— v Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu 1. 1869. ica, v kteri se pove, zakaj so Pij IX. poklicali vse škofe v Rim na zbor. Spisal in založil Lavoslav Gregorec, doktor bogoslovja, kaplan sv. Roprt. v Slov. gor. A \' tfi k* - pic Z dovoljenjem, Njih milosti Jakopa Maksimiljana, kneza in SltSfa Lavantinskega. -».»/m. KSDi««K * - V. Zakaj pokličejo Pij IX. na zbor tudi razkolnike. „Ti ei Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata nje ne bodo zmagale, Matu. 16 , is. Dobro veš, kako so tvojega Zveličarja na gon Kalvariji oro¬ pali edine lastnine, vzeli so mu njegova -oblačila. Suknja pa je bila brez šiva, se ni dala raztrgati, zato so kockali za njo. Ta suknja je bila podoba cerkve, kakoršno je imeti hotel: namreč edino, združeno brez razprtja in ločitve. Toda česar si neusmiljeni — 85 rabelji niso upali storiti na tkani suknji Gospodovi, se drzneta zvršiti na duhovni suknji Gospoda, na njegovi cerkvi človeški na¬ puh in zavid. Napuh mori ponižnost in brani pameti udati se veljavnosti božje besede, trga versko edinost in rodi krivovere. Za¬ vid pa zaduši ljubezen, ktero je Gospod postavil znamenje svojih učencev; kedar se zlata vez ljubezni pretrga med sv. Petra na¬ sledniki in škofi nastanejo — razkolništva. Kaj takega se je že mnogokrat zgodilo, pa nobeno ni tolike važnosti in žalostnih na¬ sledkov zlasti za nas Slavjane, kakor izhodno ali grško razkol- nistvo. Ali ravno sedajni papež vabijo razkolnike, naj pridejo na prihodni zbor in ponovijo starodavno in od ljubega Jezusa zapo¬ vedano vez ljubezni, in se zopet lepo vrstijo okoli skale sv. Petra, na ktero je Gospod svojo cerkev pozidal, če že sploh ima mikati vse verne otroke sv. katoljške cerkve, ko pozvejo kako ona svoj materinski glas povzdiga in kliče in vabi svoje razkropljene otroke nazaj; koliko več še ima to nas Slovence genoti, ko slišimo, da ta mili glas velja tudi ogromni večini naših slavjanskih bratov, ki so nemilo v grško razkolništvo zabredli. Zgodilo se je pa tako: 1. Konstantin Vel. je prvi zmed rimskih cesarjev bil kri¬ stjan. Takrat je pa še stari Rim imel zelo pagansko lice, čeravno je ondi stoloval naslednik sv. Petra. Da rimskih Paganov ne žali, preseli Konstantin svoj cesarski sedež v staroslavni Bizanc ali Ca¬ rigrad. Ta postane sedaj središče državnih zadev in rimske moči — novi Rim. Poznej se je rimsko cesarstvo razdelilo na dvoje: Toda zahodni del cesarstva kmalu razdenejo severni narodi in tudi Rim bi razdjali, ko si ga papeži nebi ohranili. Izhodno ce¬ sarstvo se je pa v Carigradu še blizo 1000 let dalej ohranilo. Ker je tedaj Carigrad toliko časa cesarstvu bil glavno mesto, se da misliti, da je ondešnji škof, poznej nadškof in patriarh vse druge po imenitnosti prekosil. Toda lesk cesarskega dvora oslepi kmalu ove patriarhe toliko, da se začnejo imeti za glavarje ve¬ soljne cerkve, čeravno niso bili nasledniki sv. Petra. Že nek Ja¬ nez postitelj se je drznol imenovati ojkumenski škof t. j. vesoljne cerkve škof. Vendar tedajšni papež Gregor "Veliki ga zavrne imenovavši se: hlapec hlapcev božjih, popolno razkolništvo pa sta uzročila dva druga moža: Focij in Cerularij. Takrat namreč ko sta pred 1000 leti sv. brata, Ciril in Metod šla v deželo mo¬ ravskega kralja Rastislava oznanovat slavjanskim narodom Kristusa Gospoda, je učeni pa ošabni Focij s pomočjo cesarja pregnal sv. Ignacija, in samega sebe vrinol za patriarha carigračkega. Dasi- 3 * 36 ravno poznej pregnan* je vendar med Latine in Greke pognal breme strastnih prepirov, kterih se je 200 let pozneje patriarh Cerularij poslužil, se popolnoma odcepil od naslednikov sv. Petra, rimskih papežev, se imenoval ojskumenskega škofa, ter latinske kristjane z naslednikom sv. Petra vred proglasil za krivoverce. — Na to stopi rimskega papeža Leona IX. poslanec, slavni kardinal Humbert v prelepo cerkev sv. Zofije v Carigradu, izobči slovesno Cerularija in položi izobčilno pismo na altar dne 16. julija 1054. Naj žalostniši razkolništvo je pričelo. S prva še je veljalo tem po sili papežem, dokler je namreč carigračko cesarstvo še kaj moči imelo. Skoro vsi patriarhi in škofi na jutrovem so se mu ukla¬ njali. Pristopili so tudi Armeni, Bolgari, Srbi in Rusi. Pa druga jim je pela, ko so se meje cesarstva vedno bolj krčile, in zelo žalostna se njim jc godila, ko se je Turek polastil Carigrada. Turški sultani so njim strahonji; postavljajo in odstavljajo in njih večidel zamoriti dajo, da zopet drug patriarhalno čast za druge denarje dobi. Zraven so se mnogi narodi polagama zelo odcepili od Carigrada, Rusi, Srbi, Armeni, Grki po novem grškem kra¬ ljestvu in za najnovejše dobe tudi Bolgari. Naš vrli Vrtovec sodi o grški cerkvi tako: „Grška cerkev le životari —nima nobenege pravega življenja, le škofi smejo ondi pridgovati, drugi duhovniki so premalo učeni in preveč nevedni, zraven pa še oženjeni. 11 Velika nesreča za vesoljno cerkev je to že tako staro raz¬ kolništvo vendar za nas Slavjane zelo nesrečno, ker je toliko na- šincev tjekaj zabredlo. Naša že velika razcepljenost se je pomno¬ žila s tem, da se slavjanski bratje, sinovi ene matere še ločujemo v naj žlahtniših in važniših, ker verskih rečeh: Če še nisi slišal Vilharjeve: „Ne udajmo se“, ti vsaj prvo vrstico semkaj napišem: „Ne udajmo se, ne udajmo se, Z čmegore do Urala, Od Balkana do Triglava Kliče krasna majka Slava; SlavjaniT ne udajte se!“ da čutiš in pomisliš, kako širen po svetu stanuje naš slavjanski rod. Od Kamčatke v Aziji do Labe na Nemškem, od Trsta in Dubrovnika kraj jadranskega morja do 300 milj dolgih kitaj¬ skih zidin in do Amurjevega vtoka v velikansko tiho morje, se glasi slavjanski glas iz več kakor 80 milijonov ust. Pa stari slavjanski greh, nesloga in nemile zgodovinske sile so nas razce- — 37 — pile in zdrobile. Nek slovenski”škof, še ni dolgo tega'kar je to¬ žil: „pač milovanja vreden je slavjanski rod, ni ga najti, ki bi bil toliko razcepljen v političnih in verskih zadevah.“ Gola resnica 1 Nekteri stanujemo po kronovinah slavne habsburške hiše, drugi ubogajo saksonske kralje, zopet drugi morajo pokorni biti pruskemu sabljarju, ogromno število njih ječi pod turškim jarmom, in kakih 30.000 Slovencev se je Lahom v žrelo vteknolo. Le pešica Srbov v Črnogori in na Srbskem, ter močen ,,stric Rus“ imajo svoje slavjanske države in vlade. Enaka razcepljenost je v verskih za¬ devah! Slovenci, Hrvati, Čehove, polovica Lužičanov in Slovakov ter številni Poljaki in še nekoliko zjedinjenih Rusov so katoličani, t. j, po svojih škofih in duhovnikih v veri in ljubezni v vedni zvezi z rimskim papežem. Nekaj ogerskih Slovencev je v krivo- vero Kalvina zažlo, precej Slovakov, nekaj Cehov, polovica Luži¬ čanov je za Luterom potegnola, in precej Srbov in Bolgarov je Mohamedovo vero s turskim jarmom vred dobilo. Večino slovan¬ skih otrok pa nahajamo v grško razkolništvo zapleteno: Srbe, Bolgare in Ruse, Krivo je temu to, da so ova ljudstva Kristusa Gospoda začela spoznavati ravno takrat, ko so Carigrački patri¬ arhi postajali razkolniki, ker iz Carigrada so Slavjani iz veča do¬ bivali misionarje, razkoln duhovne in škofe. Tako so Srbi iz Carigrada dobivali sv. evangelja oznanoval- cev in se pokristjanili, ter polagama z grško cerkvo vred v raz¬ kolništvo prišli, pri kterem se še zdaj nahajajo. Bolgari s prva z rimsko cerkvo zedinjeni, so dobili od papeža Nikola izvrstnih pra¬ vil kristjanskih, ter potrebnih škofov in duhovnikov. Vendar po- znej stopijo v zvezo s Carigračkim patriarhom, ktero si ravno se¬ danje dni prizadevajo pretrgati. Rusi po številu najmogočniši vseh slavjanskih narodov so 1. 1801 v svoji „sveti Moskvi" obhajali ra¬ dostni in ponosni tisočletnico svojega carstva, ktero se je 1. 864 po mogočnem Ruriku začelo. Nja nasledniki so širili rusko moč in Carigradu z vojsko žugali, pri tej priliki pa se tudi Kristusu zveličarju približali. Prišlo je iz Carigrada duhovnov, ki so Ruse pokristjanili in sicer za dobe med Focijem in Carularijem, ko še grško razkolništvo ni bilo do celega dognano. Slavnoznana Olga, vladarica Rusov za čas maloletnosti sinu Svetislava, pride 1. 950 v Carigrad in se da na ime sv. Jelene krstiti. Slavni Nestor veli o njej, da je bila domu v Kijev prišedša, sv. vere juterna zarija, ki naznanja solnce pravice, Kristusa Gospoda. Kar je ona začela je njeni vnuk Vladimir Veliki dokončal. Poprime se Kristusove \ 38 vere ter želi vse ljudstvo ž njo osrečiti. Ljudstvo se joče, podobe Peruna metavši v valove Dnjepra. Vladimir pa poklekne kraj močne reke in moli: „Stvarnik nebes in zemlje! blagoslovi te svoje nove otroke, sprejmi in ohrani njih v sv. veri.“ Glavno mesto Kijev postane sedež prvostolnika; kmalu se pozida cerkva in samosta¬ nov, kterih najslavniši je samostan Pečera, ker tukaj je pisal ča¬ stiti Nestor svoje letopise (1056—1111), Kmalu se spišejo obredne bukve, kterih se še sedaj poslužujejo, in sicer v slavjanski besedi, zato se tudi meša bere slavjanski. To je znamenito, takrat še zveza ruske cerkve z rimskim papežem ni bila pretrgana. Le po- lagama postanejo Rusi razkolniki slede razkolne Grke. Ruska cerkev je hčer carigračke; vendar se tej polagama izneveri in po¬ stane neodvisna; leta 1448 dobi škof Moskovski čast. prvostolništva, in leta 1585 postane patriarh. Za te dobe so katoljški Poljaki zjedinivši se z Litvani svoje kraljestvo proti izhodu sila širili in Ruse nazaj rivali, celo Kijeva se polastijo, Car ruski, Ivan Vasi¬ ljevič namenjava tedaj razkolništvo odpraviti, če po rimskih pape¬ žih zadobi pri Poljakih ugodniše pogodbe miru. Toda kmalu se vse razvrže. Le nadškof Kijevski, srčni Rahoza pozove 1. 1593 svoje škofe in duhovnike na zbor v Brežce, odpravi poslance v Rim in se zjedini s katoljško cerkvo. To je začetek pravoslavni ruski cerkvi, ktera je z Rimom zjedinjena. Ostala ruska cerkev se pa tem okorniši poprime razkolništva, pa tudi kmalu ruskim samovladar- jern v oblast in grdo sužanstvo zaide. Peter Veliki še njej vzame duhovnega poglavarja, patriarha. Mesto njega opravlja najviši cerkveno oblast Car sam s pomočjo „svetaje synode“, t. j. zbora 14 škofov, arhimandritov, egumenov in protopopov, ki imajo pred vsem paziti, kar bi Čaru po volji bilo. Petrovi nasledniki so spo¬ znali, da je ta naprava zelo izvrstna za njih samovladarske na¬ mere, zato njo ohranijo do danešnjega dne; posebno zdatno njo rabijo zoper nesrečne Poljake in kat. cerkev. Nekdaj mogočno kraljestvo Poljsko, so trije močni sosedi pograbili in ga delili med seboj, dokler ničesar ni več ostalo, kar bi se delilo. Naj veči del dobijo Rusi, in kmalu se začne ondi zelo grdobno preganjanje ka¬ toličanov, ki še sedaj trpi v sramoto in žalost nam Slovjanom, da brat brata toliko kruto posiluje. Največ so doslej trpeli zjedin- jeni Rusi, Njih cerkev je skoro popolnoma razdjana, nje verni po sili, zvijači in izdajanju v razkolništvo posiljeni. Blizo 8 mi¬ lijonov vernikov se je kat. cerkvi oropalo, od skale sv. Petra odtrgalo. 39 Sedajni Car sluje kakor ljuden vladar, vendar nesrečnim Po¬ ljakom njih poslednji upor grozovito povračuje; zateruje njim zelo nasilstveno narodnost in vero. Še une dni so sv. Oče Pij IX. milo tožili zavolj preganjanja cerkve na Poljskem. Nadškof Varšavski, Felinski, je že 4 leta v pregnanstvu. Nja dva naslednika sta za¬ prta. Škofa Kalinski in Šimavski sta umrla v ječah, škof Popjel in Majerčak sta zaprta. Škof Lubjenski pa je one dni na poti v pregnanstvo umrl. Žalostna je ondi s kat. cerkvo in vendar nihče po Evropi, ki ovači brž vsak lcrič Judov, Protestantov itd. stakne, se ne zmeni za to kruto preganjanje. Le sv. Oče, pravi oče vseh vernih, ne mirujejo svojega glasu povzdignoti, moliti in svariti, opominjati in tolažiti. Toda zadosti hodi, kar se je povedalo o razkolnikih, ktere sv. Oče kličejo na prihodnji cerkveni zboi\ O ko bi vsaj hoteli priti, veselila hi se zemlja in nebo. Sicer se iz tega, kar smo do sedaj zvedeli, ne da nadjati, da bi prišli; ven¬ dar sv. Oče so ravno po tem pozivu dokazali, da so pravi na¬ slednik sv. Petra, kteremu je mar in skrb za vesoljno cerkev. — Pravi pastir gre tudi za zgubljenimi ovcami, prava mati tirja svoje otroke in njih vabi nazaj. Kar je po človeških mislih nemogoče, je mogoče pri Bogu; zato hočemo vsi brati in sestre bratovšine sv. Cirila in Metoda tem gorečniši prositi, da se razkolni brati vrnejo do skale, na ktero je Kristus Gospod svojo cerkev pozidal. VI. Zakaj pokličejo Pij IX. Luterane na zbor. „Klinge ohne Heft. <£ Albaii Stolz. Greki in drugi razkolniki so sicer naše vere z edinim po- glavitim razločkom, da nekaj drugači učijo izhajanje sv. Duha in da v rimskih papežih ne priznavajo naslednikov sv. Peto — ovači se pa z nami zlagajo v verskih resnicah; cerkva njih tedaj ime¬ nuje le: razkolnike, ne pa krivoverce. Krivoverci so namreč oni nesrečneži, kteri trdovratno krive, cerkvenim nasprotne nauke učijo ali se njih držijo. Takih krivovercev in krivover je že veliko bilo. Toda vsaka črez nekaj časa premine kakor se postavim struga reko zapustivša posuši, če Arijevo krivovero izvzemeš je vseh naj hujši cerkvo napadala krivoverna, ki se je pred 300 leti 40 začela. Mi Slovenci njo naj razumljivši po nje poglavitem začet¬ niku Luteru imenujemo: Luterane. Smešno je če ne frajmau- rarska zvijača, ako se med nevedne Ijndi mnenje trosi, da ni velikega razločka med njimi in nami, da se po sleherni veri da zveličati. Poglejmo! Nek skopin umira. „Ljuba Mica! vgasni luč, pravi svoji zakonski, škoda za sveče K , in brž potem je ta skopin mrzel mrlič, ljuba Mica pa bogata vdova, 36,000 gld. težka. Od vseh vetrov prifrfra snubačev: nek luteransk nimanie iz dežele, v kteri se je naš minister Bajst rodil, premaga vse. Daši vdovo njeni katoljški in vrli duhovni pastir svarujejo in prosijo vse zapstonj — poraka se stori. Nimanie, zviti ptič si da jezero za jezero zapisati in je kaj pohlevna in prijazna duša; ko pa je že skoro vse premoženje v rokah imel se skrega s svojo ženo, njo zaničuje, pretepuje in trpinči, zraven pa marljivo po drugih babljetah in dekletih lovi. Žena razžaljena toži, sodnija nju raz- piše, on njo pa z denarji pobriše v „auslond“ (ptujo deželo), kder mu luteranska sodnija zakon popolnoma razveže, da se zopet ženi, kakor ljubo. Goljufana sirota pa v nekem „stanti“ žganje predaja, dokler nje žalost in sramota ne spravita pod grudo. Glej! ogromni razloček! pri katoličanih je zakon zakrament in nerazvezljiv, pri luteranih pa je razvezljiv, in ne zakrament. Pomisli še sledeče. Luter je zavrgel oblast papežev, škofov in duhovnikov. Odpravil je daritvo novega testamenta, spoved, post, molitev za rajne, mesno blagoslovljenje. Trdil je, da so dobra dela za nič, in norce vganjal o 3. evangeljskih svetih, kterim se je sam izneveril in obljubo prelomil in nuno za ženo vzel. Cvingli na Švicarskem je tajil nazočost Sina božjega v presvetem rešnjem Telesu itd... Glej velikansk razloček! Pa beri še dalje! Genljive so besede, ktere je govoril Gospod po poslednji večerji — srce bi zamogle presunoti bodisi katoličana ali lutrovca; -Jezus moli za apostole: „pa ne samo za nje molim, veli Gospod, tudi za one molim, ki bodo po njih besedi verovali na me, da bi vsi edini bili, kakor si ti Oče-v meni in jaz v Tebi, da tudi oni v Nama bodo edini.“ Da se ta edinost ohrani, je postavil duhovniško oblast in stan odločen od vernih, ta stan se rodi in nadaljuje po duhovnih očetih, škofih; črez vse pa je postavil sv. Petra in nja naslednike kakor glavo in središe edinosti. To je učeča in verne po sv. Duhu vladajoča cerkva: steber in temelj resnice. Ti učijo vedno kakor so apostoli od Gospoda prijeli. Ti skrbijo, da se do konca sveta ravno tisto uči, Ti razlagajo edini veljavno sv. pismo, 41 in kdor njim ne veruje in drugači uči in krivo razlaga in učeče cerkve neče poslušati, ima biti vsem kakor ajd in očiten grešnik, ki se iz sredine vernih pahne. Le tako jo mogoče, da se v kat. cerkvi ohrani toliko sijajna in velikanska edinost: da smo edino telo, da imamo edinega Gospoda, edino vero, edini krst in edinega Boga in Očeta vseh. Tega pri luteranih ni. Zavrgli so veljavnost cerkvene oblasti, zato pa tudi pogrešajo edinost. Daši nad 80 miljonov štejejo so vendar razdrobljeni na več kakor 300 različnih krivover in krivoveric. Sme se trditi, da je pri njih toliko krivih ver, kolikor je ljudi. Zakaj vsak si sme in zamore, pravijo, iz sv. pisma poiskati in verovati, kar mu ljubo. Ker pa nima, ki bi mu veljavno razlagal se ni čuditi, da skoro vsak kaj druga najde. Sv. pismo so namreč luterani seboj vzeli na pot, ko so kat. cerkvo zapustili. Mislili so, da je res Jezusov nauk v njem in sicer zelo jasno zapisan. Pa zmotili se so. Godi se njim kakor člo¬ veku, ki ima nož, ki pa ročaja nima; ne da se ž njim lehko in varno rezati. Enak nož brez ročaja je sv. pismo brez veljavnega razlagovalca in ta drug ni, kakor sv. cerkva. Zato pa po celem svetu ni najti tolike klobocije v verskih zadevah, kakor so nje luteranski pridgarji v 300 letih na den spravili. Opomnim kar na Mormone, ki živijo kakor ljuba živina v babjem občestvu. Se ni dolgo kar mi neka luteranska učitelj ca modruje: „ho vera ni nič, poštenost velja". Toda bablje osupnjeno gleda, ko opom¬ nim, da si je o tej reči z očetom Luterom zelo navskriž, ki je rekel: vera je vse in dobra dela niso nič. Ali postavim pred 300 leti so luterani katoljške vice odpi*avili, sedaj pa njih mesto pekla stavijo, ker se njim naj bržej pregorko zdi: Ibunt hi in ignem aeternum. Ti pa pojdejo v v večni ogenj. Sploh žalostna je pri luteranih! dalej so zabredli, kakor se morebiti njih začetnikom še senjalo ni. Brez blagoslovljenih duhovnikov, brez škofov, zunaj skale sv. Petra, so tudi brez oblasti grehe odpušati, nimajo kruha angeljskega, v njih cerkvah ne prebiva Gospod v podobi belega kruha obdan od miljonov nebeških duhov. Pri njih ni najti cvetu evangeljske popolnosti, zavrgli so življenje po 3 Jezusovih svetih. Tri sto let je preteklo in množina miljonov ljudi je že umrla v tej krivoveri, pa nimajo pokazati ne edine osebe, čije svetost bi sam večni Bog po čudežih počastil in nje nebeško zveličanje po¬ trdil. Tudi luterani pošiljajo misionarje med svet, dajo njim obilo denarjev in še več bukvic sv. pisma, toda vse zapstonj in brez stalnega sadu. Le odpadnjenci kat. cerkve njih število tu 42 pa tam množijo, ki pa njim slabo kaj časti donesejo. Večidel ljudje pristopijo k njim zavolj prepovedane in zabranjene poželji- vosti mesa ali razžaljenega napuha, ali sploh zavolj posvetnih uzrokov. Zato vladuje in kraljuje pri izobraženih luteranih vobče: nevera na Sina božjega. Še zelo učitelji prihodnjih luteranskih pridgarjev so zlasti na Nemškem sloveči neverniki; vendar veliko miljonov še je pri njih, ki vendar poželjujejo po solncu pravice Jezusu Kristusu. Zlasti poslednja leta se je na Nemškem še bolje pa na Angležkem in severni Ameriki med luterani začelo pogo- stoma v sv. kat. cerkvo nazaj prihajati — in veliko še njih je, ki so tudi lačni in žejni pravice. Da bodo nasičene in napojeni se posluži Bog prihodnjega cerkvenega zbora. Po svojem namest¬ niku na zemlji njih vabi, da bi naj o priliki tega zbora resno premišljevali svoj stan, tem hitreje v kat. cerkvi spoznali tisto milo mater, ktero so njih predstarši večidel zapeljani zapustili. V prihodnem zboru bo cerkva božjo posebno znamenito pokazala svoja znamenja, da je namreč edina, sveta, katoljška in apostolska, da njo vsi, kteri so zabredli tem leži spoznajo in pristopijo, da bi že skoro bilo, kar Jezus želji: „eden hlev in eden pastir 11 . Gotova čudežna je reč, ktere smo se učakali — cerkva božja se pripravlja na vojsko zoper nove ajde ob enem pa kliče in vabi razkolnike in krivoverce! Podobna je kokli, ki stoji na skali sv. Petra in preskrbno brani piščeta grabljivih jastrebov, ob enem pa raztresena piščeta od izhoda do zahoda vabi in kliče, da pri¬ dejo in najdejo varnega zavetja pod njenimi peruti. O ko bi vsaj priti hoteli! o da se nebi zopet uresničile besede Gospoda: et „noluisti“ nisi hotel! VII. Kaj nam je storiti? Videte vigilate et orate. Maro, 13. 33. Gospod sam nas opominja: gledati, bedeti in moliti, kar bo posebno treba sedajni toliko znameniti čas, ko se bližamo cerkve¬ nemu zboru. Kakor vrli otroci sv. cerkve hočemo storiti po be¬ sedah njenega ženina J. K. Gledati hočemo in se podučiti dati, kako se kristjanstvu po svetu godi, z veliko gorečostjo bomo be- 43 deli in pazili na to, kaj cerkev božja misli početi, zraven pa po¬ nižno svoja kolena pripogibali pred tronom božje milosti. Zavedeti, veseliti in moliti hočemo v tem času, da postanemo zavedeni, goreči in pobožni katoličani. 1. Nek svetnik pravi, da bi se veliko veči število zveličalo, če bi si ljudje vsaj toliko za večnost prizadevali, kolikor grešniki trpe, da svojim željam ustrežejo. Enako se sme reči, da bi za kat. cerkev dosti boljše bilo, če bi nje verni otroci vsaj toliko storili, kolikor nje sovražniki žrtvujejo. Tej nemarosti je krivo pomanjkanje prave katoljške zavednosti. Ljudje navajeni na oče¬ tovsko skrb policajev in svetne gosposke sploh tudi v verskih za¬ devah blizo ne verujejo, da se sedajne dni gre za zelo grozno imenitne reči, kterih njim njihovi dosedajni prijatelji nikakor ne branijo, ampak v rokah nasprotnikov napade nevernih ljudi pod¬ pirajo. Težko je dopovedati, kar bi vendar vsak verni katoličan imel vedeti in živo čutiti, bodi si, da nosi zlato krono na glavi, ali da mu prtenina služi v obleko, da se sedaj gre ali Kristus ostane med nami ali pa zavlada Antikrist, ali svet ohrani še dalej svoje kristjansko lice, ali pa skrije v novo pagansko šemo. Tega ljudje blizo ne verujejo prav. Treba bo tedaj kat. zavest dramiti in vzbujati. V ta namen služijo katoljška družtva, katoljški čas¬ niki ali „cajtinge“, katoljške bukve in knjižice, misijoni, shodi du¬ hovnikov, škofijske in provicijalne synode ali zbori. Po takem na¬ činu se da kotoljška zavest vzbuditi; to resnico nam Nemška, Francoska, Belgija itd. jasno in glasno pričajo. Tako se katoli¬ čani ne bodo dali za nos voditi, ne bodo zgubili vere, ktere bi se njim rada vzela, akoravno nasprotniki vedno kričijo: „oh vero hočemo tudi mi — vera mora ostatimed tem pa razdenejo in poderejo vse hrambe sv. vere — da potem slobodno jasno in glasno povejo, da nočejo nobene vere. Zato pomisli sledeče: Mi¬ nulo je precej let, ko se je pri nas krič zagnal: „menihi in nune imajo preveč denarjev, duhovništvo ima preveč pravic, kar do¬ bro jedo in pijejo. Proč ž njimi!“ Zgodilo se je tako več ali rnenj po vsej Evropi. Leta 1848 se je upilo: „le mešnika ne vo¬ liti. 11 Se ve, potem so nasprotniki lagljej rogovilili. Poznej se raznese glas: „šole so za nič, temu so mešniki krivi; proč ž njih nadzorstvom šol, kar katekizem itd. naj učijo in vera naj ostane. “ Toda že se kaže, da je malokdo z mezincem zadovoljen, če se da vsa roka poprijeti. Na Dunaju, postavim, so osnovali novo višo šolo za učitelje. Za ravnatelja se po vsej dolgi Cizlajtaniji ni dal 44 najti sposoben mož, zato milo povabijo iz Nemškega modro dušo Luterana Dittes-a. Ta modra duša je očitno modrovala: duhov¬ niki se imajo do čista iz šol odpraviti, vero t. j. le nektera pra¬ vila ali „regelce“ čednega obnašanja pa naj svetni učitelj uči.“ Še bolj debelo pa se je povedalo, kamur da pes taco moli, na nekem zboru v Gradcu, ker je neka duša predlog storila: „naj se sklene in dela na to, da se šola ne začenja in ne končuje z mo¬ litvijo. “ Vendar to še je le začetek, vsega nam nasprotniki sedaj še ne upajo povedati. Zato potrpimo! Med tem pa pazimo, kar se drugod godi, da se kristjanske varčnosti še za ran naučimo! Lani mesenca novembra je poklical belgijski razdel okoli 5 miljonov močnega skrivnega društva: frajmaurarjev, velik zbor (Oongress internationale), kder so se zaslišali strašanski glasovi: „Bog in Kristus sta, vedno le posilstvu bramba bila — le potem še , ko poteremo vse vere in do poslednje koreninice pokončamo vsako versko misel, se uresniči politična in družbinska sreča, po kteri hrepenimo. Mi ne verujemo čisto nič: le na človeka še verujemo, ki je toliko let služil v žrtvo za vero in nje služabnike. Vse svoje dolžnosti bi grdo zanemarjali, ako bi le za trenutek prenehali duhovnikov preganjati, te pošasti, ki ljudi kar trpinčijo. Vojska tedaj hodi zoper Boga, vojska zoper Kristusa, ta ošabna nasilnika nebes in zemlje." Bogme! kdor to bere, si mora misliti, da to govori skozi zapeljanih ljudi jezike: stara kača, ki je hudič ni zapeljivec ljudi, pravi Antikrist. Zadosti boi Tedaj: gledajte ali pazite, bedite in molite 1 Sv. Augustin ima lepo besedo, imenovavši cerkev božjo zve¬ sto pričo Kristusa Gospoda. Narodi videvši cerkev po vsem svetu razširjeno, verujejo na Gospoda, kterega ne vidijo, kakor so apo¬ stoli videvši Jezusa verovali na njegovo cerkev, ktere še po vsem svetu razširjene niso videli. Gospod in njegova cerkev se tedaj vzajemno spričujeta, in kdor Gospodu nasprotuje, tudi cerkev božjo napada, ktera ga spričuje pred svetom. Čuditi se pa mo¬ ramo, zakaj da se sovražniki ne naveličajo. Tisoč in tisoč si njih je že glave razbilo na skali sv. cerkve, vendar kmalu nadomestijo njih drugi in počnejo vojsko od kraja, se ve, da zapstonj, le sebi v nesrečo in večni pogin. Kdo se nebi nad tej neuslišani pri¬ kazni zavzel, kdo nebi strmel — ali kdo bi se ne veselil, če se sme šteti med take matere otroke, med takega vojskovodja vojake! Znano ti menda bo, kako pogumni, srčni in veseli da so vojaki, 45 5e vedo, da imajo vojskovodja ali generala, kteri vojsko razumi in vselej srčno zmaga! Mislim, da bi se sila veselil, če bi ti bilo dano z ljubim Je¬ zusom nekdaj boditi in nja čudeže v besedi in djanji poslušati in gledati, gotovo bi se zelo razveselil. In pravo bi imel, vredno jo, da se njim čudiš in veseliš. Stori pa tudi enako, če velieast cerkve božje pomišljuješ. Ona je nepretrgan skozi stoletja vedno živ čudež. Utemeljena je brez človeških pomočkov, nasproti so bili satani in pa človeške sile zmote in strasti. Kdo šteje njenih sovražnikov krdela, kdo odpadjencev množine, kdo število njenih nezvestih nehvaležnih mlačnih in zaspanih otrok! In vendar koraka ta čudežna naprava Sina božjega iz med prejšlih stoletij razvalin, črez razdjana kraljestva in cesarstva, vrh grobov, kder spijo številni narodi, vedno naprej, vedno mogočniši, veči, slovit- niši, vsled vsake vojske tolikokrat venčana, kolikor krati napadjena. Zato imamo uzrokov, veseliti se naše edine, sveta, katoljške in apostolske cerkve — te sijanje priče Jezusove na zemlji! Sedajne dni vriskajo sv. cerkve sovražniki po svetu, da je Kristusova vera ostarela, doslužena reč, nekoliko let, in katoljška cerkva premine. Revni in po sili slepi trapeži! kmalu se bote sramotno goljufali! Na prihodnjem zboru bote čudili njeno ne¬ beško moč! razvideli bodete, da je še po vaših mislih doslužena obleka Jezusova, t.j. sv. cerkva, vendar le snažna, lepa in drago¬ cena. Lepši ko rumeno solnce se bodo njene četiri znamnja po svetu zasvetile. Hote ali nehote se bodo čudili in strmeli nad cerkve božje edinostjo, svetostjo, vesoljnostjo in apostolsko častit¬ ljivostjo. In tega se hočemo verni katoličani radovati in veseliti! Veselili se bomo nad edinostjo, ki se bo kaj sijajno svetu pokazala na občnem zboru. Vesoljnega kat. sveta škofi iz vseh krajev in vseh jezikov se bodo zbrali okoli edinega naj višega pastirja, ter molili in pričali edinost vere, upanja in ljubezni. Veseliti se hočemo svetosti cerkve božje! Ravno prihodnji zbor utegne zopet kaj jasno popričati staro resnico, da je sv. cerkva vendar le edina moč na celem svetu, ki hoče in zamore skrbeti za to, da se ohrani pravica, poštenost pobožnost in sploh nravna popolnost. Jasno bo zopet, da nam nihče, če ne cerkva, ne za¬ more zavarovati čistosti pri mladini, zvestobe pri zakonskih, sprav¬ ljivosti med sosedi, pravičnosti pri postavah, reda in miru po de¬ želah in zveličavnega upanja unkraj groba. 46 Zlasti pa se bomo radovali, ker na prihodnjem zboru sy utegne zelo posebno razvideti, da je sv. cerkva resnično katoljška ali vesoljna, t. j. pripravna in prilična za vse dežele in kraje, za vse ljudi in narode, za vse čase in stoletja. Cerkva božja je svoj namen dosegla pri nekdajnih Kimljanih, Grekih in Judih, ona je ljudi zveličevala za dobe srednjega veka pri Nemcih, Slavjanih in romanskih narodih, ona je 300 let od časov Lutera do sedajnih dni svojo nalogo zvrševala. Prihodnji zbor pa nam utegne novi porok biti, da bo cerkva božja tudi v novi dobi, ki se pričenja, najšla pravo stezo do človeških src. Vedeti nam je namreč, da se je začel novi čas, nova doba človeške omike in družbinskega življenja, Glej! pred 100 leti so po Evropi bili skoro sami taki samovladarji, čijih beseda je že utegnola za postavo veljati. Sedaj je vse drugači. Sedaj razve ruskega čara ni več vladarja, kteri bi sam zamogel in smel postave dajati, in že se je začelo tu pa tam na to delati, da še se vladarji odpravijo, vse meri več ali menj na ljudovlade, na republike. Zato pravi Francoz Guizot, da črez 100 let bo Evropa imela demokratično ali ljudovladarsko lice. Dosedaj so države cerkvo božjo nekoliko branile, ali zelo po po- licajsko tlačile, za naprej se ne mislijo za njo še brigati ne; če se njim ravno ne poljubi zavolj liberaluhne iz veča neverne stranke rajši preganjati. Do sedaj je bil odpad od kristjanstva prepove¬ dan, sedaj je vse slobodno. Sploh novi čas nova doba od po~ prejšne zelo različna se je začela. Imenito je tedaj in pomenljivo, če se ravno sedaj napove občni zbor. Je, kakor da bi se cerkva božja na novo dobo hotela pripraviti, da tudi v zefo novih raz¬ merah svoj sveti namen doseže. In kdo se nebi tega veselil, kdo ne zavzel nad tem tako očitnim delovanjem sv. Duha, kteri cerkvo vlada. Nasprotniki mislijo, da utegne Cerkva v novi dobi onemagati, ker nje svetna oblast ne bo več podpirala. Toda mi se nadjamo, da cerkva božja vsled cerkvenega zbora vse čvrsteja postane, ter birokratov jama oteta iz lastne moči in kreposti obrodi vse obil- niši sad krčanskih čednosti, razširjanja sv. evangelja. Nadjamo se, radujemo se in veselimo, da cerkva božja prosta vsakega nepo¬ trebnega upljiva od zunaj tem mogočniši javi svojo apostolsko krepost. Zato pozdravljamo in se veselimo prihodnjega zbora, kakor začetka sicer nove dobe velikih vojska, veče delavnosti skrbi in žrtvovanje pa tudi kot začetek nove dobe zmage, veselja in slave za našo edino sveto katoljško in apostolsko cerkvo in nje¬ nega Gospoda Jezusa Kristusa. — 47 3. Slednjič pa še imamo moliti, da besedo Gospoda dopol¬ nimo. Sv. Oče sami so nas tega opomnili, kedar so sv. leto ozna¬ nili. Zahtevajo namreč od katoličanov, da se sedaj zavoj občnega zbora očistijo svojih grehov, časne kazni pa zbrišejo po popolnih odpustkih, ktere oznanjeno sv. leto deli. Tako bomo vsi sposob- niši moliti, da bi se zbor srečno začel, vpešno nadaljeval in bla- gonosno končal. Bog namreč molitev, ki pride iz čistega srca rajši usliši kakor tadi ti žlahtne hruške iz snažne skledice rajši sprejemaš. Bog daj zato, da se vsi duhovni in svetni kristjani damo očistiti in osnažiti v sv. zakramentih. Potem hočemo za¬ upljivo, kakor nekdaj Elija prerok Gospoda nebes in zemlje pro¬ siti, naj pošlje iz nebes ogenj svoje božje ljubezni in milosti. Bližali se bomo blaženi devici Mariji, kteri v obrambo je prihodni zbor še zelo posebno izročen. Klicali bomo apostolov kneza sv. Petra in narodov učnika sv. Pavla, vse zveličane škofe in duhovnike sploh vse trume zveličanih duhov, da se z nami združijo in pro¬ sijo z nami vred za vse pri zboru zbrane škofe, za svetne vla¬ darje, za sovražnike sv. cerkve, za vse verne, zlasti pa za sv. Očeta. Prosili bomo, da Bog ohrani tega sirega velikega Duhovna, da srečno tudi konec občnega zbora učaka, kterega je s toliko skrbjo poklical. Tak! ljubi bralec, sedaj te pa nečem se nadalje nadlegovat, Dobro bo, če ti od prebranih misli le nektere v glavi, in še boljše če v srci ostanejo. Drugo leto pa ne bodi tak skopin, da si nebi spravil bukvic, ktere, če sem živ in zdrav, ti bodo želele po¬ vedati, kako se je na občnem zboru v Rimu godilo. Z Bogom! K a i a D Stran 1. Kaj pomeni beseda: Občen cerkven zbor .5 2. črtice o Tridentinskem zboru.10 3. Kako so Pij IX. poklicali občni zbor.15 4. Zakaj se je poklical občni zbor.22 5. Zakaj pokličejo Pij IX. na zbor tudi razkolnike ..34 6. Zakaj pokličejo Pij IX. Luterane na zbor.89 7. Kaj nam je storiti.42