Janko Samec:
Cvetna nedelja.
V sa dalja blesti se od solnca in cvetnega praha, ki se je od kelihov polnih razlil na vse kraje. Tu leta metuljček, čebelica drobna tam jaha na bilki zeleni, ki v vetrih s pokloni se maje.
Srebrni zvon v tajni se pesmi oglaša z doline, ki v sladko pokojnost se mladega jutra razliva kot tiha radost, če v srcu predolgo se skriva in v nemi besedi iz prsi nenadoma šine.
Se v lahnem polsnu dremajoč droben ptiček se z veje
po solncu blestečem ozira in listov posluša
skrivnostno šumenje ... Pa sam še poskuša
se v pesni polglasni ... in kmalu zapoje glasneje ... glasneje
Po cesti odpravljajo starci in starke nadložne se k veliki maši. Kot da bi želeli pokoja si v težkem življenju, jim trudna je hoja in misli nekoč vse vesele so zdaj jim pobožne.
Pred pragom cerkvenim pa čaka na svoje ovčice star župnik in gleda po polju in moli — Ko vidi mladino, ki v solncu in cvetju tam doli se smeje, kar samo razjasni se resno mu lice . . .
306