ZATIRANI ...                                                                               (Konec)
OCjjlP sti dan je bil izpremenil Tomaža popolnoma. Tiiho in mirno je WsM&Q prenašal prei zaničevanje in preziranje. Zaprosil je bil prej |i|ll|j| mehko in ponižno usniiljenja, zajokal je tiho in je bil žalosten. ^J3s-=» Šel je pcrtem v samoto; sedel na trato in bilo mu je hudo. A vendar se je pcmiril poča&i1 v samoti in je pozabil na vse. Ali pa je hitel k materi in jrm povedal; in mafi so ga tolažili in mu obljubovali lepo pri-liodnjost.
Tis+i dan je hitel Tomaž naravnost od Gregorja v gozd in je sedel na veliko skalo. Razjokal se je na glas, in pesti so se mu krčile od bolesti... Stori ti, ki si zafiran in zaničevan, lepo delo, pa ga bodo obrnili v hudobnost! Življenje tvegaj za drugega, pa bodo rekli, da si ga speljal nalašč in iz hudobnosti v smrt. Stori, kar hočeš — vse je zaman... Ti zatirani, ti berač, nikdar ne storiš dobrega pred ljudmi...
Tako je mislil Tomaž tisti dan. Čemu se je veselil lepe prihodnjosti. o kateri je sanjal danes po šoli. Vse je zaman... Najlepše sanje se mu ne vresničijo nikdar; samo megla so, iki se razprši, če posije v njo jutranji žarek. — Hotel je rešiti Petra pogube, svaril ga je; a Peter je šel sam v pogubo — ti si hudobni To-maž, ki si ga zvabil. Vzel je Petra na roke. kakor lastnega brata ga je nesel domov k materi — ti si hudobni Tomaž. ki si ga zvabil v pogubo... In teptali so ga, ko je utrujen od napora in teže postal v veži, teptali zato, ker je storil dobro delo!
Tomaž je nehal jokati, in pesti se mu niso več krčile. Strmel je topo predse na zeleni mah, in polaščevala se ga je trpika uporaost. Iz oči mu je izginila tista tiha žalost, ki je gledala prej vedno iiz njih. in na njeno mesto je stopila tista trpka upornost. Ustnice so se mu stisnile in na čelu se mu je napravila med očmi mračna guba.
Mrak se je delal po gozdu, in mrzel veter je zavel od snežnih gorS. Tilio se je spuščala noč v dolino, in tam na zahodu se je prikazala večer-nica. Megla je vstajala z mokrega polja in hitela '-kivišku — in kmalu je bilo zakrito modro nebo, da se ni videla več večernica, in tudi druge zvezde se niso videle več. Mir je prišel na zemljo, a k samotnemu Tomažu mi bilo miru. Dvignila se mu je tupatam misel: Pojdi, Tomaž — močan si, pa se maščuj nad ljudmi!... Težka je bila ta misel in se je silila vedno bolj naprej. A Tomaž se je stresel. Ne, vsekdar je bil pošten; niiti roke se ni upal iztegniti, da bi storil Ikaj krivičnega; čutil je v sebi moč, in zdelo se mu je, da sliši materine besede; kakor iz daljave prihajajo in so polne ljubezni.
»Tomaž, beiača sva, a poštena pred*Bo'gom,« tako so mu govorili večkrat mati. »Naj naju zaničujeio, a Bog živi nad nama in Bog plačuje poštenost.«
Da, Bog živi nad nami in Bog se usmili zaničevanega in zatrtega, ki trpi kijvico. Iz nebes g'leda in všečen mu je zatrti, ki potrpežljivo prenaša
css  76  «>
poniževanje in zaničevanje. Kadar prikipi mcra do vrha, takrat se nasmehlja — in zatrti vstaja iz zaničevanja, sreča ga obsuje, in priklanjajo se mu do tal oni, ki so ga prej preganjali in zasramovaki ...
Na vasi je zazvonilo avemarijo. Tomaž je vzel klobuk z glave in je molil: »O Mati božja, usmiili se me! Zatrli so me — preganjajo me, ker sem ubožen... Vse bi bil dal zanje; a vračevali so mi ljubezen s sovra-štvom, <in če sem jirn dela! dobro, so me tepli... Mati božja, ti vidiš moje muke in mojo bolest vidiš; solze ini vidiš v mojih očeli in žatost na obrazu — o, nagni se k meni in usmilr se me, Mati božja ...«
Gorko je molil Tomaž in mračne misli so se mu počasi razgubile. Jelo se mu je jasniti v duši, in začntil se je lahkega in prostega, da bi sc lalrko dvignil v zvezdnate višave... In glej, ali ni zašumelo nekaj tam v goščavi in se niso stresle veje širokega grma? In Tomaž je pogledal v tisto stran; oči so se inu odprle široko in so se začudile. Bela meglica se je pokazala tam, in sredi nje je stal deček. Dolge, sviinate kodre je imel, Iice mu je bilo rožno nadahnjeno, in gledal ga je z modrimi, Iepimi očmi. »Tomaž,« je govorilo tisto dete z mehkim glasom, široke poljanc, zasejane s tisočerimi cvetovi, si videl, a tebi niso cvetele, ker so bile tvoje oči solzne. Speve gozdnih pevcev si slišal, a niso bili namenjeni tebi, ker je bilo tvoje srce žalostno... Po svetu si hodl in iskal ljubezni, a našel si preziranje, ker se je videlo na tebi beraštvo. — Tomaž, srce ti je ostalo čisto, in si molil k Materi božii. Blagor zatiranim, ker njim se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu; blagor sirornašnim, iker ovenčanii bodo s krono večnega življenja... Tomaž, reven si bii im ponižen; a jaz te posvetlm za večno življenje m v večnem življenju te ovenčam s krono neizrazne lepote.«
In dotaknilo se ga je dete z mehko roko: Tomaž se je stresel in ie odprl začudene oči. Malo je bil zadremal na sivi skali, in tafco so prišle k njemu lepe sanje. Neka s-knVna groza ga je navdala, in gledal je prestra-šeno k grmu, kier je stalo tisto lepo dete. A ničesar ni bilo tani; noč se je bila že naredila, in bilo je popolnoma temno.
Tomaž je hitro vstal in se je napotil proti domu. Med potom pa je premištjal, ikaj naj pomeni tisti sen. Mati so bili že v sfcrbeh zaradi njega. ker so bili čuli, kaj se je dogodilo pri Gregorju. Tomaž j:im je povedal vse in tudi o svojih sanjah je pravil. In jokali: so mati in so sklenili tisti večer. da gredo zjutraj k gospodu župniku se pritožit zaradi krivic, ki1 jih delajo Ijudje njenemu sinu.
Drugi dan je bil Tomaž ves izpremenjen. Vesei mu je bil obraz, in v srcu je čutil vse polno veselja. Ek^lgo je bil misliil ponoči na svoj sen in naposlsd se je prepričal, da se vresniči prav gotovo. Konec bo njegovega zatiranja lti siromaštva; kar naenkrat bo prišlo vse, in on se bo dvignil visoko pred ljudmi. Ljubili ga bodo m se bodo kesali, da so mu delali prej krivico... Dete, tisto lepo dete se je bilo dotaiknilo njegove glave in mu obljubilo veselja — in sen se vresniči gotovo, ker dete je imelo božje in modre oči...
c&?  77  «3
Vesel je bil Tomaž in tisti večer je veselo zaspal. Mati so bili pri gospodj župniku, in gospod župnik so jim obljubili pomoč. Gospoda žup-nika in gospoda učitelja ima zdaj na svoji strani, in tisto lepe dete mu je bilo obljubilo veselja ... Zagotovo pride zdaj lepo življenje.
In drugi dan je bil četrtek in lep pomladni dan. Solnce je sijalo gorfco na zemljo in je tajalo tam v gorah snežene plasti. Narastla je biia Pišenca vidno in je postajala vedno bolj bela. A čudno se je zdelo Toimažu, ki je sedel tatn za grmom pri Turnovem vrtu in je čakal matere, kii se je oglasila nekaj pri Turnu — čudno se mu je zdelo, da voda ni večja kakor druga teta. Snega je zadosti v gorah, in solnce je toplo dovolj, da ga raztaja.
»Morda se je (kie zagvozdila,« je pomislil. — In resnlčno — zgodi se včasili, posebno spornladi, da se zagvozdi1 Pišenca tatn gori kje v gorah s sntžnim plazom. In nabere se veliko množine vodc tam; a ko je zadosti močna, predere zagvozdo in pridrvi hipoina v dolino. Oorje onemu, ki b'i stal blizu bfega! Kajti drveča voda ga zagrabi še predno more stopiti korak nazaj, in ga zagrebe v svojih mrzlih valovih.
Tomaž je prentišljeval vse to; a naenkrat se je zganil. Zagleda! je Oregorko, ki je šla po ulici — ravno miimo grma je šla, pa ga ni zapazila. Z njo je šel mali Pavei in se je držal nienega krila. Prat je šla OregorKa, Dejala je škaf na tla in si je popravljala obleko. Pavle pa je sedel nedaleč od nje na pesek in se jel igrati. — Tomaž se je potuhnil, 'kajti ne bi tnl rad videl, če bi ga zapazila zdajle Oregorka. Slišal je bil, da se Peter rii bil nevarno pobil, v par tednih bo pa okreval. —
»Po nedolžnem me je tepla,« se je nasmehnil Tomaž bridko m je pogledal po produ navzgor. In zazdelo se mu je, da sliši šumenje, ki prihaja vedno bliže in postaja vedno glasnejše in votlejše.
»Veter prihaja,« je pomifslil. A že v naslednjem trenutku je vzikliknil preplašen: »Voda! ... Voda!«
In resnično — lam na ovrnku se je prikazalo razpenjeno valovje. Zašumela je hipoma, in bele pene so brizgale visdko v zrak.
Gregorka je zaslišala prestrašeni kriik; pogledala je na ovinek in je zapazila vodo, ki.se je penila po strugi in daleč izven nie. Videla je nevar-nost, ki je pretila njej in Pavletu. Vzela je perilo iz rok in je hotela skočiti k Pavletu, da ga potegne nazaj — a bilo ie prepozno. Hipoma je završalo okrog nje kakor vihar, čutila je, kako se fi maje zemlja pod nogami in vodne pene so ji udarile v obraz. Skočila je nazaj, da zgrabi še sina foi se reši z njim na prod. A takrat se je zgodilo nekai strašnega. Bela voda je obdala Pavleta kroginkrog, zasukala ga je in ga je odnesla hipctna s sabo.
»Jezus, Marija!« je zavpila Oregofka obupna in se je hotela vreči v valove. A v tistem trenutku je šinil mimo nje nekdo in se je zagnal v vodo. Spolzelo mu je na kamnu ,.. nagnil se je in padel, a že v naslednjem hipu je vstal in zgrabil Pavleta. Držal ga je visoko nad vodo proti materi.
»Hitro, hitro,« je zaklical brez sape, »sicer me odnese voda.«
Cnegorka je pohitela tja. — »fomaž,« je zajokala in vzela sina v naročje... »Tomaž, ti si?«
Tomaž se je hotel pognati z vso silo proti bregu, a v tistem hipu se je zagnal v njega srdit, velik val... Brizgnilo je na vse strani ,in izpod-neslo pesek izpod dečkovih nog — padel je nazaj in zagrabil za kamen. A kamen se je zamajal, zavrtel se je in je splaval z vodo. Naenkrat je izginil in z njim je izginil Tomaž... Voda pa je naraščala, in breg je padal pod njeno močjo ...
Gregorka je stala kakor okamenela. V dveh sekundah se je bilo zgodilo vse to, v dveh samih trenutkih... Izginil je Tornaž v razsrjenih valovih, voda se ie penila vednobolj, in breg se je ru&il in podiral, kakor bi bil iz voska... Gregorka je klicala na pomoč, iin tedaj so privreli ljudje od vseli strani, plašnih in skrbipolnih obrazov.
»Rešite ga... oh, rešite ga!« je klicala Oregorka. »Odnesla ga je voda.«
In Ijudje so hiteli ob vodi navzdol; a nikjer niso zagledaii utopljenca. Čez četrt ure šele — daleč tam doli se je prikazalo ob kraju nekaj črnega, ki je obviselo na pesku. Zasukala je voda tisto črno — in prikazala se je glava. Najdrznejši so prebredli vodo in so prinesli utoipljenca na to stran Pišence. Položili so ga na trato — in vsi so ostrmeli začudeni.
»Tomaž,« je šlo začudeno od ust do ust, »Tomaž...«
»Rešil mi je Pavleta... zagnal se je v vodo in je končal potem sam v vodi,« je pravila Oregorka in je jokala nepretrgoma. »O, saj ni tJil tak ... saj ni bil hudoben!«
In šlo je od ust do ust... Nabrala se je skoraj vsa vas okrog mrtvega Tamaža. Njegova mati je klečala kraj njega; solze so ji tekle po licih, a od silne srčne bolesti ni mogla izpregovorrti besedice.
»Motili smo se — bil je d'Ober in pošten deček,« so govorili ljudje in bilo je vsem tesno in hudo v srcu. »Napačno smo ga sodili, napačno...«
In vsem ženicarn so bile solzne oči.'.. Ej, tak deček, pa tak junak!... Kdor lima tako srce, ne more biti hudoben. Resnično, hudo smo mu delali na tem svetu ... Bog ve, če nam odpusti na onem?
Tomaž pa je Iežal nepremično na trati. Njegov (jbraz je bil bled, im na čelu je imel veliko krvavo liso. Oči so bile zaprte in na vsem obrazu je počival mir — mir, ki ga more uživafci v smrti le pravičen in dober človek... In v tistih trenutkih je stala njegova duša pred božjim presto-lom. In stopilo je k nji Dete, lepo Dete, in ji je reklo:
»Tomaž, ali ti nisem obljubil večno življenje, ker si bil reven, ponižen in zatiran? Posvetil sem te — blagor zatiranim in siromašnim, ker bodo ovenčani s krono vcčnega življenja. Njm se bodo smejale poljane v večnem kraljestvu... Glej, tam doii te prosijO' zdaj ljudje odpuščanja, lin težko jim bo srce vse življenje zaradi tebe. A ti pojdi uživat neizrazno lepoto večnih poljan ...«
Taikega pogreba ni imel še nihče v naši vasi kakor takrat Godnikov Tomaž. Vsa vas je šla za krsto in prašli so tudi Ijudje iz sosednih vasi. In takrat so se odprle vsem oči: Tomaž je bil nedolžen. Ponižen je bil, dober
CSS   79   &&¦
in pošten kakor nihče na svetu. In tako je postal Tomaž naenkrat svetnik in mučenik v naši vasi... Jokali so za njim, ko so peli učenci pogrebno pesem, in so govorili gospod učitelj lep govor wi so očitali, da je zatirala vsa vas nedolžnega dečka.
»Odpusti, odpustiJ« so klicali ljudje s solzami v očeh. A najhujše je bilo Gregorki. Peter je povedal vse po pravici, in uboga ženica je bila vsa iz sebe ... Pa ni vedela, da ji je Tomaž že davno odpustil
ResnJčno: Tomaža se spominja še zdaj staro in mlado in ga časti vse, kolikor ga rnore. Njegovi materi pa strežejo prijazno pri Gregorju in ji izpolnijo vsako željo... Na Toniaževem grobu pa stoji kameniten spo-menik — gospod učitelj so nabirali zanj in so ga naročili iz daljnega mesta ...                                                                                 Jos. Vandot