeli, da žeja ni bila prehuda. Njihova spontana radodarnost je presegla izdatke in pustila šol. skladu lepo denarno podlago za prihodnje leto. Popoldne je poteklo v najlepši harmoniji z upanja polnim pogledom v nastopajoče novo leto.
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. Dne 31. decembra je krstil g. Jože Jurak v San Martinu Petra Antona Podržaj, sina Antona in A-nice Bajda. Za botra sta bila Peter Bajda in Aha Podržaj, por. Petkovšek. —-
V	nedeljo 1. januarja 1961 je bil krščen v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejia Friderik Janez Bergant, sin Friderika in Hedvike Bergant, roj. Draksler. Za botra in botro sta bila Frančiška Urbančič in Jože Draksler, krstil pa je krščenčev stric g. France Bergant. V družini Petra Klobovsa in njegove žene ge Ivanke, roj. Grilc, so pa dobili hčerko Bernardko. Čestitamo.
SAN MARTIN
Občni zbor Slovenske zadruge, ki je
lastnica Slovenskega doma v San Martinu, bo v nedeljo dne 8. januarja dopoldne ob 10 uri v prostorih Slovenskega doma, ulica Cordoba 129, San Martin. Občni zbor pomeni začetek novega življenja v Sar Martinu. Prosimo in vabimo na občni zbor zlasti vse tiste, ki so podpisali deleže. Vsi ti imajo na občnem zboru glasovalno pravico. Vabimo pa na občni zbor tudi vse ostale rojake in rojakinje iz San Martina. Dnevni red občnega zbora bo naslednji: 1.) Otvoritev in pozdrav; 2.) Volitev vodje občnega zbora, zapisnikarja in dveh skrutinatorjev; 3.) Poročilo predsednika, tajnika in blagajnika pripravljalnega odbora; 4.) Debata o vseh teh poročilih in sklepanje o razrešnici pripravljalnemu odboru; 5.) Čitanje, debata in sprejem zadružnih pravil; 6.) Volitve zadružnih organov; 7.) Slučajnosti. — Vsi, ki so plačali ali plačujejo deleže, naj prinesejo s seboj začasna potrdila.
Pripravljalni odbor
Prva prireditev < v Slovenskem domu v San Martinu je bila silvestrovanje, ki ga je organizirala zadruga, ki je lastnica doma. že ves pretekli teden so odborniki zadruge, zlasti pa še sanmar-tinski fantje, pripravljali dom za to prvo prireditev. Potrebno je bilo urediti obširno dvorišče, vsaj za silo urediti notranje prostore, napeljati električno luč i. t. d. Ko so v soboto zvečer gostje napolnili lepo urejen vrt, so bili polni hvale nad izredno lepo lego doma in tudi nad lepo urejeno notranjostjo novega
Vsak teden ena
MA J
Leopold Turšič
Ozrl sem na tvoje se okence — plameni so cvetja se v njem
razgoreli,
kot bi si med svet zapeljivi želeli, a zadaj jim branil je tvoj smehljaj: Ostani moj maj!.. .
Ozrl sem se v tvoje nedolžne oči — kaj same spominčičice v njih cveto? Kaj vanje utonilo je sinje nebo?
Kaj v njih je vse tvoje duše sijaj? — Ohrani svoj maj!
Še v svoje srce sem se plaho ozrl. — Kam, kam me strahotna vodijo
pota?
Povsod strmi vame brezcvetna
samota,
vprašuje jo moj jecljajoči vzdihljaj: Ah, kje si moj maj?. . .
BLED
PRVI HLADILNIK S SLOVENSKIM IMENOM!
Sedaj v štirih velikostih, najmodernejših oblikah in opremi.
V kvaliteti prekaša 'najboljše, v cenah najcenejše.
Dvojna garancija za dobo 5 let!
Oglej in nabavi si ga pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
prostvetnega žarišča Sanmartinčanov. Vsi so bili tudi presenečeni nad izredno lepo, novo aparaturo s kombinadom, štirimi ojačevalci in vsemi pritiklinami, ki jo je darovala trvdka RCA Victor. Silvestrovanje je potekalo v veselem vzdušju. Opolnoči je vsem prisotnim želel srečno novo leto najpreje predsednik pripravljalnega odbora zadruge g. Zupan, nato pa je imel na vse zbrane lep nagovor sanmartinski dušni pastir g. Jurak.
ROSARIO
Dne 27. decembra 1960 je postal žrtev prometne nesreče staroslovenski naseljenec Velikonja doma iz Ajdovščine. Pri vožnji s kolesom na delo na stavbi ga je podrl avto. Sunek je bil tako močan, da je Velikonja ostal na mestu mrtev. Pogreb je bil naslednji dan, t. j. 'kopališče svd,iew .evevprvogaippm pS dne 28. decembra 1960 na rosarijsko pokopališče. Nenadna smrt rojaka, ki je bil neposredno pred upokojitvijo, je napravila na člane slovenske kolonije v Rosariu globok vtis. Naj počiva v miru, preostalim naše sožalje.
MARIJAN MAROLT
SPOMINI NA
Velika je bila žalost desettisočev, ki so 29. oktobra 1918 manifestirali za Jugoslavijo, ker takrat dr. Korošec ni bil navzoč, mudil se je namreč v Ženevi. Ljudstvo si ni moglo misliti, kako je mogla Jugoslavija izbruhniti brez njenega očeta. Ker so se po njegovem povratku takoj pričele širiti razne govorice, jim je Korošec sam napravil konec, da je vse prišlo hitreje, kot smo sami pričakovali in zato se pojavlja marsikatera težkoča in se bo še.
Dr. Korošec je v novi državi še vedno rad prihajal na Vrhniko, najprej k mojemu očetu, pozneje k svaku, hodil sem marsikje tudi jaz za njim in sem ga opetovano obiskal v Beogradu in za časa internacije na otoku Hvaru. Vedel je, da sem se pričel zanimati predvsem za gotove kulturne zadeve in je o teh stvareh rad z menoj govoril. Ker je o-petovano izjavil, da se v Sloveniji rad nekoliko odpočije od političnega dela v Beogradu, sem se po možnosti političnih razgovorov ogibal, zlasti če sva bila sama.
Zato o njegovih političnih načrtih in uspehih ne bom pisal, čeprav sem imel tudi jaz z njim kakšno politično stvar, tako n. pr. spor s Stanovnikovo skupino, kjer sem imel prav v Korošcu najsijajnejšega mentorja, že takoj v začetku Jugoslavije sem pa spoznal, da zasleduje Korošec vse naše literarne pojave, kajti komaj je izšla Majcenova drama “Kasija”, je dr. Korošec že o njej govoril. In tako je bilo potem z vsakim literarnim pojavom, tako se spominjam
(2)
DR. KOROŠCA
na neko debato o Zborniku ža umetnostno zgodovino. Menda je bilo v času njegove internacije na Hvaru, ko sem omenil neko knjigo, ki jo je napisal moderni slikar, letos umrli France Kralj in jo je F. S. Finžgar nekje nepovoljno ocenil. Jaz nisem bil v vsem Finžgarjeve-ga mnenja in je dr. Korošec rekel: “Kako to, da jaz te knjige nisem dobil?” Ponudil sem se mu, da mu jo lahko takoj pošljem, pa je rekel, da to ni potrebno, ker jo bo sam prej dobil. Pa ne samo za literarne in umetnostne knjige, tudi za druge se je zanimal. Tako je nekoč začel govoriti o nemški knjigi iz elekro-tehnike, ki jo je prav tedaj napisal univ. profesor dr. Milan Vidmar. Skratka, dr. Korošec je bil o vsem na tekočem, kar so Slovenci sproti napisali. Kot je hotel spoznati čimveč ljudi, vse slovenske kraje, tako je hotel tudi na lastne oči spoznavati vsa slovenska u-metniška in znanstvena dela. Nekoč se je graški profesor dr. Valter Schmid odločil, da bo izkopal in proučil rimsko Vrhniko, Nauportus. Sestavila sva proračun in ker je bila takrat v Sloveniji kriza, pri tem zelo varčevala. Pisal sem dr. Korošcu, da se zaradi krize ne u-pam obrniti niti na občino, niti na denarne zavode. Takoj, ni minil en teden, mi je poslal proračunjeni znesek 4.500 Din, s katerim je ravnala tedanja občinska tajnica, sestra gospoda Skvarče. Rezultate izkopavanj sem sicer objavil v časopisih, dr. Korošcu sem pa poslal zapiske, ki jih je delala gdč. Skvarčeva. Pri prihodnjem obisku Vrhnike je ta-
koj vprašal, če je od izkopavanj že kaj vidno, kar sem zanikal, ker se je kopalo na njivah v jeseni, ki smo jih takoj nato spet zasuli, pač pa sem mu rezultate še enkrat ponovil. “To sem že bral, ampak natančni pa ste v računih” je dejal. Za delo se je namreč očividno za nimal, v časopisih in v računih. Naj v tej zvezi omenim, da Koroščevi predniki in sodobniki niso bili enakega ali vsaj podobnega 'kova. Pesnik Josip Murn-Aleksandrov, eden izmed štirih stebrov slovenske moderne, ki je bil dr. Šušteršičev odvetniški pisar, je zbolel za jetiko in 1. 1901 v ljubljanski cukrar-ni mlad umrl, ne da se bi Šušteršič kaj zmenil zanj, ker je pri njem že opravil svojo službo. L. 1907 je umrl v zrelejših letih eden največjih slovenskih slikarjev, impresionist Ivan Grohar. Ko so to povedali dr. Janezu Evangelistu Kreku, je vsaj vzdihnil: “Kaj. takega se ne sme nikoli več zgoditi”, kajti tudi vzrok Groharjeve smrti sta bila lakota in jetika. Krek je torej imel vsaj čut, čeprav ni utegnil se sam pravočasno za take stvari zanimati. V dobi dr. Korošca je bilo poleg umetniških problemov drugih še precej več kot prej, pa je bil dr. Korošec o njih vedno na tekočem.
Nikoli ne bom pozabil, kako je dr. Gregor Žerjav na kratko odpovedal službo Stanku Vurniku, ki je bil kulturni urednik “Jutra”. L. 1922 je namreč bila v Ljubljani prva slovenska historična umetnostna razstava. Vurnik je \edaj v Jutru zapisal, da kažejo umetnine zadnjih stoletij neko posebno slovensko noto, nimajo pa ničesar skupnega s sodobno hrvaško in srbsko umetnostjo. Ta ugotovitev ni šla v Žerjavov
politični koncept in Vurnik je moral službico pri Jutru zapustiti. Bilo je pa menda prav nekako ob istem času, ko je dr. Žerjav, ki je bil tuberkulozen, dobil v Beogradu hud napad in je tako močno bruhnil kri, da so beograjski zdravniki takoj ugotovili, da je za Žerjavovo podaljšanje življenja edina rešitev, da se poda nemudoma v Egipt, kjer je podnebje, ki ga more vsaj začasno rešiti. Žerjav je bil takrat v opoziciji, Korošec je bil pa železniški minister. Takoj je dal žerjavu svoj posebni vlak na razpolago, da ga popelje do meje, če ne celo do Trsta. To mi je Korošec sam zaupal,, češ dr. žerjav je vkljub vsemu zaslužen in dober človek.
Preden preidem na velikopotezno Koroščevo slovensko kulturno politiko, še omenimo dve značilnosti v njegovem značaju:	spomin i zapomnitev. Na
Vrhniki je živel neki gostilničar Ivan Oblak. Za časa deklaracijskega gibanja je bil v najboljših letih in ga je družba za Jugoslavijo vnetih Vrhničanov z dr. Korošcem vred obiskala, kjer jih je lepo sprejel. Pozneje se je njegova žena zapila in tudi z eno hčerko ni bilo vse v redu, tako, da se je mož iz političnega življenja popolnoma umaknil. Že za časa Stojadinovičeve vlade je imel dr. Ko rošec enkrat shod na Vrhniki in po shodu pride k meni ta Oblak, tedaj že skoraj v starčevskih letih in me prosi, naj ga Korošcu predstavim in priporočim, ker bi rad govoril zaradi neke stvari, ki leži v Beogradu. Pri izhodu iz dvorane sva počakala in prestregla dr. Korošca. Preden sem utegnil kaj povedati o imenu in priporočilu, je dr. Korošec pozdravil možička — bil je namreč maj-
hne postave — “Gospod Oblak, kaj je pa vas dovedlo k meni, vas pa že zelo dolgo nisem več videl”. Oblak je bil nad tem spominom ves iz sebe, kajti od spoznanja s Korošcem je minilo že precej nad 20 let. Pozval je Oblaka, naj mu pove svoje želje in sem jaz ta čas odganjal ljudi, ki so hoteli vsi kaj povedati ali gospodu vsaj roko stisniti .Korošec je na Oblakovo jecljanje pač rekel, da bo poskusil, če se bo dalo kaj napraviti in pozval Oblaka, naj še kaj v bližino pride. Zapisal si pa ni nič. Oblak je bil ves iz sebe, češ ali vidiš Marjan, enkrat samkrat me je videl pred mnogimi leti, pa me je še poznal. Sicer vem, da ne bo nič, saj nima tak mož časa za te vrste malenkosti, kot je moja zadeva. A kako se je možiček čudil, ko je dobil čez nekaj dni pismo iz Koroščeve pisarne, da je tista zadeva ugodno rešena. In če so včasih rekli, da je Korošec naš oče, je prav v tem njegovo očetovstvo najlepše zapopadeno, da je svoje otroke dobro poznal in mu je bila vsaka otrokova želja na srcu. Tudi že v poznejšem času svojega življenja je prišel nekoč dopoldne ok. lOh z avtom v spremstvu ge. dr. Natlačenove k svaku Hrenu, ko me je že prej v moji pisarni zastonj iskal. Povedal mi je, da ima malo časa tisti dan in si bi rad ogledal kakšno umetnostno zgodovinsko znamenitost. Predlagal sem mu razne kraje v okolici Vrhnike, pa skoraj vse je že poznal, tako Žalostno goro, Dvor, Polhovgradec itd. Rekel je ,da želi tak kraj, kjer ga ne bodo ustavljali ljudje, 'ker mora biti opoldne spet v Ljubljani. Za vse kraje, ki jih že poznal, je vedel glavne spomenike, češ tam je tak oltar, tam ti-
SLOVENCI
USA
Shelton, 18. decembra.
Kakor vsako leto, je tudi letos že sedaj v mestu pravo božično razpoloženje. Vse ulice in trgovine so že okrašene. Po ulicah že stoje veliki slavoloki, po božičnih drevesih po parkih pa zvečer gori na tisoče in tisoče žarnic v vseh mogočih barvah.
Televizijske postaje tudi že dajejo razne božične programe, po radiu je pa samo propaganda za nakup božičnih da-cil. Tu je namreč navada, da na Božič dobi vsak član družine darilo.
Že sedaj se je tudi povečal poštni promet. Zato je poštna uprava že mobilizirala nove moči, samo, da bi bila kos povečanemu delu. Poštni avtomobili kar po trikrat na dan razvažajo pošto.
Tako se pripravljamo na praznovanje božičnih praznikov.
Važnejši dogodki v naši slovenski naselbini in fari so pa bili v drugi polovici leta naslednji:
Meseca avgusta je priredilo društvo krščanskih mater piknik na prostem. Udeležba je bila velika in prireditev je vrgla tudi precej dobička. Vse je šlo za dobrodelne namene.
V	novembru so priredile katoliške matere martinovanje Je tudi dobro izpadlo.
Vsako nedeljo ob enajsti uri imamo slovensko mašo, s slovensko pridigo in petjem. Name napravi vse to močan vtis, ker imam občutek, da sem v domači cerkvi. Pa tudi naš župnik č. g. dr. Andrej Farkaš poskrbi, da je cerkev res vedno v najlepšem redu.
Zbomik-Koledar sem naročil pri Ligi. Dobil sem zanj tudi enega naročnika v Kanadi. “Svobodno Slovenijo” zelo rad prebiram ter jo priporočam tudi drugim.
Čeravno bo to moje voščilo in poročilo prišlo prepozno, vseeno želim vesele božične praznike ter srečno novo leto 1961 vsem sodelavcem in bralcem “Svobodne Slovenije”, kakor tudi prijateljem in znancem.
Franc Žele
V	Clevelandu je umrl Viktor J. Knaus, solastnik in izdajatelj “Ameriške domovine”.
Rev. Jože Mavsar je postal župnik pri cerkvi sv. Križa v mestu Townsend Mont.
Cerkveni pevski zbor pri slovenski fari Marije vnebovzete v Clevelandu “Ilirija” je oktobra meseca lanskega leta proslavljal 85. letnico svojega uspešnega delovanja. Ob tej priložnosti je vo velikem pomenu lepega cerkvenega petja za poglobitev verskega življenja ter za o-hranitev narodne zavednosti govoril župnik fare Rev. Matija Jager.
Prvi slovenski naseljenec, ki je prišel v Cleveland je bil Jože Turk. To se je zgodilo 25. oktobra 1881. Ta dan je to-
P O SVETU
rej rojstni dan močne slovenske naselbine v tem mestu.
V	New Yorku so imeli slovensko poroko. V tam. slov. cerkvi sv. Cirila sta se poročila prof. Janez Mahnič in gdč. Cvetka Saksida. Poročil ju je župnik Rihard Rogan, za priči sta pa bila prof. Oton Muhr in njegova žena Sonja, nevestina Sestra. Nevestine starše sta zastopala Jernej Grum in njegova žena ga. Alojzija iz Ridgewooda. Nevesta je po rodu Ljubljančanka, ženin je pa doma iz Mirne peči na Dol. Živi pa v Kanadi, kjer poučuje francoščino in zgodovino.
KANADA
V	župniji Marije Pomagaj v Torontu se je po vzoru ostalih katoliških župnij v Kanadi in Sev. Ameriki ustanovil Mladinski klub za obe slovenski župniji, t. j. za župnijo Marije Pomagaj in Brezmadežne s čudodelno svetinjo. Klub je popolnoma samostojna ustanova ter ima več odsekov, tako gospodarski, zabavni, športni, apostolski in druge. Duhovni vodja je župnik Prebil, ki je imenoval tudi prvi klubski odbor z Jernejem Ambrožičem na čelu. Ko bo delo v klubu steklo, si bodo člani na rednem občnem zboru izvolili nov odbor. Prvo družabno prireditev je imel Mladinski klub v sredini septembra. Največ zaslug za njen uspeh je imel bogoslovec Herman Šuligoj.
S poukom na ostalih kanadskih šolah so obnovili delo tudi slovenski šolski tečaji. V slovenski šolski tečaj pri fari Marije Pomagaj v Torontu se je vpisalo okoli 100 slov. otrok, šolo vodi lazarist Zrnec, učijo pa usmiljenke Cecilija, Palmina in Ivana ter učiteljici Ja-kusova in Ivanka Levstek. Petje poučuje v šoli lazarist Zrnec, ki z otroki že pripravlja uprizoritev spevoigre “Kres-niček”. V slovenski šolski tečaj v župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo se je pa prijavilo okrog 54 otrok. Na tej šoli poučujejo Blaž Potočnik, gdč. Anica Dolenc, ga. Nada Čermelj, por. Mušič in gdč. Vida Mušič. Otroški zbor vodi Blaž Potočnik.
Lazaristi so zraven prostora, ki je v New Torontu določen za zgraditev
! URADNIKA I
f	*
| potrebuje PROMET SRL, v starosti f | od 16 do 25 let za vodenje statistike j f in splošno pomoč v pisarni.	i
•	Oseba, ki je nadarjena za račun- i
f stvo in ima veselje do dela bo imela { | odprto pot do lepe bodočnosti.	f
l Sprejemajo se samo pismene po- j j nudbe z navedbo starosti, izobrazbe, j
*	eventuelne dosedanje službe,	referenc i
j in zahtevo višino plače.	!
t PROMET SRL, 25 de Mayo 533, | ¡ 3er. piso, Buenos Aires.	J
druge slovenske župne cerkve v Kanadi Brezmadežne s čudodelno svetinjo kupili še zraven stoječo hišo, tako, da imajo sedaj s prejšnjo parcelo lepo zaokroženo zemljišče. V hiši imata sedaj stanovanje oba v tem kraju delujoča lazarista Kopač in Sodja. V hiši je tudi pisarna nove župnije ter slovenska šola in kapela.
Poročili so se: Anton Sinko in Marija Pukšič, Ivan Jerše in Viktorija Tisovec ter Alojz Zupančič in Slavica Bezjak.
Krščeni so bili: Filip Janez Benko, sin Leopolda in Matilde, roj. Košir; Ana čontala, hčerka Ernesta in Terezije,
roj.	Barber; Silvija-Karmen-Marija Ra-dolovič, hčerka Antona in Vere, roj. Prelc; Nada Marija Golob, hčerka Božidarja in Helene, roj. Ambrožič; Martin Dima, sin Martina in Ane, roj. Sobočan; Franc Jože Bohnjec, sin Jožeta in Terezije, roj. Maver; Zvonko Horvat, sin Štefana in Elizabete, roj. Utroša; Harija Helena Srebrnjak, hčerka Antona in Justine, roj. Makse ter Janez Domko, sin Janeza in Terezije, roj. O-grinec.
Slovenci v Hamiltonu imajo sedaj stalnega slovenskega duhovnika. Dušno pastirsko službo opravlja g. Tomc, ki je prišel iz Sev. Amerike ter se je nastanil v župnji sv. Ane na 120 Sherman Ave, N.
Rojaki! V hotelu PRIMAVERA
dobite najboljšo postrežbo z zmernimi cenami. Oskrbujeta
ZORA in DANICA
Av. Luro 2525
Telef. 2-8425	Mar del Plata
J A V N I NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Ste mislili na dober električni hladilnik, TV aparat, radio combinado, ali na katerikoli aparat, ki ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
lt is ni ar. SRE.
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658 - 7083
nudi slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatov, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio apartov, radio combinadov, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu. Pridem tudi na dom.
NOVICE IZ SLOVENIJE
(Nadaljevanje s 3. strani)
V Svobodni Sloveniji smo že poročali, da je med slušatelji ljubljanske u-niverze tudi več študentov iz Naserjeve Združene arabske republike ter raznih afriških držav. Za vzdrževanje teh študentov skrbi sedanji komunistični režim v Jugoslaviji. Titov kom režim tudi na ta način išče naklonjenosti afriških in arabskih držav za plasiranje svojih industr. izdelkov v teh državah, na drugi strani pa za večanje svojega vpliva pri njih in s tem večanja možnosti za pridobivanje simpatij za sedanji režim v Jugoslaviji, kar ima za 'končno posledico širjenje komunizma v teh državah.
Da bi se pa afriški študentje na posameznih jugoslovanskih univerzah kar najbolje počutili, so komunistične oblasti dale navodila akademikom in zlasti a-kademičarkam, da se morajo “bratiti” z njimi. To navodilo seveda ne velja za hčerke sedanjih visokih komunističnih funkcionarjev, najvišjih predstavnikov “novega družbenega razreda”, ampak za dekleta tistih slojev, ki so “šele v Stadiju socialnega dviganja”. Taka razmerja seveda ne ostajajo brez posledic in tako imajo sedaj v Ljubljani veliko zanimivost, kajti sredi bele Ljubljane je prišel na svet prvi slovenski zamorček.
SVOBODNI SLOVENSK;I TISK Družabna pravda, Argentina, štev. 119. Vsebina: Kraljestvo pravičnosti; Pravičnost in socialna pravičnost (Rev. Jože Rant); Osmi slovenski socialni dan; Cerkev uči; Vzemi in ¡beri; Iz domovine; Po svetu.
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Star» Redactor José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N* B77S
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto
1961 za Argentino $ 430.—
ski dom. Je pripravno tudi za darilo prijateljem in znancem med domačini, ker je gradivo objavljeno poleg slovenščine tudi še v kasteljanščini in angleščini. Broširana knjiga stane 250 pesov, vezana pa 300 pesov. Ti ceni za tako monumentalno delo, sta res tako nizki, da ju bo vsakdo lahko zmogel in si s tem res lepim delom obogatil domačo knjižnico. Zgodovinski atlas Slovenije lahko naročite pri Slov. kulturni akciji, Alvarado 350, Ramos Meia, FCFRS, ali pa v Slovenskim dušpastirski pisarni, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires.
Poročilo o Zgodovinskem atlasu Slovenije bomo objavili v eni prihodnjih številk “Svobodne Slovenije”.
Vse članice in člane SDO in SFZ o-pozarjamo, da nas bodo tudi letos obiskali sv. Trije kralji na našem skupnem božičnem sestanku dne 6. 1. 3961 ob
17.	uri na Pristavi v Moronu. Spoznali boste slovenske božične običaje, pa tudi tombola bo ena od zanimivih točk.
OBVESTILA
Zgodovinski atlas Slovenije je brez dvoma najpomembnejše delo, ki ga je doslej izdala Slovenska kulturna akcija.
Šiportni odsek Našega doma bo priredil v soboto dne 21. januarja 1961 športni družabni večer. Na sporedu zanimiva tekma v odbojki. Sodeluje orkester
Brez njega ne sme biti noben sloven- “Moulin Rouge”.
DESETA, JUBILEJNA MISIJONSKA VELETOMBOLA
V POMOČ VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM IN MISIJONARKAM
V NEDELJO, 8. JANUARJA 1961, na vrtu Mladinskega doma v zavodu Don Bosco, Ramos Mejia
SPORED
Ob 11.00: V svetišču pri oltarju Marije Pomagaj z Brezij:
ZAHVALNA MAŠA, ki jo za vse sodelavce in udeležence 10. veletombol daruje predsednik Slovenske misijonske zveze, Ladislav Lenček C.M.
Nato:
PROSTA ZABAVA na obširnem senčnem vrtu, ogled dobitkov, ASADO, hladna pijača.
Popoldne:
Ob 17.00: PODELITEV SPOMINSKIH NAGRAD SEDMIM "TOM-BOLSKIM JUBILANTOM”. Nagradno žrebanje med iz-glasovalci prvega in drugega glavnega dobitka.
Ob 17.30: Začetek veletombole.
Ob 19.30: Konec veletombole.
ROJAKI! Jubilejna veletombola naj bo jubilejna tudi po Vašem jubilejnem sodelovanju! Z združenimi močmi dosezimo naš cilj: 100.000 pesov čistega dobička ZA NAŠE DRAGE MISIJONARJE!
sti kip itd. Nazadnje sva se zedinila za| Vrzdenec, kjer še ni bil. Vrzdenec je | vas brez fare, podružnica in je bil med Slovenci bolj znan kot rojstni kraj Cankarjeve matere kot po svoji starinski cerkvici. Toda Korošec je tudi že poznal po opisu stare freske in mu je zelo prijalo, da sem ga na marsikaj opozoril že med potjo, da bo hitreje opravil. V cerkvici si je sicer medle slikarije natančno ogledoval ne želeč si nadaljnih ali ponovnih pojasnil, pač pa vtisnje-nje spomina, še marsikaj bi lahko povedal o podobnih anekdoticah, pa naj se ustavim samo pri visoki šoli za upodabljajočo umetnost ali umetniški akademiji.
Da je dr. Korošec ustanovil najvišji slovenski znanstveni zavod, Akademijo znanosti in umetnosti, je znano; razumljivo bo tudi, da je poznal potrebo, ker je poznal vse literarno in znanstveno prizadevanje Slovencev. Tako smo dobili Slovenci v Jugoslaviji in največ po prizadevanju dr. Korošca univerzo, glasbeno akademijo ali konservatorij, igralsko akademijo ter akademijo znanosti in umetnosti. Manjkala nam je pa visoka šola za upodabljajočo umetnost, čeprav smo imeli važno zadevno tradicijo od 18. stoletja dalje, tako zlasti v zadnjem času šolo Antona Ažbeta v Mo-nakovem, privatno šolo Riharda Jakopiča in Mateja Sternena in nazadnje Franceta Goršeta v Ljubljani. Prizadevanje slovenskih umetnikov je šlo vedno za tem, da tako državno šolo dobimo, toda prizadevali so si zlasti taki umetniki, ki so želeli postati tam profesorji. Tako se za tako šolo v zadnjem času niso mogli navdušiti stari impresionisti Jakopič, Sternen in Jama, kajti ni jim šlo v glavo, da bi mladi znali
I	tako učiti kot so znali oni. Izmed sta-| rejših umetnikov so bili za to misel navdušeni samo Ivan Vavpotič. Saša šan-tel in Fran Tratnik, slednji pač zato, ker je hotel postati prvi rektor. Tistim, ki so stali ob strani ali bili celo nasprotni, je najbolj sekundirala zagrebška a-kademija, kot je bil Zagreb sploh nasproten vsakemu slovenskemu podvigu in to neprimerno bolj kot Beograd.
Ker sva bila zlašti s Tratnikom prijatelja in ker sem se kolikortoliko pečal s politiko ter bil znan kot Korošcev osebni znanec, so v gibanje za umetnostno visoko šolo vpregli tudi mene. Ustanovil se je pripravljalni odbor, ki sem mu predsedoval baš jaz. Odbor je štel važne osebnosti in je najprej izdal spomenico, ki so jo podpisali najvidnejši predstavniki slovenskega kulturnega življenja. Spominjam se, da sem jo o-sebno izročil dr. Korošcu na Dobrovi, kjer je imel shod, dočim sem jo "tedanjemu ministrskemu predsedniku dr. Stojadinoviču poslal po pošti. Navidez jo je Stojadinovič najbolj prijazno sprejel, ker je takoj poslal zelo vljudno zahvalno pismo, Maček n. pr. sploh ni odgovoril, Korošec jo je dal pa spraviti svojemu žandarju ali tajniku in me vprašal, kaj je kaj na Vrniki novega. Ko so bili tako odločujoči faktorji o stvari obveščeni, sem šel v Beograd intervenirat. Korošec mi je po ministru dr. Mihi Kreku sporočil, da gre za nekaj dni v Srbijo in tako sem o stvari govoril takrat le s Krekom in s prosvetnim ministrom Dimitrijem • Maga-raševičem. Pri slednjem je bil moj sprejem napovedan za ob 10 dopoldne, pa me je sprejel kot zadnjega tisti dan ob 2h popoldne, ko sem bil že edini človek v čakalnici, da me je bilo že kar malo
strah. Magaraševič je bil pa potem izredno prijazen in mi povedal, da je želel vse druge prej odpraviti, da se bo lahko z menoj v miru in natančno pogovoril. Zanimal se je za podrobnosti, tako na koliko slušateljev računamo, kje bi imeli učne prostore in podobno. Nazadnje mi je dal nasvet, naj ustanovimo privatno šolo, kot je bila najprej privatna šola konservatorij in kot je bila najprej privatna institucija tudi akademija znanosti in umetnosti, nakar bo država zavod podržavila. Čudil sem se, koliko je o stvari že vedel Magaraševič in sem danes prepričan, da je moral o stvari že razpravljati s Korošcem, kajti Kreka sem v bistvu šele takrat informiral. Kar zadovoljen sem se vrnil v Ljubljano, kjer sem takoj sklical sejo tistega pripravljalnega odbora, da referiram. Mislim, da ni bilo na vidnem mestu človeka z bolj vljudnimi gestami kot jih je imel do politikov dr. Fran Windiseher, predsednik Narodne galerije. Bil sem tedaj začuden, da je ravno on povzel besedo, da je tega slovenskega 'klečeplazenja pred Beogradom že dovolj in da mi pač zahtevamo, da nam Beograd da, kar nam gre, ali pa nič. Sekundiral mu je dr. France Stele, univerzitetni profesor, čutil sem, da se je pojavila od nekod opozicija, slutil sem, da sem zrelim, že skoraj starim gospodom premlad za takšne funkcije in sem sklenil, da pripravljalnega odbora ne bom več skliceval, šel sem k banu dr. Natlačenu, ne vem že v kateri specielni stvari in on mi je zaupal, da je dr. Stele odločno nasproten šoli, kot si jo jaz zamišljam, želi namreč neko drugačno šolo v stilu bivšega nemškega Bauhausa v Weimarju. Zagotovil me je, da nam ne bo nasproten, ne bo se pa izpostavljal proti dr. Ste-
letu, ki je njegov stalni umetnostni svetovalec. Konferiral sem tudi z rektorjem konservatorija Julijem Betttom, da bi za bodočnost obeh visokih šol skušali dobiti enotno streho. O vseh teh stvareh sem poročal pismeno dr. Korošcu. Tedaj se je zgodilo nekaj neverjetnega. Dr. Korošec je želel vedeti, koliko bi privatna šola prvo leto veljala. Na hitrico so zračunali, da bi stala ok.
150.000	din, nakar je dr. Korošec naročil, naj napravim nekakšen proračun, da se stvar ne bi potem nekje ustavila pred prazno blagajno, kajti stroške za eno leto privatne umetnostne visoke šole v Ljubljani je pripravljen on nositi, potem se bo pa že stvar uredila. Nagnal sem Tratnika in Šantla, naj hitro dobita začasen prostor in sestavita proračun, po možnosti dobita človeka, ki bi mu zaupali denarne posle in takrat je prispela žalostna depeša, da je dr. Korošec umrl. Zadnji akt je bil ta, da smo položili na njegovo krsto venec pripravljalnega odbora za ustanovitev umetnostne akademije v Ljubljani. Nikoli nismo pričakovali, da bo en posameznik pripravljen nositi vse' stroške za tako veliko podjetje in je pač finančno vprašanje nagnalo dr. Windi-scherja, da se je priključil dr. Steletu. Kakšna škoda je našim načrtom nastala s Koroščevo smrtjo, pričajo naslednji dogodki. Po predhodnem sporočilu dr. Mihi Kreku sem šel ponovno v Beograd, da zainteresiram za to stvar zlasti dr. Kulovca. Nameraval sem iti tudi k finančnemu ministru dr. Juraju Šuteju. Dr. Miha Krek mi je povedal, da je šutej sicer pripravljen sprejeti me, da naj si pa ne delam nobenih u-tvar, da bi on postavil kakršnokoli proračunsko postavko za umetnostno šolo v Ljubljani, kajti on, hrvaški finanč-
ni minister v Beogradu, ima “novac sada samo za hleb i za vojsku”. Dr. Kulovec je bil očividno o stvari podučen že po dr. Mihi Kreku in mi je povedal, da grozi šutej z odstopom, če bi Slovenci še nadalje vztrajali na tej stvari. Dal mi je dober in pameten na- » svet, naj počakam nekoliko; kajti gotovo se bo pojavil primer, da bo šutej potreboval pomoč obeh slovenskih ministrov in takrat bo ljubljanska u-metnostna šola pač “do ut des”. Takih možnosti kot jih je imel nekoč Korošec, pa Krek in Kulovec nista imela.
Pozneje sta me naganjala Tratnik in Šantl, naj interveniram pri Grazioli-ju ki da da mnogo na mnenje svojega svetovalca dr. Mesesnela. Bil sem skrajno skeptičen in sem jima svetoval, naj z Graziolijem govorita brez mene. Dobila sta zelo laskave obljube, a samo obljube, kot jih poznamo danes še bolje iz romanskih dežel. Umetnostno visoko šolo so doma ustanovili šele ti-tovci. Imeli smo jo pa tudi v Argentini.
Da se je dr. Korošec tako resno in velikodušno zavzel za visoko umetnostno šolo v Ljubljani, bo vzrok pač v tem, da se je udeleževal vedno vsake umetnostne razstave in da je vneto na njih kupoval dela slovenskih umetnikov, s katerimi je potem zakladal gimnazijo v Št. Vidu. Kot ga je poznavanje čim več ljudi in čim več krajev v Sloveniji u-sposabljalo za vodstvo slovenske politike, tako ga je poznavanje vseh slovenskih kulturnih del pagnilo k ustvarjanju velikih kulturnih činov. Poleg poznavanja vseh teh stvari pa je gospodovala še izredna njegova ljubezen do vsega, kar je vsaj malo ljubezni vredno in odvračanje od vsega odvratnega.
Slava dr. Antonu Korošcu!
Konec