V mrežah cprejt&o39 Alojziji se je dopadel Štefanov nasvet. Nekam vesela se je vračala domov. Naslednjega dne se je oglasila v pisarni vojaškega odbora. Sprejel jo je debel možicelj, precej nizke rasti. Na nosu je imel naočnike. Po debelem steklu se je dalo sklepati, da je zelo kratkoviden. Alojzija se je predstavila, nakar ji je možakar ponudil stol. »Vi ste torej profesorica. Ali znate stenografirati in na stroj pisati?« »Znam. Že pred leti sem bila tipkarica pri odvetniku Kellyju. Mogoče ga poznate?« »Kako ga ne bi poznal! Saj je najboljši odvetnik v Pikertonu.« »Jaz sem takrat bila pri njem, ko je vodil svojo prvo tožbo,« je nekam ponosno pripomnila Alojzija. »Kaj je bilo to?« »Umor. Nina Mateskas —« »Vem,« jo je prekinil debeluhar. »Njen prijatelj je bil Kraicic. Ubila sta tretjega. Čakajte, kako se je imenoval? Aha, Pavloniš.« »Izvrsten spomin imate!« »O, da! — Kmicica so obesili, kajne?« »Ne! Smrtno sodbo so sprernenili na dosmrtno ječo. V Ellingtonu je zaprt, toda po nedolžnem.« »Kako veste to?« »Ena priča, Grenhut...« »Grenhut?« jo je prekinil možakar. »Kak Grenhut?« »Tisti, ki je bil mirovni sodnik.« »Aha, tisti! Kaj je bilo z njim?« - »Trdil je, da je Kmicica videl na dan umora, dasi je ta dokazal, da je takrat bil odsoten. Sodišče je verjelo Grenhutu.« »No, potem ga niso poznali!« »Kako? Ali morda mislite, da bi bil zmožen kriv« prisege?« »O tem sem prepričan!« Alojzija se je čudila možakarjevi odkritosrčnosti. Ker je po njegovi zunanjosti sklepala, da je jud, se ji je zdelo možno, da je imel z Grenhutom kak obračun. Štern — tako se je namreč možakar imenoval — se seveda ni menil za Alojzijino razmišljanje. Povabil jo je k mizd in položil pred njo papir in svinčnik. »Pišite,« je dejal, »da bom videl, kako je z vašim stenografiranjem.« Nato je naglo začel narekovati iz neke knjige. Alojzijini prsti niso bili nič manj gibčni kot njegov jezik. »Dovolj!« je čez čas rekel. »Sedaj pa poskusite še na stroju.« Alojzija je ubogala. Tudi ta preizkušnja se je dobro končala. »Jutri bova začela. Pridite popoldne ob petih.« Alojzdja je bila naslednjega dne pet minut pred določeno uro v pisarni. Štern jo je že pričakoval s šopom spisovf ki jih je bilo treba prepisati v več izvodib,. Alojzija se je resno lotila dela. Zdelo se ji je, da je njeno pisanje najmanj tako važno kot streljanje na bojišču. Ko je končala s prepisovanjem, ji je Štern začel narekovati pisma. Okrog pol osmih je bilo tudi tega dela konec in Alojzija je lahko odšla. Dnevi so hitro minevali. Za Alojzijo so bili vsi enaki. Med dnevom je v zavodu pomagala sestri Benigni, proti večeru pa je šla v pisarno vojaškega urada. Pri tem prostovoljnem, brezplačnem delu je bila tako vestna, da jo je Štern občudoval. Ko je Alojzija nekega dne spet prišla ob določeni uri, jo je Štern sprejel z obvestilom, da bosta delala samo kake pol ure, ker bo moral iti na neko bojevniško zborovanje, ki mu bo celo predsedoval. Po preteku pol ure se je odpravil domov, da bi se preoblekel. Pri odhodu je rekel Alojziji, naj gre tudi ona na zborovanje, ker je namenjeno vsem, ki se zanimajo za vojno, zlasti pa tistim, ki sodelujejo pri vojaških dobrodelnih ustanovah. Ker Alojzija ni imela nujnih opravkov, je res šla na zborovanje. Ko je šla počasi po širokih stopnicah v prvo nadstropje mestne hiše, jo je od zadaj nenadoma prijela za roko močna moška roka. Naglo se je okrenila in osupnila. Pred njo je stal odvetnik Kelly v novi častniški uniformi. »Kaj to pomeni? Ali boste tudi vi šli v vojno?« »Da. Pojutrišnjem se bom javil in čez nekaj tednov se bomo peljali proti Franciji.« »In kaj bo z vašo družino?« »Ne bo ji sile. Nekaj časa me bo že mogla pogrešati. Zakaj pa človek, ki ima ženo in dva otroka, ne bi mogel iti v vojno? Ce se mi bo primerilo kaj hudega, bo žena dobila zavarovalnino, ki bo zadoščala za preždvljanje treb ljudi.« Medtem sta prispela do dvorane, ki je bila že precej napolnjena. Kelly je iskal stole. Neki sluga ga je spoziial in mu preskrbel dva stola. Kelly se je nekaj časa oziral po dvorani in iskal znane obraze. Alojzija ga je medtem skrivaj opazovala. Njegov obraz je bil še svež kot pred leti, toda lasje so bili sivi. »Ali ste zadnji čas bili pri Štefanu?« se je odvetnik nenadoma obrnil. »Pred dvema tednoma sem bila pri njem.« »Jaz pa se moram obtožiti. Že eno leto nisem bil pri njem. Tudi ta obisk spada med tiste stvari, na katere se vsak dan pripravljam, a nikdar ne pridem do tega, da bi jih izvršil.« »Zelo bi me veselilo, če bi ga obiskali. Ali ne morete nič storiti v njegovi zadevi?« »Nič. Obnovitev razprave brez novih dokazov ni mogoča. Teh pa ni.« »To je vendar grozno, da mora toliko let trpeti brez vsake krivde!--.- (Dalje sledi)