Nesreče pastirčka Anžeta
i.
mak je prišel pravit svojemu sovaščanu Žlečencu, da mu je njegov Anže dodobra fižol popasel. Vso Žlečencevo živino da je našel v njem.
Žlečencev sin Anže je dobro slutil, kaj ga čaka zaradi te nepazljivosti. Z drugimi pastirji je belil leske in delal piščali ob gozdnem robu. krave so pa medtem ušle s trav-nika na Smakov krompir in fižol. I'a je prisopihal Smak tam od svoje njive, zapodil krave in junce iz fižola, pastirju pa kregajoč se napovedal, da bo že očeta obvestil, kako on pase. Nemo in srpo je gledal Anže za živino, tudi pretepal jo je od kraja, da je moral Smak 5e enkrat zakričati nad njim, zakaj pretepa žival, ki nima pameti, pa naj rajši sam sebe pretepe. Toda Anže je dobro vedel, da bodo to žc oLe storili, kadar prižene domov. Zato ga je najbolj skrbelo, kako se bode končno izteklo, ko pri-žene domov. Osemletni deček je bil bled kakor zid, tesno mu je bilo pri srcu, da se jc držal kar prihuljeno, oči so mu bile medle, ustnice so se mu tresle, in roka, v kateri }e stiskal dolg korobač, zibala se mu je nepre-nehoma v zraku. Ni mogel mirno stali, in v glavi so mu rojile vsakovrstne misli. Marsikaj mu je že prišlo na mar, naposled pa je sklenil, da požene sicer živino domov, pa da se v hi5o ne prikaže.
Ko je bilo žarko solnce zgodnje jeseni že visoko gori na nebesnem oboku, začeli so pastirji goniti domov. Tudi Anže je klical: ,Hc) domov, hej domovl" svoji liski, jagodi, belki, sori, jelenu in plavcu. Ali glas se mu je tresel. Z jezo je zagodrnjal nad kravico, ki je ob poti hlastnila po travi, in živina sama je čutila,   da  je njen  pastir  danes slabe  volje.   Kako  vse
—    167    —
drugače kakor druge dneve ob taki poli! Veselo je stopal v taktu, piskajoč na drobne in debele piščali ali na orehovo perje ali spuščal za živino iz bezgove puške papirnata zrna. Danes vsega tega ni bilo. Niti ptičev ni slišal, ki so žvrgoleli v zelenem gaju, kaj še le, da bi jih posnemal. Bistri po-toček, ki je žuborel ob poti, mu ni bil na mar, da bi metal po njegovi po-vršini ploščnate kamenčke. Celo napojiti živino bi bil pozabil, da ni ta sama vajena zavila v napajališče. Nikdar ni pozabil ponujati živini ,vodž, vode!", danes pa mu tudi ta beseda ni prišla iz usl.
ln čim bliže doma, tem neznosnejSe!
Naposled se prikaže Žlcčenceva lesa. Živina je stopila na barjač, Anže pa plašno zroč okrog sebe, da li ga kdo vidi, vrže korobač na barjač, za-loputne leso za sabo in — steče v najhujšem diru po vasi, zavije za so-scdovo hišo po vozarah, odtod proti gozdu, ki se je razprostiral dve uri daleč čez hrib do sosedne fare.
Še le, ko je bil v njega sredi, ustavi se ter pogleda okrog sebe. Srce mu je silno bllo. Poglcda po dolini, a se prepriča, da nihče ni tekel za njim. Vroče mu je bilo, da mu je znoj tekel po čelu. Tudi srajca na hrbtu se ga je tesno oprijetnala. Revež ni vedel, da se morc in mora prehladiti, ako ne obleče rokavnika, ki ga je nosil v roki. V bližini poiSče debel kamen, položi nanj rokavnik in sede, zroč po dolini.
Po njivah so bili ljudje, ki so spravljaii krompir, želi ajdo pa rezali zelje. Anže je mislil, da se vsi o njem pogovarjajo. Na koncu doline je bila vas. Preštel je vse hiSe imenoma, a najbolj sc je oziral na dom. Videl je tnični nadstrešek pri hiši, koder prebivajo oče in mati, opazil je okna, skozi katera kukajo njegovi mali bralci in sestrice; zdelo se mu je cel6, da vidi sv. Florijana na pročelju in kip Matere božje nad liiiiiimi vratmi. Kokoši in petclina seveda ni videl, a na mislih so mu bili. Tudi njegovi golobčki so mu vhajali v glavo, ieš, kdo jim bode danes kaj vrgel: Premišljeval je, kdo je neki goved privezal; kaj so rekli, zagledavši korobač na tleh, An-žeta pa ne?
Take misli so pregrevale ubogemu dečku glavo, dokler ni raz kamen zdrsnil na tla. Rokavnik položi na mah, glavo položi nanj in raziegne trudne udke po mehkem s travo in mahom porastlem resju. Hipoma je zaspal.
Solnce je ie precej visoko stalo na nebu. Zelene smreke so podajale roke že rjavečim borovcem, leščevju je odpadalo listje, in orumenela bukev je spuščala list za listom ravno Anžetu na lice .. . Lahen podsolnčnik je popihaval. Lišček je cincal na bukovi veji ter ,,cifu"-Cal po svoje, žolna je lolkla po divji lesniki, drozg pa je žvižgal doli ob meji. Spremljali so menda težko sopihanje Anžetovo.                                                           (Konec prih.)