Se združenimi močmi za splošni napredek nam in
naslednikom našim.
v spomin COOletuice dne 11. julija 1883. leta.
Danes in naslednji dnevi morejo se za našo lepo deželo po vsi pravici imenovati slovesen in veličasten praznik, kakoršnega je Gospod sam naredil. Tudi mi Kranjci smo pošteni ud velike državne družine avstrijske, Bogu svojemu, svoji domovini in pa presvitlemu cesarju vedno zvesto udani. Ravno danes pred 600 leti obljubili in prisegli bili so vrli starodavni pradedje naši Albrehtu, prvemu Habsburškemu knezu v avstrijskih dednih deželah, zvestobo, nehlinjeno pokorščino in stanovitno udanost, katere krasne lastnosti so med prebivalci naše lepe kranjske dežele tudi ves ta dolgi čas do današnjega dne vedno neoskrunjene in neomadeževane ostale. Koliko krvavih in ljutih bojev imeli in morali so naši vrli pradedje z zakletim sovragom svete vere in naše staroslavne ter mogočne države Avstrije, s krvoželjnim Turkom bojevati, pove nam zgodovina. — V teh bojih tekla je bhxga kri in britko-tužne solze dostikrat v celih potokih , a stali so za ta dva prekrasna bisera nepremakljivo, neomahljivo in trdno kot podnož;ja naših sivih gora. Pa ne le s turško pošastjo, nego tudi z drugimi zunanjimi in notranjimi sovražniki naše staroslavne in mogočne države borili so se vrli Kranjci vselej za obstanek taiste z oroslonovo hrabrostjo. Kranjec do sedaj še nikdar izdajica in izneverjenec bil ni; bil je marveč vedno od najstarejših časov sem sveti veri zvest in svojemu presvitlemu vladarju z dušo in telesom, življenjem in premoženjem neomahljivo in zvesto udan; rad je dal za ta dva svoja bisera vse svoje premoženje, blago, imetje, kri in življenje, kedar je treba bih). Kakor Boga in cesarja, ljubil je in ljubi vrli Kranjec svojo domovino, svojo materino deželo, katera mu je na svetu nad vse draga, neprecenljiva in mila. V koliko pesnih opeva on lepoto in v njih iz-razuje ljubezen do nje!
Srečne moremo se v p)l:ii meri Kranjci šteti, da sta mili Bog in osoli našo milo in lepo deželo k Avstriji pridružila. A še srečnejša mora se pa naša obširna skupna država imenovati, da ji je ljubi in dobrotljivi Bog tako modre, dobre, krščanske, pravične in usmiljeno-očetovske vladarje iz presvitle Habsburške hiše naklonil! Presvitli Habsburški rod vodi po modrem vladanji našo staroslavno in mogočno Avstrijo uže skoz celih dolgih 600 let z očetovsko ljubeznijo in skrbljivostjo po varni poti dušnega
in telesnega blagostanja. Ker so bili in so naši premili vladarji iz presvitle Habsburške hiše sveti veri in Bogu pokorno in nehlinjeno udani, zato vidi se pa tudi nad njimi povsod očitni božji blagoslov in pomoč božja, katera jih uže skoz celih 600 let na avstrijskem vladarskem prestolu milo vodi, čuva in varuje, česar nobena druga država na celem svetu gotovo več dokazati ne more. Pač res je: kakoršna glava, taki udje, in kakoršen vladar, taki podložniki! Zgodovinskih izgledov za to se ne manjka. — Tukaj imamo Slovenci očiten in neovrgljiv izgled, da kdor vse z Bo^'om pričenja in končuje, trdno zida, ter kar je na božjem blagoslovu zidanega, ima tuli vekovit in nepremagljiv obstanek.
Kolikokrat so se med temi dolgimi 600 leti uže po drugih sosednjih državah vladarske razmere menjale, kolikokrat nove z vso mogočnostjo nastopale, a se morale zopet drugim hitro umakniti! In zakaj to? Edino zato, ker so vse božje in naravno pravo svojevoljno prezirale, brez česar ni obstanka, ni napredka. Le staro-slavni in pravični presvitli rod Hibsburški stoji na čelu naše mogočne države še vedno ravno tako trdno in tuli trdneje, kot stal je pred davnimi 600 leti, katerega nam mili Bog na vekov veke hrabrega in čvrstega vladarjem ohrani ! Vsak sovrag mile naše širje domovine Avstrije naj pod mogočnim žezlom presvitlih Habsburža-nov ob tej staroslavni in mogočni trdnjavi svoje čelo razbije in naj premagan in osramoten za vselej ol nje zbeži! B)^ je mogočen in pravičen; pravičnega ne zapusti in mu vedno na strani stoji, a ošabnega prevzetneža pa vselej osramoteno poniža.
Raduje se danes ob tem slovesnem godu vsak prebivalec cele naše lepe in poštene kranjske dežele od nježne šolske mladine do sivega starčka, od krasne gosposke palače do najrevnejše in zadnejše zasebne koče in hišice. Zakaj bi se pa tudi ne? On ljubi nad vse Boga, svoj dom in narod ter svojega presvitlega vladarja, kateremu je z dušo in telesom presrčno in hvaležno udan, nosi njegovo očetovsko podobo vedno v svojem zvestem in poštenem srcu, ter je za-nj vselej pripravljen se boriti, stati in za-nj pasti, na kar bil je, je in bode vedno in vselej nad vse ponosen. In danes, ob tem slovesnem in veličastnem dnevu ta nad vse priljubljeni, pravični, modri, presvitli in očetovsko-skrbljivi vla-
222
dar, presvitli cesar Franc Josip I. sam k nam prihaja, ter hoče s svojo najvišo navzočnostjo nekoliko dni našo deželo in njene krepko-čvrste prebivalce milo osrečevati. Kolika čast in koliki ponos je ta najviši pohod presvitlega in pre-milostljivega cesarja za našo deželo in njene prebivalce !
Opravičeno je toraj nadzemeljsko veselje vseh prebivalcev cele naše mile dežele, koje izražati se vsak po svojih močeh na razne načine trudi in prizadeva.
Veličastno zvonenje po vseh cerkvah cele dežele, mogočno bobnenje možnarjev in veličastni grom topov, vihrajoče zastave, okinčane hiše in šole, krasni slavoloki na potih, po katerih ima presvitli vladar hoditi, navdušeno popevanje veličastne cesarske himne in drugih patrijotičnih pesni, slovesne božje službe, šolske in druge veselice, odsevanje velikanskih kresov raz visoke gore in niže holme, razsvitljava hiš po mestih, trgih in selih itd. so gotovo pravi izrazi čiste in nekaljene radosti poštenih in hrabrih Kranjcev ter znaki pravega patrijotizma, neomahljive uda-nosti, iskrene ljubezni in čiste zvestobe do presvitlega cesarja in cele prevzvišene Habsburške hiše. Vse to bode gotovo tudi premilemu, očetovskemu in presvitlemu vladarju najboljše zagotovilo enakih lastnosti, s katerimi bodo se tudi v prihodnje čase prebivalci kranjske dežele napram njegovih presvitlih naslednikov vselej ne-omajano odlikovali!
Veseli so dobro odgojeni otroci po dolgem izostanku očetovega prihoda na dom, in nestrpno čakajo trenotka , ob katerem jim bode možno zopet gledati premili obraz njegov, ter se ž njim prav po otročje-zaupljivo pogovarjati. A, ko se tak skrbni in mili oče zopet za dalj časa od svojih milo-dragih od doma odpravlja, delajo mu vsakovrstnih in trdnih obljub, da se bodo med seboj ljubili, da bodo ljubili prav goreče svojo dobro, milo in skrbno mater, je nikdar ne zapustili, ji pri vseh delih in opravilih mesto njega samega zvesto in vedno pomagali, je nikdar z nepokorščino ali drugimi napakami ne žalili, jej krepko na strani stali in jo pi'av po otročje-ljubeznjivo njegovali, a za vse skupaj pa slednji dan in pri vsaki priliki prav goreče Boga prosili, da bi jim milostno na strani stal, jih v vsem dobrem krepko podpiral, jih blagoslavljal ter jih vseh nesreč in nezgod dobrotljivo obvaroval. Taki dobro odgojeni otroci so zares prava sreča in veselje svojim skrbnim in Ijubeznjivim starišem; se združenimi močmi delajo eden za vse in vsi za enega.
Tudi mi — prebivalci kranjske dežele — smo sinovi in hčere mogočne in staroslavne Avstrije in ob enem kot taki tudi presvitle Habsburške vladarske hiše, kateri smo bili, smo in bodemo vselej tudi najzvesteje udani ostali. In danes prihaja k nam naš premilostljivi, presvitli in očetovski vladar sam, da se v bodočih slavnostnih dnevih osebno prepriča o naših potrebah in nadlogah, kakor tudi o vsestranskem napredku kronovine kranjske, kateri je posebno in milost-Ijivo naklonjen, kar slednji dan njegova brezštevilna in blaga dejanja v polni in preobilni meri pričajo in potrjujejo.
Z neštevilnimi denarnimi darovi in brez-brojnimi podporami obrisal je in še vedno briše ob času in slučajih hudih požarov, vničevalnih neviht, toče in povodnji, kakor tudi ob drugih nezgodah in elementarnih uiraah na milijone in milijone britko-grenjkih in krvavih solza raz ob-upajoče obraze prebivalcem kranjske dežele. Z njegovo pripomočjo pozidalo se je brez števila božjih hiš (cerkva) ter se razširilo in ustanovilo brez broja šolskih poslopij, kakor tudi drugih prekoristnih zavodov in naprav. In, kdo bil bi v stanu našteti vsa milo-blaga dejanja in denarne podpore, katere je vedno in še neprestano skazuje naš presvitli cesar Franc Josip I. prebivalcem cele naše dežele! — Dalje rešil nam je on najdražji biser, naš mili materni jezik gotovega pogina s tem , da ga je z drugimi avstrijskimi jeziki vred proglasil ravnopravnim. S koristnimi postavami in premodrimi naredbami trudi se neprestano in neumorno blagostan naše obožane dežele krepko zboljšati in v napredni tek in tir spraviti, dovesti in povzdigniti. Gotovo ni ga človeka in prebivalca v celi naši kro-novini, kateri bi našega presvitlega vladarja in cesarja po njegovih preblago-milih dejanjih in očetovskem srcu ne poznal. Očetovska roka njegova pripravljena je noč in dan neprestano povsod potrebnim, stiskanim in betežnim krepko na pomoč prihiteti, ter nad vsemi brez izjeme skrbno in varno čuje.
Da bodemo pa tudi današnjemu in naslednjim slavnostnim dnevom v mili domovini sebi, državi in naslednikom našim v čast in korist, presvitlemu cesarju pa v znak prave in resnične hvaležnosti postavili vredni spominek, sklenimo vsi od prvega do zadnjega prav krepko in trdno od danes naprej z združenimi močmi vsak po svojem stanu za pravi napredek in povzdigo splošnega blagostanja cele dežele nevtrudljivo delovati in neomahljivo ter čvrsto in krepko stati in skrbeti.                                   (Konec prih.)
223
229
Se združenimi močmi za splošni napredek nam in našim naslednikom.
v spomin 600 letinice dne 11. julija 1883. leta.
(Konec.)
Vsak posamezni kmetovalec in zemljišcni posestnik naj se v prihodnje prizadeva svoja zemljišča po pravilih umnega kmetovanja napredno obdelovati ter si tako dostikrat z manjšim trudom in prizadevanjem boljših, obilnejših in tudi gotovejših pridelkov in dohodkov od svojega zemljišča zagotoviti. V ta namen nam se ne manjka na podlagi praktičnih skušenj spisanih knjig za vse posamezne kmetijske stroke, katere naj nam bodo v prihodnje pri obdelovanji zemlje najboljši učitelj, pravi kažipot in najzvestejši prijatelj. Ves ta dragocen zaklad omisliti in kupiti se  da za nepomenljivo denarno svoto.
Kar je posameznemu nemogoče, doseže se z združenimi močmi.
Prizadevajmo se pred vsem živinorejo, ta živi in gotovi kapital, po celi deželi na vse strani koristno zboljšati in jo splošno še pomnožiti; tukaj (pri živinoreji) se s pravim naprednim razumom še mnogo koristnega in prav obilo plodonosnega doseči more in tudi doseči da. Le prava volja in pa praktična zavest se v tem obziru med domačimi živinorejci nikjer pogrešati ne sme, pa se bode polagoma do pravega in gotovega cilja dospelo.  Domači živinorejci, na noge se združenimi močmi!
Isto tako moremo z razširjanjem in pomnoževanjem prekoristne sadjereje še po vseh posameznih selih in vaseh, občinah in farah, sodnijskih, davčnih in političnih okrajih cele dežele za zboljšanje gmotnega položaja prav veliko storiti in obilno koristnega doseči. Le prave uneme in pa ljubezni do prekoristne stvari je potreba, pa vse pojde srečno in plodonosno izpod rok. Naprej z geslom našega presvitlega cesarja: „Viribus unitis"!
Varujmo gozde, kolikor jih je še, ter pogojzdujmo trate in kraševine po celi Ijubljeai domovini naši. — Živina iu gozd sta dostikrat edina pripomočka, katera ob posebnih elementarnih nezgodah in uimah cele kraje pred lakoto, oDupom in poginom obvarujeta. Kodar so dobro ohranjeni gozdi, ne manjka skoraj nikdar ne ljudem in tudi živini ne potrebne zdrave pitne vode. V bližnjih, dobro ohranjenih gozdih je zrak sploh na vse strani bolj zdrav in vsakemu organičnemu življenju dosta priležnejši in ugodnejši, nego je to v razgozdenih krajih. Ob dobro ohranjenih gozdih hude kužne bolezni tako rekoč pravega obstanka nimajo. Hudi viharji, vni-čevalne suše, pokončevalne burje in drugi vetrovi do-mujejo iu razsajajo navadno le po golih in razgozdenih krajih. Toraj še enkrat na ves glas zakličem: „Varujmo gozde in pogozdujmo kraševine z vsemi večimi tratami vred po celi domovini!" Korist iz tega bode, čeravno uže ne nam samim, gotovo pa našim naslednikom v delež, kateri so udje, kri in meso nas samih. Kdor pa svojih naslednikov v resnici ne ljubi in za-nje po moči ne skrbi, ni pravi človek, nego je pravi prototip one živali, katera dostikrat lastne mladiče požre, ter ni vreden, da med družbo človeško živi, edino le skazo in pravim poštenim ljudem na vse kraje zapreke dela in sitnosti napravlja. Z združenimi močmi se vse lahko stori.
V naši mili domovini kranjski pogreša se še vse preveč raznovrstna in krajem primerna obrtnija, katera bi, enkrat vpeljana, leto za letom gmotni položaj cele dežele za tisoče in tisoče goldinarjev zboljševala, ter bi na vse strani — v moraličnem in fizičnem obziru — milo in blagodejno uplivala. Imejmo za to prekoristno stroko, s katero bi se povsod v krajih, kodar in ob času, kedar se sedaj le dragi čas brezkoristno trati in zapravlja, prav veliko prislužiti in pridobiti dalo, pozorno in čuječe oko, ter vsi brez razločka stanu ne-utrudljivo delujmo na to, da se pližna obrtna stroka po pripravnih krajih cele domovine skoraj koristno in faktično vpelje. Geslo za to nam bodi: „Se združenimi močmi !^'
Kolikokrat se prigodi, da ravno vničevalni požari, kužne bolezni med živino, pogubonosna toča itd. ne le posamezne družine, nego tudi cele kraje in dežele lahko v obupen stan za svojo daljno eksistenco spravijo. — Temu poglavitni vzrok je dostikrat najdražja reč: „nevednost" in pa „malomarnost^^
Da se v prihodnje tem hudim spodjedežem splošnega blagostanja naše mile kronovine po moči izognemo, zavarujmo vse svoje ognju podvržene predmete napram požarom, živino proti boleznim in drugim hibam, poljske
3)C
230
in druge pridelke pa proti toči pri solidnih in poštenih zavarovalnicah, kakoršaih se nam ravno ne manjka. Mali penezni zneski v ta namen se kmalu in lahko pogreše, a če pa nesreča pride, pomagano je oškodovancem gotovo. Nesreča pa navadno ob času in tam najprej pride in najhuje pritisne, kjer se je najmanj nadejamo. Toraj tudi v tem obziru poseben pozor in opreznost vsem brez razločka stanu, opravila in poklica se „združenimi močmi!"
Dobro uredjeno šolstvo je zlat zaklad in neusahljiv vir, iz katerega neprestano prekoristni darovi dobrih nauKov za javno življenje izvirajo. Ravno ta zavod naj se v prihodnje povsod razmeram primerno preustroji in praktično priredi. Prebivalstvo po mestih in deloma tudi po trgih ima v javnosti drug poklic in druga opravila nego ono kmetsko na deželi; tu preva-guje splošno kmetijstvo, tam pa trgovstvo, obrtnija, znanosti, umeteljnosti in drugo. Ni toraj ne na pravem mestu, da je vsa Ijudsko-šolska uprava tako rekoč po enem kopitu prirejena in po enem rezu vkrojena. Povsod naj bi ta prekoristni zavod preustrojen v prihodnje zadostoval krajnim okoliščinam in razmeram! Med samimi kmeti na deželi je kmetijsko-, a po mestih in tjgih pa obrtno-trgovska-ljudska šola na svojem mestu. Še ena in ista hrana se želodcu mestjana in kmeta ne prilega; enemu preseda, a drugemu pa ne zadostuje.— Tem manj mora pa ljudska šola po enem kopitu vstvar-jena in v enem kotlu kuhana svojemu pravemu namenu zadostovati ter za povzdigo izomike prebivalcev raznih deželnih stanov in v pravi prospeh gmotnega blagostanja taistih blagodejno, plodonosno in koristno upljivati. Naj bi to prevažno zadevo merodajni krogi skoraj prav temeljito pretresli in prevdarili, ter nam v tej zadevi kmalo koristno-naprednih postav preskrbeli, po katerih bila bi ljudska šola v prihodnje zares tudi to, kar je njeni pravi namen, namreč: vsakovrstnih stanov prebivalce cele dežele za njihov prihodnji javni poklic dostojno in vredno pripravljati in vežbati. „Viribus unitis".
Slavna županstva po deželi so zelo važen faktor v družbi človeški, katera morejo se „zedinjenimi močmi" za povzdigo in napredek gmotnega blagostanja svojih občin prav veliko doseči. Kar posamezniku mogoče ni, doseže se v združbi. — Gospodje občinski predstojniki! Posnemajte vaše vrle gospode sotovariše ljubljanske in radoljške okolice; napravite po vseh okrajih cele mile domovine „županske zveze^'; posvetovajte se od časa do časa na priličnih krajih in mestih o zadržkih , kateri blagostanju vaših občin nasprotujejo, ter o pripomočkih, kako vse take zapreke stalno in kardinalno za vselej odpraviti, ali pa, če bi to celo nemogoče bilo, vsaj izdatno zmanjšati. Nekoliko zamude časa, malo truda, morda tudi kaj malega gotovih stroškov združeno s pravim razumom more v povedanem obziru ne le posameznim občinam, nego temveč celi deželi obilo koristnega in plodonosnega sadu obroditi in donesti. In, ako bodo enkrat vse občine cele dežele po prizadevanji svojih predstojnikov več ali manj imovite in premožne postale, tudi truda in prizadevanja svojih neutrudljivih oskrbnikov (županov) brezplačnega pustile ne bodo, ker bodo tudi v ta namen iz „česa" kaj na razpolaganje imele.   „Več oči več vidi; združena moč je zlat obroč".
Koristen poduk je zlat klobuk, pod katerim se človeku ni bati, da bi ga ravno vsaka ploha osode človeške preveč ožehtala, ali pa še celo ubila. Kar se posamično ne doseže, pribori se v skupnosti. Od danes naprej snujmo po vseh farah in občinah cele dežele kme-tijsko-bralna društva, katera bila bi za može in šoli odrastlim mladenčem najboljše nadaljevalnice za daljno izomiko v njihovem kmetijskem poslovanji.   Koliko dra-
gega časa bi se potem obračalo ia vporabljevalo v svojo časao in večao, dušno ia telesao srečo med tem, ko se sedaj še premaogo tega neprecenljivega zaklada v splošno bedo in pogubo potrati! Dalje naj bi se tudi uže skoraj za to skrbelo, da se kmetijski poduk za mladenče od 14. do 16. leta v vse ljudske šole po deželi s postavo obligatno vpelje, kateri naj bi se na podlagi dotične osnove c. k. deželnega šolskega sveta krajnim razmeram leto za letom povsod redno delil. V ravno tej starosti se največ mladine v moraličnem obziru navadno za celo življenje uže popolnem spridi; s postavno vpeljanim kmetijskim podukom ob gotovih dnevih skoz celo šolsko leto bil bi takim nezgodam gotovo najboljši jez ustanovljen. Po enaki poti naj bi se tudi skrbelo za izobrazbo zadosta starih deklic v ženskih ročnih delih. Nevednost gospodarja in gospodinje je gotovo brezdno, v katero se slednjič tudi najboljše in imovitejše posestvo pogrezne. „Viribus unitis^ !
Zlobne strasti povsod mirno in zadovoljno življenje, kakor tudi pravi blagostan narodov pogubonosno spodjedajo in vničujejo. Toraj z vsako zlobno in hudobno strastjo za enkrat in za vselej iz naše mile in lepe dežele kranjske proč! Kranjec bil je od prvega začetka svojega do najnovejših časov vedno poštena, blaga ia odkritosrčna duša. Hinavščina bila mu je najostudnejša nesnaga, katero črtil je bolj, nego vraga samega. Vendar se je pa v novošegni dobi tudi preko mej naše lepe dežele škodljivi predenici enako vtihotapilo nekoliko li-cemerstva, hinavščine, nevošljivosti, podpihovanja ia grdega natolcevanja, katere vražje napake se med ljudstvom vedno bolj širijo in množe. Kdor jim je uže podlegel , naj bode v katerem koli stanu hoče, naj se jim od danes zanaprej popolnem in totalno odpove. Obleče naj zopet obleko poštenosti in odkritosrčnega in možkega značaja. Ne stikajmo po kotih teme in noči za pravo svitlobo, kjer je vemo da ne najdemo; ravno tako pa tudi nikdar in nikjer pred milo lučjo čiste pameti, pravega razuma in poštene vesti svoje svojih oči ne zave-zujmo. Kar je resnica, ne more laž biti; ravno tako tudi hinavec ne more biti vreden ud družbe človeške. — Tič štrus pred svojimi preganjalci skrije svojo glavo v kak grm ali pa pod svoja krila, ter misli, ker jih več ne vidi, da se je s tem rešil in otel; ali ravno ta abot-nost njegova je ob enem tudi njegov gotov pogin. Pošten in primeren izgled vsem hinavcem.
Proč z vso hlimbo, licemerstvom, hinavščino . ne-vošljivostjo in natolcevanjem, katere vražje nečednosti tako pogostem mirno, pošteno in zadovoljno življenje v posameznih družinah kakor tudi po celih občinah krhajo in razdirajo! Poštenost in prava odkritosrčnost naj vselej in po vseh krajih naše lepe dežele velja, vlada in kraljuje!    „Se združenimi močmi!"
Kranjec bil je svojemu Bogu, svojemu narodu ia domovini svoji, svojim presvitlim vladarjem vedno zvest in stanovitno udan; tak naj v še bolj popolni meri tudi za naprej ostane! Živa vera, čista ljubezen do svojega naroda in domovine, pravi patrijotizem, nehlinjena uda-nost in pokorščina svojemu presvitlemu vladarju, značajnost in hrabrost, edinost in vzajemnost z vsemi drugimi krepostmi in čednostmi vred naj bodo zopet skoz drugih 600 let najlepše lastnosti vseh prebivalcev cele kranjske dežele pod vladajočim žezlom presvitlih Habs-buržanov, katerih dinastični rod naj milostljivi Bog do konca sveta obilo blagoslavlja, ter ga staroslavni ia mogočni avstrijski državi milim očetovskim vladarjem ohrani!
Presvitlemu in premilo-očetovskemu cesarju našemu, kateri se je danes k nam ponižal, darujmo od prvega d.0 zadnjega prebivalca cele kranjske dežele s pravo ljubeznijo,   udanostjo ,  zvestobo,  hrabrostjo in patrijo-
231
tizmom napolnjena srca svoja, za katerega presvitli rod bodimo vselej pripravljeni živeti in umreti, stati in pasti ter vse svoje imetje, blago, kri, življenje in premoženje za-DJ darovati! Oi3novimo mu vse to v teh slavnostnih dnevih z enako navdušenostjo pod prisego za prihodnje čase, kot bili so to naših starih pradedov dedje ravno danes pred 600 leti slovesno storili in kar se je tudi po njihovih vrednih naslednikih kot sveti testament do današnjega dne neprestano in zvesto držalo in izvrševalo.
Bog živi in ohrani   nam presvitlega in premilostlji-vega Franca Josipa L!
Bog živi in   ohrani   preslavni   rod  Habsburški  na veke!
Bog živi in ohrani staroslavno in mogočno  državo avstrijsko nerazrušeno in nepremagljivo do konca sveta!
Prem dne 10. julija 1883.
M. Rant.