Ang. Tavčar
<title>Jezuščkov kruh</title>
Ilustriral O. Gaspari
Sveta družina se je vračala iz pregnan-stva v Egiptu v domovino. Sveti Jožef je vztrajno hodil peš in vodil oslička. Jezušček in Marija sta pa del pota jezdila, del pota pa tudi hodila peš. Toaa Jezušček se je hitro utrudil, saj je bil tedaj šc prav majhen deček in cesta je hiia trda. Preko dneva so se hraniii z raznimi sadeži. večerjo, prenočišče in zajtrk so dobili pri dobrih ljudeh.
Pozno jescni jih je pot privedla do Tisoke gore. Mofali so navkreber. loda vrhu gore je bil sneg. Jožef bi že nekako hodil, dasi je bi! že zelo utrujen od dolgega pota, ali kako naj otrok in Marija polujeta v snegu iu inrazu. Ne. ne morejo dalje. Tu morajo preživeti zimo ia poeakati pomladi. K.reniii so v bližnjo vas in Jožef je hodil od hi.Še do hiše ter iskal stanovanje. Bogat posestnik jih je sprejel. BHzn svoje hiše je imel staro prazno bajto, tam se lahko naselijo. Najemnino mu bo Jožef odslužil z raznimi mizarskimi deli.
Skromno se je preživljala sveta družina. Jožef je pridno delal go-spodarju za najemnino iu poleg tega prislužil pri ostalih vaščanih še za hrano in drva in krmo za osliČka. Marija je pa predla bogatejsim kraeticam prcdivo in volno. Jeziišček je bil večinoma doma, le TČasih je odsel h gospodarjevim, da se je igral z otroki. Doraači so imeli tu-jega dečka radi. Bil je tih in prijazen in kadar je bil pri njih, so bili domači otroci zelo pridni.
Ko je prišel na dan pred božičem, pred praznikom svojega rojstva, zopet h gospodarjevim, je gospodinja delala kruh. Polagala je Iilebe v peharje, ki so bili razvrščeni po klopi okoli peči. Nazadnje je na-pravila še za vsakega otroka majhen hlebček. Jezušček, ki je stal zraven, si je tudi zaželel kruha in je zaprosil: »Teta. prosim. naredite še meni hlebček.«
168
Žena je uslrega želji, a ker je bila preeej skopa. je določila zanj najmanjši hleb.
K.ruh so dali v peč. Žeua ga je vsajala, otroci so ji nosili hlebe pred peč. Svoj hlebček je nesel Jezu.šček sam in preden je žena hlebček vsadila, ga je blagoslovil.
Nato se jp igral z otroki v izbi pri iupli peči in čakal, da bo kruli pečeu.
K.o je žena odprla peč, da bi pobraia kruh iz nje, ni bilo več le-zuščkovega hleboka. Na tisfem mestu. kjer je bil prej hlebček, je bil sedaj velik hleb, večji in lepši kot vsi drugi. Žcna se je čudila in škoda se ji je zdelo dati otroku tako velik hleb, zato mu ni dala nič. Odpra-vila ga je z besedami: »Tvoj hlebček se je izgubil, ni ga. Prihodnjič ga dobiš, spečem ti drugega.«
Jezušček je žalosten odšel. A ni bil žalosten zato, ker ni dobil hlebčka, ampak v srčku mu je bilo hudo, ker je bila žena skopa in trdega srca.
K.o so drugič pekli, bilo je prav zadnji dan leta, iih je božji otrok zopet obiskal. In kot prvič, je tudi sedaj poprosil za nlebcek. Zena ea je napravila in Jezušček ga je zopet blagoslovil. Preden ga je dala v peč, ga je z zarczami zaznamovala, da ga bo puznala, če se zopet spremcni.
In res: ko je odprla peč, je bil na mestu hlebčka zopet velik hleb. Čudila se je in borifa sama s seboj, ali bi dala hleb ali ne. tn končno je zopet zmagala skopost in Jczušček je tudi zdaj odšel žalosten domov brez hlebčka
Še enkrat je obiskal gospodarjeve, ko so pekli. Bilo je k prazniku sv. Treh kraljev. Tokrat je vzela gospodiuja prav malo testa in je na-pravila za Jezuščka zelo majhen hlebček. A ko je bil pečcu, je bil zopet večji in lepši kot vsi drugi. Tesno je postalo ženi v duši in strah jo je obšcl, ko je že trcljič vidcla, kakšne skrivnostne moči si) v (em otroku. Tuii otrok je stal ob njej. ko je jemala kruh iz peči, in jo ie gle(]al. Čudna milina in dobrota je sijala iz njegovih oči in ji segala v sree, da je postalo mehko in toplo. Otrok se ji je zasmilil in brez oklevanja mu je dala veliki hleb. Jezušček ga je vesel nesel domov, vesel, ker je ženino sree postalo dobro.
Spomladi, ko je sneg skopnel in so bila pota suha, se je sveta družina odpravila dalje. V spomin na božje popotnike pa je ostal Jezuščkov krnh poprtnjak, ki ga spečejo gospodinje vsako leio o bo-žiču. Tri svete večere mora ležati na mizi, da ga božje Dete trikrat blagoslovi, in nihče ga ne sme načeii in jesti prej kot na praznik svetih Treh kraljev. Jcdaj pa dobi vsak svoj košček. Ijudje in živali. Gospo-dinja mora skrbeti, da dobi od poprtnjaka tudi siromak svoj kos. ker le tedaj ostane  Jezuščkov blagoslov v hiši.
169