—•-•   200   ^— IVO TROŠT-.
Jež in žaba.
Basen.
~]ež in žaba sta se borila z debeliin gadoin. 2aba skače satnozavestno semintja, kakor ie si junak zaviha ro-kave in išče samo še pripravnega mesta, odkoder zma-govito navali na sovražnika.   Jež je strupenemu na-
Jsprotniku satno nastavljal bo<lice, ko mu ie silil do ži-vega; kadar se je oziral po žabi, ga je pa obdelaval z ostrimi zobmi. 2aba se mu zato posmehuje: »Ti nisi junak, kvak-kvak!« — »Po svoje!« jo zavrne mirno jež in iiadaljuje boj. Žaba še zmerom stopica na levo in na desno, kakor da se ne more dwolj pripraviti. Njene priprave se je zdelo ježu že davno preveč. Zato jo vpraša: »I, kako ga pa misliš?«
»Požreti ga hočem naenkrat, pa ne šivati kakor ti, ki se bojuieš s šivanko.«
»In pa zaman, ako pogoltneš mojega in svojega nasprotnika!« 2abi ie bilo te hvale dovolj: »Seveda, seveda: Olei, tako le! Kvak!« Prepričana, diai je zaslužila ježevo pohvalo. zazija, skoči proti gadu, da ga zagrabi in požre, a gad je spretnejši: širofeo zine, ujamc žabo v žrelo in jo počasi spravlja v svojo notranjost.
»Slabo se ti plačuje tvoje junaštvo,« modruje jež in nadaljuje boj s sovražiiikoin, ki se poslej ni mogel več brajiiti z zobmi. Prav lahko ga je zinogel in požrl.