Dragica Fojan
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOL
Namen pričujočega pisanja je pokazati na
nekatera protislovja prevladujoče prohibi-
cionistične razlage pojava drog.
V začetku devetdesetih let smo bili priče
ponovnemu glasnemu odpiranju vprašanja
drog. Droge so v razmeroma kratkem času
postale tema strokovnih diskusij, medijev,
političnih (na)govorov kot tudi vsakdanjih
pogovorov; predmet govora desnice in levi-
ce, cerkve in države, zagovornikov zdravega
načina življenja in njihovih kritikov, rasistov
in borcev za človekove pravice, šolnikov in
staršev ter ne nazadnje tudi številnih mla-
dih. Posledično je tako danes problem drog
hkrati argument za širjenje kompetenc re-
presivnih organov in njihovo oženje, za za-
ostrovanje politike do drog in liberalizacijo,
argument za spremembo šolskega sistema
(za t. i. zdravo šolo), uvajanje prostočasnih
dejavnosti, organiziranje izobraževanj za
starše, ustanavljanje različnih društev, od-
borov, uradov in hkrati argument za izgon
tujcev, kršenje pravic (prisilno zdravljenje
ipd.), napoved vojne in gradnjo novih šol-
skih objektov (»Najboljša droga je žoga!«).
Pred nekaj meseci, ko smo lahko na tele-
viziji spremljali izbor za Miss Slovenije, je
ena od finalistk na vprašanje komisije, kaj
je po njenem mnenju danes najbolj pereč
problem mladih, brez obotavljanja odgovo-
rila, da so to droge in alkoholizem, vendar
odgovora ni znala utemeljiti; tako je vpra-
šanje »Zakaj?«, ki je sledilo, ostalo brez odgo-
vora, in bučen aplavz publike je le s težavo
prikril zadrego, v kateri se je znašla. Ta
trivialni primer priča o soglasju in samo-
umevnosti, znotraj katerih se zastavljanje
vprašanja »Zakaj?« (ali »Za koga?«) zdi neka-
ko drugotnega pomena. Navkljub temu, da
sta vprašanji prevalence in etiologije središ-
čni vprašanji vsake diskusije o drogah, se
zdi, da ostajajo protislovja, ki se pojavljajo
v odgovorih, nekako spregledana, kot da
obseg in vzrok pravzaprav niti nista ključna
za oblikovanje odgovora na pojav. Značilna
apokaliptična metaforika, imanentna so-
dobni prohibicionistični retoriki drog, ki
se opira na fantazmatsko predstavo grozlji-
vega izničenja. Konca, namreč ne dopušča
spraševanja, temveč zahteva hitro ukrepa-
nje/obrambo/vojno.
Glede na protislovja, ki jih odkrijemo ta-
ko v propagandistični rabi predmeta droge
kot tudi v odgovorih na vprašanje etiologije
(individualna patologija, socialna depriva-
cija,»dehumanizirana/elektronska/računal-
niška ipd. družba«, svobodna izbira...) in na
njih utemeljenih predlogih ukrepanja (ka-
znovanje, zdravljenje, legalizacija), lahko
pojme, kot so droga, (tipični) toksikoman
ali problem drog, definiramo kot presečne
točke različnih, celo diametralno nasprot-
nih opisov ali kot plavajoče/nefiksirane oz-
načevalce, tj., označevalce, ki nimajo ima-
nentnega pomena, temveč njihov pomen
izhaja iz diskurza oz. simbolne mreže, v
katero so vpeti. Kot »na sebi« brezpomenski
pa so lahko ti pojmi argumenti za kar koli.
Besedna zveza »problem drog« se nam tako
pokaže kot integralistična floskula oz. ges-
lo, z navezavo na katerega je mogoče prika-
zovati najrazličnejše partikularne interese
(tudi najbolj skrajne rasistične) kot obče,
kot interese vseh.
Diametralno nasprotno predstavo danes
prevladujoči predstavi, ki jo sproža pojem
droge in jo izražajo pojmi, kot so bel prah,
propad, odvisnost, smrt, zasledimo tako v
241
DRAGICA FOJAN
Zgodovinskih, antropoloških in etnoloških
virih kot tudi v literarnih delih, delih kri-
tikov prohibicionistične politike do drog in
ne nazadnje v pripovedih mnogih uporab-
nikov drog. Nasprotja, ki izhajajo iz pregle-
da omenjenih virov, lahko na kratko povza-
memo s pari nasprotujočih si pojmov: Sveto
— Zlo; obredno sredstvo — cilj/objekt želje;
tradicionalno — tuje; odvisnost — transcen-
denca; bolezen — mit; zdravilo — strup.
Nekoč sveto obredno sredstvo, zavezano
človekovi iluziji o obvladovanju sveta nu-
minoznega, je danes numinozno samo,
nerazumljiv simptom, ki postavlja pod
vprašaj racionalnost celote; priča o meji
diskurza, predstav, definicije subjekta,
skratka, smisla.
Iz pregleda nekaterih pisanj, nastalih v
obdobju 1968-1992, izhaja, da so argumenti,
s katerimi se v devetdesetih poskuša po-
jasniti povečano zanimanje in ukrepanje v
zvezi z ilegalnimi drogami, zelo podobni ti-
stim iz zgodnjih sedemdesetih let. Podobno
so namreč tudi tedaj zagovorniki prohibi-
cionistične politike do drog navajali neneh-
no dviganje prevalence uporabe in nižanje
starostne meje uporabnikov drog (Jakopič-
Garbajs 1971; 1972; Milčinski 1973) kot
ključna argumenta za mobilizacijo v boju
proti drogam. Ko z vidika sedanjega stanja
ocenjujemo tedanje odzive na pojav, se nam
zdijo pretirani, o tem pričajo tudi teksti
nekaterih avtorjev, ki se po logiki »danes
gre zares« obračajo po tedanji sceni in jo
primerjajo z »mnogo bolj perečo« in včasih
celo »neprimerljivo« današnjo. Poglejmo si
v ilustracijo nekaj navedb: »epidemiološka
situacija je različna od tiste pred nekaj leti.
[... 0]b vsesplošnem uživanju alkohola in
kajenju je v zadnjih letih prišlo do premika
v zlorabi drog, niža se starost, pri kateri
mladi prvič posežejo po drogah« (Tomori
1992: 92). »Na prehodu iz osemdesetih v
devetdeseta je prišlo do množičnejšega uži-
vanja trdih drog [...], ki jih uživalci vnašajo
v telo najpogosteje s pomočjo igle in bri-
zge« (Nolimal, Globočnik in drugi 1991:
161). »Danes je mladinska narkomanija
predvsem znak osebnostnega in socialnega
poraza posameznikov in skupin mladih« in
se kot taka pomembno razlikuje od uživanja
drog v šestdesetih, ko je bilo uživanje drog
moč razumeti kot »določen, čeprav močno
provizoričen emancipatomi korak« (Ule
1992: 42), kot tudi od uživanja drog v se-
demdesetih in osemdesetih letih, ko je bilo
prakso uživanja drog mogoče razumeti kot
»stilski dodatek k raznim kontrakulturnim
gibanjem.« (ibid.^. »[M]islim, da je stvar da-
nes bistveno bolj katastrofalna kot v sedem-
desetih letih. [... V] tem času se je pojavila
vrsta novih sintetičnih drog, nekatere dro-
ge so postale bistveno bolj nevarne in se
uživajo v oblikah, ki so za posameznika ne-
varnejše [...], trava je postala veliko bolj ne-
varna zaradi bistveno večje vsebnosti psiho-
aktivne substance. Vedno več ljudi sega po
drogi, zato mora biti tudi strategija do nje
drugačna od tiste v sedemdesetih« (Kastelic
1992: 179).
Iz razpoložljivih pisanj, nastalih v šest-
desetih in sedemdesetih letih, je mogoče
razbrati, da je bila logika »danes gre zares«
prisotna že tedaj, kar se kaže med drugim
v opisih razlik med t. i. tipičnim toksiko-
manom in novo obliko toksikomanije, ali
točneje, novim tipom toksikomana.
In prav sprememba slike »tipičnega uži-
valca«, ki jo omenjajo različni avtorji (Anto-
nijevič in drugi 1970;Jakopič-Garbajs 1971;
1972; Milčinski 1973), je bila najpogostejši
argument za nujnost ukrepanja. »[P]oprej
so se kazale narkomanije sporadično —
sedaj epidemično; osebe so sedaj mlajše —
najpogosteje adolescenti; narkomani ne
ostajajo pri enem sredstvu, temveč jih zapo-
redoma ali hkrati po več kombinirajo; kot
nova snov se pojavljajo halucinogeni; kot
nov tip aplikacije — intravenozno injici-
ranje« (Milčinski 1979). »Danes je to epide-
mičen pojav, ki sega že preko meja adole-
scence nazaj v pubertetno obdobje« (Mil-
činski 1973a: 483). »Narkomanije so se tudi
pri nas spremenile in obsegajo vse mlajše
letnike« (Hudolin 1973: 111). »To, kar priti-
ska pod nazivom 'narkomanije' na nas neka-
ko dve leti sem, zahodne dežele pa teži že
več kot deset let, se bistveno razlikuje od
prej orisanih zvrsti toksikomanij« (Antoni-
jevič 1970, po: Milčinski 1979: 423). »[Š]te-
vilo toksikomanov narašča [...], med toksi-
komani je do 80 odstotkov takih, ki so v
najboljših letih svojega življenja (med 20.
in 40. letom), starostna meja se nenehno
242
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
pomika navzdol, pod 20. leto starosti, kar
pomeni, da so pod udarcem toksikomanije
mladi ljudje, že tudi otroci« Qakopic Garbajs
1971:659). »[Z]loraba drog se masovno širi
v vseh deželah, tudi v tistih, ki se prej niso
soočale s tem pojavom; vse pogosteje trde
droge nadomeščajo mehke, droga ni več
tolažba revnih ali privilegij umetnikov,
temveč je predvsem sprejeta oblika vedenja
srednjih in premožnejših slojev, predvsem
pa mladih, opazen je prehod od tradicio-
nalnih k novim, najpogosteje sintetičnim
drogam« (Petrovič 1980). »Ta bolezen,
včasih opravičeno imenovana 'bela kuga',
z avreolo mita prerašča v epidemijo« (Buke-
lič 1973:147); »danes je narkomanija masov-
ni pojav in to med najdragocenejšim delom
človeštva — med mladimi. Eksplozivno
širjenje drog med mladimi, ki ga opažamo
od šestdesetih let dalje, predstavlja pojav, s
kakršnim se svet nikoli prej ni soočal« (Savič
1978: 18-19); »zanimanje za psihoaktivne
snovi v obdobju 1960/1970 dobiva ende-
mični značaj. [...] Zanimanje za drogo je
naraslo posebej med mladimi« (Petrovič
1980: 14-15). »Od jeseni leta 1970 tudi pri
nas naglo narašča narkomanija [...], zlasti
med mladimi« Gakopič Garbajs 1973: 6);
»pojav narkomanije—v večini primerov gre
za pojav med mladim rodom — [se] začenja
bliskovito širiti po številnih državah po
svetu. [...] Narkomanija med mladimi zaje-
ma iz leta v leto večji obseg« (Marolt 1975:
39-40).
Navedeno nas postavlja pred vprašanje
ozadja, koordinat, znotraj katerih se je ob-
likovala družbena reakcija na pojav uživanja
drog, značilna za konec šestdesetih in prvo
polovico sedemdesetih let. Zdi se, da je tako
družbeno reakcijo, ki so jo za pretirano
označili že nakateri avtorji^ v sedemdesetih,
mogoče razumeti zlasti kot odgovor na
pojav novih vrednot/orientacij, povezan z
oblikovanjem mladinske (kontra)kulture,
tj., predvsem kot nekakšen poskus nevtra-
lizacije njene travmatičnosti.
Sledeč raziskavi M. Ule, je bila podoba
mladine iz prvih povojnih let v Sloveniji
izrazito pozitivna, razvidna je bila apoteoza
socialistične mladine in mladosti, ki se ji je
kot nekakšno negativno regulativno idejo,
kot svarilni zgled in nenehno prežečo
nevarnost zoperstavljalo podobo mladih na
Zahodu. Že konec štiridesetih let pa mla-
dina postane družbeno nevarna, oblast v
njej identificira »možno področje delovanja
zunanjega sovražnika. [... N]ujna [je posta-
la] nenehna agitacija, mladinski tisk 'mora
spoznati mladino s prednostjo naše domo-
vine pred Zahodom'. [... V]rstijo se prispev-
ki o težkem življenju mladine na Zahodu,
ki je izkoriščana, slabo zasluži, je brez sta-
novanj, med njo se razraščajo dekadenčni
vplivi« (Salecl 1991: 142-143). Sredi pet-
desetih pa pride do premika v dojemanju
»problematične mladine«; če je bila ta prej
zlasti možno področje delovanja zunanjega
sovražnika, postane v petdesetih proble-
matična »na sebi«. »Travmatičnost mladine
se locira na samo mladino [... U] radna ideo-
logija vidi vzrok za problematičnost mladi-
ne v moralni deviantnosti posameznih
mladincev. [... I]skanje zunanjega sovraž-
nika se tako prevesi v iskanje notranjih
deviacij. Koncem petdesetih let in v šest-
desetih se začenjajo pojavljati v govorih
političnih voditeljev, v časopisih, v šolah
opozorila, da se mladi odtujujejo družbi in
komunistični partiji, da sprejemajo nega-
tivne vplive z Zahoda, da se med mladimi
pojavlja kriminal, alkoholizem, nemorala
itd.« (Ule 1996: 21).
Tako iz primera družbene reakcije, zna-
čilne za konec šestdesetih let, kot tudi npr.
iz primerov prepovedi rabe opija in mari-
huane, lahko vidimo, kako je mogoče ne-
kemu pojavu pripisati različne pomene, ga
(re)interpretirati na način, ki je združljiv z
obstoječimi gospostvenimi razmerji.
V retoriki drog šestdesetih in sedem-
desetih let posebej izstopi protislovje v
propagandistični rabi predmeta droge;
tako se je o toksikomaniji enkrat govorilo
kot o nečem, kar je tuje/zunanje »socialis-
tični stvarnosti«^, drugič pa kot o nečem,
kar to stvarnost razjeda od znotraj; razlagali
so jo kot izraz individualne patologije in
sočasno kot dokaz delovanja zunanjega
sovražnika. Raba pojmov, kot sta »problem
Zahoda«, »kuga dekadentnega Zahoda«,
kaže na to, kako je bil problem »epidemije
narkomanije« ob koncu šestdesetih let v
političnih govorih uporabljen predvsem
kot svarilni zgled pred kapitalističnim
243
DRAGICA FOJAN
Zahodom^, kot dokaz njegove brezobzir-
nosti in hinavstva — glede na katerega se je
tedanja oblast prikazovala kot skrbna, po-
štena, onkraj delnih interesov, skratka kot
ljubezni vredna. Na primeru družbene
reakcije iz sedemdesetih lahko tako vidimo,
kako navidezno nevtralni/apolitični pojmi
ali pozivi kot skrb za zdravje, problem drog,
zdravstveni problem, skrb za odraščajoče
itn. delujejo kot politični argumenti, kot
smerokazi prave poti oz. kot integralistične
floskule, s katerimi je mogoče prikazati
interese političnih elit kot nadrazredne,
neenostranske interese vseh.
Ob pregledu pisanj nekaterih slovenskih
in drugih (srbskih in hrvaških) avtorjev na
temo drog, nastalih med letoma 1970-1998,
jasno izstopijo protislovja v prevladujočem
prohibicionističnem oz. medicinskem
diskurzu.
Ob koncu šestdesetih let, ko se je
slovenska javnost prvič soočila z dvigom
prevalence uporabe zlasti kanabisa in
nekaterih halucinogenov, ki ji je sledila
burna družbena reakcija, so se v sloven-
skem prostoru pojavili prvi, po vsebini
neredko senzacionalistični prispevki o
nevarnosti ilegalnih drog. Tem je v zgodnjih
sedemdesetih sledil izid številnih, tako
celovitejših strokovnih kot tudi predvsem
senzacionalističnih del, ki so se večinoma
omejevala na prikaz posameznih primerov
uživanja drog. V medijih je bilo tako mo-
goče zaslediti prispevke z naslovi: »Uničeno
gnezdo tihotapcev drog«, »Narkomani —
lažni ljudje«, »Od kod mamila«, »Kakšne
kazni za prenašalce bele kuge«, »Diplomati
heroina« (Maver 1981: 71), »Epidemija
jemanja drog med mladimi«, »Posvetiti v
puščavo in ukrepati v džungli« ipd.
Apokaliptična metaforika, ki se je, kot
bomo videli v nadaljevanju, izražala v na-
vedbah medijev, neredko pa tudi v naved-
bah strokovnjakov, je tudi tedaj, podobno
kot v začetku devetdesetih, ko smo bili
priče ponovnemu odpiranju vprašanja
drog, v veliki meri vladala v diskusiji o drogi.
Burni družbeni reakciji, ki je dosegla svoj
vrh v zgodnjih sedemdesetih, je sledilo
postopno upadanje aktualnosti vprašanja
drog. Droge so postopoma izgubljale svoje
mesto v javnih občilih, o njih se je pisalo le
v primerih, ko je prišlo do večjih zaplemb,
ali v primerih, ko je šlo za uživanje heroina;
»družba se ni več zanimala za ta vprašanja,
ukrepanje zoper prekupčevalce in uživalce
pa je v glavnem prepustila organom za no-
tranje zadeve ter zdravstvenim in psihiatrič-
nim službam« (Maver 1980:172). Tako med
letoma 1977 in 1989 tudi ni zaslediti po-
membnejših ali obsežnejših del na to temo.
V začetku devetdesetih droga ponovno
postane predmet javnega, političnega in
medijskega govora. Podobno kot ob koncu
šestdesetih se je tudi v začetku devetdesetih
let pojavu uživanja drog zoperstavila si-
stemska intervencija v obliki socialno-
skrbstvenih posegov socialne države, zdrav-
stva, šolstva, različnih prosvetljevalnih
kampanj in medijske gonje z značilnim sen-
zacionalističnim prikazovanjem problema.
Burni reakciji, podobni tisti v šestdesetih,
je, po doseženem vrhu aktualnosti teme
drog med letoma 1990 in 1995, sledil upad
zanimanja za vprašanje drog, vsaj kar zade-
va pojavljanje te teme v medijih. Tu jo vse
bolj nadomeščajo teme, kot so spolna zlo-
raba otrok, spolna zloraba na delovnem
mestu, vrstniško nasilje, motnje hranjenja.
Tema drog se v medijih pojavlja kampanj-
sko; podobno kot sredi sedemdesetih zlasti
v primerih poročanja o zaplembah in v
primerih zapletov, ki spremljajo uvajanje
različnih oblik pomoči uživalcem. V na-
sprotju s sedemdesetimi, ko je diskusijo v
strokovnih krogih zaznamovala zlasti di-
lema represija ali terapija, pa je nekako od
začetka devetdesetih naprej opaziti posku-
se vpeljevanja nekaterih elementov prag-
matične politike zmanjševanja škode in
prizadevanja v smeri izdelave ustreznejše
metodologije za ocenitev in napovedovanje
širjenja uživanja (gl. Dekleva, Fojan 1997).
Kot posledica zahtev aktivnih skupin upo-
rabnikov drog, vključenih v projekt Odbora
za družbeno zaščito norosti Stigma'', leta
1995 sprejet metadonski vzdrževalni pro-
gram. Tako v metadonskem programu kot
tudi v aktivnosti samoorganiziranih skupin
uživalcev in drugih, ki so si prizadevali za
uvajanje politike normalizacije in obliko-
vanje različnih, ne zgolj k abstinenci usmer-
jenih oblik pomoči, so mnogi videli način
omajanja, celo poraza prej dominantnega
244
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
psihiatričnega lobija, ki je (v času prvih
pobud, tj., od leta 1989 pa nekje do srede
devetdesetih) nasprotoval vsem oblikam
zmanjševanja škode. Vendar se je to prepri-
čanje izkazalo za zmotno, saj je epicenter
mreže metadonskih centrov (z legalizacijo
programa) dobil mesto v psihiatrični kli-
niki. Tako psihiatrija ni izgubila vodilne vlo-
ge ne pri načrtovanju politike do drog ne
na področju terapije. Ta ostaja usmerjena
zlasti v doseganje abstinence. Prevlada me-
dicinske interpretacije se kaže med drugim
v »prevajanju« prohibicionistični (oz. zno-
traj nje prevladujoči medicinski) interpre-
taciji nasprotujočih postavk politike nor-
malizacije v take, ki ji ustrezajo. Tako se v
diskusijah, ki zadevajo zmanjševanje škode,
danes skoraj praviloma utemeljuje vpelje-
vanje nizkopražnih programov z »nezmož-
nostjo posameznikov, da bi prenehali z uži-
vanjem«, izjemoma pa se omenja odločitev
in želja nekaterih, da to prakso nadaljujejo,
saj se izraz odločitev, ki v sebi združuje
pojme aktivnost/volja/razmislek, ne ujema
z bolezensko interpretacijo odvisnosti,
kakršno ustrezno povzema navedba, ki se
sicer nanaša na rabo marihuane: »Ves inte-
res velja samo drogi, razum upada, emocio-
nalna nestabilnost je na višku, prav tako eks-
plozivnost, agresivnost in socialna degra-
dacija osebnosti« (Glaser 1995: 175-176).
Drugo, kar gre omeniti, pa je, da v tovrstnih
diskusijah kot govorniki najpogosteje
nastopajo predstavniki medicinske stroke,
zlasti dveh njenih vej, psihiatrije in socialne
medicine. Ilustrativen primer je tudi način
argumentiranja metadonskega vzdrževanja,
ki ga danes zaznamuje pogosto vzporejanje
z insulinsko terapijo, tj., prikazovanje uži-
vanja drog kot kronične bolezni. Podporo
tezi o prevladi bolezenske razlage pojava
je mogoče med drugim najti tudi v takih
izjavah:
•	»bolezen odvisnosti mora dobiti status
bolezni tako kot druge, npr. astma, visok
krvni pritisk«;
•	»prek medijev je potrebno spremeniti
negativni odnos do uživalcev, jih afirmirati
kot bolnike«.^
Že iz površnega pregleda del nekaterih
slovenskih in jugoslovanskih avtorjev iz
obdobja ob koncu šestdesetih in začetku
sedemdesetih let, pa tudi iz tekstov, nastalih
v devetdesetih, izhajajo številna protislovja.
Tako v današnji kot tedanji diskusiji o
pojavu je mogoče zaznati nasprotja v:
1.	ocenah nevarnosti pojava in s tem v
napovedih njegovega širjenja;
2.	razlagah etiološkega ozadja;
3.	predlogih, ki zadevajo politiko oz.
načine spoprijemanja s pojavom.
Točka, okoli katere je bilo doseženo so-
glasje (v sedemdesetih in devetdesetih), je
ugotovitev o neustrezni oz. nezadostni oce-
ni razširjenosti uživanja. »Veliko informacij,
s katerimi trenutno razpolagamo, se nagiba
k nezanesljivosti in jih je nujno ovrednotiti
v kontekstu, v katerem so bile pridobljene.
[...] V Sloveniji imamo samo zelo grobo oce-
no o številu intravenoznih uživalcev drog
in morali bi narediti več temeljnih raziskav«
(Nolimal 1992: 187). To ugotovitev pa av-
torji naprej razlagajo različno. Medtem ko
eni ob tem problemu navajajo še problem
neustreznega posploševanja ugotovitev iz
posamičnih kliničnih primerov oz. majhne-
ga vzorca institucionalno obravnavanih
primerov na celotno skupino uživalcev in
problem vpliva ideoloških dejavnikov na
proučevanje pojava, ki se odraža v preti-
ravanjih pri prikazovanju problema oz.
poudarjanju negativnih posledic uživanja
drog kot tudi pri napovedovanju širjenja^',
drugi o problemu razmišljajo kot o odkri-
tem »vrhu ledene gore« in mu pripisujejo
dosti večje razsežnosti od zaznanih. »Urad-
nih podatkov o obsegu narkomanije pri nas
ni ali pa so pomankljivi [...]. Zato moramo
biti pri sklepanju o obsegu in razširjenosti
narkomanije pri nas zelo previdni. [... P]o-
datki se nanašajo na ljudi, za katere z večjo
ali manjšo gotovostjo lahko trdimo, da so
pravi uživalci drog. Kolikšno pa je število
tistih, ki za zdaj z drogami le koketirajo, je
neznanka. Po našem mnenju bi bilo napač-
no sklepati na podlagi dejstva, da je pri nas
evidentirano sorazmerno majhno število
narkomanov, da zato narkomanija pri nas
ni družbeni problem. Prej bi lahko sklepali,
da se ustrezni organi in institucije niso do-
volj angažirali pri odkrivanju tega pojava,
kakor tudi, da oskrba narkomanov dobro
deluje. Soglašam z dr. Stojiljkovičem, ki
pravi, da bi bilo ugotavljati natančno število
245
DRAGICA FOJAN
narkomanov in na tej podlagi ocenjevati
družbeno nevarnost tega pojava pri nas
izguba časa« (Modly 1975: 13-14).
Med vprašanji, okoli katerih so se v
odgovor od identifikacije pojava oblikovale
različne, nemalokrat nasprotujoče si teorije
in mnenja, gre omeniti tudi vprašanje etio-
loških dejavnikov. Prav ob tem vprašanju
posebej izstopi travmatična narava pojava,
njegovo nenehno izmikanje pojasnjujoči
medicinski nozografiji. Zaradi tega je mogo-
če reči, da vedo o drogah danes zdravniki
in drugi »strokovnjaki za droge« prav toliko
kot laična javnost.
Različni nasprotujoči si odgovori, ki jih
zasledimo na vprašanje o etiologiji, kažejo
na nezmožnost oblikovanja jasnega in eno-
značnega odgovora oz. enotne klinike toksi-
komanije. Glede vprašanja vzročnosti bi lah-
ko avtorje v grobem razdelili na tiste, ki se
usmerjajo v dokazovanje obstoja različnih
etioloških dejavnikov — in poudarjajo po-
membnost svojega odkritja tako za ustrez-
nejše razumevanje fenomena kot tudi za
preprečevalno dejavnost —, in tiste, ki o-
puščajo iskanje vzrokov pojava, ker jih ni
mogoče znanstveno dokazati ali ker jih
opazujejo kot irelevantne, in se usmerjajo
zlasti v oblikovanje učinkovite prepreče-
valne politike, pri čemer jih vodi vprašanje:
»Kaj deluje?« To orientacijo lahko zasledimo
pri zagovornikih kaznovalnega pristopa, ki
postavljajo zahtevo po represivnejšem
ukrepanju tako zoper prekupčevalce kot
tudi uživalce drog. Vendar gre v zvezi s tem
dodati, da zgolj represivnega načina reševa-
nja problematike drog, kar zadeva strokov-
ne kroge, ne zagovarja, vsaj glasno ne, nihče
več; tudi v sedemdesetih so bili njegovi
zagovorniki redki, zaradi česar je mogoče
reči, da je obe obdobji določalo zlasti raz-
mišljanje o toksikomaniji kot bolezenskem
pojavu.
Druga groba delitev, ki jo gre omeniti,
ko govorimo o etiologiji, je delitev avtorjev
na tiste, ki iščejo vzroke pojava v razdiral-
nem vplivu individualne/družinske pato-
logije, ali drugače, v bioloških in nevrofizio-
loških, psihotičnih, nevrotičnih, emocional-
nih lastnostih, nepopolni ali neustrezni
socializaciji ipd., in tiste, ki poudarjajo vpliv
širših družbenih razmer. Malo pa je avtor-
jev, ki se odvračajo od individualnopato-
loških in sociologističnih interpretacij ter
govorijo o problemu drog kot o produktu
prohibicionističnega diskurza. Sledeč pre-
gledu razprav jugoslovanskih piscev, na-
stahh v letih 1968-1980, ki ga je opravil D.
Maver (1981), so ti pisci redko namenjali
pozornost vplivu anomije in družbene de-
zorganizacije na širjenje drog. Več zanima-
nja je pritegnilo vprašanje različnih Subkul-
tur in kontrakultur uživalcev drog, čeprav
tudi tu ni bilo zaslediti pomembnejših
empiričnih raziskav v danih razmerah.
Premestitev poudarka z individualno-
patoloških na družbene, natančneje social-
no-ekonomske dejavnike, ki izhaja iz kratke
navedbe: »večja kot je brezposelnost, več bo
malih preprodajalcev« (Pregi 1995: l6l),je
mogoče razbrati tudi v ciljih (1. in 3. točka)
Nacionalnega programa za preprečevanje
zlorabe drog v Sloveniji, sprejetega leta
1992:
•	preprečevanje zlorabe drog in zmanj-
ševanje socialne, varnostne, zdravstvene in
ekonomske problematike, povezane z njo;
•	oblikovanje skupne politike za celost-
no in usmerjeno obravnavo tega problema;
•	zmanjševanje tistih socialnih in eko-
nomskih dejavnikov, ki pospešujejo zlorabo
drog;
•	spodbujanje zdravja, zdravega in kva-
litetnega načina življenja, zdravstvene pro-
svetljenosti in navad ter dejavnosti, ki kre-
pijo zdravje pri vseh delih populacije;
•	organiziranje informiranja, ustreznega
predstavljanja te problematike v medijih;
•	sistematična priprava sredstev za izo-
braževanje in njihova uporaba na vseh
ključnih točkah;
•	zmanjševanje ponudbe (prometa, raz-
pečevanja) droge;
•	priprava sodobne zakonodaje;
•	mednarodno sodelovanje;
•	koordinacija dela institucij, ki izvajajo
preprečevanje, zdravljenje in izobraževanje
o tej problematiki v RS;
•	redno in sistematično raziskovanje po-
java zlorabe drog v RS in vključitev v med-
narodne raziskovalne projekte.
Kar zadeva vprašanje etiologije, pregled
pisanja pokaže prevlado individualnopato-
loških razlag, katerih značilnost je izenače-
246
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
vanje »normalnega« z »adekvatno adaptira-
nim«, »socializiranim«, »sprejemljivim fun-
kcioniranjem«, »ustrezno stopnjo frustracij-
ske tolerance«, »prilagojenim vedenjem«,
»upoštevanjem realnosti«, »močnim Egom«,
»zdravim«, »produktivnim«. Slednje potrjuje
tudi pogosta raba pojma »šibki Jaz« in nje-
govih izpeljank, ki so postale že del vsak-
danjega besednjaka: »Jaz, ki ni sposoben
prenašati frustracij«, »Jaz, ki ne ravna v skla-
du z načelom realnosti«, »Jaz, ki ni sposoben
obvladovanja oz. usklajevanja gonskih in
nadjazovskih zahtev«, »ozek/narcisistični
Jaz«, »pomanjkljivo izgrajen Jaz« ipd. Ilustra-
tiven primer takega razumevanja zasledimo
v prispevku Psihodinamika zasvojenosti:
Opojne snovi kakor tudi vse dejavnosti, ki
se izrodijo v zasvojenost, postanejo nado-
mesten predmet kakor tudi nadomestek za
strukturni primankljaj. S tem mislimo pred-
vsem nezanesljivo ali pomankljivo delovanje
Ego funkcij. Mnogi avtorji namreč poudar-
jajo, da se k zasvojenosti nagibajo narcisi-
stično zelo motene osebe, tj. tisti, pri katerih
je psihični aparat zaradi številnih razvojnih
fiksacij in močnih regresivnih teženj pre-
šibko oz. pomankljivo razvit. (Bohak 1995:
195.)
V nadaljevanju prispevka avtor govori o
»zasvojenosti z delom« in »ekscesivnim spol-
nim udejstvovanjem«, pri čemer je zanimiva
zlasti definicija pojma »zasvojenost«. Upo-
rabo pojma zasvojenost v tej zvezi (delo,
spolnost) avtor pojasnjuje takole:
Kot takšne jih prepoznamo zato, ker človeku
ne prinašajo prave potešitve, marveč ga
puščajo nepotešenega. So nadomestek za
pravo ustvarjalno delo, za pristne ljubezen-
ske odnose, {ibid.-. 196; podčrtala D.F.)
Za naš prikaz je zanimiva tudi navedba
italijanskega katoliškega duhovnika don
Pierina Gelminia, ustanovitelja pri nas go-
tovo najbolj znane terapevtske skupnosti
Srečanje, v programu katere lahko kot ene-
ga temeljnih ciljev zasledimo »razjasnitev
odnosa do Boga«: »Za naše otroke ni zlo
droga, temveč njihova slabo zastavljena
življenska pot!« (po Turčin 1995).
V	neredkih tekstih, ki zadevajo vprašanje
etiologije, lahko opazimo tudi nekakšno
»harmonično koeksistenco« različnih poj-
movanj, tj., biologizma, psihologizma in
sociologizma (genska predispozicija pro-
blematična družina -t- nečloveška kapita-
listična družba). V razmišljanjih o socialno-
ekonomskih dejavnikih pojava je sicer
impliciran družbenokritični element, ki pa
se ob pogostem, hkratnem poudarjanju
drugih dveh dejavnikov—dehumanizirane/
modernizirane družbe in individualne
patologije, tj., v nostalgičnem govoru o
vrnitvi k naravi/tradiciji/družini na eni in
terapiji na drugi strani, izgubi.
V	sklepnem delu tega hitrega pregleda
lahko rečemo, da ostaja retorika drog zad-
njih trideset let pravzaprav nespremenjena,
kar zadeva javno mnenje in tudi mnenje
mnogih strokovnjakov s tega področja. Od
leta 1992 naprej je sicer opaziti vpeljavo
nekaterih elementov politike zmanjševanja
škode in napore v smeri izdelave ustreznej-
še metodologije za ocenitev in napovedo-
vanje širjenja uživanja, vendar do večjih
sprememb, kar zadeva javno mnenje in
mnenje stroke, ni prišlo. Diskusijo o drogah
tudi v devetdesetih letih obvladuje medicin-
ska interpretacija. Neuspehi represivnega/
kaznovalnega pristopa in terapije na po-
dročju odvisnosti tako pri mnogih niso
zbudili suma v možnost realizacije utopič-
nega programa (družbe brez drog), pri
nekaterih pa tudi ne v sredstva njegovega
doseganja. O slednjem pričajo tako zahteve
nekaterih po rigoroznejšem ukrepanju or-
ganov pregona kot tudi odkrita in prikrita
nasprotovanja nizkopražnim programom
in s tem povezane zahteve po širitvi visoko-
pražnih programov.
Vztrajanje pri iluzorni ideji o obvlado-
vanju fenomena in ideji o možnosti reali-
zacije »družbe brez drog« je danes, v času
glasnejših kritik prohibicionističnega pri-
jema, mogoče identificirati zlasti na podro-
čju tako imenovanega primarnega prepre-
čevanja. Mogoče bi lahko celo rekli, da s
tem, ko postajajo neuspehi k abstinenci
usmerjenega zdravljenja vse bolj vidni,
posledično prihaja do večje investicije v
primarno preprečevanje, celo do nekakšne
njegove fetišizacije.
247
DRAGICA FOJAN
Vzemimo za ilustracijo tega »prenosa ve-
rovanja« v možnost realizacije družbe brez
drog prispevek Vrzel v sistemu prevencije
toksikomanije (Skalar 1992). Prispevek je
dober primer prevladujočih pisanj na temo
preprečevanja rabe drog, ki jih zasledimo
v slovenskem prostoru zadnjih trideset let^.
Za izbor sem se odločila v prvi vrsti zaradi
naslova (»Vrzel«), v katerem razberemo so-
očenje avtorja z nezmožnostjo realizacije
prohibicionističnega projekta. Poleg naslo-
va je zanimiva tudi struktura prispevka, v
kateri se odraža cirkularna logika prohibi-
cionističnega projekta (identifikacija pro-
blema/alarmantne napovedi — identi-
fikacija razlogov/krivca — identifikacija
načina reševanja/pomiritev—identifikacija
problema itn.).
Po več kot dvajsetih letih, odkar je narko-
manija pri nas postala problem številka ena,
bi pričakovali, da bi zlasti šola lahko že ob-
likovala bolj sistematičen in doktrinären
pristop do narkomanije in narkomanov. [...
Š]ola ima poleg izobraževalne tudi vzgojno
funkcijo in učitelji so profesionalni peda-
gogi, ki pri tako usodnih deviacijah mladih
ne morejo ostati ob strani in križem rok.
Qbid.: 227.)
Poglejmo, v čem avtor vidi možnost za-
polnitve »vrzeli«.
[Šolska] doktrina bi morala vsebovati pred-
vsem preventivni program, pa tudi strateško-
metodične smernice za pedagoge, ki naj bi
jim dale podrobnejša navodila, kako ravnati
v primeru obravnavanja narkomanije na
splošno, s preventivnimi cilji, ali pa konkret-
no, pri obravnavanju posameznikov ali sku-
pin, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo
določene izkušnje ali težave z drogo. Preven-
tivni program bi moral najprej zajeti revizijo
in dopolnitev učnih načrtov za predmete, ki
bi lahko v svojem okviru mladim [...] podali
informacijo o kulturoloških, filozofskih,
geografskih, gospodarskih, političnih, zdrav-
stveno-higienskih in psiholoških vidikih
narkomanije. (Ibid.: 227-228.)
Drugi problem avtor vidi v »anomalijah
predmetnikov in učnih načrtov«, kar »one-
mogoča ustrezno koordinacijo«, zato meni,
da bi bilo »potrebno, posebej v osnovni šoli,
razmišljati o predmetu, kjer bi bila podana
celostna informacija o narkomaniji.« Pre-
ventivni program bi po avtorjevem mnenju
moral vsebovati sistem metodičnih napotkov
za učitelje in svetovalne delavce na šoli s
sledečimi sestavinami: informacijo o narko-
manijah s pregledom fizičnih in psihičnih
znakov, značilnih za uživalce drog, načela
učiteljevega preventivnega delovanja in
delovanja v primeru odkritih uživalcev drog
[...], metodične napotke za delo z razrednim
kolektivom, pri dajanju informacij [...],
metodične napotke za delo z uživalci droge,
[...] z razrednim kolektivom, [...] za delo s
starši odkritih uživalcev, [...] za stike peda-
gogov in vodstvenih delavcev šole s policijo,
socialnimi službami, zdravstveno službo,
določitev specifičnih nalog učiteljev, šolskih
svetovalcev, vodstvenih in administrativnih
delavcev in njihova koordinacija. (Jbid. : 228.)
Naprej, avtor vidi razloge za dosedanjo
neuspešnost preventivnega delovanja v
tem, da se
šole na problem odzivajo preveč kam-
panjsko, da so šolski delavci prepuščeni sebi
in lastni presoji, da prevencija sloni pred-
vsem na individualnih pobudah in entuzia-
zmu posameznikov in ne na koordiniranem
sistemskem pristopu in uveljavljeni doktrini
in nazadnje, v preveč formalnem odnosu
učiteljev napram učencem, kar onemogoča
prijateljstv^o in zaupljivost. (Jbid.^
Spremembe, ki jih predlaga in v možnost
katerih »verjame« (oz. jim glasno ne opo-
reka) večina tistih, ki se poklicno ali kako
drugače ukvarjajo z mladimi, zagotovo niso
nič novega. Tovrstne in podobne kritike in
nanje opirajoči se predlogi reform šolskega
sistema so znani že iz obdobja petdesetih
let. In kot izhaja iz spodnjih navedb, so bili
v sedemdesetih letih različni strokovnjaki
na področju drog (zlasti iz vrst policije,
zdravstva, šolstva, sociale) glede nujnosti
uvajanja preprečevalnih programov v šolo
enotni. Tudi v tem obdobju so mnogi videli
priložnost zlasti v vzgoji »človeka, ki ne bo
248
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
imel potrebe segati po drogi, ki bo znal
ustvarjalneje reševati konfliktne situacije in
katerega lestvica frustracijske tolerance bo
tako široka, da mu bo droga kot sredstvo za
izhod iz težav in napetosti nepotrebna in
tuja« (Lukšič 1992). »Morda je danes še čas
— in je pomembnejše — da bolj kot o tera-
pevtskih posegih razmišljamo o organiza-
ciji družbeno preventivne akcije. Organi-
zirano preventivno delovanje bo nujno
med vsemi tistimi, ki ta problem občutimo
in ki smo ga dolžni reševati po svoji služ-
beni dolžnosti. Pri tem mislim predvsem na
usklajeno delovanje zdravstvenih, socialnih
in kriminalističnih služb« (Orel 1975: 77).
[P]reprečevati je boljše kot zdraviti. Šola ima
v svojih rokah »najboljše možnosti prepre-
čevanja«. Pravočasno odpravljanje vzrokov
nas lahko obvaruje epidemije. Svetovalci na
šolah bi morali biti podrobno poučeni o
samem pojavu, o različnih oblikah zastrup-
Ijenja, o pojavnih znamenjih zasvojenosti in
občasnega uživanja ter o ustreznih načinih
ukrepanja, ko se mora šola praktično soočiti
s problemom. Sekcija šolskih psihologov je
dala v svoj program za tekoče leto študij o
problemih narkomanije pri mladih. Šole bi
se morale lotiti vprašanja načrtno in organi-
zirano. (Skalar 1975: 107-109.)
Avtor v začetku predstavljenega prispev-
ka navaja, da je »narkomanija pri nas že več
kot dvajset let problem številka ena« in da
»bi bilo pričakovati, da je zlasti šola že ob-
likovala bolj sistematičen in doktrinären
pristop« (Skalar 1992). Razmišljanje, ki se
porodi bralcu pri branju prispevka, gre kaj
lahko v smeri obtoževanja nesposobnih/
nezainteresiranih šolnikov in drugih odgo-
vornih, ki v vsem tem času niso bili sposob-
ni oz. pripravljeni oblikovati ustreznega
odgovora na problem. Druga značilnost
tega prispevka in podobnih je nakazovanje
rešitve, katere logiko lahko povzamemo
takole: »Res je, da so se te rešitve nakazovale
že prej, vendar zaradi različnih/neznanih
vzrokov niso bile uresničene; sedaj je čas,
da končno resno pristopimo k njihovemu
uresničevanju.« Tretja značilnost prispevka
pa je, da je pisan v obliki nekakšnega »re-
cepta«, katerega jasnost se razblini v tre-
nutku, ko ga vzamemo v roke, da bi se po
njem ravnali, s čimer odpre prostor za
»ustreznejše, sistematičnejše, kompleks-
nejše izobraževanje«. Tako prispevek zapira
krog, ki ga je, kot smo videli, skozi priznanje
vrzeli sam odprl. V ilustracijo slednjemu si
poglejmo še kratek primer nekega drugega
pisanja:
Uspešna preventiva razvoja odvisnosti ni niti
v rokah psihiatrov niti organov represije.
Prvi in drugi lahko le po kapljicah gasijo
požar. Možnosti za vplivanje pa so mnogo
prej. Prijemališče preventive je vzgoja, ki pa
pomeni mnogo več od šolskega pouka in
predavanj. Vzgoja k zdravi, samostojni in
dejavni, srečnejši osebnosti, ki ne bo potre-
bovala nobene vrste drog, ker bo znala za-
dovoljno komunicirati s svetom, se okoristiti
z njegovim realnim bogastvom, uživati v
pristni povezanosti z okolico in zaradi dovolj
pristnih kontaktov ne bo kopičila agre-
sivnosti, ki bi se nato oglašala v škodljivih
prebojih. Taka vzgoja je silno kompleksna
naloga in daleč presega okvire tega pisanja.
(Ficko Zalokar 1995: 152.)
V predstavljenih prispevkih se razkriva
monološka struktura prohibicionističnega
diskurza. Že iz kratkega pregleda bodisi
dnevnega časopisja^ ali strokovnih pisanj na
temo drog lahko vidimo, da je prohibicio-
nizem zavezan cirkularni logiki; tako se apo-
kaliptične napovedi izmenjujejo z govorom
o obvladovanju pojava (»pojav dobiva epi-
demičen značaj«, »morda je danes še čas«,
»šola ima v svojih rokah najboljše možnosti
preprečevanja«, »pravočasno odpravljanje
vzrokov nas lahko obvaruje epidemije«).
Ponavljanje, značilno za prohibicionis-
tični monolog, kaže na kroženje okoli neke
vrzeli/nemožnosti. To krožno strukturo, ki
jo mistificira perspektivistična iluzija in ki
pravzaprav omogoča nenehno odkrivanje
»krivcev«, v povzemajoči obliki razkriva
navedeni primer pisanja o primarnem pre-
prečevanju, ki se ga, kot rečeno, v nasprotju
s t. i. terciarnim preprečevanjem, tj., stra-
tegijami zmanjševanja škode, drži nekakšna
fetiška aura. Slednje med drugim potrjuje
skoraj popolna odsotnost kritik. Prestav-
ljanje poudarka/pričakovanj z ene strategije
249
DRAGICA FOJAN
na drugo, ki se odvija ob hkratnem spregle-
dovanju ponavljanja skoraj do črke enakih
predlogov ukrepanja, priča o vztrajnosti
verovanja v uresničljivost projekta »družbe
brez drog« in o izjemni odpornosti tega
verovanja proti drugačni vednosti, ki jo
izpričujejo učinki dosedanje politike do
drog.
250
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
Opombe
' L. Milčinski opozori na majhen odstotek uživalcev ilegalnih drog v psihiatrični dispanzerski
obravnavi: »v letu 1972 je bilo s to diagnozo označenih 0,6% obiskovalcev, v letu 1973 pa 0,8%«, pri
čemer opozarja, da je bil naziv narkomanija uporabljen kot groba statistična kategorija in navedeni
številki zajemata tudi uživalce, ki niso bili odvisni od drog. Podatki, ki jih navaja za alkoholizem, v
odstotkih daleč presegajo narkomanijo (Milčinski 1974b: 6l). Avtor tudi v drugih delih opozori
na problem alkoholizma, ki je po njegovem mnenju kot tudi po mnenju drugih avtorjev daleč bolj
pereč od problema narkomanije; »v tej paniki, ki se pri nas zganja okoli narkomanij, se mi zdi, da
je nekaj hipokrizije ali pa mogoče celo manever, da bi se odvrnila pozornost od alkoholizma«
(Milčinski 1974a: 289). V svojem razmišljanju o pojavu se Milčinskemu pridružuje tudi J. Pečar, ki
v svojem pisanju najprej opozori na pereč problem alkoholizma, v zvezi s pojavom uživanja drog
pa pravi, da ga ne gre prezreti, pa tudi ne predimenzionirati (Pečar 1975: 7).
^ »Pojav narkomanije se najhitreje širi v deželah z visokim narodnim dohodkom, ki nekaterim
kategorijam prinaša gmotno blaginjo, hkrati pa čedalje brezobzirnejši in brezoseben vsakodnevni
boj za družbeni ugled in uspeh.« (Marolt 1975: 40.)
»Že kot pripadniku socialistične samoupravne družbe mi res ni vseeno, ali bo del te družbe, v
kateri živimo, družba bolnikov, pasivnih in parazitskih ljudi, nesposobnih, da v najpomembnejših
trenutkih stoje na tleh realnosti, pripravljeni braniti pridobitve naše revolucije. [... U]živalec hašiša
je antimilitaristično razpoložen, kar potrjuje dokajšnje število mladih narkomanov, ki so nesposobni
služiti v armadi.« (Žerjav 1975: 150.)
^ Pozneje, točneje leta 1995, se je na tej podlagi in ob izključni finančni podpori WHO (55.000
ameriških dolarjev za dobo dveh let), oblikovalo Društvo uporabnikov Stigma. Civilne pobude za
legalizacijo metadonske terapije je mogoče razumeti kot odgovor na prepoved izvajanja meta-
donske terapije, ki je potekala leta 1989 v bolnišnici Vojnik pod vodstvom dr. Vesne Novak. Psihia-
trija je tedaj namreč v »metadonu videla opojno drogo, na katero ne gre v nobenem kontekstu,
niti socialnomedicinskem, gledati kot na zdravilo.« Navkljub prepovedi pa se je ta oblika pomoči
uživalcem kot ilegalna izvajala dalje vse do leta 1995. (Podatki so iz pogovora z D. Kocmurjem 17.
7. 1998.)
Izjava udeleženke (vodje enega od metadonskih centrov) na posvetu Pragmatika socialnega dela
na področju uživanja drog, ki ga je aprila 1998 organizirala Visoka šola za socialno delo v Ljubljani.
O problemu vpliva individualno in družbeno pogojenih predsodkov na ocenjevanje nevarnosti
sta v sedemdesetih letih govorila zlasti L. Milčinski inj. Pečar. »Ko bereš poročila in polemike, se
ne moreš znebiti vtisa, da seže vpliv teh predsodkov ne kot običajno — zgolj do ravni končne
interpretacije zbranih ugotovitev, temveč gre globje tja do zbiranja podatkov« (Milčinski 1975a:
59.)
^ Na nujnost oblikovanja usklajenega nacionalnega preventivnega programa je na že omenjenemu
posvetu Pragmatika socialnega dela na področju uživanja drog (16.-17.4.1989), opozorila državna
sekretarka Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
" »Trgovina z mamili narašča« (Primorske novice, 31. 3- 1998); »Obsojeni prenašalci bele smrti«
(Dnevnik, 26. 10. 1998); »Na tokratnem vrhu ZN v New Yorku, ki se ga je udeležilo okoli trideset
predstavnikov držav in vlad, so se revne države proizvajalke mamil in bogate porabnice prvič v
zgodovini združile v boju za 'svet brez mamil'« (Primorske novice, l6. 6. 1998).
251
DRAGICA FOJAN
Literatura
Antonijevič, Z. (1971), Socialno kulturni aspekti narkomanije. V: Z. Antonijevič (ur.). Narkomanije
mladih. Beograd: Kultura (137-146).
—	(1971), Narkomanije mladih u nas. V: Z. Antonijevič (ur), Narkomanije mladih. Beograd: Kultura
(147-151).
Bohak, J. (1995). Psihodinamika zasvojenosti. V: Mere, B. (ur.), Zbornik razprav: Odvisnost -
družbeni problem — včeraj, danes, jutri. Maribor: Obzorja (192-214).
Bukelič,J. (1972), Toksikomanije. Beograd: Obelisk.
Dekleva, B., D. Fojan (1997), Kvalitativno raziskovanje na področju drog. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo, 48, 3: 283-301.
Glaser, E. (1995), Analgetiki, sedativi, uspavala, nevroleptiki antidepresivi, trankvilizatorji in ana-
bolski preparati, ki povzročajo odvisnosti. V: Mere, B. (ur.). Zbornik razprav: Odvisnost
družbeni problem — včeraj, danes, jutri. Maribor: Obzorja (163-192).
Ficko Zalokar, A. (1995), Odvisnost in odvisnikova agresivnost. V: Mere, B. (ит^. Zbornik razprav:
Odvisnost družbeni problem — včeraj danes, jutri. Maribor: Obzorja (124-142).
Hudolin, V. (1973), Rehabilitacija alkoholikov in narkomanov. Zdravstveni vestnik, 42, 3:111-117.
Jakopič Garbajs, M. (1973), Spremna beseda. V: D. Ladewing, V. Hobi in drugi. Droge med nami.
Ljubljana: Cankarjeva založba (5-6).
—	(1971), Kaj je toksikomanija in kdo je toksikoman. Razgledi, 23 (695-695).
—	(1972), Toksikomanija in mladi. Razgledi, 24, 7 (200).
Kastelic, A. (1992), Droge - ne hvala. Časopis za kritiko znanosti, 20,146-147 (178-182).
Lukšič, L (1992), Legalizacija drog — nujnost in nemožnost. Časopis za kritiko znanosti, 20,146-
147 (73-82).
Marolt, D. (1975), Domnevna razširjenost drog v Sloveniji ter delo organov za notranje zadeve. V:
Kaj vemo o drogah. Ljubljana: Mladinska knjiga (39-55).
Maver, D. (1981).Pogledi nekaterih jugoslovanskih in tujih piscev na vprašanja uživanja drog in
narkomanije.	1 (69-94).
Maver, D. (1980). Droge na Slovenskem: poskus ponovne ocene. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 31, 3 (170-176).
Milčinski, L. (1973), Droge — današnja scena. Zdravstveni vestnik, 36, 9 (423-426).
—	(1973a), Etiopatogenetsko ozadje narkomanij današnjega časa. Zdravstveni vestnik, 10 (483-
484).
—	(1974a). Droga - človek - družba. Razgledi, 11 (288-289).
—	(1974b), Tretiranje narkomanija — represija ili terapija? Socialna psihiatrija (Zagreb), 2, 1 (61-
68).
—	(1979), Droge — današnja scena. Zdravstveni vestnik, 42, 9 (423-426).
Modly, D. (1975), Podmena o razširjenosti uživanja drog vjugoslaviji in delo organov za notranje
zadeve. V: Kaj vemo o drogah. Ljubljana: Mladinska knjiga (13-39).
Nacionalni program (1992). Časopis za kritiko znanosti, 20,146-147 (153-155).
Nolimal, D., M. Globočnik in drugi (1991), Deskriptivna epidemiologija skupine »cestnih«
intravenskih uživalcev drog v koprski in ljubljanski regiji v letu 1991. Zdravstveno varstvo, 32,
4 (161-164).
252
DROGA KOT ARGUMENT ZA KAR KOLI
Orel, D. (1975), Preventivne in terapevtske možnosti socialnih služb. V: Kaj vemo o drogah.
Ljubljana: Mladinska knjiga (69-78).
Pečar, J. (1975), Uvod. V: Kaj vemo o drogah. Ljubljana: Mladinska knjiga (7-13).
Petrovič, S. P. (1980), Ličnost narkomana. Gornji Milanovac: Dječje novine.
Petrovič, M., in drugi (1980), Droga i mladi. Beograd: Privredna štampa.
Pregi, M. (1995), Etiologija odvisnosti. V: Merc, В. (ur.), Zbornik razprav: Odvisnost družbeni
problem — včeraj, danes, jutri. Maribor: Obzorja (154-162).
Salecl, R. (1991), Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Krt.
Savič, D. (1975), Droge i mladi. Novi Sad: Crveni krst Vojvodine.
Skalar, M. (1975), Ali šola dovolj izrablja svoje preventivne možnosti. V: Kaj vemo o drogah.
Ljubljana: Mladinska knjiga (105-113).
Skalar, V. (1992), Vrzel v sistemu prevencije narkomanije. Časopis za kritiko znanosti, 20, 146-
147 (227-228).
Turčin, Z. (1995), Toksikomanije mladih. V: Mere, B. (ur.). Zbornik razprav: Odvisnost družbeni
problem — včeraj, danes, jutri. Maribor: Obzorja (114-124).
Ule, M. (1992), Narkomanija pri mladih: razpadni produkt mladinskih Subkultur? Časopis za kritiko
znanosti, 20, 146-147 (37-44).
—	Mladina v devetdesetih. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
Žerjav, C. (1975), Sklepna misel. V: Kaj vemo o drogah. Ljubljana: Mladinska knjiga (149-152).
253