dosezefe z dobra ren amo

x

OSNUTKA JD£J£ , F OTO-  ||

MONTAŽE BREZPLAČNO.  H

OPLJČ£M TJSK, SJJAJNO
IZVEDBO VAŠJrJ PROSPEK¬
TOV, PLAKAT OV/fJSKOVJN  ||

J2VRSJ ZA 2M5RJNO CEN O  ||

__T

DELNIŠKA TISKARNA

LJUBLJANA  f) Q DALMATINOVA 8

TEEFOM 21-32

TUKAJ

TUKAJ

se pojavljajo
prvi znaki!

vene Vaša mladost?
ni treba nikoli videti ko-

Ali se morajo okoli ust, okoli oči
in na sencih opaziti prvi znaki, ki
pričajo da

Na ženi se
liko je stara, ako se pravočasno ne¬
guje in uporablja dobro kremo.
El id a krema Ideal  odstrani male
gubice in nečistoto kože. Ona vsebuje
hamamelis,  kateri poživi in obnav¬
lja kožo. Kdor redno uporablja to
kremo, ostane mlad, ostane lep!

ELIDA KREMA IDEAL

x X

\\' 1 ' //

t

Ji //>ršW Vi

/

/

zipzavi
ga z~

,J3ackuum

DB.0ETKER2!

peciinim praškom

VEDENJE - POTOVANJE
ZABAVA - DOPISOVANJE

CENA ZA NENAROČNICE 30 — DIN

IZDALA ZALOŽBA „EVALIT“ V LJUBLJANI - ODGOVORNA UREDNICA RIJA PODKRAJŠKOVA
V LJUBLJANI - DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI - PREDSTAVNIK FRANCŠ PINTAR

i

71723

KAZALO

Stran

Po vedenju te bodo sodili.5

Se vedenja lahko naučimo?.6

Na cesti.7

Nagovarjanje .9

Podajanje in poljubljanje rok.10

Predstavljanje in ogovarjanje.11

Restavracija. — Kako jemo?.12

Zunanji pojav.16

Daruj — s srcem in ljubeznijo.18

Posetnica.18

Deset zapovedi za lepo vedenje.18

Deset zapovedi pri mizi.19

Kaj nosi dama, kaj gospod ob raznih prilož¬
nostih .20

Bodite zabavni.21

Ugibanje misli.. 21

Šteti brez sedmice.. . 22

Kdo zna pesniti.22

Vesela tekma.22

Michigan.23

Črna mačka.24

«Ogenj>.25

Vse, kar ima perje, leti.25

Tri vprašanja.25

Črni Peter.25

Pihanje.26

Odkup zastav.26

Kadar imate dopust.27

Prvi načrt za potovanje ..27

Stran

Če potuješ sama.’ . . 27

Potovanje v družbi.27

Vozni red.28

Zamujeni vlaki.28

Baedeker je še zmeraj najboljši -.30

V novi obleki ni prijetno potovati.30

Potovalni kostum.30

Obutev.30

Prtljaga. 30

O kovčegih.30

Koliko naj vzamemo s seboj.32

Kadar odpotujemo .33

Kaj potrebujemo na potovanju.33

Brisače in čevlji za doma ..33

Kako se vedimo na dopustu.34

Še nekaj za sklep.34

Ali znate pisati pisma?.38

Zasebno dopisovanje s sebi enakimi.38

Sožalje zaradi smrti.40

Zahvala za so žalno pismo.40

Zahvala za poročno darilo.41

Zahvala za darilo ob rojstnem dnevu ....  41

Opravičilo .41

Prošnja za priporočilo.42, 43

Prošnja za službo.42

Prošnja za posojilo.43

Opomini .44

Zasebno dopisovanje s predstojniki.48

Ljubezenska pisma.49

Časopisni oglasi ..54

03-OOSOS34

Prejeto od urada
za upravljanje imovine
upornikov

PO VEDENJU TE BODO SODILI

Pa ne bo ta  sodba morda krivična ? Kako pa se naj zna vesti nekdo, ki se tega ni učil in
ki tudi ni imel priložnosti, da bi se od drugih navzel  dobrega vedenja ? Ne,  sodba poštenih
ljudi ne bo krivična  — prav tako, kakor ne bo  vedenje dobrega, po naravi dostojnega človeka
grdo in spotakljivo, čeprav se ni šolal v izobraženi družbi. Tak človek pač ne bo znal jesti
po pravilih omikane družbe, neroden  bo pri pozdravljanju, ne bo  vedel, kdaj in kam naj sede itd.
Toda ker je pošten in dober  človek vedno skromen, bo pač čakal, da mu bodo drugi pokazali
mesto. In ker je človeku že  prirojen čut, kaj se sme in kaj ne, se bo vedel v svoji skromnosti
tako, da njegovo vedenje ne bo žaljivo. Če pa je količkaj bister, bo pač rabil  tudi oči
in se bo ravnal po drugih.

Torej pri količkaj  dobri volji na obeh straneh se bo sodba o vedenju iztekla kar  ugodno.
Seveda  človeška družba  ne zahteva od vsakega isto. Če pravimo «po vedenju te bodo sodili«,
mislimo pri tem na ljudi, ki pridejo včasi v tako  imenovano boljšo družbo, pa se  vedejo slabše,
kakor ljudje, ki še niso nikoli prestopili drugega praga razen praga kmetske  hiše, cerkve
in vaške gostilne. Če imaš čut spodobnosti in  odprte oči, se  hitro znajdeš in se dostojno  vedeš.
Po vedenju te bodo sodili  — to se prav: čeprav si profesor, sodnik, sreski  načelnik, bodo
ljudje videli v tebi  neotesanca, ako se nemogoče vedeš. In če prideš kam, kjer te  ne poznajo,
ne bodo videli v tebi izobraženca  — zaradi tvojega neprimernega vedenja sevedal Nasprotno
pa vsakdo pridobi na ugledu, kdor se lepo in spodobno vede.

To je tudi praktične vrednosti.  Le pomisli, da iščeš službo. Ni ga  boljšega priporočila zate,
kakor tvoje vedenje. Prikupno, vljudno vedenje je zlat ključ, ki odpira vrata  v službo. Zato bi
morala zlasti šola gledati na to, da bi otroke od najnežnejše mladosti učila spodobnega
vedenja. Mlad človek  hitro razumeva in si  osvaja vse, kar je lepo. Prijazen pogled, vljuden
pozdrav in ustrežljivost  — to je že lepa stopnja v razvoju dostojnega vedenja. Kdor ima to,
si bo pri količkaj dobri  volji osvojil še mnogo drugega, kar  pomeni lepo vedenje. Človek se
včasih kar čudi, kako lepo  se zna vesti kmetsko dekle  ali kmetski fant. Nekaj so mu dali starši,
nekaj šola, nekaj prirojeni čut za spodobnost  — in vse je v redu.

Dandanes je svet tako demokratičen, da ne velja več prvenstvo rojstva, tudi ne predpravice
visokega položaja.  V današnji  dobi ima dostop povsod vsak, kdor je dostojen in se lepo vede.
Kamor koli prideš, te bodo sprejeli ali ne sprejeli  — po tem,  kakšno bo tvoje vedenje.

Pa še neka ji Lepo vedenje ni nič prisiljenega. Vsa  pravila za dostojno vedenje, ki jih boste
tukaj čitali,  so čisto  nekaj naravnega. Videli boste, da lepo vedenje zahteva samo to, kar je
naravno in smotrno. Na primer, če boste čitali, da ne smete pri jedi nositi noža v usta, je fc
vendar več ko naravno. Saj je nož že sam po sebi tako ustvarjen, da ga  je nevarno nositi v
v usta. Ali pa če boste slišali, da se mora moški, ki gre z žensko, umakniti na kolovozni del
ceste, boste pač priznali, da morate ščititi  kot mož nežnejše žensko bitje  pred nevarnostjo, da
bi jo to ali ono povozilo. In to boste tudi priznali, da ni prav, da bi se pogajala v gostilni
Vaša žena ali spremljevalka z natakarjem  — za to ste vendar Vil Ali pa pomislitel  Rekli Vam
bomo, da ne smete glasno srebali juhe. To ni  naša sitnost; kar vmislite  se v položaj, da Vas
je pri obedu  — recimo  — deset. Joj, kakšna godba bo nastala iz teh desetih srebanji  Kajne,
da je prav, če Vam povemo, da jejmo juho čim bolj po tihem. Ali pa boste čuli: Pri jedi se
ne smemo opirati na komolce in jih držati prav narazen. Kje pa bo potem prostora za vse,
ki so pri  obedu? In  še to  se lahko  zgodi, da sunete svojega soseda, tako da mu pade grižljaj
z vilic ali se mu razlije  juha po mizi. No, dovoljl Takih  primerov je nešteto. Priznate pa, da
so vsa takšna navodila čisto  naravna in prav za prav sama po sebi razumljiva.

5

SE VEDENJA LAHKO NAUČIMO?

Veliko je ljudi, ki bi na to vprašanje kratko
in odločno odvrnili: «Ne.» Ljudi, ki so mnenja,
da mora biti lepo vedenje človeku prirojeno,
kakor mu je prirojeno lepo lice ali pa zvonki
in prikupni glas. Mi pa bi dejali, da ti ljudje
vendarle nimajo docela prav. Kajti z resnično
krepko in dobro voljo in vztrajnim prizadeva¬
njem doseže človek vse, kar hoče. In kdor se
resno in pošteno potrudi, ta si bo gotovo pri¬
svojil tako brezhibno vedenje, da ne bo nihče
dvomil o tem, da je to vedenje neločljiv del
njegovega bistva. To je namreč tisto, kar je
pri vedenju najvažnejše. Nikoli se ne sme vi¬
deti, da je lepo vedenje prisiljeno in namerno.
Lepo vedenje mora biti vkoreninjeno v najglob¬
lji notranjosti človeka. Kajti izumetničeno in na¬
merno lepo vedenje ni to, kar bi moralo biti,
ampak samo krinka za dosego določenega cilja.
Kdor se nemogoče vede, kadar je sam, tudi

v družbi ne bo mogel vzbuditi vtisa dobro
vzgojenega človeka.

Zato bodi vedno tak, vedi se zmeraj tako,
kakor bi se vedel, ako bi čutil, da te nekdo
opazuje! Navadi se lepega vedenja tudi pred
samim seboj! Kadar sam doma ješ, jej tako,
kakor bi jedel, če bi svetil na tvoj krožnik ža¬
romet in bi bilo okoli tebe sto mikrofonov, da
bi ujeli vsak tvoj še tako tih srkljaj. Jej tako
tiho, da bi tudi tanka ušesa mikrofonov ne
mogla prestreči nobenega nepristojnega glasu.
Ne nosi žlice s široko stranjo v usta! Obrni jo
tako, da bo tekla juha v usta čez konico žlice.
Ampak tekla! Tudi juha je namreč podvržena
težnosti in teče sama v usta. Ni treba, da bi
jo z ustnicami sesal in srkal. In zapomni si!
Devaj v usta konico  žlice. Na Angleškem je
to vseeno. Tam so namreč žlice okrogle.

6

Kako stopimo  v sobo.

Glave ne  smemo pomoliti  skozi na pol odprta vrata, ampak vrata moramo  odpreti, preden

stopimo  v sobo.

Dandanes že vsak ve, da podajamo roko
brez rokavice. In da moramo sleči rokavico,
kadar nam nekdo ponudi golo roko, tudi če je
20 stopinj pod ničlo. Ampak zdaj pomislite!
Srečate nekoga, do katerega vam ni prav nič.
Nekoga, ki stoji daleč pod vami. Družabno,
poslovno in bog ve kako še. «Ah,» si mislite:
. . . «ta» ... In zanj naj si še rokavico slečem?
Glejtel To je čisto napačno. To je tisto, po če¬
mer spoznamo, da imajo nekateri ljudje lepo
vedenje samo «na ogled«, da ga pokažejo sa¬
mo takrat, kadar se izplača.

Prezident Češkoslovaške republike, Masaryk,
je prišel nekoč v strojni oddelek neke tovarne.
Delavec, ki ga ni spoznal, je ravno mazal ko¬
lesje z oljem. Prezident ni pazil in se je zadel
ob njega, in olje se je prezidentu zlilo po
hlačah. Delavec je začel kleti. Prezident pa, ki
je imel vse hlače polite z oljem, je rekel:
«Oprostite, prijatelj.« To je bilo lepo in taktno.
Takt — pravi neki velik pesnik — je nepretr¬
gana spodobnost srca. Torej se ga moremo res

naučiti samo z duševno silo — in če imamo
za to vsaj nekaj naravne podlage. Lahko pri¬
uči j ivi pa so tisti nezapisani zakoni, ki so na¬
stali v toku časov. To so tiste vljudnosti, dvor-
ijivosti, tista dejanja, ki niso slučajnosti, ampak
imajo resnično osnovo.

NA CESTI.

Da na cesti ne smemo prepevati in žvižgati,
je jasno. Kaditi se pri nas na cesti sme. Če
moški na cesti kadi, se to nikomur ne zdi
čudno. Ako bi pa dama hitela po cesti —
s cigareto v ustih, to bi pa že zbujalo pozor¬
nost. Vsekakor! Lepa slika to ni, spodobno pa
še manj.

Ponekod je pa drugače. Na primer v Špa¬
niji ne bo gospod, ki izhaja iz dobre rodbine,
nikoli kadil na cesti. Kdor v Španiji na cesti
kadi, je prav tako nespodoben kakor pri nas
tisti, ki na cesti je. Če bi se hoteli res do
pičice držati pravil lepega vedenja, bi ne sme¬
li na cesti niti bonbonov lizati. No, tako hudo

Pravilni pozdrav.

Gospod vzame  klobuk z glave (ne sme ga samo privzdigniti!),  dama odzdravi tako, da

lahno  skloni glavo.

7

pa to vendarle ni, in nihče ne bo zameril dami,
če si ob deževnem vremenu zlasti za časa
hripe, privošči tudi na cesti — recimo — Kai-
serjevo karamelo. Kadar spremlja gospod da¬
mo na cesti, mora še prav posebno upoštevati
pravila lepega vedenja. Menda že odkar svet
stoji, hodi gospod na levi strani dame. Na
velikih cestah, kjer je živahen promet, pa naj
hodi gospod zmeraj na tisti strani, ki je tik ob
voznem tiru, torej po robu hodnika. To pa za¬
radi tega, da varuje damo, ki jo spremlja, pred
morebitno nevarnostjo, pred prahom, ki ga dvi¬
gajo vozovi, ali pred mokroto na cesti. Z eno
besedo: gospod hodi vedno tam, kjer bi ute¬
gnila groziti nevarnost.

Kadar imata dama in gospod skupna pota,
naj bi bila oba enakovredno oblečena. Čuden
par bi bil, ako bi nosila dama športni kostum,
gospod pa obleko, ki se nosi v družbi. Zakaj
vsak človek bi mislil, da ta dva ne spadata
skupaj. Če pa se slučajno srečata in sta vsak
drugače oblečena, je to pač nekaj drugega;
v tem primeru pa naj skupno hojo kolikor mo¬
goče skrajšata.

Tudi v udobnem naslanjaču lahko pravilno  in

spodobno sedimo.

Navada je, da hodi dvojica včasih z roko
v roki, ampak res samo dvojica. Zakaj če ho¬
dimo z roko v roki, se to pravi, da je naše
razmerje kolikor toliko zaupno, intimno. Mlade
deklice s tako zaupnostjo in intimnostjo ne sme¬
mo nikoli spraviti v slabo ime. Tudi ni kar
tako brez pomena, kdo drži koga pod pazdu¬
ho. Če ponudi roko dami gospod, se ta po¬
nudba lahko razlaga samo kot opora. Čisto
drugače pa je, če gospod prime damo pod
pazduho. To sme samo ženin, zaročenec ali pa
zakonski mož. Zakaj v tem bodo vsi ljudje
videli najvišjo stopnjo intimnosti, zaupnosti.

Ako gresta dva gospoda z damo, jo bosta
vzela seveda v sredo. Dve dami, ki gresta z
enim gospodom, bosta hodili vsaka na eni stra¬
ni. Samo če je v družbi starejša dama, moramo
dati njej prostor v sredini.

V avto ali v tramvaj vstopi vselej dama prva.
Pri izstopu gre gospod naprej in ponudi dami
roko v oporo.

Kakor nikjer, tako se tudi na cesti ne smemo
glasno pogovarjati in mahati z rokami.

Kadar gospod pozdravlja, naj ne vihti klo¬
buka kakor razposajen študent. Saj damo lahko
svojemu veselju tudi drugače duška. Kakor vpli¬
va čudno in nespodobno vsaka telovadba, vsa¬
ko mahanje s klobukom in vsako zvijanje, je
nespodobno tudi to, če klobuk samo privzdig¬
nemo ali pa se ga še celo samo s kazalcem
dotaknemo. Pri pozdravu naj se glava le do¬
bro prezračil Gospod naj sname klobuk po¬
šteno z glave, dama pa naj lahno skloni glavo
in se vljudno nasmehne. Obraz, miren in resen
kakor marmor, je na mestu le ob resnih pri¬
ložnostih. Pri pozdravih pa naj bo obraz veder
in prijazen brez resnih in zaskrbljenih gub.

Ako gre gospod z damo z roko v roki, mora
pozdravljati z levo roko. Pri tem ne sme iz¬
pustiti dame izpod pazduhe. Drugače pa vzame
klobuk z glave vselej s tisto roko, ki ni ob
strani onega, katerega pozdravljamo. Ako je
gospod, ki sreča gospoda z damo, sam, mora
on najprej pozdraviti, tudi če dame ne pozna.
Nikoli ne vzame klobuka z glave prvi tisti, ki
gre z damo. Tudi takrat ne, če je mlajši ali
nižji kakor oni, ki pride nasproti.

8

NAGOVARJANJE.

Ali smemo damo na cesti nagovoriti ali ne?
Vsak količkaj dobro vzgojen človek bo na to
vprašanje odgovoril z «ne». Tisti, ki nagovori
damo na cesti ali kjerkoli drugje, pokaže s
tem, da ima kaj malo pojma o spodobnosti
in o dobrem vedenju. Ako se hoče gospod
z damo seznaniti, mora poiskati druga sred¬
stva in pota. Prizadevati si mora, da se snide
z njo v družbi, kjer ji ga bo predstavila kaka
tretja znana oseba.

KADAR SMO POVABLJENI.

Vsako vabilo je znak naklonjenosti. Tega bi
se moral zavedati vsak, kdor je kamor koli
povabljen, in se zato tudi potruditi, da se iz¬
kaže vrednega te naklonjenosti.

Če se vabilu iz katerega koli vzroka ne mo¬
remo odzvati, moramo to tistemu, ki nas je
povabil, pravočasno sporočiti. Kajti nič ni go¬
stiteljem tako neprijetno kakor brezplodno ča¬
kanje povabljenega gosta.

Prav tako neprijetno pa je gospodinji tudi
to, če pride gost prepozno. So sicer ljudje, ki
mislijo, da ni «gosposko», če pridejo točno na
minuto. Vsak uvideven človek pa bo razumel,
da gostu prav nič ne škoduje, ako četrt ure
čaka. Za gospodinjo pa je kaj nerodna za¬
deva, ako mora po štedilniku premikati ponve
in lonce iz kota v kot in gledati, kako se suši
in kvari sicer tako dobro uspela jed.

Kdor vabi k sebi goste, skrbi pač tudi za
to, da je vse o pravem času pripravljeno. Ne
bodimo torej «gosposki», ampak točni!

Vabila na velike in slavnostne prireditve in
pojedine so dandanes redka. Po večini so to
le manjše, skromne prireditve, v ožjem prija¬
teljskem krogu. Prav zato pa so prijetne, pri¬
srčne in zabavne. Na taki pogostitvi pelje go¬
spodinja seveda svoje goste kar v obednico,
kjer zasede vsak svoj prostor, ki je za vsa¬
kogar že določen. Sedežni red je gospodinja
označila z majhnimi listki z imenom dame ali
gospoda, ki bo sedel tam.

Obleka povabljencev se ravna po okoli¬
ščinah. Vedno pa se moramo potruditi, da smo
skrbno oblečeni.

Običaj je, da napijemo gospodinji. Ne sme
pa iz običaja in navade postati razvada. Pre¬
več zdravja, ki ga želimo gospodinji pri na¬
pitnici, bi ji utegnilo celo škodovati, in pre¬
veliki slavospevi bi jo lahko spravili v slabo
voljo. Nikoli ne smemo pozabiti, da ni nihče
tisti edini, ki se hoče gostiteljici zahvaliti. To¬
rej bodimo obzirni!

Po navadi podamo s predjedjo staro sli¬
vovko ali vermut, k juhi pivo, k ribi ali pe¬
čenki belo ali rdeče vino. Na mizi naj bo po¬
seben kozarec za pivo, dve čaši za belo in
rdeče vino ter kozarec za vodo. Ako streže
gospod dami, mora paziti, da naliva vino
zmeraj v pravo čašo.

Pri vsakem obedu je treba seveda govoriti.
Pogovor je potreben, drugače bi bilo tako,
kakor da smo zbrani edinole zato, da jemo.
Vsak gost naj zabava svojo damo. Zabava naj
bo živahna, ne začenjajmo pa že pri juhi z
dovtipi! Če že moramo svoje dovtipe iztresti,
jih prihranimo vsaj za pozneje.

Zaključitev obeda, pojedine itd. določi go¬
spodinja. Tedaj vstanemo, pomagamo svoji
dami odriniti stol in ga spet porinemo nazaj

Tako zanikrno in nepozorno sedeti ni spodobno.

2

9

k mizi; seveda tudi svojega. Priklonimo se tudi
vsak svojemu sosedu. Potem ponudi gospod
svoji dami roko in jo odvede tja, kjer je ser¬
virana črna kava.

Če se hoče kdo prej posloviti, se zahvali
in opraviči pri gospodinji. Toda pri nikomer
drugem, da ne moti lepega razpoloženja. Po¬
slovi se, kakor pravimo, po francosko.

Znamenje za splošni odhod da po večini
starejša dama. Ako je gospodar zaspan, naj
gre zehat v kopalnico. Nikoli pa ne sme
zdolgočasnjen posedati po kotih ali pa gle¬
dati nervozno na uro. Komur so gostinstva
dolgočasna, jih pač ne sme dajati.

Vselej se moramo zahvaliti pri gospodinji.
Pa nikoli z visoko donečimi besedami. To je
zmeraj nepristno, neiskreno in narejeno. Pre¬
prosta zahvala je vselej ugodna in ne bo ni¬
koli zgrešila svojega namena.

PODAJANJE IN POLJUBLJANJE ROK.

Prav pogosto vidimo, da poljubi gospod
dami na cesti roko. Pri tem se pa včasi še to
zgodi, da si dama rokavice ne sleče, in go¬
spod išče roko med okrajcem rokavice in kon¬
cem rokava. Zelo sitna in nerodna reč, pa še
zadrega, če ne zagleda takoj bele gole kože.

To je seveda čisto napačno. Poljub na roko
je znak spoštovanja in spada v zaprt prostor.
V hotelski dvorani, v gledaliških prostorih, v
restavraciji in kavarni je to v redu. V tramvaju
je nesmiselno. Na športnem igrišču naravnosr
smešno. Dama poda roko; lahko jo stisnemo,
toda ne stresemo. Tresemo drevje, da bi padlo
sadje z njega, roko pa samo podajamo in
lahno stiskamo. Tudi ne smemo roke zgrabiti
kakor s «primežem»; to je zelo negosposko
in surovo. Če že čutite v sebi medvedjo moč,
jo pokažite pri delu ali pa pri športu, nikoli
pa ne pri podajanju roke.

Prav tako nespodobno je nasprotje tega.
Strašno mučen vtis napravi, če kdo podaja roko
tako, kakor bi ponujal drugemu mrtvo ribo.
Nekaj zoprnega, odbijajočega je v takem brez¬
izraznem dotiku. In kar nehote se nam vsili
vtis, da tisti, ki tako mlahavo podaja svojo
roko, ne more biti niti dober niti iskren.

Roke dame ne  smemo dvignili  k svojim ustom,
zraven pa še celo imeti roko v žepu!

In še nekaj: gospod mora vselej čakati, da
mu dama poda roko, mlajši, da mu ponudi
roko starejši. Prav tako čaka nižji, da mu višji
seže v roko, in nameščenec, da stori to nje¬
gov predstojnik.

Enako je to pri poljubljanju roke. Roko pri¬
memo šele, ko nam jo dama poda, in jo po¬
ljubimo. Načelno poljublja gospod roko samo
poročeni gospe. Seveda pa stori to tudi tedaj,
če gre za samostojno gospodično, ki ima visok
položaj. Tako na primer poljubimo roko odr¬
ski umetnici, sloveči slikarici, zdravnici.

Gospod se prikloni nad roko dame. Nikoli
ne sme roke dvigniti k sebi.

Tudi mlada deklica naj poljubi starejši dami
roko.

Rekli smo, da poljub na roko ne spada na
ulico. Tem manj pa še poljub. Poljub je vedno
bolj ali manj zaupna zadeva. Celo poljub na
lice je nekaj zaupnega. V nekaterih deželah
je običaj, da se ljudje venomer in pri vsaki
priložnosti poljubljajo. Pri nas te navade ni.
Poljub je dokaz nežnosti in prisrčnosti in spada
med štiri stene, kjer ni prič.

10

Kadar poljubljamo roko, se moramo sklonili  k

njej. Dama ne vstane,  temveč mirno sedi.

PREDSTAVLJANJE IN OGOVARJANJE.

Prav nič ni treba, da bi človek vedno in po¬
vsod oznanjal svojo osebnost z imenom. Vča¬
sih se zapletemo v kavarni, v restavraciji ali
kje drugje s kom v pogovor. Tudi v vlaku, v
čakalnici pri zobozdravniku nanese, da se
začnemo pogovarjati. V vseh takih primerih
nam ni treba brž vstati in pošepetati ali pa z
napetimi prsi zagotavljati: «Dovolite, moje ime
je Medved.«

Dve reči tukaj nista prav. Prvič je čisto od¬
več, če pravimo «dovolite, moje ime je. . .»
Zakaj vsak količkaj inteligenten človek ve, da
z besedo «Medved» ne mislimo opozoriti na
nevarnost «Pazite, medved gre!« Sicer pa je
tudi nesmiselno, če ne še celo smešno, ako se
v podobnih primerih sploh predstavimo.

Drugače je seveda v družbi. V družbi je
samo po sebi razumljivo, da se gostje, ki se
še ne poznajo, seznanijo. Ampak kako? Ne
tako, da se sami predstavijo! V teh primerih
predstavlja po navadi gospodinja ali gospo¬
dar. Vedno se predstavi gospod dami. Edina
izjema je zelo splošno znan, visok gost, ki
bi ga radi seznanili z drugimi gosti. Slovitega

politika, ki ga vsak dan beremo ali vidimo v
časopisju, ne bomo nikoli predstavili dami, pa
četudi je njegov obisk čisto zasebnega zna¬
čaja. V tem primeru imenujemo vselej ime
dame.

Vendar pa dama sama nikoli ne imenuje
svojega imena. Tudi v vseh prej opisanih pri¬
merih ne. Če sedi, poda roko gospodu, čigar
ime so ji povedali. Vstati pa ne sme pod no¬
benim pogojem. Strašno žalosten vtis napravi,
ako se dama pri podajanju roke dvigne kakor
vprašaj, to se pravi tako, da niti ne sedi niti
ne stoji.

Ako predstavljamo mlado deklico starejši
dami, mora deklica stati. Potem imenujemo
samo ime deklice.

Zdaj pa še nekaj besed o ogovarjanju. Po¬
glejmo najprej gospodično! Pri Nemcih na pri¬
mer velja za napako, ako ogovori gospod
mlado, neomoženo damo z «gospodična».
Reči ji mora (v nemškem jeziku seveda) «mi-
lostljiva gospodična«. Pri nas in pri večini
narodov pa ogovarjamo samo z «gospodična».
Ampak tudi res samo tako, nikakor pa ne
— recimo — «gospodična Medvedova«, torej
z dostavkom rodbinskega imena. Pač pa je
pravilno, ako nagovorimo mlado damo, ki jo

Športniki se  smejo tudi  sami predstavljati  —
toda imeti pri tem roko v žepu je nespodobnol

2 *

n

že dobro poznamo, z gospodično in njenim
krstnim imenom, torej: «gospodična Tilka»,

«gospodična Ema».

«Gospodična Medvedova« smemo reči samo,
če govorimo o njej s tretjo osebo.

Omoženi dami gre ogovor «milostljiva go¬
spa«. Tudi tu pridevnik «milostljiva» ni pri
vseh narodih in v vseh jezikih v navadi. Zdi
se celo, da so ga vsi tisti narodi, ki ga imajo,
prevzeli od Nemcev. Toda ker je dandanes že
malone povsod v rabi, ne bo vašemu lepemu
vedenju nič v škodo, ako boste omoženi dami
rekli «milostljiva gospa« ali samo »milost¬
ljiva«. Naslova «milostljiva (gospa)« ali »go¬
spa« tudi ne bomo odrekali starejši dami, ki
se ni poročila. Zelo neokusno je ogovarjati
— recimo — sivolaso damo z «gospodično»
samo zato, ker ni priplula v zakonski pristan.
Marsikod je tudi navada, da se daje omoženi
dami pri ogovoru naslov njenega moža: »go¬
spa profesor«. Vendar navajamo to le bolj
kot jezikovno napako, zakaj v slovanskih jezi¬
kih to sploh ni mogoče, ker se mora reči jezi¬
kovno pravilno: «gospa profesorjeva«. No, to
bi že šlo, prav pa ni! Zakaj pomislite, kako
smešno bi bilo (— pa se dogaja! —) v večji
družbi. Tam sedijo na primer gospa tovornika,
gospa višjega državnega tožilca, gospa notarja
itd. In zdaj bi se med pogovorom neprestano
slišalo: «gospa tovarnikova«, «gospa tožil¬

čeva«, «gospa notarjeva«. Pa še zamere so
mogoče! Kaj pa če sta v družbi gospod rav¬
natelj in gospod generalni ravnatelj?! Če bo¬
ste rekli obema damama «gospa ravnate¬
ljeva«, ne vem, če bo s tem zadovoljna gospa
generalnega ravnatelja! Ako pa hočete delati
razliko, bi morali reči «prosim, gospa gene¬
ralnega ravnatelja«, drugače ne gre. To pa bi
bilo smešno, kajne. Zato je pač pravilno, da
naslov moža izpuščamo.

Dam, ki izvršujejo profesorski, zdravniški (ali
kak drug poklic, v katerem imajo moški na¬
slov «doktor), ne ogovarjamo z «gospodična»,
ampak jim pravimo «gospa profesor, gospa
doktor«. Jezikovno bi bilo sicer pravilnejše
«gospa profesorica, gospa doktorica«, toda do¬
slej ni v navadi.

Pa še kratko besedo o plemiških naslovih.
Po naši ustavi (in tudi v več drugih državah

je tako) se sicer ne priznava nobeno plem¬
stvo, toda morda boste vendarle kdaj prišli v
stik s kako baronico i. dr. Kako jo boste ogo¬
vorili? Starejši dami recite «gospa baronica«.
Mlajšo, omoženo oslovite »baronica X«. Če ni
poročena, recite «baronesa» s pristavkom
krstnega imena. — Baronu pravimo «gospod
baron«, seveda brez rodbinskega imena.

Akademiki si pravijo med seboj «gospod
kolega«, toda prav za prav gre ta pravica
samo starejšim. Mladi mora starejšega ogo¬
varjati z njegovim naslovom.

RESTAVRACIJA. — KAKO JEMO?

S svojo damo greste v restavracijo. Kdo bo
vstopil prvi? Dama ima sicer vedno prednost
pred vami, tu pa jo imate vi. Zato morate vi
pred damo vstopiti. Zakaj? Zato, ker mora go¬
spod najti in izbrati prostor; to je njegova
naloga. Ko pa pojdefe iz restavracije, bo pa
dama izstopila pred vami.

Ako pomaga natakar izbirati prostor, se z
njim dogovarja seveda samo gospod. Tudi po¬
zneje pri izbiri jedi daje natakarju naročila
samo gospod. Dama pa pove svoje želje go¬
spodu, ki je z njim v družbi. Pa tole je tudi
važno, da si zapomnimo, ker se proti temu
velikokrat greši. Pri slačenju in oblačenju pla¬
šča sme dami pomagati samo gospod, ne na¬
takar. Natakar drži plašč gospodu, dami pa
le njen spremljevalec.

Nikar ne rentači nad natakarjem, če je
morda tvoja porcija nekoliko manjša, kakor
porcija tvojega soseda! Samo smehljaj se!

Prtič ni zato na mizi, da bi tudi kašljal vanj.
Kašljaj v žepni robec. Ako ti pade prtič pod
mizo, ga ne uporabljaj več. Prtič je za to, da
si brišeš usta z njim. Na tleh pa je prah in
morda še kaj — torej tak prtič ni več za upo¬
rabo.

Prtič naj ti leži na kolenih, da ti varuje
obleko. Bog obvari, da bi si ga zavezal okrog
vratu. Saj bi bil kakor dojenček, ki ima slin¬
ček pod brado, za družbo torej prečudno smeš¬
na slika. Drugi gostje bi te po strani gledali
in še smejali bi se ti. Kajti le malo verjetno
je, da bi se tudi tebi zgodilo kakor onemu
učenjaku, ki je tudi zagrešil to napako, pa so
vsi sopovabljenci rešili mučno zadelo na iz-

12

Tako na kratko ne smemo pribora nikoli držati.
Tudi ne smemo obraza in ust pripogibati na
krožnik.

Vilice in nož držimo samo za ročaj. Komolce
držimo tik ob telesu.  Sed/mo ravno pokonci.

redno takten način. Beremo namreč, da je bila
nekoč na angleškem dvoru velika pojedina,
na katero je bil povabljen slaven učenjak. Ta
si je privezal prtič okoli vratu, tako, kakor
da ga bo zdaj zdaj začel brivec briti. In kaj
je storila družba? Da prihrani velikemu možu
znanosti mučno spoznanje zagrešene družab¬
ne napake, so si vsi s kraljem vred privezali
prtiče okoli vratu. Tako taktnih ljudi je žal le
zelo malo.

Če jemo k mesu ali omaki kruh, ga lomimo.
Obloženi kruh pa jemo z nožem in z vilicami.
Lahko pa ga tudi brez skrbi vzamemo v roko.
Jajca razbijemo na topem koncu z žličko in
odstranimo lupino s prsti.

Nosi zmeraj žlico k ustom, ne ust k žlici.
Obed ni telovadna ura.

Nož in vilice naj delajo samo toliko, ko¬
likor je potrebno. Odreži si vselej toliko, koli¬
kor poješ. Samo stroj dela za zalogo.

Nikdar ne devaj noža v usta! Prvič je to
zelo, zelo nespodobno. Drugič pa je nož zato,
da reže meso na krožniku, ne pa jezik in
ustnice. Nekateri ljudje imajo grdo navado, da

nosijo redkejšo omako z nožem v usta. To je
še posebno grdo. Pustimo ta ostanek rajši na
krožniku ali pa ga poberimo s koščkom kruha.
Pribor položimo po jedi na krožnik tako, da so
držaji na desni. Če položimo pribor navzkriž,
pomeni to, da bi radi še kaj jedli. Navzkriž
položimo pribor samo takrat, če naredimo
kratek odmor, na primer, da popijemo kozarec
vina.

Nikoli ne smemo noža in vilic položiti tako,
da bi držaja ležala na mizi, klina ali roglji
vilic pa na robu krožnika.

Posebno poglavje je sadje. Neštetokrat vidi¬
mo, da lupijo ljudje jabolka ali hruške spiralno,
t. j. vijugasto okrog in okrog, potem pa navdu¬
šeno kažejo svojo umetnost. Toda veliko bolj
važno in higienično je, da to sadje razrežemo
na štiri dele, izrežemo peščišče, potem pa vsak
kos zase olupimo.

Zobotrebec si prihranimo rajši za poznejši
čas, ko bomo sami. Uporabljati zobotrebec za
nadomestek cigarete, da imajo ustnice kaj
dela, je velika nespodobnost.

13

o o

*U

O

o °
“o ,_r
o c
o. a

UO 1—

a)  t;

"D ^

o a

CL C
oo

O O)

Dl 10

14

Čez mizo, kakor tukaj, se jedi ne smejo podajati. Strežajka podaja jed pravilno od leve strani.

Pravilno sedenje in držanje.

Tako sedenje in držanje je neestelično in  nespodobno.

15

Ako nam pride med jedjo kaj v usta, kar
nam ne prija, koščki kosti, kite in podobno,
dajmo to z ustnico na vilice in z vilicami na
rob krožnika. Sadne pečke spuščamo v žlico.
Olupke in pečke grozdja spuščamo naravnost
iz ust na krožnik, ki ga vselej nekoliko vzdig¬
nemo. Ali pa jih denemo v roko in potem na

S takole raztegnjenimi komolci jesti je več ko
nespodobno.

Tako moramo držati roke, kadar jemo  z vilicami
in  nožem.

krožnik. Hruške in jabolka razrežemo na štiri
dele in olupimo vsak kos zase, potem ko smo
odstranili peščišče. Mimogrede pa povemo:
največ vreden je pri sadju olupek. Zato bi mo¬
rali vedno jesti sadje z olupkom vred. Seveda
mora biti sadje v tem primeru skrbno umito.

Kadar komu napijamo, mu gledamo v oči.
Naj se v našem sosedstvu odigrava še tako
mičen prizor, nikdar nam ne sme biti važnejši
kakor oči tistega, ki mu napijamo.

ZUNANJI POJAV.

Stara resnica je, da sodimo ljudi po zuna¬
njosti. Stari pregovor, da «obleka dela člove¬
ka«, je še danes popolnoma upravičen. Ugovor,
da duh odloča, velja vedno samo za posebne
primere. Pa ne glede na to — tudi vi rajši
vidite čednega človeka, kakor pa človeka, ki

mu visijo lasje na obraz, ki mu je obleka
polna madežev, nohti pa črno obrobljeni.

Kulturni ljudje dolgujejo svoji okolici čedno
zunanjost. Poslovni uspeh je prenekaterikrat od¬
visen od prvega vtisa, ki ga napravimo na
tistega, s katerim stopimo v poslovno zvezo.
Američani pravijo: «Če si dobro obrit, je če¬
stokrat bolj odločilno in važno, kakor če si
študiran.« To se sliši najprej čudno in smešno,
ampak tudi v tem je zrnce resnice, kakor v
vsaki besedi, ki jo uporablja ljudstvo.

In obleka! Ne nosite oblek, ki zbujajo po¬
zornost, hodite z modo — toda držite se vedno
zlate srednje poti. Ne hodite na obisk v svoji
pisarniški ali vsakdanji obleki. Obisk je zme¬
raj nekaj svečanega. V hlačah brez izlikane
gube, v zmečkani obleki boste vedno kaj malo
upoštevani.

Nosite svojo obleko tako, kakor da je to
samo po sebi umljivo. Če imate novo obleko,
ne idite v njej takoj v družbo. Vsaka nova
obleka se mora najprej navzeti vaše osebnosti.
Prilagoditi in prileči se vam mora, ker bi bilo
sicer tako, kakor da ni prav vaša. Pravijo, da
angleški lordi v svojem novem smokingu naj¬
prej drva cepijo. V smokingu hodijo, ko izbi¬
rajo vino, samo da ga nekoliko ponosijo. Ob¬
leka bodi torej del vaše osebnosti.

16

Kako moramo pravilno sedeli, Vam kažeta zgornja leva in spodnja  slika. Na ostalih
slikah vidite, kako nog ne smemo verižiti.

17

Ne polivajte se s parfumom tako, da bi
ljudje utegnili misliti, da ste živa reklama za
kakšno parfumerijsko tvrdko. Ena, dve ali

nekaj kapljic zadostuje. Parfum ne sme biti
nikoli tako močan, da bi zbujal pozornost. Vse¬
lej pa premislite, za kakšno priložnost se par-
fumirate. Za službo se ne parfumirajte. Pri
žalnih obiskih je to nedostojno, za športnika
pa celo smešno..

Zlasti moški naj se čim manj parfumira.

DARUJ — S SRCEM IN RAZUMOM!

Darovanje je eno izmed najbolj plemenitih
dejanj. To pomnite vedno.

Bodite pa previdni v izbiri svojih daril. In

uvažujte zmeraj, da vrednosti darila ne določa
cena, ampak način, kako darilo izročite.

Cvetlice niso darilo, temveč pozornost. Ako
jih nesemo osebno kam, jih ne smemo že pri
vratih izročiti služkinji, da jih bo nesla v vazi
v sobo. Cvetlice izročimo gospodinji sami. Ta
bo že vedela, kaj z njimi.

Ako pošljemo cvetlice na dom po cvetličarni,
priložimo vizitko. Boljše je, če na vizitko nič
ne napišemo. Tudi za god in rojstni dan ne.

Prejemnica bo že vedela, zakaj gre. Nikakor
in nikoli pa ne smemo prilagati tiskanih voščil.

Cvetlice lahko pošljemo ob vsaki priliki.
Slaščic pa že ne. Ako pošljemo dami slaščice,
je to že znamenje, da smo z njo v ožjih stikih.
Isto velja za cigarete. Razlika je v tem, da

bonboni in cigarete niso več samo pozornost,
temveč že pravo darilo.

POSETNICA.

Čeprav je posetnica (vizitka) majhna in ne¬
znatna, je vendarle ne smemo omalovaževati
ali celo podcenjevati. Kajti nesodobna, morda
celo zamazana in pomečkana posetnica na¬
pravi prav tako neugoden vtis, kakor ga na¬
pravi zamazana in povaljana obleka. Zato
moramo vedno gledati na to, da je kolikor
mogoče dostojna in tudi v skladu z našo oseb¬
nostjo.

Bili so časi, ko so si dajali ljudje na poset¬
nico tiskati cel roman, toda tisti časi so minuli.
Dandanes je na posetnici samo ime.

Na poslovni posetnici je pa razen imena
kratko označen tudi poklic, bivališče in telefon¬
ska številka.

KAJ SMEMO SPOROČITI NA
POSETNICI?

Na posetnico lahko napišemo kratka obve¬
stila, voščila itd. Kdor si hoče delo okrajšati,
uporabi lahko celo vrsto okrajšav. Vsekakor pa
izraža nekaj kratkih iskrenih besed več pri¬
srčnosti kakor kratka strogo formalna okrajšava.

Najobičajnejše okrajšave so:

p. f. = pour feliciter (čestitam);

p. c. = pour condoler (izrekam sožalje);

p. p. = pour presenfer (predstavljam);

p. p. c. = pour prendre conge (poslavljam
se);

p. r. = pour remercier (zahvaljujem se).

Pripišemo jih v levem spodnjem vogalu.

DESET ZAPOVEDI ZA LEPO VEDENJE.

I. Pri pozdravu vzamemo klobuk z glave; ne
smemo ga samo privzdigniti, pa tudi mahati ne
smemo z njim.

II. Če gre gospod s svojim znancem po ulici
in ta nekoga pozdravi, mora pozdraviti tudi
on, čeprav dotičnega ne pozna.

III. Roko podamo v pozdrav, toda podane
roke ne stresamo niti ne stiskamo kakor s pri¬
mežem.

IV. Z roko v roki se smemo sprehajati samo
s svojo zaročenko ali ženo.

V. Nespodobno je nagovoriti na ulici damo,
ki je ne poznamo.

VI. Vselej mora biti dami predstavljen go¬
spod, nikoli narobe.

VII. Ako dama sedi, ko se ji kdo predstavlja,
ali če jo gospod pozdravi, mora mirno naprej
sedeti in samo prikloniti glavo ali mu podati
roko.

18

Vlil. V javni prostor, v restavracijo itd. stopi
vselej gospod prvi, drugače pa gre vedno
dama naprej.

IX. Pri slačenju in oblačenju plašča mora
dami pomagati gospod, nikakor ne natakar.

X. V restavraciji se ne sme dama nikoli do¬
govarjati z natakarjem. Ako česa želi, pove
to svojemu spremljevalcu, ki bo to naročil na¬
takarju.

DESET ZAPOVEDI PRI MIZI.

I. Privezati si prtič pod vrat je dovoljeno
kvečjemu do šestegc leta.

II. Konji morajo zaradi zgradbe svoje glave
tekočine sesati, srkati. Požiralni organi človeka
pa so tako zgrajeni, da mu juhe ni treba
srkati.

III. Kadar jemo kruh, ne smemo odgrizovati
s celega kosa, ampak odlomimo košček in ga
damo v usta.

IV. Jesti z nožem je tako neodpustljivo, da
nam o tem ni treba govoriti.

V. Kadar komu napijamo, mu gledamo v oči,
ne pa drugam, n. pr. na lepo damo pri sosed¬
nji mizi.

VI. Če ni ribjega pribora, jemo ribo samo
z vilicami; pomagamo si s koščkom kruha.
Noža ne smemo uporabljati.

Na izletih je to najboljša  obleka/

VII. Nespodobno je rezati jedi, ki jih imamo
na krožniku, za zalogo. Vselej si odrežemo
samo grižljaj, ki ga hočemo dati v usta.

VIII. Perutnino jemo samo z vilicami in no¬
žem, ne s prsti. Izkušnja uči, da je to čisto
mogoče in prav nobena umetnost.

IX. Zobotrebce uporabljamo samo, če je
nujno potrebno; najboljše je, ako jih sploh ne
uporabljamo. Držati jih med ustnicami kakor
cigareto se ne spodobi.

X. Pribor položimo na krožnik navzkriž samo
med kratkim odmorom. Ko pojemo, položimo
nož in vilice vzporedno na krožnik.

Lahko je družba vesela, ne pa pijana, kakor tale na sliki.

19

KAJ NOSI DAMA, KAJ GOSPOD OB RAZNIH PRILOŽNOSTIH.

Seveda so to pravila za tiste, ki imajo take dohodke, da si lahko vse to nabavijo. Ostali
zemljani pa se bomo skromno ravnali po svojem žepu in se bomo zgornjih temeljnih pred¬
pisov držali, kolikor bodo pač naše razmere dopuščale.

20

BODITE ZABAVNI

Goste imamo. Na čaj, na večerjo ali po
večerji pride k nam nekaj dragih prijateljev,
moških in ženskih. Gospodinja bo poskrbela za
telesno blaginjo svojih gostov. Toda s tem nje¬
na naloga še ni izčrpana. Belila si bo glavo,
kako naj poskrbi za zabavo povabljenih go¬
stov. To je mogoče na več načinov. Družabne
kroge, ki se pogosto shajajo, vežejo v največ
primerih skupni interesi. V tej hiši se zabavajo
z godbo, v oni s predavanji, v tretji politizirajo
ali igrajo karte. Večkrat pa človek vendar ne
ve, kaj bi. So namreč družbe, v katerih ni ne
glasbeno ne književno nadarjenih ljudi in ka¬
teri sovražijo kvartanje. Zato je večkrat prava
odrešitev, če zna gospodinja prirediti vesele
družabne igre. Vsaka igra mora biti taka, da
zanjo ni treba posebnega predznanja in da se
da hitro naučiti. Zlasti pa taka, da se pri njej
lahko šalimo in smejemo. Zato hočemo opisati
nekaj starejših in novejših družabnih iger, ki so
zabavne in vesele.

UGIBANJE MISLI.

Ta igra je lahko prav zabavna, ako se igra
bistroumno in pazljivo. Žreb določi nekoga
izmed družbe, ki naj ugane, kaj so si drugi
mislili, In sicer mora ta oseba izkušati, da bi
se s spretnimi vprašanji zmeraj bolj približala
temu, kar naj ugane. Vprašanja morajo biti
takšna, da morejo drugi odgovarjati samo z
«da» ali «ne». Prav za prav niti ne smejo
drugače odgovarjati, kakor z «da» ali «ne».

So pa različne vrste te igre, in sicer:

U gi b a n je oseb.

a) Oseb med znanci.

b) Zgodovinskih osebnosti (Napoleon, Ko¬
lumb itd.).

c) Slavnih še živečih osebnosti (Meštrovič,
Zupančič, Tesla).

č) Oseb iz dram, romanov, oper itd.

Ugibanje predmetov.

a) Resničnih predmetov (kake določene vrste
klobuk, del obleke, aparata, stroja itd.).

b) Predmetov, ki igrajo v kaki drami, operi
itd. vlogo. (Bajazzovo bodalo, čaša strupa
v Hamletu itd.).

Ugibanje pojmov.

To so n. pr. izreki kake osebe, citati, začetki
raznih pesmi, čustva itd.

Fantazija igralcev je neomejena. Cim zvitejša
so vprašanja, tem zanimivejša je igra. Potreb¬
na pa je zanjo tudi vaja, da znamo prav iz¬
praševati, drugače ne bomo nič uganili. Vpra¬
šati moramo najprej o kakem širokem pojmu
(n. pr. ali je to, kar se misli, živo, potem, ali
je žival itd.), nato pa ta krog čim dalje bolj
zoževati, dokler ne pridemo do najbližjega
pojma (n. pr. uganemo, da je to miš). Kdor
ne ugane, mora dati nekaj v zastavo ali pa za
kazen izvršiti, kar mu naložijo.

Ugibanje citatov in pregovorov.

Pri tej igri mora določena oseba uganiti kak
citat ali pregovor. Ta oseba mora po vrsti dati
vsakemu vprašanje. V vsakem odgovoru, ki
ga dobi, mora biti ena beseda citata, odnosno
pregovora.

Primer: Oseba naj ugane pregovor: «Ni vse
zlato, kar se sveti.»

Vprašanje 1. osebi: Ali vam ugaja tale igra?

Odgovor: Ugaja, ker ni dolgočasna.

Vprašanje 2. osebi: Kam pojdete v nedeljo?

Odgovor: Če bo vse tako, kakor mislim, poj¬
dem na Golico,

Vprašanje 3. osebi: Kam pa nameravate v
nedeljo vi?

Odgovor: Jaz pojdem na Posavje, tam imajo
vino kakor zlato.

Vprašanje 4. osebi: Kdaj ste sami s seboj
najbolj zadovoljni?

Odgovor: Kadar storim, kar je moja dolžnost.

In tako dalje.

21

VESELA TEKMA.

Ko so na ta način izrečene vse besede pre¬
govora, pa jih izprašujoča oseba ne ugane,
mora dati nekaj v zastavo. Prav tako tudi
vsak, ki ne zna na vprašanje pravilno odgovoriti
(namreč tako, da je v odgovoru beseda pre¬
govora).

ŠTETI BREZ SEDMICE!

Družba sedi okoli mize. Pri nekom, ki ga do¬
loči žreb, se štetje prične. Ta reče «ena», pri¬
hodnji «dve», tretji «tri» itd., nobeden pa ne
sme izreči števila «sedem» ali števila, v kate¬
rem je 7, ali števila, ki je zmnožek (produkt)
števila 7. Namesto takega števila mora reči
«bum».

Primer: 1—2—3—4—5—6—bum—8—9—10

—11—12—13—bum—15—16—bum—18—19—
20—bum—22—23—24—25—26—(bum— bum—
29 itd. Šteti se mora kolikor mogoče hitro.
Kdor se zmoti, da nekaj v zastavo.

KDO ZNA PESNITI?

Tale zelo zabavna igra zahteva od igralcev
nekoliko pesniških zmožnosti. S tem da je
treba narediti po danih rimah verze, nastanejo
večkrat prav zanimive in šaljive kitice.

Igra je takšna: vsak dobi košček belega pa¬
pirja in svinčnik. Vsak napiše v zgornji levi
vogal eno besedo in da list svojemu sosedu.
Ta mora v desni zgornji vogal zapisati besedo,
ki se rima s prvo besedo. Potem prepogne
zgornji rob tako, da obeh besed ni mogoče
brati. Prav isto stori tretji in četrti na spodnjih
dveh vogalih. Ko so vsi štirje lističi popisani
s štirimi besedami, pobere nekdo lističe, in
potem vleče vsak po en listič. In zdaj je nje¬
gova naloga, da sestavi kitico, tako da se nje¬
ne štiri vrstice rimajo s tistimi štirimi besedami,
ki so zapisane na njegovem listu. Ker so bese¬
de namenoma tako izbrane, da niso v nikaki
miselni zvezi, je večkrat težko narediti verze.
Zato nastanejo pogosto prav smešne in šaljive
kitice. Kdor ne zna napisati kitice, mora dati
nekaj v zastavo. Primer kitice, pri kateri so
rime: štiri — tiri, vihar — nikar.

Sem videl se majati barke štiri,
na morju bil je hud vihar.

Na krovu gugajo se mušketiri,
od kod so, ne sprašuj nikar!

Za to igro, ki je prav zabavna, potrebujemo
desko, ki je načrtana tako, kakor kaže slika.
Lahko si jo načrtamo sami. Za to potrebujemo
bel karton v obliki kvadrata, katerega stranica
meri približno 35 cm. Na njo naredimo tole
igrišče.

Razen tega moramo imeti vsak po štiri
okrogle kamenčke (4 iz kartona izrezane okrog¬
le ploščice) v štirih različnih barvah: v rdeči,
zeleni, rumeni, črni. Polja pobarvamo z vodeno
barvo ali z barvastim svinčnikom, vsako s po¬
sebno barvo. In slednjič potrebujemo še kocko.
Stranice kocke imajo pike od ene do šest:

Igre se udeležujejo štirje igralci, izmed ka¬
terih ima vsak štiri konjičke (kegeljčke ali pod.)
svoje barve. Ako igrata samo dva, mora imeti
vsak dvakrat po štiri konjičke. Za svoje konjič¬
ke plača vsak igralec pogojeno vsoto, iz ka¬
tere naredimo 1. in 2. nagrado. V začetku igre
postavi vsak svoje konjičke v hlev; to so štiri
polja, ki so označena na strani pravega igri¬
šča, tekmovališča. Zdaj vrže vsak igralec koc¬
ko po enkrat. Kdor vrže kocko tako, da se
pokaže največ pik, prične tekmo. Pravilo je, da
pripelje konjička iz hleva na tekmovališče šele
takrat, ko je pokazala kocka, ki jo je vrgel,
šest pik. Potem pride na vrsto naslednji, levo
od njega itd. Vsak konjiček mora enkrat okrog
tekmovališča in potem v svoj cilj. Kdor s svo¬
jimi štirimi konjički prvi zasede štiri polja svo¬
jega cilja, je zmagovalec in prejme 1. nagra¬
do, naslednji 2. nagrado. Vsak sme po vrsti
vreči kocko samo enkrat — razen če pokaže
kocka šest pik; v tem primeru vrže kocko še
enkrat. Drugi konjiček in naslednji startajo šele,
ko vržemo spet šest pik. Dokler ima igralec
še enega ali več konjičkov v hlevu, mora, ako
je na vrsti, poslati najprej te na tekmovališče.
Če pa ima že vse konjičke zunaj, potem lahttb
premika naprej tistega konjička, katerega hoče.
Če smo spretni in znamo kombinirati, se s tem
lahko okoristimo. V tistem trenutku, ko zadene
konjiček na že zasedeni prostor, se mora tisti
konjiček, ki stoji na tem prostoru, umakniti na¬
zaj v hlev. To pravilo dela igro zanimivo in

22

Načrt za veselo tekmovanje.

napeto, zakaj vselej je velik halo, kadar dohiti
nasprotnik konjička tik pred ciljem in mora
konjiček nazaj v hlev. Pri zasedanju polj na
cilju velja tole: število točk, ki se pokažejo na
kocki, mora zadeti prazno polje. Ako je točk
več, kakor je potrebno, da bi mogel konjiček
na eno izmed praznih polj na svojem cilju, se
mora konjiček umakniti za dotično število polj
nazaj. Konjiček stoji n. pr. na polju pred vho¬
dom na cilj; zdaj vržemo šest pik. V tem pri¬
meru pride konjiček na drugo polje v cilju.
Nazaj se konjiček lahko vrže samo tedaj, ako
stoji na prvem polju v cilju. Na 2., 3., in 4.
polju v cilju je varen, ker je že zunaj tekmo¬
vališča. Igro je treba nekolikokrat igrati, potem
se že naučimo, kako se mora postopati.

MICHIGAN.

To je zelo zabavna igra v karte, ki je doma
v Ameriki. Udeleži se je lahko 3 do 6 oseb.

Igramo z Rummy-kartami (52 kartami). Razen
tega položimo še te-le štiri karte na mizo:
križevega fanta, karovo damo, pikovega kra¬
lja in srčni as. Te štiri karte so aduti. Pred
vsako igro vplača vsak igralec na te štiri karte
igrsko znamko. Če igra torej n. pr. pet igralcev,
leži na vsaki karti pet igrskih znamk. Kdor
lahko med igro odvrže križevega fanta, karo¬
vo damo, pikovega kralja ali srčni as, vzame
kot dobitek zastavo, ki leži na dotični karti.

Igra se takole:

23

Vsak igralec potegne eno karto. Kdor je
potegnil najvišjo, deli. Deli se karta za karto,
in sicer tako, da položi tisti, ki deli, pred sebe
na mizo toliko kupčkov, kolikor je igralcev, in
še enega za talon. Če je n. pr. 5 igralcev,
položimo 6 kupčkov; izmed teh imajo 4 kupčki
po 9 kart in 2 po 8 kart. Ako je 6 igralcev,
položimo 7 kupčkov; od teh imajo 4 kupčki po
7 in 3 kupčki po 8 kart. Igralci imajo pravico,
da si po vrsti izberejo kupček. Igralec, ki sedi
na levi od delilca, izbira prvi, potem pa na¬
slednji, kakor sedijo. Naposled obdrži delilec
zase poslednji kupček. Za to pa ima pravico,
da lahko zamenja svoje karte, če mu ne uga¬
jajo, za talon. To stori tedaj, če nima nobenega
aduta, torej niti križevega fanta, niti karove
dame itd. Seveda nikakor ni gotovo, da leži
v talonu adut, toda ker ima delilec to pravico,
jo izkoristi. Ako delilec svoje karte obdrži, ima
pravico, dati talon na dražbo. Igralci, ki ni¬
majo adutov, bodo morda poskusili, ali bi ne
mogli dobiti v talonu kakega aduta. Tisti, ki
največ ponudi, dobi potem talon. Če se nihče
ne poganja za talon, ostane talon, seveda za¬
krit, na strani mize. Po kartah, ki so v talonu,
je seveda vrstni red kart, ki so v igri, pretrgan,
in na tem sloni igra.

Delilec vrže zdaj prvi najnižjo karto te ali
one barve. Pri tem mora gledati, da čimprej
odvrže adute, ki jih ima. Hkrati se mora po¬
truditi, da odmetuje najdaljše serije kart. In
sicer zato, ker je konec igre v tistem trenutku,
ko lahko eden izmed igralcev odvrže svojo po¬
slednjo karto. Delilec ali pa katerikoli igralec
ima n. pr. v svojih kartah karovo damo, potem
pa še v isti barvi dvojko, trojko in fanta. Od¬
vrže torej dvojko in trojko. Tisti igralec, ki ima
karovo štirico, odvrže to. Karove petice nima
nihče izmed igralcev, ker je ta karta v talonu.
Zato: «Stoj!» Igralec, pri katerem je nastal ta
«S to j I», sme odvreči najnižjo karto kake druge
barve. Nikakor ne sme odvreči po tem «Stoj!»
iste barve! To je eno izmed najvažnejših pra¬
vil te igre. Če se primeri, da nima nobene
druge barve v kartah kakor karo, mora reči
«dalje!», in na vrsto pride njegov sosed. Tudi
ta seveda ne sme prinesti karo, ampak na vsak
način kako drugo barvo. Kakor hitro se kate¬
remu igralcu posreči, odvreči aduta, vzame za¬
stavo, ki stoji na dotični karti. Vrnimo se k

našemu primeru! Naš igralec je odvrgel karovo
dvojko in trojko. Ima še karovega fanta in ka¬
rovo damo v roki. Če hoče odvreči aduta, ka¬
rovo damo, mora čakati, da odvrže kdo izmed
igralcev karovo desetico. Druga možnost, od¬
vreči karovo damo, je ta, da nastopi pri njem
«Stoj!» recimo v piku. Prinesti mora torej drugo
barvo in izkoristiti priložnost, da lahko odvrže
karovega fanta in karovo damo.

Kakor hitro je kdo izmed igralcev odvrgel
poslednjo karto, je igra končana. Večkrat se
zgodi, da do tega trenutka še niso izigrani vsi
aduti. Te zastave ostanejo za prihodnjo igro,
in aduti, na katerih sta še dve, včasih celo tri
ali več zastav, so v prihodnji igri posebno za¬
želeni.

Igralec, ki je prvi odvrgel vse svoje karte,
je zmagal in dobi od vsakega soigralca toliko
igrskih znamk, kolikor je imel ta kart v roki,
ko se je igra končala.

Nova igra se prične s tem, da dajo vsi igral¬
ci na štiri adutne karte svoje zastave.

Igra je prav zabavna, če se je navadimo in
če jo igramo z nekim tempom.

ČRNA MAČKA.

Tudi to je vesela igra, zelo primerna za
družbo. Igra lahko 4—8 oseb, in sicer z 52
Rummy-kartami. Število kart, s katerimi se
igra, mora biti zmeraj deljivo s številom igral¬
cev. Če igrajo torej 4 osebe, ostanejo v igri
vse karte in vsak igralec dobi 13 kart. Pri 5
osebah izločimo 2 karti, in sicer pikovo in kri¬
ževo dvojko, tako da dobi vsak igralec 10 kart.
Pri 6 osebah odpadejo 4 karte (pikova in kri¬
ževa dvojka in trojka), vsak dobi osem kart.
Izločamo torej vedno dvojke in trojke pikove,
križeve ali karove. Nikoli pa ne smemo izločiti
srčne karte.

Srčne karte se ne smejo izločati zaradi tega,
ker je srce edina barva, ki se po končani igri
v pobitkih šteje. In sicer štejejo vse nizke karte
do desetice (vštevši) po 1 točko, fant 3, dama
6, kralj 9 in as 11 točk. Pikova dama, «črna
mačka», šteje 25 točk.

Pred pričetkom igre plača vsak neko zastavo.
Iz teh zneskov se naredita 2 nagradi (premiji)
za zmagalca in za drugega najboljšega. De¬
limo po eno karto. Tisti, ki sedi delilcu na levi

24

strani, prične. Vsak igralec mora skušati, da
napravi kar najmanj pobitkov, t. j. prizadevati
si mora, da se čim prej reši vseh kart ene
barve, da lahko potem odmetava na to barvo
visoke karte drugih barv. Prebiti mora,  ako
more, in barvo mora seveda priznati. Prvo
karto vrže igralec na levi strani delilca.

Po vsaki končani igri se karte preštejejo in
točke zapišejo. Kdor nima nobenega  pobitka,
piše minus 20; kdor ima samo en pobitek in v
njem nobene srčne karte, piše minus 10. Pri
drugih pobitkih štejemo samo srčne karte na
že navedeni način ter pikovo damo; te točke
pišemo kot plus. Igralec, ki je dosegel plus
100 točk, izpade, je «mrtev». Dalje igrajo samo
ostali igralci. Pri tem moramo po vsaki igri
število kart, kakor smo zgoraj razložili, pove¬
čati ali zmanjšati. Če se prej pogodimo, se
lahko igralec, ki je «mrtev», odkupi z določe¬
nim zneskom, toda samo enkrat. Zneske, ki se
vplačajo kot «odkupnina», pridenemo k nagra¬
dam za zmagovalce.

Igra je končana, kadar ostaneta samo še
dva igralca. Ta dva prejmeta 1. in 2. ceno.

«OGENJ».

Za to zabavno igro moramo imeti 32 kart
kakor pri preferansi. Igrajo lahko 3—9 oseb
Pred začetkom igre položi vsak igralec 3 igr-
ske znamke predse na mizo ali pa, če se igra
za denar, 3 enako vredne novce.

Kdor potegne najvišjo karto, ta deli. Vsak
igralec dobi 3 karte. Delilec ima pravico, svoje
3 karte, če mu ne ugajajo, odložiti in vzeti
3 nove karte. Položi torej ali svoje tri karte
odprte na sredo mize ali pa 3 sledeče, ako
svoje obdrži. Seveda sme 3 nove karte vzeti
šele, ko je svoje karte odložil.

Prične se igra tako, da sme najbližji v vrsti
eno izmed svojih kart zamenjati za eno izmed
3 kart, ki ležijo na mizi, da si na ta način
svoje karte izboljša. Cilj igre je, imeti kar naj¬
več točk v roki, ko se igra ustavi. As šteje 11
točk, vsaka figura 11, ostale karte pa po svoji
vrednosti. Štejejo se samo točke v isti barvi,
n. pr. srčni kralj + srčna 9 + karova 7 = 19
točk (karova 7 se ne šteje) ali karov as + ka¬
rova dama + križev as = 21 itd.

Za figuro velja: «ogenj», to je en as in dva
honerja (kralj, dama, fant, desetica) iste bar¬
ve, in «trojica»: 3 kralji, 3 dame itd.

Če ima igralec «ogenj», položi takoj svoje
karte na mizo, in igra je ustavljena. Ako ima
kdo izmed igralcev «trojico», pravi «naprej!»
Tudi tedaj reče lahko «naprej!», če ima v kar¬
tah že 29 ali 30 točk in torej ni pričakovati,
da bi si svoje karte še izboljšal. Kakor hitro
reče igralec «naprej!», gre igra še enkrat na¬
okrog do dotičnega igralca. Zdaj je igra ustav¬
ljena, vsi igralci pokažejo svoje karte in pre¬
štejejo svoje točke. Tisti, ki ima v kartah naj¬
manj točk, plača od svojih 3 igrskih znamk eno
v «banko». Ako imata dva ali več igralcev
isto najmanjše število točk, mora plačati vsak
izmed njih.

Tisti igralec, ki je izgubil svoje 3 igrske
znamke, izpade. Zmagalec pobere banko.

VSE, KAR IMA PERJE, LETI.

Družba sedi okoli mize ali stoji v krogu.
Nekdo izmed družbe kliče, drugi pa vzdigujejo
roko pri izklicanerfi imenu vsake živali, katera
more leteti. Klicar kliče n. pr.

Leti . . . leti . . . golob!

Leti . . . leti . . gosi
Leti . . . miza . . .

Kdor dvigne pri predmetu, ki ne leti, oziroma
frči, roko, mora dati nekaj v zastavo. Igra se
ponavlja; pri tem naj klicar kolikor mogoče
naglo imenuje leteče živali, potem pa nenad¬
no kako drugo žival ali reč, ki ne leta.

TRI VPRAŠANJA.

Vsaka oseba zaporedoma si izbere v mislih
en predmet in pravi svojemu sosedu: «Nekaj
vidim, česar ti ne vidiš.« Sosed da nato tri
vprašanja: Kakšne barve je ta predmet? — Če¬
mu je? — Kdo ga izdeluje? N. pr. omara. Od¬
govor se lahko glasi: rjav — za obleko —
mizar. Kdor predmeta ne ugane, da zastavo.

ČRNI PETER.

Iz kart odstranimo vse druge fante, samo pi¬
kovega pustimo. Ta se imenuje «črni Peter«.
Karte premešamo in razdelimo med navzoče.

3

25

Nihče ne sme (pod kaznijo!) svojih kart prej
pogledati, dokler ne dovoli delilec. Tisti, ki
sedi na levi strani delilca, pogleda, ali ima
po dve enaki karti, n. pr. dva kralja, dve
osmici itd. Taki dve karti odloži. Isto storijo
drugi, če imajo po dve enaki karti. Kdor lahko
odloži vse karte, kar je pri sodem številu kart
mogoče, je prost. Zdaj vlečejo proti levi strani
karte drug od drugega, t. j. drugi potegne od
prvega eno karto in pogleda, ali ima sedaj v
svojih kartah dve enaki; če jih ima, ju odloži.
Nato vleče tretji in tako dalje. Kdor odloži vse
karte, je prost. Komur nazadnje ostane pikov
fant, je črni Peter, in mu z osmojenim zama¬
škom napravijo črno črto na obraz. O teh črtah
se pred igro domenijo, da se potem ne more
nihče braniti.

PIHANJE.

Družba sede na gosto okoli okrogle mize,
tako da je prav malo prostora med poedinimi
člani. Vsi držijo roke pod mizo, in sicer med
celo igro. Na mizi leži kosmič vate. Vsak ga
skuša odpihniti od sebe. Tisti, na katerem kos¬
mič obvisi, mora dati nekaj v zastavo, prav
tako tisti, ki vzame roke izpod mize in hoče
kosmič z roko odbiti.

ODKUP ZASTAV.

Navedli smo več iger, pri katerih se morajo
dajati zastave. Mnogo veselosti pa povzroči na
konec odkupovanje teh zastav. Tisti, ki vodi
igro, vzame zastavljeni predmet tako v roko,
da nihče ne vidi, kaj ima v roki. Roko drži za
svojim hrbtom in vpraša: «Kaj naj stori tisti (ali
tista), čigar je tale zastava?« Kazni predlagajo
soigralci po prej določenem vrstnem redu.

Pri določanju kazni za odkup zastav mora¬
mo biti ne samo duhoviti, ampak tudi dostojni
(taktni). N. pr. stari dami ne bomo naložili kaz¬
ni, da mora poljubiti mladeniča, kakor tudi ne
100 kg težkemu možu, da mora telovaditi. Na¬
laganje in izvrševanje kazni naj spremljajo ve¬
sele in dostojne šale. Pri tem je treba paziti,
da nikogar ne užalimo, n. pr. s tem, da zahte¬
vamo nekaj, česar ne more izvršiti. Tudi sme¬
šiti ne smemo nikogar. Priporočljivo je, da v
vsakem primeru določimo dve kazni: eno, ki
je primerna za gospe in drugo, ki je primerna
za gospode.

Navajamo nekaj nedolžnih kazni. Duhoviti
soigralci pa si seveda lahko izmislijo še marsi¬
katero zabavnejšo kazen:

Žvižgaj, ne da bi se smejal!

Vsakemu izmed nas svetuj nekaj dobrega!

Zapoj pesem!

Priznaj dami ljubezen brez besed!

Stoj na eni nogi!

Sedi na tla, ne da bi si pomagal z rokami,
in prav tako vstani!

Posnemaj glas kake živali!

Povej hitro abecedo od zadaj!

Napravi sebi samemu pošteno pridigo!

Skakaj po eni nogi in se vsakemu prikloni!

Posnemaj kako glasbilo!

Povej vsaki dami kako laskavost, vsakemu
gospodu pa nasprotno!

Poskusi, kdo najdalje vzdrži pogled! (Pri tem
mora vsakemu gledati tako dolgo v oči, dokler
eden izmed njiju ne zameži.)

Povej deset pregovorov!

Pripoveduj veselo zgodbo!

Poberi šivanko, ne da bi se pri tem poslužil
prstov! (Ovlažimo pest in pritisnemo na šivan¬
ko, ki leži na mizi ali na tleh; šivanka obvisi
na pesti).

Imenuj pet velikih rek!

Povej, kaj smatraš za najlepše na svetu in
zakaj!

Povej stavek, v katerem ne bo nobenega r!

Lastnika zastavljenega predmeta pošljemo iz
sobe, drugi pa si izmislijo tri vprašanja, nato
pa ga spet pokličejo in trikrat vprašajo: Da
ali ne? Vprašani, ki sploh ne ve, kakšna so ta
vprašanja, mora odgovoriti z «da» ali pa z
«ne». Po tretjem odgovoru mu povedo vpra¬
šanja. Pri tem se večkrat zgodi, da je odgovo¬
ril na zanj ugodno vprašanje z «ne», na manj
ugodno pa z «da».

Povej svojo največjo napako!

Reši tole uganko.

Imej slavnosten govor!

Pripoveduj svoj življenjepis!

Imenuj tri znamenite osebe iz naše zgodovine
in povej, zakaj so slavne!

Izpij kozarec vode na en požirek!

26

ne

KADAR IMATE DOPUST

Potovanje je velika in važna zadeva. Zato
pač ne bo odveč, če omenimo nekaj zaprek,
ki nam utegnejo naše potovanje otežkočiti ali
pa zagreniti. Nepoznanje voznega reda, pre¬
tesni čevlji ali neprikladen kovčeg so sicer le
malenkostne neprijetnosti. Lahko pa nam ven¬
darle užitek in veselje potovanja prav teme¬
ljito pokvarijo. Dobro je torej, da že vnaprej
pomislimo, kako se bomo takim in podobnim
nevšečnostim izognile, da nam bo prihodnje
potovanje res neskaljen užitek.

PRVI NAČRT ZA POTOVANJE.

Ko se naš vsakoletni, vselej prekratki dopust
začenja nagibati proti koncu, takrat začnemo
običajno tudi že kovati načrte za svoje prihod¬
nje letovanje ali pa potovanje. V zmoti je,
kdor misli, da je to nesmiselno ali celo ne¬
spametno. Saj je vendar v teh načrtih že pol
veselja nameravanega potovanja.

Dokler nas vabi zlata jesen na prijetne spre¬
hode, obiskujemo potovalne pisarne in zbira¬
mo najrazličnejše prospekte, to je preglede in
cenike, ki jih dandanes v prav lični opremi iz¬
daja že sleherna gorska vasica. In koliko ima¬
mo potem opraviti s temi prospekti. Saj pa
tudi res ni kar tako preprosto ugotoviti, kateri
kraj nam bo nudil največ udobnosti in največ
užitka. Lepi izprehodi, prijetni izleti, visoke
gore, možnost kopanja, plavanja, morda celo
tudi veslanje, vse to so stvari, brez katerih si
lepih počitnic niti misliti ne moremo. Če ne
spadamo med one, ki jim je dan ali še več
popolne samote samo v svojevrsten užitek, te¬
daj ne smemo pozabiti, da nas tudi med po¬
čitnicami lahko preseneti nekaj hladnih dežev¬
nih dni. V takih dneh pa bomo znali prav
posebno ceniti družbo veselih, zabavnih ljudi
in gostilno ali okrepčevalnico, ki nudi svojim
gostom primerno izbiro dnevnikov in revij. Ko
tako pregledujemo kraj za krajem, se nam
utegne zgoditi, da še z lističem v roki zaspimo.
In v sladkem snu se vidimo zdaj na visoki
sončni planini, zdaj v gugajočem se čolničku . . .

Zakaj ne bi torej kovale načrtov, zakaj
stikale za novimi kraji in novimi možnostmi?
Prav nič nam ne more škodovati, če se v je¬
seni odločimo za poučno potovanje v Rim ali
v Firenco. Ko se potem po dolgi, pusti zimi
prismehlja zlata, sončna pomlad, je še vedno
čas, da si zagotovimo svojo lansko sobico v-
ljubki gorenjski vasici.

Zato le brez skrbi razpredajmo svoje misli :
in svoje načrte. Bolje in pametneje je to, ka¬
kor grebsti po žalostnih spominih in 'mrkih
vtisih.

Cilj svojega potovanja pa moramo seveda
pravočasno določiti. Ko smo se končnoveljav-
no odločili, je treba predvsem temeljito pre¬
udariti, kako bomo gospodarile ne samo s
svojim denarjem, ampak tudi s časom, da nam
bo oboje čim več zaleglo in koristilo.

ČE POTUJEŠ SAMA.

Če potuje človek sam po tuji deželi, je ne¬
ogibno potrebno, da vsaj za silo obvlada je¬
zik te dežele in da je čim bolj samostojen.
Nesamostojni, plahi ljudje in pa tisti, ki so tako
nervozni, da jih že vsaka najmanjša nevšečnost
razburi in ozlovolji, naj ne potujejo sami. Taki
ljudje se morajo nekomu priključiti. Ali bi bolj
kazalo priključiti se eni sami osebi ali znani
družini ali morda večji potovalni skupini, o tem
mora pač vsak sam zase razmišljati in odlo¬
čiti.

POTOVANJA V DRUŽBI.

Izmed vseh vrst in načinov potovanja so se
v poslednjih letih najbolj razvila in razširila
potovanja v skupinah, ki jih prirejajo razne po¬
tovalne družbe. To pa tudi ni prav nič čudnega.
Saj so te vrste potovanja najbolj preprosta in
tudi najcenejša. Povrh pa nudijo še kar največ
užitka in udobnosti.

Potovalna družba oskrbi vse potrebne potne
listine, prenočišča in tudi prehrano, tako da
udeležencem teh potovanj ni treba za to skr¬
beti. Dolgoletne izkušnje so lastnike in usluž-

3 *

27

bence teh družb izučile, da svojim potnikom v
najkrajšem času pokažejo prav vse, kar je
vredno da si človek v tem ali onem mestu ali
kraju ogleda. Dobre poslovne zveze pa jim
omogočajo izkoristiti vse olajšave, ki jih nudi
večina držav za taka skupinska potovanja.

Kdor se rad druži s tujimi ljudmi in kogar
mikajo nova poznanstva, la se bo takega po¬
tovanja udeležil sam. Naključju bo prepustil, s
kom bo potoval in s kom se bo družil vse dni
potovanja. Tista pa, ki ji sklepanje novih po¬
znanstev in družba tujih ljudi ni po goda, bo
prav lahko našla med svojimi prijateljicami in
znankami eno ali dve, ki bi se prav tako ude¬
ležile takega potovanja. Seveda je treba o tem
začeti razmišljati dosti zgodaj in ne šele tik
pred nameravanim potovanjem.

VOZNI RED.

Vozni red bi moral znati uporabljati vsak, ki
hoče potovati prijetno, to je brez neljubih pre¬
senečenj, kakor so n. pr. slabe zveze in za¬
mujeni vlaki. Preveč seveda tudi od voznega
reda ne smemo zahtevati. Če n. pr. namera¬

vamo potovati v Italijo, nam vozni red, ki ga
izdaja ljubljanska železniška direkcija, seveda
ne bo zadoščal. To pa tudi ni nesreča. Glavne
in bistvene podatke bomo v njem vsekakor
našle. Za vožnjo po italijanskih železnicah pa
si oskrbimo podatke na postaji ali v pisarni
«Putnika» in potem tudi na licu mesta. Zato
imamo vedno čas in priložnost.

ZAMUJENI VLAKI.

Če zamudimo vlak, je to kaj neprijetna za¬
deva. Vendar pa se zavoljo tega ne smemo
preveč razburjati in togotiti. Bolje storimo, če
mesto tega za trdno sklenemo, da bomo v
bodoče še pazljivejše in točnejše, pa se nam
kaj takega ne bo več zgodilo. In še nekaj: Ni¬
koli ni vlak, s katerim smo se hotele odpeljati,
poslednji. Vedno in na vsako stran pelje še
kak vlak. Skušajmo torej čas med zamujenim
in prihodnjim vlakom čim bolje izkoristiti. Mor¬
da si v kraju še ogledamo to ali ono. Ali pa

Kdor se oblači tako, kakor kaže leva in desna slika, se osmeši in žali naš narodnostni čut.
Preprosta športna obleka, kakršna je v sredi, je za potovanje še najbolj primerna.

28

29

sedemo v čakalnico in vzamemo v roko časo¬
pis ali primerno knjigo. Ali pa opazujmo ljudi.
In prav lahko se zgodi, da v taki uri čakanja
doživimo kaj prav lepega.

BAEDEKER JE ŠE ZMERAJ NAJBOLJŠI.

Vsak, ki potuje v tujo deželo, bi si moral
nabaviti odgovarjajoči zvezek Baedekerja. Te
knjige so resnično dobre. Napisali so jih naj¬
izkušenejši poznavalci dežel. Če imamo Baede¬
kerja ali kako drugo primerno knjigo, ki nam
pove vse, kar je v tem ali onem kraju bistveno
in važno, si prihranimo mnogo časa in s tem
v zvezi tudi denarja, ker ne tavamo cele dni
brez načrta in brez cilja okrog, ne da bi si
ogledali, kar je ogleda vredno.

V NOVI OBLEKI NI PRIJETNO
POTOVATI!

Če je le mogoče, si nakupimo vse, kar po¬
trebujemo za potovanje, vsaj 8 do 14 dni po¬
prej in ne šele tik pred odhodom. To je važno
zlasti za obleko in obutev. Kajti nič nam ne
more potovanja tako zagreniti, kakor prekratek
ali pretesen čevelj, ki ga v zadnjem hipu ne
moremo več zamenjati, ali pa bluza s prekrat¬
kimi rokavi.

OBUTEV.

Udobna obutev je za potovanje tako važna,
da je pač treba izpregovoriti nekaj besed o
njej. Čudno, da večina žensk misli, da na po¬
tovanju vsekakor morajo nositi čevlje z niz¬
kimi petami, tudi če so sicer navajene na
visoke. Za potovanje sicer res potrebujemo
solidno obutev, toda oblika, na katero nismo
navajene, nas po daljši hoji vedno utruja, pa
čeprav je za potovanje primernejša od naše
običajne obutve. Svariti moramo tudi pred mo¬
dernimi čevlji z debelimi gumijastimi podplati,
če se jih nismo že poprej dodobra navadile.
Težka ali celo okovana obutev z debelimi vol¬
nenimi nagovicami je prijetna in priporočljiva
samo pri pravih visokih turah. Drugače pa je
nadležna in smešna.

PRTLJAGA.

Prtljaga je eno izmed najvažnejših vprašanj
pri potovanju. Zato moramo res dobro preuda¬
riti, kaj bomo vzele s seboj in kaj bi bilo
treba še nabaviti. Naše načelo pa naj bo:
vzamem le toliko prtljage s seboj, kolikor je
lahko sam(a) nesem. Vsekakor pa storimo prav,
če najnujnejši prtljagi navržemo še to ali ono
drobnarijo, ki za potovanje sicer ni neogibno
potrebna. Kajti prav te malenkosti nas večkrat
rešijo iz največje zadrege.

POTOVALNI KOSTUM.

O KOVČEGIH.

Za damo je na potovanju vedno najboljši in
najpravilnejši kostum iz blaga, ki se ne mečka,
ter pulover, športni plašč in športni klobuček,
praktično je tudi hlačno krilo, ki dami dovo¬
ljuje, da lahko v vlaku udobno leže.

En večji kovčeg, majhen kovčeg, v katerem
imamo vse tisto, kar potrebujemo za enkratno
prenočevanje, in primerno velika ročna torbica

S tako nesmotrno sestavljeno prtljago  nikar ne
potujte/

To je pravilna prtljaga za potovanjeI  (V zavoju
so samo jestvine.)

30

Nikar ne potujte s toliko prtljage, ki Vam povzroča na vsem potovanju
same skrbi in delo.

31

Prerez

napačno naloženega  kovčega.

Perilo Obleka

Takole, kakor kaže la prerez, kovčeg ne sme
biti urejen.

Tako se mora urediti potovalni kovčeg.

— fo bi nam moralo zadostovati za vsako po¬
tovanje. Vse, kar je več, je bahavost in v nad¬
lego nam in sopotnikom. Tudi škatlo s klobuki
največkrat prav brez potrebe prevažamo, ker
nam večinoma povsem zadostuje pokrivalo, ki
ga imamo na glavi. Dežnika ne nosimo posebej,
ampak ga denimo v kovčeg med obleko. Če je
predolg, odvijemo ročaj. Največji nesmisel pa
je vzeti na potovanje tudi svojega tička, kužka
ali pa mačko. S tem živali ne izkažemo lju¬
bezni, ampak jo samo trpinčimo.

Odprto je tudi vprašanje, ali potrebujemo
za potovanje posebno «jedilno košaro«, t. j.
ali moramo res na potovanju ob čisto neobi¬
čajnih urah in neprestano jesti. Vsekakor to
trajno krmljenje ni niti lepo niti zdravo. Žemljo
s šunko, nekaj sadja ali skodelico kave dobimo
v potrebi na vsaki postaji. Termo-steklenice se
rade razbijejo, zato je treba z njimi previdno
ravnati.

KOLIKO NAJ VZAMEMO S SEBOJ?

Kako naj svojo garderobo prilagodimo po¬
trebam kraja, kjer bomo na dopustu, nam naj¬
bolje povedo ljudje, ki so tam že bili. Povsod
nam seveda lahko zadostuje manj, kakor je
krajevni običaj. Dvomljivo pa je, ali je pri¬
jetno večerjati v turistovski obleki, če so vsi
drugi v večernih oblekah. Ako pa so kje po¬
sebno samolastne navade glede obleke, ni nuj¬
no potrebno, da bi se jim mi prilagodili.

Namesto  običajnega neceserja priporočamo preprosto  mošnjo, v katero se spravijo potrebni

toaletni predmeti.

32

KADAR ODPOTUJEMO.

Ako smo si vse predpriprave za svoje poslo¬
vanje količkaj pametno uredili, nam dan od¬
hoda ne bo prizadel nikakih preglavic in tež-
koč. 2e dan pred odhodom pazljivo pregle¬
damo polo, na kateri smo si že zdavnaj pred

svojim potovanjem zabeležiti vse važne stvari,
ki jih človek sicer v zadnji naglici tako rad
pozabi. Po vrsti prečrtamo na seznamu vse,
kar smo že opravili, in potem gremo lahko
mirno na postajo.

Kaj moram oskrbeti, preden odpotujem?

KAJ POTREBUJEMO NA POTOVANJU.

BRISAČE IN ČEVLJI ZA DOMA.

Med predmete, ki jih moramo vselej s seboj
vzeti, spadajo tudi brisače. Brisačo pogrnemo
v vlaku na naslonilo za glavo, zakaj to naslo¬
nilo je glede čistosti vedno dvomljivo. Pa tudi
sicer nam utegne čista brisača večkrat prav
dobro služiti. Domači čevlji ali copate so tudi
na daljših potovanjih zelo prijetni.

Navaditi se pa moramo, da čevlje, ki smo
jih sezule, zavijemo v papir — še boljša pa je
za to primerna vrečica — in jih denemo v
mrežo za prtljago in ne pod klop. Sicer se nam
lahko zgodi, da se nam čevlji ob kurilni napra¬
vi sežgo. Razen tega jih pod klopjo tudi laže
pozabimo. In to je nerodna reč, kajne.



io&o.ndxodmik

plačati

JMaloo. odpovedati

Hasfov na časopisa in
pošto, javiti
'POin napeti
Vodo. v kopata napeti
Oddati xoia v oshi&o.
itd.

33

KAKO SE VEDIMO NA DOPUSTU.

Prav malo nam je potrebno, da se prav ve¬
demo. Samo na to se moramo navaditi, da se
tudi na gostoljubnem podeželju ravnamo po
pravilih vedenja, ki je samo po sebi razumljivo
v hiši, kjer smo gostje. Predvsem se moramo
otresti prevzetnega mnenja, da je «doma vse
boljše«. Gotovo je mnogokaj drugače. Ali pa
je boljše, to je stvar naziranja.

Zato ne bomo sodili o opremi, navadah in
običajih tuje dežele. Vsaka taka sodba je kaj
lahko prenagljena. Svojih sopotnikov ne bomo
preglasno kritizirali. Morda se na potovanju
srečamo z ljudmi, ki nas z gtžtsnim govorje¬
njem, s čudaško obleko naravnost izzivajo, da
bi se jim posmehovali. Toda dobro vzgojen
človek tega ne bo nikdar storil. Pozabiti ne
smemo, da se pravemu orientalcu, ki še nikdar
ni videl modernega Evropca, zdimo mi prav
tako čudaški, kakor on nam.

ŠE NEKAJ ZA SKLEP.

Ni še dolgo tega, ko se je smatralo vsako
potovanje, vsako letovanje, da, celo vsak celo¬
dneven izlet za izključno predpravico bogatih
ljudi. In če za nič drugega, za potovanja in za
letovanja je bogataša zavidal tudi najdobro-
srčnejši in najdobrohotnejši človek. Da ga za¬
vida za nekaj, česar sploh ni, to se temu ma¬
lemu skromnemu človeku pač niti sanjalo ni.
Kajti kaj naj pomeni bogatemu človeku še tako
razkošno potovanje ali letovanje, če mu je to
nekaj vsakdanjega, nekaj, kar si lahko privo¬
šči, kadar koli se mu zljubi in v kakršnem koli

obsegu. Lepo, res lepo je in zares osrečuje
samo tisto, kar si je človek tako prav iz dna
srca želel, po čemer je hrepenel in o čemer je
sanjaril tedne in mesece in si naposled vendar¬
le priboril in omogočil. Trije, štirje stotaki, ki
smo jih prihranile dinar za dinarjem, nam bodo
za časa odmerjenega dopusta prinesli več ve¬
selja, sreče in užitka, kakor -bogatašu trije,
štirje tisočaki, za katere mu ni treba nič dru¬
gega, kakor poseči v žep.

Hudo se moti, kdor meni, da je denar tisti
edini činitelj, od katerega zavisi zadovoljstvo
potovanja in letovanja, To ni res. Čudovito lepa
je naša domovina, in greh bi bil, da bi nosili
svoj denar v tujino. Vsaka naša vasica, vsak
griček, vsaka dolinica je letovišče zase- Leto¬
višče, v katerem življenje ni nič dražje, kakor v
mestu, kjer smo doma. Moti se, kdor misli, da
je Rog. Slatina, naš divni Bohinja Bled ali Pla¬
nica res samo za tiste, ki imajo polne mošnjičke.
Prav povsod lahko živimo skromno in poceni.
Pri skodelici kave ali čaši limonade lahko se¬
dimo cele ure na vrtu zdraviliške kavarne in
uživamo sonce in godbo. To res ni draga za¬
bava. So pa ljudje, ki jim je tudi ta izdatek
odveč. Tem bodi povedano, da bodo 20, 30
korakov dalje našli klopico, kjer bodo lahko
brez vsakega stroška s prav istim užitkom pri¬
sluškovali zvokom kavarniškega orkestra.

In slednjič: Rog. Slatina, Bohinj, Bled vendai
ni samo tam, kjer so veliki in dragi hotelil
2e %  do V ure proč od teh središč lahko
stanujemo in živimo za 25—35 dinarjev na dan.
Če pričnemo pravočasno poizvedovati in iskati
in če imamo srečo, pa morda še ceneje.

34

35

IM

V marsikateri izmed okoliških vasic naletimo
na lične, majhne hišice, kjer živi svoje samotno
življenje prijazna, stara ženica. Če ji svojo
željo pravilno razložimo, bo kaj kmalu priprav¬
ljena, da nam odstopi prijazno sončno sobico
za prav majhno odškodnino. Ne sme nas motiti,
če se bo najprej branila, če bo ugovarjala,
češ da nima dovolj perila, odeje in posode in
da njena hiša ni primerno bivališče za mestne
ljudi. Ako ji pojasnimo, da za drago sobo ni¬
mamo denarja, če ji potožimo, kako zelo so
otroci in tudi me same potrebni miru, sonca in
zraka, ako končno še pripomnimo, da nam
nikjer ni tako všeč kakor pri njej, bo prav
gotovo kaj kmalu ugodila naši prošnji. Tem
raje, če ponudimo, da bomo prinesle s seboj
svoje lastno posteljno perilo, morda tudi kakšno
odejo in manjkajočo posodo.

Tako preživlja marsikatera mestna družina
lepe, užitkov polne počitnice, ki bi si jih pod
drugačnimi okolnostmi nikdar ne mogla privo¬
ščiti. V isto vasico, v isto sobo se vrača leto
za letom. In z vsakim letom jim je ljubša in
dražja. Kakor bi prišli domov, jim je vselej,
kadar se vrnejo. Ta prinese pestro sliko, oni
lep kipec, lično vazo. Na oknih že davno vise
ročno vezene zavese. Posteljno pregrinjalo in
namizni prt iz močnega domačega platna krasi

Z majhnimi stroški si lahko uredite letovanje
na tak način, kakor nam kažeta zgornji sliki.

pestra narodna vezenina. Vse to daje sobici to¬
pel, vabljivo domač izraz. Pred hišo se razpro¬
stira travnik, sočnozelen, s tisočerimi cvetlica¬
mi posejan, za travnikom je gozd, in nad vsem
modro nebo in sonce, zlato, toplo sonce. Na
klopici pred hišo pa leži muca in zadovoljno
prede. 2e davno se je sprijaznila z dejstvom,
da se za naklonjenost njene stare gospodarice
poteguje poleg nje sedaj tudi še troje kodro¬
lasih mestnih paglavčkov. Idila, kakršne nam
pač ne more nuditi še tako razkošen hotel.
Posnemajte zgled teh družin tudi vi! Poiščite
si tak kotiček in spoznali boste, da more biti
letovanje tudi majhnemu človeku neizčrpen vir
veselja in lepote, zdravja in zadovoljstva.

36


Kadar Vas  v šotoru zbudi jutranje sonce.

37

Kako uporabljamo pi s m ovnike?

Knjižice, ki podajajo primere, kako je treba pravilno pisati pisma za razne
priložnosti, imenujemo pismovnike. Pismovnik je dober prijatelj, zvest svetovalec,
toda nič več. Pismovnik ni za to, da bi ga dobesedno prepisovali. Življenje je tako
mnogostransko, da se predloga nikoli ne more natanko  skladati s poedinim pri¬
merom. Zato smatrajmo pisma, ki bodo v tej knjigi sledila, za izpodbudo, za zgled,
in potrudimo se, da jih bomo znali primerno predelati. Potem bomo pisali res dobra
pisma, v katerih bo tudi nekaj naše osebnosti.

V n anjost pisma.

Kadar gremo na obisk, se skrbno oblečemo. Kadar pišemo pismo, ne smemo gle¬
dati samo na vsebino, ampak tudi na lično zunanjo obliko. Prav tako je nevljudno,
če uporabimo zamazan pisemski papir, kakor če gremo v družbo z zaprašenimi čevlji
ali umazanimi rokami.

Prvi vtis, ki ga napravi pismo na prejemnika, je zelo važen in je odvisen samo
od zunanjosti: od dobrega pisemskega papirja, od kuverte in od pravilnega naslova.
Prav na to poslednjo točko moramo posebno opozoriti. Naslov mora biti brezpo¬
gojno pravilen in natančen,  to se pravi, obsegati mora krstno in rod¬
binsko  ime, naslov (čin, poklic) prejemnika, bivališče, ulico in hišno številko.

Pismo pišimo tako, da ga prejemnik lahko bere. Ne, da mora ugibati, kaj bi
poedine besede utegnile pomeniti. Zato pišimo počasi in enakomerno. To koristi tudi
mislim pisca, ker postajajo pri pisanju jasnejše.

Pismo mora biti čitljivo.

Vprašanje zase je, v koliko smemo in moramo pri zasebnih pismih uporabljati
pisalni stroj. Dandanes lahko večino zasebnih pisem brez pomisleka pišemo s pisal¬
nim strojem. Moramo pa seveda skrbno pisati, se ogibati napakam in pisavo lično
urediti.

Samo o nekaj malo primerih je boljše, ako pišemo pismo z roko in ne s pisalnim
strojem. To so sožalna pisma, odgovori na taka pisma in prava ljubaonia pisma. Torej
pisma, v katerih hočemo izraziti posebno topla čustva, ki jih pač le težko spravimo
v sklad s pisavo mrtvega stroja.

Vsa pisma, torej tudi tista, ki smo jih pisali s strojem, moramo podpisati z roko.

ZASEBNO DOPISOVANJE S SEBI ENAKIMI.

Prijatelj piše prijatelju in mu čestita k zaroki.

Dragi Miro!

V nedeljo si se torej zaročil!

Daj, da Ti krepko stisnem roko in Ti prav prisrčno čestitam! Tebi in Tvoji
izvoljenki tudi.

38

Da so njeni starši zadovoljili s Teboj, se nič ne čudim. Saj je fant, kakor si Ti,
tudi vreden tako lepega in poštenega dekleta.

Srečen bodi, Miro! In glej, da boš prav kmalu vabil tudi na svatbo in da tedaj
ne pozabiš name!

Bodi zdrav! Tvoj Jože.

Dekle piše malo starejši prijateljici k poroki.

Moja ljuba Metka!

Že več dni mislim neprestano na Tebe in sem o duhu vedno pri Tebi. Saj je
danes najlepši dan Tvojega življenja! Bodi blagoslovljen, srečen in vesel, tako vesel,
kakor si ga le moremo misliti! Naj bo začetek nove, velike sreče, o kateri sva toliko¬
krat sanjali.

Sprejmi, prosim, moje malo darilce v znak iskrenega prijateljstva. Pozdravi tudi
Svojega dragega moža. Štejem že dneve, ko Te bom mogla obiskati na. Tvojem lepem
domu in slišati od Tebe same, kako si srečna.

Pozdravlja in poljublja Te

Ančka.

Teta čestita nečakinji k poroki.

Ljuba Zora!

Prišel je veliki dan. Srečna nevesta bo postala še srečnejša žena. Bolezen me
sicer ovira, da ne morem potovati k Tebi, da bi prisostvovala Tvoji poroki. V mislih
pa bom vendar osa pri Tebi.

Danes se začenja novo, nadvse pomenljivo obdobje Tvojega življšnja. Nove
radosti, nove časti Te čakajo. Pa tudi nove dolžnosti; nov, ne posebno lahek delo¬
krog. No, Tvoja stara teta Te zadosti pozna in zato ve, da si dobro izbrala in da se
boš v novo življenje prav hitro vživela. Gotovo Te bodo vsi ljudje v Tvoji novi
okolici prav tako kmalu vzljubili, kakor so Te vzljubili v starem kraju.

In najvažnejše: Tvoj mož Te odkritosrčno ljubi, je resen, spoštovanja vreden
značaj. In to je trden temelj za srečen zakon!

Želim Vama obema, da bi se vedno tako srčno ljubila, kakor se ljubita danes,
zakaj ljubezen je vir tiste sreče, ki daje našemu življenju pravo vsebino, pravi cilj
in smoter.

Pozdravljam tudi Tvojega moža in ostajam z najlepšimi pozdravi Tvoja teta

Draga nečakinja!

Stric čestita nečakinji -h krstu.

Amalija.

Torej danes krstite svojega prvorojenca. Zelo sem ponosen, da mu hočeš dati
moje ime. Preveč si ljubezniva, da se na tako lep način spominjaš svojega starega
strica. Kako leta teko! Zdi se mi, kakor da je poteklo komaj leto dni, odkar smo
krstili Tebe in potem spraznili steklenico na Tvoje zdravje in Tvojo srečo.

Današnjega slavja pa se žal ne morem osebno udeležiti. Saj veš: stari revma¬
tični stric res ni za na pot. Po nekaj steklenic najboljšega sem pa vendarle stopil
v klet in sem Ti ga poslal. Trčite na zdravje svojega princa in se pri tem spomnite
tudi mene!

Malega Mihca seveda tudi nisem pozabil. Kar pa sem pripravil zanj, mu hočem
sam položiti o zibelko, ko pridem v prihodnjih tednih o Vaše mesto in Vas obiščem.

Iskreno pozdravlja Tebe in Tvojega moža

Tvoj stric  ....

Miha.

39

Hčerka vošči materi.

Moja ljuba mama!

K Tvojemu današnjemu rojstnemu dnevu Ti želim iz vsega srca zdravje in
srečo. Na žalost ne morem priti in Ti osebno čestitati. Bodi pa prepričana, da sem
v mislih osa pri Tebi.

Majhno darilce Ti prilagam. Naredila sem ga z veliko ljubeznijo in upam, da ga
boš vesela. Tako rada bi Ti dala kaj lepšega, kaj dragocenejšega, pa saj veš, da ne
zaslužim še toliko, da bi to zmogla. Sicer pa Ti, mamica, ne boš sodila darila po
vrednosti, ampak po dobrem namenu! Bodi zdrava, srečna in vesela, moja ljuba
mamica!

Presrčno Te pozdravlja in poljublja Tvoja hvaležna, iskreno Te ljubeča hčerka

Vida.

SOŽALJE ZARADI SMRTI OTROKA.

Draga gospa Marta!

Vest o prerani smrti Vašega otročička me je globoko pretresla. Sama sem lani
med boleznijo našega sina veliko trpela in zato tudi Vašo žalost, Vašo bolest toliko
bolj razumem in presojam. Verujte mi, draga gospa, da iskreno sočustvujem z Vami.

Presrčno Vas pozdravljam.

Vaša

Ana Bizjakova.

Pismo zakoncev prijateljici.

Ljuba prijateljica!

Piševa Ti globoko pretresena in Te prosiva, da sprejmeš najino sožalje k strašni

izgubi, ki Te je zadela. Iz vsega srca Ti želiva, da ta kruti udarec čim prej preboliš

in da bi se Ti usoda prej ali slej kakorkoli oddolžila za ose te ure žalosti in brolesti.

Morda Ti bo o majhno tolažbo zavest, da velik krog znancev in prijateljev

globoko obžaluje smrt Tvojega dragega moža.

Stiskava Ti o bolesti roko in sva Ti na uslugo v vsaki zadevi in ob vsakem

času. Tvoja zvesta  . T  „

Marta m Joško l raven.

ZAHVALA ZA SOŽALNO PISMO.

Cenjeni gospod Novak!

Sočustvo, ki govori iz Vašega pisma, mi je o veliko tolažbo v teh dneh, ki so
pač najhujši v mojem življenju. Srčno se Vam zahvaljujem in ostajam

Vam vdani

Ivan Podgoršek.

Mož in žena vabita znanca na obed.

Spoštovani gospod Hribar!

Vaše prijazno pismo me je zelo razveselilo. Iz njega razvidim, da pridete v
torek z gospo soprogo v naše mesto. To priložnost uporabim in Vaju oba vabim in
prosim, da bi bila o torek opoldne naša gosta. O marsičem se bova lahko pri tej
priložnosti pogovorila.

Tudi moja žena se že veseli na prijetno kramljanje z Vašo gospo soprogo.

Z veseljem pričakujem Vaš odziv in ostajam z najlepšimi pozdravi. Milostljivi
gospe poljubljam roko.

Vam vdani Jože Korenjič.

40

ZAHVALA ZA POROČNO DARILO.

Draga Vera!

Tvoje presrčno voščilo je naju oba prav tako ganilo, kakor naju je razveselilo
I voje velikopotezno darilo. Kako naj se ti zahvaliva za vse to?

7>elo mi je bilo žal, da nisi mogla priti na svatbo.. Kolikorkrat mi je pogled
obvisel na Tvojem prekrasnem darilu, ki so ga prav vsi občudovali, tolikokrat sem
bila v mislih pri Tebi. Trdno upam, da Ti bo kmalu mogoče obiskati me na mojem
novem domu, da se Ti bova mogla oba osebno zahvaliti.

Dotlej se Ti iskreno zahvaljujem in ostajam s tisoč pozdravi

Tvoja zvesta prijateljica

Liza.

ZAHVALA ZA DARILO OB ROJSTNEM DNEVU.

Dragi nečak!

Tvoje ljubo darilo me je res zelo presenetilo. Nadvse sem se ga razveselil ter
mu takoj odkazal častni prostor v svoji sobi.

Kako hitro vendar mine čas! Saj še ni dolgo tega, ko si mi jahal na kolenih, in
komaj leto, bi dejal, je poteklo od tedaj, ko sem Ti vtaknil v žep birmansko uro.

In zdaj si kar na mah že sam velik, odrastel, že celo rodbinski oče in pošiljaš
Svojemu staremu stricu lepa darila.

Da tako prijazno name misliš, je pač častno spričevalo za Tvoj rodbinski čut.
Prav srčno se Ti. zahvaljujem, pozdravljam Tebe in Tvojo ljubo ženo, pa tudi ma¬
lega Milica.

Tvoj stric

Milan.

OPRAVIČILO

1. Za otroka, ki je zamudil šolo.

Spoštovani gospod učitelj!

Prosim, opravičite moji hčerki Zorki včerajšnjo šolsko zamudo. Bolelo jo je v
vratu in je imela zvišano temperaturo. Bal sem se, da bi ji slabo vreme lahko škodo¬
valo. Zato sem jo pridržal za en dan doma.

Priporoča se Vam

vdam

Rajko Motoh.

2. Zaradi žaljive izjave.

Spoštovani gospod Benko!

Poznava se vendar že mnogo let. Zato upam, da mi ne boste zamerili moje vče¬
rajšnje izjave. Bil sem nekoliko vinjen in nisem mogel več tehtati svojih besed,
kakor bi bilo treba. Nič mi ni bolj tuje, kakor da bi Vas hotel žaliti ali Vam celo
kratiti čast.

Nasprotno! Cenim in spoštujem Vas kot najbolj poštenega soseda in prijatelja.
Zato včerajšnje izjave v vsem obsegu preklicujem in sem pripravljen, če želite, to
izjaviti tudi pred pričami.

Še enkrat vse iskreno obžalujem in ostajam

Vaš vdani

Riko Lisec.

4

41

PROŠNJA ZA PRIPOROČILO

Dragi Miro!

Danes se obračam na Tebe z veliko prošnjo. Pravkar je prišel domov moj sin
Marko in mi je povedal, da je dobro napravil zrelostni izpit. Zdaj premišljam, kaj
bi mogel za fanta storiti, da bi dobil službo ali vsaj namestitev, kjer bi lahko trgov¬
sko prakticiral.

Ker si se, dragi Miro, vedno prijazno zanimal za mene in za moje ljudi, Te
prijazno prosim, izpregovori za Marka dobro besedo. Ti si v tesnih zvezah z več
velikimi tvrdkami. In ti tudi veš, da je moj sin zanesljiv, vesten in marljiv. Zato
ga lahko priporočiš.

Že vnaprej se Ti zahvaljujem za Tvojo pomoč in Te lepo pozdravljam tudi v
imenu svoje rodbine.

Tvoj stari prijatelj

Vladimir.

Tvrdka

PROŠNJA ZA SLUŽBO

<Publicitas» d. d.

Zagreb.

V strokovnih krogih za reklamo sem zvedela, da je Vaše podjetje eno prvih na
tem področju v državi. Zato se drznem prositi pri Vas za službo.

Lani sem končala trgovsko visoko šolo v Zagrebu. Stara sem 24 let. Med štu¬
dijem sem se ukvarjala zlasti z učenjem tujih jezikov in z narodnim gospodarstvom.
Že zdaj znam razen slovenščine in srbohrvaščine tudi češčino, francoščino, italijan¬
ščino in nemščino. Na področju reklame imam že nekaj izkustev, ker sem kot visoko-
šolka sodelovala pri našem strokovnem glasilu in imela večkrat priložnost, da sem
skoro vsak mesec dobila nekaj oglasov in sestavilo oglasno besedilo.

Ta čeprav skromna izkustva v reklamni panogi so me napotila, da sem si iz¬
brala to stroko za svoj poklic, in mislim, da imam zlasti dar za sestavljanje uspešnih
reklamnih besedil. Rada bi se izučila v reklamni stroki od vsega početka in sem
prepričana, da ne bom imela nikjer drugje lepše priložnosti, kakor če dobim službo
pri Vašem podjetju. Če ne gre drugače, sem pripravljena vstopiti za nekaj časa tudi
brezplačno.

Z odličnim spoštovanjem

vdana

Vida Globočnikova.

Cenjena tvrdka!

Rada bi Vas prepričala, da imam vse sposobnosti, ki jih zahtevate za razpisano
službo, zato Vam sporočam te-le bistvene podrobnosti o sebi:

Starost:  2? let.

Izobrazba:  Gimnazija z maturo in štiri leta trgovske visoke šole. Končala
sem jo leta 1933.

Izkustva:  Dve leti pri . najprej kot strojepiska in potem kot za¬
sebna tajnica gospoda ., ravnatelja tvrdke . Dve leti kot

zasebna tajnica gospoda . . pri katerem sem še zdaj v službi.

V svoji sedanji službi moram biti navzočna pri vseh razgovorih in posvetova¬
njih, ki  so v predsedstveni pisarni te družbe, da potem o njih poročam.

42

Sposobnosti:  Stenografiram po 150 besed na minuto in urnem, če je treba,
zabeležiti tudi vmesne opazke. Pri tem poslu sem spoznala, da je skrajna natančnost
pri delu neogibno potrebna. Moj čistopis je skrbno izdelan in sestavki so v ne¬
oporečnem slogu.

Ako bi se zame odločili, Vam bo to gospod . rad potrdil. Seveda

Vas pa prosim, da se ne obračate nanj prej, preden se ne odločite, da me vzamete
v službo.

Z odličnim spoštovanjem

Ivanka Kočevarjeva

PROŠNJA ZA PRIPOROČILO.

Velecenjeni gospod doktor!

Kakor sem čul s prijateljske strani, bo tvrdka . oddala eno službeno

mesto. Ta služba bi ustrezala točno temu, kar sem se učil in v čemer sem se s svojo
dosedanjo bogato prakso izpopolnil.

Jutri bom prosil za to službo. Ker mi je znano, velecenjeni gospod doktor, da
ste v dobrih zvezah s to tvrdko, Vas prosim, da bi blagovolili napisati priporočilno
pismo gospodu ravnatelju Kisiču, da se mu morem osebno predstaviti. Drugače je
pri tako veliki tvrdki zelo težko priti do odločujočega gospoda.

Saj me poznate, gospod doktor, in veste, da ne boste priporočili nevrednega
prosilca.

Najlepše se Vam že vnaprej zahvaljujem za Vašo ljubeznivost in ostajam z
lepimi pozdravi

Vam vedno vdani

Josip Mahovec.

PROŠNJA ZA POSOJILO.

Pismo prijatelju,  — Pri takih prošnjah ne smemo nikoli trkati na usmiljeno srce
in kazati, da smo usmiljenja potrebni. Lahko omenimo, da je dotični, katerega pro¬
simo, znan kot človek, ki rad pomaga, v glavnem pa povejmo, čemu posojilo potre¬
bujemo in kakšno jamstvo ponujamo zanj.

Dragi Jožko!

Pred nekaj dnevi mi je bil ponujen stroj, ki bi ga jaz o svojem obratu lahko
prav koristno uporabljal. Naročil imam več ko dovolj, tako da včasi le težko do-
držujem dobavne roke, ker nimam zadosti strojev.

To pot gre za poseben priložnostni nakup, zakaj stroj je globoko pod vrednostjo
na prodaj. Toda na žalost se mora plačati takoj v gotovini. Jaz pa imam svoj denar
naložen v surovinah, tako da nimam potrebne vsote na razpolago. Gre za 20.000 din.

Ali bi mi mogel posoditi la znesek Ti? Plačal bi Ti primerne obresti, dal bi Ti
potrebno jamstvo in se zavezal, da Ti denar ornem v štirih mesecih.

Prosim Te, da mi čimprej odgovoriš, da mi stroja ne pobere izpred nosa kon¬
kurenca.

Iskreno Te pozdravljam jaz in moja rodbina.

Tvoj

Ivo.

4 *

43

OPOMINI.

n*r

Opomini so kočljiva reč. Glavni namen opominov je uspeh. Bili morajo učin¬
koviti, pa vljudni. Njih ostrost se mora stopnjevati. Ne gre, da bi že prvi opomin
grozil z odvetnikom. Delniška tiskarna izterjava svoje račune nadvse vljudno, straš¬
no potrpežljivo, a vzlic temu uspešno. Podati Vam hočem nekaj vzorcev teh opo¬
minov. Seveda se morajo ti opomini vrstiti v presledkih osmih, dni, zakaj drugače
bi to trajalo cela leta.

Prvi opomin te tvrdke je zelo originalen. Tvrdka pripne na opomin vozel iz
blaga in piše:

Kaj pomeni ta vozel,

boste Dprašali, ko boste odprli pismo. Take vozle v žepni robec delajo radi ljudje,
da na kaj ne pozabijo.

Tale vozel smo Vam napravili zato, da ne boste pozabili na poravnavo računa
z dne 26. 11. t. I.

o znesku 1268 dinarjev,
na katere čakamo že 8 tednov.

Lepo prosimo.

Odličtio Vas spoštujemo

Drugi opomin.

Tvrdka pošlje eno stran betežnega koledarja:

Tretji opomin.

Pred več meseci smo Vam dobavili tiskovine...

Potrudili smo se, da smo Vam ustregli, tako da ste bili z našim delom in z nizko
ceno zadovoljni.

Prav radi delamo za Vas, toda kakor Vi tako tudi mi radi kasiramo.

Dvakrat smo Vas že prosili za plačilo in danes Vas zopet prosimo:
nakažite

1268 din.

Odlično Vas spoštujemo

44

Četrti opomin.

Tonika pošlje majhno tiskovino s sliko psička. Na tiskovini je tole besedilo:

Ta-le kuža je zelo brihtna
žival.

On Vam bere vsako Vašo že¬
ljo iz oči.

Prinese Vam vsako reč, ki jo
želite.

Tako razumne so njegove oči,
da mu lahko potožite ose svoje
težave.  Z Vami bo delil ose brid¬
kosti  — in ose veselje. Če hočete,
bo skočil za Vas o vodo.

Torej ose bo storil, kar mu
boste naročili.

Samo nekaj ga ne moremo
priučiti.

Vse smo že poizkusili, pa nič
ne pomaga. Naših dolgov ne žre in
ne žre, četudi je več dni brez jedi.

Ker pa moramo vsaj nujne
dolgove poravnati, Vas prosimo,
da nam nakažete 1268  din.

Z odličnim spoštovanjem

Peti opomin.

Tvrdka pošlje spet majhno tiskovino s sliko odprte roke. Na prvi strani je slika
odprte roke in debelo tiskano besedilo:

Odprto roko imamo za Vas, če ...
nam še danes, plačale že davno za¬
padli fakturni znesek 126 S din.
Hvala naprej!

Z odličnim spoštovanjem

45

Šesti opomin.

Kaj storite Vi z dolžnikom, ki Vam na pet opominov ne pošlje ne denarja in
ne odgovora?

Da ne bomo storili tako kakor Vi, Vas prosimo, da nam nakažete

1268 din.

Odlično Vas spoštujemo.

Sedmi opomin.

Tvrdka pošlje spet majhno tiskovino s sliko energične, grdo glede ženske-inka-
santke s telefonskim slušalom na ušesu. Zraven pa besedilo:

«Kako pravite? Mi lahko čakamo? ...

Kaj mislite, da bankovce tiskamo?

Jutri Vam prinesem 86 računov, ki
jih moramo te dni poravnati.

Kako? Vi odklanjate moj obisk? Ta
je pa dobra!

Takoj sedaj pridem k Vam in ostanem
pri Vas toliko časa, da dobim denar!

Kaj ste rekli? Da boste nakazali po
pošti? Ali res? ... Na Vašo besedo? ...
Rečem Vam pa, če ne bo denarja, pri¬
dem sama ponj. Zbogom!»

Takole terja naša inkasantka. Vsi se
je boje. Ta «strah » je boljši kakor vsak
odvetnik. Pri Vas še ni bila, ker ji doslej
tega nism.o dovolili. Tudi Vam ne pri¬
voščimo, da bi se pri Vas vselila tale energična, sitna in jezična gospa.

Zato Vam priporočamo in Vas prosimo, da brez njenega posredovanja nakažete
1268 .— din.

Z odličnim spoštovanjem

Osmi opomin.

P. n.

«Tale knjigovodkinja ... je že neznosna ,» boste rekli, ko boste dobili tale osmi
opomin. «S svojo trmo ne odneha .»

Nikar se ne jezite! Saj izpolnjuje samo svojo dolžnost, kakor Vaš knjigovodja.
Račune je pač treba enkrat plačati. Zdaj je že štiri in pol meseca, odkar čakamo na
Vaše nakazilo.

Če se hočete izogniti stroškom našega pravnega zastopnika, ki znašajo din 10 .—

in plačilu naših opominjevalnih stroškov  . din 12 .—

skupaj torej . din 42.—

potem je za Vas veliko cenejše, ako še danes nakažete

din 1268 .—.

za račun z dne  .

To je zares zadnji  oporni  n.

Zato prosimo, nikar ne odlašajte! Nakažite in spet kaj naročite!

46

Deveti opomin piše odvetnik.

To je res primer izredno potrpežljive in kulantne tvrdke, obenem pa primer,
kako se vzlic vljudnosti lahko uspešno opominja.

Odgovori na opomine.

Odgovori naj bodo vljudni. Povejte v njih vzroke, zakaj niste mogli plačati,
pokažite dobro voljo vsaj z nakazilom delnega zneska, oprostite se in prosite za
kratek odlog. Tega roka pa se morate držati, drugače je to nečastno.

P. n.

uprava

v Ljubljani.

Prosim, oprostite, da še nisem nakazal(a) zapadle naročnine za revijo .

Imel(a) sem zadnje mesece izredne nujne izdatke, ki jih nisem pričakoval(a). Ob¬
ljubljam Vam, da storim svojo dolžnost prihodnjega prvega.

Z odličnim spoštovanjem
N. N.

P. n.

uprava

v Ljubljani.

Nerodno mi je, da še nisem poravnal(a) svojega dolga vzlic Vašemu že četrtemu,
a vendar tako prizanesljivemu opominu. Oprostite: nisem in nisem mogel (mogla)
zaradi nastalih slabih razmer. Potrudil(a) se bom, da pošljem čimprej, gotovo pa v
enem mesecu. Obenem prosim, da mi revije ne ustavite, ker mi zelo ugaja in sem
že nekaj let naročnik(ca) ter hočem pošteno plačati.

Vnaprej se Vam zahvaljujem za Vašo potrpežljivost in ostajam

z odličnim spoštovanjem
N. N..

P. n.

uprava

v Ljubljani.

Pet opominov ste mi že poslali, jaz pa še zmeraj odlašam s plačilom. Priznam,
da je bila kriva deloma moja malomarnost, deloma pozabljivost, nekoliko pa tudi
nestalnost mojih dohodkov. Zato oprostite, prosim.

Hkrati Vam istočasno nakazujem din . o popolno poravnavo (o delno

poravnavo, ostanek pošljem v kratkem).

ali

Prosim, ne izročite me advokatu, ker bom vse poravnal(a) o teku enega meseca.

Z odličnim spoštovanjem
N. N.

47

Reklamacije.

Tudi reklamacije naj bodo vljudne, ne osorne in očitljioe.
Ne pišite na primer:

Upravi

v Ljubljani.

Več kakor čudno  se mi zdi, da (spet) nisem prejel(a) Vaše revije, čeprav jo točno
plačujem. Mislim, da je tudi Vaša dolžnost, da mi jo redno pošiljate.

S spoštovanjem

N. N.

Vsaka uprava gleda skrbno na to, da dobivajo naročnice svoj list redno. Ako
ga kdaj ne dobe, se je izgubil ali pa ga je kdo drug prevzel, a ga ni oddal naslov¬
nici. Če ga v 14 dneh ne prejmete, pišite takole:

P. n.

upravi

v Ljubljani.

Sporočam Vam, da zadnje številke Vaše revije nisem doslej prejel(a). Najbrže
se je na pošti kje izgubila ali vsaj zakasnila. Hvalež.na(-žen) bi bil(a), ako bi mi
poslali drugo. Za to se Vam že vnaprej zahvaljujem.

Z odličnim spoštovanjem
N. N.

Naročnica revije ni prejela poslane nagrade. Vedite, da dajejo listi nagrade zato,
da naročnike z darili čim bolj priklenejo na list. Zato se bo vsaka uprava potrudila,
da nagrado v redu odpošlje. Zato nikar ne dvomite o poštenosti uprave in ji ne
pišite nevljudnega pisma. Dobra beseda več zaleže kakor osorna in surova. Pazite
samo na to, da boste pravočasno opozorili, da nagrade niste dobili. Napišite:

P. n.

upravi

v Ljubljani.

Sporočam Vam, da nagrade, ki mi gre po izpolnitvi pogojev, še nisem prejela.
Nikakor ne mislim, da bi me bili Vi prezrli ali mi pozabili nagrado poslati, ker
poznam vestno in točno poslovanje v Vaši upravi. Pač pa se je lahko na pošti iz¬
gubila ali zakasnila, saj nisem poslala priporočnine. V drugič bom to storila. Opro¬
stite, da Vas s tem sporočilom nadlegujem. .

Z odličnim spoštovanjem vdana

N. N.

ZASEBNO DOPISOVANJE S PREDSTOJNIKI.

Voščilo za novo leto.

Spoštovani gospod banski svetnik!

Dovolite, da Vam iskreno voščim srečno novo leto in Vam izražam svojo posebno
vdanost. Naj bo novo leto za Vas, gospod banski svetnik, in za Vašo ugledno rod¬
bino leto veselja in napredka. Izpolnijo naj se Vam vse Vaše želje.

Z najodličnejšim spoštovanjem vdani

Fran Zajec.

48

Čestitka za jubilej.

Visoko spoštovani gospod profesor!

Čez nekaj dni boste praznovali svoj 30 letni službeni jubilej. Zato čutim srčno
potrebo, da se tudi jaz pridružim širokemu krogu voščilcev ter Vam iz vsega srca
čestitam.

Kdor je bil tako srečen kakor jaz, da se je smel šteti med Vaše sodelavce, ve,
kaj je pomenilo teh 30 let neutrudnega dela v službi splošnosti. Naj nam bo dano,
da bi Vas še mnogo, mnogo let videli o delu kot svojega mojstra in svoj vzor!

V odkritem spoštovanju

ostajam Vaš vdani
Boris Praprotnik.

Čestitka k odlikovanju.

Velecenjeni gospod svetnik!

Dovolite, da Vam v svojem in v imenu svoje žene najiskreneje čestitam k Va¬
šemu zasluženemu visokemu odlikovanju.

Vedno Vam vdani
Jurij Malnar.

Zahvala za povabilo.

Velecenjeni gospod ravnatelj!

Vaše cenjeno povabilo za 16. t. m. nama je v izredno veselje in čast. Zahva¬
ljujem se Vam v svojem kakor tudi v imenu svoje soproge. Vabilu se bova odzvala
rada in točno.

Z odličnim spoštovanjem sem Vaš vdani

Viktor Vašič.

Prošnja predstojniku za izreden dopust.

Spoštovani gospod ravnatelj!

Oprostite, da Vas danes nadlegujem s prošnjo. Gre za zadevo, ki je zame zelo
važna. Moja teta, skoraj 70 let stara gospa in moja edina sorodnica, ki jo še imam,
je nepričakovano hudo zbolela. Zato bi se rada peljala k njej, da jo vsaj nekaj dni
negujem in odredim najnujnejše glede njenega gospodinjstva.

Prosim torej za dopust treh do štirih dni. Ostala bom tam samo tako dolgo,
kolikor bo nujno potrebno, potem pa se bom takoj vrnila na delo.

Prosim za skorajš/ijo ugodno rešitev svoje prošnje in se priporočam

z odličnim spoštovanjem

Nežika Tavčarjeva.

LJUBEZENSKA PISMA.

Boječ mladenič bi rad povedal dekletu, da čuti zanjo več kakor dober znanec
ali prijatelj. Tako boječih mladejiičev je sicer dandanes malo, so pa vendarle še
taki fantje, ki se zatekajo k pismu, da povedo oboževani deklici to, česar si ustno
ne upajo, bodisi ker ne najdejo takoj pravih besed, bodisi ker jih vsakokrat zapusti
pogum.

Draga gospodična!

Precej časa se že poznava in dobro razumeva. Zdi se mi tudi, da naju vprav
medsebojna simpatija tolikokrat privede o isto družbo. Jaz vsaj iščem povsod pri-

49

ložnost, da bi Vas našel. Pa vselej so zraven še drugi ljudje, tako da Vam ne morem
nikoli povedati, kar nosim že tako dolgo v svojem srcu. Kako Vas cenim in spo¬
štujem, ste gotovo že opazili. Srečen bi bil, če bi vedel, da ste tudi opazili, kako
rad Vas vidim in da sem ves zadovoljen in vesel, če sem le v Vaši bližini.

Gospodična, dajte mi priložnost, da bom nekaj uric sam z Vami. Rad bi Vam
med štirimi očmi povedal, kaj čutim za Vas, rad bi Vam razodel najslajše čustvo,
ki me osrečuje, odkar nosim o mislih in o srcu ideal svoje ljubezni. In ker ste ta
ideal Vi, gospodična, se mi zdi to nekaj tako velikega in moja misel na to tako
smela, da si jo upam komaj zapisati.

Ako čutite d sebi le trohico tiste ljubezni, ki mene vsega preveva, mi privoščite
kratek sprehod ob Svoji strani ali kakršen koli sestanek, da Vam popolnoma od¬
krijem svoje srce.

Kako srečen bom, ko prejmem Vaš odgovor in Vaše sporočilo, kje in kdaj Vas
smem pričakovati!

Srčno Vas pozdravlja

Vaš vdani
Pavel Linkar.

Dragi gospod Pavel!

Mlada sem še, pa vendarle mislim, da nisem v zmoti, če Vas imam za dobrega,
značajnega človeka.

Samo zato Vam na Vaše pismo tudi odgovarjam.

In samo zato Vam povem, da Vas tudi jaz rada vidim, da sem vesela in srečna,
kadar koli se mi približate.

Jutri popoldne od treh dalje bom doma. Če pridete, pojdem rada z Vami na
izpreliod.

Lepo Vas pozdravljam.

Minka Levčeva.

Fant piše dekletu, ki ga na ulici večkrat sreča in občuduje, pa bi se rad z njo
bliže seznanil.

Velecenjena gospodična!

Vsak dan se srečava. Občudujem Vas. in na vso moč se trudim, da bi ujel vsaj
en sam Vaš pogled in da bi kakor koli že navezal pogovor z Vami. A zaman je vse
moje prizadevanje. Vžlic temu pa še vedno upam. Saj ste se mi vtisnili o srce,
da moram nenehoma misliti samo na Vas.

In sedaj sem izsledil možnost, da Vam lahko pošljem tole pismo. Zavedam
se, da ni v redu, da se Vam na ta način približujem. Toda sami veste, da drugače
ne morem. Zato Vas prosim, ne jezite se zaradi tega name!

Tako srečen bi bil in Vam tako hvaležen, če bi mi privoščili vsaj skromno
urico kramljanja. Prišel bom, kadar me boste poklicali in kamor koli boste želeli.

Roko Vam poljublja

Rajko Slanič,
prokurist.

Dolgi pot 8.

Velecenjeni gospod prokurist!

Zelo iznajdljivi ste, da ste tako hitro izsledili moj naslov. Da lahko presodite
razliko med resnično in pa idealno podobo, kakršno ste si menda ustvarili o meni,
pridem na kratek pomenek o četrtek okrog 6. ure o kavarno «Zvezda».

S prijaznim pozdravom  /

Eva Lokarjeva.

50

Ljuba Marija!

Včasih pride tak dan, ko moram nekomu povedati, kako mi je pri srcu, ko ne
morem obdržati zase svojih skritih misli in svojega hrepenenja. Zato Vam pišem to
pismo, ker Vam moram povedati, kako samotni in otožni so taki dnevi.

Vidim Vas, kako mrščite obrni, kako se neverno smehljate in se čudite, da
more tako uravnovešen, stvaren, zadirčen, strupen in celo več ali manj ciničen
človek pisati tako pismo. Kaj hočete  — saj jutri se bom morda na vse te besede jezil.

Danes je sonce v moji sobi, ptički pojo pod mojim oknom. Vse naokrog po
zemlji opojno diši. Zemlja se prebuja in diha osa spočita. Pomlad je tu. In Vi imate
radi svetlobo, rože na vrtu in cvetje na drevju. Premišljujem o Vas in o sebi. Veliko
let živiva drug zraven drugega, skupaj sediva v isti pisarniški sobi, prijatelja, celo
dobra tovariša sva si. In vendar sva tako daleč vsaksebi. Ta prijateljska in tova¬
riška vez je tista stena, ki naju ovira, da si ne moreva povedati, kar nama leži na
srcu. Danes, ko je pomlad, pa me ni sram povedati, da presanjam veliko noči z
Vašo podobo v srcu. V takih urah bi Vas rad imel. Kakor vitez v romantičnih časih,
bi pokleknil pred Vas, poljubljal bi Vam bele roke in vsak prst posebej in Vam
prisegel, da se bom boril za Vašo srečo. Mehke svilene preproge bi razgrnil pred
Vaše noge. Rdečih rož bi Vam natresel. Nad Vami bi razpel modri baldahin,  s svet¬
limi zvezdami posejan. V lase bi Vam vpletel sončne žarke. In slavčke bi najel, da
bi Vam peli. Pripovedoval bi Vam pravljice o ljubezni in sreči.

Take sanje prihajajo vse te dni in noči.

Ali se še spominjate dneva, ko sem nekoč klečal na travi in ste me vprašali,
kaj iščem, pa sem Vam odgovoril, da sem izgubil ljub spomin, in ste mi ga po¬
magali iskati. Jaz pa sem skrivaj trgal cvetke po sledovih, ki jih je pustila Vaša
noga. In še danes hranim te nežne cvetke.  — Takšen sem  — in ne morem za to!
Taka je moja ljubezen do Vas.

Nikoli bi Vam vsega tega ne mogel povedati iz oči o oči. Rajši bi nosil to svojo
veliko ljubezen in to svoje hrepenenje do konca dni. Rajši bi trpel noč iti dan,
kakor da bi Vam povedal reči, ki bi se jim smejali. Bilančne knjige in ropot pisalnih
strojev ne dopuste, da bi govorilo srce. Toliko vsakdanjih stvari leži na poti.

Ljuba Marija, danes pa Vam moram povedati, da Vas imam rad. Če tega pisma
ne bom odposlal, potem ne boste nikdar o tem izvedeli. In kaj bo z mo jun ponosom,
če se boste smejali tem besedam? Tega ne bom prenesel in nikoli več Vas ne bom

videl. Odšel bom. Poiskal si bom delo o drugem kraju.  T ,

Vas Boris.

Tega pisma Boris ni odposlal. Bal se je posmeha. Celo samec je ostal. Marija
pa se je poročila z drugim, čeprav je Borisa ljubila iz vsega srca. Oba sta nesrečna
in hrepenita drug po drugem. In vse to samo zaradi neumnega ponosa in ker sta se
bala posmeha. Samo kratkega priznanja je bilo treba, ali pa, da bi bil Boris to
pismo odposlal, pa bi bila dva človeka najsrečnejši par na svetu. To naj Vam bo
v pouk, da, kadar Vam je srce polno, ga pustite, naj govori. Kajti neutešeno hrepe¬
nenje je huda pokora za namišljeni ponos.

Pismo dekleta zaročencu, ki je brez službe.

Dragi Janko!

Morda se boš začudil, da Ti pišem, ko se vendar vsak dan vidiva in si lahko
ose poveva, kar imava na srcu. Ampak prav to, kar nama najbolj leži na srcu, gre
večkrat težko čez ustnice! Ne ustraši se, iz mojega pisma ne boš izvedel nobene

51

strašne tajnosti. Vse, kar bi ti hotela napisati in kar se mi morda ne bo posrečilo,
niti da bi zapisala, sem Ti prav za prav že večkrat povedala. Toda rada bi se Ti
pošteno, iz vsega srca spovedala  — pa se mi nikoli ne posreči. Vselej me ostraši Tvoj
strogi, začudeni pogled, v katerem berem sum, da govori iz mene samo sočutje s
teboj in prizadevanje, da bi Te potolažila. To pa ni res! Verjemi mi, Janko, da v
moji ljubezni ni niti sledu kakega prizanašanja.

V moji ljubezni! Vidiš, kako se bolje, svobodneje piše, kakor govori: prvikrat
sem zdajle imenovala svoje čustvo do Tebe odkrito s pravim imenom. Vselej, kadar
sem Ti hotela to povedati, česar si niti Ti nisi upal reči, me je zadržala neka čudna
bojazljivost. Veš, neka taka velika odgovornost. Ljubezen  — to je vendar nekaj tako
velikanskega in tako močnega, da ji le o neki zadregi in s skrbmi odpiramo vrata
svojega malega življenja. To je, kakor da bi priletel k nam, o naš vsakdanji dom,
nenadno velikanski, krasen ptič. Radi bi mu zabranili, da bi ne videl naše revščine.
Bojimo se, da bi se ne zadel ob nizki strop in se ranil. Če se rani ali umaže pri
nas perot, odleti in se nikoli več ne vrne. Radi bi mu vse stanovanje okrasili. In
sonce bi moralo sijati k nam. Cel nov svet bi mu radi ustvarili, da bi se ne čutil
pri nas tujca. Ampak to je težko, če je človek reven. Strašno težko, fant! Tega Ti
vendar ni treba praviti.

Čudno je to; vendar me prej, preden sva se seznanila, ni prav nič težilo, da sem
revna. Zdaj pa včasih tako hrepenim, da bi imela nekaj denarja! Najela bi majhno
stanovanjce. Kupila bi nekaj pohištva in posode, zastore... ose seveda čisto pre¬
prosto. Toda ne na obroke! Poznava se že pet let, in ves ta čas se mi še ni posrečilo,
da bi si prihranila za ose to, kar bi hotela za naju dva nabaviti. Seveda bi Ti tega
od mene ne sprejel. Kakor da je to Tvoja krivda, če imam jaz službo, Ti pa ne!
Boli me, ker se zaradi teh reči tako razburjaš in da Ti to brani, govoriti z menoj
o tem, da se bova nekoč vzela. Zakaj moram biti za Tebe samo «slabotna ženska■»
in ne Tvoj prijatelj? Te težave so vendar samo prehodne. Ali pa misliš, da bo ostalo
večno tako? Ali res ne verjameš, da bo tak človek kakor Ti tako energičen in spo¬
soben, večno ostal  «za plotomy>? Ne delajmo iz sebe mučenikov! Saj ti in jaz nisva
edina na svetu o takem položaju. Neka rešitev se bo že našla!

Pomisli, dragi, da bo res prišel nekoč čas, ko bova skupaj stanovala. Da Ti ne
bo treba več romati iz stanovanja v stanovanje. Da bova zvečer sedela skupaj pri
toph lastni peči, vsak s knjigo v roki, o taki bližini in takem ozračju, kakor si ga
le moremo misliti o najlepši predstavi.

Vse to bo, samo da najdeš službo! V to verujem, in bi želela, da bi veroval
tudi Ti.

Rada Te bom imela vedno, vse dni. In prav zato mi moraš obljubiti, da mi boš
odkritosrčen. Mislim, da bi možu lahko ose odpustila, samo laži ne! Ti si mi bil
zmerom odkrit, nikoli nisi prišel  z neumnimi pokloni in nisi hotel biti pred menoj
več, kakor si o resnici. Nikoli nisi igral prosilca, niti Dona Juana. Hvaležna sem
ti za to.

In vendar tiči ravno tu nevarnost za najin odnos, o kateri se nikoli ne upam
pogovoriti s Teboj. Zakaj se vase zapiraš in mi iskreneje ne zaupaš svojih ne¬
uspehov? Včasih se mi zdi, da meče senco med naju ravno to, da jaz delam, Ti pa
za zdaj ne moreš. Drugikrat se spet bojiš, da bi plačala malenkosten račun, vsako
še tako majhno darilce sprejemaš tako, da me boli. Veš, sem vendar samo ženska,
četudi dober prijatelj, in trpim, če se kaj med naju postavi. In tudi če sem ženska,
si ne nadevaj maske nebrižnosti, da bi se morda ne zmanjšal v mojih očeh s tem,
ako bi tožil. Kako nespametno je to  — saj sem Ti tako blizu, da naju more to
samo še bolj zvezati. Tako sem srečna, da sva se našla, ravno midva. Kako enolično

52

in brez smotra bi bilo to životarjenje brez Tebe! Nikoli več ne bom ničesar podob¬
nega izgovorila niti napisala, toda imeti moram občutek, da se lahko na Tebe za¬
nesem tako, kakor Ti na mene.

Verujem, da si moreva svojo bodočnost pripraviti večjidel sama. Gradiva jo s
pogumom, z razumom  — in z ljubeznijo!

Mi boš kmalu pisal? In prav to, česar bi si mi morda ne upal reči v oči? Moje
najlepše misli so s Teboj.

Zdenka

P. S. Pletem Ti pulover, lep, moder. Hotela sem Te presenetiti, ampak danes tega
nisem mogla zamolčati.

Moja Zdenka!

Prav si imela. Življenje se pričenja takrat, ko čutimo, da smo srečni. To, kar
je bilo prej, je bila samo predigra k življenju. Vesel sem, da veruješ v to, kako
znam vzeti življenje pravilno o roko. Trdno verujem, da bom nekega dne izstopil
iz vrste teh, katerih roke niso imele priložnosti, da bi se ljubkale z delom. Vem,
da bo to kmalu.

In potem? Potem pojdem kakor po navadi k Tebi, z isto ljubeznijo, toda z novo,
večjo vero o svojo srečo. Iskreno Ti bom stisnil roko in Ti prav po tihem povedal,
kako Te imam rad.

Vselej, kadar se trudim, da bi našel službo, vidim Tvojo sliko pred seboj. To je
lepo, če najde mož n današnjem času, ko ljudje tako naglo žive in pozabljajo, ženo,
ki zna iskreno in nesebično ljubiti.

Draga Zdenka! Zahvaljujem se Ti za Tvoje zaupanje, ki me je okrepilo za novi
boj za eksistenco. Vesel sem, da sem v Tebi našel vdanega tovariša in popolno ženo.
Danes zvečer, ko se snideva, Ti bom z besedami potrdil to, kar sem Ti tukaj napisal.

Na svidenje se veseli Tvoj T

Janko.

Moja draga Vera!

Pravkar je bila tukaj Zora in mi povedala, da imaš skrbi za mene. Smejal sem
se temu, čeprav mi o resnici ni bilo na smeh. Morda je to tudi ona čutila. Bila je k
meni nenavadno ljubezniva in mi je skušala dati poguma, kakor bi jo bil za to
prosil.

Toda res ni vzroka, da bi se zaradi mene vznemirjali: imam trdo glavo in bom
gotovo z njo nekam prodrl. Ko bi bil takoj dobil službo, bi si bil  — morebiti  — še
bog ve kaj o sebi domišljal. Bilo bi, kakor da so ljudje komaj čakali na mene in
na moje delo. No,- v tem pogledu sem torej lahko čisto miren.

Ko sem včeraj slišal, da je Hudi dobil službo, na katero sva midva polagala vso
svojo nado, sem šel takoj k njemu. Nalašč se nisem niti minuto obotavljal, ker sem
mu hotel pokazati svoje prijateljstvo prav v trenutku, ko bi on čutil, da me je
odrinil  — seveda nehote. Ni si mi upal pogledati v oči, ko sem mu roko podal. Ali
ga je bilo sram, ker mi ni povedal, da se tudi on Udeležuje natečaja? Jaz sem mu
to tudi zamolčal. Torej si nimava kaj očitati. Vprašal me je, ali mi more s čim
pomagati. Rekel sem mu, da ima v današnjih časih vsak dovolj opravka s samim
seboj in mora biti vesel, če se sam vzdrži nad vodo.

Potem nisem več mogel priti k Tebi. Vedel sem, da me čakaš. Stopil sem o tele¬
fonsko celico, da bi Te poklical. Toda nisem imel moči za to. Povesil sem slušalko,
in dinar mi je padel nazaj. Zdaj si zanj vsaj lahko kupim znamko za odgovor in
jo priložim k prihodnji prošnji za službo.

53

Draga Vera, boril se bom naprej. Vera, govoril sem o sebi, o svojem, ne o na¬
jinem boju. Morda si me že razumela, in bi si lahko prihranil nujnost, povedati ti
to izrečno: da je to pismo o slovo. Ne morem in ne smem Te pustiti, da bi vse to
prež.ivljala z menoj. To mi je bilo hipoma jasno v tistem trenutku, ko sem spet
povesil slušalko in sem z dinarjem o roki odhajal iz telefonske celice. Preveč si
dobra, preveč polna vere v življenje, kakor da bi Te pustil, da še dalje deliš z
menoj vso bridkost.

Prečitaj dobro tole pismo. Vera, in ga premišljuj! Ne hiti z odgovorom! Ne smem
na Tebe misliti, ne smem se niti spominjati na Tvojo sliko, sicer bi bil nezmožen
za tak sklep: Vera, nočem Te več izpostavljati vsem tem negotovostim, ki me še
čakajo  — rajši bom sam.

Hvala Ti, moja dobra, nežna, zlata Vera, za ose, kar si mi dala in kar bi mi bila
še darovala iz polnosti svojega srca. Rad sem Te imel od prvega trenutka, ko sem
Te zagledal in slišal Tvoj glas. Toda usoda se je z menoj ponorčevala in mi nasta¬
vila past: prav zdaj je dobil službo, od katere sem si toliko obetal za naju oba,
najin prijatelj Rudi, katerega poznaš ravno tako dolgo kakor mene, katerega ceniš
in kateri ima že rešeno svojo bodočnost.

Zbogom, Vera; pozneje, danes ponoči, bom vedel, kaj ose sem ti še hotel in bi
bil moral napisati. Ne morem, več  ...

Slavko.

Dobri Slavko!

V živem spominu mi je še, kar si mi rekel na najinem prvem sestanku. «Preden
bom od svojega dekleta zahteval zaupanje, jo moram prepričati, da mi lahko zaupa.*
Tako lepo so zvenele Tvoje besede.

Vem in sem trdno prepričana, da si mi bil ves ta čas odkritosrčen. Bil si mož,
ki je znal mojstrsko odkriti v meni lastnosti, ki mi niso bile znane.

In zdaj  — zdaj sem jaz tista, ki Te mora prepričati o tem, kako dobro si me
naučil gledati na življenje. Storil si iz mene značajno ženo. In zato se ne odrekam
najinemu skupnemu boju za lepšo iti veselejšo bodočnost. Nasprotno, pozdravljam
ta boj, da se bova mogla prepričati o svoji moči. Verujem, da bova zmagala. Čim
težje je življenje, tem bolj cenimo tiste, ki so nam v njem prijateljsko podali roko.

Ne Rudi  — ampak Ti me boš še nadalje usmerjal. Vem, da bom iz Tvojih ust
slišala besede: «Jutri grem v službo .» Ko bi bilo to res že jutri! Na to in na Tebe
čakam.

Jutri na svidenje! Tvoja Vera.

Pismo lastni ženi.

«Ne smeš misliti, draga Olga, da Te imam manj rad, kakor prej. Priznavam, da
se tako zdi in da imaš prav, če si to domišljaš. Kadar pridem zvečer domov, ves
utrujen od celodnevnega dela in jeze, je moj pozdrav cesto skoraj neprijazen, če že
sploh ne pozabim pozdraviti. Potem sedeva k večerji in včasih ves večer molčiva,
ker si nimava kaj povedati. Moje misli so daleč od Tebe  — ampak tudi pri drugih
ljudeh niso. Poslušava radio, čiiava časopise, in to, o čemer se pogovarjava, so samo
praktične reči. Neka neubranost leži nad najinimi večeri in  — ne vem zakaj  — čutim
hrepenenje po nečem neobičajnem, toda med nama in najinim hrepenenjem leži
petnajst let mirnega življenja. Nekoč sem bral roman, ki je popisoval srečo dveh
mladih ljudi, ki veslata lepega sončnega dne po jezeru. Bil sem zelo žalosten in sem
mislil na vsakdanjost svojega življenja in na poljube mladeniča zlatolasi, razsmejani
deklici. Potem pa sem stopil pred ogledalo in sem si rekel: <Neumnež!» Nato 1  sem Te
poljubil, morda nekoliko nerodno, ker si se prestrašila in zaklicala: «Kaj Ti je prišlo

54

na misel?* Ničesar več nisi rekla, in jaz sem se spomnil, da si bila tudi zame lepo,
mlado dekle in da ponoči nisem mogel spati, ker sem moral neprestano misliti na
Tebe, In kadar sva bila skupaj, sva se poljubljala, da se nama je kar po glavi vrtelo,
in v svoji domišljiji sva si slikala, kako bo lepo, ko bova vse življenje podnevi in
ponoči skupaj. In zdaj si kolikokrat ne podava niti roke, ko si voščiva lahko noč.

In vendar, ko včasi premišljujem o sožitju dveh ljudi, mi pride na misel: ali
nisi Ti živela preveč samostojnega duševnega življenja? Dan na dan sem Ti razodeval
svoje radosti in bridkosti, Ti pa mi nisi nikoli rekla, ali Ti kaj mrzi, ali si vesela.
Živela si celih teh petnajst let zraven mene, in jaz nisem o Tebi ničesar vedel. Zakaj
mi možje nikoli ne vprašamo svojih žen, ali so zadovoljne? Včasih ne utegnemo, in
potem pripisujemo svoji lastni osebi toliko važnosti, da se niti ne spomnimo na to,
da bi mogel biti na svetu še kdo drug, ki bi imel prav tako pestro življenje, kakor mi.
Kvečjemu vprašamo:  «Ali nisi bolna?) In če dobimo neodločen odgovor, zmignemo
z rameni in pravimo: «To je samo domišljija.* To je tako preprosto in komodno.

Hvaležen sem Ti, moja draga, da skrbiš zame, da imaš čisto stanovanje in vzgajaš
otroke. Veliko bolj hvaležen, kakor si misliš in kakor bi se Ti upal reči. Sem strašen
sebičnež, ki misli samo na sebe, ampak zdaj mi je tega žal. Rad bi se poboljšal in Ti
napravil nadaljnja leta skupnega življenja prijetna, ker Te imam še vedno zelo rad.

To pismo sem napisal, ker nisem nikoli našel poguma, da bi Ti nekaj takega
povedal. Jutri zjutraj, preden pojdem z doma, ga dam na Tvojo nočno omarico. Tam
ga boš po mojem odhodu našla. Spravi ga in ga večkrat čitaj, ker govori resnico,
toda nikoli mi ga ne omenjaj; bilo bi me sram, da sem ga napisal .»

ČASOPISNI OGLASI.

Ženitni oglas mladega dekleta.

Kje je <On>? Tisti, ki bi mu izobraženo, pridno dekle rado lepšalo dneve?
Imam dober poklic, nekaj denarja in nisem  — kakor pravijo prijateljice  — napačna.
Kdor hoče, naj piše pod šifro N. N.

Ponudba zakona.

Lepotice ne iščem in tudi senzacij si ne želim, Nasprotno: želim si povprečnega,
veselega, zdravega in neodvisnega dekleta, ki ima smisel za umetnost in naravo. Tak
sem namreč tudi sam in si želim pravo dopolnilo. Najprej pošteno prijateljstvo,
pozneje morda srečen zakon. Pisma, ki so lahko tudi anonimna, pod šifro *N. N.».

Iščem ženo.

Oženiti se hočem,  ker sem sit samskega življenja. Ker mi moj poklic
daje malo priložnosti, da bi se seznanjal z ženami, se poslužim te poti. Sem trgovec
na vodilnem, vplivnem mestu. Imam veliko razumevanja za prijeten dom in si
želim ženo, ki bo vredna, da jo nosim na rokah. Natančna pisma s sliko, ki se takoj
vrne, prosim pod šifro «N. N.».

Odgovor na ženitni oglas.

Velecenjeni gospod!

Slučajno sem brala Vaš oglas in precej se mi je zdelo, da govori iz tistih malo
vrstic človek, kakršnega že dolgo iščem. Zalo Vam pišem. To je prvič, da odgovar¬
jam na oglas, in prvič, da pišem čisto nepoznanemu možu.

55

Težko mi je govoriti o sebi, toda Vi to pač pričakujete; zato hočem poskusiti.
Sem trideset let stara, vitka, brunetka, in pravijo, da sem prav čedna. Sem o trgov-
skem poklicu in imam stalne dohodke. Imam tudi prijeten prijateljski krog, v ka¬
terem se često dobro zabavam.

Na zunaj je torej moje življenje tako, da moje prijateljice mislijo, da je zelo
harmonično in srečno. Toda notranje sem zelo nezadovoljna. Manjka mi tisti edini
človek, ki bi mu mogla popolnoma zaupati, ki bi bila čisto njegova, ki bi zanj
skrbela in mislila.

To je vzrok mojega pisma. Več danes ne morem povedati. Že teh malo vrst sem

napisala z velikim trudom. Čakam na Vaš odgovor, zakaj najprej bi Vas rada

pismeno nekoliko boli spoznala.  c  .. . ,

r J 1  S prijaznim pozdravom

N. N.

Žena je prejela na svoj ženitni oglas ustrezajoče pismo in pošilja prvi odgovor.

Velecenjeni gospod doktor!

Na svoj oglas sem prejela cel kup pisem, toda samo eno je bilo tako, da bi se
rada bolj pogovorila. To je Vaše pismo. Vi pišete tako osebno in odkrito o sebi in
zato po pravici pričakujete, da bom prav tako odgovorila.

Vžlic temu mi je težko že prvič govoriti o svojih najbolj notranjih zadevah. Do¬
živela sem hudo razočaranje. Četudi je vse to že davno za menoj, vendar še zmeraj
strašno nerada mislim na tisti čas in težko mi je o tem govoriti.

Zato Vam predlagam nekaj drugega: spoznavajva se osebno. Saj sva oba zrela
človeka in bova kmalu videla, ali moreva drug drugemu zaupati. V sredo bom med
5. in 4. uro v slaščičarni «Petriček». Vprašajte pri blagajni za gospo Snojevo.

Dotlej Vas lepo pozdravlja  Fida  Snojeva.

S temi pismi smo Vam podali samo nekaj splošnih vzorcev, ki naj Vam bodo v izpod-
budo in Vam dajo glavne smernice pri dopisovanju. V njih boste našli dobro in pravilno
izraženo marsikatero misel, ki jo imate tudi že sami, pa Vam morda manjka izrazna oblika.
Nismo imeli namena, da bi Vam podali pisma, ki jih kar prepišite v primeru potrebe, zakaj
Vaše pismo naj bo individualno, nosi naj pečat Vaše osebnosti.  V pismih vendar izra¬
žamo to, kar mislimo, želimo, odkrivamo svoja čustva, kakršna so. Povsod — v zgodovini,
v književnosti itd. so bila in so pisma tista najbolj važna osnova, na kateri se presojajo
značaji oseb, zakaj v pismih govorimo neprisiljeno in odkrito. In prav to mora biti naše na¬
čelo, kadar pišemo. Vsakdo bi moral torej pisati tako, kakor misli in čuti, drugače ni pismo
nič vredno. Saj imamo tako imenovane pismovnike, iz katerih si n. pr. lahko zaljubljeno
dekle kar prepisuje pisma in jih pošilja svojemu izvoljencu. Toda kdor to dela, presneto malo
čuti v srcu, in mislimo, da se mu zadira pero, ko piše to, kar mu narekuje pismovnik, sram
ga je, da piše, kar mu drugi narekujejo. Naši vzorci pisem so le za to, da bo marsikdo rekel,
ko jih bo bral: «Joj, tole sem hotel že tolikokrat napisati svoji izvoljenki, pa nisem našel
prave oblike, tu pa je tako lepo povedano isto, kar čutim sam.»

In pisma za razne priložnosti in poslovne potrebe, katera podajamo v tej knjigi, naj
Vas poučijo, kako je treba pisati. Zakaj, verjemite, svet da veliko, veliko na zunanjo obliko.
Kakor Vas priporoča ali pa odbija Vaš nastop, tako Vas sodijo ljudje tudi po Vaših pismih.
Lepo in pravilno napisano pismo vzbudi pri prejemniku vselej ugodno mnenje o Vas in Vam
je v korist. Berite naše vzorce in jih študirajte. Marsikaj se boste naučili in znali boste pisati
pisma tudi za druge prilike, ne samo za tiste, za katere so naša pisma sestavljena. Naša pisma
naj Vam bodo le izpodbudilo, navodilo in jj čilo,. kakor so nam potrebna učila, t. j. učni pri¬
pomočki, povsod.

ki jih vsak dan potrebujete, so:

Cerna Ružena: 1400 nasvetov

Dr. Duckelmannova Ana : Postanek otroka i,n njegov razvoj

Gerling B.: Sitni možje —- Vzgoja za zakon

Dr. Hodann Maks: Ali otroka res štorklja prinese

Dr. Jakša Joža : Kako spoznamo spolne bolezni

Krista Kernhofer: Nasveti za življenje

Kilduff Edvvard John: Kako si poiščem boljšo službo

Kneipp: Domača lekarna in zdravilna zelišča

Kopp Kornelija: Veselo praznujmo, prijetno godujmo

Ing. arh. Kregar R.: Ncš dom

Ing. arh. Kregar R.-. Kaj moram vedeti, kadar si gradim dom
Ing. arh. Kregar R.: Naš dom — kako ga gradimo
Dr. Lobel Josip: Od zakona do ljubezni
Lost Jan: Česa iščete v zvezdah?

Macfadden Bernarr: Mož in zakon

Dr. Petrič Karel: Bolezni, kako jih spoznamo in preprečimo
Dr. Petrič Karel: Človek

Dr. Petrič Karel: Nalezljive bolezni, kako se jih obvarujemo
Dr. Petrič Karel: Nega bolnikov in prva pomoč pri nezgodah
Dr. Petrič Karel: Regulacija rojstev
Pitkin Valter: Življenje se prične s štiridesetim letom
Podgornik Angela: Za pridne roke — vezenje
Podgornik Angela: Za pridne roke — za vsako nekaj
Podgornik Angela: Za pridne roke — za moža in še kaj
Podgornik Angela: Za pridne roke, VII. del ,

Podgornik Angela: Za pridne roke — šivanje

Podgornik Angela: Za pridne roke IX.del

Podgornik D.: Vrt in moje rože

Dr. Raunert Margareta: Kako naj se žena neguje

Stupanova Milica: Kako vzgojim svojo deco

Ing. arh. Šantel-Kanonijeva Dušana: Kako si opremim stanovanje

Sest Osip: Kar po domače

Škerjančeva Verena: Kako naj kuham

Dr.Vavpetič Lado: Življenje in zapisana pravica

Vodetova Angela: Žena v sedanji družbi

Vodetova Angela: Spol in usoda, l.del

Vodetova Angela: Spol in usoda, II. del

VI DOBITE TE KNJIGE ZA POLOVIČNO CENO, TO JE ZA 15— DIN
VSAK IZVOD. PREGLEJTE SVOJO GOSPODINJSKO KNJIŽNICO, ČE
VAM KATERA TEH KNJIG MANJKA, DA VAM JO TAKOJ POŠLJEMO.

L I N O L E J,
ZAVESE,
PREPROGE

KADAR Sl OPREMLJATE
DOM, Sl OGLEJTE ZA¬
LOGO PREPROG, LINO¬
LEJA, ZAVES, POSTELJ¬
NINE, BLAGA ZA OPRE¬
ME ITD.

Kompletna oprema za ženine in neveste pri velemanufakturi

m£jfal'/jana

MESTNI TRG ŠTEV. 10