R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 543 Nesrečna junaška kri. Črtica iz Bosne. Napisal R. Perušek. askrs se bliža, zadosti smo se napostili, in želja me je, da se pošteno naužijem te praznike«, dejal je Todor ženi svoji, ki je o mraku pripravljala večerjo. »Spodobilo bi se tudi, da pride v hišo bardak vina, da ž njim počastim goste; a tudi mi znajmo, da je kraj častnemu postu, in veselimo se vaskresenju Hristovemu. Ali gotovine ni v hiši. Ono malo novcev, kar sem si prihranil jeseni, potrošil sem na popravilo hiše, ki je toliko trpela minule zime.« »Pa i nekoliko živinčet je trebalo kupiti, ker nam je lani kuga pokončala našo čedo — Bog se usmili,« doda Andja in si otrne solze, katere ji je izvabil gosti dim, valeč se iz naloženega ognja 1 Nad plamenom je visel kotel, v katerem se je varila »pura«, nekakšen močnik od koruzne moke. »A ono, kar je ostalo, trebalo je nesti porezniku (davkarju), ki nemilo izterjava davek; kakor bi silni cesar v Beči ne mogel počakati siromaka, da se oddahne in o boljši priliki poravna svoj dolg.« »Res je, toda i našemu agi je vzrasel greben. Odkar je videl, da cesarski poreznik ne čaka, zahteva tudi on, da se mu točno daje tretjina, in zastonj si mu zadnjič nesel kokoši in zdelo masla na peškeš (poklon).« »Res je, darove je vzprejel, ali ko sem mu jel praviti o siro-maščini svoji, hotel ni slišati ničesar, da bi mi pomogel in počakal; nego odšteti sem moral gotove novce in tako sem ostal brez prevrtane pare, ko sem prišel domov. Če bi mogel človek vsaj kaj prodati, da bi dobil potrebnih novcev!« »Kaj misliš, Todore,« reče žena in mu pogleda boječe v obraz, da ne bi zinila kaj brezpametnega, »ne bi li mogli prodati nekoliko drv v Sarajevo ? Pot je res dolg, ali Vašo jutri nima nobenega važnega opravila in tako bi lahko pognal nekaj tovorov drv v Sarajevo.« Mož, ki je dotlej sedel na nizkem stoliči kraj ognja, iztrese pepel iz čibuka, vstane in reče: »V zlato ti se okovala! Prav veliš. Imeli bodemo vesele praznike.« Potem stopi na prag in zakliče v mrak: »Vašo, oj, Vašo!« »Kaj je?« oglasi se mladenič kakih dvajsetih let, ki dober streljaj od hiše zabija klin v gabrovo deblo, da ga razkolje in napravi cepanic (polen). 544 R. Perušek: Nesrečna junaška kri. »Pojdi v hišo. Tema je že, in večerja bode takoj napravljena«. Vašo udari še dvakrat v klin, da se deblo z glasnim pokom raz-kolje, potem zadene sekiro ob rame in stopi za Todorjem v hišo. »Boga mi, ali sem se tudi ljudski namučil,« reče in si otere pot s čela. »Debela grča ni hotela odjenjati, in dvakrat se mi je klin tak6 zagvozdil, da ni hotel ne naprej ne nazaj.«. Andja je v tem odstavila kotel od ognja, pogrnila sofro (nizko mizo) in postavila kadečo se puro nanjo. Prekrižali so se vsi trije in jeli zajemati iz sklede. Bila je to siromašna večerja, ali vsem je šla v slast, saj se niso bili vajeni častiti. — Todorova hiša je bila zbita, kakor večina kmetskih hiš v Bosni, od lesenih hlodov, ometana z blatom in pobeljena. Preko praga si stopil v prostor, ki je rabil za kuhinjo. Tla so bila napravljena od zbite ilovice, pomešane z drobnim peskom. Na sredi je visel na dolgi verigi kotel, najvažnejše domače orodje. Dim je odhajal skozi rupo, napravljeno vrhu strehe, nad katero je bila zopet strešica, ki pa mnogokrat ni branila dežju v kuhinjo. To mesto ni bilo pripravljeno sam6 za kuhinjo, nego tukaj so se vzprejemali tudi gostje, ki so pozimi sedevali okolo ognja ali na podstrtih čilimih (preprogah) ali pa na grčavih tnalih. Na levi strani je bila spalnica, na desni shramba. Okolo hiše je bilo napravljenih od pleterja nekoliko hlevov, zamazanih z ilovico, posebe za govedino in za ovce in posebe za konje. Ti hlevi seveda živalij niso čuvali mraza in cesto tudi ne dežja; zato je bila živina sicer utrjena, ali poleg tega tudi mršava in zmršane dlake. Od očeta Mičuna Jeremijiča sta podedovala Todor in Vašo — bila sta namreč brata — siromašen čitluk (kmetovišče). Oče je rano umrl, sam6 učakal je, da je došel Todor v leta, ko mu je izbral nevesto. Ker je bil sam siromašen, tudi nevesta ni bila iz bogate hiše. Ob smrti očetovi je bilo Todoru 22 let, Vasu pa 14 let. Od tedaj je minilo osem let. Najstarejši brat Nikola je poginil v poslednjem vstanku. Jedna sestra Simka je bila udata za nekega precej imovitega kmeta v tri ure hoda oddaljenem selu. Pri nji je bivala baš tedaj tudi mati Sava, ki je inače živela v hiši svojega sina. — Vašo je delal v hiši starejšega brata, in vedno sta se dobro ljubila; Andja pa je bila izvrstna žena, ki je skrbno vzgajala oba otroka, desetletnega Rista in šestletno Mileno ter dobro gospodinjila na osamelem kmetovišči, daleč od glavnega pota. Kmetje namreč si niso postavljali koč ob poti, nego najrajši v hribih, da so bili tem dalje od vsake prilike, sestajati se ob cesti s predrznimi in objestnimi Turki. — R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 545 »Vaso,« reče za nekoliko časa Todor, »jutri natovoriš nekoliko drv in pojdeš ž njimi v Sarajevo, da jih prodaš. Treba nam je gotovih novcev, da nabavimo za vaskrsne blagdane potrebnih stvarij.« »Pa dobro,« reče Vaso, »saj sem jih že nacepil toliko, da bi jih bilo na pretek.« Vaso se je veselil naloga, zakaj vselej, kadar je šel v Sarajevo, našel je tamkaj družbo in se je v mehani (gostilni) mogel nekoliko navleči rakije, katere mu je doma skopi brat privoščil le malokdaj. Po večerji ležejo vsi zgodaj spat, zakaj drugo jutro je bilo treba zgodaj vstati. Toliko da začno petelini peti, že so vsi trije na nogah. Andja zvari nekaj kave za zajutrek, Todor in Vaso pa hitita, da bi prej naložila drva na tovorne konje. Pri tem poslu zabičuje starejši brat mlajšemu, naj se nikar ne mudi v Sarajevu, nego naj gleda, čim brže da proda drva, nakupi potrebnih stvarij in se vrne domov. S6-sebno mu še priporoča, naj ne ostaja predolgo v mehani, zakaj vedel je, da je prepirljiv, da take prilike Vaso rad porablja in da v pijanosti rad kako nerodno reče ali stori. Vaso mu vse obljubi in se napoti v Sarajevo. V Sarajevu mu ni težko najti kupca; dobro proda svoja drva, nakupi, kar mu je bilo naročeno, in potem stopi v han, da nakrmi konje in se sam pokrepča z rakijo. Ali obljubo, katero je storil bratu, pozabil je, Sladka rakija ga skoro razigra, da začne popevati v družbi seljakov, katere je našel v gostilnici. Seveda ga rakija skoro omami, ker je bil post; tedaj pa pravoslavniki malo jedo, in zato mu je bil želodec malone prazen. Bilo je že pozno, mujezin je že z munare klical pravovernike na molitev; bila je ičindija (sredina med poldnevom in solnčnim zatonom), ko se je Vaso odpravljal na pot. Zvezal je svoje konje drugega za drugim, natovoril jednemu kupljene stvari, plačal mehandžiji, sedel prvemu konju malone za vrat in pognal konje. Skoro se izmota iz ozkih mestnih ulic in pride na veliko cesto. Toda kmalu se mu začne dremati; zato zatakne čibuk, s čegar cevjo je naganjal konje, za vrat in prepusti živalim svojim, ki so itak krotke, naj si same volijo, kako hitro pridejo domov. Smel se je tudi za trdno nadejati, da ga ne zavedo s pota, niti da ga konj, na katerem sedi, vrže raz sebe, ako sam ne pade. Tako klama počasi in kadar se nekoliko nagne na stran, vzbudi se in se popravi v preprostem sedlu. Hipoma ga iz dremanja prebudi krepak glas: »Hej, vlaše pijani, umekni se s pota!« Nekje je delal pot oster ovinek; bil je poleg tega jako ozek, v skalo vsekan, in na jedni strani ga je obrobljala visoka stena, na drugi pa mogočna skala. Onikraj te skale se je spuščal strm obronek do reke, ki je 35 546 R. Perušek: Nesrečna junaška kri. bobnela v ozki strugi. Zat6 in ker se vrsta Vasovih konj ni ognila sama v kraj, jezdec, ki je bas na tem mestu prihajal naproti, ni mogel mimo in se je zadri na dremajočega Vaša. Ta se iztegne na konji, in ako bi bil došlec kdo drug, izvestno bi skočil Vašo raz konja in po-vedel živali v kraj. Jezdec, ki je prišel Vasu naproti, bil je Turčin kakih dvajsetih let. Bil je iz glasovite porodice Sehovičev, ki se je odlikovala z bogastvom, pa tudi s krutostjo, s katero je ravnala proti svojim kmetom in proti kristjanom sploh. Seveda se je tudi mladi Camil vzgojil v onem mišljenji, katero je vladalo v njega porodici. Fanatsko preziranje kaurinov (nejevernikov) in objestnost proti siromašni raji sta bila obeležje tudi njegovemu značaju. v Ko je buknil poslednji vstanek v Bosni, bili so članovi Sehovi-čeve porodice najognjevitejši zatiralci upornih kmetov. Bili so jako bogati in hrabri ter so imeli zaradi tega mnogo pristašev, in fanatski mohamedovci so se jim slepo pokorili. Med vstaši je bil pa tudi najstarejši brat Vasov, Nikola. O neki priliki, ko so se spoprijeli vstaši v s Sehovičevo četo, morali so vstaši bežati; bilo sicer vstašev ni menj nego Turkov, ali bili so slabo oboroženi in menj vajeni boju. Kdor je mogel, odnesel je pete, toda nekoliko so jih ujeli, in med njimi je bil tudi Vasov brat Nikola, katerega je jeden bratranec Camilov razorožil in ga potem neusmiljeno mrcvaril. Ko je naposled Nikola izdihnil, odrezal mu je Turčin glavo, nateknil jo na kol in jo kakor triumfator nosil v četi, ki se je zmagovito vračala. Lahko si je misliti, kakova čustva so obhajala brata Nikolina, ko sta zvedela nesrečno in sramotno smrt brata svojega. Pregovor pravi: »Kdor se ne osveti, ta se ne posveti.« Rada bi bila Sehovičem vrnila nemilo za nedrago, ali prilike nista našla zato. Ko je potem prišla avstrijska vlada, pomirili so se duhovi, vstaši so se vrnili na svoja ognjišča, in zdelo se je, da čas izleči staro sovraštvo in v pozabljenje pokoplje krivice, katere so se godile. Taka nasprotnika sta se torej sešla na samini. Ko je osorni glas Turčinov prebudil Vaša iz dremanja, zadere se ta in razgret od rakije, psovke Turčinove in spomina, da je ta Camil bratranec onemu Sehoviču, kateri mujepogubil brata, odvrne mu srdito: »Kaj ti vičeš name, balija?« Videlo se je, da bi se oba sprla, ker je Camil pozabil poslovice: »Bog te čuvaj pijanega Vlaha,« in Vašo poslovice: »Bog te čuvaj silnega Turčina.« »S konja, vlaše!« zakriči Camil; »jaz te naučim, kaj se spodobi vlaški fukari (siromaštvu) in krmečemu soju (svinjskemu rodu)«. R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 547 »Ti bodeš meni ukazoval ? Vedi, da niste več vi Turki gospo darji naši, nego Svaba. Ukloni se ti meni, dimsuze brezobrazni (razbojnik).« »Siktir majko ti vlaško!« zakriči Turčin in zamahne s palico, da bi udaril Vaša po glavi. Ali ta se hitro skloni, razjaše, bliskoma zgrabi debel kamen na poti in ga trešči na vso moč v Turčina. Dobro ga pogodi v obraz. Prebije mu čelo. in mahoma oblije curek krvi Camila, ki se nezavesten zgrudi raz konja in ne da več glasu od sebe. Ko vidi Vašo ubitega Turčina, strezni se takoj; plaho se ozre, potem zasede konja in ko se prepriča, da ni nikogar blizu, hiti proti domu, neusmiljeno bijoč utrujene konje. Tema je že, ko prispe domov, Brat ga čaka pred hišo in se pripravlja, da ga prav ljudski okrega zaradi kesnega povratka. Toda ko vidi prepali obraz bratov, mine ga volja, in začuden vpraša brata, kaj mu je. »Zlo, brate,« odgovori Vašo, »ubil sem Camila Sehoviča!« Starejši brat, ki je jednako mrzil porodico, katere član mu je toli kruto ubil brata, čuti iz prva nekako zadovoljščino, začuvši, da je v* zaglavil jeden Sehovičev. Da ga je ubil brat, to se mu zdi nekaka krvna osveta. Ali takoj izprevidi, kake resne posledice mora imeti ta čin, in zatorej reče preplašen: »Kukala ti majka! Kaj si učinil, nesrečnik !« »Kar je, to je!« reče Vašo, »a sedaj glej, da spraviš konje v hlev in ukreneš potrebno; jaz ne utegnem trositi časa. Gotovo pride hitro potera za menoj, in gledati moram, da čim prej ubegnem.« To rekši skoči v hišo in zbira, kar se mu zdi potrebno vzeti s seboj. Andja se čudi vedenju Vasovemu, ki je niti pozdravil ni, ko je bežal iz kuhinje v stransko sobo. Skoro za tem stopi tudi Todor v hišo, in Andja ga vpraša, kaj neki pomeni čudno vedenje Vasovo. Todor ne odgovori ničesar, nego vpraša, kam je odšel Vašo. Andja mu pove, in on stopi za bratom v sobo. Radovedna, kakor so žene, prisluškuje pri vratih, vender ne more razumeti zamolklega govora bratov, sumnja pa takoj, da mora biti zel posel. Ko prideta brata iz stranske sobe, oblečen je Vašo v nedeljske haljine. Ogrnil je džube (plašč), za pasom ima dolg šiljast nož in jedno malo puško (pištolo). Ko je avstrijska vlada razorožila vse prebivalstvo bosensko, skril je mnogokdo svoje orožje, od katerega se mu je bilo ločiti zelo težko. Tudi Jeremijičeva hiša je imela skritega nekoliko orožja, čeprav so se strogo kaznovali oni, pri katerih bi komisija našla kaj orožja. 543 Anton Funtek: Luči. »Ako Boga znata,« reče Andja, ko ugleda Vaša tak6 odetega, »povejta vender, kaj je?« »Molči, žena, in brzo pripravi Vasu kruha v torbo in plosko rakije, pa poslušaj!« Vašo pripoveduje svojo nezgodo in pristavi, kako mora ubegniti v goro med hajduke. Žena hoče glasno tožiti, ali Todor ji jezno zapreti s trnovim čibukom, ako ne molči. Tedaj se Vašo poslovi od brata in jetrve ter izgine v temni noči. (Dalje prihodnjič.) Luči. Spisal Anton Funtek. XX. obegnila je gori v stanico in se zgrudila ob postelji. Mračno trepeče svetilka na mizi; s sklonjeno glavo kleči dekle, in vroče solze ji rose obledelo lice. Nad posteljo visi podoba Matere božje; milo zro oči blažene Device, kakor v bi umele bolest tega jokajočega bitja. Cesto so zrle nanjo, kadar je vernega srca molila v tesni sobi, kadar je v mirnem zavetji razodevala vsa čustva, katera so ji dvigala in težila nedolžno dušo; zaupno je zrla na mili obraz, kadar je prosila sreče mladi ljubezni svoji, katera se je porodila v nje srci, kakor se poraja tudi v drugih srcih; lepa ljubezen, kakeršne je ni treba biti sram, katero pa mora zaklepati v prsih ... In vselej je sinil žarek tolažbe iz teh blagih očij, in olajšana je vstala vedno . . . Ali danes ji gine moč, da bi zaupno gledala na Devico božjo, danes se ji zdi, da je ne more utešiti nihče. Sicer se je izjokala, in lože ji je bilo; nocoj jo peko solze, razbeljene kaplje, ki neusmiljeno užigajo svoje sledi v ledeni obraz . . . Trpela je dovolj; jasna ji ni bila mladost. Ali hujše nesreče ni, nego je mladost brez solnčnega svita! —- Ostro je pazil oče, da iz njega hiše ni zazvenel nobeden glas siromaštva v svet; ljudem je misliti, da vlada blaginja v njega domu, in mislili so si res. Tudi sedaj mislijo še. Koga li bi obšla drzna misel, da se mora mož, postavljen na jako odlično mesto v družbi človeški, boriti za vsakdanje življenje ; kdo bi znal, da je za resnim čelom njegovim prostora tudi drugim skrbem, ne le onim, katere prinaša poziv? Častno zastopa svoje R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 605 Nesrečna junaška kri. Črtica iz Bosne. Napisal R. Perušek. (Dalje.) anjeni Camil je ležal nezavesten na cesti. Večerni hlad ga je vzbudil; izkušal se je vzdigniti, ali omahnil je in zopet omedlel. Tako so ga našli potniki na cesti. Videli so precej daleč od gospodarja njegovega konja, ki je ob obronku mulil travo. Hoteli so ga prijeti, toda konj je pobegnil nazaj in se prišedši do gospodarja svojega, sklonil k njemu ter mu dihal v obraz. Ko priteko ljudje za njim, ugledajo ranjenika, ki se ne gane. Kličejo ga in tresejo, a on ne da znamenja od sebe, da še živi. Nekdo se skloni k njemu, potipa mu žilo in položi uho na srce ter reče: »Se je živ.« Drug teče po strmem bregu nizdolu k reki po vode in je prinese v čalmi (turško pokrivalo). Z njo mu izperejo obraz in pri svitu sveče, katero je nekdo izmed družbe prižgal, v fenjeru, spoznajo v v mladega Sehoviča. Cepinja mu je razbita, in kri mu jame zopet teči, ko mu odperejo plast zakrknjene krvi. Zavežejo mu glavo z ruto in napravijo nosila od dveh kolov, katera so urezali na mestu in zvezali ter spleli s tankim protjem, a nanj so položili gunj za vzpodglavje. Potem stopajo oprezno proti Sarajevu in spotoma ugibajo, kdo neki je krivec. Krvavi kamen, ki je ležal poleg ranjenika in bil brez sumnje napadnikovo orožje, vzeli so s seboj. V Sarajevu so bile ulice že prazne, v ko je dospela mrka karavana pred vrata Sehovičeve hiše. Jeden potrka z alko (železnim obročem), ki je visela na vratih, na železo, pod njo pričvrščeno, in ni jim treba čakati dolgo. V hiši so bili domačini v skrbeh, ker se Camil ni vrnil tako dolgo, a pričakovali so ga, da dospe vsaj pred akšamom (večernim mrakom). Stari Sehovič glasno zastoka, ko mu sluga naznani, da so ljudje prinesli Camila težko ranjenega. Hitreje teče po stopnicah nizdolu, nego bi bil kdo verjel, da more teči sedemdesetleten starec. Skloni se nad sinom, katerega so zanesli v avlijo (dvor), in ga glasno kliče po imeni, poljublja ga, vmes pa kuka in preklinja ubijalca. Nap6sled se umiri in posluša, kar mu ved6 povedati nosilci. Tudi v harem dospe novica, in mati s sestrami in služkinjami vred udarijo v plač in stok. Postavijo Camila na minder (žimnice) v pritlični sobi in pošljejo po zdravnika. Ko ta pride, reče, da so se Camilu pretresli možgani in da je oslabel od mnoge prelite krvi. Stvar naznanijo tudi oblastvu, toda ker Camil ne more govoriti, 606 R. Perušek: Nesrečna junaška kri. odide dotično poverenstvo praznih rok. Ker pa je bila rodbina Šeho-vičeva jako ugledna, izdalo je oblastvo še posebno strog ukaz in napotila orožnikom, da stvar izvidijo. Tem ni ostalo dolgo skrito, da je nestalo iz Jeremijičeve hiše mlajšega brata. To se je javilo oblastvu v m ... . in Sehoviču , ki se je spomnil, da je sinovec njegov posekal najstarejšega Jeremijiča; in tudi nekov Turčin je naznanil, da je isti dan videl mlajšega Jeremijiča na pazaru. Očito je bilo torej, da je oboje v nekaki zvezi, to, da je izginil Vašo in to, da je bil ranjen Camil. Ali ker so sumnjali, da je tudi Todor nekako zapleten v krivdo, dobili so orožniki nalogo, da priženo Todora v zapor. Neko jutro torej pridejo orožniki in odved6 Todora v Sarajevo. Ni kriv ni dolžan, dal se je mirno ukleniti in odvesti; a v Sarajevu je trdil, da ne ve ničesar in da ne zna, kak6 se je zvršil krvavi spor, niti kam je pobegnil brat. V tem so dosegli zdravnik s svojo veščino in domačini s pomljivo postrežbo, da se je Camil zavedel in da je mogel dopovedati vso stvar. Ker se je jasno pokazala nedolžnost Todorova, toda želenih razjasnil niso mogli dobiti od njega, pustili so ga domov. Stari Sehovič pa je obljubil 50 dukatov onemu, ki bi prijel zlodejca ali pomagal oblastvu, da mu pride v roke. V oni dobi se je pojavila ob meji črnogorski jaka četa haj-duška, ki je delala mnogo preglavice stanovalcem in vladi. Take haj-duške čete za turške vlade niso bile nič posebnega, in narod jih je zmatral cesto za junake, ki so iz kakeršnegakoli vzroka pobegnili v goro. Ako je pri tem postradal tudi mnogi kristjan, ker praznemu trebuhu ni bilo do razlike med kristjani in mohamedovci, bili so večinoma Turki krivi, da se je zaleglo razbojništvo, kakor pravi narodna pesem; »Orah, kopah — ne dadoše Turci; Cuvah ovce — poklaše ih vuci; Uzeh pušku, odoh u hajduke.« Ker so Turki mislili, da je Alahu ugodno zatirati vlaško rajo, naučili so se bili istemu mišljenju tudi kristjani. Dogodilo se je, da je kdo mirne Turčine ubil in porobil ,samo, da jih je manje.' Ker so pa hajduki večinoma napadali Turke in cesto tudi pomagali siromašnim ljudem, ni se čuditi, da je bilo mnogo jatakov (prikrivalcev), ki so ali prisiljeni, ali drage volje zaklanjali hajduke in jih podpirali, kakorkoli so mogli. Taka hajduška četa se je zbrala tedaj na črnogorski meji in nahajala zaklonišča ne sam6 pri domačih jatakih nego i na črnogorskem zemljišči, kamor se je povlekla, kadar jo je hotelo obkoliti avstrijsko orožništvo. Ali ta četa je imela tedaj tudi politiški R. Perušek; Nesrečna juuaška kri. 607 pomen; mislili sta namreč i oblast i ljudstvo, da se je zbrala zato, da dela avstrijski vladi neprilike. Na precej širokem izbrežku v redkem borovji po gosti travi je ležalo kakih petindvajset hajdukov s svojim harambašo Ilijo Kolarcem na daniku. Bilo je kratek čas po Jurjevem dnevi, ko se navadno zbirajo hajduki v gori, kamor prihajajo od raznih jatakov, pri katerih so prezimili. Vsi so bili dobro oblečeni v čakšire (hlače), koporan (nekakšen telovnik z rokavi) in struko (nalik »plaidu«). Opasani so bili z rdečim volnenim pasom, vrhu njega so imeli usnjene silaje, v katerih je nosil vsakdo po dve kuburi (pištoli), jatagan, ognjilo in druge stvari. V torbi so nosili smodnik, kremenje, tobak, platnene krpe, jestvine in drobne stvari, katerih je treba. Nekateri so ležali speč v hladu, drugi so čistili svoje arnautke ali džeferdare na kremen, zopet drugi so krpali obleko svojo in opanke, nekateri pa, in med njimi harambaša, sedeli so v travi, pušili tobak in se razgovarjali. Pripovedovali so si svoje dogodbice in zbijali šale. Na različnih krajih so imeli nameščene straže. Zapustivši domačo hišo, napotil se je Vašo po stranskih stezah, v znanih mu izza mlada, do gorske koče nekega Zivojina Milica, katerega je poznal za jataka hajduškega. Hodil je dobrih pet ur, in ker mu je mesečina svetila skozi borovo in jelovo šumo, zgrešil ni steza in lahko razločeval zapreke na poti. Bilo je že po polnoči, ko je dospel do koče. Pes zalaja in vzbudi gospodarja, ki je že davno v spal z družino svojo. Ko pasji lajež le ne poneha, vstane Zivojin in stopi oprezno k vratom. Od daleč ugleda moško podobo in reče : »Kdo si ti, človek?« — »Jaz sem; Vašo Jeremijič iz Dola.« Zivojin spozna po glasu, da res stoji Vašo pred njim. Zatorej spusti čekič na samokresu in stopi preko praga pred Vaša. »Kaj vender tebe vodi v gluhi dobi k meni?« vpraša ga ves v čudu. »Povedal ti bodem, ali povedi me najprej v hišo. Tak6 sem truden od razburjenosti, hoje in lakote, da ne morem več stati na nogah.« Zivojin odžene psa, stopi z Vasom v hišo in zaklene vrata za seboj. Potem ukreše luč in razgrebe pepel, v katerem še tli nekoliko žerjavice. S krepkimi pluči razpiše ogenj na glavnji (panji) in naloži suhih tresak. Potem sedeta kraj ognja, in Vašo po redu pove svoj dogodek. »Dobro si storil, da si upihal življenje pripadniku te krvniške rodbine! Toda vedno še ne vem, čemu si prišel k meni.« »I to ti razložim takoj. Doma nisem mogel ostati, ker me bodo skoro iskali orožniki. Sklenil sem torej iti v hajduke. Ker pa vem, da si veren ortak (drug) Ilijin, prosim te, da me povedeš k njemu in 608 R. Perušek: Nesrečna junaška kri me priporočiš. Ti veš, kje se skriva in, ako me ti dovedeš k njemu, vzprejme me brez sumnje. Kumim te, Zivojin, ne ostavljaj me.« Živojin se zamisli in reče nap6sled: »Zal mi je, da te je zadela taka nesreča.« Zivojin je bil sicer trdovraten jatak in v mlajših letih tudi sam hajduk, a milo se mu je storilo, da je pošteni mladič po zlokobnem slučaji tako zagazil, da mora zameniti pošteno življenje s hajduško pustolovščino, katera ga mora naposled venderle dovesti do nesrečnega konca. Toda ker je uvidel, da se Vašo ne more rešiti, obetal mu je, da ga jutri povede v hajduško četo Ilijino. »Iztegni se tu kraj ognja,« reče mu, »in si nekoliko odpočij. Prebudim te, kadar bode treba.« Nato vstane in odide v ložnico (spalnico); Vašo pa leže utrujen na zemljo in zaspi. Ali sen je bil v .. . nemiren, in ko je Zivojin zarana odprl vrata svoje ložnice, našel je Vaša vzbujenega. Zvaril je nekoliko črne kave, Vašo pa je iz torbe vzel kruh, katerega mu je dala Andja, in po zajutreku sta se napotila v gore. Korakala sta dolgo časa po strmih stezah, časih tudi po jarkih, a Ijudij nista srečavala, ker sta se skrbno ogibala človeških stanovanj. Končno dospeta do borove šumice, kjer so hajduki na daniku. Hodita po ozki stezi, kar zaviče nekdo nanju: »Stojta!« in izza debele jele se prikaže brkat človek z majhno puško v roki in z napetim petelinom. Vašo se prepade; ne tako Zivojin, ki je pričakoval takega vzprejema. Hajduk ju povede med druge svoje. Ko se približata travnatemu kraju, kjer so bili hajduki zbrani, loti se hipoma v dvajset rok orožja, a harambaša takoj spozna jataka svojega Zivojina. Vesel mu stopi naproti in prožeč mu roko, vpraša ga za junaško v zdravje. Tudi drugi hajduki, ki so poznali Zivojina, rokovali so se ž njim in potem radovedno gledali spremljevalca njegovega, ki je ponižno čakal, da ga kdo ogovori. »Koga pa si privel s seboj?« vpraša harambaša Zivojina. »Eto vam novega sokola«, reče oni, »ki vas zmerno prosi, da ga vzprejmete v jato svojo. A daj, da sedemo v travo, pa ti pove sam, kaj je ž njim in česa želi.« v Storili so tako, in Vašo jim je pripovedoval svoj dogodek. Časih so hajduki odobravali njega pripovedovanje, zakaj vsakdo je mrzil na Sehoviče. Ko je Vašo končal, dejal je harambaša; »Aferim sokole, vzprejmem te v svoje društvo.« Potem ukaže prinesti rakije, in obre-divši se ž njo, moral se je Vašo zakleti, da jim bode veren drug in da se bode pokoril zapovedim harambašinim. »Kakšno li imaš orožje?« Vašo jim pokaže malo puško in nož ter reče: »Dober nož!« Harambaša pa dostavi: »Dober nož, ako je v rokah dobrega junaka. To pa R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 609 skoro izprevidimo, ali smo vzprejeli vrednega druga v društvo svoje ali ne! Treba ti je še samokresa. Prahu in svinca dobodeš pri nas, puško pa si moraš nabaviti sam«. Kje si je moral nabaviti orožja, to mu je bilo skoro jasno. Hajduki so zvedeli od jatakov svojih, da se bode za nekoliko dnij vračal Mujo Bašagič, bogat turški trgovec, iz Foče v Plevlje. Da ne pojde praznih rok domov, to je bilo jasno, saj je v Foči prejel precej denarja iz vojaške blagajnice za različne stvari, katere je dobavil vojski. Harambaša je sklopil ves načrt, kako je treba napasti vrača-jočega se trgovca. Trebalo je mnogo opreznosti, zakaj doznali so, da ga bodo spremljali orožniki do bosenske meje. Hajduki se napote ponoči po skrivnih potih do onega mesta, kjer mislijo počakati svojo žrtev. Harambaša ponamesti svoje ljudi, in tako čakajo vse jutro, a Muje še ni. Ugibajo že, ali jim ni ušel, kar prihiti hajduk in naznani, da se čuje konjski topot. Skoro se pokaže Mujo in ž njim trije spremljevalci, vsi oboroženi od glave do nog. Hajdukov je bilo s harambašo pet, med njimi tudi Vašo. Ko se turški jezdeci vzporedč s hajduško zasedo, skočijo hajduki naprej in zaviknejo: »Stoj !« Ali Mujo in njega tovariši niso kukavice. Mujo izproži puško, in hajduk se zvrne težko ranjen na zemljo. Dokler imajo drugi hajduki opravila z ostalimi jezdeci, naperi harambaša malo puško na Mujo, ali puška šklocne, in prah se ne zapali. Ta trenutek porabi Mujo, potegne jatagan, in haram-baše bi bilo konec, da v isti hip ne priskoči Vašo in Muji ne zasadi svojega noža v bok ter s silnim udarcem vzkoleba jezdeca s konja. Dva spremljevalca izpalita puške, toda ne zadeneta nikogar. Bolje pogodita zrni hajdukov, in oba se zvrneta na tla, tretji jezdec pa vzpod-bode konja in ubegne. Izpalijo za njim nekoliko pušek, vender ga ne zadene nobena. Sedaj hajduki brž pobero Turkom, kar imajo pri sebi, a trupla ubitih Turkev in na pol živega Mujo zavlečejo v Taro. Potem obežejo ranjenega druga in se brzo izgube v gosti šumi s svojim plenom in ranjenikom, katerega nosi sedaj ta, sedaj drugi na ledjih. Hodijo isti dan in nastopno noč, dokler zopet ne dospo na svoje skrivališče v gori. Ondu razdele plen, a harambaša pokloni Vasi v priznanje hrabrega vedenja Mujino srebrno okovano orožje. Od tedaj je užival Vašo v hajduški četi velik ugled in ga znal tudi pri drugih prilikah utrditi s hrabrostjo in spretnostjo svojo. Prišel je Spasov dan. Ta dan je slavila hiša Jeremijičev »slavo« ali »krsno ime«, t. j. onega svetnika, katerega si je porodica zbrala za pokrovitelja, ko je priznala Kristovo vero. Todorova hiša je bila 39 6io R. Perušek: Nesrečna junaška kri. siromašna, zato je pozval gospodar razven bližnjih sorodnikov sam6 malo ljudij na slavo. Na dan krsnega imena okoio polnoči so se razšli pozvanice, in v hiši so ostali drugi dan na »ustavkih« samo sestra Todorjeva s svojim možem in brat Andjin. Veselje, katero inače vlada v srbskih hišah o tej priliki, bilo je pri domačinu in sorodnikih prisiljeno ; vseh se je preveč dojemala nesreča Vasova. Bilo jim je torej drago, ko so zapustili ostali gostje hišo, da so se mogli odkrito raz-govarjati o Vasu. A tudi Vasu je krvavelo srce, ko se je spominjal, da ta dan slavi njega rodbina največji praznik, dočim se mora on skrivati po šumah in pečinah. Pekla ga je tudi zavest, da se je udal razbojniškemu življenju. Ko je ta dan sedel na znanem nam mestu med drugovi svojimi, zamislil se je globoko, in obvzela ga je neutolažna želja, da bi videl domačo hišo. Hipoma skoči na noge in stopi pred harambašo, ki se razgovarja z ostalimi hajduki, in mu reče: »Cuj, harambaša, danes slavi moja hiša krsno ime, in želja me je sprovesti vsaj jeden večer v društvu svojih sorodnikov. Prosim te, dovoli mi, da odidem danes na svoj dom, a jutri se zopet vrnem.« »E, sokole moj,« odvrne harambaša, »jaz ti ne branim, da se naužiješ vsega dobrega v domači hiši in se izljubiš z ljubljenci svojimi, ali pomisli, kakšna nevarnost ti preti, ako se izpustiš iz varnega zavetja v gori med ljudi.« »Istina je, kar praviš, ali oprezen bodem, da ne pridem sovražnikom v kremplje.« »Jaz sem se prepričal, da si dober junak, ali znaj, da jednega samega junaka nadvladajo tudi kukavice, ako jih je mnogo, Tudi lisica se kdaj ujame v past. Da pa orožniki preže nate, tudi veš.« »Nadejem se, da mi pomore sreča junaška!« »Pa idi, ali svetujem ti, ne mudi se predolgo doma. Ne bojim se, da bi nas ostavil svoje volje, ali bojim se, da se ne izdaš, ako ostaneš dolgo v hiši.« Vašo se torej poslovi od svojih drugov in stopa z gore v dolino. Dolgo časa ne srečuje ljudij in oprezno se ogiblje tudi pastirjem, ki pasejo cede koz in ovac med pečevjem. Ko pa pride niže, tedaj se povsod skrbno ozira in prisluškuje, da ga kdo ne opazi. Hodil je mnogo ur in naposled prišel blizu rodne svoje hiše. Srce mu utriplje glasno, in rad bi skočil med svojce, ali dan je še, in ne upa si iz bližnjega jelovega gozdiča, kjer je sklenil počakati mraku. Sčde na močno, z mahom obraslo korenino debele jele tak6, da je skrit za deblom. Dolgo časa čaka, in zdi se mu, da solnce neče zatoniti. A Andrej Fe"konja: Kratka povestnica slovenskega pravopisa. 611 tudi, ko že mrak tega na zemljo, mora čakati, ker prihajajo ljudje mimo po poti. Ko tako nestrpno šteje trenutke, začuje za sabo nekak šum, ki pa zdajci potihne. Hitro se obrne, ali ne ugleda ničesar. Zdelo se mu je, da je čul stopinje, toda ko je bilo vse tiho, mislil je, da je po listji preskakala ptica ali druga žival, in umiril se je zopet. Počaka še nekaj časa, potem stopi iz gozda in zavije proti domači hiši, kjer je luč že užgana in domačini in sorodniki sede" okoli sofre pri večerji. Tedaj se nekdo vzdigne izza grma, ki prikriva debelo pečino v šumici, in teče na cesto, kar ga neso noge. Bil je to oddaljen sosed Jeremijičeve hiše, ki je bil slučajno po opravku v šumi in se baš tedaj vračal domov. Ugledal je človeka za debelo jelo, ustavil nogo in pocenil za grm. Ko se Vašo obrne, spozna ga, in takrat mu šine misel v glavo, da si more zaslužiti lepo vsotico dukatov, katere je stari Sehovič obljubil 6nemu, ki bi oblastvu pomagal ujeti Vaša Jeremijiča. (Konec prihodnjič.) Kratka povestnica slovenskega pravopisa. Spisal Andrej Fekonja. »Povest o našem pravopisu je svoju pragmatiku zaslužila.« Pripomenek. Fr Kureiac. akor trdijo učeni možje in nam ponekoliko pričajo knjižni spomeniki, rabili sta Slovencem nekdaj v pismu glagolica in cirilica, in to baje do XVI. stoletja. Ali že rano se je po vplivu rimske cerkve prikazala v slovenski besedi tudi latinica, katera je sčasoma odrinila i glagolsko i cirilsko azbuko in izključno zavladala i pri nas, tak6 da imamo — razven prvih dveh knjižic Trubarjevih, abecednika in katekizma, leta 1550. tiskanih z »nemškimi puhštabi« — uprav v novoslovenski književnosti samo abecedo latinsko. Toda ker se z latinskimi pismeni ne morejo točno izražati vsi slovenski glasi po njim svojstvenem izgovoru, zato so poskušali zlasti v prejšnjih vekih nekateri pisatelji naši, kako bi odpravili ta nedo-statek. To se je vršilo v raznih dobah po raznih krajih različno, kakor nam razkazuje povestnica slovenskega pravopisa. Črtajoč v na- 39* 676 R. Perušek: Nesrečna junaška kri. Nesrečna junaška kri. Črtica iz Bosne. Napisal R. Perušek. (Konec.) o dospe na cesto, hiti do bližnje orožniške stanice. Spotoma sicer večkrat postane in si očita sramotno namero, da izda soseda, ki mu ni storil nič krivega in s katerim je doslej živel v prijateljstvu. Ali lakomnost po novcih, s katerimi bi mogel odgnati bedo in siromaštvo svoje, nadvlada ga končno, in ko pride do orožnice, potrka glasno na vrata. Orožnik mu odpre in ga vpraša, kaj hoče. »Pustite me v hišo, tam vam razložim vse.« Orožnik se prepriča, da je človek neoborožen in sam ter ga spusti v sobo. »Ako hočeta deliti z menoj dobiček, povem vama, kako si moreta zaslužiti lepih novcev!« Orožnika se iz početka smejeta kmetu, ker se ne domislita, kako bi jima mogel pomoči do dobička. Ko pa kmet sili vanja, obetata mu, kar zahteva in poleg tega tudi to, da se njegovo ime ne objavi. Bal se je namreč, da bi se mu ne osvetili sorodniki Vasovi in da bi ga ne zadela obča sramota in splošno pre-ziranje zaradi izdajstva in da bi tako ne mogel v miru uživati Jude zevih grošev. »Vašo Jeremijič je v svoji hiši!* »Kaj brbljaš? Bila sva danes v Jeremijiča hiši, toda ni ga bilo nikjer!« »Seveda ne; prišel je baš sedaj. Videl sem ga v mraku v šumi nedaleč od hiše, kak6 se je skrival, dokler je mislil, da more skrivoma stopiti v svoj dom.* »Je li res, kar govoriš? Pazi, da naju ne varaš, človeče; ne bi ti se godilo dobro!« »Tako mi Boga i Bogorodice, videl sem ga na svoje oči, in evo vama glave moje, ako ni istina, kar govorim.« Orožnika se hitro opravita in napotita proti hiši Jeremijičevi. Kmetu morata še iz nova zatrditi, da mu odštejeta pogojeni del nagrade in ne povesta, da je on izdajica, potem se napoti po drugem poti na svoje domovanje. Ko je stopil Vašo v hišo, skočili so vsi pričujoči ljudje na noge v in mu z glasnimi klici veselja in čuda hiteli naproti. Žene so zajedno R. Perušek : Nesrečua junaška kri. 677 udarile v plač, in dolgo časa je trajalo, predno se je izvil objemanju in poljubovanju in predno je vsaj nekoliko umiril svoje ljudi. Seveda mu je bilo to težko, ker se mu je srce samemu topilo od raznih čustev, veselih in žalostnih. Naposled so zopet seli za trpezo (mizo), in tedaj ni bilo ni konca ni kraja vpraševanju in pripovedovanju. Silili so vanj, naj je in pije, ali njemu ni bilo do jedi in pijače, hotel si je samo ogreti srce o pogledu dragih svojcev. Tak6 je sedel kako poldrugo uro in v jel se je opraščati, ker je hotel oditi ponoči, da prenoči pri Zivojinu. Temne slutnje mu niso dale miru, ali domačini so ga vedno zadržavali in pregovarjali, naj še ostane, saj se lahko doma skrije, da ga nihče ne bi našel. V tem stopi mali Risto, sin Todorjev, ki se je nekaj bavil okolo ognjišča v kuhinji, ves preplašen v sobo in reče: »Evo orožnikov!« Toliko da izgovori te besede, prikaže se tudi že orožnik v sobi in z napeto puško veli Vasu, sedečemu ob steni, naj se uda. Vsi skočijo kvišku, Vašo zgrabi svojo malo puško, v tem trenutku pa se stemni v hiši. Simka, sestra Jeremijičev, razumela je položaj, in dokler sta ostali dve ženi vili roke in vpili, ugasila je luč in zaklicala: »Bež^Vasol* Todor in mož Simkin zgrabita puško orožnikovo in mu jo izkušata izviti, ta trenutek pa porabi Vašo, skoči iz sobe in sune na stran drugega orožnika pred hišnimi vrati, ki se baš pripravlja, da bi vstopil, ker je čul krik in ropot. Ko se orožnik ujame za steno in zopet postavi na noge, izpali puško za ubežnikom, potem pa hiti v sobo, kjer se možje rujejo. Dvema oborožencema se kmeta brez orožja ne moreta ustavljati, dasi sta močna. Ker spoznata, da boj ne more biti uspešen, udasta se, in pri brleči lučici, goreči v kandilu (lampici) pred ikono (sveto podobo), zvežeta in ukleneta orožnika Todora in Sim-kinega moža ter ju odvedeta v Sarajevo. Drugi dan zopet pridejo orožniki, da po vedejo s seboj tudi žene. Staro mater puste pri otrokih, ki milo jočeta in vpijeta, ko se mati in teta odpravljata pred sodišče. V tem zapazi jeden orožnikov, ki se bavi okolo hiše, krvav sled. Opozori svoje tovariše nanj, in oni, ki je sinoči ustrelil za ubežnim Vasom, domisli se takoj, da je to morda krvavi sled Vasov. Takoj se tudi napotita dva orožnika za sledom, ki ju dovede v šumico, kjer se potem izgubi. Toda orožnika ne od-jenjata in res najdeta v grmovji baš za ono skalo, kjer je izdajica opazil Vaša, bledega človeka, ležečega nepremično. Stopita bliže in spoznata Vaša. Dasi je orožnik v temi ustrelil za Vasom, pogodil ga je slučajno v levo nogo. Vašo je tekel v šumo, a tamkaj se je spomnil, da je ostavil brata v borbi z oboroženima možema. Hotel se je vrniti, 678 R. Perušek: Nesrečna junaška kri. ali zadržala ga je skeleča bolečina v mečih, in zajedno je čutil, kako mu teče topla kri. Iz težka se zavleče v gozd in ostane pod grmom vso noč. Bolečina in mnoga kri, ki mu je odtekla, oslabili sta ga tako, da je omedlel. Tako je ležal, ko sta ga našla orožnika. Hitro skoči j eden v hišo in oznani tovarišem svojim, da imajo Vaša v pesti. Iz nova jok in krik žena. in dece. . . Z mrzlo vodo spravijo Vaša zopet k sebi, in mu obežejo rano. Potem najamejo v bližnjem selu nekaj Ijudij, napravijo nosila, polože nanja Vaša, in tako se pomika vsa vrsta počasi proti Sarajevu . . . Ženi so kmalu izpustili iz zapora. Ali njih povratek na domača ognjišča je bil žalosten; saj sta ostala njiju moža in Vašo v temnici, in pričakovati je bilo ostre sodbe. Ko je Vašo ozdravel — rana sama ni bila smrtna, in krepka narav Vasova je pospešila nje celitev — povedli so jetnike pred vojaško sodišče. — Vlada je bila takoj, ko so se pojavile hajduške čete, objavila preki sod, in ta je proglasil vse tri jetnike krivimi ter jih obsodil na smrt. Neko jutro meseca malega srpana je stala zarano precejšnja tolpa Ijudij na trgu pred veliko vojašnico sarajevsko. Bili so večinoma ljudje z one strani Save, ki so zijala prodajali in hoteli napasti radovednost svojo, zakaj danes se je imela zvršiti smrtna sodba obeh Jeremijičev in njih svaka. Domačinov ni bilo mnogo med njimi; Turki so pre-resni in imajo preveč prirojenega takta, da bi gledali take žalostne igre, domače hriščane pa je zadržavala zavest, da je njih kri, ki se prelije danes. Čakale pa so na trgu tri nam znane žene, Savka, Simka in Andja, da vidijo poslednjikrat nesrečne ljubljence svoje. Okolo njih je bilo nekoliko seljakov, sosedov in prijateljev Jeremijičeve hiše in nekaj srbskih meščanov. V žalosten molk utopljeni, čakali so ti domačini, dočim so se tuji gledalci šalili in glasno razgovarjali. Ob šestih se odpro velika vrata vojašnice. Najprej se prikaže oddelek vojakov, za njimi trije vozovi, na katerih sede obsojenci. Poleg vsakega je pravoslaven pop, da jih tolaži na poslednjem poti. Z Bogom jih seveda ni bilo treba spravljati, ker so bili itak udani sinovi pravoslavne cerkve. Dosti truda jih tudi ni stalo, da bi jih tolažili, saj jim smrt ni bila strašna. Todor in svak njegov sta se zmatrala celo za nedolžna, Vašo pa je bil prepričan, da je ranil Camila braneč samega sebe, v hajdukih pa si tudi ni okaljal r6k s krščansko krvjo. Okolo voz so korakali orožniki, za vozovi pa zopet oddelek vojakov. Ko žene ugledajo vozove in na njih uklenjene svoje rodovince, udarijo v plač, pririjejo se do voz in jih kukajoč in lelekajoč spremljajo do določenega mesta. Orožniki jim niso branili tekati od voza do voza in pomilovati sedaj tega, sedaj drugega R. Perušek: Nesrečna junaška kri. 679 svojca. Milo se je storilo tudi njim, ko so gledali njih žalost. Tem čudoviteje so se vedli obsojenci; mirni, ne da bi bili količkaj videti razburjeni, tolažili so celo in mirili žene ter jih uverjali, da vender ni nič posebnega, ako morajo umreti. Počasi se je pomikala dolga povorka po Terziji-ulici, potem pa zavila južno po cesti v Kovačiče. Izza sela se vzpenja pot polagoma do majhne ravnice. Tamkaj se ustavijo. Vojaki stopijo na vse štiri strani, v sredini so obsojenci, duhovniki in sodno poverenstvo. Av-ditor prečita še jedenkrat obsodbo. Vašo je bil kriv težke telesne poškodbe in razbojništva, Todor in svak pa jataštva in javnega nasilja, ker sta skrivala Vaša in se šiloma protivila javnim orožnikom. Vsi trije so se obsodili na smrt na vešalih. Ker pa tedaj ni bilo krvnika v Sarajevu, izpremenila se je smrtna kazen tako, da bodo obsojenci ustreljeni. Dovolilo se jim je, da se smejo še jedenkrat posloviti od sorodnikov, ki so glasn6 plačoč in tarnajoč objeli in poljubili svojce, potem pa so jih dobri ljudje po sili odpravili in odvedli, da niso videli groznega prizora, ki se takoj zvrši. Poljubili so še obsojenci križe, potem so jim zavezali oči, in pokleknili so ob jarek, izkopan v ozadji. Že prej določeni vojaki stopijo naprej, namerijo puške, in na znamenje, katero da častnik, zagrmi zajedno dvanajst pušek, in tri telesa se zgrudijo vznak v jamo, ne da bi kdo dal glasu od sebe. Vaša je jeden vojakov tako dobro pogodil v srce, da je kri v visokem curku udarila iz njega. Potem se je zvršila molitev, zdravniki so potrdili smrt obsojencev, postavile so se straže, vojaki so odkorakali, in radovedno ljudstvo se je razšlo. Minilo je izza tega dogodka nekoliko mesecev. Nekega solnčnega popoldne sem se šel izprehajat po cesti v Kovačiče in dospel šetajoč tudi do morišča. Kako sem se začudil, ko sem videl grobove obsojencev ! Vsak je imel lep nagrobni kamen, in da ne bi psi ali druge živali mogle razgrebsti gomil, obkrožala je sleharn grob prostorna in visoka lesena ograja. Kakor sem zvedel pozneje, dovolila je vlada sorodnikom, da postavijo ustreljenim svojcem spomenike; kaki oziri so jo vodili pri tej dovolitvi, tega nečem razglabljati, toda ne da se sumnjati, da spomenikov niso postavili sorodniki ob svojih troških, nego da so jim z novci v pomoč pritekli imoviti Srbi, kar svedoči, da so jim bili obsojenci nekaki politiški mučeniki. To so pričali tudi darovi, ki so bili nameščeni na grobeh. V vsako gomilo je bil zasajen visok drog, na njem pa so bile navešene rute, jabolka, pomaranče in sipki, kakerŠne darove poklanjajo Srbi o svečanostnih prilikah drug drugemu. Ko sem 68o j.: Poeziji. čital napise na kamenitih spomenikih, prišel je mimo seljak, ki se je odkril in pobožno molil, bijoč se v prsi, prekrižuje se in poklekuje. Vprašal sem ga, je li kdo pokojnikov njega sorodnik? Odgovoril mi je, da ne. Tudi vprašanje, ali je morda iz onega mesta, sosed ali prijatelj zakopancev, zanikal je in dejal, da jih lično niti poznal ni. Ko ga začuden vprašam, čemu je tedaj tako goreče molil ob grobu obsojencev, pogleda me po strani in za odhod pripravljen mi reče resno: »To je nesrečna junaška kri!« Poe Z1J1. L>, 'ežela blaga, v te" nazaj Moj duh od tukaj roma, Kar ima zemlja dežela, Nikjer ne najde ddma. Naselil se je tii in tam, A kje mi biva stalno ? Povsod ugleda le megle", Življenja mdrje kalno ! A solnčnojasen svet je tvoj, Dežela poezije: Čez bujno plan tik belih cest Potoček se privije. Duh moj ne najde kod nI kam, Zaslombe v tebi išče; Vzprejml ga k sebi iz teme, Duhov ti zavetišče ! Kdaj li naj trgam cvetje rož r v v D ov61j sem starih vprašal mož: »Kdaj li naj trgam cvetje rož ?« A jedno zmiraj vsi reko: »Kadar ti bujno požend !<- Kaj meni de" odgovor ta\ Sred to moje bolje znsC: Takrat naj berem si cvetic, Ko nežno-mladih še so lic. Razcvelih rož dražestni kras Osuje se za — kratek čas, A mlade rože v popji cvet Z lepoto kratko — čara svet Batog.