SLiOVflN ME5EČNIK ZR KNJIŽEVNOST UMETNOST IM PR05VET0 VI. - 1908 - }(. VSEBINA. Petruška: Nove pesmi.........291 Milan Pugelj: Škrat..........293 Ante Beg: Po slovanskem jugu ■ • • ■ 299 Rus mir: V samoti...........300 Jakob Dolinar: Iz devete dežele • • • • 301 Jos. Premk: Jutro...........304 Dr. Ivo Šorli: Barčica po morju plava • 305 Janko Podgorjanski: Slovenska literatura v knjižnicah naših srednjih šol • • • 308 Ivan Nezvan: Nemi pozdravi.....311 Josip Premk: Cilji..........311 Ivan Steklasa: Matija Grbič......312 Listek.................316 Književnost: Grafenauer Ivan: Zgodovina novejšega slovstva. — Kalidasa: Sakuntala. — Trdina Janez: Bajke in povesti. — Kette Dragotin: Poezije. Ljudska izdaja. — Abditus: Reformacija in socijalni boji slovenskih kmetov. — Prijatelj dr. Ivan: O kulturnem pomenu slovenske reformacije. — Kipling Rudyard: Džungla. — f Žemčužnikov Al. Mih. Glasba: Krek dr. Gojmir: Novi akordi. — Aljaž Jakob: Mešani in moški zbori. — Prelovec Zorko: Idrijske narodne pesmi. Umetnost: Trubarjev spomenik. Naše slike: Bukovac Vlaho: Grof Janko Draškovič. — Vojteh Preissig: Moja zvezda. — R. Schlosser: Iz pravljice. — Dubrovnik. — Ferd, Staeger: Dekorativen paneau. — H Schwaiger: Študija. — Karel Kubeš: Dekorativen paneau. — Marija Jurič-Zagorka. — Anton Slaviček: Staro mestece. Listnica uredništva. Vsem mnogobrojnim g. g. pošiljateljem rokopisov: Kar je porabnega, pride polagoma na vrsto. — F. P., Litija. Oblika nedostatna, jezik poln slovničnih hib. — Josip Josipov: Nadaljujte! Med plevami je nekaj zrna. — A. D-k, Rudol-fovo. Nič. — Ksenij V-n. Postali ste prozaični! Izbirajte in bodite sami sebi najstrožji kritik! Naročnina „Slovana" znaša na leto 12 K, na pol leta 6 K, na četrt leta 3 K. Posamezni zvezki po 1 K 20 h. Dijakom je naročnina znižana 10 K letno. Za Nemčijo 13 K 50 h, za druge države 15 K. — Cena inseratom: Dvostopna petit-vrsta 30 h za enkratni natis; za večkrat po dogovoru. 1 Lastnina in tisk D. Hribarja v Ljubljani. — Odgovorni urednik Fran Govekar v Ljubljani. VLAHO BUKOVAC: GROF JANKO DRAŠKOVIČ. Umetn. priloga "Slovana". » VOJTEH PREISSIG: MOJA ZVEZDA. PETRUŠKA: nove pesmi. KURGAN. Iz stepe nogajske se dviga kurgan, globoko pod njim je kazak pokopan. O, koliko glav je tatarskih snel in koliko dev basurmanskih zajel! A prišel i zanj je plačila dan, in pal je, zadet v srce, ataman. Kazaki so ga pokopali s častjo, visoko nasuli na grob so zemljo, da nič ne bi slišal, da sladko spal tam v stepi bi daleč od rodnih tal. Zdaj veter v travah na mogili šumi, o dobrem kazaku ljudem govori. ANA. Večer je tih bil, poln neznane boli je padal mrak po širnem svetnem polji, in sredi žita pisane cvetlice so že zaspane nagnile glavice. Po stezi med pšenico sam sem šel in v mislih tebe, Anica, imel: Čez solnčno polje šla si kot kraljica ko mak žarela so ti rožna lica. Proč sanje! Bol mi je brez mej, brez mer — skovir je zaskovikal v tih večer. V SAMOSTANU. V zvezdah nebo. V noči srebrni v obleki črni menihi gredo. Zvona doneči glas, lučic migljanje, molitev šepetanje v polnočni čas. Mir naokrog poln sladkosti, poln skrivnosti prihaja Bog. Kaj stojiš in strmiš, duša neverna? milost neizmerna je tu, padi pod križ! V zvezdah nebo. V noči srebrni v obleki črni menihi gredo. PRIČAKOVANJE. Vijolični svit je po nebu razlit, v tugo se je narava odela — ah, solnce zašlo je za daljnjo goro, kraljica je noč prihitela. In duša je vsa tako žalostna, kot še nikdar nikoli ni bila, neznano gorje mi stiska srce, bojazen se vanj je vselila. Ne boj se, srce, te črne teme, in žalostna duša, ne plakaj, saj pride spet dan na zeleno plan, zato ne obupaj in čakaj! PESNIKOV EP1TAF. Dokler sem na svetu živel, vsak pisar mi bil je raven, ko umrl sem, pa naenkrat pesnik sem postal preslaven Dokler ži/el sem, še koščka kruha niso z voljo dali, zdaj sem mrtev, in vsi radi bi me v zlatu zakopali. R. SCHLOSSER (ŠOLA PROF. JAK. SCHIKANEDRA): IZ PRAVLJICE. MILAN PUGELJ: Škrat. i. avlinka spi v svoji čumnati. V kotu nasproti okna stoji njena postelja, nad njo visi podoba majhnega fantička, ki kleči in moli, dalje od vzglavja tik stene leži po dolgi in široki skrinji razmetana bela in pisana obleka; skozi okno, ki je zagrnjeno z rdečo zaveso, silijo v izbo prvi žarki poletnega solnca, ki se dviga zunaj že za moža visoko nad vzhodnimi gorami, razliva na vse strani svojo toploto in svitlobo, sije in greje in zori rast polj in njiv in travnikov. Vas, ki je spala skozi noč tiho in sladko spanje, se drami, oživlja, oglaša z vsemogočimi glasovi. Vse križem poji/ petelini, njihovo petje reže zrak kakor vesela naaila, od vseh strani plava zategnjeno mukauj livine, ki je lačna in žejna in si želi na pašo in na vodo, ovce me-kečejo, psi lajajo tu z visokim, tam z nizkim in oblastnim glasom. Kmetje se kličejo med seboj, priganjajo tuintain živino, ki vozi po razdrapani cesti stare in škripajoče vozove. Mati že rogovoli po peči, oče hodi po veži, dopoveduje ji nekaj, kar ji ne gre v glavo. Hlapec Jure se jezi prav pod oknom nad telico, ki ne mara poslušati njegovih opominov. „Glej jo! H—e —ej! Kam te pa nese! Bog ti dal zdravja! Mlada si, pa si neumna! Glej jo! Ho—o—oj!" Pavlinka leži na levi strani, k oknu je obrnjena, ustne ima nalahko odprte tako, da se vidi skozi rdečo in sočno špranjo belina srebrnih zob. Oči so zaprte, dve vrsti dolgih črnih in žametnih trepalnic sta strjeni v eno samo in močno kakor ozka ščet; majhni rahlo izpodkroženi nosnici pri globočjem vzdihljaju strepečeta, mlade, na desni strani razgaljene grudi se vzpno kakor bi se jih polastilo nenadno hrepenenje, roke, sklenjene pod obrazom, se stegnejo ob okroglem in polnem životu. Vse telo se nenadoma razživi, premakne se vznak, trepalnice se zganejo, dvigajo se počasi, skoraj strahoma, v nizek in moten strop se upro velike, vlažne in modre oči. Zunaj pred hišo izganja pastir Martinek iz staje ovce in koze, čuje se, kako žvižga po zraku njegov bič, tudi njegova pesem, ki je vedno čista in jasna kakor petje zvonov, se že razliva po dvorišču, plava v izbo in sili v Pavlinkina majhna in rožnata ušesa. »Hrepenenje, hrepenenje, to me umorilo bo !" — Pavlinka trepa- počasi s trepalnicami, mane jih z drobnimi in zagorelimi rokami, izkuša se izmotati iz sanj, ki jo še napol omamljajo, ločiti jih izkuša od pravega življenja, od tistega dogodka, ki se je dogodil v resnici. Sinoči je bilo; pozno v noč je potrkal na okno, čisto nalahko, skoraj plaho. Menda se je bal ljudij, morda očeta in matere, morda nje same, da bi se ne odzvala, da bi ne stopila k oknu in ga pozdravila. Mesto tople govorice, mesto sladke ure bi se razlila po prsih užaljenost, morda sovraštvo in jeza, morda samo žalost, ki spi skrita v dnu duše in ne sme nikoli na dan. No, to se ni prigodilo. Že njegovo roko je poznala, ki se je prikazala v mesečini na oknu, že njegov korak, ki je zašumel pridržan po pesku. Nagloma je vstala, hitela odpirat, gledat njegove oči, ki so se svetile v nekakšnem vročem in nepopisno uda-nem ognju. Govoriti je hotel, pa so se mu tresle rdeče ustne kakor v mrzlici, poljubiti jo je hotel, pa je komaj z roko dosegel njeno lice. Gledala je vanj, mislila je, spoznala, da se ni iz-premenil. Tak je, kakor je bil takrat pred letom, tisto jesen ob trgatvi, ko sta sedela sama za šum-ljajočo brajdo domačega vinograda. Vesela noč je vladala tedaj, od vseh strani so begali glasni in radostni vriski, komaj so imele prostora razposajene pesmi, da so se umikale druga drugi v gosti temini, komaj je bilo mogoče razbrati glas starca od glasu mladca, ko je oba tako zazživilo sladko vino, razgrelo kri, da je plala po mladih žilah kakor po starih. Človeku se je zdelo, da prepeva vsa gora. Kar sama da vriska, med braj-dami skrita usta nenadoma odpre, tu zakriči, tam 'zapoje, tam zakliče do neba, kakor bi iskala moža in vabila zvezde v svoje svate. Vse je bilo vinjeno, vse je bilo pijano, tudi njen oče, ki jo je pripeljal seboj na goro. Tam od zidanice sem je našel med brajdami do nje pot glas njegove hreščeče govorice in nizki bas, posvečen majoliki, ki je zunaj lepo pisana, znotraj polna do roba in ki jo naj Bog živi do konca vse dni. S Pogačarjem -se je menil, s ključarjem iz sosednje vasi, ki ima doma tako ženo, da mu ni nikoli povolji. „Enega otroka je zadušila, enega spravila z zdravljenjem v grob, tretje je umrlo, predno se je rodilo! Motovilo, ti pravim, za nadlego pri hiši in za pokoro! Dobro ženo imaš, Andrej, Bog blagoslovi tebe in Terezo! — Da bi jaz imel tako—o ! — Pij, daj, nastavi majoliko, nagni, saj znaš požirati!" — Pogačar je govoril in vpil, da se je razlegalo po vsi gori, oče je pel z nizkim in votlo donečim basom, kakor bi ga ne slišal, Pavlinka je hodila med brajdami, napol sanjala, nečesa želela, nekam skoro hrepenela, in želje in hrepenenje — vse je bilo brezizrazno, vse negotovo, neodločno, neizpoznano, kakor sanje, ki se rode iz neznanih vzrokov, padejo na dušo o polnočnem času, izginejo do jutra, nejasne, nedo-gnane kakor pogled v bodočnost. Noč veselja se je širila naokrog, noč živ-lenja, starci so se pomladili, zaljubljene pesmi so peli, vse o ljubicah, ki nosijo lepe in modre nogavice, ki ošabne prezirajo ljubeče fante, vse o rožicah, ki jih prikliče solnce in pomori slana, o škrjančkih, ki žgole v višavah in slavijo stvarnika, o konjičkih, ki škrbljajo, ker vince peljajo, ki je silno težko!, ah — vse o lastnih srcih, ki so od ljubezni tako boleča, da ne morejo ljubiti. — Tam pod brajdo je sedel Janez, mirni in priljudni Končanov Janez iz zadnje hiše v vasi, tih je ždel v črni senci, z rokami oklepal kolena, strmel v temo, v noč, v zvezde, ki je bilo z njimi posuto nebo kakor s cekini. Razveselila se je — kaj je njega iskala, da se je razradostila? „Kam si se umaknil, zakaj ne poješ, zakaj ne vriskaš, kje imaš čašo, da piješ in se veseliš?"— „Zakaj si me užalila?" — jo je vprašal z užaljenim in pobitim glasom. »Kje, kdaj?" - ..Nazdravljali smo pred zidanico: tam si prezrla moj kozarec!" — Pomislila je. „Toliko rok je bilo, toliko kozarcev! Sramovala sem se!" —• In po kratkem molku je nadaljevala: „Čakaj! Zadaj stečem, vina prinesem in dve čaši in si nazdraviva : jaz tebi, ti meni! " — Že je izginila med zelenjem kakor senca, ki šine preko pota, za brajdo so zašumela njena krila, zaškrtali njeni koraki in vse je utonilo v vriskih in pesmih in razkošnem veselju tiste noči. Vsa gora je prepevala iz sto grl, vsa se je iz sto ust smejala, zdravice so plavale in letale po njej kakor nočni metulji. Pavlinka se je vrnila nemudoma z lončeno posodo in dvema kozarcema, sedla je tik njega na zemljo, mu ponudila čašo, natočila svojo in njegovo do vrhu, postavila lončeno posodo tik sebe na tla in dvignila kupo proti njemu. „Na tvoje zdravje in na tvojo srečo!" — je rekla. „Da bi ti šlo vse po volji, da bi imel na tem svetu nebesa!" — Trčila je ob njegov kozarec in poslušala njegove besede, ki so mu šle počasi, nekako šiloma in trgoma iz grla. „Po srcu da bi ti dal Bog, po srcu! Da bi bila ti vse življenje srečna, da bi ne spoznala nikoli hudega, da bi ti bila meni vedno dobra, da bi me ti — —" Vedno počasneje je nazdravljal, z vidno težavo so .odhajale besede iz njegovih ust, zdelo se je, kakor bi jih trgal in pulil s silo globoko iz prsi, kakor bi čutil zaradi vsake bolečino. Prenehal je, odložil čašo, skrčil se, z rokami oklenil kolena, naslonil nanje brado in strmel v noč. „Zakaj si nehal?"— ga je vprašala in se hipoma iznenadila. „Zakaj ne moreš govoriti"? — Glavo je dvignil, noge je stegnil od sebe, oddihnil se je in roke je sklenil v naročju. Napol se se je obrnil k njej, izpregovoril je z glasom, ki je bil še turobnejši od prejšnjega, čudno votel, top, ubit. „Ali ti veš, kaj je ljubezen ? " — Pomislila je, odgovorila prijazno, ničesar sluteča : »Pravijo, da se čuti; jaz je še nisem čutila !u „Jaz jo zdaj čutim ! " — Kakor bi se nekaj iz njega iztrgalo, kakor bi podlegel v hudem boju, kakor bi palil v njegovih prsih ljut in divji in smrtonosen ogenj, tako obupno in temno in bolestno obenem so zazve-nele njegove besede. In tudi z njo se je dogodilo čudno. Kakor bi se dvignil na dnu duše prej skrit oblaček, razširil bi se, hipoma na vse kraje raztegnil, izpremenil se v omotno, mam- ljivo meglo, zavil vse vanjo, omamil njeno zavest, orosil oči, odvzel telesu moč, uničil voljo, izročil jo tistemu, ki je sedel v njeni bližini na milost in nemilost. „Zakaj trepečeš?" — ga je vprašala, ko je čutila njegovo roko v svoji. »Pusti, pusti!" — se je branila — »Tvoje ustne pečejo, vroče so kakor plamen!" — Čisto tik obeh so peli črički, tik glave, tik ušes, vriski so švigali od vseh strani nenadni bliski iz pušk, pištol in samokresov so se pojavljali iz temine, močni poki so se zaganjali z nekako razkošno drznostjo v višavo in daljavo, se odbijali v sto jekih, združeni v celoto izginjali sredi noči kakor oddaljeno grmenje. Tam od zidanice sem je že zvenel osorni in razdrti Po-gačarjev glas, še bolj divji je bil, tako kričav, da bi se ga človek ustrašil! „Vrag me je motil, da sem jo vzel, vra—a—g! Nekdo mi je urekel, Kljunačka izpod gore, kon-jederka! Ker sem ob proščenju vrgel pijano iz hiše! Urekla je, zato meje motil vra—ag! Prvega otroka je zadušila, drugega je tako pozdravila, da ga je Bog vzel za angelčka v nebesa, tretje je umrlo, predno se je rodilo!" — In oče ga še vedno ne posluša, še vedno poje svojo zdravico z nizkim in votlodonečim basom, ki se razliva okrog kakor bobneča reka: »Bratci veseli vsi, tra-ra-ra-ra, tra-ra-ra-ra! " — In tik nad njima, ki sta sedela drug tik drugega v sladkem objemu, se je oglasil pastir Martinek, tisti drobni in suhi fant, ki pase ovce in koze in ki ima tako čist glas kakor petje zvonov, kadar vabijo k proščenju: »Hrepenenje, hrepenenje, to me umorilo bo!" — Starci in starke pripovedujejo, kako naglo beži življenje in kako se v njem vse nemudoma izpreminja. Kakor spomladansko vreme: to uro solnce, drugo dež, tretjo sneg. Ali Pavlinka vidi in ve, da je to vse drugače. Da je pretekla od zadnje jeseni, ko se je sestala s svojim ljubljencem ob trgatvi na gori, cela večnost, če je tudi vmes sama zima in spomlad in še davno ni preteklo eno leto. Tudi izpremembe hodijo počasna pota. Dolgi meseci so romali preko srca, vrsta dogodkov jo je žalostila in veselila, pa je vendar ostalo čustvo tako, kakor je bilo. In tudi njega ni izpremenilo življenje. V mestu je bil, kjer se živi vse burneje in vihraveje, kjer so ženske vse lepše, dovzetnejše in razposajenejše, kjer je lahko pozabiti dom, mater, očeta, priprosto deklico, — pa se je vrnil tak, kakor je odšel. Sinoči je prišel, ob pozni uri je potrkal rahlo na okno, pozdravil jo je s tistim veseljem na obrazu, ki je pravi odsev notranje sreče. In k sebi ga je povabila. Pod oknom je stal, poljubiti je želel njeno lice, pa ga je dosegel komaj z roko. Tako pa se je vzpel skozi okno v sobo, sedel na rob postelje, kjer je ležala, oklepala z rokami njegovo dlan in poslušala njegove šepetajoče besede. V službi je bil, v velikem mestu je služil v prostrani hiši in pri bogatih ljudeh. Za stre-žaja je bil, po svetlih in lesketajočih dvoranah je hodil, gledal omamljive čare ženskih lepot, potapljal se v glasove zapeljive in mameče godbe, ki je igrala v dolgih zimskih večerih in nočeh, videl vse razkošno vrvenje bogatega življenja. Živelo se je kakor v pravljicah. Vse v zlatu in v' srebru, vse v svili in baršunu, vsaka želja je izpolnjena že v hipu, ko se je rodila, vsako hrepenenje potešeno. In vse v tisti lepoti, v razkošnem hrupu veselih godcev je mislil nanjo, jo videl pred sabo, govoril z njo kakor v sanjah. Skozi bliščeče žarke tisočerih luči je gledal domačo vas, tonečo v zimski noči, spečo' v visokih sneženih zametih. Svojo domačijo je videl, svojo mater, sivo starko, ki kleči v brezdanji zimski temi ob zeleni peči, pol sanja, pol moli in misli nanj in na njegovo srečo. In njo samo je zrl, spečo v njeni tihi čumnati, sanjajočo o njem, ki je daleč in srcu tako blizu. In kakor bi napravljalo življenje ovinke, kakor bi mu prizanašalo in ga varovalo in hranilo njej, tako se ga je izogibalo. Nekoč — v tihem zimskem dopoldnevu je bilo — je stopila v njegovo izbo mlada in lepa gospodarica, govorila je z njim kakor s prijateljem, pripovedovala, da je njeno življenje, ki se topi vse v zlatu in srebru, vse v svili in baršunu in razkošju, grenko kakor otrov. In da ni v vsej tej svetli in velikaški družbi nikogar, ki bi jo razumel, ki bi imel vsaj toliko srca kakor berač, kadar se smili sam sebi. Lepa je bila in mlada, kadar se je zganila, je zašumela njena svilena obleka, kadar je dvignila roko, so rahlo zarožljali dragoceni obeski, ki so viseli od zlate zapestnice, vonj, ki se je širil okoli nje, je bil omamljiv in tak, kakor bi legel človek spomladi med grmovje, kjer cveto vse križem ponižne vijolice. Kako bi priprost človek razumel njo, ki živi v drugem svetu, kjer ni potrebe, ni pomanjkanja in ni skrbi? V drugih krajih je rojeno njeno srce, v drugih odgojeno, nikoli se ne sreča z dušo trpina, ki hodi svojo težko pot, ki se bori z življenjem v večnem boju za svoj težkomučni obstanek. Minilo je tiho zimsko popoldne kakor sanje. Šlo mimo kakor senca, kakor odmev, ki ga meče daljna, nikdardosežna, mogoče bogata, razkošna, menda srečna luč. Čudovit je bil dogodek in temen, pa je šel mimo njega, kakor bi se namenoma izognil. Odšla je lepa ženska, ko je čula, da on že ima svojo srečo. Košček življenja, ki je odbran po njegovi volji, ki mu je namenjen in nanj Čaka. Tudi on se je vrnil v domačo vas, da pozdravi svojo mater in dekleta in da pove obema veselo vest o prisluženem denarju. Sreča se je približala: še majhno truda, še korak in trdno je v rokah, da se ne more izpesniti nikoli. Pavlinka leži vznak v postelji, roke je prekrižala pod glavo, do polovice razgaljene prsi se enakomerno dvigajo in nižajo, črešnjeve ustnice so nalahko odprte, modre in velike oči strmijo v strop tako pozorno, kakor bi ne zrle nad seboj enolične bele plošče, ampak tiste dogodke,, tiste kraje, kjer so se godili, tiste ljudi, ki so jih doživeli in ki se z njimi pečajo njene misli. Snop žarkov se je razlil po njenem vznožju, svetlika se tam in podrhtava, muhe letajo po njem, zaganjajo se druga v drugo, vzigravajo se, rahlo brenčijo po sobni tišini. Po vasi je življenje glasnejše in glasnejše, od vseh strani prihajajo klici in pogovori kmetov in kmetic, v veži se prereka oče z materjo, mati rogovih" po peči, do vrat stopi in potrka: „Na noge, zaspanka, na noge! In lepo se napravi, ker imamo danes goste!" — Pavlinka se počasi prebuja iz misli, sede na postelji, z rokami objame kolena, misli na fanta, na goste, na rožmarin, ki ga je pozabila sinoč na vrtu in je prišla lahko na vse zgodaj do njega koza in ga obgrizla ali kokoš in ga ob-kljuvala. Vstaja, umiva se, misli radovedno na goste: pražnje se oblači, odgrinja okno in jemlje iz njega šop poljskih rož, ki jih polaga nanje vsako jutro mladi in drobni pastir Martinek. Oče jo čaka zunaj že sredi veže, pipo drži v ustih, vleče enakomerno in pokoma iz nje, ogleduje Pavlinko, kakor bi jo videl prvikrat v svojem življenju. „Bo že, mislim, da bo!" — pravi. „Dovolj je velika in tudi močna je!" — In ženi govori: „Ti še taka nisi bila, ko sva se vzela: dobro pomnim ! Drobna si bila, Reza, kakor konoplja, ki v enem letu doraste!" — DUBROVNIK. Pavlinka ga ne razume in vseeno ji je, ker ve, da se meni oče vsak čas sam s seboj in nikoli nihče ne ve, kaj si dopoveduje. Mati ji pripravlja zajutrek, z glavo zmajuje in z rameni, včasih pokašlja, malo se nasmeje in se zopet okrene k peči in rogovih po njej z okajenimi burkljami. Ko je ura devet, pridejo gostje. Samo dva sta: ključar Pogačar iz sosednje vasi, tisti, ki se jezi vedno na svojo ženo, in kmet Pokljukar, o katerem pravijo, da je star kakor zemlja. Oče oba lepo pozdravi in pelje v sobo na levo, mati zbeži v sobo na desni in se od tam nedeljsko oblečena vrne. Pavlinka gre na vrt, najprej je radovedna, pozneje se zamoti z rožmarinom in belargonijo, ki je pognala toliko cvetov, da bi jih bilo človeku težko mogoče prešteti. „Lepa roža" — si misli — „in vedno mlada. Spomlad za spomladjo enako cvete. Nič se ji ne pozna starost, kakor bi ne bilo zanjo časa na svetu, ki odmerja ljudem in živali svojo dobo in svoje življenje! " — Solnce sije naokrog, lep dan je, kmetje delajo po polju, tam kosijo kosci, tam žanjejo žanjice, pojejo si, da.jim je kračji čas, visoko na rebri, kjer se že pričenja grmičje, se pasejo ovce in koze, Martinek hodi med njimi in poje. Čuden fant — ta Martinek. Rože ji polaga na okno, vsemogoče poljske rože, poje vedno o hrepenenju, in če ga vpraša zakaj, skomizgne z rameni, gleda v tla in zardi v bledo in podolgovato lice kakor otrok, ki krade tuje sadje. Na dvorišču se pokaže mati, oblečena je kakor v nedeljo, naravnost k Pavlinki gre na vrt, za roko jo prime kakor redkokdaj in jo pelje počasi seboj mimo ogla. „Leta teko" — pravi — „kakor bi jih podil vihar. Včeraj, poglej, sva gledala z očetom v stari pratiki in izračunila, da si izpolnila že o sv. Petru in Pavlu sedemnajsto leto ! Treba te je preskrbeti, to se reče, čas je, da se omožiš!" — „Tudi res" — odgovori Pavlinka in misli na Janeza, „tudi sama mislim tako: omožila se bom, pa smo gotovi!" — Stopita v sobo in tam sedita za mizo gosta. Na sprednjem koncu dolge mize sedi ključar Pogačar, tik njega ob steni starec Pokljukar, na mizi stoji polna steklenica rumenega vina, poleg nje krožnik, visoko obložen s suho svinjino in polovica ogromnega pšeničnega hleba. Oče toči vino v kozarce, nazdravlja in sili nepretrgoma piti, krožnik s slanino dviguje in ga bliža zdaj prvemu, zdaj drugemu. „Vzemita" — govori — „za božjo voljo vendar, vzemita in prigriznita! Poizkusita, prosim lepo! Mislil bi, da ni svinjina preslana in vino prekislo! Na vajino zdravje! Bog nam daj srečo!" Poklukar pije malo, odloži kozarec, gleda enakomerno nekam proti stropu, pomežikuje in bobna s prsti po mizi: brrrm, brrrm, brrrm, bm, bm! Njegov obraz je podoben staremu mehurju, ves je zgrbljen, ves gubast in razrit, lasje so sivi in redki, oči vodene, rdeče obrobljene, brez obrvi in trepalnic; kadar zine, se mu pokaže v zgornji čeljusti en sam rumen, nenavadno dolg in okoren zob. Pogačar zvrača kozarec za kozarcem, je, kakor bi prišel naravnost iz puščave in štirideset-danskega posta, v levici drži kos slanine, v desnici skrivljen žepni nož, odrezuje kos za kosom in neprestano guga obe roki obenem in tako nekako pojasnjuje in potrjuje svoje besede. Dolg je in suh, v hrbtu upognjen, dolge noge izteguje na drugem koncu izpod mize, glavo ima drobno, nasajeno na dolg vrat, lase trde in ščetinaste, na vsako stran nosu globoko brazdo, zobe močne in bele, da se svetijo. Ko vstopi Pavlinka, dvigne levico s svinjino, globoko požre, skoro razveseli se in pokaže nanjo. „A — glej jo!" — vzklikne. „Lepa je, brhka ti je, pri moji veri, poglejmo, kaj je priredil naš prijatelj Šalamon! In dva sina imaš tudi, enega v šoli, enega v vojakih — pa tu ti jo, glej, lepo hčerko — troje otrok, dobro je! Pa pri meni poglejmo! Dom, lep dom, nikjer nič zalege ! Slaba je ta! Delaš, delaš, potiš se in trudiš — a za koga? Za svoje otroke? Kako se boš za svoje otroke ubijal, če jih nimaš!? Za tuje ljudi, vse za tuje ljudi, tako je! Žalostna je ta !" — Oče stoji tik mize, nataka z desnico vino in v levici drži svojo kratko pipo in tolaži. »Koliko " — vpraša — »koliko, praviš, da si star?" „Devetinštirideset jih bom o svetem Valentinu!" odgovarja Pogačar. »In^ona?" — vpraša dalje oče. »Štirideset jih ima; za devet let sva navzkriž", pojasnjuje Pogačar. „Če je tako, pa še ni, da bi človek obupal!' — modruje oče. „Ti še krepek, ona še dosti mlada, pa še lahko kaj pride, da se ne bosta potila za tuje ljudi!" — (Dalje prih.) ANTE BEG: po slovanskem jugu. IX. V VIŠEGRADU. estece Višegrad ima prijetno lego ob izlivu Ržave v Drino. Ržava je sicer neznatna voda, toda kadar i narase, je strah prebivalstvu ter je ravno Višegrad že mnogo hudega prestal pred njo. Mesto šteje kakih 3000 prebivalcev ter ima pristno orijentalsko lice. Pretežno število je mohamedanov, ki imajo tri džamije. Precej je tudi Španjolov in Ciganov. Cigani imajo svoj del mesta ter so večinoma rokodelci: kovači, lončarji itd. Po veri so Cigani večinoma mohame-danci ter se s ponosom imenujejo „Turci", toda pravi mohamedani jih prezirajo ter jih niti v svojih džamijah ne trpe. Nazivajo jih zaničljivo „Firaune" (fareoni?). Pravoslavni Cigani se sami imenujejo „Karavlahe". Za vero pa se ne brigajo dosti ne prvi ne drugi. Španjoli imajo lep tempelj. Čitalnici sta dve: mohamedanška in srbska. Za kulturni znak Višegradčanov je smatrati, da imajo abstinenčno društvo. Ves okraj šteje 17.000 prebivalcev ter meji na Srbijo in Turčijo (Sandžak). Pravoslavno prebivalstvo je za gospodarski in kulturni napredek mnogo dovzetnejše kakor mohamedansko. Javno šolo v Višegradu obiskuje le 120 učencev (na 3000 prebivalcev in še okolico!) Izmed teh je le kakih 20 mohame-danskih otrok, dasi tvorijo mohamedanci nad polovico prebivalstva. Posledica je, da niti polovica prebivalcev ne zna brati. Posebna znamenitost Višegrada je stari turški most čez Drino. Zgradil ga je vezir Ahmed Sokolovič leta 1571. Most je 170 m dolg ter ga nosi 11 zidanih stebrov. Kakor o večini starih mostov, pripoveduje pravljica tudi o tem, da so morali v temelj zazidati nedolžno deklico, da so vile pustile most graditi. Druga pravnica pa trdi, da je graditelj obljubil zazidati prvo žensko, ki jo zjutraj sreča. Prišla pa je prva lepa gradi-teljeva žena, ki so jo zidarji neusmiljeno zgrabili in zazidali. Most je vrhunec stare turške tehnike. Leta 1895 so drvili čezenj grozovito narasli valovi Drine, noseč seboj orjaška debla, a niti zidani ograji niso mogli škodovati. Druga znamenitost je kula pravljičnega kraljeviča Marka, ki so ga baje imeli Turki v svojem gradu nad Drino devet let zaprtega. Končno ga je osvobodila vila, pripeljavši mu njegovega šarca, ki je preskočil na njem široko Drino. Še danes kažejo na nasprotnemu bregu v skali odtiske kopit njegovega šarca. Istotako kažejo znamenje, kjer je odložil težko „mješovino" (vinski meh). Poldrugo uro od Višegrada v divji soteski Drine sta dva rimska vrelca (Bonijski potok), kojih voda ima 28° R. Prebivalci se hodijo kopat v razdejani basin, in sicer ne toliko zaradi snage in zdravja, temuč vsled praznoverja. Pri žlebu je v skalo vsekan rimski napis, kar dokazuje, da je rodovitna dolinica bila znana že Rimljanom, dočim dandanes skozi soteske še ni mogoče priti drugače, kakor na plavih. Taka vožnja pa je zelo nevarna. Oglasila sva se pri okrajnem orožniškem poveljniku, štajerskem Slovencu Zalokarju. Zvečer se je zbral pri njegovemu svaku, istrskem Hrvatu Juriju Caratanu, ožji krog domače inteligence. Ako pride kdaj kateri rojak v Višegrad, priporočam mu to domačo, dobro gostilno. V njegovi hiši se tudi obavljajo cerkveni obredi za maloštevilne katoličane v mestu n. pr. krsti, poroke. X. OB SRBSKI IN TURŠKI MEJI. Ker še ni vozila železnica od Višegrada naprej do srbske meje, sva si najela drugo jutro voz, da naju je popeljal po zanimivih pokrajinah ob srbski in turški meji. Ti kraji so posebno važni v zgodovini srbskega junaštva v neprestanih bojih s sosednjimi Turki. Nikjer v Bosni niso tla tako prepojena s krvjo, kakor ravno v tem kotu za Višegradom. O tem priča najbolj prva večja naselbina na cesti, Dobrunj, nekdaj glavno trgovinsko mesto ob srbski meji, a danes šteje le par hiš. Od kraja imajo ime metropoliti dabro-bosanski. Posebna znamenitost je stara pravoslavna cerkev s fresko slikami, ki pa so jih Turki nalašč pokvarili, izpraskavši slikam oči in nosove. Tudi so metali Turki goreče snope v cerkev, da bi jo užgali. Seveda tudi pravoslavni niso ostali dolžni, temuč so Turkom onečastili bližnjo mo-šejo. Sicer pa se niti ne ve, kdo je pričel s skru-nitbami. Na take vandalske načine so se preganjali verniki med seboj še po letu 1878, a fanatični popje so ščuvali vernike. Nad Dobrunjem se vzdigajo na strmi skali razvaline starega gradu, imenovane „Jerina kula". Jerina živi v pravljici kot prokleta, kakor sem-omenil že pri Samoboru. Tradicija pravi, da je bila soproga despota Brankoviča. Zaljubila se je v turškega poveljnika, ki je oblegal grad ter mu ponoči odprla grajska vrata. V zahvalo jo je Turek zabodel, češ, tako se naj zgodi vsakemu izdajici. V resnici je bila Jerina grška princesinja, Brankovičeva žena, a jo je njen lastni sin zastrupil. Pod razvalinami je sedaj železniški predor. Zelo romantična je soteska ob reki Ržavi do Vardišta, žal, da nisva imela več časa si jo ogledati. Ostala sva na cesti, ki vodi na Turško. Svet je zelo rodoviten, njive imajo črno, mastno prst. Med kulturami stoje gruče ali posamezni visoki bori, ki izgledajo s svoji visokimi kronami kakor orijentalske palme. To so preostanki nekdanjih velikih borovih gozdov. Pri hišah na gričih pač vidimo zelene gozdiče, a to so slivnjaki. Tu se „peče" (kuha) največ in najbolje slivovke. Čas kuhe je pravi praznik za celo soseščino. Cele noči prepevajo pri kotlih na prostem. Mimo Rjeke DanilovičainBudimlja smo se pripeljali na 830 m visoko Bjelobrdo, odkoder se odpira diven razgled na bližnje srbsko in turško gorovje. Na najvišji gori Cigli se jasno razločuje srbska mejna stražnica Cigla-karavla. Tam stražita domovino navadno le po dva srbska pandurja. Pri Marič Luki pod Ciglo je meja med Bosno, Srbijo in Sandžakom. Bjelobrdo ima vojaško posadko — vojašnica je sredi mičnega gozdiča — šolo in pravoslavno kapelo. Prebivalstvo — večinoma pravoslavno — je tod marljivo. Med njimi so najboljši tesarji in zidarji. Po serpentinah se pripeljemo v rodovitno Štrbsko dolino z lepo naselbino Štrbci, kjer je moderno šolsko poslopje in lesena pravoslavna cerkev. Pri župnišču je vzoren vinograd, dokaz, da je vsa dolina pripravna za vinorejo. Konec naše vožnje je bil Uvac ob isto-imeni reki, ki se izliva tukaj v Lim. Na vsaki strani mostu je vojaška stražnica, na tej strani avstrijska, na nasprotni pa turška. Preko mostu vodi cesta v Priboj v Sandžaku, kjer ima Avstrija skupno s Turčijo vojaško posadko. Uvac nima drugih znamenitosti, kakor da se konča tukaj železnica, ki se je odcepila za mostom v Megjegju. Zopet sem stopil na turška tla, a to v prisotnosti turške vojaške straže, ne da bi me bil kdo vprašal za potni list. Seveda se je to zgodilo le zato, ker je bil z menoj moj svak, ki je tam še splošno znan kot nekdanji postajevodja. — Zaradi železnice bo izgubila skoraj ves pomen ravnokar opisana cesta, ki sva se pripeljala po njej. Na turški strani pri Uvcu se nahajajo ostanki neke večje, dosedaj neznane stare naselbine. Tu bi bilo za starinoslovce hvaležno polje. Železnica od Uvca teče po zanimivi Limski dolini. Prva postaja so Mioče s slikovito orož-niško postajo na griču. S postaje Rudo je videti značilno goro Tvor z več vrhovi, ki se vidijo iz daleka kakor grofovska krona. Po raztrganih tesneh priteče v Lim reka Sutjeska, ki tvori mejo proti Sandžaku. Trg Rudo je bil do leta 1896 na levem bregu Lima, a povodenj ga je omenjenega leta popolnoma razdejala. Iz razvalin še štrli minaret razrušene džamije. Novi trg je sedaj na desnem bregu Lima, tako visoko, da ga povodenj ne more več doseči. Čez Lim vodi novi leseni most. V bližnjem Obrviču je starinski (rimski) vodovod s kamnitimi okraski. Iz Ruda vodi pešpot preko Zaboraka v Čajnico. Za Rudo se začne kmalu divjeromantična soteska med nebotičnimi skalami kakor v dolini Prače. Predor se vrsti za predorom. V Megjegju sva se poslovila s svakom, ki je odjezdil po isti poti, ki sva prišla prejšnji dan po njej v Čajnico, jaz pa sem užival še enkrat vse krasote vožnje ob Prači do Sarajeva. (Konec prih.) RUSMIR: V SAMOTI. V samoti živim, v samoti živim, življenje mi tiho poteka, in jaz koprnim in jaz si želim, da bilo bi šumna mi reka. V samoti mrjem, v samoti mrjem, zato se napotim po sveti . . . a vračam se spet; v samoto spet grem: težko je med svetom živeti---- FERDINAND STAEGER (ŠOLA PROFES. JAK. SCHIKANEDRA): DEKORATIVEN PAMEAU. JAKOB DOLINAR: iz devete dežele. Predpustna igra o naprednem carju in o parlamentu. (Konec.) Demokrat: Oprosti! — Milioni prosijo te kruha, za nje so ti ušesa gluha! Kam gre naj siromak bolnik? Mar v galerijo lepih slik? Kdo zdaj za delavca skrbi, ko mu opešajo moči? — Napredek tvoj je prazen soj, igrača zate, za tvoj sloj, a narodu je tuj — kot ti, ki svojih ne poznaš ljudij! Med njimi in teboj je zid, zato ne veš, kaj njim je v prid! Poderi zid! Svoj narod čuj in vkupno z narodom deluj! Daj mu zastopstvo, parlament! Ta bo napredka fundament! 1. stražar: Ti, kaj je rekel? 2. stražar: Jaz ne vem. Podanik: Gospod, če vprašati vas smem, kaj naj nam da presy,itii car? Diplomat (nevoljen.):-Slepar je demokrat, slepar! o>n Car (smehljaje se.) Moj ljubi dvorni demokrat, lepo te prosim, pojdi spat! Tvoj svet bi res bil mnogo vreden, če ne bi jaz bil sam napreden; ker pa sem sam napreden car, se že brez tebe ureja stvar! Diplomat (presenečen): .'h Kaj pravi car? In jaz o tem še prav nič, čisto nič ne vem! — Premilostni, to ni mogoče !! Car: (ostro): Zakaj ne, ako car to hoče! . . . Ker pač ima vsak boljši dvor dandanes svoj državni zbor, je tudi nam postalo mar, da si omislimo to stvar! Zato je šel že naš minister Tomaž, ta, ki je najbolj bister, na pot v zatočnejše države, da si ogleda te naprave. A kadar s pota vrne se, takoj se parlament prične! . . . Da, da, moj demokrat razvneli, prepozni tvoji so nasveti! Diplomat: Visoki car, zakaj, zakaj postopal si tako skrivaj? Car: Če vprašam naj za vsako stvar, čemu sem pa potem vladar?! Diplomat: Igrača ni državni zbor! Car: Ima ga vsak že skoraj dvor! Če drugi ga lahko imajo . . . Diplomat; Imajo ga, pa se kesajo! Premilostni, nevarna stvar je! Car: Zakaj? Saj imamo stražarje! (Se obrneta in živahno nadaljujeta svoj pogovor.) 1. stražar: Ti, dela več se nam obeta! 2. stražar: Novotarija bo prokleta! Demokrat: Zavratno naš vladar ravna, da parlament izlepa da; državni zbor nič vreden ni, če se dobi ga brez krvi! Car: In to je res, kar mi poveš? Ti, ti . . . lagati se ne smeš! D i plomat: (določno) Pokažem list, kjer vest sem bral, da zbor vladarja je pognal, in v pokoj morala je krona kar ena, dve, pa brez penzjona! Car: Moj dragi, saj to ni mogoče! Diplomat: Zakaj ne, ako zbor to hoče! (Živahno nadaljujeta pogovor.) Demokrat: Sumljiva mi postaja stvar: zakaj ponuja jo vladar? In da resnico govorim: zdaj parlamenta se bojim ! Podanik: Trpini smo! Vsak nov ukrep nam vedno sega zopet v žep! Spet plačaj, bo se ukazalo! Za tak napredak lepo hvalo! (Se izpozabi) Hudič, kje vzamemo denar? 2. stražar (ga dregne s sulico.) Podanik (se močno prestraši): Živio, živio naš vladar! Car: (nevoljen) Molči, šema! — Glava naša krika zdajci ne prenaša! . . . Diplomat, to mi povej: zakaj pa nisem vedel prej, da parlament je taka reč, ki nam ne more biti všeč! Diplomat: Saj slutil nisem dosedaj kaj namerava se skrivaj! Car (jokavo i To je politična napaka, ki zanjo kazen tebe čaka! Si li želel, da naš umor naj sklene tvoj deželni zbor?! Diplomat: O visokost! . . . Car: Zato v pokoj naj diplomat naš . . . Diplomat: Stoj, o stoj! Ženo imam in deco, car . . . saj da se poravnati stvar . . . odseku naj se izroči in v njem za veke vse zaspi! Car: Tako, tako? — Vendar ne vem, če ti še kaj verjeti smem! Ti jamčiš meni za odsek, sicer — saj čul si moj izrek! In zdaj se vrnemo lahko! — (Svečan obhod po odru.) Car: (postoji) Glej, glej! Kaj tamkaj se praši? Diplomat: Po cesti nekdo sem hiti! 1. stražar! Dva sta! 2. stražar: Trije! Podanik: Trije! Pa vmes naš minister je zares! 1. stražar: Težko nosi kakor cent . . . Podanik: Morebiti parlament! Diplomat: Da bi takoj vzel ga zlod in odnesel ga odtod! Car: Karsekoli pripeti: odgovoren si mi ti! (Minister in dva dvorna slugi vsi obloženi s prtljago prihajajo od leve.) Minister Tomaž: Visokost, moj rokocmok in poklon do tal globok! Car: Skoraj mi uže je žal, da sem z doma vas poslal! Minister: O zakaj ? Saj moja pot bogat je rodila plod! (Slugama) He? Kaj ne? Slugi: (se krohočeta) Hoho, hoho, imenitno je bilo! Diplomat: (namiguje) Gledali ste, poslušali, končno pa, kaj ne, dognali, da za pametne ljudi, kakršni ste vi, smo mi, parlamenta treba ni! Minister: O, nasprotno! . . . Svitli car, parlament je krasna stvar, v vseh državah že zboruje . . . Diplomat: (ga drega, naj ne hvali parlamenta.) Minister: Prosim, diplomat mesuje! Diplomat: Denuncijant! Car: Gospoda, mir! Diplomat: Vidite, prepira vir je državni zbor postal, predno da se je še zbral. To ga malo priporoča! Sploh ta stvar je še prevroča, nič se za njo ne mudi! Car: Zlasti, ker se govori: parlament ni zanesljiv . . . Minister: Dvom ta ni mi razumljiv . . . (Slugama) Ne, kaj ne? Slugi: Hoho, hoho, imenitno je bilo. Demokrat: Ni svobodi li nevaren? Minister: (zanika) Parlament je popularen pri vladarjih, pri grajščakih, pri meščanih, pri težakih, vse poslušat vanj hiti, vse o njem le govori, možki, ženske, star in mlad, vsak v državni zbor gre rad! Vse navdušeno je zanj, vse zaljubljeno je vanj, slehrni je tega mnenja, da brez njega ni življenja! (Slugama) Ne, kaj ne? Slugi: Hoho, hoho, imenitno je bilo! Minister: Tvojih rok najlepši dar parlament bo, svitli car! Podanik: Radoveden sem že skor, kak je ta državni zbor. Car: Lepo, lepo! Vendar. . . (poetu) kaj ne? Poet (ne ve nič) E . . . e . . . Diplomat: Zelo dvomljivo je, li naše ljudstvo zanj je zrelo . . . Minister: Nad vse ga ljudstvo bo veselo! Diplomat: Jaz mislim, če sposobno zanj je in za njegovo delovanje . . . Minister: Zato, da člen si parlamenta, ni treba čisto nič talenta ! Diplomat: In zastran stroškov me skrbi, kje pokritje se dobi . . . Minister: Ako to je skrb edina, naj pobira se vstopnina; plačevalo ljudstvo rado parlamenta bo naslado! Stroški bodo vsi pokriti, še prebitek bo znabiti! Car: Diplomat, kaj se ti zdi? Diplomat: Človek vendar se boji . . . Minister: Vse pomisleke pustite, hitro ga ustanovite, nikdar vam ne bode žal! Parlament je ideal! (Slugama) Ne, kaj ne? Slugi: Hoho, hoho, imenitno je bilo. Car: Lepo se čuje pač beseda, vendar kdo ve, kako izgleda . . . Minister: O car, edino to želim, da tu na mestu vprizorim državni zbor; saj vse potrebno prinesli smo seboj osebno. Dovolite? Car: Naj bo! Moj dvor oglej si zdaj državni zbor; potem šele prevdarimo, li naj si ga ustvarimo. Minister, slugi in stražnika odidejovtem-pelj. Ostali sedejo.) Podanik: Zdaj res me radovednost tare . . . le škoda, da ni moje stare . . . D emokrat: Kaj se iz tega pač izcimi, ne vem! A družba ta smrdi mi! Car: In ti poet, tako molčeč. ti nima lira pesmi več? Poet (se zdrzne) Pač, pač . . . takoj! (zabrenka) Tam car stoji in z manoj tukaj govori . . . on govori e . . . e . . . zares . . . in tudi e . . . e . . misli vmes . . on misli, misli . . . Car: Misli, oj! da zreli že ste za pokoj! (Iz tempelja se čuje zvonček.) Oho, kaj čuje nam uho? (Tempeljska zavesa se razgrne. Vidi se »državni zbor". Slugi in stražnika so poslanci, sede vsi štirje vštric in kažejo občinstvu hrbet. V ozadju, na vzvišenem prostoru, z licem proti občinstvu, pa stoji minister kakor predsednik drž. zbora. — Nemir.) Minister: (zvoni) Pozor, pozor, pozor, pozor! Otvarjam zdaj državni zbor! Besedo dam gospodu I., da predlog svoj utemelji. 1. stražnik (vstane) Gospoda slavna! Ostali trije „poslanci": Ropar, tat, svinja, šema, renegat! (Obstruirajo z bobnom, piščalko, ragljo, trobento, — renama, kravjim zvoncem, orgljicami itd. Vsak „poslanec" svira vsaj na dve obstruili.) Minister: (jim kot predsednik taktira v ritmu ta-tata, ta-tata. Potem pozvoni. Ropot hipoma utihne.) Kot govornik oglašen je nadalje gospod Hren. 2. stražnik: Gospoda slavna! Ostali trije: Lump, baraba, izdajalec, stara baba! (Ropot kakor prej.) Minister: (jim taktira v ritmu ta-ta-tatata. Potem pozvoni. Hrup hipoma poneha.) Razložila tudi vlada bi vam svoje mnenje rada. Slavni zbor! Vsi 4 »poslanci": Lump, mameluk, policaj, ponočni čuk! (Ropot.) Minister: (taktira v ritmu tata-tata-ta-tatata. Potem dvigne stol uporabljajoč ga kot ščit. Na to znamenje pomeče 1. stražnik svoja obstruila, takisto suknjo, ki jo sleče, škorenj, ki ga sezuje.) Minister: (postavi stol zopet na tla in pozvoni. Takoj nastane mir.) Dneyni red je ves dognan in državni zbor končan. Voščim srečno novo leto, vsak dobi še zdaj dieto. (Meče »poslancem" v nastavljene klobuke denar.) »Poslanci" (loveč groše) Živio, živi o! (Tempeljska zavesa se zgrne) Car, dvor in podanik (vsi navdušeno ploskajo.) Car: Imenitno, bravo, bravo! To za našo je državo kakor nalašč! Podanik: Salament, lomi ta ga parlament! (Iz ozadja prihaja minister s svojim parlamentom, oboroženim z obstruili.) Car: (veličastno) Mili narod, tukaj zbran, čuj, kaj ti svečano javljam: Parlament ti ustanavljam! (Navdušenje, petje himne, sviranje na obstruila.) Zastor. Iz sna se dviga trudna zemlja in ž njo se dviga bled 'obraz in ž njo