Sodobna slovenska poezija Andrej Medved Au but de la nuit Guba v očesu "Mi smo enaki kot angeli. To so zvezde, ki izpolnijo vsako stvar ... Noben človek, ki je bil spočet kot umrljiv, ni vreden, da bi vstopil v hišo, ki si jo uzrl. Kajti tisti kraj je prihranjen za svetnike. Kraj, kjer ne bosta vladala Sonce in Mesec niti dan, ampak bodo (svetniki) za vselej stali v Aionu, skupaj s svetimi angeli. Poglej, razkril sem ti skrivnosti kraljestva in te poučil o zablodi Zvezd ... Nobena zvezda, noben angel in nobena moč ne bo mogla uzreti tamkajšnjih svetov, ki jih bodo uzrli samo ti sveti rodovi ... Pridi, da te poučim o svetlobnem Aionu, ki ga ni uzrl še noben človek. Obstaja namreč veliki in brezmejni Aion, katerega razsežnosti ni uzrl še noben angelski rod ... V njem je veliki, nevidni Duh, pneuma, ki ga ni uzrlo še nobeno angelsko oko in ga ni doumela še nobena misel srca in ki ni bil nikoli imenovan z nobenim imenom. V tistem svetu se je prikazal oblak svetlobe. In duh je rekel: Naj nastane angel, ki bo moj spremljevalec ..." [Judov Evangelij] 1464 Sodobnost 2019 Au but de la nuit Andrej Medved Vrtovi edna na otoku ... kriki pavov. svetilna goba v glavi svetlorepe kače ... in zvok peruti v gozdu, ki odmeva v prazen prostor. kot nosne jerebice se obrača dlan v jasnini vrta, kot vrtoglavi, zbegani oblaki ob nastanku prve lune, ki pobeli gozd in jaso, kot se pobelijo svetlobni kraki in peresa ptice, ki ponikne v ognjen obroč nad hišo in v hodnike s pojočo, spenjeno membrano v hrbtenjači. hiša pogori do tal, da ptičja niša zaduši portal na vratih in se obrne ključ skrivnosti, kot se obrnejo žuželke na obrazu v nemo dno globeli, v temni hosti. prozoren zrak zapne tetivo v loku ... kot hipoma se spremenijo drobci vode v prašne lise na obleki in spet se oglasijo trave skozi sled na kožnem tkivu, ki zagori v pripeki . mrakobni dež se spleta z iglicami smreke in pada, pada na zalepljene, zaprte veke ... čez sklonjena ramena bruhne dan, ki se razpoči v cvetovih maka, kot se razpoči maska iz lobanje in koščic v zmrznjeni potezi razbeljenega laka ... vlak na postaji se ustavi, kot se ustavijo prestrašeni lenivci v izropani savani in kriknejo hijene, ki hipoma ustavijo oblake. temna zarja se priplazi vame kot otrok, ki zgodaj zjutraj vstane v molk, v zamolčanje, kot zgodnji vlak, ki trobi skozi noč ... kot rani gost v moji Sodobnost 2019 1617 Andrej Medved Au but de la nuit duši, kot pust, a srečen gost v travi na stopnicah, v zabetoniranih in nečloveških klicah, ki okužijo spoteno glavo, čelo, trebuh in semena v hrbtenici. kot plemena iz savane se dvignem vznak, kot pozlačeni trak, ki mi ovije prsi s temno tekočino iz zdrizaste snovi, kot plavkasti baloni se dvignem iz studenca dlakave krvi, kot srnin jelen skočim v prag rdečkasto rumene hiše ... da v glavi zazveni odmev in se razlije glas iz mrzlo vroče in utripajoče, vodene glasilke, kot zvok nenadne toče se spremenijo misli na tvoje ranjeno telo, kot kisli, sladkasto grenak okus, ki se razlije v pikčasto nebo, kot kriki na pomoč, ki me zadenejo z želom zla v predpotopno dno iz blata in sokrvice žarptice ... kot razprostorjeno kolo, ki se vrti v osi rajskega giardina, kot bosi kos, kot črn gost ... moj sine. kot roza krinolina deklice, ki spi ob zvokih mandoline, se dvigne streha hiše, kot brez spomina spet ponikne v nič, kot črni ptič z razprtim krilom in črnim repom, naoljenim z dišečim milom. zbudim se v snu, v veselju, do norosti v ramenih in v temenu, da zadušim še zadnjo celico pijavke v kosti, da vrnem, kar je izgubljeno, in se ponovno spnem z vrtovi speče sreče ... kjer najdem, v zanikanju, v usodi tvoj obraz in ustnice, dlani v topli vodi, ki me zagrne v podmorniškem bazenu, kot me zagrnejo, v imenu, poslednji vzorci teme. kot da bi vedel, da z vsako šahovsko figuro izgubijo glavo kralji in kraljice, po črti bega in 1618 Sodobnost 2019 Au but de la nuit Andrej Medved krivulji časa, kot izgubijo rumenkasto zelene ptice drobcena očesca in snežno belo perje, zakopano v mulju ... v gozdu ... ptičje cvrkutanje ... kot zanemelost in kot glas v priprti skrinjici Pandore, kot medli, kot medeni krik ... iz onstranstva. gozdne poti ne vodijo nikamor ... in od nikoder sije luna na drevesa in na grmovje, travo in temno jaso . nikjer ni videti samotne srne v globini čiste duše, ki se obrača stran od cinkove globeli, kot se obračajo v potoku neme ribe ... in miši iz deževnih rovov ob narasli vodi, ki utripa v vrtince zraka, kot v spanju, hipoma utripa ranjena lisica z repom v srčevi koščici ... telo se prebudi, razblinijo se sanje in zrasejo v novo jutro kot polnočna ptica, ki razpira krila v usta in v vrtove maka ... da pobeli črto krovov hiše s padcem v žlebove in pod prag v nebesne niše. da pod svilenim prtom zažarijo mravlje, kot zažarijo sviloprejke, kače in dvokrake žabe v oreh v globeli in v kavlje na stopnišču, kjer poskakuje polž v hišici iz polakiranega lecta ... in volki in koale, ki se potopijo, v trušču, v bazenu pod naraslo reko. kot svetlo modri kuščarji v svilnato opeko, ki predira vrata in jermenje na palubi križarke, ki že odhaja, nenadoma, s svetlobne lise v zalivu. mesto se prebuja v mravljišče, ki objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti. da nas ne zmotijo Sodobnost 2019 1617 Andrej Medved Au but de la nuit prikazi, ki ždijo v svetilnikih, s krilatimi, zapognjenimi puti, ki obvisijo s streh, kot obvisijo polžje noge in kruti pajek s strupenim želom na omari v predsobi ... na oblačni hiši. svilena luč v puščavi in svilnata zapognjena, odstrta oblačila ... v travi. ne vedel bi, da angel odleti z obraza, kot odletijo ptice s pozlačene strehe v noč, kot rosa pada na ramena srn in srnjakov, v noč pred zgodnjim jutrom v tihe spalnice brez mraza ... kot črna in rumena pena se zgostijo glave s ptičjih kril, kot bosa noga s krempljev kosa, ki, nenadoma, vzleti v vrh gore iz steklenega ledu, kot bežna misel na neskončna polja iz lanenega medu, ki že zatiska bele pore v koži jerebice ... vzamem te v objem in ... sladke sanje ... jemljem te vso dolgo noč do jutra, ko luna spet pobeli sobo in mehko posteljnino ... pobeli med v svilene panje ... da vznak objemam, z lenobo, tvoje vzvišeno telo, ki se preseli v razstavljeno nebo in svoje svetle krake razobesi sonce v črne spake in v začarano svetlobno vrečo ... v zastrupljeno, temno, spečo srečo ... da kradoma preseka čas oblake, kjer zdaj zaspiš v časovnici noči v svetlikajoče, spenjeno in razdvojeno in namagneteno in razsvetljeno pravljično kolo ... v tvoj korak in v mehek trak nebesne mane. ne gane me ljubezen tvoje duše, ne gane me otrokov jok iz črne ruše, ne gane me poljub iz suše tvojih ust ... ta pust, grenak poljub, ki mine, kot minejo oblaki in hitri vlaki, ki jih pogoltne mrak razseljenih obljub o večni sreči ... sam s sabo v sebi 1618 Sodobnost 2019 Au but de la nuit Andrej Medved sem ujet, s teboj pripet v mehko tkivo, kot v živo rano črni pajek v padajoči let. ne vedel bi, da misel nate poleti v galebja krila in se zažre pod tvoje prsi, trebuh in dlani ... kot kljun pingvina na ledeni ploskvi, kot orke in svetlobni psi, ki se zarežejo v telo, v srce in drob, kot se zarežejo v nebo glasovi mrtvih duš, ki se dvigujejo iz mokrih ruš na polju in dobravi. da se v neskončnost ponovi odsev na tvojem čelu in da pritlikav škrat, na vrtu s pavi, prikliče v odmev še zadnjo pesem iz globine Hada ... potresem sol iz moke in na drevesa, iz bele roke, ki se dviga z dna v peresa na lobanji, da zagorijo še poslednji panji na praznični grmadi. nečimrna in zla, perfidna misel, kot žalik žena v srčevi koščici, kot zastrupljena puščica v očesu in ... noževa konica v prsih, v temnem gozdu. kot ptice, ptice v vrtovih edna. Sodobnost 2019 1617