TletBt. F»trtlt |Шв1*4л
ixhjjA in **lja v MaTi-
'ига br#x jnwiljjnj i nji I dura ia tic laid Ml. — k. 1
ia pol let* . - J .. — .. U črlrl Ulm , * KO
1*0 |io»tl;
7.л fIrtn Kl gl. — t. ilk pul Ulk § n w* M 14 c vi rt Ui» * <11
VrndnirUt» in
je u atolneiu irtfü (IMii-pliti) Inii. it. 119,
Št. 1C53.
Mariboru 3ö. deoombra 18(19.
fl/Jifttilfn:
it» ftifjdno dfMUph' VMte <» plavaj* tt Ir., ft M natufl* lkr»t.
S Ir. ft »t Ii«k* »kril . 4 kr. t* *« tisk» Skril
»ri* pUmrnk* m pi.ii u j «ju p« prrafor*.
I.% тмк t!«fk j* pik.1*t
jkoUk («fmpflj) u .10V
4nko*lfl H« n- rritlj« lopixl tla j m blag otoIjdo fr*nknj«ji».
гГооц| if.
StarotoJna
pritožila kranjskih Slovencev je ie, da sn neprimerno t davki preobloženi. Mnogo mnogo let poprej predno je nemški Dežman v slovenskem govoru po Celji razgrajal, da ao preveliki davki spravili Kranjca na beraiko palico, zdiboval je že kranjski kmet in obrtnik pod težo dnčnega bremena. Odk.ir zboruje kranjski deželni zbor, je grajal, razlagal, prosil, pritoževal se in sklepal, da te kranjski deželici z davki krivica dela. Morebiti je previsoki davek edini predmet, v kterem so složne vse nasprotne si stranke na Kranj, skeui. Obile in opravičene prošnje in pritožbe so predrle denarstvenomini-storske oblake in so prišle do prestola Njegovega veličanstva, ki je z najvi-šim sklepom 31. decembra 1SR4 določil, da so ima Kranjcem olajšati dačno breme. Toda ceearjcvo milost ao leto za letom krčili uradni izvrševalci, tako da jo sicer pohlevni dr. Tornau šu v zadnjem zboru ne Iu tožil, „da se dobrota našega presvitlega cesarja, naši deželi izkazana, ne izvršuje enakomerno, da se ne daje ljudstvu kar mu gre," ampak da je vladi naravnost v obraz vrgel očitanje, „da se je najviši sklep 31. decembra 18(14 v škodo naši deželi rabil," Kako ae je krčila „cesarjeva dobrota deželi v škodo," razvidno je že iz tega, da jo finančno ministerstvo še le lota 1869 spoznalo in priznalo, kako se ima v smislu vieocega dobrotnika tolmačiti in izvrševati najviši sklep 31. decembra Is64.
Skoraj 5 polnili let je potrebovalo, predno so visokoučeni dunajski iu ljubljanski finnnčni umetniki javno izrekli, da ne bodo več jemali, kar je sam cesar dal svojemu ljudstvu. I'u petletnem boji s kranjskim dež, zborom je finančno ministerstvo še le pravično raztolmačilo najviši sklep iu priznalo, da omenjeni sklep veleva in obeta, „dajo pri odpisovanji davkov na dve reči gledati, namreč nu preobložen je in pn nu zadrege, ki jib časa okoliščino prizadenejo posameznim davka plučevalceni in občinam. Od teh dveh reči (momentov) se prva ne spreminja, in le druga jo podvržena premembnin i i negotovosti. Iz tega pa nasleduje, da se ima po takih krajih Kranjskega, ki so najbolj preobloženi, tisti davkov znesek, za kterega so preobloženi, vsako leto, do splošne uravnave gmotnega davku, odpisovati, in daje potem le od okoliščin, ki med lotom nastopijo, zavisno, ali se tem krajem še drugi zneski, razeu omenjenega, in potlej ali sn tudi šo drugim krajem dožolc kaki davkov! zneski odpišejo ali ne."
To in edino to je pravo razlaganje cesarjevega sklepa in po tem gre soditi vae, kar soju proti iu po ministerskein razlaganji godilo i sklepom 31. dccembra 1864. Лко so le v eni točki od leta 18115 do de nnšujega dne ni vršila cesarjeva volja tako, kakor jo razložena v gori navedenem ministerskem odloku, potem se jc krivica godila kranjskim prebi vulcem in po našem razumu smo vsak kranjski davkov plačovalec odškodovanja tir jati zn vsak krajcar, kar ga je proti cesarjevemu
sklepu preveč plačal, kajti kakor je g. dr. Toman ,ckcl: „Kar je zapovedano ue smo biti nikomur nn volji» dano, ali se hoče po zapovedi ravnati ali ne", in zt(ano jo, tla „pri denarju neba vsaka dobrodušnost". Iz sledečega razgled« naj so naši bralci sami pričajo, knko ee je od lota 1865 do dcnnšnjega dne odpisaval na Kranjskem tisti davek, za kterega je dožela preobložena.	Odpisnlo se jo:
Ime okrajev.
Bistrica . . , ,
Brd.......
Criminell . . .
Idrija.....
Kamnik .... Kočevje .... Kostanjevica . .
Kranj.....
Kranjska gora Krško . . , . Lašče (Velikej. .
Litija.....
Ljubljana, mesto . Ljubljanska okolica
Loka.....
Lož.....
Metlika . . . . Mokronog . . , Novouiesto . . . Planina . . . . Postojna . . , . ltadeču .... Itadoljcu . . . . Itibuicn . . . . .Senožeče . . . Trebnje . . , ,
Tržič.....
Vipava , . . . Višnja gora . . , Vrhnika . . . . Wilzenberg . . .
/a leto	1867, gld.			
t8GG, gld.		1868, gld.	1869, gld.	1870, gld.
4193.04	4208.56	nič	nič	nič
608-2.42	nič	llič	nič	nič
51104.43	3177.G4	nič	nič	nič
704.Ü 1	477.8»	nič	nič	nič
610.28	nič	nič	nič	nič
nič	nič	nič	nič	nič
^iltiS nič lOWl.tfT nič		nič nič	nič nič	nič nič
24.5(1	71 .GG	nič	nič	nič
3563.43	nič	nič	nič	nič
104.73	nič	nič	nič	nič
313.10	nič	nič	nič	nič
nič	nič	nič	nič	nič
176G7.20	nič	nič	nič	nič
5023.92	nič	IIIC	nič	nič
1804,41	733.62	nič	nič	nič
3'227,09	2598.79	nič	nič	nič
2790.96	nič	nič	nič	nič
0493.0G	2951.72	nič	nič	nič
2007.55	469.84	nič	nič	nič
459G.19	öfilU.41	nič	nič	nič
1 19-1.95	nič	IliČ	nič	nič
'243.07	nič	nič	nič	nič
nič	nič	IliČ	nič	nič
3G95.3!)	_	_	____	
3733.45	1766.8!	ti i c	ti::'	nič
195,07	nič	nič	nič	nič
2044,78	2897.45	nič	nič	nič
G0G4.I 7	nič	nič	nič	nič
8495,18	nič	nič	nič	nič
14(14.03	7(10.13	nič	nič	nič
•) Ker je državni ibor dovolil, da se smejo do konca marca meint* prihodui«» Inta
rnnÄje иж ,l'k0i0' VCljB ™	»*««» A. 3 fudi»
Lfotefe.
Narodopisne slike iz našega naroda.
Skrije ti IJuMiniK, _	'Mulilafi* prfthUllft,
VI. iskrijo Nemškutar i>j.trn=i ua,i.
T*	I B Tl-tft |>utl>|fl!li
14 ifr.> fuk. tuk :
iN\ir.„lii, <1 raji t k,I
(Konec.)
Od vsega, kar je Herman v gruškem deželnem zboru govoril, jo meni to najbolje dopadalo, ko je nemškutnrijo prispednbljal nekdanjim turškim četovanjem po slovenskih pokrajinah. Kakor so Turki po slovenskih deželah fante lovili, jih v globoko Turčijo gonili, tam potnrčili, iu potem kot jatiičarsko vojsko nazaj v našo dežele pripeljali, kjer so ti jntiičarji ši; vse bilje proti lastnemu rodu divjali kakor pravi Turci; — ravno tuko iioiušku-tarija slovensko mladino v neniškutBrske janičarje spreobrača, ki poleni i<L vse huje divjajo proti lastni krvi, nego pravi iuorodniki,
Nuinškutarija jtsesvoju zalego vse našo društvene stanove zastnradila. Poglejmo najpoprej med birokrate. Tu jo glavno gnjezdo nemškutaiskegu skota. Ponosno nosi uemškutarski birokrat glavo po konci, kajti v svesli si je, da on vso ultra- Slovence v strahu drži, iu njih rusnuiansku, paiislavističuc ideje kroti. Itevež, tam kjer si, tam z volumenom svoje osebo res slovenstvu prostor zakžeš in zakrotiš, kjer te pa ni, lam pa slovenstvu prav nič ne moreš! Z nosom režeš ljubljansko meglo, za teboj jo pa zopet celu. Knr ti s svojim linealoin in s svojimi šknrjtimi ue dosežeš, to je vso slovensko. Mi Slovenci smo pač taki ljudje, ki iiiiujn glavo iz trde kosti.
Jaz вет večkrat podpise iiomškularskih birokratov študiral. Ta naredi svojo manuproprijo knkor bič, ki ima tu pa tam debelo vozle, ime mu jo vso v samih žvoglih ; oni zopet svojo manuproprijo znkroži, da jo podobna liulj klobasi čurki, kakor komu drugemu ; ta je štiman ua to, da zna svojo itiio umetno ovenčati e črvi iu glistami, oni ubesi ua konec svojega čestitega iu slavnega imena celo klopko zvijajoči!. se gadov, ta pri mauupi-opriji pero pritisne, da izgleda kakor metla, ali bolje, knkor zvezda repatica, od ktero se iskre v debelih svinkuh na okrog otrinjajo, eni jo zopet afrčka iu razseče, da izgleda kakor leteča ognjena strela; zopet drugi ju naredi, da od imena proč visi, kakor repni olupki,
Tak je naš nemškutar homorrhoidarius pcroniiis.
Ravno tako hud pa bolj rodok je nemškutar elericus pseudo-clcricus. Da bi tudi on mogel nad duhovniško narodno inteligenčno vladati, je svoje gnjezdo visoko gori v kousistorijalne pisarno obesil. On se naido v vseh slovenskih vladikovinah, ne ena ni izvzeta. Tam sedi s peresom za ušesom pa duhta nad kuretidami, v kterih kapelanom zubratijujo udoloženje političnega gibanja, so ve d« samo v toliko, v kolikor je Slovencem na korist Nemškutar cler.eus drži z volkovi in mesarji slovenske narodnosti, no z pastirji slovenske katoliške črede. Največo jegovo veselje je, čo volk tnud-norou pastirju nenadoma nekoliko ovčic odnese. Škrijea ui bilo v duhovakei» stanu, denes pa pojavili so «o tudi v konsistorijalnih pisarnah Judeži slovenskega naroda, pa naj daljo molčim, saj vom, da bi .ni vrodnik s dobelo rutločo črto prečrtal mojo čo tudi resnične, a ravno zato bodeče besede.
Prav krotko duši. jo nemškutar špiabiirgerius communis. Ta vrsta jo zelo razširjena posebno po naših mestih in trgili. Komškutar Spisbürgerius JO navadno velik siromak aa duhu, razen nekoliko fraz o ,national! täten -hetze" ue vo preveč, on vidi gibanjo sveta, kolesa to gibanje gonečoga pa no vidi. Navadno še pomena tistih fraz ne ume, ki jih zmerom po ustili prežvekuje Vsa njegov,, moč leži ✓ njegovih voditeljih, vzemi mu te, in ti si mu glavo vzel. On ui naš nasprotnik iz zlobe iz lutdObo, nuk! ampak iz nevednosti, ia zato ker g.t njegovi vodje na naš narod hujskajo. Za njega naj zadostijo pomilovalne besede: bog mu pamet razvetli, ter mu večno luč žo v tem življenji svetili daj!
Zelo nesramen, širokousten in razialjiven za naš narod jo nemškutar scolaaticiiB germamcolens. Iz svojih dijaških let bi mogel marsičesa o njem pripovedovati hne pa vendar zamolčali ne morem. Imel sem profesorja, ki m nobene priložnosti zanemaril, davšo mu le količkaj povoda, so iz našega siromaštva izamelmvati, se nam rogati, in našo malenkost z nemško go-rostasnostjo pnspodabljati. V vsake,., žopu jo imel tako rekoč kamenje pri-pravi,eno, da ga jc mogel vsak čas po Slovencih lučati, Bodi mu bog tam na onem svetu milostiv, „„ „a tem nam Slovencem nasproti ni nobeno milosti ime!. le zasluge n,u pa vendar ne morem odreči, da je s svojimi neprestanimi bode. nas njegove učence bolj za narodno stvar bodril, nogo bi b, morebiti nasprotno s hvaljenjem in Stov„„jem. Prav je imel rajni viadika Slomšek rekši: ,mj nemškutarji le gnojijo z gnojem svojih jezikov uašo njwo; bolj ko jo bodo gnojili, spošnejo bodo naša stvar rnatlal
Sicer je zdaj okrajnim glavarstvom in davkarijam res zaukazano, da morajo predložiti tudi zn leta 1868. 18G9, 1870, koliko davka se ima kranjskim prebivalcem — no iz milosti — ampak zarad proobloženja odpisati, ali s tem ie ni pomagano, s tem še ni zadoščeno uajvišemu sklepu, Tudi temu zaukazn kjubu ostajajo resnične šo dandenes že glede leta 18GG dr. Toma-nove besede : „če človek pogleda ta pregled, mu pade ua enkrat v oči taka različnost o tem, koliko je za en okraj odpisano bilo in koliko za drugi, in vendar so si ti okraji enaki, kar zeiuljišOne davke zadene, to jo, da so z zomljiščnim davkom enako preobloženi"
Ravno tako malo je poravnano, kar je grajal g. dr. Toman glede leta 1HÜ7 rekši: „Človek mora misliti, da ta različnost izhaja po ti s tej osobi, ktera v enem okraji boljo za ljudstvo skrbi, kakor v drugem. Glejmo samo ljubljansko pkoliro. Leta 18Gfi. so je odpisalo 17667 gold. 20 kr., za 18G7. pa nič, da-si je ravno isti sklop bil zn leto 18GÜ. kakor za loto 1867., in če je bila leta I860. preobložena z davki, je bila 1867. leta ravno tako preobložena."
Tndi glede let 1808, 18G9 in 1870 ni z onim ukazom še vso na čistim. Ko je v deželnem zboru kranjskem g. deželni predsednik Konrad v roke dobil gori stoječi pregled, ki pa je bil izpolnen samo za leto I860 in 1867, skril so je za pregled in rekel poslancem : „Jaz sam nc morem vsega opraviti, uradniki pa res niso storili svoje dolžnosti." Kolikor moremo mi soditi, tudi zdaj g. Konrad ne bo mogel vsega sam opraviti, dasiravno jo postal ud konstitucijonalnega društva ljubljanskega, in kolikor smo dozdnj opazili, niso so uradniki odsehmal čisto nič predrtigačfli, tako da tudi dandenes radi podpišemo beseite, ktere je v tej zadevi govoril g. poslanec Svetec rekši: „Ne vem, da hi zadostil samo (a ukaz, čo so bode tako spolnoval, kakor dozdanji ukazi, Mi imnuio skušnje od poprejšnjih let, da so ukazi niso spolnovali, in skrb, da bi se ludi ta икаи ne spolnoval, mislim je opravičena po skušnjah, ktere smo do zdnj doživeli."
Nc more biti naloga rnega članka do jedrn razpraviti stvar, o kteri bi se dala pisati cela knjiga Ali opomniti smo hoteli prijatelje našega naroda in pa narod sam na zadevo, ki ni kakšna „utopija, senjarija," ampak ki globoko sega v našo žepe. Sami se bomo mogli brigati in no pred mirovati, predno milostljivu dobrota našega cesarja ne bo razvidna v davkarskih bukvicah. Na tanko bo treba paziti, ali in knko so spolnuje omenjeni ukaz. In ko bi „uradniki zopet svoje dolžnosti ne storili", potem uu bo zadostilo, da se to samo konstatira r kakoin zapisniku, potem bo treba skrbeti, da se drugače izvrši cesarjeva volja in ko bi bilo ludi treba poklekniti pred sam cesarjev prestol. Naši bralci bodo imeli med prazniki priliko sami si pre-računiti, koliko je morala že po izgledu preobloženja za iolo 1806 kasneja leta kranjska dežela preveč davka pln,';.!i, naši pravniki tiant morebiti povedo kaj in kako jo storiti, da se nazaj iztirja, kar so je preveč potirjalo v državno blagajnico. Nasprotniki zetlinjeno Slovenije pnk, ki vodno kriče o bernštvu kranjskega ljudstva, naj preštudirajo ta pregled in našli bodo ključ do revščine, našli odgovor na zagonetko, zakaj je uradna „Laib. Zeitung" polna razglasov o tem, kdo je prišel na boben, našli vsaj nekoliko odgovora ua velevažno vprašanje, zakaj kranjska dežela ne stoji v gospodarskem obziru na oni visočini, ua kteri bi morala stati pn pridnosti in razumnosti svojih prebivalcev.
I) o ]»i s i.
Iz 1диЦјапе, 2ß. decembru. [Izv. dop.] Znano Vam je, da so
ljubljanski vladni liberalci pred enim tednom praznovali na strelišči obletnico
deremberske ustavnosti. Ne črhnil bi besedice o tej obletnici, ko bi ne bili pri tem slavljenji liberalno ero možje, ki so obče znani kot oajhnji nasprotniki slovenstva, razkladali v puhlih frazah svojo gorečo ljubezen za kranjsko domovino, Nečem naštevati imen govornikov onega prazničnega večera na strelišču, ker zadostujo omeniti, da so govorili prvaki in prvi trobentači ljubljanskega mestnega odbora. Knkova pak je ljubezen teh častiteljev Herbst-Giskrovega ministerstva za lepo našo domovino, to priča, da samo eno omenim — dovolj spomenico, ki so jo poslali ljubljanski mestni očetje in kolovodjo konštitucionalncga društva ministorstvu vsled turnarskega bega iz Jaujčega, to pričajo sramotni dopisi o Slovencih , ki so dohajali po junaštvu v Velčah raznim židovskim in drugim novo-ornim časopisom iz Ljubljane na Dunaj in drugam, — to priča hitricn, s ktero so bili poklicani inngjnrski koujiki v v Ljubljano, to pričajo mnogi kmetje iz Janjško okolice, ki šo zmerom v ječi tičo zarad toga, ker so morebiti nepriljubljeno nemške turnarje iz svojega kraja pognali, vodju ljubljansko realke so pa za razb .... napad mirnega domačina v Kamniku nič žalega ni zgodilo razuu tega, ka jo moral nekajkrat k deželni vladi k disciplinarni preiskati priti, ki so je pa zanj brez vsega zla končala in šo celo na drugo mesto prestavljen ni 1 — Iu če bi prav nobenega druzega dokaza nc bilo o tem, knko si imamo misliti ljubezen ljubljanskih ustavovercev za našo kranjsko domovino, bi že samo to dosti jasno pričalo, ker so slavili obletnico one ustave, za kiero Slovenci no bomo uikdar marali. — človek mora res občudovati značaje govornikov konštitu-cijoualnega praznika I Šc pred pol lotom so srd in pogubo na slovensko ljudstvo bljuvali, slovenski kmet jim je bil surov, neveden, tolovajski itd. in čo jo šel liberalec na deželo in čo prav no dalje kot do Šiške, so jo oborožil z revolverjem ali vsaj s palico z svinčeno bunko; komu ni znano kako oboroženi so Sli tumarji na Janjče! In glejte veliko čudo! Pri konštitucijo-nalni obletnici pur dni pred Božičem hvalijo isti gospodje kranjskega kmeta, da jo čvrst, inteligenten itd, —1 Je-li mar naš kmet v pol lota res ves drug človek postal ? So ga morebiti ljubljanski konStitucijonalci tako spreobrnili? — So morebiti ljubljnnski ustavoverci v tem kratkem času toliko poduka in inteligencije po kranjski deželi razširili, da jo kranjsko kmečko ljudstvo kar na tnali jiostalo inteligentno ? — Koliko ljudskih kujig so neki ljubljanski liberalci spisali v poduk slovenskega ljudstva? Kje so one knjige beli dan zagledale, ki moraju biti se ve da slovenski pisane, kor bi jih drugače kranjski kmet no razumel? — „Tagblatt" iu ,Laibacher Zeitung" res izhajata šestkrat na teilen, ali to ni prav verjetno, da bi ta dva „liberalna" lista kaj zdatnegu pripomogla kranjskemu kmelu do inteligencije 1 Razuu teh dveh blaženih sadik se pa v taborji ljubljanskih ustavovercev ne goji nobeden drug plod človeško omike na literarnem polji. — človek bi bre • vspelm vso koto pod in nad zomljn preiskal, da bi zasledil kako slovensko knjigo, pisano od ustavovernih liberalcev v poduk slovenskega naroda. In kako bi tudi ljudje te vrste mogli slovenski pisati, ker jim je slovenščina najbolj zoprna stvar na svetu! Oni se slovenskega jezika ogtbljejo, kjer in kolikor tc morejo , ter vsakega pisano gledajo, kdor se predrzne т njihovi druščini elovenski govoriti! Oni skušajo po ravnih in krivih potili slovenski jezik šo celo iz ljudskih šol pregnati in vse-izveličavno nemščino na njega mesto vriniti. Koliko gnlegn obrekovanje in natolcevanja so imeti in še imajo prestati od teh krivih prerokov državljanske svobode in narodne ravno-pravnosti za omiko slovenskega naroda najdejavnejši možje! človek bi mislil, da ti ljudje ne vedo kaj govore, ko bi ue bilo prejasuo, kaj jih jo nagnilo,
Enega dne zasači omenjeni profesor enega nas pri branji slovenskega; časopisa kakor so pravi in flagranti, na kar jo žo dolgo preža!. V severni Ameriki nimajo v šolali nobenih po viših oblastih cenzuriranib čitank, ampak äe abecedarji so uČe iz vsakdanjih političnih časopisov v šoli brati, poleg branja se pa uče tudi v političnih zadevali ruzmišljovati, in zato so Amerikanci politično zreli, mi pa ne, ker se nam je celo v viših gimnazijalnih razredih za-branjevalo branja tačns skoz pohlevnih slovenskih časopisov. Kakor sem rekel, nekega dno zasači enega nas pri tem grešnem početji. Po nepravodni konfiskaciji dotičnega lista je sveta jeza profesorju obličje vse razpalihi. Trdili korakov, kakor Ares oh Bregu Skamaiidra, ali ošabni turški linša s svojim velikim bobnom pod Siskom, jo stopal molče trikrat od črne tablo dn okna, in zopot nazaj od okna do črne table; čelo mu je bilo grdu mimrgo-deno, ko da jo bilo žo štirnajst dni deževno vreme. Mi učenci smo v straho-počitovanji pričakovali grmljavico, ki se bo iz teh nad profesorskim čoloui tako temno visečih oblakov čez nas ubogo Slovenčke razsula. Dolgo jo v svojih možganih misli kresni, dokler je nazadnje vondar-le eno izkresal. Cetrtokrat do črno tablo vrnivši so obstoji, mečka konfiskovan list krčevito v pesti, in reče zamolklim glasom, kajti jeza ga jo tuko v vratu klala, da šo prav govoriti ni mogol : Kaj pa hočete vendar vi Slovenci?! — Vesto kaj sto vi?! — Vi ste „das volk der sironiaken" (ipsissima verba)! — Vi v literaturi, v umetnosti, v zgodovini, v javnem življenji Se takn zvane „tiilpol-jahre" in „liimmeljahre" (ips. verba.) premagali nisto! — In da Iii bil, po Novičino govoreč, sam sebe prekosil, čez nekoliko časa molku šc doda: „ja nicht einmal die prügel- und pudeljahre haben die Sloveuon überwunden") — Da Iii to bes! sem sani pri sebi nn tihem zaklel. S takimi in enakimi besedami nam je pri vsakej priložnosti ušesa zagozdil. Hogmo škoda za to profesorsko glavo, da jo morala v zemlji zgujiti, vredna je bila za germanski muicj v Norinbergu! To so vendar pravi s tistim evetim čuvslvom. ki ga rodoljubje imenujemo, zlodjati in vragovatil
Nemškutarji dobro vodo, da se našemu narodu no bodo nikoli iu z ničem prikupili, zato bo mu hočejo vsaj do kraja dogrditi in oinraziti, ter mu Življenje kolikor le mogoče ogreniti. Pri nas je donos tako, kakor bo sodnjega dne: dvo stranki, beli in črni, Slovenci in nemškutarji. Njim je lahko, ali nam je težko: lahko je njim nam zvezanim v lico bljuvati, šo lagljo pa nas plošaBto striči, kakor progovori pravijo. Mi Slovenci nikogu ne ža-
limo, pa se tudi od ncmškutarjev ne boilemo več dolgo tako z lepa iu z lahko žaliti dali, -Nazadnje je vendar le bolje, da jaz psa grizein, nego pes mene. —
Prava rak-rana za slovenstvo jo nemškutar rustiens. Zalostneje prikazni od tc ne more bili, da jc v novejših časih celo naše kmete noinšku-tnrski coutagium okužil. Sveta dolžnost vsakega rodoljuba naj bo, da tega raku, ki proti zmerom gloliljeje naš narod razjedati, prej ko preje izrožemo, Naroden slovensk kmet se po konci drži, on jo zaveden, samosveston, njega uradnikov ni strah, nemškutarsk slovensk kmet je pa strašno servilističen in polzljiv. Navadno je tudi ogleduli iu ovaduh; on je tisti, ki naše kapelane denuncira itd.
Nemškutar pravi, da je v službi nemške kulture, da nam „ka-nibalom, Bottokudom, Irokezem", iu kar jo šo več enakih ljubeznjivih izrazov, s kteiiuii nas pita, to novo vero trosi.
Kakšna jo ta kultura, vsakdo ve; pisati ni varno, kajti §§, prežo, koga bi požrli.
Denes šo s polno pravico moremo jadikovati: Joj, joj, joj! Slovenec joj l Vsak Nemškutar gospod tvoj l — Vsaka reč pa lo en čas trpi, tudi ncniškntarije bo enkrat krnj in konec. Kakor "jo čas škrijcu pokopal, bo tudi nrmškutarjn. Nobena noč ui tako temna, ni tako dolga, da ве ne bi enkrat danilo, tudi za uns bo enkrat na vzhodu soltice vzhajati začelo. Denes nam je nemškutarije pa še treba, brez njo gotovo ne bi bili tam kjer emo. Mi naš voz naprej vlečemo, nemškutarji ga pil nehote zadaj tiščijo,
Eno pa nemškutnrje vendar peče. Ako izvzamem posamezne slabotne prikazni, nemškutarija no more na dan sprnviti slovenskega lista, ki bi hvalil noniSkutnrskn in druga protinarodna dela in prizadevaujn. Marsikter goldinarček so jo že ponudil, morebiti tudi izdal, marsikter ncmSkutarček više in niže hire je žo gruntal in govoril o potrebi protinarodnega slovenskega časopisa. Dozdaj še zastonj; upojino, da se bo zastonj trudil v prihodnje, da pn bodo pravi slovenski časniki bolj in bolj uničovali nemšku-tarako mrčes in da slovensko ljudstvo pri toni po najbolji moči podpira svojo časnikarsko braniteljc. Srečno novo leto slovenskemu narodu in njegovim zastopnikom in zagovornikom!	—p.